požtnina pisana » gotovini.
Marijin List
XXXV. leto
4
8. aprila 1939
MAR I J I N LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala I. 1904., dee. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom diihovnih vaj, posvečen sv. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena : na sküpni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezulovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1940 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
DGhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v „Seraphinskom dobrodelnom driištvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš sliižiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vredništvo.
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Crensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkànyi Ernesta v Lendavi.
DARI.
Na sirotišnico Deteta Marijike v Turnišči. Törnar Jožef i žena z Francije 10 fr. Goreča pomočnica sirot, gd. Vuk Helena je nabrala v Chicagi 36 dolarov. Dariivali so : Driištvo Sveti Križ 16 50, Driištvo sv. Ane 1*50, Vuk Helena 4 25, Hozjan Ignac i Gizela 2, Balažic Anton 2, Balažic Jožef 1, Rajtar Bara 1, Lonec Matjaš 1, Denša Ivan i Antonija 1, Cipot Matjaš 1, Kovač Stefan i Verona 1, Gjura Martin i Marija 1, Černovič Ivan i Marija 1, Griiškovnjak Matjaš i Marija 1, Kramar Jožef i Verona — 75. — Penez posla" po čeki Novin sirotišnici, štera se toplo zahvali nabiratelici i vsem darovni-kom i darovnicam. Naj Detece Marijike povrne vsaki dar z božim blagoslovom i nebeskov plačov. Izdali betežnoj siroti Voroš Mariji Beltinci 20 Din.
REŠITEV VGANK MARCIUŠKOGA SNOPIČA.
1.	Če što kaj vkradne, gda se njemi greh odpusti ? Te, gda opravi po kraji dobro spoved. Ta spoved je pa samo te dobra, če pri spovedi odkrije vse svoje grehe, vse obžaliije i ma istinsko volo vkradnjeno blago povrniti pri prvoj priliki po spovedi. Če te vole nema, je spoved nevalana i nieden greh se njemi ne odpüsti.
2.	Če što smrten greh pozabi pri spovedi, je-li dužen spovedi ponavlati? Ne je dužen spovedi ponavlati, nego dužen je potistom, kak njemi pozablen smrten greh na pamet pride, toga pri prvoj spovedi povedati.
3.	Če što samo eden smrten greh zataji, ove vse pove, je-li va-lana njegova spoved? Ka je njegova dužnost pri prvoj spovedi potem? Njegova spoved je nevalana i včino je smrten greh, oskruno je vretino smi-lenja i če pristopi po takšoj spovedi k prečiščavanji, oskruni Bože Telo, samoga miloga razpetoga Zveličitela. Njegova dužnost pri prvoj spovedi po toj nevalanoj je, da celo nevalano spoved ponovi, ne je zadosta, da pove
LETO 35. _8. APRILA 1939.__ŠTEV. 4
ZDRAVA MILOSTI PUNA, GOSPOD JE S TEBOV, BLAGOSLOVLENA SI TI MED ŽENAMI. (Luk. I. 28)
Milost! Miiošča! Boži dar! Dar, ki stvori božo podobo v nas! Po njej postanemo spodobni na teliko k Bogi, da nas mora za svojo deco ne samo zvati, nego, da nas mora kak svojo deco liibiti! Pa še več. Miiošča je živlenje, večno živlenje, kak je Bog vekomaj živ. Gde je ta miiošča, tam je Bog, tam je žitek, tam so nebesa, tam je samo Itibezen, samo svetloba, samo blaženost, ar je Bog večna blaženost.
I ti, sladka Mamika, si bila puna toga božega darii, bože milošče. Tak ti je sam Bog, delivec milosti, nazvesto po angeli Gabrieli. Puna si milosti ! Puna, popolna je v tebi boža podoba, puno je v tebi bože živlenje, pune so v tebi vse jakosti, vse v punom cveti i v punom dišeči. Nepopolnoga v tebi ne nikaj, ti si za Bogom, sama popolnost. Kak me to veseli, dete tvoje, draga Mamika! Zdaj gda to verjem, ne bom več malodflšen, če de mi v duši kaj zmenkalo. K tebi pribežim pa si tii zajmlem, ka mi menka. K tebi pribežim, pa si tii vtrgnem tisto rožo jakosti, štera v mojem srci ešče ne cvete. K tebi pribežim i se napunim pri tebi z dišecom tvojih jakosti, ka me svet ne Omami. O, sladka Mamika, kak srečen sem jaz, da takšo Mamiko mam, ki je milosti puna.
Srčen.
VOLITEV I KRONANJE SV. OČE, PIJA XII.
2. marca je bio po tretjem glasiivanji v konklavi izvoljen za novoga poglavara katoličanske cerkve kardinal Eugen Pacelli, ki si je kak papa zvolo ime Pij XII. Po 1.1621. se je zdaj obpr-vim zgodilo, da je bio novi papa zvoljeni v prvom dnevi volitev. Radio je pol miljona tüdi poslflšalo pred cerkvijov sv. Petra, šteri je v četrtek večer ob šesti glaso po čelom sveti: Annuntlo vobis gaudium magnum, habemus Papam. Naznanjamo vam veliko radasi, mamo Papo.
PAPA PIJ XII.
ŽIVLENJE NOVOGA SV. OČE.
Papa Pij XII. je bio zvoljeni ravno na svoj 63. rojstni den. Rodio se je najmre 2. marca 1876.1. v Rimi, kak sin plemenite globoko verne rodbine Pacelli. Njegov oča, Filip, ki je bio dekan papove konsistorialne advokature, šče bole pa njegova pobožna mati Virginija, sta z lepim vzgledom krščanskoga živlenja vplivala na mladoga Eugenija.
Svoje bogoslužne študije je novi papa dovršo na Gregorijan-skoj univerzi in v papovom semenišči v Rimi. Letos 2. aprila bo obhajao 40 letnico mešništva. V svojem dozdajšnjem živlenji je vršo takše službe, da lehko pravimo, da se je za svoj nastop na Petrovom prestoli dobro pripravo.
V	25. leti svoje starosti je bio dodeljeni Kongregaciji za izredne zadeve in tak je prišeo v vatikansko diplomacijo. Tii se rešavlejo teška cerkveno-politična pitanja celoga sveta.
V	tom uradüvanji se je pokazao Pacelli v najkračišem Časi kak pravi umetnik. Bio je tildi profesor na šoli za cerkveno diplomacijo na univerzi „Pontificia Academia dei Nobili Eclesiastici." Leta 1912. je postao tajnik v Kongregaciji za izredne zadeve i papov hižni prelat.
L. 1917. je postao papov nuncij v Miincheni. Isto leto je bio posvečeni za škofa. 1925. 1. je postao tüdi berlinski nuncij. Malokda i malošteri papov nuncij je v tak težki časaj zagovar-jao pravice Cerkve i krščanskoga liidstva, kak Pacelli v München! i v Berlini. Eden evangeličanski teolog je pravo od njega: „To je angeo, ne nuncij."
1930. 1. ga je f papa Pij XI. imenüvao za državnoga tajnika. On je podpisao pogodbo z Nemčijov, 5 drügimi državami i 1.1935. z Jugoslavijov.
Med tem časom je bio večkrat papov osebni odposlanec, med drügim na eucharističnom kongresi v Budapešti 1938. 1. Pri toj priliki se je dvakrat pelao skoz Slovenijo, štera njemi je izkazala čast po zastopnikaj.
Kda se je 1. 1929. vračao iz Nemčije kak novoimenüvani kardinal, je pravo: „Moj nemški misijon je dokončani. Idem nazaj, odked sam prišeo. K grobi Petrovomi pod Michel Angelovo kupolo, k živomi Petri v Vatikan. Stati blüzi Petra, se pravi, stati blüzi Kristuša. Biti blüzi Kristuša, ne da bi sprimao časti, nego da bi bio iskrénej deležen njegovoga križa i trplenja za blajženost düS ..."
I gda novi sveti Oča sprejme te gospodov križ za naše večno zveličanje na sebe, ka drügo bi želeli i prosili od Dobroga Pastera, Jezuša, kak naj ladanje njegovoga namestnika, Pija XII. prinese našim i vsem düäam mir na tom sveti i večnoga na drügom.
Dober Jezuš, blagoslovi svojega namestnika! POZDRAVNI GOVOR SV. OČE.
Pij XII. so po radii pozdravili vernike celoga sveta z dtihovništvom vred, predvsem pa siromake i trpeče. V svojem pozdravi so mislili tüdi na tiste, ki neso katoličanci i njim obe-čali lübezen pa sad te : molitev. Za svoj namen so razglasili: pravičnost, smilenost i tevi jakosti sad: mir. Da se mir dosegne, prosijo vse vladare i državnike sveta.
KRONANJE PAPE PIJA Xlf.
V nedelo 12. marca ob pol devetih so zadonele srebrne trom-bente v Vatikani i naznanile prihod papovoga sprevoda. Naprej je šo ceremonijar s švicarskov gardov, nato poglavarje raznih cerkvenih redov, za temi so na vankiši nosili dragoceno korono zvano tiaro, s šterov se je meo koronati sv. Oča Pij XII. Zatem je prišo papov križ, za križom škofje, apatje, nadškofje i kardinali. Na prestoli so nesli za tem sv. Očo, ki je bio v z zlatom obroblenom belom oblačili. Nosilnico so sprevajali plemiči plemiške garde z golimi meči. Kda je sprevod s sv. Očom dospeo v cerkev sv. Petra, ga je vnožina z navdiišenim ploskanjom i živio kričanjom pozdravila. Pesmarski zbor je zaspevao pesem : Tu es Petrus — Ti si Peter. Sv. Oča je pozdravo najprle Najsvetejše, potem si je oblekeo mešno obleko i sprevod ga je sprevodo do sred cerkve k papovomi oltari, ki stoji nad grobom sv. Petra. Tii je čerem onar vzeo trikrat zaporedoma iz srebrne posode predivo, klečeč zažgao i spevao: „Pater sancte, sic transit gloria numdi." — Slovenski pomen: Sv. Oča, tak mine slava toga sveta. Sv. meša se je začela ob pol 11 i se končala ob pol 12. Na dve strani oltara so bile postavlene tribüne, na šterih so se zbirali krali, knezi i 40 držav zastopniki. Kak dozdaj nikdar, je bila zastopana pri toj slovesnosti tiidi Sev. Amerika. Našo državo je zastopao pravosodni minister dr. Ružič Viktor. Med mešov je spevao cerkveni zbor. Pesem i vse ceremonije je prenašao radio, da je čez pol miljona liidi, ki je stalo pred cerkvijov, lehko vse poslušalo. Zviin Nemčije i Rusije so vsi radiji sveta prenašali slovesnost kronanja v jasni dokaz, da se v tema dvema državama preganja katoliška cerkev. Po meši je sprevod sv. Očo med navdiišenimi pozdravi sto jezerih sprevodo na balkon cerkve Sv. Petra. Tii njemi je določen kardinal vzeo škofovsko mitro z glave i položo na njo krono z etimi rečmi: „Sprejmi tiaro i znaj, da si oča. Krao i pastir sveta na toj zemli i namestnik našega Gospoda Jezuša Kristuša, komi naj bo slava na vse večne čase." Sto jezeri so na to želeli vse dobro sv. Oči, ki se je z genjenim srcom zahvalo vsem za liibezen, podelo vsem apo-štolski blagoslov s popolnimi odpiistki. V duhi je celi svet bio zbrani i želo i žele sv. Oči popolen boži blagoslov za rešenje diiš i širjenje božega kralestva.
Gda se je pred 30 leti predrla i potaplala velikanska ladja Titanik, so so godili strašni prizori. Bogati popotniki so na ves glas kričali, ka dajo vse svoje bogastvo tistim, ki bi jim rešili živlenje. — Vsaki človek ma rad svoje živlenje. V sili si je brani na vso moč. Pa ka je to živlenje v primeri z večnim? Človek premine kak senca, kak na veji kaplica, štera spadne pa je več nega. V večnosti se komaj začne pravo živlenje. Kakšebo?Ka-kše si zasliižiš ?
ZBLOJENA OVCA SE VRAČA K JEZUSI
PAVEL CLAUDEL (KLODEL).
Pavel Klodel je zdaj najvelrši francoski katoličanski pesnik i pisateo. V svojih pesmaj posebno navdiišeno poveličfije ne-premaglivo moč katoličanske vere pa krščanske liibezni, štera vse odpUšča i vse razmi.
Narodo se je 1. 1868. v malom francoskom mesti. Zdaj je francoski poslanik v Brüsli na Nizozemskom. Svojo rano mladost je preživo nekam razmetano, tak, da je pomali začao dvojih nad vsem živlenjom za verov. Jako ga je v tom časi prestinola smrt njegovoga dedeka, šteri je meo rak v želodci. Vse to ga je napunilo z velikim strahom i miseo na smrt se njemi je čiduže bole vsiljavala — ne njemi štela iz glave. Popunoma je zgiibo vero i ne poznao nikaj, ka bi bilo svetoga, rasteo je kak divjak, — pravi sam Klodel.
Pa boža milost najde vsikdar pot v človeče srce. Ravno tisti tjeden, gda se sv. Cerkev odene v čaren obleč i žaliije za mrtvim Kristušom na velki tjeden, je Klodel odpro srce božoj milošči.
Bio je star 18 let te, gda je na velko soboto stao v pre-lepoj katedrali v Parizi Naše Gospe (Notre Dame). Gledao je obrede, šteri so se vršili te den i posliišao spevanje cerkvenih pesmi. Ta pariška katedrala je edna med najlepšimi cerkvami na sveti, čiravno je že stara skoro 800 let.
Gda je Klodel posliišao prelepo vüzemsko pesem, štero spevle mešnik ali diakon na velko soboto, gda viižiga vüzemsko svečo, štera se začne: Beultet lam angelica turba coelorum. —
(Razveselite se zdaj nebeške trume angelov). Čiidovito lepa pesem je to, a ešče lepša je njena vsebina. Zato ne čiidno, či je tüdi toga brezvernoga Klodela tak prevzela, da je postao ščista ina-čiši. On sam pravi, da se njemi vidijo vse najbole dovršene grške pesmi nekam siromaške proti toj čiidovitoj pesmi.
Močen odjek so napravile v njegovoj diiši prelepe reči te nedoseglive pesmi v njenoj lepoti pa bogastvi misli:
— Razveselite se ve, visike bože skrivnosti. Naj zadoni trompeta zmage v zmagoslavje täk zvišenoga Krala. Veseli se zemla, ožarjena z nebeškim blesketom i občuti, razsvetlena od sijaja nebeskoga Krala, da je preminola krnica s celoga sveta... Veseli se tüdi ti, mati Cerkev, okinčana z blesketom tak veličastne svetlosti i to svetišče naj odmeva od navdiišenoga veselja liidstva ...
Gda je to posliišao mladi, brezverni Klodel, se je pomali začno zdigavati mrak tiidi ž njegove diiše. Vsega so ga prevzele te lepe reči, napunile so njegovo diišo z radostjov, obžaliiva-njom i pripoznanjom pravoga, edinoga Boga. To je bio prvi začetek njegovoga spreobrnenja. Gda se je ves krščanski svet veselio veličastnoga i najvekšega svetka Kristušovoga vstajenja — je začnola tiidi z Klodela vzhajati zarja lepoga dneva i rodilo se je svetlo j&tro njegovoga diiševnoga vstajenja. Njegova diiša se je scela prerodila i dnes je velki zagovornik katoličanske Cerkve i njenogà navuka.
Dragi prijateo!
Si že gda štero leto bole premislo i se poglobo v lepoto pa zvišenost velkoga tjedna, gda se po cerkvaj opravlajo lepi obredi. Znabiti ti je bio dugi čas, si zmolo vse mešne molitve, ka so v molitvenoj knigi, ali zmolo vse tri dele sv. čisla, ne da bi se bar malo zamislo v to. ka dela diihovnik. Nekam tüji so ti tej obredi, štere vrši sv. Cerkev v tej svetih dnevaj i se tak približavle k odičenomi goristanenji. V vnogih knigaj pa listaj je to obrazloženo, ka pomeni edno pa driigo, potrudi se, tüdi dUšni pastir ti rad pomore pri tom, i vido boš tüdi ti z veseljom gledao to. Veseli se zemla, oiarjena z nebeškim blesketom, ar je preminola krnica s celoga sveta ... Ali ne bi tüdi ti mogeo tak praviti v teh dnevaj sam proti sebi? Ali je zdaj v teh dnevaj, gda obhajamo vflžemske svetke, razsvetila tvojo dUšo nebeška svetloba, štera je pregnala krnico iz tvoje duše? Vüpam, da si tak srečen. Vido boš, da ti te krščanska vera ne bo v nevolo, bo ti naša vera drügo kak samo kakše zapovedi pa prepovedi, štere vsikdar čakajo nad tebov kak bič, postane te Kristušov evangelij pa njegov boži navuk istinska vretina moči za tvoje živlenje. Vido boš, da se bo tvoje spoznanje razširilo i te boš molo tüdi najbole vsakdenešnjo, a najlepšo molitev: Očanaš — iz vsega srca i z jasnim nakanenjom.
Te, prijateo, boš občfito vso blaženost istinskoga odküp-lenja i spoznao pravi namen našega živlenja.
EVANGELIUMI MESECA APRILA.
CVETNA NEDELA.
Kda so se približali Jeružaletni i prišli do Betfage kre Olske gore, je poslao Jezuš dva vučenika pa njima naročo: „Idita vu ves, štera je pred vama, i taki najdeta oslico privezano i žerbe pri njej. Odvežita jivi i pripelajta k meni. I če bi vaj što kaj pitao, pravita: .Gospod jivi potrebiije;' i taki jivi bo püsto." To pa se je zgodilo, da se je spunilo, ka je bilo napovedano po proroki, ki pravi:
„Povejte hčeri Sionskoj: Glej, tvoj krao prihaja k tebi, krotek i sedeč na oslici, žerbeti vprežne oslice." Vučenika sta šla i včinila, ka njima je Jezuš naročo. Pripelala sta oslico i žerbe i položili so na njevi svoja oblačila i je seo na njo. Velika vnožina je prestirala svoje plašče na pot, driigi so pa sekali vejke z drevja i je metali na pot. Vnožina pa, ki je šla pred njim i za njim, je kričala: Hosanna sini Davidovomi! Bla-goslovlen, ki prihaja v imeni Gospodovom! (Mataj 21, 1—9.)
VELIKI ČETRTEK.
Pred vfizemskim svetkom Jezuš, ar je znao, da je prišla njegova vöra, ka ide s toga sveta k Oči, i ar je vzliibo svoje, ki so bili na sveti, je do konca svoje liibo. Med večerjov — da je vrag že vdejno v srce Judi, sini Šimonovi, Iškarjoti, naj ga izda — je Jezuš — ki je znao, da njemi je Oča vse dao v roke, da je od Boga prišeo i da odhaja k Bogi — vstao od večerje, odložo gornje oblačilo, vzeo prt i se opasao. Potem je vlejao vodo v mujvaonico i začao vučenikom zmivati noge i je brisati s prtom, s šterim je bio opasan. Pride k Šimoni Petri, a te njemi pravi: „Gospod, ti mi ščeš noge prati?" Jezuš njemi od-govoro: „Ka jaz delam, ti zdaj ne veš, a spoznao boš poznej." Peter njemi pravi: „Ne boš mi nog prao, nikoli ne." Odgovoro njemi je Jezuš: Či te ne zmijem, ne boš meo dela z menov." Šimon Peter njemi pravi: „Gospod, ne samo moje noge, nego tüdi roke i glavo." Jezuš njemi pravi: „Ki se je skopao, njemi trbe samo noge oprati, ovak pa je čisti. Tüdi vi ste čisti, ali ne vsi." Znao je najmre, što ga bo izdao, zato je pravo: „Ne ste vsi čisti." Da njim je tak noge oprao, vzeo gornje oblačilo i pali seo, jim je pravo: „Znate, ka sam vam včino? Vi me zo-vete: .Vučiteo i Gospod' i prav pravite: jaz sam to. Či sam zato jaz .Gospod' i Vučiteo, vam noge oprao, ste tüdi vi dužni eden driigomi noge zmivati. Zgled sem vam najmre dao da bi tüdi vi delali, kam sam vam jaz včino. (Jan. 13, 1—15.)
VELIKI PETEK.
Potem je Jožef iz Arimateje, ki je bio vučenik Jezušov, nego iz strahü pred Židovi, skrivoma poproso Pilata, da bi vzeo telo Jezušovo. I Pilat je dovolo. Prišeo je tak i vzeo njegovo
telo. Pa tüdi Nikodem, ki je prvič ponoči prišeo k Jezuši, je prišeo i prineseo zmes mire i aloje, približno sto füntov. Vzela
sta tak Jezušovo telo i je z dišavami vred povila v prte, kak majo Židovje navado pokapati. Bio je pa na kraji, kde je bio Jezuš križan, ograd, i v ogradi novi grob, v šteroga ešče nišče ne bio položen, ar je pa bio te grob blüzi, sta zavolo ži-dovskoga dneva pripravla-nja tam položila Jezuša. (Jan. 19, 38 -42.)
VELIKA SOBOTA.
Po sobti pa, kda je zasveto prvi den tjedna, je šla Marija Magdalena i drü-ga Marija pogledat grob. I glej, nastao je veliki potres. Angeo Gospodov je prišeo z nebes i je pristopo pa odvalao kamen i seo na njega. Njegovo lice je bilo kak blisk i njegovo oblačilo belo kak sneg. Od strahü pred njim so stražarje strepetaii i bili kak mrtvi. Angeo je spregovorio i pravo ženam : „Ne bojte se. Znam naj mre, da iščete Jezuša razpetoga. Ne je eti, gor je stano, kak je pravo. Pridite i poglednite mesto, kama je bio gospod položen. Hitro idite i povejte njegovim vučenikom, da je gori stano i glejte, pred vami ide v Galilejo, tam te ga vidili. Glejte, poveda o sam vam." (Mat. 28, 1—7.)
VÜZEMSKA NEDELA.
Gda je minola sobota, so küpile Marija Magdalena i Marija, mati Jakobova, iz Šaloma, dišave, da bi šle k grobi i namazale Jeruša. I prvi den v tjedni so prišle k grobi kroto rano, kda je sunce zišlo. Pogovarjale so
88
si med sebov: „Što nam bo odvalao kamen od dver groba?* Da so se pa ta zglednole, so vidile, da je kamen odvalan; bio je najmre jako veliki. I stopile so v grob i zagledale mladenca, sedečega z desne strani, oblečenoga z belim oblačilom i so se prestrašile. On njim pa pravi: „Ne bojte se! Jezuša iščete nazarenskoga, razpetoga; gori je stano, ne je eti. Glejte kraj, kama so ga položili. Nego ite, povejte njegovim vučenikom i Petri, da ide pred vami v Galilejo. Tam te ga vidili, kak vam je povedao." (Marko 16, 1—7.)
VÜZEMSKI PONDELEK.
I glej, dva zmed Jezušovih vučenikov sta šla tisti den v trg, šteri se imenüje Emaus i je šestdeset tečajov oddaljen od Je-ružalema. Pogučavala sta si med sebov od vsega, ka se je zgodilo. Med tem, ka sta si pogovarjala i se spitavala, se je sam Jezuš približavao i šo ž njima, njeva oči pa so bile zadržane, da ga nesta spoznala. Pravo njima je: „Kakši so ti pogovori, štere mata med sebov po poti, da sta žalostniva?" Eden, šteromi je bilo ime Kleofa, njemi je odgovorio: „Si ti jedini tühinec v Jeružalemi i ne si zvedo, ka se je tam zgodilo te dni?" I pravo njima je: „Ka?" I velita: „Ka se je zgodilo z Jezušom nazaren-skim, ki je bio prorok, mogočen v djanji i reči pred Bogom i vsem lüdstvom: kak so ga izdali naši veliki dühovniki i poglavarje v smrtno obsodbo i ga križali. Mi pa smo vüpali, da je on tisti, ki bo rešo Izraela. I vrh vsega toga je dnes že tretji den, kak se je to zgodilo. Pa tüdi neštere žene z med naših so nas prestrašile; šle so najmre zaran k grobi i kda neso najšle njegovoga tela, so prišle i pripovedavale. da so vidile tüdi prikazen angelov, šteri pravijo, da žive. I šli so nešteri z med naših k grobi i so najšli tak, kak so pravile žene, njega samoga pa neso vidili". On njima je pravo: „O nespametniva i kesnoga srca za vervanje vsega, ka so povedali preroki! Ali ne bilo potrebno, da je Kristuš to pretrpo i šo v svojo diko?" I začeo je z Mozešom i vsemi proroki, pa njima je razlagao, ka je bilo od njega v vsej pismaj. Približali so se trgi, kama so šli i on se je delao, da ide dale. I silila sta ga govoreč: „Ostani z nama, ar proti večeri ide i den se je že nagno." Stopo je ž njima. Kda je pa seo ž njima k stoli, je vzeo krüh i blagoslovo, razlomo i njima dao. I odprle so se njima oči i sta ga spoznala. On je pa premino spred njihovih oči. I pravila sta edendrügomi: „Ali ne bilo najno srce goreče v nama, kda je nama po poti gučao i razlagao pisma?" I stanola sta še tišto vöro i se povrnola v' Jeruzalem; našla sta zbrane edenajstere i tiste, ki so bili ž njimi, i tej so pripovedavali: „Gospod je zaistino stano i se prikazao Šimoni." Tüdi njeva sta pravila, ka se je zgodilo na poti i kak sta ga spoznala po lomlenji kruha. (Lukač 24, 13—35.)
VÜZEMSKI TORK.
Sam Jezuš je stopo v sredo med nje i njim pravo: „Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte!" Zburkali so se pa prestrašili i
so mislili, da vidijo düha. I pravo njim je: „Ka ste preplašeni i zakaj vstajajo dvomi v vaši j srcaj? Poglejte moje roke i moje noge, da sam jaz sam. Pošlatajte i poglejte, da düh nema mesa i kosti, kak vidite, da mam jaz." To rekši jim je pokazao roke i noge. Ar pa od veselja ešče neso vervali i so se čiidili, jim je pravo: „Mate tii kaj za jesti?" Dali so njemi falat pečene ribe i gerpo medfi. I kak je jo pred njimi, je vzeo ostanke i njim je dao i pravo njim je: „To so reči, štere sam vam gučao, kda sam bio še pri vas: Potrebno je, da se dopuni vse, ka je od mene pisano v Mozešovoj pravdi, v prorokaj i psalmaj." Teda njim je odpro razum, da so razmeli pisma. I pravo njim je: „Tak je pisano i tak je trbelo Kristuši trpeti i stanoti tretji den od mrtvih i v njegovom imeni oznaniti pokoro pa odpfiščanje grehov med vsemi narodi. (Lukač 24, 36—47.)
NEDELA PO VÜZMI PRVA.
Večer tistoga dneva, prvoga v tjedni, je prišeo Jezuš pri zaklenjenih dveraj v hižo, kde so bili vučeniki iz strahii pred Židovi, stopo v sredo med nje pa njim pravo: „Mir vam bodi." I kda bi to pravo, njim je pokazao roke i stran. Razveselili so se vučeniki, kda so vidili Gospoda. Teda njim je pali pravo: „Mir vam bodi!" Kak je oča mene poslao, tüdi jaz vas pošlem." I po tej rečaj je pihno na nje i njim pravo: „Primite svetoga Düha; šterim grehe odpüstite, so njim odpflščeni; šterim je za-držite, so njim zadržani." Tomaža pa, ednoga zmed dvanajsterih, ki se imenüje Dvojček, ne bilo med njimi, kda je prišeo Jezuš. Pravili so njemi zato drügi vučeniki: „Gospoda smo vidili." On njim je pa pravo: „Če ne vidim na njegovih rokaj cvekov prebodjenja i ne vteknem svojega prsta v rane od cve-kov i ne položim roke v njegovo stran, ne bom vervao." Za osem dni so bili njegovi vučeniki opet notri i Tomaž med njimi. Jezuš pride skoz zaprti dver, stopi v sredo i pravi: „Mir vam bodi." Potem pravi Tomaži: „Deni svoj prst esi i poglej moje roke; podaj svojo roko i jo položi v mojo stran. I ne bodi neveren, nego veren." Tomaž njemi odgovori: „Moj Gospod i moj Bog." Jezuš njemi pravi: „Ka si me vido, Tomaž, verješ. Blaženi tisti, ki neso vidili i so vervali." Še vnogo drugih znamenj je včino Jezuš nazoči svojih vučenikov, štera neso zapisana v toj knigi. Ta so pa zapisana, ga bi vervali, da ie Jezuš Kristuš Sin boži i da bi po veri meli živlenje v Njegovom imeni. (Jan. 20, 19—31.)
NEDELA PO VÜZMI DRUGA.
Pravo je Jezuš farizejom: „Jaz sam dober pastir." Dober pastir da živlenje za svoje ovce. Najemnik, ki ne pastir i ovce neso njegove, vidi vuka priti i ovce ostavi pa zbeži i vuk je pograbi i razžene. Najemnik pa zbeži, ar je najemnik i nema skrbi za ovce. Jaz sam dober pastir i poznam svoje i moje po-
znajo mene, kak mene pozna Oča i jaz poznam Očo; i svoje živlenje dam za ovce. Še driige ovce mam, štere neso iz te ov-čarnice. Tiidi tiste moram pripelati i posliišale bodo moj glas i bo edna ovčarnica i eden pastir. (Jan. 10, 11—16.)
NEDELA PO VÜZMI TRETJA.
Šče malo i me nete več vidili i pali malo, i te me vidili, ar idem k Oči. Te so nešteri njegovi vučeniki eden driigomi veleli; „Ka je to, ka nam pravi: ,Še malo, i me nete vidili i pali malo, pa me böte vidili'; i: ,idem k Oči'? Pravili so zato: ,Ka je to, ka pravi: malo? Ne vemo, ka guči." Jezuš je spoznao, da so ga šteli pitati, i je pravo: Od toga zvedavlete med sebov, ka sam pravo: ,Še malo i me nete vidili i pali malo i me böte vidili? Zaistino, zaistino povem vam: skuzili te se i jokali, svet da se pa veselio. Vi te se žalostili, ali vaša žalost se spremeni v radòst. Žena, kda rodi, je žalostna, ar je prišla njena vöra. Kda pa porodi dete, ne misli več na bridkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tiidi vi zdaj žalujete, ali znova vas bom vido i veselilo se bo vaše srce i vašega veselja vam nišče ne vzeme od vas. (Jan. 16, 16—23.)
NA DEN SV. MARKA EVANGELISTA.
Potem je Gospod določo še drügi sedemdeset dva i je poslao pred sebov po dva i dva v vsako mesto i kraj, kama je šteo sam priti. Pravo jim je: „Žetev je velika, delavcov pa malo; prosite zato Gospoda žetve, naj pošle delavce na svojo žetev. Idite: glejte, pošilam vas liki agnjece med vuke. Ne nosite mošnje, ne torbe, ne obüteli i nikomi na poti se ne poklanjajte. V šterokoli hižo pridete, pravite najprle: ,Mir bodi toj hiži.' I či bo tam sin mirii, bo na njem počivao vaš mir; če pa ne, se povrne k vam. V tistoj hiži pa ostanite, i jejte pa pijte, ka pred vas denejo, ar je delavec vreden svojega najema. Ne hodite od hiže do hiže, i v šterokoli mesto pridite i vas gori primejo, jejte, ka pred vas denejo; ozdravlajte betežnike, šteri so v njem i njim oznanüjte: .Približalo se vam je bože kralestvo'!" (Luk. 10, 1-10.)
NA GOD VARSTVA SV. JOŽEFA
Kdä je vse lüstvo prijemalo krst i je bio tüdi Jezuš krščen, pa je molo, se je odprlo nebo i prišo je nad njega sv. Düh v telovnoj podobi kak golob; i začtio se je glas z nebes: „Ti si moj lübleni sin, nad tebov mam veselje." I Jezuš je stopo v treseto leto, bio je, kak so mislili, Jožefov sin. (Luk. 3, 21-23 )
MOLITEV ZA CERKVENO ZEDINJENJE
Edna izmed najosnovnejših postav v nadnaravnom sveti je postava molitve. Zapovedana je od Boga.
Jasno je, istina, da nam Bog prvi sam davle svoje darove, ešče prie kak ga prosimo. Bog je prvi početnik našega zveliča-nja. Toda tiidi mi sami moramo z božov miloščov sodeliivati. Da, tiidi po prvoj milosti, tiidi potem, gda smo že v stani po-svečiijoče milosti bože, ešče zmerom potrebujemo bože pomoči.
Molitev je potrebna vsakšemi posamezniki, da se zveliča. Molitev pa je potrebna tiidi celoj krščanskoj driižbi, da more uspešno vršiti poslanstvo, štero njoj je Kristuš dao: skrb za zvellčanje duš do konca sveta.
Oboja istina je iasno posvedočena v svetom Pismi i v krščanskom izročili. Skoz vsa stoletja krščanske zgodovine se v sredi bojov i preganjanj zdigavle iz osrčja sv. Cerkve proti ne-besom molitev, kak jo je molila prva cerkvena občina v Jeru-žalemi: „Gospod, ti, ki si stvoro nebo i zemlo i morje i vse, ka je v njih, si v Svetom Diihi govorio po viistah našega oče DSvida, svojega služabnika:
Ka besnejo pogani i si liidje zmišlajo prazne reči? Zdigav-lejo se kralovje zemle i knezi se zbirajo proti Gospodi i proti njegovomi Maziljenci? — I zdaj, Gospod, poglej njihove grožnje i daj svojim sliižabnikom, da bodo z vsov srčnostjov oznanjali tvojo reč, i zato stegni roko za ozdravlenje i naj se zgodijo znamenja pa čiide v imeni tvojega svetoga služabnika Jezuša."
Prav posebno pa je molitev potrebna za to, da se odstrani razkol, ki loči kristjane* od jedino prave Kristušove cerkve, da se vsi tej ločeni kristjani povrnejo k vesolnoj jedinosti.
Obnovitev vesolnoga, cerkvenoga jedinstva med krščanskim Vzhodom i Zapadom presega vse človeče sile, presega vse vstvorjene moči. Za trajno zedinjenje trbe meti poleg dobre vole tiidi spoznanje, ki je včasih jako težko.
Zedinjenje posameznika je zdriiženo večkrat s silnimi ovirami, ki jih trbe premagati i odstraniti, pa z žrtvami, ki včasih vstrašijo tiidi junaški pogum. Težave i ovire se z pogledom na verske družbe v celoti ešče povnožijo v nedogled.
Pa ne gledoč na to, posega delo za cerkveno zedinjenje globoko v skrivnosti nadnaravnoga sveta. Zato tii nujno potrebujemo nadnaravne bože pomoči. LUdje morejo i morajo vpo-rabiti vsa dopuščena naravna sredstva v te namen. Toda zavedati se moramo, da samo z naravnimi močmi brezi bože pomoči, nemremo doseči nikaj stalnoga pa trdnoga. Vsa zidina bi brezi bože pomoči bila zidana na peski.
Zgodovina dokazUje, da so se poskUsi zedinenja, ki so se naslanjali samo bole na človečo moč i modrost, vsi žalostno ponesrečili. Ka vse so poskusili liidje v dobi jezero let, kak je
* To so pravoslavni pa luterani ali evangellčani.
nastaö razkol med Vzhodom i Žapadom, da bi odstranili izpred cerkvi Kristušove te strašen kamen spotike! Kamen spake je ešče ne odvaiani, razkol med Vzhodom i Zapadom kak neprehodna meja loči od prave cerkvi Kristušove na milijone diiš, ki so toga ne krive.
Što bo odvalo te kamen? Angel Gospodov, angel molitve bo odvalo kamen razkola, gda prinese pred Gospoda zlato kadilnico, iz štere se zdigava kadilo goreči molitev sveti diiš, zdrii-ženo z dišavami žrtev pa samoodpovedi.
O, da bi se že skoro zvršilo, ka piše sv. evangelist Janoš v Razodetji: „Prišeo pa je angeo i stopo k oltari z zlatov ka-dilnicov; dano njemi je bilo mnogo dišav, da bi je dao k molitvam vseh svetih na zlati oltar, ki je pred prestolom. Zdigno pa se je z molitvami sveti dim dišav iz angelove roke pred Boga. I angel je vzeo kadilnico, jo napuno z ognjotn oltara pa vrgeo na zemlo; i nastanoli so gromi, bobnenja, bliski i potres."
Diiše krščanske, diiše, ki liibite Kristuša i njegovo Cerkev, mečite svoja kadilna zrna v kadilnico nebeskoga angela! Z gorečimi molitvami zdriižiijte dišave žrtev i odpovedi!
Če je razkol toliko časa trpo pa ešče trpi, je vzrok brezi dvombe v tom, dà angelova kadilnica ešče ne bila zadosta puna, da so dišave ne bile zadosta izbrane, da je vogelje ne bilo zadosta žareče, da so molitve svetih bile premalo številne.
Gda bo kadilnica vredna, da jo roka angelova prinese pred boži prestol, te bomo vidili čiido. Angel bo vrgeo na zemlo žareče vogelje liibezni, ki ga je vužgao ogenj z oltara v nebesaj — iz presv. Srca Jezušovoga.
Tedaj bo glas apoštolov cerkvenoga zedinenja odmevao kak grom i njihova reč se bo svetila kak blisk i globine src se bodo gibale. Kamen razkola se bo odvalo pa razdrobo. I liidje se bodo čudili rekoč: „Desnica Najvišjoga je napravila to spremembo!"	Iz „Kraljestvo Božje."
MOLITEV ZA PREGANJANE VERNIKE.*
Vsemogoči Bog, toliko tvoje dece je dnes preganjane zavolo vere v tebe. Vsemogoči Bog, posredniki kinčov tvojih milosti, naši škofje i duhovniki, so zasramiivani i preganjani. Vsemogoči Bog, posebno tvoj namestnik tii na zemli, naš sveti oča, je od sovražnikov zasramiivani i zaničavani. Gospod, tolikim izmed nas je onemogočeno priznavanje tvoje vere. Gospod, starišom branijo vzgajati deco v tvojoj veri. Gospod, val brezboštva je prepiavo sveti Ponižno i puni zaviipanja te prosimo, Gospod, reši to deželo verskoga preganjanja. Odpri oči tistim, ki jih sovraštvo do tebe zaslepla. O jezuš, razsvetli s svojov miloščov vse, ki živejo zvün tvoje cerkve. O Jezuš, ti jedini moreš rešiti svet iz njegove nevole. O Gospod, prosimo te, pridi nam na pomoč v teh težkih časaj. Marija, Mati Liibezni, Kralica mirti, bodi naša priprošnjica pri svojem božem Sini. Amen.
• To molite» molijo v Holandiji. Sestavo jo je pater Jansen Janše. Se razmi, da jo vsaki sme moliti, ešče jako dobro je.
SESTANEK KAT. VUCITELIC PRI GRADI
12. marca se je vršo sestanek katoličanskih vučitelic pri Gradi, šteroga se je vdeležilo 18 vučitelic. Poleg domače fare so bile ešče zastopane jiirjanska, sebeščanska, črensovska, nedelska i kiizdoblanska diihovnija. Na sestanki, ki se je vršo v farnoj sobi, je govoro g. Drago Oberžan. Predmet njegovoga predavanja je bio: Versko i socialno pitanje v zvezi z vučitelskim stanom. Pred predavanjom je grački kaplan g. Lanjšček pozdravo požrtvovalne gospodične i gospe vučitelice, ki so vnogo triida na sebe vzele, da so prišle k Gradi i se po svetoj meši i cer-kvenom govori zbrale v toj dvorani. S toplimi rečmi je pozdravo na to g. Oberžana, ki je sliižosv. mešo za vučitelice i jim držao cerkveni govor, zdaj je pa pripravlen, čeravno že otriijen, s pre-pavanjom na pomoč skočiti vučitelskomi stani. Nato je pozdravo
Uredništvo i uprava Marijinoga Lista.
gd. Zadravčovo katehistinjo i g. urednika M. Lista, ki kak vsikdar, so se tüdi zdaj radi potrüdili med mlade delavce za širjenje kralevstva božega. V svojem predavanji je gosp. Oberžan naglaso, da nega med nami i Bogom povezanosti. Mi mislimo, da je Bog kde daleč nad nami, pa samo včasi kaj doli k nam po-gledne. A Bog je v nas, mi se v njem giblemo, živemo i smo. Tabernakl v cerkvi v za nas ne zaprt, Bog, ki v njem prebiva, prebiva tüdi v nas. Če idem o od meše, je nepravilno misliti, da cerkev ostane tam i mi smo zvüna nje. Ne, mi ostanemo v Bogi, On v nas, mi smo boža cerkev. A tisti Bog, ki v nas prebiva, prebiva tüdi v mojem bližnjem. Zato kem bole lübim bližnjega, tem bliže sam k Bogi. I če moj bližnji nema Boga v svojem srci, se trüdim, da ga prinesem v njegovo. To je prava lübezen do bližnjega. A zaman mi gučimo od vere, od Boga, delavci, ki
gläd trpi, Šteroga žena je betežna, i brez zdravil leži, šteroga deca je bosa i naga. V to driižino morem najprvle srce prinesti, pomoč liibezni skazati, potom pa bo tiidi Boga sprejela. Živlenje je sprejemanje i oddajanje. Sprejeti moremo teliko, da bo preobilno, da se napuni naše srce i ka je više, da tisto deli bližnjim. I vretina za živlenje je Bog.
Po predavanji, v šterom je g. Oberžan omeno tiidi šolske razmere na Holandskom i s tem v zvezi tiidi drüge verske razmere, se je začeo živ razgovor med navzočimi od verskoga živlenja sploj i od verskoga živlenja v vučitelskom stani. Začiideno smo poslü-šali izjavo g. Oberžana, ka 3 miljone holandskih katoličancov vz-driava 53 katoličanskih dnevnikov. Izmed teh je pa samo eden politični, vsi ostali pa samo objavlajo politične stvari, a vse v kričanskom diihi. Kda to čiijemo, se resno pitamo, je li bomo pa se mogli pred Bogom zagovoriti, da jedini svoj katoličanski list Novine ne naračamo, naročenoga redno ne plačujemo, ali celo ešče proti njemi bršemo. V Holandiji pride za vzdržavanje enoga katoličanskoga dnevnika menje naročnikov, kak nas je katoličanov v Slovenskoj Krajini, ki pa niti svojega katoličanskoga tjednika neščemo vzdržavati i širiti. Kak mali, kak mrzli katoličanci smo mi, če se primerjamo z gorečimi Holandci, v zvršavanji apoštolsko-ga dela potom katoličanskoga tiska.
IZ ŽIVLENJA NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA.
(PO MESCHERI ) ZVELIČAR - KRÜH ŽIVLENJA I. Okoliščine Jezušovoga govora.
Gledoč na čas je meo Zveličar te važen govor okoli viiz-ma, ka je velkoga pomena za to skrivnost. Nadale se je to zgodilo v soboto, ki je že sama na sebi za Židove pomenila viizem v malom.
Kraj je ne bio kakša piistinja, nego Kafarnaum, najbole obliideno i najpomembnejše mesto v Galileji. I v Kafarnaumi samom je bila sinagoga, to je okoliščina, ki je vse povzdignola : gotovost i važnost toga nazveščenja, obečanje Jezušovo i njegovo bolečino nad odpadom vnogih.
Jezuša je poslušalo jako dosta liidi, to pa zavolo kraja i časa i zavolo predhodnoga čiideža, s šterim je našito pet jezero lädi. Bili so zajtra po povnoženji kriiha jako začiideni, da so ne najšli Jezuša na kraji, gde se je čiidež zgodo, ar so vidili, da je edina ladja, štero so meli apoštoli, odplavala brez Jezuša. Zasednoli so ladje, ki so prišle iz Tiberije, i se odpelali, da v Kafarnaumi poiščejo Jezuša.
Najšli so ga i v sinagogi se njim je pridriižilo šče dosta Židovov, štere so poslali farizeji iz Judeje, ali pa so sami prišli, a so pripadali tistoj skiipini, ki je ne vervala v Jezuša. Kak hitro je Jezuš svoj govor začno praviti, so ga že ne več poslü-šali, nego mrmrali i odpadnoli.
II. Jezušov govor.
Jezuš gleda v njihova srca i njim v začetki pravi, da iščejo pri njem samo časni zemelski krüh, potrüdijo pa se naj za krüh večnoga, to je dühovnoga živlenja, šteroga njim bo dao Sin človekov. Njihovi očevje so jeli mano pa so vmrli, Mojzeš njim je ne dao pravega krüha, nebeški Oča njim da pravi krüh, šteri istinsko prihaja iz nebes i sveti da živlenje.
Skupina izseljencov na sküpnom sestanki v Franciji.
Pa ga prosijo: daj nam zdaj te krüh, da ti bomo vervali.
Jaz sem te krüh živlenja.
To je glavni stavek, glavna miseo toga govora. Navezajoč na čtidež pomoženja krüha, na zahtevo lüdstva, da njemi da časni krüh, i na pričakovanje, da Jezuš zdaj napravi vekši čU-dež, kak je bio čUdež mane v pUščavi, postavi samoga sebe za istinski krüh živlenja, pa naj si vzememo to v njem samom kak v Bogi-človeki i našem Odrešeniki, da moremo v njega vervati, ali pa v Olt. Svestvi, ki z milostjov hrani naše dfiše.
Od naše strani sledi k tomi dvojna dužnost.
Prva je vera v Jezuša. kak v od Boga poslanoga Sina bo-žega. Tak so zarazmili Jezuša tüdi Židovje, i zato so mrmrali, ar je povedao, da je njegov izvor v Bogi.
Drüga dužnost nam je pa, da jemlemo k sebi Jezuša, da mamo njegovo živlenje milosti v sebi, dokeč živem o i večno živlenje v njem i ž njim v nebi.; Na Velki četrtek je Gospod v živlenje pelao tisto, ka je v Kafarnaumi napovedao, nastavo je presveto Oltarsko Svestvo.