POŠEVNI,  TEMNI DEŽ Jože  Udovič
Razbila se je prelahka ladja. In nisi odkril obrežja, ki so ga obljubljali zgodnji vetrovi jutra.
V  vročeni pesku ni bilo nikjer Odisejevih stopinj.
Nič več ni preročišča med stebri
pod ognjenikom mladosti. Molči Sibila.
Beli, prosojni kip
ni zasijal kakor čudež.
V  gubah oblačila
je sivel okameneli čas, gledale so te hladne marmorne oči.
In nisi hotel užiti
lotosovega cveta, cveta pozabe
v krajih, ki niso bili razodetje.
Leno je tekla reka:
onstran rjava pustinja,
tostran skale in temna voda,
posuta s suhimi listi.
Rekel si v večer: Prepelji me, čolnar, mimo čeri te mračne ure, sredi njih se odpira votlina, vlažna pot do podzemeljskih bregov.
21
In odveslal
je na staro, znano obrežje. Zagledal si ga v daljavi: gola drevesa, nizko obzorje in nad njim poševni, temni dež.
22