Marica : Na Silvestrov večer.
Na Silvestrov večer.
(Slika) spisala Marica.
NaroČili so si večerjo za 9. uro, a med sabo so se zmenili, da bodo v oni mali prijazni sobici že ob pol deveti.
Hoteli so si z dobrim pivom napraviti slast do jedi.
Zunaj je žvižgala ostra burja ter polnila oči, usta in obleke sé sitnim cestnim prabom.
Noč je bila mrzla, jasna, a radi hude burje in mraza so bile vse ulice prazne in tihe, kakor da bi bili pomrli vsi ljudje malega mesteca.
„K jelenu" so vendar prihajali drug za drugim napovedani gostje.
Malo sobico je grela lična, železna pečica, sredi sobe je stala podolgovata miza in okoli nje jednajst stolic ; v kotu je bil koš za cvetlice, v katerem so pa ležali razni staii in novi listi.
Prišel je profesor Gorjanec in profesor Koman, poštni oficijal Goliu se svojo lepo, do pičice elegantno in skrbno napravljeno ženo Pepino, katera se je bala mnogo kretati, da bi si ne pokvarila načičkane obleke ter umetno počesanih in gosto skodranih las ; prišel je mladi kaplan Rože, pristav Kenda, nadučitelj Bole, davkar se svojo malo, drobno, suho in neznatno ženičico ter trgovec Vaško se svojo sestro Mino.
Prišedši, segali so si prijazno v roke, pozdravljali se smeje ter pravili drug drugemu : ,,Le glejmo, da zvršimo lepo in dostojno staro leto" !
Potem so sedli ter tožili o hudi burji in mrazu, o čudoviti suši in nedostojanji vode sedaj v zimskem času ; potem sta profesorja govorila med seboj o neki novi učni knjigi : poštni oficijal je pravil svoji ženi in ženi davkarjevi. koliko je v tem času na pošti posla ; kaplan je govoril nadučitelju o nekih lepih baje uprav sedaj izišlih litanijah in prav tako lepi novi maši. Naroči si ott_. oboje, a nadučitelj mora oboje naučiti cerkvene pevce vsaj za Velikonočne praznike. Ko je pa jel sodnijski pristav Kenda pripovedovati o pikantni sodnijski zadevi njim vsem znane meščanke, so umolknili vsi ter poslušali le Kendo.
Točna ob 9. je jela gospodinja napi'avljati mizo in pogovora je bilo tedaj konec. Slišalo se je le ropotanje krožnikov, trdo postavljanje kupic na mizo, pomikanje stolic in škrebetanje nožev, žlic in vilic.
Nekaj gostov je ostalo ter stopilo k oknu, ob katerem je žvižgala močna burja, nekaj jih je ogledovalo strop in plapolajočo peč, nekateri so pa pregledovali liste, ki so ležali križem v cvetličnem koši.
Ko sta pa gospodinja' in točajka prinesli v dveh velikih skledah okusni in nos ščegetajoči „risotto", tedaj so sedli zopet vsi, jeli razgrinjati prtiče ter si devati na krožnike trdi, s piško narejeni .risotto'.
Ko je imel že vsak svoj del, tedaj je vstal kaplan ter rekel glasno : „Bog nam blagoslovi to jed, da bi nam teknila za dušo in telo'.

Marica: Na Silvestrov večer.
.Amen" je odgovorilo par glasov, potem so pa začeli jesti.
Govoril je le tu in tam kdo in sicer le o „risottu".
,Dober, samo italijanski je, torej pretrd', je rekel poštni oficijal, a žena njegova, da je v njem preveč začimb.
Ko so dobili za rižem dobre, pečene, morske ribe na mizo in dobro napravljeni majonez, govorili so o ribah iz sladke in ribah iz slane vode, nekateri so hvalili prve, drugi druge, vendar radi so je jedli vsi.
Ko so potem dobili pečene in cvrte [liške ter nove mere vina, tedaj so opustili pogovor o jedeh ter govorili o dnevnih novostih, o prerokovanjih za bodoče leto, potem pa o domačem prepiru, o prepiru med listi in osebnih napadih, a pogovor vendar še ni bil niti splošen, niti jako živahen.
Oživeli so, ko je točajka prinesla okusno pripravljenega zajca, katerega je vstrelil v nedeljo profesor Koman ter ga daroval družbi ; jeli so govoriti o lovu in pripovedovati si razne lovske dogodke.
Jedli so počasneje, govorili in pili pa živahneje in hitreje.
Nazadnje jim je prinesla gospodinja še raznih slaščic ter nekaj steklenic starega prosekarja. Gorjanec je odmašil eno in natočil.
Šinilo mu je v glavo, da bi sedaj bilo treba napiti toda zatem si je takoj mislil, da to stori že kdo drugi in ko je vsak držal svojo kupico v roki, tediij si je vsak mislil : Treba bi bilo napiti, pa to stori že kdo drugi.
Naposled so le trčili ter zakričali : na zdravje !
Izpraznali so male kupice (razen dam) ter natočili vdrugič, prižgali si smodke in naslonili se, kakor je bilo komu najugodnejše.
Tedaj je pa vstal Gorjanec ter v dolgem govoru polnem lepo do-nečih, izbranih besed napival nekomu — nihče ni mogel uganiti komu — kajti govoril je o zelenih tratah in pisanih livadah, žuborečih potočkih, opisoval neh-nga izredno krasoto, (I'ei)ina je že rdela in mislila, da meni njo) omenjal angeljske dobrote in milobe ter sreče, da je vse omizje deležno te divote, milobe in dobrote ; konečno je vendar dejal, da je to narod slovenski, slovenska domovina in slovenski jezik.
Bravo, bravo! — oglasilo se je vse omizje, vstali so, kupice so za-žvenčale, pili so, potem pa zopet sedli. Vnel se je glasen, živahen pogovor o zaspanosti istega mesteca, iz katerega bode moralo kmalo izginiti vse, kar je slovenskega ter dati mesta nemškutarjem in nemščini, ki se širi, da je prava žalost in pravi škandal.
Pevsko društvo da ima le še pravila a niti udov, niti petja, niti koncertov in bralno družtvo hira, hira, da je — veselje — pardon ! — žalost !
Treba se je lotiti dela in oba mlada profesorja, poštni oficijal, kaplan in pristav so tekmovali v tem, kdo bode bolj pomagal, da se zopet oživi bralno društvo. Takoj druzega dne, da store že v ta namen potrebne korake.
6 Marica: Na Silvestrov veJer.
Na,to so zopet trčili in zopet pili.
l'otem je vstal nadiićitelj Bole ter pričel govoriti tako le : ¦ .' „Ptica; brez perut je mrtva : stvar, kaj meni svet brez petja mar' ?
Govoril je o globokem in mogočnem vplivu, kojega ima petje na vsa blaga in.še nepokvarjena bitja, saj pravi tiuli Nemec: .' '  . „Wo man singt, da lass' dich nieder.
Böse IMenschen haben keine Lieder'. " ' In Slovenci — je dojal nadnčitelj — niso liudobiii ljudje zato ljubijo petje in treba je, da on, nadučitelj, vžge Ijiiltezen do te svete umetnosti ; v ta; 'namen prične še v bodočem tednu pevske vaje. Ustvariti bđče moški,'mešani, in ženski zbor. Oh, to bo krasno, ko bode donela slovenska pesem čez hrib in i)lan !
:'Bu-vno o.doferavanje je vzprojelo nadučiteljev govor in zno'a se je razpleta. o tem živahna debata.
Pcpina je že jela zevati, .Mina je pa rdela čedalje bolj in mraz je spreletaval. njeno telo ob takih govorih in pogovorih.
fNagloma vstane ter pove v par besedili s tresočim glasom, da prične že jutri po maši, ko se zbere na glavnem trgu vse znano ženstvo, agi-tovati, <la se-.ustanovi v mesteci ženska podružnica sv. Cirila in Metoda.
Odobravanju ni bilo ne 'koni'a ne kraja in' ko so po dolgi debati pogledali ,na uro, kazala je par minut čez polunoči.
Z voščili, stiskanjem rok in s poljubi so pričeli novo leto, kaplan jjä odšel^ pni. so pa zopet sedli in razpravljali o koristih narodovih.
^ Druzega dne so so našli po maši vsi.ii^ glavnem trgu.. .  — Uh, kako me boli glava - in mene tudi, preveč smo ga pili — tožil}'^ sta profesorja pristavu. Ta jo pa dejal :
.¦ — Kaj,, vraga, smo delali do pol tretje V Ničesa so ne spominjam, skore da ne vem,., kako sem prišel domu.
— Govorili suio, ali res ne veš, o narodnih zadevah, o i)raliiem in pevskem, društvu,^,    .je rekel nadučitelj.
— Ah, da, Ijravo, sedaj se spominjam, ali bo kaj ?
— Sčasoma, mislim, da pojdo, — jo rekel nadučitelj, sedaj je ne-ngodcn čas za i)cvske vaje, tija v postu morda pričnenu) kedaj.
— Mešati v zadeve l>ralnega društva so no smeva midva, jo rekel profesor Kornau, saj nas še tako po strani in grdo gledajo.
Mina, je še v januvarji sklic:ila prvi občni zbor in ustanovila prav delavno žensko podružnico sv. Cirila in Metoda.