MCaf vse pišefo o učiieljstvu, šoll, prosvetl in JVV —1 Ljudska šola — temelj slovenske kulture in moči je naslov članka v »Večerniku« od 13. aprila, v katerem so med drugim tudi sledeče ugotovitve: Ljudska šola je temelj vsega slovenskega kulturnega življenja. V rokah jo imajo ljudje, ki so z delom in vestjo odgovorni za njen pravi tek in razvoj. Njen razvoj bo šel svojo pravilno pot. Vsa armada pedagagov dela za povzdigo in dobrobit slovenskega naroda ... Iz tega sledi, da je treba ljudsko šolo podpirati povsod in. vselej. Dom kakor oblast ji morata pomagati v njenem poslanstvu. Čuvati jo je treba kakor zenico svojega očesa ter spoštovati one, v čijih rokah je bodočnost slovenskega naroda. — Do sedaj je bila šola vedno »politikum«. Danes vas pa prosimo v imenu napredka slovenskega naroda, da jo osvobodite krempljev političnega zmaja in krivične ozkosrčnosti. Od sedaj bodi šola svobodna in čista! Le ona šola, Ki ne bo kot suženj vkovana v galejo politike, bo imela možnost napraviti človeka — za pravega človeka — ter dobrega narodnjaka in državljana. — Slabo kritiziranje ljudske šole ni imelo nikdar dobrega uspeha. Uspeh pa bo vsekakor, kadar ji bo pomagal dom. Dom naj bo šoli opora. Naj šola dela in se muči kolikor hoče; če je ljudstvu sugerirano, da je današnja šola slaba, bo to vplivalo na učence, da bodo postali do šole apatični. Vprašanje je le — kdo bo nosil odgovornost za bodočnost našega naroda. Odgovor bodo čitali zanamci v naši kulturni zgodovini. —1 Kdo je kriv pijančevanja? To izvemo iz članka »Slovenskega doma« od 13. aprila, ki pravi med drugim: »Vsakdo ve in prizna, da ima največji vpliv na mlade ljudi, na šolsko in izvenšolsko mladino, učiteljstvo. Tega se zavedajo politične stranke in zato vpregajo zlepa in zgrda učiteljstvo v svoj voz. Vpliva učiteljstva na mladino se zavedajo vse organizacije in ga vabijo ali silijo k sodelovanju. Tudi naše prosvetne oblasti vedo, da je od učiteljevih zmožnosti in lastnosti odvisna kakovost vzgoje tisočev otrok, zato zahtevajo od kandidatov za ta poklic, da imajo posluh, lep glas, da znajo telovaditi itd. itd. Celo kmetovati bo, kot se sliši, moral znati vsak učitelj. Nihče pa ne pride na dan z odločno zahtevo, naj se ne bi dovolilo izvrševati učiteljskega poklica nikomur, ki je nagnjen k alkoholizmu, kajti učitelj - pijanec ni vzgojitelj, temveč morilec izročene mu mladine. Vsi vemo, da posebno pri otrocih nič ne pomagajo besede, če niso okrepljene z zgledi. In sam moram opazovati kraje, kjer se vsa mladina zgublja v pijančevanju, ker je šolski upravitelj pijanec in navaja na pijančevanje ne le učiteljstvo, temveč tudi šoli odrasle fante! Kako vlogo v boju proti alkoholizmu igra tak človek, je razumnemu človeku jasno! Hodim mnogo po deželi in iz izkušnje trdim, da tvorijo ,krokarsko družbo' po vaških gostilnah predvsem oni inteligenti, od katerih je odvisna vzgoja naše mladine! Ali je čudno, če hoče domača mladina posnemati svoje ,vzgojitelje'!?« — Po vseh teh ugotovitvah vrlin in slabosti, kakor tudi odgovornosti za pijančevanje, pričakujemo samo še, kdaj bodo pisci takih člankov prišli do trditev, da je slovensko učiteljstvo odgovorno — recimo za današnjo draginjo ali pa celo za svetovno vojno. —1 Koroški Slovenci in nemška šola. Glasilo koroških Slovencev je prinoslo pred kratkim poročilo o šolstvu na Koroškem. Prinašamo naslednje odstavke. »Naša javna šola je nemška. S prvim šolskim dnem je naša mladina deležna izključno nemškega pouka. Svoje osnovno znanje si prisvaja samo v drž. jeziku. Tovrstno učno metodo, pri kateri se učitelj s prvo šolsko uro poslužuje dosledno samo enega, učencem bolj ali manj tujega jezika in se prav nič ne naslanja na učencem poznano materinščino, ocenjujejo moderni nemški vzgojitelji kt>t najuspešnejši način jezikovnega šolovanja. Mi smo spet skromnega mnenja, da je znanje državnega jezika za vse državljane Velike Nemčije nedvomno nujno potrebno, a za mlado notranjo rast ni nič manj važno poznanje materinščine in njeg«Jvih kulturnih zakladov. Nemške narodne manjšine, ki krepko vztrajajo na nemškem elementarnem pouku, pravilnost našega mnenja potrjujejo. — Zahtev po upoštevanju slovenskega jezika v šolstvu naše mladine ne bomo nikdar opustili. Tudi v bodoče ostanejo jedro naših kulturnih teženj. V kulturnem svetu je izpričana pravica otrok do zadostnega znanja materinega jezika. Načelno te pravice pač nihče ne bo kratil, komur je dobrobit mladega rodu resnično pri srcu. Znanje materinega jezika je predpogoj otrokove zdrave osebne rasti. Znanje slovenskega jezika pa je hkrati velikega praktičnega pomena. — V naši veliki državi se v zadnjem času polaga velika važnost na to, da bi se Nemci učili slovanskih jezikov. Na nemških visokih šolah poučujejo velike slovanske jezike in že tekmuje ruščina z angleščino. V nemških mestih se otvarjajo tečaji za ta ali drug slovanski jezik. Tudi ni slučaj, če nemške radijske postaje podajajo svoja poročila domala v vseh slovanskih jezikih. — Nam Slovencem je naš materni jezik položen v zibelko. Četudi ga sedanja ljudska šola ne neguje, vendar polagajmo veliko, zelo veliko važnost na to, da se bodo naši otroci vsaj doma in v naših prosvetnih organizacijah učili lepe, čiste slovenščine. Tako jim posredujemo zaklad, ki jim zna biti nekoč zelo dobrodošel in dragocen. Nikakor ni več čas za to, da bi se iz neke krajevne kratkovidnosti ali malomarnosti zadovoljevali z neznatnimi drobci neke »vindiš-šprahe« ali z znanjem preprostega slovenskega narečja. Taka kratkovidnost in nemarnast bi se kdaj lahko bridko maščevali. (»Istra« 11. aprila.) —1 Novo šolo si želijo. O lepi pomladi imamo Slovenci nič koliko lepih pesmi. Toda, veste, kdo se na pomlad najbolj oddahne, re- snično oddahne? Naše učiteljstvo. Učilnice po deželi so tesne, otroci pridejo premraženi ali zasopljeni, zgnetejo se okrog peči, kakor piščanci okrog koklje. Marsikaterikrat sezujejo čevlje in nogavice in potem se ves ta sopuh cele ure prekuhava po učilnicah. Lahko si to predstavljate, ali še bolje bi bilo, če bi kdaj sami poizkusili, kaj se pravi v hudih zimskih dneh prestati cele ure v smrdljivih, nabito polnih učilnicah. — Leta minevajo, zarod poganja ves nov in vedno številnejši. Šole pa večidel ostajajo dosedanje, tesne. Novih šol potrebujemo. Ljudstvo, preprosto kmetsko ljudstvo, dovzetno za napredek in izobrazbo, je povsod pripravljeno žrtvovati, kolikor je le mogoče, da dobi novo šolo, ki bo kraju v ponos, otrokom pa v prid glede izobrazbe in zdravja. Ampak —. Da, ta nesrečni ampak! Sprehajam se oni dan po prelepi Poljanski dolini. (Obiščem jo, kadar koli sem željan prirodnih lepot in duševnega razvedrila). Pa pridem v prijazno Javorje. Pouk je bil ravno pri kraju. Iz ene same učilnice se je vsipala dečad, kakor čebele na pomlad. Postanem in vprašam bližnjega gospodarja: — Kako, ali jih stisnete v šoli skupaj kakor seno ali kaj? — Da, skoraj tako. Pomislite, okrog 170 otrok obiskuje šolo, pa se morajo vsi stiskati v eni sami učilnici. — Te vendar! Ali ne bi mogli domačini poskrbeti za večjo šolo? — O, to že. Domačini se že dosti zavzemamo, da bi se šola razširila z dozidavami. Želimo, da bi pridobili vsaj še eno učilnico, če že ni mogoče, da bi razširili šolo kar z dvema novima razredoma. — Pa nimate denarja, kreditov, ka-li? — Ne bi rekel. Šolska občina je pokazala dosti razumevanja. Ljudje gredo šoli prav gotovo na roko. Kupljen je svet, pripravljen je material. Toda zdaj vsa stvar nikakor noče v tir. Noče in noče .. — Ne morem razumeti. Da bi bila vojna tega kriva? — Ne. Noče in noče biti načrtov. Prosili smo zanje v Ljubljani, pa je nekje na oddelkih vsa reč zastala in smo v skrbeh, da bo tudi letošnje leto minilo v brezplodnih upih. Glejte, pomlad gre v deželo, povsod že zidajo pa bi zidali tudi mi, toda nimamo načrtov. Kaj pravite? — Skomignil sem z rameni in nisem rekel ne črne ne bele. Pač pa sem to reč zapisal in jo pošljem Vam, gospod urednik, da boste tudi vedeli, kako žele Javorčani zgraditi šolo, pa vendar ne morejo in ne morejo začeti. — (Jutro 11. aprila). -—1 Že šest mesecev traja evropska vojna, toda pri nas imajo izkoriščevalci iz tujine in domači še vedno svobodo. To ne sme biti tako. — Celo v Franciji in Nemčiji, ki sta v vojni, so poskočile cene komaj stoti del tega kakor pri nais, ker smatrata državi življenjske pogoje delovnega ljudstva za eno najvažnejših državnih in ljudskih brig. (»Ljudski glas« od 10. aprila.) —1 Cene se dvigajo. Izjemne gospodarske razmere zahtevajo tudi izjemne ukrepe, ki bi bili danes posebno potrebni spričo vedno bolj rastoče draginje. Imamo sicer dve uredbi, ki naj pobijata draginjo. Vendar draginja mimo uredb stalno narašča in o ustanovah, ki jih uredbi predvidevata za pobijanje draginje, ni niti sluha ne duha. Pojavljajo se zloglasni vojni dobičkarji, ki služijo milijone prav zato in lahko, ker naše gospodarstvo in predvsem naša izvozniška trgovina ni urejena in pod državnim nadzorstvom. Tako so izvozniki živine zaslužili silne vsote, doma se je pa cena mesu dvignila tako, da revni konsument kmalu ne bo mogel kupiti košček mesa. Zopet se nam obeta velik skok cen za moko in sploh za vse mlevske izdelke. Ali se res ne bo našel nihče, ki bi bil v stanju ustaviti val draginje? Ali se ne zavedamo, da nismo daleč, ko se lahko sproži lavina inflacije s svojimi nedoglednimi posledicami? (»Nova pravda« od 11. aprila.)