986 Andrijan Lah MIHA MAZZINI: DROBTINICE (Ljubljana, Prešernova družba 1987,165 strani) Knjižni prvenec Mihe Mazzinija roman Drobtinice je vreden večstranske pozornosti. Najprej po pripovedni svežini in iznajdljivosti, drugič po tematski in problemski zanimivosti, tretjič po potrditvi možnosti sodobnega realističnega pisanja in četrtič - zadnje, a ne nazadnje - po sugestivni upodobitvi določenega duha časa, načina življenja in čutenja sveta. Ustaviti se velja že ob naslovu Drobtinice. Avtor bi moral dati delu kak navidezno pomenljivejši naslov, npr. Usode. Vendar prav poudarjena »nepomembnost« naslova daje romanu dodatno draž, saj bralce izziva k dvomu o na- slovu (so to res »drobtinice«?) ali celo k oporekanju naslova (ne, to so vendar kar bistvene življenjske zadeve, »malenkosti«, ki so življenje). Prvi avtorjev uspeh je torej že naslov. Glavna oseba romana (obenem prvoosebni pripovedovalec) je Egon. Ime glavne osebe je mogoče brati vsaj na dva načina (Ego + N, E + gon): jaz in jazov gon sta v romanu vsekakor v ospredju. Oglejmo si značilnosti glavne osebe. Gotovo je bistveno, da je Egon svobodnjak, se pravi, ni v rednem delovnem razmerju. V nekem smislu je samostojen kulturnik, saj se preživlja deloma tudi s pisanjem lahkih ljubezenskih romančkov za široko tržišče. Sicer pa je, kot se boemu spodobi, temeljit pijanec in kadilec, primerno pa se posveča tudi ženskam na erotično-seksualnem področju. Finančno živi na robu eksistence, edina stvar, ki pa je ne more pogrešati, je steklenička Car-tierovega parfuma. Večinsko dogajanje poteka v manjšem industrijskem kraju z železarno, v katerem lahko spoznamo Jesenice, vendar pa to dejstvo nima odločilnega pomena. Ob glavni osebi, ki je nekak moderni »pica-ro«, nastopa vrsta zanimivih, bolj ali manj profiliranih oseb. Poleg ljudi »izven« ali »na robu zemlje«, vrsto takih je upodobil v svojih romanih Peter Božič, najdemo med Egonovimi znanci še predstavnike umetniških krogov pa tudi prave proletarce. Slednje predstavljata priseljena delavca iz Bosne: Selim in Ibro. Selim je že nekaj časa v mestu in govori že slovensko, novejši priseljenec Ibro pa govori vseskozi srbsko oziroma hrvatsko. Treba je reči, da je jezikovna mešanica, kot nam jo ponuja pisatelj, naravna in nemoteča. Utemeljeno jo dopolnjuje še žargon »svetovne vasi« - angleščina. Se-limova fantazma je filmska igralka Na-stasja Kinskv, Ibrova pa kar konkretno dekle iz bližine AjŠa. Pri razvijanju in razreševanju obeh fantazem živahno sodeluje Egon. Sicer redek nastop priseljencev iz Bosne v naši novejši prozi je avtor spremenil v simpatično ostvaritev. Kot anarhističen svobodnjak ima 987 Egon malo razumevanja za tovarniški tekoči trak. Njegovo mišljenje o tem delu je na kratko predstavljeno na strani 43: »Ni me morila groza nad stroji, ki sestavljajo večino ljudi. Kar sem jih poznal, moških in žensk, ki so delali v železarni, ali kjerkoli drugje, saj ni razlike, je grozo zbujalo nekaj drugega. Mirno, tiho zadovoljstvo. Z vsem«. Čeprav je vrsta Egonovih akcij in reakcij, misli in občutij prežeta z ironijo, pa se vendar ob njej in za njo vrste tudi tesnobnejše eksistencialne dileme. Z njimi v zvezi je tudi konec romana, pri katerem kar ne moremo prezreti, da se Egon znajde v smetnjaku (prim. Becket-tovo dramo Konec igre). Egonovo življenjsko filozofijo bi se dalo opisati kot mešanico nihilizma in vitalizma. Na strani 76 jo Egon izpoveduje takole: »Vera je Miha Mazzini, Drobtinice bila takrat (op. v srednjem veku) še močna. Tista stoletja so verovali v boga, kasneje v razum, nazadnje v spreminjanje sveta. Raj na zemlji. Partija. Sedaj je vera crknila. Če imaš vsaj kanček pameti, ne moreš verjeti v ničesar (prav: nič) več, še najmanj pa v taisto trohico razuma. Vse, za kar so se ljudje borili skozi stoletja, je navadna slama, Nič. Vse se je izpridilo.« Kot posebnost velja omeniti še zgradbo romana: 1. del obsega 5 poglavij in 101 stran, 2. del 6 poglavij in 56 strani, 3. del pa eno (12.!) poglavje in 3 strani. Mazzinijev roman je zanesljivo grajen in izpeljan, je problemsko poln in bralno mikaven. Tako se uvršča med spodbudno kakovostna dela novejše slovenske proze. Andrijan Lah 1216 Slavko Gaberc Popravek Ker so v 10. številki Sodobnosti imeli tiskarski, lektorski in korektorski škratje nekak družni poskočni ples, bi prosil za posamezne popravke, str. 983 (1. stolpec): 1. vrsta: izredno ploden -prav: plodni; 8. vrsta: Novele - prav: Novelete; 2. odstavek, 4. vrsta: omenja: prav: pomeni; str. 984 (2. stolpec): 16. vrsta od spodaj: Označujejo -prav: Označuje jo; 1. vrsta zadnjega odstavka: dvojnost-prav: dvojost (gre za ločilnost, ne za množilnost); str. 985 (2. stolpec): 11. vrsta od spodaj: udeležencu -prav: udeleženca; str. 986 (1. stolpec): 5. vrsta od spodaj (ta je najhujša!): moral dati -prav: mogel dati (niti na misel mi ne pride, da bi avtorju vsiljeval kak »svoj« naslov. Ne gre za moranje, gre za možnost: avtor bi lahko dal (ali: mogel dati) namesto Drobtinic drug naslov, a ga ni... itd.). Andrijan Lah