FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 58/2, 175–181, LJUBLJANA 2017 FITOCENOLOGIJA V SLOVENIJI SKOZI ČAS PHYTOCENOLOGY IN SLOVENIA OVER TIME Mitja Zupančič 1 http://dx.doi.org/10.3986/fbg0035 IZVLEČEK Fitocenologija v Sloveniji skozi čas Opisan je razvoj fitocenologije v Sloveniji od njenega začetka med obema svetovnima vojnama do danes. Pionirji raziskovanj na področju fitocenoloških raziskovanj so bili Gabrijel Tomažič, Marko Zalokar, Maks Wraber in Vlado Tregubov. V vsem obdobju je delovalo 20 fitocenologov in 10 do 15 občasnih kartircev vegetacije. Ključne besede: fitocenologija, zgodovina, Slovenija. ABSTRACT Phytocenology in Slovenia over time The development of phytocenology in Slovenia is de­ scribed from its beginnings between the two world wars to today. The pioneers of research in the field of phytocenology were Gabrijel Tomažič, Marko Zalokar, Maks Wraber and Vlado Tregubov. Twenty phytocenologists and 10 to 15 vege­ tation mappers worked over the course of the whole period. Keywords: phytocenology, history, Slovenia 1 SAZU, Novi trg 5, 1000 LJUBLJANA MITJA ZUPANČIČ: FITOCENOLOGIJA V SLOVENIJI SKOZI ČAS 176 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 58/2 – 2017 Za razvoj fitocenologije so pomembna fitogeografska raziskovanja rastlinskega geografa A. Humbolta v za­ četku 19. stoletja, ki je planet Zemljo razdelil na fitoge­ ografske pasove in posredno uvedel pojem asociacije (Marinček et al. 1972). V Evropi se je veda o rastlin­ skih združbah močno razvila. Med njenimi dosežki je bil najpomembnejši novodobni razvoj srednjeevrop­ sko­ züriško­ montpellierske metode (šole) ustanovite­ lja Schröterja s pomembnim predstavnikom Braunom­ ­ Blanquetom, ki je moderno fitocenologijo preusmeril iz floristično­fiziognomske v floristično­ekološko smer (Braun­ Blanquet 1921, Marinček et al. 1972). Precej odmevna je bila tudi uppsalska metoda, ki jo je zastopal Du Rietz (1921), vendar pri nas ni bila spreje­ ta. Na Hrvaškem sta jo prevzela Ivo Horvat in Stjepan Horvatić pri začetnih fitocenololoških raziskovanjih, ki sta jo kasneje opustila in prešla na züriško­ montpe­ lliersko metodo (Petkovšek 1934 man.). Prvi sloven­ ski raziskovalci vegetacije Gabrijel Tomažič, Marko Zalokar, Maks Wraber, Vlado Tregubov in Viktor Pet­ kovšek so sprejeli novo metodo, jo spremljali, dopol­ njevali in jo posredovali mlajšim kolegom. Prva fitocenološka raziskovanja v Sloveniji so po­ tekala med obema vojnama. V tem obdobju je bil naj­ zaslužnejši G. Tomažič, ki se je sprva posvečal genetiki, pozneje pa je prešel na področje fitocenologije. Preuče­ val je borove gozdove in travišča iz razreda Arrhe- natheretalia (red pašnikov in travnikov na rodovitnih mineralnih tleh). Zanimivo je njegovo delo pri pripravi rokopisne vegetacijske karte Golovca (1928–1932), ki je bila najverjetneje prva te vrste na Balkanu. Ob koncu tridesetih let prejšnjega stoletja je jezerske, morske in plevelne združbe raziskoval M. Zalokar, ki se je pozne­ je osredotočil na zoofiziološke raziskave. M. Wraber, ki je doktoriral s področja rastlinske morfologije oz. or­ ganografije rodu Riella, se je nato preusmeril v fitoce­ nologijo in bil v letih 1935–1936 na študijskem izpo­ polnjevanju in specializaciji iz fitocenologje pri Brau­ nu­ Blanquetu v Montpellieru. V tem obdobju je razi­ skoval tamkajšnjo mediteransko združbo hrasta – Quercus coccifea. Leta 1934 je V. Petkovšek v tipkopisu pripravil primerjalno študijo »Braun­ Blanquet ali du Rietz«. Verjetno gre za profesorsko nalogo. Nato se je predvsem posvetil floristiki in se kasneje pojavil kot predavatelj fitocenologije za gozdarje v šolskem letu 1953–1954 in pozneje kot raziskovalec traviščne vege­ tacije. Hiter razvoj je fitocenologija doživela po drugi svetovni vojni z ustanovitvijo dveh gozdarskih inštitu­ tov, zveznega in republiškega, ter gozdarskega oddelka na Fakulteti za agronomijo in gozdarstvo v Ljubljani pred sedemdesetimi leti. Za razvoj fitocenologije na področju gozdarstva imajo zasluge predvsem gozdar V. Tregubov ter biologa M. Wraber in G. Tomažič. V prvih dveh letih po drugi svetovni vojni – pa tudi po­ zneje – je bil organizacijsko najbolj prizadeven V. Tre­ gubov, ki je na obeh inštitutih, ki sta se kmalu združi­ la, s pomočjo M. Wraberja vpeljal fitocenološka preu­ čevanja gozdne vegetacije. Verjetno pa je prav V. Tre­ gubov predlagal profesorju Stanku Sotošku, enemu izmed ustanoviteljev gozdarskega oddelka na tedanji fakulteti, predmet oz. študij fitocenologije za gozdarje. V. Tregubov je imel v času (1944­ 1945) partizanstva na Visu nalogo izdelati koncept študija gozdarstva v po­ vojni Jugoslaviji. Predavanja iz fitocenologije za goz­ darje je prevzel že habilitirani učitelj botanike G. To­ mažič, ki je imel bogate izkušnje na tem področju, zla­ sti z objavo razprav o borovih gozdovih Slovenije (To ­ mažič 1940, 1942). G. Tomažič in M. Wraber sta bila domačina, V. Tregubov je prišel iz Bosne, kjer je pred drugo svetovno vojno raziskoval tamkajšnjo vegetacijo omorike ter gozdov jelke in bukve. G. Tomažiča, M. Wraberja, V. Tregubova, V. Petkovška in M. Zalokarja uvrščamo med pionirje fitocenoloških raziskav v Slo­ veniji. Pomemben pečat fitocenološki stroki so zlasti dali G. Tomažič, M. Wraber in V . Tregubov. M. Wraber se je osredotočil na raziskave pohorskih gozdov (M. Wraber 1955) in Slovenskega primorja (M. Wraber 1963), V. Tregubov bukovih gozdov slovenskega dinar­ skega gorstva (Tregubov 1957), pri čemer se je srečal s podobnimi raziskavami G. Tomažiča na Snežniku, ter s preučevanjem alpskega bukovega gozda (Tregubov 1957a). G. Tomažič je s prihodom na gozdarski oddelek Fakultete za agronomijo in gozdarstvo dal idejo za fi­ tocenološko preučevanje gozdov tedanjega fakultetne­ ga posestva v Kamniški Bistrici. Terenske raziskave je zaupal mlajšemu kolegu iz druge generacije fitocenolo­ gov, asistentu Stanku Cveku na katedri za gojenje goz­ dov, že izoblikovanemu fitocenologu. S. Cvek je med študenti poiskal primerne sodelavce, med katerimi je izstopal Živko Košir, ki je imel pozneje vidno vlogo pri preučevanju in kartiranju gozdne vegetacije. V. Tregu­ bov pa si je za sodelovanje pri raziskavah in kartiranju gozdne vegetacije izbral biologa Ignaca Persoglia in Milana Piskernika. Ti so bili pozneje vodilni razisko­ valci druge generacije fitocenologov. Do leta 1960 sta bili vodilni ustanovi za preučeva­ nje in kartiranje gozdne vegetacije Gozdarski inštitut Slovenije oz. Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije ter gozdarski oddelek Fakultete za agronomi­ jo in gozdarstvo (danes Biotehniška fakulteta). Namen gozdnovegetacijskih raziskav je bil predvsem praktič­ ne narave, kot pomoč in osnova za gozdnogospodar­ sko načrtovanje naravne obnove gozdov v skladu z ra­ stiščnimi zakonitostmi. Ob tem so nastale tri po­ membne študije, in sicer razprava o prebiralnih gozdo­ MITJA ZUPANČIČ: FITOCENOLOGIJA V SLOVENIJI SKOZI ČAS 177 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 58/2 – 2017 vih jelke in bukve na Snežniku (Tregubov 1957), ter provizorična fitocenološka elaborata o gozdovih Ka­ mniške Bistrice (Cvek 1955) in o vegetacijskih združ­ bah pohorskih gozdov Wraberja (1956), ki je bil osnova za nadaljnje raziskave. Zaradi nepričakovanih nesoglasij med tremi vo­ dilnimi fitocenologi prve generacije so nekoliko zasta­ le obširnejše vegetacijske raziskave, ki so ponovno ste­ kle po letu 1954. V tem času (1954) pa je Piskernik opustil srednjeevropsko metodo raziskovanja vegetaci­ je ter je začel uporabljati drugačne pristope oziroma raziskovalno smer, ki so jo poimenovali »inštitutska metoda« (Zupančič 1997). Izhajal je iz utemeljenega stališča, da je vegetacija kontinuum, ker se gozdne združbe v prostoru med seboj prepletajo, meje med njimi pa so nejasne ali celo neugotovljive (Smole & Ku ­ tnar 1997). Njegova metoda temelji na mikrorelifnih združbah, ki jih je mogoče po njegovem sistemu mnogo bolje omejiti kot po srednjeevropski metodi. Metoda izhaja iz različnih posamičnih ekoloških de­ javnikov: enkrat iz temperature, drugič iz padavin ipd. Mnenje nekaterih fitocenologov je, da M. Piskernik v svoji metodi združuje določene elemente uppsalske metode, metode talnovegetacijskih tipov, metode vi­ šinskih tipov in srednjeevropske metode (Marinček et al. 1972, Zupančič 1997). M. Piskernik si je zelo pri­ zadeval za uveljavitev svoje metode, zato je objavil več razprav, ki pa niso naletele na želeni odmev ne doma, še manj v tujini. Njegovi metodi je sledil Karl Hauser, ki je deloval v gozdnogospodarskem območju v Slovenj Gradcu. Njegovo metodo so krajši čas uporabljali tudi v gozdnogospodarskem območju Bled. Po letu 1954 se je M. Wraber zaposlil na Inštitutu za biologijo SAZU (danes Biološki inštitut Jovana Ha­ džija ZRC SAZU), kjer je preučeval gozdno vegetacijo za tedanje potrebe gozdarske operative in izdeloval orientacijske fitocenološke elaborate brez vegetacijskih kart. Ob teh opisih gozdne vegetacije se je posvečal sinsistematskim raziskavam novih gozdnih združb. Tako so nastale študije o združbah gozdov smreke in gozdne bekice, jelke in okroglolistne lakote ter grmi­ šča črnega gabra in žarkaste košeničice (M. Wraber 1959, 1961, 1963a). V. Tregubov je za krajši čas odšel v tujino, kjer je preučeval gozdno vegetacijo Atlasa, in se leta 1954 vrnil v Slovenijo. Ob vrnitvi mu je S. Sotošek ponudil dveletni projekt o melioraciji in obnovi zgornjesavskih gozdov v povezavi z negativnimi posledicami za nara­ vo ob gradnji hidroelektrarne Moste pri Žirovnici in po njej. Projekt je naročil Okrajni ljudski odbor za Ra­ dovljico. V tem projektu so združili moči fitocenologi V. Tregubov, G. Tomažič, S. Cvek, I. Persoglio in Ž. Košir ter k sodelovanju pritegnili absolvente gozdar­ stva Dušana Robiča, Lojzeta Marinčka in Mitja Zu­ pančiča, ki so pozneje predstavljali jedro tretje genera­ cije fitocenologov, tej pa so se pridružili Tone Wraber, Ivo Puncer, Andrej Martinčič, Vinko Žagar, Milan Prešeren in France Šuštar. Po opravljenem delu v Zgornjesavski dolini z izde­ lavo obširnega elaborata, utemeljenega na ekoloških načelih fitocenoloških raziskav, je V. Tregubov spet dobil mesto fitocenologa na Gozdarskem inštitutu, k sodelovanju pa je povabil M. Zupančiča. Tako sta bili na inštitutu prisotni dve metodi oz. smeri fitocenolo­ ških raziskav, in sicer M. Piskernikova inštitutska ter standardna srednjeevropska ali Braun­ Blanquetova metoda. M. Piskernik je po svoji metodi raziskoval vso vegetacijo v Sloveniji, za operativne potrebe gozdarstva pa blejsko in predvsem koroško območje, kjer je z njim sodeloval tamkajšnji fitocenolog K. Hauser. Na blej­ skem gozdnogospodarskem območju sta se srečevali obe metodi: srednjeevropska (V. Tregubov) in inštitut­ ska (M. Piskernik). Raziskave so vzporedno potekale po dveh metodah. Glavnina preučevanj V . Tregubova v različnih časovnih obdobjih z M. Zupančičem pa je bila usmerjena na postojnsko in ljubljansko gozdnogo­ spodarsko območje. Podobno se je zgodilo pri preučevanju gozdne in grmiščne vegetacije slovenske Istre, ki jo je po srednje­ evropski metodi raziskoval M. Wraber in M. Piskernik po svoji metodi. Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla nov zagon na področju fitocenoloških raziskav. Leta 1962 je bila ustanovljena botanična oz. fitocenološka skupi­ na na Inštitutu za biologijo SAZU (danes Biološki in­ štitut Jovana Hadžija ZRC SAZU), ki jo je do svoje smrti leta 1972 vodil M. Wraber, po njem pa do leta 1991 M. Zupančič, za njim pa A. Čarni s sodelovanjem L. Marinčka. Sodelavci so bili Ivo Puncer, Vinko Žagar, Milan Prešeren, s prekinitvami Marko Accetto ter po­ zneje Andrej Seliškar in Lojze Marinček ter občasno študenti gozdarstva in biologije naj navedemo najbolj stalne sodelavce: Andrej Capuder, Drago Jordan, Zdravko Keglevič, Marjan Lipoglavšek, Jože Papež, Marjan Štempihar, Boris Turk idr. Naloga te skupine je bila dvojna: primarna zadolžitev je bila reševanje teo­ retičnih vprašanj sintaksonomske, sinekološke, sin­ hronološke, sinhorološke in fitogeografske narave za vso vegetacijo Slovenije v primerjavi s podobnimi evropskimi raziskavami, zlasti z vzhodnoalpsko­ di­ narskem območjem. Druga smer je bila praktičnega značaja: to so bile podrobne ekološke raziskave na podlagi fitocenologije in pedologije za operativne na­ mene pri načrtovanju gojenja in urejanja gozdov z iz­ delavo vegetacijskih kart v večjih merilih (1 : 10.000, 1 : 25.000). MITJA ZUPANČIČ: FITOCENOLOGIJA V SLOVENIJI SKOZI ČAS 178 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 58/2 – 2017 V letu 1961 je bila ustanovljena fitocenološka sku­ pina pri Biroju za gozdarsko načrtovanje pod vod­ stvom direktorja biroja Ž. Koširja in pozneje L. Ma­ rinčka. Glavna naloga skupine je bila preučevanje in kartiranje gozdne vegetacije v merilih 1 : 10.000 z izde­ lavo elaboratov na podlagi ekoloških dejavnikov za po­ trebe gozdnogojitvenih in urejevalnih dejavnosti v po­ sameznih gozdnih območjih. Skupino so poleg vodij sestavljali še Dušan Robič, Marko Accetto, Ivan Smole, Marja Zorn, Marjan Šolar, Niko Torelli, Boštjan Anko, Evgenij Azarov, Lojze Čampa, Mihej Urbančič, Lojze Žgajnar idr. Šesto desetletje je zlasti pomembno s pričetkom dveh velikih projektov, izdelave realne in potencialne naravne karte vegetacije Jugoslavije in Slovenije. Leta 1960 je bil na pobudo hrvaškega fitocenologa Iva Hor­ vata s sodelovanjem Stjepana Horvatića in vodilnih fitocenologov iz drugih republik Maksa Wraberja in Vlada Tregubova (Slovenija), Vilotije Blečića (Črna gora), Hansa Ema (Makedonija), Pavla Fukareka (Bosna in Hercegovina) ter Brana Jovanovića in Voje­ slava Mišića (Srbija) predlagan projekt za izdelavo ve­ getacijskih kart v merilu 1 : 100.000 in 1 : 1.000.000. Projekt je dejansko stekel leta 1962. V Sloveniji sta ga vodila M. Wraber (do svoje smrti) in pozneje M. Zu­ pančič, ki je bil v letih 1986–89 predsednik program­ skega sveta Vegetacijske karte Jugoslavije, in od leta 1984–89 njen glavni redaktor. Leta 1965 so začeli izvajati projekt Gozdnovegeta­ cijska karta Slovenije v merilu 1 : 100.000, njegov namen pa je bil ekološke vrednotenje gozdne vegetaci­ je. Vodil ga je Ž. Košir. Obdobje od šestdeset do osemdeset let je bilo naj­ bolj plodno glede vegetacijskih raziskovanj Slovenije. Pri tem je imela pomembno vlogo Biotehniška fakulte­ ta, ki je bila usmerjena predvsem na študij fitocenolo­ gije za gozdarje. Zaradi daljše G. Tomažičeve bolezni so bila predavanja večkrat prekinjena. Začasno jih je prevzel botanik in fitocenolog V. Petkovšek, dokler ni leta 1963 prišel na njegovo mesto fitocenolog D. Robič, ki je predavanja izvajal na zavidljivi didaktični in pe­ dagoški ravni. Po D. Robičevi upokojitvi je predavanja prevzel fitocenolog M. Accetto. Danes predavata fito­ cenologa Igor Dakskobler in Andrej Rozman. Na agro­ nomskem oddelku Biotehniške fakultete (BF) ni bilo večjega zanimanja za fitocenološke raziskave. Biologa V. Petkovšek in F. Šuštar sta predstavljala program za preučevanje travišč glede na zmožnosti pospeševanja beljakovinsko donosnejših trav in drugih zelišč. Na biološkem oddelku Biotehniške fakultete je T. Wraber raziskoval alpska travišča in naskalno vegeta­ cijo, A. Martinčič pa barja, največkrat s M. Piskerniko­ vim sodelovanjem. Na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru se je botaničarka Ljerka Godicelj spogledo­ vala s fitocenologijo, vendar je ta zaživela šele s priho­ dom Mitje Kaligariča in Sonje Škornik. Omeniti moramo še kolega Mitja Cimpreška, ki je preučeval gozdove na obrobju predpanonske Slovenije, kjer je služboval (Gozdna uprava Rogaška Slatina). Vodenje fitocenoloških raziskav sta v teh letih (1960–80) prevzela Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU in Biro za gozdarsko načrtovanje. Tu mo­ ramo opozoriti na razčlenjevanje bukovih makroaso­ ciacij na ekološko, floristično in posledično sintakso­ nomsko ustrezno oblikovane bukove združbe, oprede­ ljene glede na njihovo višinsko pasovitost (npr. gozdna vegetacija na Gorjancih) Ž. Koširja. Tej sintaksonom­ ski rešitvi smo sledili tudi drugi fitocenologi, ne le pri bukovih gozdovih, temveč pri vsej vegetaciji, zlasti gozdni in grmiščni. Ob koncu šestdesetih let je M. Wraber (1969) ob­ javil prvo fitogeografsko delitev Slovenije, in sicer na šest območij. Pozneje jo je izpopolnjeval M. Zupančič s sodelavci (Zupančič et al. 1987, Zupančič & Žagar 1995). Pozneje je Ž. Košir (1975) objavil delitev Slove­ nije na šest fitoklimaksnih teritorijev. Delitev šestih območij je pri obeh kartah precej podobna, največje razlike so v severovzhodnem delu Slovenije. Gre za obseg območja med preddinarskim in predpanonskim območjem. Šestdeseta leta so bila pomembna tudi zaradi in­ tenzivnega razmišljanja o uveljavitvi posebne ilirske flore v fitocenološki sinsistematiki. V raziskavah je bil poudarek na območju ilirske florne province, ki se raz­ likuje od srednjeevropske z ilirskimi ali ilirskoidnimi ali jugovzhodnoevropsko­ ilirskimi vrstami. Že leta 1938 je o tem razmišljal I. Horvat, kar je formalno ude­ janjil z opisom zveze ilirskih bukovih gozdov leta 1950. Madžarski botanik in fitocenolog A. Borhidi (1963) pa je Horvatovo zamisel utemeljil z obširno razpravo o zvezi Fagion illyricum oz. današnjo Aremonio-Fagion. V zvezo so uvrščeni ilirski bukovi gozdovi, ki uspevajo v ilirski florni provinci. Ilirska flora pa je s posamezno vrsto ali vrstami včasih prisotna tudi v sintaksonih, ki so uvrščeni v neilirske sintaksone. Tako se je porodila zamisel o geografskih variantah določene asociacije po vzoru Oberdorferjevih ras (Oberdorfer 1957) ali vi­ šinskih pasov zakoncev Matuszkiewicz (1981). Tako se je sintakson sinsistematsko ločil od srednjeevrop­ skega ali drugega fitogeografskega območja. To je po­ sebej pomembno s teoretičnega vidika sinsistemtike in poznavanja pestrosti biodioverzitete. Manj pa je to po­ membno za praktično uporabo, npr. v gozdnem go­ spodarstvu, vendar ne vedno. Nekatere geografske va­ riante imajo le drugačne ekološke razmere kot osnov­ na tuja ali v drugem območju domača asociacija. Geo­ MITJA ZUPANČIČ: FITOCENOLOGIJA V SLOVENIJI SKOZI ČAS 179 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 58/2 – 2017 grafske variante je uveljavila predvsem fitocenološka skupina Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU, ki se večinoma ukvarja s temeljnimi, teoretični­ mi fitocenološkimi raziskavami. Leta 1981 se je fitocenološka skupina Biroja za goz­ darsko načrtovanje priključila Gozdarskemu inštitutu (Inštitutu za gozdno in lesno gospodarstvo). Tam so nadaljevali z vegetacijskim kartiranjem in raziskavami za gozdna gospodarstva ali za druga pomembna go­ spodarska načrtovanja na podlagi fitocenološke meto­ de oziroma ekoloških rešitev. (Smole & Kutnar 1997). V osemdesetih in devetdesetih letih je število čla­ nov fitocenološke skupine Biološkega inštituta ZRC SAZU povečalo s prihodom A. Čarnija in I. Daksko­ blerja, pozneje so se pridružili še Aleksander Marin­ šek, Petra Košir, Urban Šilc in Igor Zelnik. Na Gozdar­ skem inštitutu Slovenije pa je bil ustanovljen Oddelek za gozdno ekologijo, ki ima danes trinajst sodelavcev (ANONYMUS 2017), med njimi se s fitocenološkimi raziskavami največ ukvarjata Lado Kutnar in Aleksan­ der Marinšek. Omeniti velja še, da so v sedemdesetih in osemde­ setih letih na prošnjo Biološkega inštituta Jovana Ha­ džija ZRC SAZU aktivno sodelovali z raziskavami tra­ viščnih in ruderalnih združb kolegi iz Botaničnega zavoda Zagrebškega vseučilišča akademik Stjepan Horvatić ter profesorja Ljerka Marković in Ljudevit Ili­ janić. Bili so opora tedaj mlademu fitocenologu za ne­ gozdne združbe A. Seliškarju. Po letu 1991 so z reformo gozdarskih služb v novo nastali državi Sloveniji naročila za ekološke vrednote­ nje gozdnih površin na podlagi fitocenologije usihala in dokončno usahnila. Poleg organizacijskih reform v gozdarstvu je temu botrovala še novejša evropska me­ todologija preučevanja habitatov oz. habitatnih tipov, ki se je pojavila že v osemdesetih letih prejšnjega stole­ tja. Habitati so prostorsko zaključene enote ekosistema (Batič et al. 2011), ki so ohlapnejše od vsestransko ekološko natančneje opredeljene fitocenoze po sre­ dnjeevropski metodi. Zaradi poenostavljenosti je me­ toda habitatov za večino naročnikov na splošno spreje­ mljivejša, tako glede ustreznega znanja naročnikov kot po finančni strani. Pri tovrstnih raziskavah sodelujejo Gozdarski inštitut Slovenije, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive vire Biotehniške fakultete, Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU, in občasno ustrezne lokal­ ne in državne organizacije. Kljub tem usmeritvam fi­ tocenološke raziskave niso zamrle, je pa zamrlo vege­ tacijsko kartiranje. Slovenski fitocenologi so poleg domačega ozemlja raziskovali vegetacijo v sosednjih državah, oziroma prejšnjih jugoslovanskih republikah zaradi primerjav, in sicer na lastno pobudo, s povabilom ali prek meddr­ žavnih programov. M. Wraber je v Bosni preučeval ki­ sloljubne bukove gozdove. V. Tregubov vegetacijo v Maroku in Iranu. M. Zupančič in V. Žagar v Makedo­ niji, Črni gori, Bosni in Hercegovini ter na slovenskem etničnem ozemlju Italije smrekove in bukove gozdove. A. Čarni je sam ali s sodelavci raziskoval gozdno in negozdno vegetacijo v Makedoniji, Turčiji in Grčiji. L. Marinček in M. Zupančič sta s sodelovanjem italijan­ skega kolega in prijatelja Livia Poldinija ter avstrijskega kolega in prijatelja Kurta Zukrigla raziskovala alpski bukov gozd v treh deželah v obmejnem prostoru seve­ rozahodne Slovenije, severovzhodne Italije in jugo­ vzhodne Avstrije. Ko si ogledamo sedemdesetletne rezultate fitoce­ noloških raziskav v Sloveniji, povejmo, da ima za ra­ zvoj fitocenologije na Slovenskem nedvomno največ zaslug gozdarstvo, zlasti z naročili vegetacijsko­ ekolo­ ških elaboratov za gozdna gospodarstva. Naročila teh elaboratov so zaživela s prizadevanjem Ž. Koširja za uresničitev predpisa ustreznega ministrstva, da mora­ jo biti gojitveni in gozdnogospodarski načrti utemelje­ ni na vegetacijsko­ ekoloških elaboratih z vegetacijski­ mi kartami v merilu 1 : 10.000 (v določenih primerih 1 : 5.000 ali 1 : 25.000). Rezultati fitocenoloških raziskav in kartiranja se zrcalijo v izdelavi treh vegetacijskih kart, in sicer v danes digitalizirani Gozdnovegetacijski karti Slovenije v merilu 1 : 100.000 Biroja za gozdarska načrtovanja oz. Gozdarskega inštituta Slovenije (Tavčar et al. 2002, izdelana 1973?), v karti potencialne naravne ve­ getacije SFR Jugoslavije v merilu 1 : 1.000.000 Znan­ stvenega sveta vegetacijske karte Jugoslavije (1983­ 86), ki je bila izhodišče za karti naravne vegetacije Evrope (Karte der natürlichen Vegetation Europas) v merilih 1: 2.500.000 in 1 : 10.000.000 (Bundesamt für Natrusc­ hutz, Bonn 2003), ter karte potencialne naravne vege­ tacije Slovenije v merilu 1 : 200.000 Biološkega inštitu­ ta Jovana Hadžija ZRC SAZU. V rokopisni obliki je še mnogo vegetacijskih kart v različnih merilih. Naj ome­ nimo številne vegetacijske karte v merilu 1 : 10.000, ki so podlaga za številne vegetacijsko­ ekološke elaborate namenjene za načrtovanje gojitvenih in urejevalnih ukrepov na ekološki osnovi. Obdobje od sedemdesetih let do danes je znanstve­ no­ in strokovno ­ publicistično najbogatejše in naju­ spešnejše. Znanstvene in strokovne razprave so prine­ sle mnoge novosti, ki niso pomembne le za nas, temveč tudi za vzhodnoalpsko­ dinarsko območje in še širše za srednjeevropski prostor. Opisanih je mnogo novih sin­ taksonov, največ asociacij, pa tudi nižjih (subasociacij, variant) in višjih sinsistematskih stopenj (podzvez in zvez). Med mnogimi raziskovalci fitocenologi pri obja­ vah v tem obdobju izstopajo M. Accetto, A. Čarni, I. MITJA ZUPANČIČ: FITOCENOLOGIJA V SLOVENIJI SKOZI ČAS 180 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 58/2 – 2017 Dakskobler, M. Kaligarič, P. Košir, Ž. Košir, L. Kutnar, L. Marinček, A. Marinšek, M. Piskernik, A. Seliškar, U. Šilc, S. Škornik, T. Wraber, I. Zelnik, M. Zupančič. Imenovani in drugi raziskovalci — fitocenologi so v sedemdeset letnem obdobju objavili številne publika­ cije različnih bibliografskih enot od znanstvenih in strokovnih razprav do znanstvenih in strokovnih mo­ nografij ter elaboratov in poljudnoznanstvenih član­ kov, kar je večinoma razvidno na spletnih straneh (COBISS). LITERATURA ANONYMUS, 2017: Rastemo z gozdom (ur. Simončič, Režonja & Železnik). Silva Slovenica, Gozdarski inštitut Slovenije. Ljubljana. Zbornik ob 70. obletnici GIS. Batič, F., B. Košmrlj ­ Levačič, A. Martinčič, A. Cimerman, B. Turk, M. Gogala, A. Seliškar, A. Šercelj & G. Kosi , 2011: Botanični terminološki slovar. Zbirka Slovarji. ZRC SAZU. Ljubljana. Borhidi, A., 1963: Die Zönologie des Verbandes Fagion illyricum. Acta Botanica Acadamiae scientiarum Hunga­ ricae. (Budapest) 9: 259–297. Braun­ Blanquet , J., 1921: Prinzipen ist einer Systematik der Pflanzengesellschaften auf floristischer Grundlage. Jahrb. d. St. Call. naturw. Ges. Zürich. Cvek , S., 1955: Opis gozdnih združb doline Kamniške Bistrice s posebnim ozirom na gozdnogojitveno problematiko. Fakulteta za agronomijo in gozdarstvo. Ljubljana. (Rokopis). Du Rietz , 1921: Zur methodelogischen Grundlage der modernen Pflanzen soziologie. Wien. Košir , Ž., 1975: Rastlinstvo (v Geološka in gozdnovegetacijska podoba. Gregorič V., J. Kalan & Ž. Košir, v Goz­ dovi na Slovenskem ur. C. Remic) Borec & Poslovno združenje gozdnogospodarskih organizacij (Ljubljana) 30–62. Marinček, L., I. Puncer & M. Zupančič , 1972: Razvojna pota preučevanja in kartiranja vegetacije Slovenije. Gozdarski vestnik (Ljubljana) 30 (5–6): 153–166. Matuszkiewicz, W. & A. Matuszkiewicz , 1981: Das Prinzip der mehrdimensionalen Gliederung der Vegetation- seinheiten, erläutet am Beispiel der Eichen-Hainbuchen wälder in Polen. V: Dierschke, H. (ur.): Synataxonomie. Ber. Int. Symp. Int. Vereinig. Vegetationsk. Rinteln 1980: 123­ 148. Vaduz. Oberdorfer , E., 1957: Süddeutsche Pflanzengesellschaften. Pflanzen soziologie 10. Jena Petkovšek , V., 1934: Braun-Blanquet ali Du Rietz? Primerjanje in presoja dveh evropskih fitocenoloških šol. Lju­ bljana (manuskript). Smole, I. & L. Kutnar , 1997: Fitocenologija v polstoletni zgodovini Gozdarskega inštituta Slovenije (GIS). Znanje za gozd ob 50. obletnici obstoja in delovanja GIS. Ljubljana. Tavčar, I., L. Kutnar & T. Kralj , 2002: Digitalizacija gozdnovegetacijske karte Slovenije v M 1:100.000. Gozdar­ ski inštitut Slovenije. Ljubljana. Tomažič , G., 1940: Asociacija borovih gozdov v Sloveniji. I. Bazifilni borovi gozdovi. Razprave matemat. ­ prirod. razreda AZU (Ljubljana) 1: 77­ 120. Tomažič , G., 1942: Asociacije borovih gozdov v Sloveniji. II. Acidofilni borovi gozdovi. Razprave matemat. ­ prirod. razreda AZU (Ljubljana) 2: 161­ 240. Tregubov, V. & M. Čokl (urednika), 1957: Prebiralni gozdovi na Snežniku. Inštitut za gozdno in lesno gospodarst­ vo. Strokovna in znanstvena dela 4. Ljubljana. Tregubov , V. 1957a (ur.): Elaborat za osnovo gojitvenega in melioracijskega načrta gozdov, gozdnih zemljišč in pa- šnikov za področje Zgornje savske doline. Kranj. Wraber , M., 1955: Tipi gozdne vegetacije na Pohorju. Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije. Lju­ bljana. (Tipkopis). Wraber , M., 1959: Gozdna združba jelke in okroglistne lakote v Sloveniji (Galieto rotundifolii - Abietetum Wraber 1955). Prirodoslovno društvo v Ljubljani. Ljubljana. Wraber , M., 1961: Termofilna združba gabrovca in omelike v Bohinju (Cytisantho - Ostryetum Wraber assoc. nova). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 6: 7 ­ 50 + tab. Wraber , M., 1963: Allgemeine Orientirungskarte der potentiellen natürlichen Vegetation im Slowenischen Küsten- land (NW Jugoslawien) als Grundlage für die Wiederbewaldung der degradierten Karst- und Flyschgebiete. Ber. Int. Symp. f. Vegetationskart 1959: 369­ 384, Weinheim. MITJA ZUPANČIČ: FITOCENOLOGIJA V SLOVENIJI SKOZI ČAS 181 FOLIA BIOLOGICA ET GEOLOGICA 58/2 – 2017 Forestry has been of great importance for the develop­ ment of phytocenological science in Slovenia, having supported such research of forest areas in Slovenia. The research was and is still done according to the standard Central European, Zurich­Montpellier school. Some vegetation studies have also done accord­ ing to Piskernik‘s „institutional method.“«. The first phytocoenological studies in Slovenia were already being performed between the two world wars. Of the then researchers, Gabrijel Tomažič stands out with a publication on pine forests and grasslands. Phytocenology made significant progress after World War II, with the founding of the Forestry Institute of Slovenia (GIS) and the forestry department of the then Faculty of Agronomy and Forestry. Those responsible were the pioneers of the profession, Gabrijel Tomažič, Maks Wraber and Vlado Tregubov. Until the 1960s, phytocoenological research was conducted under the auspices of the GIS and the Faculty of Forestry. After this period, two phytocoenological groups were formed: at the Forestry Planning Bureau (1961) and then at the then Institute of Biology SAZU (1962). The research was mostly carried out on forest management organization, as the established ecological basis for cultivation and management plans. Basic research was carried out in parallel, but to a lesser extent. During this period, a number of studies were prepared with vegetation maps, mostly to a scale of 1: 10,000. The rapid development of phytocoenological research en­ abled the realization of plans for a potential natural vegetation map of Yugoslavia (SAZU 1962) on a scale of 1: 1,000,000 and forest vegetation maps for the eco­ logical evaluation of forest vegetation (Biro 1965, after 1975 GIS) on a scale of 1: 100,000. In addition to these two maps, many younger phytocenologists came to maturity under the guidance of the three aforemen­ tioned pioneers and Stanko Cvek, Ignac Persoglio and Živko Košir. These were: Dušan Robič, Mitja Zupančič, Lojze Marinček and Ivo Puncer, and later Marko Ac­ cetto, Ivan Smole, Andrej Seliškar, Marja Zorn, Vinko Žagar, Marjan Šolar etc. Education at the Faculty of Forestry was first pro­ vided by Gabrijel Tomažič, later Viktor Petkovšek, then Dušan Robič, Marko Accetto and today Andrej Rozman and Igor Dakskobler. The period from the 1970s to the present has been the richest and most successful scientifically and in terms of scientific publications. Scientific and expert articles brought many innovations that are not only important for Slovenia but also for the Eastern Alpine­ Dinaric region and, even more widely, for the Central European space. Many new syntaxons have been de­ scribed, mostly of associations, but also lower ones (sub­ associations, variants) and higher sinsystematic levels (sub­ alliances and alliances). Among many phy­ tocenology researchers with publications from this pe­ riod are Marko Accetto, Andraž Čarni, Igor Daksko­ bler, Mitja Kaligarič, Petra Košir, Živko Košir, Lado Kutnar, Lojze Marinček, Aleksander Marinšek, Milan Piskernik, Andrej Seliškar, Urban Šilc, Sonja Škornik, Tone Wraber, Igor Zelnik, Mitja Zupančič. After reform of the forestry services, there were ever fewer commissions for ecological evaluation of forest areas, until they finally dried up. A new method­ ology has emerged in Europe, focused on habitat types, which is less demanding, simplified and, therefore, more acceptable. Wraber , M., 1963a: Gozdna združba smreke in gozdne bekice v slovenskih Vzhodnih Alpah (Luzulo silvaticae- Pi- ceetum Wraber 1953). Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 7: 79 ­ 175 + tab. Zupančič, M., L. Marinček, A. Seliškar & I. Puncer , 1987: Considerations on the phytogeographic division of Slovenia. Biogeographia 13. Biogeografija Alpi­ Sud­ Orientali (Udine): 89­ 98. Zupančič, M., & V. Žagar , 1995: New views about the phytogeographic division of Slovenia, I. Razprave IV. razreda SAZU (Ljubljana) 36: 3­ 30. Zupančič , M., 1997: Pregled fitocenoloških raziskav v Sloveniji. Acta Biologica Slovenica (Ljubljana) 41 (2–3): 5–17. SUMMARY