356
Afrikanska sodba.
(Po Herderji.)
Aleksander Macedonski je nekdaj v daljno zlatovito deželo Afrike prišel; prebivavci so mu naproti prihiteli, ter mu košarice z zlatim sadjem ponujali. „Jeste li vi tako sadje?" reče jim Aleksander; ,,jez nisem prišel vašega bogastva ogledovat temveč vaših šeg in običajev se učit". Tedaj ga peljejo na terg, kjer je njih kralj sodil.
Ravno je meščan pred njega stopil rekoč: „Jez sem od tega moža, o kralj, vrečo plev kupil ter v njej bogat zaklad našel« Pleve so moje, al ne zlato; in ta mož ga noče nazaj vzeti. Prigovarjaj mu, o kralj, zakaj njegovo je".
In njegov nasprotnik, tudi meščan tistega kraja, mu je odgovoril: „Ti se bojiš kaj krivičnega prideržati, in jez bi se ne bal, kaj takega od tebe vzeti?    Jez sem ti vrečo
prodal z vsem vred, kar je v njej; priderži svoje. Prigovarjaj mu, o kralj l"
Kralj popraša pervega, ima li sina? Na njegov odgovor: da,— popraša drugega, ima li hčer? In tudi ta mu odgovori: da. „Prav tedaj" — jima reče kralj — „vi dva sta oba poštena moža; poročita svoja otroka med seboj, in dajta jima najdeni zaklad za dar; to je moja razsodba".
Aleksander se je zavzel, slišavši ta razsod. „Kaj sem krivično sodil?" — vpraša kralj daljne dežele — „da si se tako zavzel?" „Nikakor ne" — odgovori Aleksander — „al v naši deželi bi se drugač sodilo". ,,In kako?" — vpraša afrikanski kralj. „Oba pravdarja" — reče Aleksander — ,,zgubila bi glave in zaklad bi prišel v kraljeve roke".
Tedaj kralj roke sterne rekoč: ,,Pri vas li tudi solnce sije? in pusti li nebo, da še dež vašo zemljo napaja?" Aleksander odgovori: da. „Tedaj ti more" — nadaljuje — „zavoljo nedolžnih žival biti, ki v vaši deželi prebivajo ; zakaj čez take ljudi bi ne imelo solnce sijati, ne dež napajati njih zemlje".
357