Prva predstava v gledališču Čira-Čara
Pika Nogavička
(Ali, kako vzgajajo Škofeljčane v dobro gledaiiško publiko)
V soboto 21. decembra so se odprla vrata čisto novega gledališča ČIRA - ČARA s predstavo Pika Nogavička. Ker se gledališča ne odpirajo ravno pogostgo sem morala pogledati, kako se je to zgodilo. Čisto potihem me je povabila tovariši-ca Murkova in ker jo poznam, poznam tudi njene učence iz Osnovne šole \^vstikove brigade na Škofljici, sem takoj vedela, da bo to zopet velik gledališki dogodek v našem kraju (običajno se dogodi v času dedka Mraza).
Kako naj opišem to amatersko umetniško ustvarjanje bralcem, ki tega še niso preiskusili sami? Torej dajem besedo že prekaljenim umetni-kom - igralcem in njihovi mentorici toy. Murkovi iz dramskega krožka na Škofljici:
Najprej je ideja »treba bi bilo...« - potem ni nič, samo v očeh se izdaja pričakovanje in priprav-Ijenost, ko je napetost na višku, mora Nekdo samo začeti. Na kogar se obrneš s prošnjo vsak rad naredi. Komaj izgovorjeno je že storjeno. Neverjetno! Le v čem je čarobna paličica? Vsak se trudi svojo nalogo najboljše opraviti, tudi slabši učenci, tudi najboljši učenci, pa hišnik, pa tovariši učitelji in učiteljice in starši. V domači hiši nasta-ne vse: bel Pikin konj, Pikini songi, Pikini plesi...
Med trdim delom so prišle tudi krize, ali nam bo uspelo? Do premiere nam te skrivnosti ne bo razkril nihče. Bilo je hudo, ko smo si vsi žejeli, da bi znali, pa nismo, kljub vsemu trudu! Takrat smo imeli prave umetniške, zvezdniške čustveno obar-, vane prepričke. Tiste, ki se v časopisih pojavljajo v opravljivih rubrikah... (Ha, ha, ha, - v njih je veliko resnice!)
Če se že vedemo kot pravi profesionalci, bi morali nastopiti tudi v pravem gledališču, smo sklenili. Uporabili smo malo domišljije Pike No-gavičke in ustanovili svoje gledališče ČIRA -CARA. Na premiero smo povabili šolarje, tako so tudi prvčki doživeli prvič pravo gledališče: v vrsti so stali, da so si v blagajni številka 1 in številka 2 kupili čisto prave vstdpnice s številko vrste in sedeža in žigom ustanove.
Na vratih pa je visel gledališki list: Petra Repar, Nataša Gabriel - Pika Nogavička; Tadeja Goršič, Barbara Trtnik - Tomaž; Karmen Goršič, Nataša
Anžič - Anica; Primož Cimerman, Tomaž Šerjak - ravnatelj cirkusa; Alja Škibin - plesalka na vrvici; Polona Miklič, Špela Bregar; - prodajalka; Andrej Nered - Adolf Močni; Damjan Volkar -kapitan: Jože Vidmar - poštar, glasbena oblika: tov. Klaves, koreograf: tov. Elikan Branka, ko-stumografi: starši otrok, tehnična mojstra: tov. hišnik Jereb in tov. Teodorovič, šminka: tov. Avsenak; režija - tov. Murko Slava.
Potem se je začelo: trema (bila je prisotna že malo prej), zavese, oder, scena, kostumi, glasba, petje, ples, živa Pika Nogavička, Tomaž, Anica, Ficko, tišina v dvorani - aplavz. Vse se je odvijalo po predvideni poti. Na koncu so se morali igralci vrniti na oder večkrat, ponovili so songe in z njimi je pela vsa dvorana: Pika Nogavička ima rdeča lička, kitke nosi kratke, očke ima sladke. Čisto na koncu, ko je prvošolka v prvi vrsti opazila, da se je že končalo je vzkliknila: »Jaz bi še enkrat!«
Ob premieri je običajno okrogla raiza in tako je bilo tudi v našem gledališču. Prisotni so tudi novi-narji in gledališki kritiki (hitro sem se vživela v njihovo igro in prevzela nase to vlogo). Zvedeli smo, da je bil najtežji prizor cirkus s pojasnilom, da verjetno zato, ker setovarišica ni znala postav-ljati na glavo. Tudi zamorski kralj jim je delal težave, dokler niso ugotovili, da sploh ni črn kot zamorc, ampak samo živi za morjetn, kako je Adolf Močni dobil mišice se še ne ve natančno. Kroglice pregelj, ki preprečujejo odraslost pa bo prinesel dedek Mraz (če so kroglice učinkovite, se bo videlo šele drugo leto). Vprašala sem jih kakš-no delo je biti igralec in vsi so se strinjali, da je to trdo dejo, da na odru izvlečeš iz sebe vse, kar si kdaj spoznal m znal, veliko se moraš pa še naučiti. Kako dopovedati drugim, da je igralec - umetnik težak poklic? To je že preveč odraslo vprašanje, saj to je treba doživeti! Tako vzgajajo Skofeljča-ne, da bi razumeli gledališče.
Na kpncu naj povemo, da Pika Nogavička zelo rada potuje. Najprefbo šla v Želimlje in na Pijavo gorico, potem na OS Šmarje - Sap, tudi na občin-skem tekmovanju bi se rada predstavila. Povabite jo tudi vi. Zelo rada bo prišla s svojimi prijateljč-ki. Našla si jih bo tudi pri vas, saj Piko Nogavičko imajo povsod radi.
EMA ŽLAHTIČ