12 Rusko - Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. Sang der sonderbare Grei3e Thorenwerk, ihr wilden Knaben, Auf den Markten, in den Gassen, An dem Baum der Zeit zu nitteln, Gellend, ziirnend seine Weise: Seine Last ihm abzustreifen, Bin, der in die Wuste schreit. Wenn er kaum in Bliithen prangt, Langsam, langsam und gelassen, Lasst ihn erst die Friichte reifen, Nichts unzeitig, nichts gewaltsam, Zufall dann die Aeste schutteln, Unablassig, unaufhaltsam, Bringt auch selber wohl die Gaben, Allgevvaltig naht die Zeit! Die ihr ungestiim verlangt! Chamisso. I. Ribič in zlata riba. Pravlica. Sivor nekdaj z babelo svojo staro Prosila je, de v morje naj se dene, Hiti ribar nazaj na breg pomorski, Pomorskih vod na bregu živel je, Ker voda le ji je prijetni dom, Temotno je valovje bilo zdaj, Ribarstvu vdan za toplo leto jaro Na suhim ji življenje v hipu zvene, Širok oblak, vihrav in čern, zagorski, Napleta mrež, ko zima lov ovre, Straši jo zrak, drevesa, dol in kom, Overal je svitlobo v senčni kraj, Kar je imel, orodja šibko šaro, Ponudla je blaga mi polne stene, Zakliče ribo, rahlo in po dvorski, Kočure v kot je shranil lahko vse, Z odrešbo, ak jo zadovolil bom ; Iz delje berž priplava ta nazaj, Staruha je pri pragu predla vidno, Sim bal se kaj, kar bodi si, sprositi, Kaj žuli vas, marljivo ga popraša, In s'cer, se ve, de godernjala pridno. Zastonj sem jo v slanoto pustil iti. Kje te tišči, kaj je potreba vaša? Ribar nekdaj ribari po navadi, Nad ribičem staruha je zavpila: Ji reče on globoko se vklonivši: On pervikrat privleče glen iz vod, O, tepec ti, o, gumpež, o, bedak! Ne jezi se, ne serdi se, gospa! Vtopi ko vlak na drugo v sladki nadi, Prilika tak ugodna ti je bila, Staruha mi — poprej že kača bivši — Pomorskih trav je nekaj skuzbe plod, Da bil bi jo objel gotovo vsak, Sedaj celo počitka več ne da, Zdaj potopi še v tretje lova radi In ti ta dar, nevkretna rogovila, Korito več, pohot le bolj budivši, V globino sak, potegne ga na prod, Prijeti le, cio temu nisi jak, Ne vmiri je, je satan baba vsa, In kaj je v njem? Živahna zlata riba, Za novo saj bi prosil bil korito, Zemljanka zdaj ji ni dovolj velika, Po ribje s'cer, pa žlahtniga nagiba. Ne vidiš, da je naše vse razbito? Lesena jo prostorna hiša mika. In glej, začne mu riba govoriti Poda ribar do morskega se brega, Nič ne žaluj, je k temu riba rekla, Omikano in čisto rusko tak: Na vod okraj oberne svoj obraz, Le verni se, podaj na svoj se dom, Čuj, pusti v to nazaj me vodo iti, Zaklicati na moč se scer ne tvega, Ta vama bo po volji pično stekla, Odkup ti dam, kar le želiš ga, vsak! Šeptaje le nagovori ta las, Osoda je že prišla tem v okom, To čuvši on ob um skor hoče priti, Pa komaj ta zadet od klica tega, pa les je les, leseno ni iz jekla, Opanjen ves in kipu clo enak, Zatrese se valovja cel pojas, Sedaj slovi, zna biti zajtro lom, Nalovil rib števila je velike In ribica do njega se prižene, Zatoraj je razuma treba vedno, Tedajni pak še ne podobne slike. Ter praša ga: Kaj ti želiš od mene? De hrani se, kar je hranitve vredno. Dovoli on, kar prosi riba zlata, On reče ji, še straha razun sebe: ge verne on, domovja svoga iše, In govori v priliki teh besed: Usmili se, začarana gospa! Zemljanke ni, in ne od nje sledii, Bog s tabo, daj, so ti odperte vrata, Sem kregan bil, in verlo, zavolj tebe, Kjer bila je, obstenja krasne hiše Svobode se raduj valovja sred, Staruha mi pokoja več ne da, Prijazni lesk se razodene mu, Ne mika me odkup, in ne odplata, Zbudijo zmir se čudne ji potrebe, Kdo ribiča zavzetje vse popiše, Pustimo to in s tem zahvale vred, Po novimu koritu trepeta, Ko čudeže preceni take tu? Ak srečna si, to meni je zadosti, Ker naše se je staro ji razklalo, Staruha je molče" ob oknu stala. Bog daj, de jo vbežim enako zlosti! Tedaj terdi, de ji koristi malo. In sem ter tje očesa krog sukala. Potem staruh se verne k svoji ženi, Odgovori na to mu riba tako: Ko vgledala je svojega supruga, Ter ji pove, kaj se zgodilo je: V nebo zaiip, in te skerbi na stran, Togote žar nakrat se iujši vžge: Verjela boš, poslušaj, težko meni, Korito vam je dano, novo, jako, Dremavs, kriči, ti ama pusta kuga! Kar imam dnes ti razodeti vse, Bog daj, de bo potrebi vaši v bran, Lesena ta kočura, to je vse? Sem videl rib že mnogo; še nobeni In de razum zatre pohlepa spako, Ni našla se za mene lepši druga, Ni bilo moč nagovoriti me, Pohot de vam ostane clo neznan, Ki bolj ko ta, za nas pristojna je? Pa dans mi je v oblasti ena bila, Ker ta zbudi po malim serd osode, Le verni se, mi ni dovolj selanka, Ta je ko mi po rusko govorila. Ter navali k izidu — kvar in škode. Sloveti čem požlahnjena dvoranka. Prijetno je ko jutra zor blešela, Domu sivor se verne k svoji starki, Poda ribar do morskiga se brega, Očesa so svitele se ko žar, Korito je že novo stalo tam, Je burna in nemirna voda zlo, Škerlatne je plavavniceimela, Pa babi vžge se hujši v buči žarki On zre v zatok, pa ne pregleda vsega, Obnebja blesk je bil trebuhu dar, Ko prejšnje dni togote divji plam, Kar vidi ga, ni ribe v njem bil6, Danice luč na herbtu je gorela, Kaj to je vse, zavpije, taki darki Zakliče; še klicanje se razlega, Tak bila je po vsem čarobna stvar, Se vzamejo? Ti cvet neumnih klam! Ko vidi že iz delje priti jo, Bil glas besed je ko diviško petje, Dremavs, bedak! Nazaj do ribe hodi, In blizo zdaj marljivo ona praša: Prikazni pak oblika vsa — zavzetje. Saj hišico, če kaj veljaš, ji zvodi! Kaj želje so, in kaj potreba vaša? 13 Ji reče on: Pomozi mi v ti sili, Na to sivor: Sam zlodi babo šunta, Podaj se tje do ribe, jo pozdravi, Globoko se ji vkloni, clo do tal, Poslušaj me, jeziti se nikar! Povej ji tak, vladanje mi je všeč, Še hujši zdaj mi baba rogovili, Hudoba ta se vedno z mano punta, Pa kraji ti za mene niso pravi, Nikogar se še toliko nisem bal, Ta šestiga ni dneva božja stvar, O čudežih oblast je moja reč, Občutke, ki poprej so sladki bili, Izverstna clo bi v peklu bila lunta, Pomorska moč o ribah mi je v glavi, Ponos ji je v spominu vse požgal, Za vpaliti desetkrat hujši žar; In tvoja bo motavka mojih sreč, • Selanka, to je rečica premala, Dvoranka — to sedaj je ne nasiti, Kar hotla bom, to bom ji ukazala, Htje biti zdaj gospa, bogata, zala* Kraljica — da! kraljica hoče biti. Po celimu jo morju pošiljala. Odgovori mu riba te besede: Nič ne žaluj, mu reče riba zlata, Ukazu tem ribar se ne protivi, De zvemo s tem, al konec bo nadlog, Le verni se in bodi s tabo Bog, Gotov dovolj, zastonj de bilo bi, Poskusimo! Navadno take zmede Nej vladati poskusi stvar košata, Pokorno se prikloni babi krivi, Zapletajo se hujši le okrog, Več tacih že je vidil svet nadlog, Na morski breg do ribice hiti, Pohot cvete, ko najde plodne grede, Dežele, v kih je dnes--------nekoljko blata, Viharja znak, oblaki črnosivi Pa __ verni se, in s tabo hodi Bog! Semirama nekdaj je tresla v jok, Pokrivajo obnebja vse strani, Bo sčasoma se jasno razodelo, O druzih pa, ki mlajši so, molčimo, Na kviško se valovja spor dviguje, Verjeti kaj dvoranki se bo smelo. De več jih ni, o tem se veselimo. Z vetrovi vred togote divje hruje. Domu sivor se verne k svoji stari, Se verne mož domu k ošabni stari, On ribico zakliče kakor vada, Kaj vidi on? Visok ostolpen grad, Pred njim stoji visok cesarski grad, Priplava ta do brega, praša ga: Na stopnicah staruho v lišpa šari, Po izbah krog staruha kolobari, Imela kaj bi duša tvoja rada, Vse v žametu, na čelu šapel zlat, In ravno kar na stol se vsede zlat, S čim služiti bi ti zamogla jo? — Demantov poln ji venec kolobari Ji strežejo baroni in bojari, Vklonivši se nadloge tak razklada Nakrišpan grud, in zlo okinčen vrat, Obilna hran je mize vsaka plat, Ji ribič zdaj, in riba sluh je vsa: In šolnički najdrajši karmeznice Peneča je šampanjka verlo tekla, Kar več ne vem, kak bi obračal z babo, Pokrivajo olišpane nožice. Dva pridna zmir iz buč zatike vlekla. Dovoli mi, de se pomenim s tabo. Služabnikov je bilo krog veliko, Kolačke je medene prigrizvala, Kak pridemo v okom enaki zlosti? In ona jih poredoma lasa, Po žveku najhitrejši je bila, Poslušaj me, serditi se nikar! Nagovori sivor ošabno sliko: O vratah je telesna straža stala, Kraljica, to sedaj ji ni zadosti, Me veseli, si blesk in krasota, Od glav do nog v orožje vtaknjena, Nad morjem clo htje biti gospodar, Bog srečo daj, po smerti večno diko, Kresavnike napete skor deržala, In tebi, da! clo tebi, ribi prosti, V pokoju tak se preživeti da. — Pripravljena je k bitvi bila vsa, Ukazati, to je gerdobi mar, Pa ona še odgovora ni dala, To vidši in de vse se ji priklanja, Kar sanj bo dal, to misli vse dognati, Koj k delu ga v konjušnico poslala. On misli — to gotovo se le sanja. p0 celim krog te morju pošiljati. Tak stekle ste po redu dve nedele, Stermi, trepta, do živiga oplašen, Ničesar več na to ni riba rekla, Staruhe gnjev naraša v enomćr, Nekoliko se bliža starki plah, Nakrat okrog je obernila se, So zbadati jo želje višje jele, Blišobe pak enake ves prestrašen Nevoljna vod valove z repam spekla, Zaropota ko včasih ljuta zve*r, Se verze nem, brez govorjenja, v prah, Ter zginula v globino morja je, Nakrat moža pokliče spet od stelje, Je čudež bil v okrogu scer razglašen, Oterpne on, ko de bi bil iz jekla, In mu veli, naj gre do ribe v dir, Gledečega pa vendar zmane strah: Kaj tacega se ni zgodilo še, Ker ona več dvoranka neče žiti, Bog živi te, on reče ji, kraljica, Klicaje tam po bregu samši hodi, Kraljica zdaj mogočna hoče biti. Bi rekel, zdaj dovoljna bo dušica! Na zadnje pak, de je zastonj, presodi. On reče ji, ko sliši te besede: Staruha pa pogledati ga neče, On verne se merčljiv do svoje stare. Te vjedla je morde tarantula, Ponosno, da! ošabno se derži, Kaj vidi zdaj? Dvoranov, grada ni, To mervico možgan ti satan zmede? Ne gane se, besedice ne reče, Stražarjev ne, nič več ponosne šare, Navdana si toposti, blodnje vsa, Z očesom le, nej spoka se, veli, Poslopja ne, hrumenja ne ljudi, «<* veš, nekdaj, nekak, ne kam se vsede Dvoranov koj nekoliko priteče, Kočura streh nasprot moli razpare, Mogočnik in posneti misliš ga? Popade ga in dvigne, zaverti, Na pragu tam staruha spet čepi, Naklanjati sem želel ti dobrote, In zdaj derči ribar iz rame v ramo, Razklano vse pred njo in zlo razbito Ne grem t^daj ti prositi sramote! Kot obiička ob igri z jame v jamo. Ležalo je, ko nekidan, korito. Ko kušar je staruha se jezila, In zunaj, koj pri pragu, so vojšaki, _________ Moža na moč berljuznila zaiih: Zaušnic tam nabira važna je, Se meni vpreš, ti kmečka rogovila, Ker niso le v pobitju vraga jaki, Dvoranki clo, nevkretni zavaliih? So šale jim teh sort prijetne vse, Opazka. Po želji slavnega našega Zavedi se poprej, ko treši sila, Grohot, prikor, zasmeh so bili taki, peSnika, da bi sedanje njegove poezije Le k morju koj, ne bodi umu gluh, Priličniga ni slišal nikdo še, bile natignjene v oblikah njegovih prej- In če ne greš, pomagati bom znala, Derhal kriči: Boš vedel zdaj, da posla gnjih natisniti sm0 dali vse tako, kakor Prinuditi, primorati te dala! V deržavi ni pripravniga za osla! je pisal> čeravno se loči od oblik sedanje T , . naše pisave. in k morju spet se stan moz odpravi, Verti se čas, za tednam teden steče, Vred. Je bilo clo temotno morje skor, Staruhi se priskuti vlade čast, Klicaje ribo se na bregu vstavi, S to aboto se več pečati neče, Valovja zre pod sabo razni spor, Spoznavši, ta de ni življenja mast, ---------------- Koj ribica v začetni že naplavi Spet iskati moža sopruga reče, Mu pomoli glavico čedno gor, Poslani koj dobijo ga v oblast, In praša ga: Kaj k meni te prižene, In ko pred njo stoji v dvoranov množi, Kaj treba bo, in kaj želiš od mene? Občutke mu staruha tak razloži: 28 Rusko - Puškinovih Peter v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. II. Kavkazki vjetnik. Pervi del. Po pragih koč in ob ogradah Raztroseni gorali vsi, Bregovja verh, soseden tresku, Cerkesi dnes brez del sedć, Kavkazkiga ni zreti sina, Stermi v oblak, še čez visok, Neskerbno ropnih o napadah, Sirjava vsa molči pred njim, Cel Kavkazus je v sladkim spanju, O bojnih brigah govore\ Dolin, planot in gor višina Le lune svit na nebu bdi; Z lepoto gorskih konj bahajo, Razpenja se o kraju tim. Kdo moti pa v samotnim stanju Za raj velja jim delapust, Ni viditi vasi ne sela, Jetnika zdaj o polnoči? Presilenju ko slavo dajo, Samotnih ne v okrogu hiš, Molče" se bliža; tiho stopa, — Je slad iztok medenih ust. Le jednoličnih trat dežela Iz sanj zbudi se Rus nakrat, Poslavljajo junake svoje, Ti kaže v delji združen bliš. Skor misli svest si ni, in šopa, Njih budni um, prekanjenost; Med njim se sveti cesta gladka, D i vic o zre pred sabo stat. Kak bistro pušk jim strelba poje, Ki pelje proti severju; On gleda, tuhta--------to je zmota! Zadene kak pušice ost. To vidši se opomba sladka Za bitje vzeti to, — ne gre, Vasi požganih se ne žabi, Zbudi v spominih vjetniku. Prikazen je, dozdev, praznota, Lepote ne ujetih žen, Ta cesta pelje v ruske kraje, Predrami se in zgine že. — Kar mem grede se scer nagrabi Kjer živel je mladosti dni, Divica rahlo se približa Od dragotin visokih cen. Veselja čutil perve slaje, Visoko de telesa rast Tak teče sem ter tje beseda, Ljubezni perve radosti; Pomanjša, se nekoljko zniža, Po zraku plava lune krog, Pa tudi strah, skerbi, terpljenje, Skudelice poda mu slast. Nakrat Cerkes, osoba bleda, Ko zgrabi časa burni tok Qn jedila kar ne vidi Med nje pridirja urnih nog. Začeto, nježno še, življenje, Posluša le besede glas, Za sabo v zadergi privleče Potegne mu razcvet iz rok; ^e mjgjj ^aj tejesu prjdi Mladenča ravno vjetiga, ^ De vgasne up, tolaž, veselje, Zagledan ves je v nje obraz. Tu, nate Rusa! vriskno reče, Kar scer mu slast al drago je, Jezika scer še ne razumi Na krik sosedstvo skup vervra. On cio prememb na bolji želje pa n;eni g\e& -m jjca Lar' Ostopi ga na moč grozivši Globoko v serca hram zapre. Svedočita, de kar ne sumi, Ta ljuti rod, zaton pravic, ^ Poznal je svet in zle namene Dekl d^ bi htela, o pogledi Neprezretljive snegov gruče, Prignut želi, de vgasnul bi y Oprosti on de se plahot. S tem upanja otetbe vmor; Ko dneva svit življenja plamen, Zdihaje včasih kaj izreče, Za hribam hrib, za goro gora, In prišla noČ mu večnosti. IQ kaže de je v sercu bol, Od pustih spred pustejši zad, Že merkne sonce za gorami, Solza potok o tem ji steče, Gerkaskih tak slobod opora, Potihne v hosti koscev hrup, In mik Je vsa> sočutje zgol. Sovražnikov Evrope grad. Primahajo domu s kosami Za dnemi tak so tekli dnevi, Verig de strah za hip ne žabi, LeskeČmi vsi Cečenci skup. Previdno v spone zakovan, Rožljajo te, bi djal, na pih, Vse oživi po bornih hišah, Verige vlači v britki revi, In groze stisk, to čuvši, zgrabi Unetijo se ognji rab, Jetnik o cedi vsaki dan. Ob gerlu ga? de vpre mu dih. Zavrejo piskri po ognjišah, Temotno hladne gorske jame Ta glas mu strah ves razodene Potem je vžito vse na mah. Ga varjejo vročin nezmer, Od pervih ur do zadnih dob, Polagoma šumot odjenja, Ko lune blesk potem prevzame Tolažbe cvet mu v migu zvene, Zavito v mir je selo vse, Razjasnenje poljan zveče*r, Ak misli le: Cerkaski rob! Vesolniga počitka tenja Iz senčniga pristopi gaja Pri plotu ternove ograje V okrogu zdaj razpeta je. Cerkesinja, prinese mu Tik sela vjetnik sam sedi, Iz gorskih rup v omračnim blesku Različne zmir utehe slaja, V gošavi kermo nabiraje Sumi navzdol peneč potok, Kumisa, kaš, pijač, medu, 29 Navadno z njim uživa tudi, Zastonj vihar napenja sile, In drugikrat on štor uhvati, O tem prijazno gleda ga, Vetrov nemoč ga veseli. Ki trešne v tok ga hud vihar, Mu misli tak obilno zbudi, Scer je budil ta narod čuden Po roglih ga vse krog obdati Izreči kih plahost ne da* Jetniku našim radoved, Z orožjem, to je pervi mar. Mu pesmi gorske poje včasih, Pretehtati do pik ni truden Obesi na-nj vso reč morivno, Tak žalostnih in milih viž, Navade, vero, žitja red. Ki pride v pest, ko samostrel, De v njenih ust ganljivih glasih Gorjancam tim narav prirodna, Al puško, škit, in verv davivno, Razkrit je ves ljubezni križ. — Gostinba, strast, vojaški žar, Ter sede sam na sredo smel. Tak tujiga jezika vadi Je bila mu po vsim ugodna, Noč tiha je, rujove reka, Se dan na dan igraje Rus, Tak dlana moč, kot brambe mar. Ki naglo ga navdol dervi, Prikupi de se divi mladi Je včasih gledal ure cele Stražar kozak na komu čeka, Ne opusti izreke brus. Cerkesa, ki ko zračni blisk, Obernjene v potok 0Č1. In ona iz ljubezni žarne Al treska nedohitne strele, V šumenju vod po reki plava, Opravlja vrad učitelja, Zbudivši vsih pohvale vrisk, Tam proga senc, neznatna skor, Pa njemu, ah! ljubezni parne Orožja poln naroč obleke, Pa njemu past, osod nastava. So leta — — sanj za vekoma. Kosmato kučmo glave krog, Nedvomni kvar, zna biti vmor. Te strasti on sedaj ne čuti, Dervi čez kom in dol in reke, Al se spomin nekdajne bitve Se-zdi mu le neslana reč, Po klancu v hrib, ob steni v log. Po glavi ti verti, kozak? Morde" straši spomin ga ljuti V stremena vpert, naprej pripognjen, Po zmagi al doni molitve Nekdajnih sklin, ki ni jih več, Pritisnjena komolca v stran, Zahvalne v posluh ti tak? Na nagloma mladost ne mine, Overam tak drevesnim vognjen, Al misliš ti na dom očeta, In sreče up ne stli na mig, Leti ko v beg po vragu gnan. Na mirni Don, na sladko noč, Nečakano veselje šine Tak vadi se na boj za rana, Objemala ko je objeta Večkrat v osir skelečih brig. In konja tud izuri v tem, Te milica na moč, na moč? Le vas, ljubezni pervi cvetki, Ko pride čas naval in brana, Kovarni sanj! — izid grozi ti, Življenja slad, opombe raj, Pripravljen že in kos je vsem. Ohrani Bog vas, mili kraj, Vas, dragotin briljanti redki, Ob levi zmir je zabija britka, Krasavice, vi vžitki skriti, Ko zginete, ni več nazaj! Nej v borbi je, nej bo doma, Kozaka več ne bo nazaj. Se zdelo je, de se navadi Mu treba ni mirii, počitka, Skrivaj na breg Cerkes poskoči, Počasi vjetnik sužnih dni, Vojaški žar je duša vsa. Se bliža tiho — ko se zdi, Na videz on otetbe nadi On ne pozna težkote ktere, Nameri v cilj — in puška poči, Nastopa v čut ne pripusti. Vse jedno mu, al jež al peš, Kervav kozak se v dol vali. Ob uri juterne prehaje Clo v cimi že zdrobi overe, Deževje ko nastopi pisno, Po golih stenah živih skal Nasprotja so mu igre veš. Končavši s tem se bojni ples, Upira v nedohitne graje Vsikdej enak, vsikdar pogumen, In mirno sam z družino hišno Bregovja vid in misli žal. Bogastvo mu je konj edin, Doma sedi lenuh Cerkes, Rumenosvitlih, belosivih Clo ta, bi djal, je v borbi umen, Ak potnik zdaj, ki cesto zgreši, Gora nebroj stoji pred njim , In Kavkaza resnični sin. Pri njemu se oglasi plah, Visokih tak, de misli živih V pomanjkanju je ta učitelj, Se hišnik berž in zlo pospeši, Do verha ne dospeje vsim. Zna stradati in je vesel, De pride vsim v okom na mah. Veršine tron snegov so večnih, V nevarnosti gotov spasitelj, Pripravljen koj je čihir hladni, Bi vidil bil jih clo Odam, Skakona ni kozak še vjel. Pečenka, hleb, kumis in med, Ce v letih bi njegovih srečnih Med skalami se z njim potuhne, V pokušanju oštir ni zadni, Se sivček bil sprehajal tam. Neznatni kot mu je zadost, Prijazno s tem končd obed. Med njim orjak stermi v nebesa, Na enkrat von ko strela puhne, V kolor zavit, pa znatno vlažen Dvoglavni Elbrus, velikan, Ak bliža se popotni gost. Popotnik spi presladko noč, Zavit od zgor do sred telesa Pomeri, sproži, v cilj zadene, Nasledni dan počitka blažen, V kolor leden morivnih slan. Začeta le, je borbe kraj, Zahvali se naprej gredoč. Velikokrat pred hujšim treskam, Ter k sedlu berž jetnika vklene, Ko Bajram se slovesni vredi, Ko je grozil že v delji grom, Ter huj ! čez hrib domu nazaj. Pridere trna mladosti skup, Nasprot se je žarečim leskam , Naprej se konj poganja urno, Za igro to že druga sledi, Nevihte vsedel Rus na kom. V nevihti kot viharni blisk, Veselja sploh zbudi se hrup. Je gledal pod-se v zlo vervranje Cez hribe, jame, brezdna burno, Ta zrnakne vmah iz tula pšico r Sopara in prahu vertin, Dervi junak, se sliši vrisk. Jo položi na samostrel, Ko jelen clo navadno stanje Ne vstavi ga, ne germ, ne hosta, Sproživši v grud zadene tico, Pustivši spe v berlog skalin; Ne polzni pešk, ne sterm prepad, Ki piko jo je v zraku zrel. Ko v gnezdih orli se splašijo, Ne kom, ne dol, ne šuma gosta, In drugi znamnje zgovorijo, Kričaje v zrak se dvignejo, Vsim tem je kos, vse to je zad. To dano vsi nahip, nakrat, Goveda groze ostermijo, Razlega krog se ropotanje Iz hriba v dol ko tresk veršijo, Restanje konj očita zlo; Kovanih nog restanja sred, De trepeta mu vsaka plat. In nagloma steržen oblakov, Tak svojim da prihod na znanje, Ko divja zver ob tla ceptajo , Iz toče, ploh in strelnih kač, Vse krog zbudi se radoved. Oblak prahii se dvigne krog, Po sredi gorskih teh orjakov Ce kak potok dereč ga vstavi, Vse verste gor odmev jim dajo, Izlije svoj togotni plač; Je koj gotov, pripravljen, smel, Ko vrejo tje čez plan, Čez log. Verhovja vsak svoj hudournik Se zakadi v vertin deravi, Življenje pak enakobrazno Dervi navdol od gruč do gruč, Ko de bi tek takrat začel. . Vojaku ni za vedno všeč, Dokler ne vpre vsezmožni durnik, Popotnik se vtopi prederzni, Kali tedaj to igro prazno In pošle spet nam sonca luč. Mu v gerlu vre že curk na curk, . Neredko mor uklencov ječ. Jetnik se v brambi gorske špilje Pa konj plavar ga dvigne berzni In clo iz rok prevzetne bliska Neviht rohnenja ne boji, Na suhi breg iz vodnih burk. Mladosti meč, de mah na mah, 30 Med tem ko množ veselja vriska, Je v boju stal in šel nasprot. Molčanju je v globokim skrito> Zvali se glav ne malo v prah. Se spomni tud še dobe sladke, Kar mislil Eus je tisti Čas, Je gledal Rus le ravnodušno Ko je s prijatli piroval, Nečutenja v povoj zavito, Kervavih teh zabav izid, Plesaje štel stopince gladke, Izdal ga ni nikaki glas. Obračal pa vojaško skušnjo In godbi takt s petama dal Neskerbno de se vede tako, Na tihim zmir poduku v prid. Obžaloval al čas je stekli, Osupne zlo divjake te, Prej slave vnet on neobzirno Poboljšanja zgubljeni up? Ter bahajo z jetnikom jako, V nevarnost djal se je povsot, Premisliki al so ga pekli O njem ponosno govore'. In smerti clo — ledeno, mirno — O djanju te divjosti skup? (Kon. prih.) 38 Rusko - Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. IL Kavkazki vjetnik. Drugi del. Spoznala si, o gorska diva, Zaklad mu boš nar drajši vsa. V njegovi roki nje ležala, Življenja cvet, veselja mast, Od tvojiga bo vnet pogleda, Oterpnen bil je misli duh. Obraza blesk in barva živa Železna past mu bo objem, Počas ji dojde spet beseda, Očita nam ljubezni slast. Poljubka vkus clo raja sreda, Zavedenje poverne se, Ker ljubi tvoj je v tmini nočni Zamaknenje životu vsem. Iz jedra tug jetnika gleda, Objemal te, plameči žar, Z menoj je kraj, — vse pusto, velo, Nje čutja kip sledeče je: In strast in mik, občutki ročni Terplenja znak na meni vse, Govoriti zakaj sim jela? Zaterla sta vse brambe mar. Obraz je muk in tuge selo, 0; mojih ust nesrečni glas! Ti rekla si: O vjetnik mili, Grenkote krop mi v sercu vre. Sim serca stan ti razodela, Nej zgine zdaj iz persi stud, Me obžaluj in me pozabi, prej ko je bil ugodni čas. Obupanje in bol presili, Kaluža mi je časa tok, Pozabi, Rus, kar sim izrekla, Nasloni, daj! na moj se grud. Ljubav na stran, razumnost rabi, Ja nisim vedla, da ti grud Svobodo, rod in dom pozabi, De britki te ne vhiti jok. In serce tvoje sta iz jekla, Ti duše moje svitli car! Ak bil bi le poznal zarano, Občutkov dno ledeni stud. Veselja sad pogumno zgrabi, Se ve, drugač bi bilo vse, V objemu tvojim uživala Ki ga ljubav moli ti v dar. Ko bilo tem je sercu dano, Sim malo radostnih noči, Bi radostno s teboj živela Zaupati na srečo še. Osoda pičlo le nabrala V pušavi clo do smerti jes — Prepozdno! glej, tvoj drug je trezen, Je zame sladko jasnih dni; Še nikdo, znaj! v okrožju sela Eazjasnen clo je v žitje vid, Uteha kje je, kje plačilo Poljubil ni le teh očes. Je mertev on za vso ljubezen, Za tuge, skerb, obupanje? V neznanja mutasti tišini Za strasti žar — leden je zid. Kar pusto je v življenju bilo, Do zdaj moj mik je skrit še vsak, Premerlim ustam ni mogoče Kdo poravna te gruče vse? — Prikradel ni se v nočni tmini Poljub verniti žara vnet, Ti lahko slad prevar, omame, Do mene mlad nikdar junak. Tak hladnimu na želje vroče Natakal bi do verha bil, Terdijo, de sim kar nečutna, Primeriti popoln odvet. Ce resno ne, iz milbe zame, Možem nasprot brez milosti, Okrutno je, objemu žarnim, Sočutno le moj um slepil. Vsa terdoglava, clo okrutna, Ljubezni živ ki je iztisk, Polajšala bi bila stanje De tak me nič ne omeči. S pogledam zimnim in nemarnim Okrutno ti na vsako stran, Ja svojo vem naprej nameno, Povračati željenja blisk. Pazivši vse, clo tiho spanje, Kaj misli brat mi znano je, Ko strastno ti v neskončnih čislih Branila tak te noč in dan. Prodana bom za zlata ceno, Poljubkov mojih serkaš med, Ti nisi htel!---------Pa kdo je tista Končano tak bo moje vse. Imam osobo drugo v mislih, Prekrasna tvoja milena? Jokala bom, prosila žarno, Za tebe sim — oterpnjen led. Vzajemno al te ljubi ista, Je res, de v tem je slab moj up, Podobe kras pred mano plava, Je vdana mar ko jes ti vsa? — Pa bodi le vse skup nemarno, Na svetu kim prilike ni, Pretehtati terplenje tuje Znam rabiti — — in nož in strup. V omame sanj zablodi glava, Povsot in zmir težavno je, Iz serca, glej! te ljubim milo, In reka solz se mi scedi. Pozabi kar mi v glavi snuje, Ozir je vsak mi vzet in stert, Želim, derhtim, me burno tira, Smejati tug se mojih ne! K tem tirana sim s tako silo, Mi vgasne vid, govor, posluh, Zamolkne tak, in jok in stenje De ne vmori je britka smert. Na tebe trup se moj opira, Ji stiskata diviški grud, Zamišljen on v otožnost lastno Pa une je življenja duh. Iz ust ji vre ko v brizgi penje, Se vname mu sočutja žar, Zato skrivaj naklepe kujem, Života polt je zimni stud. Posluša nem divico strastno, Nikomur ni o temu mar, Objemši mu na moč kolena Občutkov njenih kolobar. Na tihim sam terpim, žalujem, Je zdih na zdih le dihala, Je v tugi clo, ker gneti v njemu Nesreče sam precenjam kvar. On dvigne jo, sam bled ko stena, Spomin se pust preteklih dni, Prepusti mi solze, verige, Besede te v odgovor da: Kadkada bol nahip zavre mu, Ideje, muke, misli vse, „Ne plakaj, glej! sim skusil tudi Tedaj so solz izvirk oči. Terplenje, trud, skerbi in brige, Ko ti, in huj , osode čert, Ležala je ko bakla žarna Za tebe to čelarno je. Spomin na to grenejši grudi Na sercu skerb mu dan in noč, Zdaj veš dovolj, kaj mene žuli, Me v mislih kot očitna smert. PosledniČ pa se tuga parna Ločiva se za vekomaj, Vzajemna ni ljubezen mene Očita tak, in zlo na moč: Terpinčenje me dalej guli, Osrečila, sim ljubil sam, Pozabi me, ja nisim vreden, K slovesu mi roko podaj! Vzajemnosti visoke cene Za mene ti de čutiš kaj, Mir našla boš, ker po ljubezni V občutkih teh j a ne poznam. Zgubljen je trud in miglej sleden, Ne muči žen okrutna strast, Ja vgasnul bom ko plamen dimni, Posvetiš ki ga meni, znaj! Dohiti čas jih urno trezni, Pozabljen pustih sred peČm, Si drugiga tedaj izvoli, Ter pomoli jim — — novo slast. Zakasnjen cvet, ki mraz mu zimni Pervotni bo te tega žar Razkritih ust, le v-se ihteča, Življenje vzel je clo spomin." Od mene zadovolil bolji, Deklina tik sedela je, Počasno zvezde so temnele Ja zima sim in pusta stvar, Prezrevši, s tem ljubezni sreča, Gromade svitlo snežnih gor On zvest ti bo, očes lepota In upa sla ste zginule. So v mračni delji glave bele Po njem ko gre bo cenjena, Ko tenja vej je trepetala, Molile že v začetni zor. Spoznal bo kras in mik života Ker vetra jih zadene puh , Topivši gled, znižaje glavi 39 Se ločita molče oba, Preveč greni že robstva vkus. . Se vpotita. — Naprej iz mesta Nesreča ju različna davi, Pa krepka je o njem veriga, Samotniga, naprej, naprej, Pa v žalosti enaka sta. Razdjati jo, kje vzeti moč, Do brega vod molče le gresta, Samotež on od tega časa Stermina gor še hujši briga, Nad reko sta kipeČo zdej. Prehodi dol in sela plan, In krog in krog voda obroč. Pripravljen že je Rus in smelo Nad njim se sonce polno krasa Temnejši zmir prihaja slepa, Se zadervf v valovje koj, Verti' po zraku dan na dan. Zavite so gorč v somrak, Do gerla to ga je objelo, Dišave noč prostira hladno, Le bliža je še svitlo lepa, S plavarjem terd začelo boj. Enako zmir za nočjo noč, Ker lune blesk razjasni zrak. Presili on vse skup zapreke, Kaj zašumi, mu zdi se sladno, Jelena v hosti drem premaga Doplava čverst nasprotno stran, Verige strese na vso moč. Kričanje orlov preneha, Se spne na breg iz vihra reke, On misli, bo kozak gotovo, Po bregih vre kipeča vlaga, In tak željen mu dom je dan. Ki pride de izbavi me, In kaki konj še zaresta. Sedaj nakrat verši valovje, Divjaštvo de višin sirovo Nakrat je v listju zašumelo, Izdih globok, omolkne gluh, Pedepsa kot pravica hče. V somraku bel ferklja zavoj, Iz vod, bi djal, doni to zovje! — Zakliče, — pa vse tih ostane, Sumot se bliža, se je zdelo, Zadene kar beguna sluh. Le tu al tam potok šumi, On zre — — divico pred seboj. Na goli breg nazaj on plane, V goŠavo zver boječa plane, Lasje v kosmih ji krije pleči, In pazi kaj bi bilo to? Samotni glas ko zadoni. Ki svitlo čern oblak se zdi, Potihne vse, se več ne gane, Na enkrat se glasi kričanje, Besed ne da ji stok izreči, Valovje le verti' se zlo! „V konjak, tabun!" vse skup vervra; Po licu vir solza kipi. Divice ni zazreti bilo, Cerkesi s tem dado na znanje, V desnici se ji sveti pila, Na reki ne, na bregu ne, De v boj hiti soseska vsa. In leve kinč je kratki meč, Okrožje pak je tenj se vilo Moči izraz je vsaka činba, Pripravljena je tako bila, Šumečih vod po planim tje. Pazivni gled sovraštva blesk, Otetbi v prid, in tud — za več. Razumi vse!--------Prej ko se loči, Oklep lesket, somrak ogrinba, Obernjen gled skerbe v jetnika Poslednikrat meglen pogled Stop noge strah, tip roke tresk. Mu reče: Glej ugodni čas! Se v# sel° vPyž, kJer Sorski v ko& Konj osedlan se kviško spenja, Pobegni ak te prosto mika, Prebival je živine sred. Vre iz nosnic mu plam in žar, Ne mudi se, zapusti nas! °Pazi kraJ t kJer Je okove Se krog verti ko v pihu tenja, Te paziti nikdo ne more, SeboJ Qerdral — naprej, natrag, Pripravljen clo v kolop je kar. Vse tiho je, vse spi sedaj, A1 Pesmi kJer Cečen sirove Iz komov zdaj vojaštvo plane, Poprej ko svit se verne zore, Je t|ulil stroS namembi v znak. — Zatrepeta okrožje vse, Preplavaš tok na ruski kraj. Že sonca blesk višave vdarja, To nese proč in uno zmane, Derže v trepeči roki pilo Svitlobi se odpre zatvor, Do Kubana vse sterto je. Pripogne se ta hip na tla, Dolin somrak razjasni zarja, Doma je mir; na soncu v blagi je& na mo^ ko čuti sii0 f In znatno zad so ride gor. Gorkoti psov kardelo spi, Veriga ter se trese vsa. Prijazni pih nasprot mu veje, Mladenci cio, al skorej, nagi Divica jo tak urno gladi, Premagane so muke tak, Igrajo kar se ravno zdi; Vertivši klep izvoljen krog, Iz holmov Pak domače meje, In starci tik okrog sedijo, De kmalo vda se pilni bradi, „Pozor!" kriči pazliv kozak. Iz dolzih pip vali se dim, In giej! — jetnik je prostih nog. Epilog Ak čuti kak napev želijo, „Svoboden si, mu diva reče, - A .. . +olr * , n/e gled ^AgJ ^ leLa *• ^ de zl° J°/ sercu Pece> Na Kavkazu cvetlic nabrala, Valovje vlak dervi na vlak, ^ Je P°Jsem obuPa Plen- V ta mali vene povila vse. Debela noč gore pokriva, °braz odkrit se ves mu kaze, 0Wek čerkeskih k • sirovi Dremote zvit zaspi kozak, Zavoj je tak na stran prignut; v &{ fi. [n g Na kopja drog pripognjen biva. °ces oblak pa pust ne laze, Je rada y . obleki noyi Ne spi kozak v omami tmin, De v se™ vre ko kr0P J1 ^ ~ Mi v sanjah se prikazala. Te pazi tam Čečenje sin! O mila moja! Rus izusti, Preplavala je puste skale Na vekomaj sim tvoj, sim tvoj, Stermečih gor seliš okrog, / Obema so ti kraji pusti, Poslušala okrutne Žale, Na colmcku kozak sedi, Beživa, daj! in ti z menoj! Sirotnih djev in mater jok; Za sabo sak po reki vlači; ^ Prijatei ne! mu reče ona, Ljubila pah in bran vojaški, Kozak, pozor! Cerkes ne spi, Za mene je živijenja kraj, Restanje konj, šumeč tabun, Ko trenul bi te smert zasači. Je zginui up> veselja krona? N da upQr kozaški> Ne kimaj, Rus, v omotu tmm, Je nikdar ve6 ne bo nazaj! Prigodeb zmir veršeč tomun; Te pazi, glej! Kabarde sin. Ti! moje vse! in ljubiš drugo! Nerazumljive tud kurgane, 3. Nu> naJdi J°> in yubi 5°> Junaki v kih nekdajni spe', Obrežja krog zavetnih vod ^^gl%W "e^s\tu^ f Cez kterih čin in dela znane Je mnogo mest veselja glasnih, "X "?1? " .^^ f *°! StoletJa d°b k°16 VGrt^ Nastopi pir, zabava, god, Ostani zdrav! ljubezni tvoje Zna biti de v tečenju časa Lepot se skup nabere krasnih. ^0I?ba bo sP0m.m mi. zlat' Pavlica bo razjasnula, Domu, domd, iz teh sedmin, ^°zab11 c1^ nesrece 7f.l 4 Kar dobe ^ od sebe ^lasa Vas pazi tam zagorski sin! Ml rok° daJ ~ Poslednikrat- Podučniga v^pros ne da. On ji nasprot razprostre rame, Od slavnih del bo govorila, Tak pojejo. Sede na bregu Ljubezni vnet do nje hiti, Razloči kak Mstislav dvabor, Derečih vod pretehta Rus, Ko živi plam jo tik objame, Ko je nakrat derhal planila Kaj hasnulo bi mu k pobegu, Poljubkov trna — — šumi, šumi. Na Taman iz čerkeskih gor. 40 Bo skazala otožne vadlje, Povedal bi, kaj Kotlarevski, Potihnuli so bojni Čini, Preteklih dob mnogtero zlo, Kavkaza bič, doveršil je, Premagal je vse ruski meč, Gruzinke kak nekdaj napadle Dospeti pak ne more pevski Kavkaza vi ponosni sini, Mamivno nam vojšake so. Razum na verh te slave vse. V čim up je vaš? — Kar ni ga več! NaČertal bom poboj krovavi, Velitelj strog, pokorni sluga, Otela ni vas kri prelita, Junaških del nesmertni skus, Nasprotnike razdjal je vmah, Očarano orožje ne, Zmagavni tič ko naš dvoglavi Ko de bi jih nenadna kuga, Ne vaših čet prevara zvita, Preplaval ves je Kavkazus; Al blisk in tresk valila v prah. Svobode hlep; in djanje vse. Ko perva je gromela bitva Zdaj britkiga ne sučeš meča, Podobno plemenu Batija Na Tereku pečin okrog, Ne veseli te več prepir, Prededain je nezvest Kavkaz, Cicjanova — ne gladka — britva Se prazna zdi ti bojna sreča, Za slavo, dom se več ne bije, Mladila je zagorja lok; Samote le ti vgodi mir. V nemar pusti junaštva glas. Ko klical je na boj gorjance Pa čuj, Iztok! iz sanj se zbudi, Popotnik zdaj gre brez bojazni Rogov in tromb vesel grohot, Oblak je siv nad tabo še, Po kotih kjer ste gnezdili, Stermeče vse napadši klance Kavkaz pozor! ga ne zamudi! — Pravlica pak o vaši kazni, Je orel naš razdjal zarot. Gre Jermolov, prikloni se! — In naši slavi govori. 54 Rusko - Puškinovih Petero r slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. III. Mertva carevna in sedmero vitezov. Pravlica. Car s carico poslovi se, Razodeni ved mi svoj! Jeznosilni roke mah Tuje v kraje zaverti se; Nisim ja lepote dika, Zmane skor zerkalce v prah. Ona v oknu pase mar, Perve rože rajska slika, Pha z nogama, z roko buta, Kdaj de pride mili car. Polna ljubeznivosti, Vsa se trese, vpije ljuta: Zre ob dnevu, zre ob noči, Tak, de več enake ni? „Gerdo steklo, pusti črep> In očesa gledajoči Da v odgovor koj zerkalo: To terdiš, ker clo si slep! Razbolele so se zlo, — Ti si bitje krasno, zalo, Njej de bilo več bi dano? Njega ni nazaj bilo. Take ljubeznivosti, Ona meriti se z mano ! Cas verti se, teče urno, De nikir enake ni! Bom učila jo, čaj , čaj! Se preverže vreme v burno, In z bliskavno radnim licam Se bo zvedlo, kdo je kraj. Mraz pritisne, sneg kocnja, Se nasmeja govoricam, To ni čudno, de je bela, Bel kolor poljanam da. Radosti v objem se da, Mati v oknu je sedela, Mescov tak devet prešlo je, Ziblje kraja ram oba, Gledala okrožju vprek Žalosti velike svoje Tu popravi, tam podreca, Dan in noč na beli sneg. Ona skriva vsim ljudem, Vse le past za ticke, seča, Pa za to ne bo rojenka, Bol pa hujši grize nem. Se pripogne, v steklo zre, Vrat na nos, najlepši ženka! Sveta noč je nastopila, In komolce v stegna vpre. To terdi le glupi trap, Mati hčerko porodila; Nar bolj sama si dopade, Potepuh, nemarni cap. Komej ta zagleda svet, Ter razumiti ne znade, Odpri samo le očesa, Verne tudi car se spet. Nje de tik na svetu tem V meni vsih lepot nebesa, Ko carica ga zagleda, VšeČ bi bil še kdo ljudem. Kteri ženski krog in krog Skor zastane ji beseda, Tako ta dozdevke pase, Dal prilični kras je Bog?" Tak jo to razveseli, V tem carevna tiho rase. Da v odgovor koj zerkalo: De mu koj nasprot hiti. Dan na dan je zalši cvet, Je vse sploh se prispoznalo, Pa ta stres je preobilen, Vse jo Čisla, vsak je vnet; Mik in kras je v tebi vse, Nepričakan, clo presilen, Po lepoti je slovela, Tode una — — lepši je! Premekta preveč jo vse, Po razumu glas imela, Kaj bo zdaj? Zavisti černe In k obedni mertva je. — Bivši serca rahla vsa, Polna naglo se oberne, Dolgo car ni bil utešen, Pa prevdarka bistriga. Serda clo nehotni rop, Pa tud on — je slab in grešen, BeloliČna, černooka, Steklo zadervi pod klop: Leto steče kakor sanj, Krasna hči plemen istoka, Pozvoni; prispe Cernavka, Spet ljubezen plane nanj. Vsiga znanstva mik in slast, Izbic pridna opravljavka, Se oženi! — Ta ženica, Tudi možkim--------hlopna past. Tej razloži vse reči, Po naravi že carica, Se mnogterim scer nasmeja, Kar se ji potrebno zdi, Stara ravno dvajset let, Pa kraljica Jeliseja Ter ji reče: Boš peljala Bila je lepote cvet. Zadnič izvolili so, V gozd carevno, jo zvezala, Rašena ko mlada jelka, S tem poroko sklenejo. Pod košato jelko tam Ne premajhna, ne prevelka, V doto oče kralj odloči Prepustila jo volkam. Belih, clo blišeČih lic, Sedem tergov, ter naroči, Kdo bi vmirii babo gnjevno? Cvetna krona vsih divic. De dobi še zet in sin Nikdar um! — In tak s carevno Tud po umu je slovela, Zraven petdeset grašin. Gre Cernavka v daljni les, Modrijanke glas imela, Svatje že so v gradu zbrani, Gojzda temne goše vmes. Bivši tak ta ženska res Pa carica jim naznani, Sili zmir naprej stopati, Kip na zemlji skor nebes! De začeti se ne da, Ta začne se grozno bati, Scer pa terda, zlo prevzetna, Ker še ni oblečena. Hosta že straši jo zlo, Svojoglavna, silna, zdetna, Pred zerkalcam lice lišpa, Ne razumi kaj bo to, Sumapolna, brez vesti, Svilne oblačila krišpa, Ter popraša: „Ljubezniva, Kamor stopi serd zbudi. Gleda v steklo polna sle, Kaj se dela? v čem sim kriva? V zakon razun te lepote In prašanje njeno je: Kaj pomeni vsa ta reč? Ni prinesla betve dote, Nisim ja lepote dika, Ne razumim činbe več. Le nekako zerkalce Perve rože rajska slika, Ne pogubi me, ženica, Je imela lastno še. Polna ljubeznivosti, Neki dan, ko bom carica, To po sliki ni slovelo, Tak de mi enake ni? Dala bom ti dragi dar, Vendar se med čuda štelo, Kaj na to zerkalce skaže? In še več moj ženin car." Ker govor mu bil je dan, „Ti si lepa, krasne baze, Ta bi serce clo ji dala, In — slavjanski, v Rusji znan. Cvetna roža, dvombe ni, Ni je vbila, ne vezala, S tem dovoljno je živela Tode perva — nisi ti; Rekla ji: No, serček moj, Vedno v slogi, zlo vesela, Pasterka ker tvoja draga Hodi prosta, Bog s teboj! — Ko je vanj pogledala, Prekosi te, te premaga, Gre domu. — Jo koj carica Gola slast je bila vsa. Njej gre krasa pervi red, Praša: Kje je krasotica? Radost bilo je, uteha, Ker prilike nema svet." Reče una: Zvezana, Vir blaženstva, sreče, smeha, Mačoha na noge skoči, Al pa že v zobe'h volka. Ko je praša: Bratec moj, Blizo je de serda poči, Dolgo tam ne bo terpela, 55 Kmalo večni mir imela Kjer se v noči sladko spanka, Bodi mila nam sestrica, V mlinu urnim rezkih slin V sredi miza terdih desk, Poravnano s tem bo vse, Samogoltnih teh zverin. Vse polikane na blesk. Kakor nam spodobno je. Je pravlica se prosterla, Res le dom samoto kaže, In carevna, lepa, mlada, Oarska hčerka de je vmerla! — Pa naprava se ne laže, Stopi von, ne ravno rada, Tuži bedni car po njej, Med ljudi de dobre je Cislanje de skaže jim, Bolj še ženin Jelisej. Tu zadela priča vse. Nizko se pripogne vsim. Ta na pot se naglo spravi, V tem ko to jo je tažilo, Prosi vljudno odpušanje, Serčno znance vse pozdravi, Ni nikogar zreti bilo, De stopila je v njih stanje, Izroči se Bogu pred, Dom je sem ter tje obšla, K njim de v gostje je prišla, Ter nevesti mahne v sled. Več reči uredila, De-si ni povabljena. Pa nevesta polna muke Bogu je prižgala svečko, Po besedah so spoznali, Blodi v gojzdu, vije ruke, Žarko ter zavkrila pečko, Pred carevno de so stali, Mrak se bliža, pozno je, Posteljo si naredi, Mizni pervi sedež ji Do grašine ko prispe. V njo počene in zaspi. Starašina izvoli. Lep nasprot ji pes prilaja, Zdaj se bliža čas obeda, Berž jedi so nanosili, Se raduje, smuka, raja, Vstane zunaj šum in zmeda, Z vinom kupico nalili, Spremi jo na prag in čez, Konjkov sedem vihra v dvor, Na ponudnici vse to Ponavljaje vedno ples. Svitlih kakor] sonce skor. Rah pomaknuli pred njo. Ona si pogum prebudi, Starši reče: Čudno, čudno! Nekaj hleba si je zbrala, Se na stopnicah ne mudi, Vse je Čisto, vse priljudno, Košček mali v usta djala, Gre s pešam naprej, naprej, Kdo olišpal je ta grad, Vina ni pokusila, Se približa vratam zdej. Vedel to bi grozno rad. Ni ga bila vajena. Komaj kljuke se dotakne, Daj, prijatel, se prikaži, Tudi trud jo silno davi, Tipu že zatik se vmakne, Britko skerb nam utolaži, Mir želeča sercu, glavi, Dvojne vrata se odpro, Ako si postaran mož, Si izprosi izbico , Glej, dvorano lišpano! Oče nam al striČek boš! Rahlo počivalo z njo. Krog in krog sedala močne, Ako v mladosti cveteči, So v nadstropje jo peljali, Zgor preproge cio istočne, Bodi bratec nam ljubeči, Tam nar lepši izbo zbrali, Mnogo je strani obe'h Ak si stara žena, mat Ji vošili sladko noč, Kipov svetih ob ziddh. Bodi nam, ljubezni slad; Ter hiteli skupno proč. Peč in krasna krog ležanka, Ak krasna si divica, (Dalje prihodnjič.) 62 Rusko - Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. III. Mertva carevna in sedmero vitezov. Pravlica. (Dalje.) Dan za dnevom tak ji steče, Starji reče: Spros ni greh! Laja pes na dvoru burno Je carevna polna sreče, Tode zdaj — ne več o teh. Se carevna dvigne urno V brambi svojih vitezov, Nam je volja Čista bila, De pogleda, al ni sam Ki so v sili škit gotov. Kar prihodnost bo učila, Vidi staro ženo tam. Tekališa jim za rana Tebi zanaprej ta grad Kruli pes ko pazni sluga, Vsaki dan gorč, poljana, Bodi bramba, skerb in slad. Baba mu z gorjaČo žuga Šume slast so vitezam, Ona reče: Bratje dragi, Ji carevna čuti da: Dirja vsak posamši tam, Bodite tak mili, blagi, „Na pomoč bom koj prišla! Strela zajce, šoje, utke, Tak prijazni mi naprej, Ne le strah in psa odgnala, Tud lisice, divje putke, Kakor bili ste do zdej. Tudi kaj ti jesti dala, Če mu pride v pest Tatar, Vitezi so se vklonili, Hleba, vina, sladnih paš Je ko smet zgubljena stvar. Ter jo samši zapustili, S tem okrepčati se znaš.'* Petigorskiga Čerkesa Serčni so ostali z njo, Glasno starka je zavpila: Vzame v tarčo brig in plesa, Čislali ko sestro jo. „Res je treba, res je sila! Ta jo vbriše ak je moč Medju tem carica huda Le poglej, ujeda kak Unkraj reke v hostno noč. Ne vtolaži v sercu gruda, Se nad mano toti spak. V tem carevna vse previdno Strasti grize jo prepir, Ta prokleta divja para Dene v red, opravi pridno, Na carevno misli zmir. Za besede kar ne mara Vsak posebej kar želi, Zerkalca in njega glasa Vgriznul je, de me boli, Tak teko za dnemi dni. Se ogiba nekaj časa, Komaj de me stergal ni." Čas verti se ji prekrasno, Dolgočasje vsili pak, Vzame berž carevna hleba Tode bratje se počasno, De poprasa spet za znak. Kar še scer se zdi potreba Jo gledaje v enomćr, Neki dan se vsa nališpa, De med njima vmiri spor Vsi zaljub'jo v carsko hčer. Oblačila krasno skrišpa, Huš, po stopnicah na dvor. Neki dan ob uri zgodni Cio v opravi prazni je, Pes ne jenja svoje gnati, Pridejo ti blagorodni Prime naglo zerkalce: Babi zob ojstrost kazati, Do zavzete deklice, Zdravstvuj, zerkalce, mi skazi, Spenjati se tej nasprot, Starši reči to začne: Kakor res je, ter ne laži, Uni pak braniti pot. Veš, prelepa ti divica, Sim al ne narlepših lic, De le stop nameri starka, De si mila nam sestrica, Rajska krona vsih cvetic? Plane kakor strela žarka Živo te za večni čas Koj zerkalce ji odziva: Kakor ljuta divja zver, Ceni, čisla vsak iz nas, „Krasna si, vsa ljubezniva, Pazi tak jo v enomer. Vsi bi radi te imeli, Dvomiti ne da se v tem, „Ni naspal se", v tem omeni V zakon te suprugo vzeli, Tode ja — za lepši vem. Ji carevna, verze ženi Tode to ne grd, se vć, Ta sedaj živi brez slave, Hleba košček ji v obok, Mož ti jeden bodi le. Skrita varni v kraj dobrave, Ta ga vjame urnih rok. Eniga tedaj izvoli, Znatno ta te prekosi, „Za ta dar priserčna hvala, Na vse druge štej še bolji, Njej na svetu slike ni! Boljiga še ja bom dala, Kakor de bi bratje ti, Sedem vitezov jo varje, Reče starka, glej ta sad, Pristni bratje bili vsi. — Sličnih blesku zgodne zarje, Jabko ki je vredno zlat! Glavo semtertje premikaš! Ona je tekočih let Bo ti lep zapletek novi, Berž ko ne ti s tem zanikaš? Vsih lepot na zemlji cvet." Lovi jabelko, ga vlovi, Kaj pomeni taka reč? Serda bleda, jeze siva Na!" — in jabelko zleti, Al ni kupcu blago všeč? Plane ta ko vatra živa, V lok po zraku se krivi. — „Oj, mladenci vi častiti, Al ko strele naglo zlo, Pes za njim se spenja kviško Bratje moji glasoviti", Na Černavko vstrašeno. Kanja kot za plašno piško, Reče ona jim na to: „Gerda baba , goljufala Vse zastonj, on smuknul že, „Kar izustim laž ne bo! Ti si mene, se legala, Huš! carevni je v roke. Če ni res, iz tega mesta In pa kako, in pa v Čem, Mehko, sočno, rahlo, gladko Nej ne grem. — Sim že nevesta! Zlodja hujši si, to vem!" Vidno ko medica sladko, Meni je iz vas enak In Černavka polna straha, Vkusa, slasti, teka znak, Eden kakor drugi vsak. Treptajoča, bleda, plaha, Prezerljivo clo do pšak; Vsi ste blagodušni, krasni, Razodene vse ji kar, Sadja vsega čast in dika, Serca krepki, glave jasni, Se pridene kako stvar. Ki k zavžitku tira, mika, Ja ko brate ljubim vas, Una vpije: „Bom te vbila, Baba reče: Nej diši! Bližji žlahta ni za nas. Če carevne umorila, Ter ji zgine spred 0Č1. Zaročena sim supruga, To uterjen je pogoj, Berž po stopnicah divica Kraljeviču verna druga, Mi ne boš, in zdajci koj." V izbo gor ko lahka tica, Ženin moj je Jelisej Vedno pridna, zmir pohlevna, Pes se spenja zmir za njo, Ja njegova zanaprej! Predla nekdaj je carevna, Cmeri, laja, cvili zlo; Bratje kar so obmolčali, Vila prejo na vso moč, Hoče sumen sad imeti, Za ušesmi se čohlali, Bratov svojih čakajoč. Ker ji ga ne more vzeti, 63 Ji naznanja gledajoč, Kada bi le vkusila, ¦ Zdaj pogled kali se v hipu, Zadervi de nej ga proč. Tak vabljivo, polno meda — Čutno ni ničesar tipu, Ona ga z ročico gladi Tode misli: „Do obeda Sklep za sklepam omedli, Brige te in straha radi: Cem zatreti vžitja mik, Pade z rok ji kar derži; „Sokol moj, kaj nek imaš, Je pustiti v krasu slik." Zateklja po tleh se jabko, De pokoja si ne daš ?" Komaj to izreči jame, Vidi zmirej manj in napko, Ko je v izbo prišla bila, Zopet že je v roko vzame, Cepne omedlevce rop Je za sabo zaklenila, Misli nesti le pod nos, Brez zavedenja na klop. Sedla k zidu pod oknam, Tode — hrst! je vgriznjen kos! — Tam ko mertva je ostala, Bratov čakajoča tam. Dobro, sladko, polzno, mana! Čuta znamenja ni dala, Jabko ogleduje vedno, Do tedaj ji clo ne znana, Diha ni, ne giba več, Kak je sočno, kak je čedno, V migleju se staja vse, Vidno žitje vse je pree. Mik ji kar miru ne da, Ter gluk, gluk! — v želodcu je. (Konec prih.) 70 Rusko - Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. III. Mertva carevna in sedmero vitezov. Pravlica. (Konec.) V tem iz vojske so kervave Nikdo ni te mu prevzel, Kar na svetu prigodi se, Bratje vnesli ude zdrave, Samo grob te je objel." Tebi zdela pred očmi se, Vernejo domii se koj, Koj po tem carice zloča, Vse zavitke ti poznaš, Z njimi pomagačev roj. Sladke zvedbe upajoča, Vsih skrivnosti ključ imaš; Pes ko v delji jih zagleda, K zerkalcu primaha spet, Luna, daj mi razodeti, Ker mu dana ni beseda, Ter ga prosi za odvet: Al si vidla kje na sveti Laja, tuli na vso moč, „Sim al ne nar lepši žena, Moje ti neveste kras? Bol naznanja cvilijoč; Tak de par mi ni nobena, „Razodeni vse na glas!" Jim nasprot priteče sopno, Sercu temu slast de daš, Te besede sliši jasne: Ter jih spremi vsako stopno Razodeni, kar spoznaš ?" „Nisim vidla dive krasne, V dvor, in skoz, po mostužih, Lično je na to zerkalo Al je živa, v to ne grem, Zadnič v izbo zgodeb zlih. Ji v odgovor urno dalo: Kje bi bila tud ne vem. Psa sopčh, nemir, hripanje, „Ti si krasna, dvombe v stran, Zvezdam ja le pot načertam, Jim le zlobo da na znanje, Cvet lepote, dnes ta dan!" Po skrivnostih pak ne vertam, Stopjo v izbico — o strah! Medju tem deržave sveta Tak na zemlji se zgodi Javno vse jim je na mah. Jelisej vse prek obleta, Mnogo kar mi znano ni." Grozna tuga zdaj jih mane, Po nevesti praša krog, Jelisej na to: „Presodba Pes pa kakor strela plane Kje de je, to vedi Bog. Taka je nevkretna zgodba, Proti jabku, ga požre, Praša tega — se mu smeje, Kaj mi bo začeti zdej , Ter zacvili — stegne se. Drug ga clo med norce šteje, Kod je išem zanaprej?" Zvesto zverče! je spoznalo, Ta mu reče tam al tu, Tolaživši luna reče: JabliČko de smert bo dalo, Druj oberne herbet mu. „Nej te to nikar ne peče, Večji kvar zabraniti, On prehodi vse deržave, Urni veter, biti zna, Samo smert nakloni si! * Cuje nižje, višje glave, Prašan to na znanje da." Bratje verli, vsih sedmero, Pred-se skliče tmo ljudi, Jelisej zaupajoči Iz zaupanja na vero, Vse zastonj! carevne ni. Vetru koj se priporoči, Moljo prav pobožno zdaj, V žalosti domii se verne, Ter za njim kar more vre, Izročivši mertvo v raj. Proti soncu se oberne, Kmalo blizo njega je: Ko molitve so končali, Ter prilično teh besed »čuj me, veter, ti mogočni, Svilnih ji oblek so zbrali, Razmota nesreče red: Dregar ti viharja ročni, V previdljivo skrinjo, vso „Sončice, ti svit prekrasni, Ti derviš ko vranji roj Iz kristala, djali jo. Cuj mi klic ta britkoglasni, Tmo oblakov pred seboj; Ter sprevod se združi slavno, Ti ki sveta vsako stran Iznenadno ti pripihaš, Polnoči je bilo ravno, Pregleduješ let in dan. Strehe hiš na kviško z vihaš , Ko so truplo dvignuli, Gor in dol po nebu hodiš, Hrast razcepiš kakor bil, Bližno v goro z njim odšli Vse ti vidiš, vse presodiš, Gojzd je igra tvojih sil. Mirni dol so izvolili, Kdaj je setvi, žetvi Čas Morja stisneš ti valovje, V kraj samotni jo vložili, To oznaniš nam na glas. De ko krop zavre v bregovje, Iz železa grajo v lok Zime puste mraz in zloba, Vsaka moč se tebi vda, Potegnili krog in krog. Pomladanska topla doba Razun Boga veČniga. Stolpov šest okolj je stalo, So tvoj dar, ves svet je tvoj, Bi le hotel razodeti, K tem z verigo privezalo Vse ti vidiš pod seboj; Al si vidil kje na sveti Se je vse poredoma, Bi mi hotlo razodeti, Mlado hčerko carjevo? Kar nadgrobju šega da. Vidlo al si kje na sveti, Ženin nje sim!" — — „Mine zlo", Ko de bili bi se bali, V kraju kakim, tim al tim, Reče veter mu prijazno, Mertvi clo bi vragi znali Carsko hčer? — ja ženin sim". „Tam za rečko tiholazno Mir kaliti, al od tam Sonce je v odgovor dalo: Najdeš več visokih gor, Jo unesti Bog ve kam. „Vidlo ne, in ne poznalo, V eni trojno jam al nor; Prej ko grob so zapustili Tak ne vem, živi al ne, Sredna hrani v tmini žalni Reče starši mertvi mili: Luna vedla bo morde!" Grob olišpan, ves kristalni, „Večno diko Bog ti daj, Potolaži tuge grozne Varno medju stolpe vzet, Truplu mir, in duši raj! Jelisej do ure pozne, K njim z verigami pripet; Naglo šla si, cvetne dobe Ko zagleda lune krog, V grobu tem ti je nevesta, Pod gomilo, žertva zlobe, Tim nasprot oberne stok: Mirno je okrožje mesta, Kras telesa tu je res, „Serpič lune, lep obliček, V ti samoti krog in krog Duša pak že v last nebes. Pozlačen, rumen rožiček, Znaka ni človeških nog." Ho tli tvojo smo lepoto , Zemljo gledaš v enomer, ReČe to in dalej piha, Blagočutje in čistoto Vse ti vidiš brez over. Jelisej pa britko zdiha, Ohraniti vitezi, Zgoda vstaneš radoveden, Speši stop kar moč mu da, Serce ki mu vdala si. Krogloličen, svitlogleden, Ker hitrost le zdaj velja. Tode on, tak srečen cenjen, Zvezde vse pod tabo so, Tu po cestah, tam čez reko, Vidno bil ti ni namenjen , In te jako Čislajo. Po dolini, v hosto neko, 71 Ob germovju zmir naprej, Stopi von ko to izreče, Take ljubeznivosti, Je pred jamo v gori zdej. Slast mini ji dati neče, Meni de prilike ni?" Jame vhod je skrit in mračen, Toljko manj ker vidi zdej, Ji y odgovor da zerkalo: Scer pa prost, dovoljno zračen, De je rešnik Jelisej. „Je povsod se prispoznalo, Steza vsa pregleda se, In radujeta se jako, Zmir terdilo se na glas, Miglej še--------pred grobam je. Sla, veselja polna tako, De si res lepote kras; Truge lahka tak postava, Ganjenja de sta oba pa carevna milodraga De si zdi, de v zraku plava, Prav iz serca jokala. Te na vse plati premaga, Sončni blesk od sebe da, Jo v naroč on rahlo vzame, Ona je današni dan Ko de steklo bi bila. Nese ven iz puste jame Cvetja vsiga cvet spoznan!" Vse se skoz in skoz pregleda, V prosti zrak, na jasni svet, Mačoha na noge plane Tak se jasno vidi bleda Ves ljubezni čiste vnet. Besna v roki steklo mane, V njej prekrasna carska hči Naglo zvedli so v deželi, Ter na tla je zadervi ' Ki na vid se živa zdi. Vriskati povsod začeli, De se v kosce razdrobi. On ob grob neveste mile Da carevna vmerla ni, Proti pragu skoči gnjevno, Vdari komaj znatne sile, Lepa de ko prej živi. Sreča tukej — joj! — carevno, Se na dvoje grob odpre, V času tem doma sedela Omedli ji ud na ud, Kakor školjka ostrige. Zlobna mačoha je smela, Straha vdari jo mertud. Vidi vstati divo krasno, Vklanjala se zerkalcu, So jo hitro pokopali Reči te besede glasno, Radovedna rekla mu: Svatbo krasno vkup sklicali, Ker ozira se okrog: „Blagotina moja draga, In z nevesto svojo zdej „Hvala tebi mili Bog! Serca slad, in duše snaga, Zakon sklene Jelisej. Mirno tak sim počivala, Daj, pokaži svojo moč Bilo ni na temu sveti Terdo, dolgo, sladko spala, Zerkalce mi skazajoč: Nikdar lepši svatbe zreti, Rekla bi, nekdajni raj Nisim jes lepote dika, Tudi ja sim zraven bil, Je bil lep, pa težko slajt" Perve rože rajska slika, Mnogo vina v gerlo zlil. 86 Rusko - Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. IV. Bakčisarajski vodomet. Pravlica. Girej sede topi pogled, Po vertih, tratah al igrajo, In bodi oče, brat — gorje'! Iz ust jantar kadi se silno, Zadevši senco javorno Posledna bi bila beseda. Ves dvor molči bojezni zmet, Salivo sedejo v razhlajo. O takim varstvu se tedaj In gnjeti se okrog ozbilno. Pa vednoma, na vsaki stop, Gireju ni ničesar bati, V dvorani tih' je bilo vse, Mogoče ni se njemu skriti, Harem zapert, in čist Saraj — Spoštljivo ki o njem so stali, Tiši za njim nadležin skop, V pokoju zna neskerbno spati. De v serca dnu viharno je, Evnuh neslan, prežon serditi. In vender vse razrit, razdjan, Na mračnimu so licu brali. Povsod njegov je gled in sluh, Zamišljen clo, obupa truden, Nenadno z roko mahne on, On vidi vse, on Čuje sledno, Nevedama jantar sožgan, Kazaje proč nepoterpljivo, Za mnenje vsih je slep in gluh, Tak dvoru vsim po djanju čuden? Vklonivši se hite' vsi von, Marljivo vdan le kanu vedno. Kraj njega nem stoji Evnuh, Ostane sam, užaljen živo. Neoskrunljiv mu je zakon, Dreveno v tla zamaknjen gleda, Prostejši zdaj je zdih na zdih, Ukaz, al mig, al volja kana, In pazi — clo za drugo gluh — Živejši temno ostro čelo Strogejši ne spolnuje on Njegovih ust kaj bo beseda. Kipenje serca, sumov zlih, Zapoved sveto Alkorana. Na mah molče se dvigne kan, Očitati je bistro jelo. — Prijaznosti nikir želeč Odpro pred njim se naglo vrata, Viharja černosiv oblak, Prenese kot obris kamniti On zgine v žen preljubih stan, Ko burnih ur se bliža sila, Zasmeh, prikor, izrek bodeč, Milejši mu od zmag in zlata. Grozi na nebu temno tak, Porug naval, — kar hoče priti. Vladarja željno čakajoč, Njegova kot je slika bila. — — In kakor ga ne rani ost Krog vodotoka te samote, V ponosni glavi kaj divja, Nagaje, psovke, al zasrambe, Olišpane, berhke' na moč, Namembe ktere kuha v duši? Je tudi clo sočutja prost, Tam harema sede lepote. Bo vihra mar nad Rusa šla, Mu simpatij ni treba brambe. In gledajo v igranje vod, Al Poljske plod in raj razruši? Oko za jok je slepo clo, Detinske radosti nagiba, Je v trumah punt, izdaj , upor, Ušesa gluhe zdihovanju, Na mramorni valovja pod, Ga peče v persih žar osvete? Zatajen bol, očitno zlo, Neskerbno kak se suče riba. Ga rod straši čerkaskih gor, Vse jedno je njegovim djanju. Mnogter obroček svitlo zlat, Al Genove kovarne čete? Nečuten sam do jedra ve Al perstan redke dragotine, O ne! Vojaška slava vsa Pretehtati zvestobo žensko, Zleti v poplave bistri hlad, Njegovimu je sercu studna, De se na njo zanesti sme, De mnogo rib na kviško Šine. Se desna zadnih del bila, Na stalnost kot vremen jesensko. Ponuja krog se sladoled, Pretekle dobe bojev trudna. Pogleda molba, smehlej, stok, Nasiten prostor je dišave, Al je kovarno v harem se Obup al tuga, pers nemirje, Potem še slajši petja sled, Skrivaj ukradla vad izmena? Zastonj je zdih, zastonj je jok, Pohvale zmag, ljubezni, slave. Je vdala milih žen morde' On temu vsim kar nič ne verje. Gjauru serce, pervih ena? Ko v gorkim času cvetja rož, Pesem tatarska. Ne, ne! Te ženske misliti, Razpleteno kitovje lasno, 1. Ljubezni sanjati ne smejo, Se v reki koplje naga množ, Nebo vsigdar nam da zameno V tihoti nemi prazne dni, Poječa pesmi šalne glasno, Prelitih solz in britkih bed, Obupne leta preživejo. In krasnih udov krog in krog Fakir zazre ko Meke steno, Pod stražo ostro, bdečo zmir, Se vijejo valovi čisti, Pozabi bol preteklih let. V naročju pustim dolgočasja, Stoji na bregu nem in strog 2. Ne upa slasti njih ozir, Evnuh obernjen proti isti; Preblažen ki za vero pade Ne sluh tolažb, al sreče glasja. pa ves ta kras, lepota, mik, 0b Donavi v zatretju zmot, Krasota njih utajena Vse prazno za-nj , ga kar ne gane, Lepote cvet, device mlade Za stenami je svetu skrita, Pogled o vidu vsih oblik Mu v raju koj hM nagprot. Arabska kakor cvetlica Je sklen, serce pa led ostane. V toplicah se za stekli pita. Po noči pazno. suma brat, * v , ,. / « Jim dni in mescov, godin tek Prehodi harem na vse kraje, ?e ?™*? f0}*?' !' S^ema> Premika se počasno leno, Ob izbicah od vrat do vrat Jjubezm slad ki pridobi, Neznatno tak ljubezni vek Naprej ko tenja se majaje. ? tebe °\ lep0t' °bj6ma' Izvije jim, mladosti ceno. Nenadoma prileze tih, Za njega tUg' nezg°de m* Enakolične dan na dan, Posluša, gleda, pazi, zgine, Tak pojejo. Pa kje je zdaj Medlene časov so tečenja, Dozdevka poln in misli zlih, Te hvale cilj, ta zvezda krasna? Posile strup in stisk neslan Ter serda ki ga kar ne mine. Umaknjeno v samotni kraj Jim zgrenita potok življenja. Clo sanje straži odalisk, Slovesnost ne zadene glasna. Želeče radosti, zabav, Al tu al tam se ne izusti, Ko palma, zmeta burnih dni, Kadkada same se slepijo, Kar ni pokornosti iztisk, Potlačena se v sanjah gubi, Premenjajo al kinč oprav, Al scer zavid jim ne dopusti. Ničesar je ne veseli, Al izbic drago Iepotijo. Bi ena v sanjah le imč Girej je več--------je več ne ljubi. Zdaj govore, se smejejo, Izrekla možko, brez zaveda, (Dal. prih.) 94 Rusko - Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. IV. Bakčisarajski vodomet. Pravlica. (Dalje.) Premenul je. — Pa kdo s teboj Tak urno ne smodi požar, Pa vsemu konc nej bo in kraj , Bi meriti se smel, Gruzinka! Bazrušijo ko ti divjaki, Zaupanje ji zmir ostane. Bleščečih kit bogat povoj Končan je cvet dežele kar De čistih želj in snage saj Na čelu dva ima ovinka, Vse krog in krog ob vihri taki. Posvetni stisk in hrup ne zmane. Zmagljivo sveti tvoj pogled, Sloveči grad je zapušen, Ne gleda nič na srečo zlih, Noči černejši, slajši dneva, Pozabljen skor v občinskim padu, Ne zmeni se za tuje djanje, Obličja sneg z rameni vred Ta je pregnan, un je vmorjen, Svetiše nje je voglič tih, Ko paden sneg široko seva. Marija kje? — Ni več je v gradu! Budi si v njem vesele sanja. In ktere glas, izdih, govor, V domači cerkvi, kjer okrog Tak sredi muk serce' in zmot, Izrazi tak ljubezni sanje, Ob zidih knezi spe* nekdajni, Ko se povsot pravica rani, Oblike želj in upa zor, Ves nov je grob, osor'n in strog— In z grehi vrag divja povsot, Ko tvoj pogled, al zdihovanje ? Pa s krono, z gerbam — kdo je rajni? Če čisto je, se čisto hrani. Mogoče ni de žabi cvet, Marijin oče v njemu spi, Nastopi noč, pokrite so Ki v tebi ga vesel doseže, In ona proč je odpeljana, Tavridne polja z mračno senjo, De od ljubezni nove vnet Pod jarmam tujca kraj derhti, Vse tiho je, — le slavčevo Predmet lete" objeti streže. Ta guli ga ko cvetje slana. Žverglanje vej oživlja tenjo. In vender kan — sirov, gorjup — ^ Bakčisarajski grešni dvor, p0 jasnim nebu sivobled Se malo le za tebe meni, Se huj za njo ko vatra živa, Okroglej lune mirno plava, Tvoj gled je slast, njegov je strup, Marijo zdaj, lepote zor, In z lesketanjem zvezdja vred Samoto več ko tebe ceni. Dobrote cvet, občinstvu skriva. Na vse plati svitlobo dava. Mermrav in terd, očmern, temnit, Zdihuje, joka noč in dan, Zavite v beli pajčolan, Prebdi Girej noči samotno, Ob žalosti tak britko ljuti Neznatne ljudstva duši vsaki, Kar angel nek pri njemu skrit, Usmiljenje clo tverdi kan Tatarkinje iz stana v stan Polakinja, živi tihotno. Do globočine serca Čuti. Hite v obisk, ko pih po zraki. Nedavno, kar Marija svet Nje britki jok, nje žalni zdih Kramljaje tam jim teče čas, Dežele tuje je zazrela, Mu kalita ponočno spanje, In veseli Bakčisaraja Nedavno, raja krasni cvet, Ji odvali overkov zlih, Lepot izverstnih cvetni kras V domači zemlji je živela; Kar le dospe njegovo znanje. Večerno hladnih ur se Maja. Očetu sivim bila vse, Ji zlajša vse za noč in dan Potihne dvor, harem zaspi, On svoj ponos jo imenuje; Harema vterjene navade, Zavito vse je v mir brezglasni, Kar zaželi, ukaz mu je, Merčljiva straža sužnih žen Nikaki čerh se ne zbudi, Spolniti to, marljivo snuje. Do nje se nikdar ne prikrade. Kalil de bi pokoj ta jasni. Za njo živi, za njo skerbi, Stanuje sama v izbici, Prevohal je Evnuh že vse, De čas ji zmir uglajen teče, Vladarjevo je tak povelje, Sedaj bi spal, pa nima mira, Ko jasno ura letnih dni, Le starših ena dojde k nji, Sumljiv, never'n, ves dvomba je, Nar manjši bol de je ne speče; De zve in spolni njene želje. Se clo spijoč okrog ozira. In tak obris cvetečih let, Ta sama spi ponoči z njo Se zdi sedaj, nekdo šepta, Mladosti sladko sporočilo, V obgernjenim ležišu sviinim, Tam tap stopin šumlja nedvomno, Prihodnosti tolažb, obdt, Se ne prederzne kan celo Tu postlje škrip miru ne da, Bi stalno vse ji vedno bilo. Motiti mir ji z djanjem silnim. Koj misli on: Je znamnje vlomno! Telesa kras, obnašb izgled, Gre k reki sama v kopel tje, Qn pazi v ta in tisti kraj, Sta svetu kip se sreče zdela, Ji z drugim ni ničesar skupno; Posluša, dvomi, gleda, lazi, Ko sonca žar, ko čisti med, Dovoljeno živeti je Na vse plati, naprej, nazaj, Dobrota ji z očes blišela. Po svoje ji, na vsem zaupno. je prazen trud, nič ne zapazi. Naklonbe tak izverstni dar Je v izbici votlina v zid Le blagozvuk in sladni vek Je množiti prijetno znala, Okroglo lepa ji narejena, Na sluh doni mu vodometa, K soglasni harpi kolobar Se vidi not iz zlata lit Iz rožnih mej pa petja jek Ganljivih pesmi pripevala. Kip svete majke Nazarena; Prijazno noč ljudem obeta. Dovolj! rodii Potockiga Tej noč in dan tu v čast gori Tak dolgo trudi gled in sluh, Je čudež bil krasote take, Gizdavo kinčena lampada, V premislik stvarco vsako vzame, Iz te kervi lepotam pa Pobožnih želj pred njo kleči Potem se vleže vgnan Evnuh, Ne najdete nikir enake. V molitvicah Marija mlada. In spanje ga na moč objame. Bogatih, slavnih, mladih trna Je zdelo se, de angel svet Nedvomno! lepe so noči Marijo v zakon je želela, Priplaval je v to izbo doli, Prijazno blažniga iztoka, Za njo nebrojna množica In živo tu človeštvu vnet Razkošno čas naprej hiti Na tihim plamena gorela. Za odpušenje grehov moli. Častiteljem ustav proroka; Pa vse zastonj, brez prida vse, Samota tak ji tu spomin Bogastva kaj po stanicah, Ljubezni so ji misli stranske, Otožno sladki obujava Dišave kake v cvetnih vertih, Med svojim zmir vesela je, Na dom zgubljen, in tmin Čarobe trna po tišinah, Nje želje pak so le vsakdanske. Sužanstva ji spoznati dava. Po haremih lepot zapertih! Namah — ni dolgo — pridervi V tem ko jo vsi zavidajo Le lune lagoden lesket Tatarov trop na poljske kraje, Za sreče cvet jo razglasijo, Na te skrivnosti tajno sije, Ko grom in blisk okrog verši, Je v sercu nje le tuge zlo, Nemaranje pa časa let, Razdene grad, vasi in staje. Potoki solz se ji scedijo. Posvetno skerb vse krog ovije. (Dalje prihodnjič.) 101 Rusko - Puškinovih Petero ˇ slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. IV. Bakčisarajski vodomet. Pravlica. (Dalje.) Vse ženstvo spi! — Le ena ne! Poslušaj me, ne boj se zdej, Izdati me on misli zdaj. Ta bdi, stoji, in komej dihne, Ker zadna ni še ura bila, Prekanuti zavoljo tebe, Se vratam bliža, jih odpre, Izid se hrani zanaprej, Ne gleda prosb, ne čuje graj , Ko senčni kip iz izbe pihne. Ko dojde čas, ko stisne sila. Me treši v prah, de vtaži sebe. Se maja tih in berž naprej, V trenutju tem izbor imaš Govor mu je — le zračni pih, Od vrat do vrat po shodih krivih, Na dlanu še, ne daj de zgine, Potoki solz — le kaplje prazne, Leži pred njo, pa v spanju zdej, Začetno čuj, de me spoznaš, Zabav predmet moj britki zdih — Mnogter Evnuh nar hujših sivih. Od kod in kaj sim rodovine. Obupa stok — zvijače pazne! Jo tare zlo skeleči mar, Rojena sim od tukej proč Zbudi mu zeh moj živ govor, De rahli stop ga ne predrami, V deželah van cio inostranih, Približanje mu je nadlega, Ker večkrat ta dremota kar Me dregnula je tuja moč, Kar zaželim, to najde vpor, Goljufna je, de druge mami. Otroka še, iz krajev znanih. Je konec tak življenja vsega. Pa nje naklep je tverd in strog, Pa dobro vem še vsako stvar Deležna te pregrehe; vem, Ter bersne urno dalej, dalej, Iz nježno mladiga življenja, Ti nisi, čuj tedaj me mirno, Ko juga pih prestop je nog, V nebo stermeč siv kolobar Kazjasnjen tak ti bodi s tem Že vhod iskan pred njo je malej. Hribovja, gor, planin, obstenja. Moj strašni stan zadost obširno. Dvomć* na pragu postoji, Izvirne v rupah bistrice, Ja vem in znam, zmagavni kras Potem odpre in noter smukne, Po rebrih skal navdol gromece, Je meni dan, ter ne pozabim, Obrača sem ter tje oči — Dobrav gošave zrašene, De Venere mikavni pas Osupne svit jo zidne luknje. V dolinah njiv klasje cveteče; Nad možkim skor igraje rabim. Prižgana v njej je noč in dan Vse to je jasno pred očmi, Nobeni v tem poslopju ni Pred materjo nebes lampada, Tud jasno pomnim de so vade Lepote več ko meni dano, Pobožno tje obupu v bran, Drugačne tam ko teh strani, Le — žalibog, Marija ti Obrača se Marija mlada. Proroka tam nikdo ne znade. Si vidno dnes ta dan nad mano. Zagleda križ, ljubezni znam! Kak prišla sim, pa več ne vem, Pa tebi je ljubezni žar, Gruzinka, kaj ! povej očitno! V ozidje teh poslopij sivo, Ki v meni vre, ki mene peče, Te sili jok? — Kaj vidiš tam? — Le morje še v spominu zrem, Nešteta reč, priprosta stvar, Te žge, te skli spomin tak sitno? — In pa moža s košato grivo. Ker tebi kri le mirno teče. Pred njo počiva kneginja, Planota, strah, bolest, gorje', Al meni je — ljubav poklic, Ko krivde prosta golobica, Kar scer mladost nevedno mane, Ljubezni strast je moje stanje, Od drema ji diviškiga So meni še takrat bile* Kaj s hladno ti lepoto lic Se svetijo rudeče lica. Do zadnjih tenj reči neznane. Kališ nebes mi teh sijanje? Na smehlej rahli množi ust Neskerbno v mirni tišini Ti ljubiti ko ja ne znaš, Lepoto, clo nebeške baze, Harema tak sim razcvetala, Girej je moj , zakaj ga skušaš ? Prelitih solz v obervih pust Ljubezni perve sladke dni In če mu le odgovor daš, Ostanek pak obup le kaže. S pokornim sercem pričakvala. Že bitja kri ti meni spušaš! Tak cvetlica v srebrinju ros Je srečno vse in sladno šlo, Pozabi ga! — — Girej je moj! Bleši od lune razsvitljena, Girej pusti okrutne boje, Zaklel se je, rotil se strašno, Kazaje vidu cen ponos, Da vojski, plenu, vsim slovo, Mi biti zvest, in še — ko v znoj Bogato s kim je obdarjena. In misli le zabave svoje. Obličje smert mu vtakne plašno. Bi djal de angel iz nebes, Izvoli harema si slast, Vse misli, strah, želje* in up, Prikazen zračna iz Edema, Smo klicane pred njega bile, Kar se v tekočim času vije, Tu toči grenki vir očes On ceni nas, vsih um in rast, Vse prišlo je obema skup, O množini pomot harema. Obnašanje, očesa sile. Prememba ta tedaj me vbije. — Gruzinka čuj! kaj je s teboj, Potem pogled na mene vpre, Ja plakam, glej! in pred teboj Težave de te tak tesnijo? Oko prijazno mu zabliska Se vklanjajo kolena moje, Izrekši: „Plakaj nad menoj!" In s tem razvit moj udes je, Povrati mi moj mir, pokoj, Kolena kar se ti všibijo. Sim perva tak mu odaliska. Odpri obupni serce svoje! Besede te, ta stok in zdih Vesela neprenehama Te ne doliim de kriva si, Presekajo Marijno spanje, Sva bila zdaj obojne sreče, Sprositi le tak zlo me žeja, Se kviško spne ko nagli pih, Po sumu nikdar zmotena Kričim do tvoje milosti: Zagleda to in čuje zvanje. V obstoj ljubezni tak cveteča. Daj prešniga mi spet Gireja! Trepeča vsa ji govori Je tekel čas ko sladki pih Zdaj molči ti! Moj — moj je on! In rahlo jo od tal dviguje: Z dišavami cvetlic nasiten, Pa tebe ljubi; — zdaj še lasno Kaj hočeš tu o polnoči, Izvil se mi nar manjši zdih Odverneš ta priprost nagon, Kdo si, od kod, kaj serce snuje? Iz serca ni z nevoljo skiten. Al s tugo tih, al s prosbo glasno. Sarema njej: Sim prišla les, Vse bilo je slovesni pir, — Zaslepljen je, odpri mu vid, Otetja zlih nesreč iskati, Na enkrat mi ta sreča zvene, Mu svoje daj napake zreti, Ne pride ak mi iz nebes, Ti prišla si, in proč je mir, ' Tu bodi led, tam bodi zid, Bo moral ga obup mi dati! Že tvoj prihod mi raj razdene. De mora te med puste šteti. Ti moj si strah, ti moj si up, Kan bil odslej je ves ko vklet, Umikaj se, pristudi se, Je čudno to, pa bom skazala, Začaran, panan, clo izmenjen, Odpravi ga al tak al tako , Razjasnenja vsim dvombam skup Za vse nemam, za tebe vnet, Po mojih če besedah ne, Dovolj, dovolj — preveč ti dala. Od nas napol brez uma cenjen* Tedaj drugač, tedaj inako. 102 Prisezi! — Res preteklo let To pak nej ti v spominu bo! — Vse to ni nič, le sop, le pih, Je mnogo, kar sim tu zgubila Lastnost poznaš ti strel in bliska, Neznatnih senc al tenj gibanje, Kerst, vero, šeg in vad obet, Si vidila viharja zlo, Primeriš ak jim serca zdih Kar majka me je scer učila. Si slišala od baziliska. — Ti mojiga in moje stanje. Pozabljen glas je mladih dni, Nekdaj je bil Prometeus, Ne sili me, nagon gorjup Alkoran znak mi je obstanka, Nesrečnim zmir spasitelj ročen, De naglo von bi obernila, — Med kana drugim' ženami Pripet na skalnat Kavkazus, Mi znan je nož, mi znan je strup, — Sim verna zdaj mahomedanka. Perunu ker preveč mogočen. Na Kavkazu sim se rodila. Pa vera moje matere Viharno v boke s kremplji vpert, Izrekši zgine. — — Kneginja Je tvoja bila! — tak prisezi Je stal gavran na njega strani, Ne tvega se ji sledovati, Na vero to, de moj je še, Mu delal bol, mu žugal smert Nikakor ni razumila Kot prej je bil, ga več ne veži! Vertivši kljun po ljuti rani. Kaj hotla ta je v jasno djati. Ti govoriti sladko znaš, Oserčja drob za kosam kos Po noči kaj jo tira krog, On kip voše*n je roke tvoj«, Mu kruto terga iz telesa, Cemii divja ji tak po glavi, In kakor ti nagib mu daš, Pa urno ta se, vrat na nos, Zakaj govor bodeč in strog, Oberne on početje svoje. Ponovi mu kot mig očesa. Ob kratkim, kaj jo žge in davi? Njegovih si tedaj krivic Ne bliža se željen izid, Divici čisti žarna strast, Deležna ti po vidu mojim, Obupu konca ni ne kraja, Besede take so uganjka De ne konča te gizda lic, Dokler prišel ni — tist Alcid, Pa zvuk že njih ji zdi se past, Pomozi zdaj si z umam svojim. Ki zlega vsak koren omaja. Al skritiga kovarstva zanjka. (Konec prihodnjič.) 110 Rusko - Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. IV. Bakčisarajski vodomet. Pravlica. (Konec.) O sodbe strah, o sreče kljub! — Kaj čaka jo v ti hiši greha? Vbežati kak pretenju zgub Divištva, vere, snag uspeha? Kaj ji koristi jok al stok, Ta spasenja ne bosta dala, Molitev tud nebes obok Do zdaj še ni dospeti znala. Otožna svoj topi pogled, Zamišljena kaj bi, kaj ne bi? Saraja al izvoli red, In tak ostud bo sama sebi? V ozidju tem, od doma proč, Vse ure bitja zdihovati, Točiti solze dan in noč, Slovo poslednim upu dati? O sveti Bog! da bi timveč Pozabil jo Girej na večno, Namest de plazi se ljubeč Za njo, nevoljnico nesrečno! Al de bi smert ji zvezo let Na enkrat ljuto prekosila, Marija bi ta pusti svet Veselja polna zapustila. Prešli so davno, več jih ni, Mladosti sladonosni dnevi, Življenja sončni migleji Minuli so obupni revi! Kaj gledati neplodni vres? Njej nima svet ničesa dati, Prijazno pak iz viš nebes K pokoju tje se sliši zvati. Čas tekel je, za dnevam dan, So tedni, mesci se verteli — — — Marije ni — nje strah končan — Seboj so jo iz bitja vzeli. Smert naglo je nesrečnice Zapletke mračne poravnala, Jo bersnula v deželo tje, Kjer z dušo zmir je prebivala. Kaj treslo jo je v zgodni grob? Bolezen, strah, al homatije? Al druj strupen nesreče zob? Kdo ve* ? — Dovolj!--------Je ni Marije! Girej mirti ne najde več Poslopju v svojim zapušenim, Potegne vnovo britki meč, Zjedini vse moči ob enim; Na novo boj, na novo kri Njegovih ust je geslo strašno, Skrivej v oserčju mu žari Milejši čut, — pa tih in plašno. Večkrat verti ko v bitvi meČ, Nasprotnika de ljuto zmane, Ga zgrabi kerč, ne gane vec, Neizpeljan mu mah ostane. Neznani strah napade ga, Izusti kaj nerazumljivo, Ga trese kot zla merzlica, Ozira se dreveno sivo. Bledč momlja, sterme' šepta, Očita žar ki v sercu peče, Očesa v tem zapre oba, In reka solz po licu teče. Na harem kar ne misli veČ, Tam zaniČvanju prepušene, V obrambi skopcev, zidnih ječ, Se starajo obupno žene. Gruzinke v družbi teh lepot Že davno ni, harema sile Straživne v globočini vod Pomorskih so jo utopile. Posledna noč Marijna je Gruzinki tud bila posledna, — Pokrimo nje krivice vse, Pokore pak je bila vredna Ko boja je nasiten bil, Razdjal cveteče kraje mirne Kavkaskih od pogumnih sil Do Rusije izhodno verne, Poverne spet se kan domu, Ko prej meglen, zamišljen, tužen, Nedohodljiv, sam brez miru, Vsim drugim strah, le sumu sužen. Na dvoru, skor poslopja sred, Gizdav spomin Marije drage, Da zidati živ vodomet Iz mramora svitlobe blage. Nad lune pol — proroku znak — Se vere križ blesi keršanske, In spričanje simbol je tak Nevednosti mohamedanske. Se zlat opis na njem je znan, S kim kinČena je predna strana, Besed: Salamid — Girej — Han — Sin HadŠi — Selim — Girej — Ham Od zadej pak iz mramora Poganja vir pritoke sladne, Cedivši neprenehama Kamnitih ran solzice hladne. Nikdar ne jenja vira stok; — Po sinu ki na vojski pade, Je matere enaki jok, Pomagati se več ne dade. Divice mlade teh strani So znamenju pomen priznale, Ter so ga do današnih dni Le slezni vir imenovale. O živi vir! Ljubezni vir! Dve cvetlici si dal ti meni, Visoko jih vesel ozir, Pa višji tvoj šepet on ceni. S hladivno roso prah škropi Sreberni tvoj obličje moje, Septaj, šeptaj do zadnih dni, Skrivnosti daj spoznati svoje. Ljubezni vir, slezeči tok, Novin želeč sim k tebi tekel, Tavridnih bil si slav svedok, Ničesar od Marije rekel. Je clo v okrogu teh ograd Pozabljeno Saremno djanje? So mar obe* le slike nad, Pomembe le in pevske sanje? Jih je le v mraku polnoči, Dva senčno prazna ideala, Izmislil žarni pesnik si, De svetu jih igraje mala? Zapustil Sever sim nekdaj, Njegove čarobne zabave, Ter obiskal Bakčisaraj, Domovje dik in bojne slave; Po dvorcu nemim šetam tje, Pozabljenih po sredi hodov, Kjer Tartarin gostil se je, Divjak sirov, korbač narodov; V lenobi de topi spomin Okrutnih del, kervi prelite, Tak sebi clo zakrije čin Sirovih rok, nasledka kite. Današni dan še veje slast Po stanicah zdaj zapušenih, Razveseli bojarstva mast, Zlatovja blesk tih sten zelenih; Vre vodomet, hladin pihla, Po vertih rož puhti nebrojno, In grozdja slad o žeji da Popotniku uteh dostojno. Omrežja vidil sim preplet, Za kim o cvetju svoje dobe Lepot iztočnih krasni cvet Zdihaval je v oblasti zlobe; Sim gledal rajnih tihi gaj, Presilnikov počitje zadno — Olikan stolp, verhovja kraj Je turban zvit — da! znamnje jadno. Je zdelo se, de tak izid Prihodnost tu mi razodeva, Kje harema sta slad in prid? Kje bojna moč? — Vse prah in pleva! Premenulo se tu je vse, Pa to tedaj me ni motilo, Občutkov druzih polno je Tedajnih dob mi serce bilo. Puhtenje rož, potokov sum, Me mamita, pretres de zabim, Nehotno se mi mrači um, Prevdarka skor de kar ne rabim. Divice nježne senčni kip Je plaval pred menoj po dvori, Za vid ko blesk, le pih za tip, Lepote clo podoben zori. Čigava tenja bila je Ta nježna, Čudna, krasna slika, Ki hip na hip približa se, Objetju pak se zračno vmika? Se je Marijin čisti duh Pregibal tu, al je Sarema Očitala še svoj napuh Sred zapušeniga harema? Se vidim ga, ta lep obris, Ko cvetje sanj, ko senco zdenja, Me zbada kakor pšice vtis Globoko v cvet in čut življenja. Častitelj muz, želitelj ved, Pozabši slavo in ljubezen, 111 Prijetni Salgir kmalo spet Bom gledal te, nevolje trezen. Obmorskih gor na stermi sklon Se vernil bom željan spomina, De veselil veršenja don Tavridnih vod bo Rusje sina. O juga kras, mikavni kraj! Tu vse živi, hribovja hoste, Tu vinograd, tam cvetni gaj, Dolin, poljan posetve goste. Ohlada rek in drevnih senc Popotnika ko čar obaja, Ko zg6dnih ur bregovja vene Prej aha sam ob času mlaja. Izurjen konj naviš hiti, Pod njim kipeča morska vlaga Razpenjena šumi, verši Okrog ostenkov Aju-Daga. 125 Rusko - Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseškim. V. Car Saltan in knez Gvidon. Predejo, ko se mrači, Okna blizo dive tri. Ko bi bila ja carica, Starši tak začne divica, Sama bi za ves ta svet Prigotovila obed; Ko bi bila j a carica, Reče druga ji sestrica, Ja natkala platna bi Za potrebo vsih ljudi; Ko bi bila j a carica, Mlajši dokonča divica, Čaru bi rodila j a Viteza preslavniga. To izrekši obmolčijo, Vrata rahlo zaškripijo, V izbo stopi svitli car, Krajev tistih gospodar: Celo dobo govorenja Je poslušal tik ostenja, Nar bolj je posledna reč Teh besed mu bila všeč. Zdravstvuj , reče, daj! divica, Z mano hodi, si carica, Le obljubo de speljaš, In mi kmalo sina daš. Ve pa moji golobici Dela željni dve sestrici, Hodite za nama v sled, Kakor drago, zad al spred. Boste zmir pri nas ostale, Z delama ki ste ju zbrale, Ja ne terjam manj ne več, Ne pretežim šibkih pleč. Jedna vaju bodi tkavka, Druga kuhnje opravljavka, Tako bomo, se mi zdi, Zadovoljni složno vsi. Sestre v zgodbo so se vdale', Kar imele berž pobrale, Zlo težak ni bil izbor, Hajdi, vse tri v carski dvor. Car nekoljko svoje glave, Neprijatel obotave, Scer ljubezni žarne žgan, Se ovenča isti dan. Ter se vsedejo k obedi, Teče lično vse po redi, Bivši dobre volje vse, Pozdno kon'c pojedne je. Ta ko steče sladno, mirno, Spremi par se v izbo pirno, Dajo vsi mu lahko noč, In s priklombo grejo proč. V kuhnji kuharca jezi se, Tkavki v izbi pusto zdi se, Serda plakate obe Zarad srečniši sestre*. V tem carica se raduje, Obečanje izpolnuje, Steče ji po želji vse, V pervi noči nosna je. Dobe te je vojska bila, Supruga sta se ločila, Vsedši se na konja car Pravlica. Ženi to naroči v mar: Nej nezgod se pazno varva V času temu, on ko barva Z rudečico vražni kraj, Ter se verne spet nazaj. V tem ko car na vojski bliska, Vražnika, ko gre, pritiska, Dojde čas poroda strog, Sina da mu v zibko Bog. Mati pazi nad fantičkam, Orlica kot nad orličkam, Posla v poti urniga, Znati vse de čaru da. Sestri pak so z Babariho, Zvito babo, skrivnotiho v Ze sklenile nad sestro Puste zmede, gerdo zlo. Ter so posla vjeti dale, Čaru druziga poslale S pismam žonte lastne vsled, Polnim zlobe tih besed: „Žena, znaj, je scer rodila, Pa otroka ni povila, Žaba ni, ne tič, ne kert, Kaj de je, to vedi čert." Čara reč je ta zadela, Kot mertud, al tresk, al strela, Strašne jeze on zdivja, Posla skor obesiti da. Ko pa viher serda steče, Se vmirivši to izreče: ,,Zdaj molčimo vsi o tem, Dokler zgodbe sam ne zrem." Posel s pismam koj se vpoti, Se gredoč nikir ne moti, Zmir naprej, že blizo je, Misli, berž opravi vse. Tode baba Babariha Zgodbo vedno hujši viha, Vkaže de se vina da Poslu piti močniga. Ta omotniga ko slada Poln zaspi, nečutna klada, Zmaknejo mu carjev list, Drugi smukne v aržet ist. V tim so stale te besede: „Vem poroda puste zmede, Ter ukažem, ja, Saltan, Ta nalog de bo speljan: Žena mati, cesarica, S plodam, bodi miš al tica, Naj se treši v morje koj, De pogine spačen roj". Kaj se hoče? Volji taki, To se ve, se vkloni vsaki, Zjutra zgodno v spavnico K cesarici pridejo. Ji povejo kaj zadeva, V sebi kaj prihod imeva, Preberejo slovno spis, Dajo vestbe ji obris. V hrastov sod jo posadijo, Tega dobro zasmolijo Rekli v morje djavši ga, Volja tak je carjeva. Puha v zraku šum vetrovja, Pluska v morju spor valovja, Po slapeh se ziblje sod, Doba mu grozi nezgod. Mati v sodu britko joče, Vmiriti se vreme noče, Sin pa rase — ne po dneh — Uro vsako po pedčh. Cas verti se, mati plaka, Sinku serce v persih skaka, Slasti skor se mu vtopi, Morje tak nagovori: „0 ti velna, morje krasno , Kak ti plešeš, ukaš glasno, Ne poznaš over ne spon, Lastni mik je tvoj nagon. Vmah podmuliš ti bregovje, Razdrobiš ko prah skalovje, Suho v migu potopiš, Barke v dno ko pešk vališ. Krasno morje, daj! se vsmili , Mi pomozi v dnešni sili, Varno v luko nesi naj, Suhe zemlje v plodni kraj." Nese morje, tem podložno, Lično, tiho kar je možno, Proti bregu važni sod, Rahlo ga spusti na prod. In valov zagon šumeči, Pred oživljen sod noseči, Ko je ta v zavetje vzet, Derkne v morsko noro spet. Je na suhim krogla šajka, Tak oteta sin in majka, Ne premagan še upor, Pust razdene kdo zatvor? — Verli sin je že pripravljen, Spodni v pod z nogama vstavljen Dregne z glavo kviško tak, Zmet de je v trenutji spak. Zdaj svobodna sin in mati Zlezeta iz soda v zlati Sončni zrak, vesela de Ječe zlo končano je. Pluska val, verši brez mira, Sin se krog in krog ozira, Vidi blizo hriba rob, Hriba verh košat je dob. Sin prevdari: Dobra južna Bila zdaj bi gladu služna, Vlomi vejo urnih rok, Jo zakrivi v ličen lok; Desno v nedra naglo vtakne, Križcu svilni trak izmakne, S tem prepreže konca dva, Raben samostrel ima. Ter nalomi sorte sredne Tanjših šibic, konce predne Tak prioj stri de so vštric Silov al nar hujših pšic. Se potem na lov napravi, Bliža morju se v nižavi, Slajši de bi bil obed, Divji raci, ribi v sled. (Dal. prih.) 133 Rusko-Puškinovih Petero t slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseškim. V. Car Saltan in knez Gvidon. Pravlica. (Dalje.) Pride h kraju. — Čuj, kričanje! Na pomoč kukavno zvanje! Vidno je na morju spor, Mala vojska djal bi skor. Morje burne slape vije, S krokarjem labud se bije, Ta se suče krog in krog, Pa premagan skor je vbog. Krokar puhne, ta se vgane, V drugo, v tretje krokar plane, Zmir na novo, zmir in viš, Zdaj bo sila, zdaj bo križ. V hipu tem zasiče strela, Kraljeviča pšiea smela, Sik! sik! sik! ter v isti krat Krokarju preterga vrat. Ta kriče* se v morje z verne, In kervi, ostudno Čeme, Vsakimu de zdi se sanj, Čuda mnogo stoči vanj, Careviča večji diki Bil je kvar o tej priliki, Zderkne v morje de iz rok Samostrel mu, žali Bog! Vraga krog labud obširno Plava zdaj ponosno mirno, Včasih bliža se mu vmah, Da mu v rebra pah na pah; Se verti in šale vganja, Careviču se priklanja, Ter po rusko da mu tak Žive hvale glasen znak: O, carevič, moj spasitelj, Ti mogočni moj rešitelj, Ne žaluj, od zdaj de još Tri dni jedel nič ne boš. Ker nesgoda ta je k sreči Tvojih del korist nar veči, Mnogo slave, prida več, Tik sta, vedi, tvojih pleč. Nisim, kar se zdim ti, tica, Ja kraljeva sim divica, Krokarja ti nisi vžgal, Cernošolcu smert si dal. Nikdar tebe več ne zabim, Zate v brigi ne oslabim, S tabo zmir bo moja moč, Hodi z Bogam, lahko noč! To izrekši tica zgine, Sin in mati, dan ko mine, v Čas ko pride sanj in veš, Gresta spat, pa — clo na teš. Sin zbudi se, tre očesa, Muhe nočne z glave stresa, Gleda lep in vidno mlad Pred seboj ponosni grad. Množ poslopij je velika, Hiša hiše se dotika, Cerkev je, zvonikov tam, De prilike zmanjka nam; Samostanov brez števila, Nun in mnihov sila, sila, In prostora krog in krog Zid peljan je v siv oblok. Vse zlata, srebra se bliska, Ljudstva taka trna pritiska, Vmes de veržena igla Komaj prišla bi na tla. Sin pokliče mater milo, De pregleda čuda silo: „Jenja, majka, sreče stud, Vse zamore moj labud!" Sin in mati gresta v mesto, Lepo, gladko, svitlo cesto, Urno dalej, notri sta, Vsa na nogah množica; Stegne, ulica šumijo, Vsi zvonovi se glasijo, „Slava! dika!" krog dom, Nemiga v tem kraju ni. Ko nasprot so vsi derdrali, Kor po cerkvah Boga hvali, In kočij, kar spremi jih, Ni mogoče šteti vsih. Polno not lepot bogatih, Spredej konj v opravah zlatih, Toliko, de djal bi kdo, Peska v morju več ne bo. Vse ju diči, vse ju slavi, Sinu blesketa na glavi Svitla knežka krona že, Kar na tron ga posade\ Tak dognana reč je bila, Mati v to je dovolila, Vladati začel je on Pod imenam: Knez Gvidon. Puha sapa termoglava, Bistro v morju barka plava, Silnimu valovju vprek Lomi pot si v daljni tek. Zadoni — začetka lasno — Rase — zdaj vse jednoglasno: „Glejte, na otoku tam Čudna stvar se kaže nam! Pust je bil pred malo časa, Dal ni čuti merve glasa, Dom merčesa, grilov, kač, Glejte, zdaj je vse drugač. Krasno mesto tam se vidi, Vse je zlato, strehe, zidi, In ta lep, širok pristan! Komu bil bi lepši znan? Je glasovje še donelo, Ko iz topa zagromelo Je na gradu — vidni znak Za postoj je strel enak. Pride glasnik! „Na kosilo Knez povabi družbo milo, Kar na barki ljudstva je, Pogostiti hoče vse." Aj, veselje! Kdo bi prašal, Kdo se branil, kdo odlašal? Vsi mornarji, važen roj, So po koncu, v šajki koj. Prihitijo berž do kraja, Urno v grad, in sredi raja Krog puhteče mize že Kolobaroma sede. Knez veljavno se obnaša, In mornarje zadnič praša: Vi gospodje slavnih cen, Kaj in kam je vaš namen? Ti na to v odgovor dajo, De povsot se vesti znajo, Terg jim pervi je poklic Z mehi sobolov, lesic: „Več dežel smo obhodili, To in uno naročili, Bodi ti dovolj v odvet, 134 On o bregu hodi sam, Bil je z dušo vedno tam. Vmah zatrese se širjava, Prek valov labud priplava: Zdravstvuj, reče briga zgol, Kaj te grudi, kteri bol? Ti si mračen, knez prekrasen, Ko deževja dan nejasen, Žalovati tak, zakaj? Dobre volje bodi raj. Knez na to mu reče tužno: „V sodu de pobotam kužno Dobo pretečenih dni, Rad očeta vidil bi. Pa le šibka je ta nada, Ter me žalost zlo napada, Tako de občutja spor Serce mi razdene skor". Koj labud na to mu reče: „Samo to le? Ta ti steče, Se premeni v manjši stvar, Zleti v barko tje komar!" To izrekši mahne s krili, Morje v brizganje prisili, Hipoma je v slani tok Knez zavit od zgor do nog. In na mah se kerci, kerči, Z nošam skor na zemljo terči, In komar je prav za res, Ves komar naš mili knez. Zabrenči, šumi čez morje, Vhiti brod, in neke skorje Cep zavetje varno da, Živa duša zanj ne zna. (Dal. prih.) Vidli skor smo ves ta svet. Zdaj ko je spečana roba, Stekla nam koristna doba, Obernili svoj smo brod In veslamo spet v izhod, Mimo ostrova Bujana V carstvo slavniga Saltana, De počitek nam bo slaj, Tam opravimo še kaj." „Srečen pot na Okeanu K čaru slavnimu Saltanu, Veseli me to zares", Jim prijazno reče knez. „Ga pozdravite od mene Serčno, kakor duh me žene !u To izrekši jih pusti, Naglo ti na brod so šli. Brod je v morju višjim kmalo, PriČa ojstro mu gledalo, 141 Rusko-Puškinovih Petero t slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. V. Car Saltan in knez Gvidon. Pravlica. (Dalje.) Ji zadene, bola bledo V rokah druzih pusti on, Ter skoz okno ferkne von. Tetka cvili ljute rane, Družba vsa na noge plane, Vjeti zverče, pa gorje*, To je varno v delji že. Se ko pih naprej poganja, Včasih tak prikazen sanja, Je doma, na svitli tron Vsede spet se knez Gvidon. In na novo k morju hodi, Dnes bo zvedel kaj on sodi, Ker nemirna voda je, In labud mu bliža se. Zdravstvuj, knez ti moj prekrasni ? Pust si kakor dan nejasni, Ktera skerb terpinči te? Tak labud ga prašal je. Huda želja dans me peče, Mu Gvidon v odgovor reče, Čuda nekiga de slast Prišla meni bi v oblast. Base, slišim govoriti, Znalo bi resnica biti, V nekim gojzdu gostim zlo Rdeče hojkice drev6. Veverca pod hojko poje Čudno sladke pesmi svoje, Čivka, žvižga medju tem V ostermenje vsim ljudem. Zraven pa oreške tare, Lešnike izredne šare, Muzikalno, vedno v takt, Zerno vsako je smaragd. Čisto zlato so lupine, Delo noč in dan ne mine, Tak zlatovja krog in krog Silno velik je oblog." Koj labud na to mu skaže: Istina, in glas ne laže, Slišal kar si, vse je res, Nič hiperbole ni vmes. Skoz in skoz je vse gotovo, De raduješ se na novo, Ti povem de čudo to Moja znajdba je celo. Ak te v istini raduje, In kaj prida ti nasnuje, Cerkve, hiše, krasovidi, Vertogradi, lehe rož, Vsiga neverjetna množ. Gradu temu čisto zlatim, Tak velikim, tak bogatim, Ukazuje knez Gvidon, Ki ti pošle svoj poklon!" Car Saltan se grozno čudi Rekši: „Ak me smert ne zgrudi, Knez Gvidona, vbij me grom, In te čuda vidil bom!" Sestrama pa ni po volji, Zdi se jima mnogo bolji, Koj začetka, tak al tak, Zabraniti čin enak. Z Babariho, zvito babo, Zmedejo vse tri, ne slabo, Zamotano pusto reč Bolj in bolj, in zmirej več. Starji vpije, kaj še, kaj še, Take muhe so za mlajše, Klamam kdo verjel bi tem? Ja za večji čudo vem! — „Znajte, tak pristavi zlobna, V gojzdu nekim — hosta drobna Kaše v njemu tesna zlo — Je drevesce jelkovo. Veverca pod jelko poje Čudno sladke pesmi svoje, Čivka, žvižga medju tem V ostermenje ljudu vsem. Zraven pa oreške tare, Lešnike izverstne šare, Muzikalno vedno v takt Zerno vsako je smaragd Cisto zlato so lupine Delo noč in dan ne mine Tak zlatovja krog in kr0g Silno velik je oblog". To de bilo bi mogoče, Car Saltan verjeti noče, Zlo jezi se naš komar, Skor bi serda počil kar. Zašumi okoli tetke, Skusi dva in tri zaletke, Ter ji želo zasadi, Ta se koj na tla zvali. Desniga očesa sredo Mimo ostrova Bujana V carstvo slavniga Saltana Žene veter dan in noč Urno barko puhajoč. V delji se zazre dežela, „Suhi kraj!" je glas veršela, Barka plunka že v pristan, Ljudstvu vsim prihod je znan. Car Saltan povabi v gosti Vse mornarje k mizi prosti, Zmir za njim čez dol in kom Ukomarjen vratolom. Tiho car sedi v dvorani, Njega krog ministri zbrani, Tmav pogled je jasen gerb, Serce de mu grudi skerb. Sestri dve pa z Babariho Pazite pozorno tiho Vse besede skoz in skoz, Kaj izleže — gad al gos? Ko so vsi ob mizi bili, Praša car: Prijatli mili, Kam, Čemu, pokaj , in kod, Je težavna bila pot? In doma — je dobro, hudo, Vam je znano kako Čudo, Ste prijatli, je prepir, Al bo vojska, al bo mir? Vodnik reče na prašanje: „Ni nikjer preslabo stanje, Cenili smo ves ta svet, In povsod se da živet. Čudniga je scer veliko, Vender čudov pervo sliko, Nam enake znano ni, Videli smo pretekle dni. Bil je sterm otok nedavno V morju pust, pripraven ravno Le za gade, gnjezda tic, Neobljuden kraj mravljic. Se ni želo, se ni paslo, Nič ni skor na njemu raslo, Samo sred nebrojnih gob Lep, visok, in senčen dob. Zdaj popotnim je očitno Lepo polje rodovitno, Mestu ki na njem stoji Na tim svetu para ni; Pozlačene strehe , zidi, 142 Zadovolim če te s tim, Rada vse ti izročim. Zlo zavzet ob novi sreči, Vsih preteklih lepši, veči, Verne v grad se knez domii, Čudne bistva gleda tu. Dvora svitliga na sredi Se stermečimu pogledi Nov očita hojke kras, In se sliši petja glas. Veverca je tam sedela, Lepe ruske pesmi pela, Platila oreške v takt, Zerno vsako je smaragd. Dragotine te metala Je po dvoru, nasejala Mu obilno vse plati De ko sonca svit bleši. Pesmi sladko tak donele, De so serca vse prevzele, Ljudstvo, v temu slika slog, Dvora gnjeti se okrog. Knez Gvidon se čudi jako, Ter izreče hvalo tako: „Slava tebi, moj labud, Za izide, skerb in trud. Plačaj Bog ti vse zaslužbe, Daj ti dik in čverste družbe, Sle, veselja tu in tam, Kar želiš ju v sercu sam". Veverci de slava rase, Iz kristala hiša da se, Krasna, proge čista klet, Po arabski kip je vzet. Da ji v stražo dva junaka, Po opravi, zrasti taka — Vso pretehtaj možkih množ, Sličnih našel več ne boš. Veverci de čast in slava, Knezu blago narašava, Zapisuje jak pisar Zlate v bukve vsako stvar. (Dal. prih.) 149 Rusko-Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. V. Car Saltan in knez Gvidon. Pravlica. (Dalje.) Knez jim te besede reče: Bog vam daj, de gladko steče, Mnogo prida dajo vam Srečne Čimbe ta in tam. Ko pozdravite Saltana Unkraj ostrova Bujana, Mu recite: Knez Gvidon Pošlje čaru svoj poklon. Gosti so se priklonili In na daljno pot spustili, K morju knez. — Labud že tam Po valovju plava sam. Knez mu reče: V srečo vera Mene spet na tuje tera, Ker zabave misli de Meni zlo potreba je. Koj labud perute dvigne, Breg obrizga krog in krog, Kneza z njim od las do nog. On ko voda pocedi se Hipno v muho premeni se, Ter po zraku zabrenči, In na barko tje zle ti. Špranja tam se najde kmalo, Njem ugodno zakrivalo, Tak popotnik skrivni knez Clo zastonj se pelje dnes. Mimo ostrova Bujana, V carstvo slavniga Saltana f Plava brod ko sape dih, Silno žene vetra pih. Breg deržave te vesele Jim pokaže se iz delje, Urno dalej, še v pristan, Skliče v gostje jih Saltan. Ne glede povab, ne z vanj a, Zmir med njimi priča djanja, V dvor leti, v cesarski dom, Naš pogumni vratolom. Zdaj odpre ko se dvorana Stermo gledajo Saltana Na prestolu, — — blisk in tresk Nam enak ne kaže blesk. Krona sveti mu na glavi, Pa nevolja de ga davi, Priča v licu siv oblak, In pogleda čmerni mrak. S pusto babo Babariho Kuharca in tkavka tiho, Ihte polne, to se ve*, Blizo njega tam sede. Gledajo mu lice vedno, Tehtajo besede sledno, Vse prevdarjo, to in to, Al bo dobro, al bo zlo. Goste car za mizo vredi, Vsede tud se sam k obedi, Ladja pleše, veter piha, Buta v kermo, jadra viha, Zdi se, de šumi naprej Na perutah barka zdaj, Blizo stermiga otoka, V sliki kriviga obloka; Strelni znak je barki dan, Urno ta hiti v pristan. Kraj dospevši v luki prosti Knez Gvidon pokliče v gosti, Bodi star, al bodi mlad, Vse mornarje v slavni grad. Zidane so volje bili, Dobro jedli, boljši pili, Praša jih Gvidon potem: Kam je teržtvo, kot in s čem? Ti v odgovor to mu dajo: Dobro nas povsot poznajo, Plavamo veliko let, Skor obšli smo ves ta svet; S konji sploh smo kupčevali, Tu kupili, tam prodali, Zdaj domii je iti čas, Pa je daleko do nas; Mimo ostrova Bujana V carstvo slavniga Saltana Pojdemo, in zmir gredoč Tehtali prospeh na moč. 150 Skleda pride, skleda gre, Urno!---------smo ob zadni že. Zdaj pozvane car popraša: Je že dolgo hoja vaša, Kje ste bili, kam ste šli, Kaj po svetu se godi? In za morjem al je huda, Ste veliko zvedli čuda, Je li sloga, je prepir, Žuga vojska, al bo mir? In glavar mu tako reče: ,/Tudi tam različno teče, Dans je dobro, jutro ne, Tam ko tu prememba je. Vse po čez, ni ravno hudo — To de poglavitno čudo Vidli smo, gotovo res, Morskiga valovja vmes. Bark pristanju clo ugoden Je otok, nekdaj neploden, Blaga poln današni dan, Pod imenam raja znan. Mesto je na njem prekrasno, Imenitno, sreče glasno, Djanju vsim kazaven bliš, Pozlačenih polno hiš. Cerkev, stolpov je dostojno, Ljudstva noter clo nebrojno, Nikdo vboštva ne pozna, Vse se sveti od zlata. Sredi krasniga naselka Pa stoji rudeča jelka, In pod jelko v kraju tom Iz kristala mali dom. Po kvadratu svitle kuče Veverca se bistro suče, In oreške dan in noč Pridno grize na vso moc; Lešnike visoke cene, Vse lupine, stroki, mrene, Jedru biižna roba vsa Je zlato in platina. Jedra pak so kamni dragi, Diamanti, oniks blagi, Krizolit, opal, ahat, Kalcedon, beril, granat. Veverci je budno brambo, Dragotinam varno shrambo Knez izvolil, čverst pisar Piše v bukve vsako stvar. Iz lupin denar se kuje, Pridno krog se s tem kupčuje, Silne kupe jeder pa Knez v obrest po svetu da. Bodi dosti — izročeno Vse po vsem z besedo eno — Na otoku temu vsak Starim Krezu je enak. Koč in bajt se pa ne vidi, Le poslopju slični zidi Po okrožju tem bleže, Ki se dvorske hiše zde. Temu mestu tako krasnim, Na otoku slave glasnim, Ukazuje knez Gvidon, On ti pošlje svoj poklon!" O povedbi zgodbe skupne Jako car Saltan osupne, Gledati vse to z očmi Se skomina mu cedi. „Ak me, reče, smert ne zmane, Scer moči mi kaj ostane, Me nikak ne vstavi zlom, Vse te čuda vidil bom". Kuharca in zvita tkavka, Babariha, zmot motavka, Vse tri slike polznih kač, Mislijo pa vse drugač. Govoriti tkavka jame: Kdo o tem se nek zavzame, Veverca de grize sad? — Vidno k tem jo sili glad! Kar o drugim hvalno skaže, Je prašanje al ne laže, Pa recimo de je res, Pičlo čuda le je vmes. Ja povem vam večji čudo: V morju vihra vreme hudo, Zgorej žuga grozni kap , Spodej puha slap na slap. Se dervi valovja mnogo, Žvižga, psika, siča krogo, Ter čez breg se zavali, Skupne kraje potopi. Plane von ko blisk oblakov Tri in trideset junakov, Svitlih kakor jutra zor, Vodja jim je Cernomor. Čudo to je imenitno, Dan za dnevam stanovitno, Jasno kakor zrak nebes, In do zadne pike res. (Dal. prih.) 157 Rusko-Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseškim« V. Car Saltan in knez Gvidon. Pripovedbo tak opravi, Nikdo ji besed ne vstavi, Car Saltan se čudi zlo, Ne razumši kaj je to. Knez Gvidon jezi se grozno, Sede urno — skor prepozno — Dragi tetki bliz očes, In jo piči zdaj zares: V levo jo oko zadene, Ojstro tak, de ta počene, Vivši se togot in zla, Piski slično koj na tla, Aj! — in slepa na očesu Trepeta na vsim telesu, Vse na noge plane kar, Lovi, davi, vpije car. Tode muha — — kdo jo vjame? Perk skoz okno! — ter jih same Tetki v strežbo zapusti, Knez doma otet sedi. In ob morju zopet hodi, V mislih to in uno sodi, Po valovju brez zamud Se približa mu labud. „Zdravstvuj knez ti moj prekrasen, Kaj si čmern in clo bezglasen? Le odkrito mi povej!" Tak labud mu reče zdej. Knez v odgovor da mu tako: „Zelja v čut me zbada jako, Vlastnik biti nekiga Redke cene čudeža". . Pravlica. (Dalje.) K temu koj labud pristavi: „Razodeni kaj te davi, Najde se, zna biti, moč, De pomaga mem gredoč". Knez načerta kakor sledi: Morje nepokojno, vedi, Hruje, tuli, vre, kipi, Kviško val na val dervi. čez obrežje tak se zverne, Daleko de vse zagerne, Bran ne vstavi ga nikak, Jezero je niže tlak. Hipno kakor blisk oblakov Tri in trideset junakov, Svitlih bolj ko paden sneg, Plane von na suhi breg; Vsi ko sonca žar blešeči, Bistri, mladi, lic rudeči, Clo gotovi v bojni spor, Vodja jim je Cernomor. Hotel viteze bi take Za prijazne mi vojšake, Moj bi bil vesolni svet, Ja med perve kneze štet". Koj labud na to mu reče: ,,Ta malenkost zdaj te peče? Pripovedba vsa je res, Mervice ni zmote vmes. Tuga tvoja pak je prazna, Meni moč je dana razna, Viteze lete* ti v dom Dnes ta dan poslala bom. Vsi so bratje meni pristni, Serčno vdani, zmir koristni. Želje moje vodba vsim, To storijo kar želim. Tak tedaj umirjen bodi, Ter domu veselo hodi, Unkraj praga komaj boš, Te pozdravi cela množ. Knez Gvidon je potolažen, Sercu v mirnim upa blažen, Noviga poguma vnet, Verne se v poslopje spet. Na predmete v morju razne On očesa vpira pazne, Vedel rad bi vsako reč, Bodi manjši, bodi več. Glej! se vmah poveršje strese, Dvigajo valovja vse se, Slap na slap, viharni beg, Brizga pene v stermi breg. Hipno kakor blisk oblakov, Tri in trideset junakov, Jekla svitlih, sonca žar, Na obrežje plane kar. Dva po dva, vsi velikani, Belolasi, obri zvani, Stopajo naprej ko v bor, Vodnik jim je Cernomor. Možko spredej ta primaha, Brez ponosa, zdetja, straha, Ravne mere grč naprej, Blizo vrat je mestnih zdej* 158 Al jim je po volji šlo? On odgovor sliši ta-le: Skusbe naše niso male. Plavali smo mnogo let, Prehodili ves ta svet Smo zlato in jeklovino, Vsake sorte dragotino, Tu v prospeh kupili čist, Tam prodali vse v korist. Zdaj je ladja napeljana V carstvo slavniga Saltana, De se skusi, kako nam Stekla bo namemba tam". Knez na to: Koristna cesta Pelji vas iz tega mesta V kraje, kjer Saltan je car Glasoviti gospodar; Mu recite te besede: „De po volji vse mu grede, To želi mu knez Gvidon, Ki mu pošlje svoj poklon*'. Se podajo v ladjo gosti, In Gvidon ne čaka dosti, Gre na breg ob morju sam, Na valovje gleda tam. Koj zamaja se širjava, Na poversji vmali priplava Blizo brega naš labud , Gleda pazno kneza tud. „0 labud, ponosna slika, Reče knez, me iti mika, Gledati očetov dom, Mi pomagaj, prosil bom!" Vmig labud perute dvigne, Z njim ob vodi trikrat švigne, Zlo valovje zašumi, Ter Gvidona oškropi. Hipno dana je premena, In rumeniga seršena, Se nasprot Gvidon napravi, De spodobno jih pozdravi In prijazno spremi v grad, Clo do mestnih pride vrat. Ljudstva skup veliko steče, Poslušaje kaj poreče Ta al uni idši v dvor, To izusti Cernomor: Vlada nas je sem poslala, Ter nam strogo ukazala, Čuvati — pomozi Bog! — Mesto tvoje vsih nadlog. Varovali bomo živo, Vsaki dan nepremenljivo, Iz uterjenih ograd Krasno mesto zlih napad. Nam odperle morske duri Bodo zmir se v isti uri, Kakor dnes tak sledni dan Bomo kraju zvesti bran. Zdaj se moramo ločiti, V nam prijazno morje iti, Zemlje zrak nas tare zlo. — To izrekši zginejo. Veter jako v morju piha, Jadra barke kviško viha, Ta po vodi speši tak, Tiče kot peruta v zrak; Ob otoku stermim plava, V luko krasno namerjava, Top na gradu zadoni, Barka k bregu prihiti. Stare vade knez ne žabi, Vse mornarje v grad povabi, Jih gostuje kakor grč, Sam k obedu z njimi je. Bivši gostba dokončana Knez popraša kapitana, Kak, od kod, in kam gredo, Ki za ladjo puhne jak, Cujemo brenčati v zrak. Vjame ladjo, si poiše Kot primerne njemu hiše, Tak se pelje v špranjo skrit Urno dalej potnik zvit. Veter puha, buta, ruka, Dalej , dalej barka smuka , Vrenje vod planjava je, Trese skor obrežje se. Mimo ostrova Bujana V carstvo slavniga Saltana Speši barka, v luki zdaj Se porine v mirni kraj. Imenitnih tujcev dosti Car Saltan povabi v gosti, Z njim leti v poslopja dom Nepovabljen vratolom. Pervi tam gospodje zbrani Krog Saltana so v dvorani, Ves je zlat, prav sreče gerb, Lice pak očita skerb. Sestri dve, in zvito tiha Pusta baba Babariha Pazijo, kot so, z očmi Stirmi željno ga vse tri. Car pomenka ne odlaša, Koj prijazno goste praša: Nu, prijatli, kako je, Iz dežele ktere ste? Tode prej ko govori se, Je dostojno, tak mi zdi se> Vrinuti želodcu saj Tečniga opravka kaj. To natez bo truplu dalo, Iz pokritja misli gnalo, Lilo scer medico v glas, In veselje na obraz. — — (Dal. prih.) 167 Rusko-Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim* V. Car Saltan in knez Gvidon. Zdaj začnimo! — Kje doma ste, Kaj pri vas koristno raste, Je po redu vse okrog, In kupčija, gre od rok? Zdravje dobro je, al hudo? Vam je znano kako čudo, De na svetu se godi, Tukaj pa v opombi ni? Reči to v odgovor čuje: Tam ko tu premembe snuje, Zgodba pride tak in tak, Zadovoljen tud ni vsak. Ak o čudih govorimo — Brez o mahanj a recimo, Čudo nar bolj čudno vsih To je v šumu slapov zlih. Je otok na morju krasen, Grad na temu ljudstva glasen, Not se gleda dan na dan Čuden zgod, obširno znan. Morje v mah se burno dvigne, Žvižga, vihra , kviško švigne, Vse je kip, vertin, vihar, Puha čez obrežje kar. Plane von ko blisk oblakov Tri in trideset junakov Na pomorski breg nakrat, Jekla svitlih bolj ko zlat. Mladi vsi so velikani, Dlana silni, serca vžgani, Borbi kos, pogumen kor, Vodja jim je Cernomor. Paroma jih strogo vodi, Pravlica. (Dalje.) Pazno celi grad obhodi, Tak de clo prepričan je, Kak po redu biva vse. Straži taki ni prilike, Carstva male in velike, Ves obhodi križem svet, Tacih ni nikakor spet. Knez Gvidon, ki jako sluje, Temu mestu ukazuje, In po nas ti pošlje on Prav prijazno svoj poklon". Car Saltan posluša razno To pravlico pazno, pazno, Ter izreče radoved Zapopadek tih besed: „Smert na mene če ne plane, In mi zdravja dost ostane, Protivagi vsi v okom Vse te čuda vidil bom". Tihi ste, tak pusta tkavka, Kakor kuhnje uravnavka, Ne prederznete se zdaj Tem nasprot izreči kaj. Ne tak zvita Babariha, Ta v pišaike druge piha, Ce spoderkne tu al tam, Se oberne koj drugam. „To ni vroče, to ni hladno, Reče baba, cene zadno; Bodi laž, al bodi res, Zmir žlabranja stari ples. Nič ni čudniga v ti basni, De v orožju jekla glasni Kadkada pomorski trop Zapusti navadni kop; Na otoku se pokaže, Tam opravi prazne straže, Ne izrekši Čaj ne daj, Zgine v morje spet nazaj. Bolji kakor slične spake, Zvediti reči je take, Ki naklonijo korist — Jutro — ak ne miglej tist. Cuj tedaj! Za morjem sivim Se carici mladi divim, Ta vse druge prekosi, Krog in krog enake ni. Te carice lepe, krasne, Prednosti so svetu jasne, Od pogleda nje zadet Sleherni je hipno vjet. Sonca svit za dne osrami, Družbo v trni z blišobo mami, V kitah luna sveti se, Ki od sonca zalši je. Diamantna žarna liska Sedmih zvezd na čelu bliska, Svit premaga vsih danic, Razun svita njenih lic. Vsak bi djal de v zraku plava VeliČanska nje postava, Vidši jo v poslopju krog Zračnih se verteti nog. Glas besede njene micen Slavcovim je petju sličen. — 168 Pa okoren, prepočasen! Nagel on, in zmir lete, Je doma v poslopju že. Koj Gvidon se k morju verne, Proč očesa ne oberne, Verh valov šumečih tud Se primaja naš labud. „Zdravstvuj knez ti mladokrasen Reče mu, zakaj neglasen? Spet žaluješ, — le o čem, Tega, serček, ja ne vem". Knez na to labudu reče: Mene ta opazba peče, Vse se ženi kakor znam, Neoženjen j a sim sam. Kaj želiš, labud popraša, Mar se ktera že zanaša, Si, zna biti, svojo zbral, Tu al tam besedo dal? v Cuj izpoved zdaj resnice, Reče knez zarudši v lice, Je podert za mano most, Vidil boš, de nisim prost. Zlo za morjem, daljne delje, Ljudstva bivajo vesele, Sreče verh, nazemski raj, Knežtvo pervo vsih sedaj. Diva tam živi mogočna, Kakor prav'jo, silna, ročnay Umna, mlada, hTje cvet, Kdor jo vidi, koj je vnet. Primeta se tak očesa Tega krasniga telesa, De ju ne oberne preč, Jo zazrevši, nikdar več. Ta lepota, rajska, dična, Je ob dnevu soncu slična, In po noči zatemni Luno, zvezde, kar bleši. Igla pa deržeča kite V temnosvitlo krono zvite, Je bleŠeče lune šip, Tode zalši — rajski kip. Hoja je lepote stranske, Druge skazbe veličanske, Med je nje besede glas, Vse je čudo, lišp in kras. Tak je med ljudmi pravlica> Zagonetna govorica, Ki se čuje tak počez, Tode kdo ve, al je res. (Dal. prih.) Zgodbe te je tak izid, Boljiga kdo da mi v prid? Gosti vsi na to molčijo, Pravde z babo se bojijo, Car Saltau se čudi res, Misli pa le tak — počez. Knez jezi se brez prevdarka, Nekaj smili se mu starka, Ti občutki zaderžč, De do zadniga ne grč. Pridno pa brenči okoli, Ter po koži pazi goli, Kje bi shranil šiljat ost, De imela bi zadost. Suče dolgo se v okrogi, Zdaj — nakrat se vsede vbogi Starki lica tik na nos; Krepko — desi bil je bos. Vbode!--------Silno z nogo vpr6 se! Babi kar mehur napne se, Tam kjer bil je žela vdor, Precej nos je krogla skor. Aj! zavpije Babariha, Groze, bola komaj diha, Složno tuli družba vsa: „Lovi, davi, vbite ga!" — Vse zastonj! Kjer dvor je glasen, 174 Rusko-Puškinovih Petero v slovenskim jeziku svobodno petih po Ivanu Koseskim. V. Car Saltan in knez Gvidon. S tem doverši knez dvomljivo; Gleda ga nekako sivo Medju tem molče labud, Zadnič tak izreče čut: „De se sreče ne oskubiš, Pazno tehtaj, pred ko snubiš, — Včasih zakon da gorjč, Zmirej gladko tud ne gre. Priročena pa ženica Ni postarna rokovica, De bi kar za pas jo djal Ter si urno drugo zbral. Tak tedaj premisli umno, Derži pravde se pogumno, Zadnič de, ko stekel pes, Te ne zgrabi britki kes." Knez na to: „Ja tako menim, Doba je de se oženim, Sim pretehtal sem ter tje, Končno sodim, čas de je. Za carevno, ne še znano, Serce moje tak je vžgano, De do nje, ne vedši kam, Križem sveta šel bi sam". Tica je odgovorila: „Iti daljeČ — — ni ti sila, Bliz ti je osoda vsa, Ženska tista, glej! — sim ja!" To končavši h kraju švigne, Iz vode se hipno dvigne, Gre v germovja gosti kraj, Pride kneginja nazaj. Na povoju černolasnim Bliska luna z oblam krasnim, Na oboČnim čelu spred Sveti zvezd se trikrat pet. Veličanska nje postava Bistri serni slično plava, Sladke simfonije kras Je besede njene glas. Tog jo gleda, tog in cesto Knez Gvidon sedaj nevesto, Pravlica. (Dalje in konec.) Na nje usta pervi vkus Bil je sercu ojster brus. K materi jo pelje urno, Pokleknivši reče burno: „Glejte, mamka, sim si zbral, Tej besedo, serce dal. Ta mi bo, nobena druga, Slava, raj , ponos, supruga, Meni sreča, tebi hčer, Vsim veselje v enomer. De živimo zmir veseli, Nama blagoslov podeli, Mati de posveti vse, Kar ljubav sklenila je. Se prikloni par pokorni, Kip ta prime čudotvorni, Nad nju glavi ga verti, Solz potok se ji cedi. Jih ljubezni zagotovi: Bog vaj' krepko blagoslovi, Vama v žitju sreče daj, In po smer ti sveti raj!" Knez predolgo ne mudi se, Večer isti poroči se, In se vede kakor grd; Sina sta si svesta že. Po valovju veter piha, Derzni barki jadra viha. Ta leti postojne let, Komaj sledi jo pogled. S puham silnim, zmirej veČim, Proti ostrovu stermečim Se poganja vihri v bran, Nagloma zderči v pristan. Knez povabi nezamudno Vse mornarje v grad priljudno, Jim omisli tak obed, Kakor nikdar še popred. Ko je družba skupej zbrana, Knez popraša kapitana, Kje doma so, kam gredo, Kak je tu, al tam bilo? Ta odgovor so mu dali: Zemljo vso smo preveslali, Zlo različen terg je naš, Geslo: Kupim, kar prodaš! Stekla zdaj nam dana doba, V dnar spremenjena vsa roba, Mislimo, verniti de Nam posledna ura je. Mimo ostrova Bujana, V carstvo slavniga Saltana Nam grozi še dolga pot, Polna truda, polna zmot. Iztok ima svoje zmede, Se vreteno tud zaprede, Al nezgoda pride v dir, Sreče nam je treba zmir. Reče knez: „Prijazna zvezda Bodi vašim trudu mezda, Spremi do Saltana vas, Ohranite v sercu nas. Spomnite mi scer cesarja , Tistih krajev gospodarja, De obiše naš otok, Prej ko steče vgodni rok. V sklepa žar sim večkrat pihal, Včasi upal, včasi zdihal, Vidim zdaj de zdih in up Se mu zdita dober kup. Zelja scer, ta ga je gnala, Vender hoja zmir zastala, Zdaj pa rečem in na glas, De je priti zadni čas". Vbarkajo se urno gosti, Knezu pak je truda dosti, On ne hodi k morju več, Mika ga — vsa druga reč. Mimo ostrova Bujana V carstvo slavniga Saltana Plava barka, rahli hlad Križem piha spred in zad. Se pokaže zdaj dežela, Suho! suho! iz veršela Zadoni veselo krog, Poterdi to straža v rog. Veter puha, drega, goni, Barka se na breg nasloni, Jenja tak z valovjem bor, Hajdi! vsi mornarji v dvor! Tam sedi na tronu slavnim, Zlata čistiga sijavnim, Z dvorskim bleskam ves obdan, Tugo v sercu, car Saltan. Moč je scer izraz telesa, čmerno bliskata očesa, Sercu de pokoja tem Manjka, je očitno vsem. Levo pazi zvita tkavka, Desno kuhnje opravljavka, V sredi, zmir za zmede vnet, Babarihe redki cvet. Preže niso opustile, Stiročesnim, kot so bile, Zvest ostal je rado ved, V smislu celim tih besed. Car Saltan gostuje dično Vso gospodo, in prilično, Ko dovoljen bil je vsak, Poglavarju reče tak: Vam prospeh gospoda bodi, Al ste dolgo že na vodi? Je za morjem dokaj zmot, Al kaj čudniga ondot? To v odgovor so mu dali: Sveta smo dovolj spoznali, Tud po druzih zemljah je Jasno, cvetno, gladko vse. Čudo nar bolj imenitno Pa zagleda se očitno , Obernivši se v zahod, Sred kipečih morskih vod. Tam otok leži prekrasen, Grad na njemu slave glasen, Cerkev poln, poslopij, hiš, Vse je zlato, kras in bliš. Blizo knežke hiše, vedi, Rase jelka, dvora v sredi, Je pod njo kristalni dom, Veverca živahna v njom. ZverČe krotko to in čudno, Zmir veselo, šalno, budno, Zgrizene tam noč in dan Lešnike dervi na stran. Delo nikdar ne premine, Suho zlato so lupine, Jedra pak opal, rubin, Kalcedon, in turmalin. ZverČe noč in dan se straži, Plod pobira, kletka snaži, Tako raste zlat na zlat Knezu v enomer zaklad. v Čudo to pa ni samotno, De ne vrine kdo pohotno Na medeni se otok, Dal je stražo mili Bog. Burno se valovje dvigne, Vre, kipi, na kviško švigne, Hujši, hujši buta v breg Sem ter tje slapovja beg. Proti suhim se oberne, Čez pušobne kraje zverne, Njive, trate, gojzd in log So poplava krog in krog. 175 Zdaj nakrat ko blisk oblakov Tri in trideset junakov — Nepričakan strašni vhod — Iz kipeČih plane vod. Čversti vsi so velikani, Bojnih želj, poguma vžgani, Zmag si svesti, slavni kor, Vodja jim je Černomor. Ak se ves ta svet obhodi, Cena vsih armad presodi, Naj del bo se čverst in jak, Tode tim ne bo enak. Ženo take gizde dične, Celi svet de nema slične, Je pridjal si knez Gvidon, Ker i v tem je zurjen on. Na prestolu ni še bila, Krone nikdar še nosila, Ženska takih prednosti, Te milote, teh moči. Pervikrat ki jo zagleda, Kakor čmelj al osa meda, Se je prime, nikdar več Ne potegne misli preč. Je po dnevi soncu slična, Bolj ko zvezde v noči dična, Vso blešobo , blisk in tresk, Zatemni v kresniČni lesk. Njenih las bogate kite, Umno v krasne vence zvite, Skup derži blešeč, jeklčn, Diamantov poln greben; Šipu lune scer oblika, Tode lepši, soncu slika, Je na Čelu zgorni krog Zvezd sedmerih zal oblog. Vsi povabljeni smo bili, Dobro jedli, bolji pili, Zadnič volje zlate vse, Mlad in star, plesalo je. Po spodobni smo zahvali Se potem na pot podali, Rekel nam je knez Gvidon, Pošlje de ti svoj poklon. Zraven pak ti to le reče: „Njega živo v serce peče, Ker ne spelješ, kar si djal, In na to besedo dal". Ko je to se tak izreklo, Je Saltana tudi speklo, On na mah povelje da, Bark de naj se napelja. Babariha, štren motavka, Kuharca in zvita tkavka, Upajo de mem gredoč Se ovreti vse bo moč. Car pa bil je volje slabe, Ter zavpije: Tiho babe! Al sim dete, al sim car, Kdo je tukej gospodar? Znajte, čas je, koj se grede, Poberite svoje zmede! — To izrekši zacepta, Vsak razume, zdaj velja. Glavo dvigne bolj visoko, Mizo dregne s krepko roko, Von iz izbe, z durmi — hlop! Vsim se zdi, — je sprožil top. Gnan po sili radoveda Knez Gvidon na morje gleda, Se razloči vsaka stvar, Krog in krog molči vihar. Voda gibca ni kazala, Kip neskončniga zerkala Morje zdi se, ves ob6d Novi svet spijoČih vod. Iz lazurnih delj priplava Krasna barka, Bogu slava, Dvombe ni, o srečni dan, Tam se bliža car Saltan! Vidši morja perve proge Plane knez Gvidon na noge, Slast, veselje, vuga zgol, Berž po stopnici navzdol. „Mati, vpije, oj matuška, Supruga, priserČna duška, Oče moj se bližajo, Skor že tik preluke so". Bolj in bolj primika ladja, Zreti kaj Gvidon se nadja, Prime bistri teleskop, Želja skor zapre mu sop. On na barko gleda pazno, Zgorej vidi, de ni prazno, Koj Saltana tam spozna , Vpert ki deljevid ima. Tetki stale ste na strani, Gledale otok neznani, Babariha starši vmes Ne oberne proč očes. Oglasijo se zvonovi, Isti čas grome topovi, Pride že nasprot Gvidon, Serčen pervi je poklon. Ter Saltana z Babariho, Tetkama in družbo tiho, Bivši vsikdej spred in zad, Knez prijazno spremi v grad. Vhodne koj visoke vrata, Svitle clo srebra in zlata, Pričajo, de bo kras6t Vidlo se nebrojno not. Tri in trideset junakov, Zatemnivših blisk oblakov — Velikani v zlatu clo — Glavna knežka straža so; Vsi visoki, ravni, smeli, Herkuli bi dnes se zdeli, Silovito hrabri kor, Vodja jim je černomor. Na dvorišu pak širokim, Pod drevesam ne visokim, Vidijo kristalni dom, Veverco živahno v njom. Zverče to veselo, čudno, Nikdar mirno, nikdar trudno, Lešnike razjeda v takt, Zerno vsako je smaragd; Tudi drugi kamni dragi, Diamanti, oniks blagi, Krizolit, opal, ahat, Kalcedon, beril, granat; Kamnje drago hrani v meške, Druge dragotine težke, De ji pridejo spod nog, Brizga po dvorišu krog. Vse lupine, vsi olupi, So zlato, visoki kupi Te zaveržbe krog leže In dvoriše razsvetlč. Zdaj na mah odpro se vrata, Jagod bisernih in zlata Vsa leskeča, svitla vsa, Se prikaže kneginja. Na povoju černolasnim Sveti luna z oblam krasnim, Ob obočnim čelu spred. Bliska zvezd se trikrat pet. VeliČanska nje postava Bistri serni slično plava, Sladke simfonije kras Je besede njene glas. Pelje pa pod pazho eno Lepo, tode starši ženo, De je mila svekerva, Zgodba nam spoznati da. Car osupnjen gleda pazno, Vmah razume zmedbo razno, On zavpije hrupa vmes: 176 „A1 so sanje, al je res!a Kar ne more več izreči, Jamejo mu solze teči, On objame ženo nem, Sina tud spozna potem. Slavi, diči zlo nevesto, Hvali narod, hvali mesto, K mizi vsi potem gredo, Krogoma se vsedejo. Aj! je bila to pojedna, Bogatije take vredna, Vse vladarje stre obup, Prej ko sprav'jo tako skup. Zlobni sestri z Babariho Splazite se tiho, tiho, Prej ko je mogoče preč, Ni jih bilo v družbi več. Kakor vedle; kakor znale, So po kotih se skrivale, Vse jih iše, car i sam, V šupi najdejo jih tam. Govorile so resnico, Prispoznale vso krivico, Rahliga je čuta car, — Tode proč jih pošlje kar. Te prigodbe skupno djanje, Boste rekli, so le sanje, — Nu! — Čeravno vse ni res, Zernja je nekoljko vmes. Komaj h koncu družba zbrana Vleče v postijo car-Saltana, On nabasan bil je tak, Štirih noscov stoče vsak. Jez o slavni ti pojedni Sim se hrani vkianjal sledni, Jedel zlo sim, bolj še pil, In na stran ne kaplje zlil.