Slike iz narodne vzgoje. Sestavil Ivo Trošt. II. Bog vedi, od kod to, da vsak človek tako rad sam sebe vidi, sain sebe čisla? Vsakdo o sebi vedno najboljše misli, najboljše govori in vedno vse najboljše. Nekateri so tudi taki, da zmeraj in povsodi vtikajo oni osati ,,jaz" v govor in pogovor. Ta jim je pri vsaki besedi tako gotov, kakor drugim kak originalen ninterkalare". Razlika je samo ta, da ga prvi rabi iz objesti, drugi pa iz navade. Oboje je smešno, ali vir in povod enemu in drugemu je različen. nInterkalare" nastane v človeški priprostosti, oni -jaz" pa v oholosti. To mora biti pač nasledek nekega izvirnega napuha. Morda kak ostanek nadutosti onih zavrženih duhov, katere je sv. nadangelj Mihajlo pregnal z neba v pekel. Kakor je pa vsak greh neka bolezen za našo dušo, tako je tudi ta, tako rekoč podedovana oholost velika bolezen, ki tlači človečanstvo. Tudi v najnižje plasti naroda ima ta svoje korenine. Slavni Emil Zola celo trdi v najnovejšem svojem delu, da je kmet zenulji rob. Naj bo uže to kakor hoče, v romanu nLa terre" je žalibog mnogo, da premnogo istine in niti jaz ne trdim presraelo, če rečem, da se vlači nekaj ošabnosti, zavidnosti in drugih sličnih mačic i po kmečkem ognjišči. Vsak berač svojo malho hvali. Marsikdo, premda ubog, ako ima le malo ali prav malo svojine, postavlja se in baha s tem, kakor da nima nikdo take šake zemlje v svoji vlasti. Malo je — opravičuje se naduti vlastnik — a to, kar je, tako je, da nima nikdo sličnega. Ta bolezea — ne morem je drugače imenovati — je pa tudi epidemična. Ne ostane samo na oni ,,šaki zemlje", kmalu se razširi na vso vlast. Vse premoženje je potem tako, -da nima para". Seveda, ako i ni dobro, sluje barem, da trdi njega gospodar, da jo .per eKcelleiice1*. Take ljudi bi pač lehko imenovali nvzvišene**. Te vrste ljudje obično niso in uže po svoji naravi ne morejo biti šoli prijazni. Tu ni in ne niore biti razlike. Deček nima več ,,učitelja rad", odkar so mu doma povedali, da je bolj priden, kakor kažejo šolske svedočbe. Obudi se v njem trmoglavost do zapovedi učiteljevih in do šole sploh. Kedo je temu kriv? Že slišim v duhu odgovarjati: jaz ne, jaz ne, jaz ne! Dragi moj tovariš, jaz tudi ne. Roditelji hočejo tako, jaz jim ne morem vsega dovoliti. Začne se jeza, strastno sovraštvo, nasprotovanje, in iz vsega tega se izcimi škrateljček v vzajemnem delovanji hiše in šole (katero se dandanes toliko poudarja na — papir). Henrik, ali kakor mu je uže ime, postal je neubogljiv, samosvoj. Imena imajo obično taka deca sarao _nobel". Obžalovaje moram trditi, da, če pojde stvar tako naprej, naših .kranjskih Janezov" kmalu ne bo več. I to je duh časa. — Takemu otroku tedaj vse kaže, ker sliši na nekaj bolj ngosposko" ime, da bi moral biti v marljivosti nekaj več ko drugi, ali neče. Osobito v višjih oddelkih misli, da mu mora kar tako vse priti v glavo. Tudi stariši se čudijo tako .groznemu" talentu, tako dobri glavi; tudi oni menijo, da je fant res tako gorostasna celebriteta. Sorodniki ga hvalijo, bližnji sosedje tu in tam prikimajo -botru", ,,kumu**, in poslednjič so popolnoma vsi prepričani, da je dečko res nenavadna prikazen. Vsi ga hvalijo, vsi občudujejo — le učitelj (pa saj to je tako oseba, kojo lehko uporabljajo liki ^marijoneto**, če se ne da, onda je pak — ošaben) tedaj le učitelj ni še povedal svojega »parete". In v ti puhlosti, ki ni nikako osnovana, vzraste, postane od Hajnčka Hajnče, od Hajnčeta Henrik — mož. Kaj naj vam še rečera o njem? Dosti bode, ako le po domače zakrožim: Kar (taka) mačka rodi, vse (slepe) miši lovi. Tak človek ni nikakor dosegel stopinje omike in olike človeške. (Opomniti moram, da se ta bolezen še dosti laglje širi mej srednje in višešolci). Tak ,,vzvišeniu ud človeške družbe ne koristi ni sebi, ni drugim. Sebi neče zaradi ošabnosti, da mu nič ne manjka, drugim pa z zavistjo nasprotuje. Ti Ijudje so v človeštvu ono, kar vidimo o žetvi na njivah. Prazni klasovi nosijo glave po konci brez vsacega povoda. Da bi se le taki sitneži dali tako lehko odpraviti iz človeške družbe, kakor prazno klasje z njive, o to bi bilo veselje! Ta nadutost ali puhlost je res začetek premnogih pregreh. A malo, prav malo je nade, da bi je kedaj nestalo. Korenine svoje ima zavite v svili in slarai, da ne pozebejo. Vrhove svoje nosi po konci v dragi palači, kakor tudi v borni kmetski koči. Kakor pa trcba gledati pri drevesci, da mu najpreje uredimo korenine, tako ruoramo tudi pri tem piedinctu paziti in gledati, da imajo korenine zdravo in pravo hrano. In te korenine v palači, kakor tudi v borni koči iste. To so namreč razvijajoče se zniožnosti otioške duše. Te zmožnosti imajo pa dva vrtnarja — dom in šolo. Dokler se pa ne uresniči, da nDružina in šola sestrici ste dve, Nobena samotno hoditi ne sme*1, tako dolgo bomo vedno imeli takih značajey. Dukler ne pojdeta učitelj in roditelji z roko v roki prijateljski naprej, ne bode inaela vzgoja željenega uspeha. Le v slogi je raoč in baš te sloge trebamo mi, odgojitelji mladine slovenske. Kjer roditelji doma za redotn vse podirajo, kar je učitelj sezidal v potu svojega obraza, tam ni mogoč nikak uspeh v vzgoji, nikak v pouku. Izpodkopavanje avtoritete učiteljeve je v naših očeh (pravim v naših) največji greh v pedagogiji in metodiki. Torej kedor si roditelj: roko na srce! (Dalje prih.)