Naši dopisi Iz Ljubljane. (Plače dunajskih učiteljev.) Večkrat smo že poudarjali, da sreča in blagostanje vsacega naroda je zelo odvisna od narodove oinike. Vsakdanja skušnja nas uči, da tisti narodi, ki v omiki napredujejo, napredujejo tudi glede blagostanja. Omika narodova je pa največ odvisna od učiteljev ; zato ni čuda, da je pozornost skoro vseh stanov obrnjena dandanes na ljudsko šolstvo, oziroma na ljudskošolske učitelje. In to po vsej pravici; kajti tista stranka, ki pridobi ljudske učitelje, oziroma ljudsko šolstvo na svojo stran, se obdrži na vrbuncu in gospoduje čez druge stranke. Ua bo pa ljudsko šolstvo res dobro in prinašalo narodu zaželjenih koristij, je pa treba skrbeti za dobre učitelje. Dobre učitelje treba je pa tudi dobro plačati, ali vsaj toliko plačati, da vsaj primerno labko žive, ne pa tako, kakor pri nas, ko visimo med življenjem in snirtjo. In dokler bodo naše gmotne razmere tako neugodne, kakor so kljubu lanskemu zboljšanju (?), toliko časa bodo naša učiteljišea večinoma refugium peccatorum in prav inalo se bode tacib oglasilo, ki bi iraeli v istini poklic do prevzvišenega stanu. Toliko požrtvovalnosti se pa od ljudskih učiteljev tudi ne more zahtevati, da bi tnorali dan za dnevoin stradati iz ljubezni do naroda, ko se že navadni pisači in flnancarji bolje plačujejo, ko mi učitelji. To važno stališče, koje ima ljudski učitelj med svojim narodom, dalo je povod nižeavstrijskemu deželnemu zboru in dunajskemu mestnemu zboru, da so se jeli baviti z načrtom zakona, s kojim se bodo zboljšale plače dunajskim učiteljem. Po tem načrtu bode dunajsko učiteljstvo razdeljeno v prihodnje v pet kategorij in sicer 1. v ravnatelje meščanskih šol; 2. v nadučitelje; 3. v meščansko-šolske učitelje; 4. v ljudsko-šolske učitelje in 5. v podučitelje. Vsaki ka- tegoriji pripadata dva plačilna razreda. V prvem (višjeni) plačilnem razredu uvrščenih bode jedna tretjina in v drugetn (nižjern) plačilnem razredu pa dve tretjini vsaki kategoriji spadajočib učiteljev. Letne plače prvemu (višjemu) plačilnemu razredu posainezne kategorije spadajočih učiteljev bodo znašale v prihodnje 1500 gld., 1300 gld., 1100 gld., 900 gld. in 700 gld. Letne plače drugemu (nižjemu) plačilnemu razredu posamezne kategorije spadajočili učiteljev bodo pa znašale po 100 gld. inanj; torej: 1400 gld., 1 i()O gld., 1000 gki, 800 gld. in 600 gld. Vsak učitelj izvzeinši zadnjo kategorijo dobi vsakib pet let 100 gld. starostne doklade. Istotako ima /sak učitelj I. in II. kalegorije pravico do prostega stanovanja v šolskem poslopji oziroma do stanarine 500 gld. (I. kat.) in 450 gld. (II. kat.). Tudi učitelji ostalib vrst dobe stanarino in sicer III. kategorija 300 gld. in po preteku 15 službenili let pa 400 gld.; IV. kat. 250 gld. oziroma 200 gld.; V. kat. pa 120 gld. oziroma 90 gld. Razven tega so določene za suplente in začasne voditelje še posebne remuneracije. — Tako cenijo na Dunaji važnost ljudskih učileljev in ljudskega šolstva. Kako je pa pri nas? Pri nas v beli Ljubljani — v slovenski metropoli — so pa pri lanskem zboljšanji že tako nizke plače še bolj znižali! Žalostna nam majka! Dal Bog, da bi tudi pri nas kmalu bolje cenili ljudsko šolstvo in učiteljstvo! Na Nižeavstrijskem so izdali v minolem letu za šolske stabe 1,505.237 gld. 12 kr. in od tega časa, kar obstoji novi šolski zakon pa 24,129.998 gld. 67 kr. Te številke mnogo povedo. S Trate. (Šolsko.) V zadnjein času imamo zopet z veseljem zabeležiti, da se je kaj veliko otnislilo pii naši dvorazredni ljudski šoli. Že pri zadnji vizitaciji so je izrekla želja, naj bi se šolske klopi prvega razreda z drugiini bolj primernimi nadomestile. Prilika za to se je nudila. Ko se je otvorila ekskurendna šola v Stari Oslici, bilo je treba klopij in za niajhen donesek so se dobile iz tratarske šole. Za našo šolo pa jih je mizarski mojster Lovro Jereb dvosedežne po velikosti učencev tako napravil, da je proti zadnji vsaka klop za spoznanje višja, vmes pa je toliko prostora, da more učitelj do vsacega učenca priti. V zdravstvenem oziru so take klopi kaj pripravne, da jih pri pometanji kaj lahko prestavi in vso nesnago potrebi in pospravi. Vsa šolska soba ima veliko lepše lice in je bolj snažna. Dobili srno dalje nove uietrične mere in uteži. Posebno veseli učence telurij, da se jim lahko kaže stanje solnca, pa tek zemlje in lune in njeni inrk. Naš gospod načelnik preskibel nara je tudi »jievske stenske« table, da se mladina tudi po sekiricah peti vadi. Dalje smo dobili tudi 150 barvanili podob strupenih in pitomih rastlin, kar posebno pri spisji dobio ustreza. L. K. Iz kranjskeg-a okraja. Neizprosna smrt, pred katero ne obvarje koža gladka, ker ona ne izbira, vse vprek pobira, pograbila nam je nenadoma jednega izmed najuglednejšib učiteljev kranjskega okraja, g. Antona Rozmana iz Žabnice pri Škofji Loki. Dne 27. prosinca je zbolel iraenovani na hripi, kateri se je eez nekaj dni pridružila še plučnica ter je tako z ziiruženo močjo uničila življenje ne še 30 let staremu tovarišu. Do zadnjega dihljeja upali so dragi domači, da se mu zdravje povrne, toda zaraan. Soboto dne 6. svečana popoludne ob '/-'3. uri naznanil je mrtvaški  zvon žabniški, da je prenebalo biti za šolsko mladino in ljubljeni narod tako vneto in blago srce. Ne rečera preveč, ako trdim, da smo ga vsi njegovi tovariši brez izjeme iskreno ljubili, kajti bil je vrl učitelj, iskren rodoljub in najznačajnejši nam tovariš in prijatelj. Pokojni Anton Rozman se je porodil 1862. 1. v Trbojab pri Kranji. Po dokončani ljudski šoli, katero je obiskoval v Ljubljani, vstopil je v gimnazijo ravno tam. Leta 1878. je bil sprejet v ondotno učiteljišče, kjer se je prav pridno učil ter je koncem šolskega leta 1882. prejel zrelostno spričevalo. Krnalo potein je dobil službo druzega učitelja na dvorazrednici v Poljanah nad Škofjo Loko, kjer je ostal jedno leto. Od ondot se je preselil na jednorazrednico v Žabnico, Kjer je bil leta 1886. imenovan stalnim učiteljem Tu je služboval rajni Anton Rozinan od 1. 1883. — Ko se je po silnih naporih ustanovila leta 1868. žabniška ljudska šola, je bil ta šolski okoliš na najslabšem glasu. Streljalo se je skozi okno na učitelje, suroveži so jih napadali nn poti in jib celo težko na telesu poškodovali. Radi tega si je vsak učitelj pri prvi priložnosti pomagal drugani. Še le ranji Rozman je piidobil v tein kraji učiteljskemu stanu stalni ugled. Seveda je to deloma tudi zasluga njegovib G prednikov, ki so kot prvi pijonirji oinike rnorali ledino orati. Pokojni Rozrnan je bil v resnici uzoren učitelj. Šolskih propisov se je držal tako strogo in natančno, da so v početku ljudje godrnjali. Toda s časom so se tega navadili in nikjer več ni slišati nobene pritožbe. Zdi se jim povse naravno, če se zanikarui roditelji ali njih naraestniki radi šolskib zainud kaznujejo. Da je iuiel v šoli najlepši red in uzoren pouk, bila je vedno splošna sodba nadzorništva. Deca je obiskovala šolo v čedni, da praznični obleki in ni še dolgo temu, ko sem slišal ondotne kmetovalce govoriti: »Naši otroci hodijo v šolo tako praznično oblečeni, kakor v cerkev«. S tem je vcepil šolski niladini večje spoštovanje do šole in pri ljudstvu je povišal nje ugled. Toda ne sauio v učilnici, tudi zunaj nje, v društvenem življenji bodi učitelj na svojem mestu! In to je rmiji Rozinan bil. Med trdimi kineti seveda ni inugel ustanavljati društev, toda širil je slovenske časopise, namenjene prostemu ljudstvu. Tudi je jedino njegova zasluga, da so jeli kmetski gospodarji v zadnjem fasu tako obilno k velevaini kmetijski družbi pristopati.  Cudil se bode marsikdo, da ničesa ne govorim o njegoveru delovanji na šolskem vrtu. Tega v Žabnici ni in tudi ni neobbodno potreben, kajti je sadjarstvo tukaj tako razvito, kakor najbrže nikjer na Kranjskem. Tu ima skoraj vsak drugi zemljiščni posestnik svojo drevesnico, v kateri vzgojuje iz divjakov požlahtnena sadna drevesca ter jih potem razprodajajo v druge kraje po deželi in celo izven dežele. Da se je tudi na tem polji ranji Rozman trudil in na ljudstvo po svoji moči vplival je umevno. Na zadnji ljubljanski sadni razstavi razstavil je on okolo 200 vrst jabolk, ter je bil tudi zato obdarovan. Ravno si je bil uredil obiteljsko življenje, kajti  poroeil se je dne 11. prosinca t. 1. toda kratko sijale so mu zvezde prijazne — 14 dni po poroki vlegel se je v postelj, iz katere ni več vstal. Dragi ranji utibnil je za vedno, ko je jedva prekoračil prag zakona. Komu od obojice je bila pač usoda milejša? Kdo ve! Ko je zapel inrtvaški zvon in naznanil, da žabniškega g. učitelja ni več med živirni, zaplakala je vsa šolska raladina po vasi. In ko je ondotni g duhovnik prihodnje jutro pri službi božji opoininjal otroke in stariše, naj ohranijo v bvaležnem spominu svojega dubrega učitelja, je bilo rosno slednje oko. V ponedeljek 8. svečana spremila ga je vsa šolska inladina v debelem snegu na nad jedno uro oddaljeno pokopališče v Stari Loki. Ce tudi je vest o njega smrti tako nenadomn prišla, vender se nas je zbralo 8 učiteljev in 2 učiteljici z blag. g. e. kr. okraj. šol. nadzornikora na čelu. da skaženio blagemu tovarišu poslednjo čast. Pogreb je iz Stare Loke do pokopališča vodil veleč. g. Matej Kožuli, dekan z ondotnim g. kapelanom. V starološki cerkvi je opravil g. dekan obredne molitve za mrtve ter daroval sv. mašo za dušo ranjcega. Ko je njegove pozem.'ljske ostanke zakrila črna prst, položilo je »Učiteljsko društvo kranjskega okraja« v znak ljubezni in spoštovanja do ranjcega, prekrasen venec na njega prerani grob. Tu smo se tedaj od njega za vselej poslovili, da se jedenkrat tudi mi ž njim združimo v onem presrečnem kraji, kjer ni ne nadlog, ne želja, ne žalosti, ne solza. Ti predragi tovariš pa, kateri si gledal iz nedosežne daljave na zbrano polnoštevilno mladino od najnežnejše dobe, tje do krepko razvitib mladeničev in deklic, od 6. do 22. leta — a sain še le 291eten mož, tedaj si labko z zadoščenjem rekel: Nisem zastonj živel.*) J. K. — Trb. *) Poročevalec na teru mestu najtopleje zahvaljuje za mnoga podatke o ranjcega življenji in delovanji g. Frančiška Kuralta v Žabnici.