U.iteljsko vprašanje v štajerskem deželnem zboru. »Domovina« piše, da živimo v dobi, ko se bore za obstanek vsi sloji človeštva. To življensko vprašanje je postalo danes vsakdanje. In temu se ne smemo čuditi. Pri rapidno naraščajoči draginji in pri vedno večjih človeških potrebah, ki naj uztrezajo duhu časa in napredka, je to gotovo samoobsebi umljivo in celo potrebno. Kdor živi v mestu ali trgu, ta dobro ve, da mora dobro obrniti vsak vinar, ako hoče, da ne pride koncem meseca v zadrego. S tem pa ni rečeno, da bi morali izvzeti življenje na kmetih. Pomanjkanje železnic in mnogoterih živil, ki jih je treba dobivati iz mesta, napravlja še večje stroške kakor onim v mestu. In tako se ne godi samo osebam enega stanu, ampak vsem. Kaj naj pa poreče učiteljstvo, katerega plače se niti primerjati ne dado s plačami nekaterih kategorij državnih uradnikov, ki daleko zastajajo v izobrazbi za učiteljstvom. Res je, da so se pred sedmimi leti regulirale plače štajerskemu učiteljstvu, ali kako? Tako, da ima največ dobička od tiste regulacije nemško učiteljstvo zgornjega Štajerja. In kaka je bila ta regulacija ? Za nekaj obstotkov so se zvišali prej sramotni prejemki štajerskega učiteljstva. Posebno mlajše učiteljstvo je danes v tako obupnem gmotnem položaju, da se ne more ganiti nikamor. Kako naj izhaja mlad učitelj s srednješolsko izobrazbo ter z vsemi potrebnimi izpiti s svojimi 83 K mesečno ? A še od te vsote se mu mesečno redno odteguje, posebno tisto leto, ko postane definitiven, tako da dobiva takrat komaj dobro polovico omenjene vsote. Zaradi tega tiči mlajše učiteljstvo v vednih gmotnih skrbeh in zadregah, ki ovirajo njega uspešno delovanje v šoli in zunaj šole. Priznati pa mora vsak, da je skrb za življenske potrebe prvo, potem pride šele drugo. Vrgli so učiteljstvu lansko leto pesek v oči ter dovolili 50.000 K za pomaknjenje nekaterih tretjih, oziroma drugih razredov v višje razrede. Koliko ima učiteljstvo od tega, naj zadostuje dejstvo, da pridejo v nekem okraju v drugi razred celi trije šolski razredi, a v prvi razred celih 05 razreda. Tak je bil torej ta pesek v oči. Povedati je treba tudi, da je razvrstitev šol v posamezne plačilne razrede zlasti slovenskemu učiteljstvu skrajno krivična razdelitev. Dočim so spravili skoro vse prve in druge plačilne razrede na Zgornje Štajersko, so pustili slovenskemu učiteljstvu večinoma tretje razrede; le tupatam je ostal kak drugi plačilni razred, ki so ga gotovo takrat izgubili, ko so jih »sejali«. O prvem plačilnem razredu pa sploh govora ni. Tako se torej godi slovenskemu učiteljstvu, ki službuje v isti deželi in ima isto izobrazbo in iste študije kakor nemško učiteljstvo s to razliko, da deluje slovensko učiteljstvo v šoli z mnogo večjo vnemo in požrtvovalnostjo, in kar je dokazano, tudi z mnogo večjim uspehom. To so reči, ki bole marsikaterega slovenskega učitelja, ako le za trenutek pogleda v šematizem. Vsak pošten človek, vsak rodoljub nam mora brez ovinkov priznati, da bodo učiteljske plače dosegle šele takrat svoj namen, kadar bodo enake plačam onih državnih uradnikov, ki imajo iste študije in isto izobrazbo kakor učiteljstvo. Da pa učiteljstvo vedno le mirno čaka in čaka, so ga privedle k temu dolgoletne izkušnje, da se je namreč leta in leta trudilo in prizadevalo, da, celo eksponiralo za zboljšanje svojih plač — a seveda zastonj. Oglejmo si nekoliko politične razmere v naši deželi. Kak dub veje povsod, in da se isti sistematično vsiljuje tudi našim šolam, o tem ni treba pisati. Ozrimo se le nekoliko na obmejne šole. Pred nedavnim časom je bilo v okrajih Arvež, Cmurek, Radgona in Lipnica še mnogo slovenskih učnih oseb. A danes? Zaman jih iščemo, in zaman bi bilo tudi prizadevanje rešiti te kraje. Žalostno gmotno stanje, večinoma tretji plačilni razredi, to so vzroki, da se odteguje slovensko učiteljstvo tem krajem. In kako naj životari v teh krajih, potapljajočih se v nemškem morju ? Plača njegova je premala, da bi mogel z njo pošteno izhajati — a drugih podpor se ne more in ne sme nadejati. V slov. okrajih si tuintam kateri še zasluži kako vsotico, ki pride prav njemu in njegovi družini. Omeniti mi je pa še drugi važtiejši moment. Po vsem našem cesarstvu so znane sramotno nizke plače kranjskega učiteljstva. Na Kranjskem pride učiteljska oseba povprečno na 1200 K plače na leto. A koliko jih je, ki ne dosezajo te vsote I Na Štajerskem pa pride povprečno na eno učiteljsko osebo 1500 K. In koliko jih je zopet, ki ne dosezajo niti te vsote niti 1400, 1200, in 1000 K! Navidezno boljše plače štajerskega učiteljstva so vlekle leto za letom mlajši kranjski naraščaj na Stajersko. Trumoma so prihajali Kranjci zadnja leta na Stajersko. Lahko rečemo, da je sedaj med slovenskim štajerskim učiteljstvom najmanj ena tretjina Kranjcev. Znane so šole, na katerih službujejo kar po trije, da, celo po štirje Kranjci. Dolgoletna borba kranjskega učiteljstva za izboljšanje gmotnega položaja, njih energični nastop in njihova edinost in kolegijalnost, pomanjkanje učiteljstva in zaradi tega žalostne šolske razmere— vse to bo prisililo zastopnike ljudstva, da se zavzemajo za to najaktualnejše in najeminentnejše vprašanje kranjske dežele. Zgodilo bi se bilo to gotovo že prej, da ni ovirala regulacije znana obštrukcija. Razmere so se letos na Kranjskem korenito predrugačile, in gotovo je, da se bo reŠilo v kratkem času to pereče učiteljsko vprašanje. Eako se bodo regulirale plače na Kranjskem? Tako gotovo, da bodo dosezale, ako ne celo presezale plače štajerskega učiteljstva. Vlada je že pred leti nasvetovala 25% zvišanje plač. Ako se samo to izvrši, bo zlasti mlajše učiteljstvo na Kranjskem mnogo na boljšem od štajerskega. Da bo štajerska dežela občutno čutila posledice te regulacije, je pribito. Kranjsko učiteljstvo, službujoče na Štajerskem. bo zapuščalo Štajersko tako trumoma, kakor je prihajalo ter se bo naselilo v domači deželi. V prvi vrsti bo gnalo učiteljstvo nazaj izboljšanje gmotnega stanja, ljubezen do domačih krajev in svojcev, krivična razdelitev plačilnih razredov ter oni birokratski duh in ponemčevalni sistem, ki se hoče usiliti tudi slovenskim šolam. Dosti je torej razlogov, da Kranjcem na Štajerskem ne bo treba veliko premišljati, misliti bodo začeli pa tudi domačini. V par letih se bo poznala na Štajerskem velika praznota, ki bo leto za letom večja. Štajersko šolstvo bo začelo polagoma hirati, in ta rana se bo kaj težko zacelila. Prihajati bodo začeli na slovenske šole nemškutarski učitelji in učiteljice, ki bodo v kratkem ponemčili šolo za šolo. Edino poštenaregulacija plač na podlagi sedanje draginje in sedanjega časa bi zaprla pot bodočemu hiranju in izseljevanju. Zatorej, gg. poslanci, preden se podaste v Gradec, vam polagamo te resne pomisleke na srce. Povzdignite svoj glas tudi za učiteljstvo in prepričali se boste, da vam za trud ne bo hvaležno samo ono, ampak tudi vsak pošten rodoljub. Pokažite, da živite za naš narod, branite in ustvarite temelj njegovemu obstanku z dobro slovensko šolo!