DROBEC ZA ZGODOVINO BESEDE »VADA«
T. Korošec je v članku o ribiški terminologij;i (JiS 1965, 203) .omenil tudi besedo vada. Postavil jo je med termine, »ki jih je Lokar precej nekritiično sprejel v slovar od vsepovsod« in ki »so se v ribiišikii literaturi obdržali malo časa«. Pod črto je pripisal, da bi bilo zaninrivio »vedeti, od koid jo je vzel Lokar in če je bila ali je še v kakšnem slovenskem narečju«.
Lapsus, ki se je vrinil v zgodovinski oris te besede oib Hipolitu, je popravil F. Bezlaj (ib. 256) in potem dodal, da že pri Dalmatinu najdemo izvedenko vadnica »der Lockvogel«, pri Vodniku pa -tudi glagol vaditi, vadim »vabiti, nastavljati vabo«.
Iz leksikološke literature in iz gradiva, ki je na razpolago v Inštitutu za slovenski jezik, je mogoče pri današnjem stanju izpisov izvedeti o zgodovini besede vada in njenii družini še tole:
Dalmatin je zapisal: Falib lerce je raunu kakor ptizhja vadniza na precepu, inu Hrejshe, koku bi te mogel vloviti (Biblija II, 158). Stavek kaže, da Pleteršnikov podatek vadnica »der Lockvogel« ni čisto zanesljiv, .saj se da vadnica razlagati tudi malo širše (das Lockmittel, die Lookspeise), zlasti zato, ker je imel Dalmatin za locicvogej še dva natančnejša izraba. Zgled: Sakaj mej moim iolkom le najdeo hudobni, kateri ludem Ihtrike polagajo, inu pally narejajo, de bi je vluvili, kakor Ptizharji sPrecepom: Ina nyh hijhe So polne golufie, kakor je kletka polna Vabceu (ib. 30). Pri besedi vabeč stoji zvezdica, na levem robu besedila pa je ob ponovljeni zvezdici sinonim Vadceu. Ta sinonimni odnos, ki doslej še ni podrobno raziskan, ustreza takimle odnosom na drugih mestih v Bibliji: aria (besedilo) — gosli (rob), bron — kuler, noriti — goljufati, peš — knogam, postojn — orel, trgač — berač, vreča — žakel.
Obe besedi (vadnica, vadeč) sta prišli v »Krajnsfco besedishe pisano« (str. 478). Nov je tu izraz vadnik »der Lockvogel«, ki ga Pleteršnik ne pozna, pač pa Lokar.
HipOiLit je res uporabil vado v »O-rbisu pictusu«, vendar je Pleteršnikov navedek o njej le približen. Ustrezni tekst se glasi: Ribizh lovi te ribe . .. s'ternikom ... na katerim je nataknena ta Vada. Razen tega ne kaže prezreti, da ima Hipolit vado že v prvo-pisu in prepisu svojega slovarja pod esca.
V Vodnikovem rokopisnem slovarju je vada v našem pomenu zapisana dvanajstkrat (vaba pa dvakrat, od tega je en kasnejši, tuj pripis). Beseda nastopa sama ali v zvezah dati, nasaditi, nasajati, nastaviti, nastavljati, natakniti, natikati, staviti vado ter vlečena vada »eine an einer Schnur geschleppte Lockspeise«. V drugačnih pomenih je vada uj>orabljena štirikrat. Glagol vaditi je zapisan štirikrat, glagolnik vađenje »Lockung« enkrat.
To dokazuje, da je bila vada do 19. stoletja živa.
V Munku vade ni, pač pa vaba. Prešeren je v pismu stvar drugače opisal: ga jed v tičenci nasiavlena prijazno k' sebi vabi. Spet ima besedo Alič, na prvem mestu jo redno citira Cigale, pozna jo Janežič .in seveda Pleteršnik (Gor., Dol., nk.).
Da beseda vada tudi v 19. stoletju ni živela samo v slovarjih, pričajo številni izpisi iz leposlovnih del v različnih zvezah: Erjavec 1881, Deteta 1882, Trdina 1883, 1885, 1886, Stritar 1895, Dolenc 1903, Cankar 1901, 1904, 1909, Zupančič 1904, Finžgar 1904, Medved 1906 itd.
44
Ker srečamo vado celo po časopisih in publikacijah, ki tudi siicer nimajo paipir-natega jezika, npr. v Kmetovalcu 1889, 1906, 1908, v Dolenjskih novicah 1893, 1897, 1912, v Vrtcu 1897, v Koledarju Mohorjeve družbe 1915, 1923 ipd,, je jasno, da je bila vada tja v začeteik 20. stoletja vsaj kot sinonim še živa in da se je rabila kot stilno sredstvo (Finžgar, Cankar v slabšalnem pomenu).
Glonar je v Slovarju slovenskega jezika zapisal, da je vada »starejši izraz za vaba« in kot taiko so jo sprejemali njegovi sodobniki Vošnjak, Jalen, Prijatelij, Ozvald in mlajši, F. Vodnik, V. Naglic itd.
Loikar torej, ko je sestavljal svoj Lovsko-rihiški slovar, rti mogel mimo vade dn je preudarno ravnal, ko jo je postavil kot sinonim na drugo mesto. Grešili pa so tisti sestavljavci slovarjev in jezikovnih priročnikov, ki so v naslednjih desetletjih kljub Glonarjevemu opozorilu in Lokarjevi razvrstitvi praporočali vado kot nevtralni oz. enakovredni sinonim.
Dokazov za narečno rabo besede vada ni veliko, vendar je mogoče iz doslej povedanega in iz naslednjih ipodatkov za trdno sklepati, da je bila vada vsaj na zahodu dolgo časa znana. Za Crni vrh nad Idrijo je izpričana v Tominčevem slovarju, F. Jakopin pa pravi, da j.o je govoril njegov oče, doma iz Grahovega pri Cerknici.
Zanimiv je podatek v Šašljevem Rožanskem narečnem besednjaku, čeiprav mi v neposredni zvezi z obravnavano besedo: vddata »povabiti, laden«; vadovc »vabilec« (posebno pri ženitovanju); vddovc je tuda starešina pr hösceta. Potrdiiilo za to je že v Gutsmanu 1789: vadavec »Ei.nlader«; jio/ervada/i, navadati »einladen«; vadanje »Ladung«.
Za Javornik je Breznikov podatek (DiS 1904, 511): vada, vado imeti, na vadi biti »rendezvous«. Prim, tudi italijansko zanimivost vada »posta, invito (al giuoco)« v Bat-tisti, Dizionario etimologico italiano 1957. Za vado »das Zuggarn« (Pintar, LMS 1898, 181 in Kelemina SR 1951, 191) ni novih dokazov.
Ob tokemle priložnostnem zbiranju gradiva za to ali ono besedo me znova in znova preganja miisel: kdaj se bomo pri razpravljanju o zgodovini slovenskih besed lahko oprli na kaj trdnejšega? Ali ne bi bilo prav, da hi SAZU z gradivom, ki ga že ima, oz. ki bi ga bilo mogoče v razmeroma kratkem času zbrati, pripravila začasno nadomestilo za veliki zgodoviinski slovar, ki ga še zlepa ne bomo dobili? Ali ne bi preprost, pa čeprav ciklostilno razmnožen, a natančen konkordančnii slovar za Megiserja, Alasio, Kastelca, Hipolita, Apostola, Gutsmana, Pohlina, Vodnika, Jarniika, Murka, Cigaleta dn Janežiča (z vseimi manj pomembnimi avtorji vmes seveda) bistveno olajšal in razbjstril pogled v zgodovino slovenskega besedja?
Slane Suhadolnlk