V mrtvih ribah pozabljena Marjanca Kočevar v bel porcelan sem zapahnjena s slino vanj zalizana v spiralo zvita v polžka spremenjena kdo me razbije iz njega 164 V mrtvih ribah pozabljena me kačji pastir poljubi ali cigan pobere in v prepolni malhi založi * pneš se nad mano l°k najsvetlejšega neba topla sapa tvojega nemira me boža potoneš vame kot v julijsko mivko da voda privrtinči iz mehkih globin leživa potem na zahajajoči sipini in čas naju odnaša v mrtvih ribah pozabljena * daj mi zrno svojega glasu z zvezdnim prahom me posuj s svetlobo me napoji da bo jutro dokler ne ugasne ogenj v meni v raztaljeno lavo z ledeno skorjo okovano 165 obletim se v praznino golo steblo sem ječim rane na daljni samotni gori ne moreš me s sabo zagrniti da sem vijolični križ v visoki noči o da mi je požirek iz tvoje roke da mi je veronika s hladnim vlažnim prtom * svoj pepel sežigam v vranovem očesu od daleč pihaš v moj ogenj skozi sitko da vleče skozme vrel kamen vržem vate tvoj pepel sežigam v svojem srcu pa se mi izmika ciganski šotor 166 Marjanca Kočevar 167 V mrtvih ribah pozabljena čez vse dalje razpet kot prekleta duša * vztrajamo v tem vrtenju neznosnem v zavedanju negotovost grudi obstojnost sredice deklica s košarico nabira sipek in ji krvavi v dlaneh pa ni ne groze ne razodetja ne sledov v razpokah prerokbe vse je znotraj razžarčeno kot kamniti kristali osi ni osi da bi nanje vrgli svoje zanke da bi krožili mirno kot ure gotovo kot čas tako pa ne dohitimo ne semen ne smrti nekje v rasti se premikamo daleč drug od drugega po prostranstvu raztreseni kot drobna makova zrna z belim prahom v sebi da je naša skorja zmeraj črna polna vrtač in lačne žeje kot negotovost gobavcev kot temno tavanje beračev * te odkrijem in sem bežna pod perutjo tvoje prisotnosti molčim toploto umivam večerno zvezdo da ne bi samota udarila v njen nazobčani rob hitim ujet sončno rožo ostro v visokem soncu zabodeno mehkobna sem v zanki uleknjena s tabo v zamik uklenjena s sulico v sončno uro zabodena ničesar ne dohitim večer me v razkoraku ujame se z mano v premik pretakne presahne ko se v jutro pocedi da je vonj lepljiv in svetloba v prihodu zmedeno razkropljena z biblično prerokbo zaznamovana * 168 Marjanca Kočevar 169 V mrtvih ribah pozabljena sama bom šla za zahajajočim soncem dokler ure ne bodo potemnele in tiho jeknile v izteku