D.  D
Marijin studenec
i aleč od nas, kamoi- odlete precl zkuo lastovke in Ižerjavi, v bližini velike ruaneiie puščave, je bila nekoč revna vasica. V njej je bilo le par kočic iz datljevega I losa, strehe so bile iz velega bičja, stene 2; posušenega blata, prebivalci pa so živeli po večini revno kakor živali v pustinji po hikujah in duplih. — V tej vasi je bilo poman jkanje na vsem. Ni bilo ne zaslužka ne hraiie nc obleke, zlasti je pa primanjkavalo dobre piftne vode. Zato so Jjudje zelo bolehali, največ na gobavosti. Posebno raidi gobavc bolezni se je vse plašno ogibalo te vasi m niti kraljevi poslanci niso stopili vanjo.
»Revni smo, zaničevani in zaviženi, o Bog! Pošlji nam koiga, da nas reši te bode, pošlji nam svojega Maziljenca, da nas otme in osreči!« Tako so molili ljudje vsak petek zvečer, ko je zahajalo solnce v rumeni puščavi in so prižgali sobotno svetiljko. Molili so prisrčno in se spominjali svojih grehov ter verovali v Boga Izraelovega.
Nekega dne so prišli tuji popotniki v to vas. Videti so bili zelo revni, kajti vse njihovo imetje je nosil en sam osliček. Mož se je oziral po prazndh razvalinah in votlinah, ikje bi našel kakšno zavetje. Ah, vse je bilo tako ubožno, kcun-aj - primemo človeku za bivališče. Našel je pa končno le pro-storček.
V  neko temno  duplino je odložil svojo prtljago, po  večem  rokodelsko orodje in nekaj odej ter perila. Mož je brž pospravil v temnein  prosioru, osnažil ga za silo in odpeljal vanj ženo z otrokom.
Bili so to Jezus, Marija in Jožef, toda tega nihče ni slutil. Iz strahu pred hudoibnimi ljudmi so pribežali lesem in tu so zdaj živeli v najrevnejšem kraju dežele. — Kmalu ,je oskrbel Jožef mizico, pručico in opletel stene ter pripravil tiho in čedno bivališče. Marija je predla in tkala, pletla in krpala ter s: tem pomagala služiti kmh. Toda Ijudje naokoli so bili reATii, da niso mogli plačevati, pa je pritiskala beda. Najhuje je bilo pa to, ker je pri-manjkovalo vode. — Nekega dne Jožef ni mogel več gledati te stiske. Osedlal je oslička, natovoril mu velik meh za vodo, pa je mislil iti v puščavo, da bi tam poiskal ikaik studeiicc. Zabranila mu je pa Marija. Na tihem je odšla, krenila do starega drevesa v bližini, tam malo pokopala in glej, ikmalu je privrela iz zemlje vodica in se zbrala v tolmunček. Marija je poprosila Jo-žefa, naj koplje naprej iin brž je doteklo toliko vode, da je bilo stiske konec!
Veselo je žuborela vodica po trdem kamenju. Ptioki so prileteb!, pild! in slavili Boga. Tako je Marija prišla do vode, da je lahko kopala atroka, prala perilo in vsak dan donašala sveže studenčnice.
S časom je dorasel Jezušček in se je igTal z vaškimi otroki. Nekega dne so bili vsi trudni in žejni radi igranja in skakanja. Tedaj jih je odpeljal Jezušček k studeoicu in jim je dal piii. Otroci so piH in pili. PoTedali so pa tudi doma o čudovki vodi in kmalu 90 prosiie vse matere za vodo iz tistega studenca.
V  vasi so se pa jeli goiditi čudeži. Sveta moč je morala biti v tisti vodi, kajti ozdravljala je mrzlioo, celila vsakršne rane in dajala novo moč. Če so matere skopale v njej gobave atroke, so padle z njih gobe kcvt lusikine in ozdraveli so.
Tedaj so si ljudje tiho pripavedovali: K-do nam je naklonil to veliko dabroto? Ni li to tiha, Ijuba gospa, ki tako rada dela? Jožef nas je naučil umnega rokodelstva, Marija pa naše žene šivanja. Mir prihaja ocl teh ljudi, blagoslov in sreča. Hajd, izvolirao Jožefa za svojega starejšino, vedno naj ostane pri nas in naj bo naš vodnik!« Taiko so govorili možje in 90 šli, da se
Jožefu zahvalijo. Ko 90 pa prišli do votline, so našli vrata in okna široko odprta. Bivališče je bilo prazno, sveta Družina je odšla.
Žalostni so odšli možje domov in povcdali, da so prišli prepozno. Tedaj so zajokale matere in otroci, ueki starčetk je pa rekel: »Bog je bil pri nas!«
Tisti sludenec je postal ljudem svet. Imenovali so ga »Marijin studenec«. Pozncje so ga ogradili s ikamenjem, posadili dreves okoli njega in sezidali cerkvico najd tistim bivališčem svete Družine. Ko so prišli potem čez mnogo let Jezuscm učenci v tisti kraj, jini je še ta in oni domačiii pravil o dabrih tujcih, posebno o ljubem  Jezuščku  in o njegovi  ljubeznivi, pridni materi.
(Schutzengel.)