/ SO 1,1. Glasilo Goriških učitelj Založnik VINKO ČERNIC, učitelj v Št. Petru, pri Gorici. Leto III. 1882—3 V GORICI Hilrtfjanikft tiskarna. KAZALO. ZVEZEK I. Str. Vabilo......1 Povesti iz goriSkc . • zgodovine .... 2 Krajepis...... Računstvo.....21 V kleti mer! je ljud. učit. jezikoznanstva treba......27 Dopisi......29 Šolski ogled .... 30 ZVEZEK II. Sir. Vodnik kot učitelj . . 33 Pis. soštevauje celih števil.......38 Opazke a šole ... 47 Obraz iz učit. življenja . 54 0 š. biiokratizmu . . 58 Šolski ogled .... 59 ZVEZEK 111. 8fr. Opazke iz šole . . . G5 Učni mačrt za nazorni nauk......71 Hitro številjenje v ljud s. 79 Prvi š. popoldan ... 84 Dopisi......88 Šolski ogled .... 93 ZVEZEK IV. Str. Obraz iz družinskega življenja.....97 Netopir ali mračuik . .101 Oitanje pedagogičuih klasikov.....103 Ljud. š. na Goriško- Gradišf......10G Dopisi......121 Šolski ogled . . . .127 Zvezek I. V Gorici 14. julija 1882. Leto III. ŠOLA. Glasilo Gorišltili uoiteljev. Izhaja v zvezkih po 25 kr. — Dopise sprejema V. Oernic, učitelj v St. Petru pri Gorioi; —naročnino pa Tom. Jug, naduč. v Solkanu. Vabilo k naroebi. S prihodnim zvezkom začenja „Šola" tretje leto. Pri tem vabimo na naročbo vse dosedanje podpornike ter se prav toplo zanvaljujemo vsem blagim dobrotnikom za njihovo duševno in gmotno podporo. Prosimo, da bi nam bili še v prihodnje prijazni in zvesti. Novim naročnikom moremo še z vsemi zvezki druzega leta vstreči. Kakor doslej bode Šoli tudi v prihodnje poglavitno načelo: ljudsko šolski razvoj. Ker je tedaj naš namen pred vsem delati za poduk in od-gojo mladine, vabimo v prvi vrsti gg. učitelje k sodelovanju, kajti le od njih moremo pričakovati veljavuega sveta iu krepke dejanske podpore. Šola stane za vse leto 1 gold. Naročnino in naznanila prejema gospod Tomaž Jug, nadučitelj v Solkanu ; . spise in dopise naj se blagovoljno pošiljajo Vinko-tu Černi-cu, učitelju v Št. Petru. Vse p. n. častite naročnike, ki so nam dolgu, najuljud-neje prosimo, da bi blagovolili naročnino poslati. „Uredništvo in založništvo". POVESTI iz g-oriške zgodovine. Dalje. IV. Sv. Mohor. Kakor po narodnosti, tako so bili oglejski prebivalci tudi po veri zelo različni med seboj. Rimski naselniki častili so svoje rimske bogove in imeli svoje svečenike kakor u Rimu. Venetski in karnski domačini so se klanjali svojemu Belinu. Tujci iz Azije in Afrike prinesli so bili seboj bo-gočastje perzijskih in egipčanskih bogov. Rimljani so si prizadevali to različnost u veri kolikor mogoče zjednačiti s tem, da so vse bogove podjarmljenih ljudstev za svoje razglasili. Ali vendar je ljudstvo živo čutilo to zmešnjavo. Sprevidelo je, da so vsi njegovi bogovi le prazna izmišljija brez resnice. Čutilo se je tore zelo nesrečno in hrepenelo je po od-rešeniku, ki bi ga izpeljal iz te zmešnjave in mu pokazal pravo resnico. In dobrotljivi Bog se je usmilil ljudstva ter poslal prav ob tistem času svojega sina kot odrešenika na svet. Štirnajst let po nastopu prvega rimskega cesarja Augusta rodil se je Jezus Kristus u Betlehemu. Njegov zveličavni nauk začel se je hitro širiti po vsem svetu. Apostoli in evangelisti razkropili so se na vse strani in povsodi širili Kristovo vero. Tako je prišel evangelist sv. Marko tudi u Oglej, (1. 46 po Kristovem rojstvu). Tu je zbiral okoli sebe ubožnejše prebivalce in sužnje, tiste, ki so se najnesrečnejše čutili. Kakor olje na skeleče rane, tako je padal od Marka oznanjevanj nank na trpeča srca zatiranega prebivalstva. In kako ne bi, saj je ta nank siromake in sužnje učil, da so jedna-ko rodni bratje svojih gospodarjev in tlačiteljev; da čim več trpijo na tem svetu, tira veče bode njih plačilo in veselje na drugem svetu. Tak uzvišen nauk moral si je u kratkem času pridobiti mnogo prijateljev in vernikov ne le med ubogimi, nego celo med omikanejšimi iu rahločutnejšimi plemiči. Skozi štiri leta učil je sv. Marko Kristov nauk u Ogleju. Med tem časom je pridobil lepo število Oglej-čanov za Kristov nauk. Ali mudilo se mu je naprej, treba je bilo tudi druge dežele in mesta u pravi veri podučiti. Zato izbere najvrednejšega izmed novo spreobrnjc-nih oglejskih meščanov in ga pelje seboj v Rim k sv. Petru, da ga ta posveti za prvega oglejskega škofa. Ta pobožni in u Kristovi veri stanovitni mož bil je oglejski me-.ščan Mohor ali Hermagora. Ne ve se, kje se je bil porodil in ktere narodnosti je bil, to pa je izvestno, da ni bil rimski Oglejčan. Ali čeravno ne vemo nič o njegovi domovini in mladosti, vendar nam je znano, da je bil goreč oznanovalec Kristovc. vere in da se za njeno razširjenje ni bal pretrpeti nobene težave, nobene muke. Sv. Peter ga je bil postavil za višjega pastirja vse gorenje Italije in tako je postal Oglej najstarejša, najimenitnejša cerkev za Rimom. Iz Ogleja se je širilo kristjanstvo tudi po drugih krajih naše dežele in našlo je povsodi gorečih vernikov. Za svojega pomočnika zbral si je bil sv. Mohor dija-kona sv. Fortunata. Ž njim je potoval po vsej gorenji Italiji in oznanjal Kristov nauk. Kmalu je pridobil toliko vernikov, da je mogel u Paviji utemeljiti novo škofijo. U Ogleju samem je spreobrnil nad 3000 ljudij. Med temi so bile tudi pobožne device ss. Evfemija, Doroteja, Erazma in Tekla. Podoba je bila, da se bode u kratkem ves Oglej spreobrnil. Toda bližal se je silni vihar mladi oglejski cerkvi. Nova vera ni bila nič po volji rimskim mogotcem. Sovražili so jo iz celega srca, ker je tolažila ubogo ljudstvo in mu obetala povračilo za njegovo trplenje na drugem svetu. Tudi so se jim zdeli sumljivi skrivnostni shodi kristjanov, kadar so opravljali božjo službo in obhajali lomlenje kruha. In še več, rimskim državnikom zdela se je Kristo-va vera celo nevarna za državo, ker je učila jednakost vseh ljudij in obsojala suženstvo, na ktero je bil osnovan ves javni red u rimski državi. Rimski cesarji neso hoteli nič slišati o jednem samem, najvišem Bogu, ker oni so mislili, da so sami bogovi in vsemogočni. Zato neso hoteli priznati višjega bitja nad seboj. Vse to je bilo uzrok strašnega preganjanja kristjanov, ktero je zapovedal tretji rimski cesar, grozovitni Nero. Cesarjevo zapoved vršili so tudi u Ogleju. Vedeli so dobro, da kdor hoče čedo razkropiti, ta naj udari po pastirju. Zato je cesarski namestnik u Ogleju hitro poklical pred se sv. Mohora ter ga pozval, naj prekliče Kristov nauk in naj se zopet podvrže starini državnim bogovom. Da tako zahtevanje sv. Mohora ni malo ni oplašilo, to si lahko mislite. Ker je namestnik videl, da je vse njegovo prizadevanje brezuspešno, ukazal je sv. Mohora grozovito trpinčiti, natezati in bičati, da bi ga s takimi mukami prisilil odpa-sti od Kristove vere. Potem ga je pahnil z njegovim pomočnikom sv. Fortunatom ured u ječo, češ, naj se tam premislita. Ali tu so se njih rane na čudoviti način zopet zacelile in še z večo gorečnostjo nadaljevala sta oznanjat sveto vero. Tedaj pa se je mestni glavar zbal, da bi se utegnilo ljudstvo spuntati in za sv. mnčenika potegniti. Zato ju je dal na tilioma po noči obglaviti. Goriška cerkev pa ju časti dandanes kot svoja patrona in Slovenci so osnovali mod seboj zelo razširjeno bratovščino, ki se imenuje „družba sv. Mohora." S tem so pokazali, da vedo spoštovati zasluge onega svetega moža, in da si hočejo pridobiti svojo višjo duševno omiko u kristjauskem duhu. V. Cesar Teodozij in puntar Eugenij. Rimski cesarji s preganjenjem kristjanov neso dosegli svojega namena. Mučeniška kri je bila kot zdravo seme, ki je padlo na rodovitna tla in pognalo nove še močnejše kali. Zastonj je bilo vse preganjanje, vse trpinčenje in morenje: mesto umrlih mučencev ustali se novi, še uaudušenejši in neustrašenejši, ki so z večim uspehom nadaljevali, kar so bili prvi začeli. Tak vredni naslednik sv. Mohora bil je sv. Jelar ali Ililarij, ki je živel 200 let po sv. Mohoru. Tudi sv. Jelar imel je pomočnika dijakona Tacijana. Ko sta dolgo časa n Ogleju in po deželi neustrašljivo Kristov nauk oznanjala, zgrabijo ju 1. 285 po Kristu in ju obglavijo pri Maj-nici pod Gorico. Takrat je vladal grozoviti in mogečni cesar Dijoklecijan. Ta je zapovedal novo, najstrašnejše preganjanje kristjanov po vsem svojem ccsarstvu. Tudi u Ogleju tekla je mučeniška kri u potokih. Pri bližnjem Sv. Kan-cijanu odsekali so glavo svetniku tega imena. V Trstu pa so mučili Oglejčana sv. J usta in ga s kamenjem obteženega v morje vrgli. Ali to so bila zadnja prizadevanja paganstva uničiti vedno mogočnejše naraščajoče kristjanstvo. Kakor ranjeni lev pred svojo smrtjo, tako je bilo tudi v srce zadeto pagaustvo še jenkrat zbralo vso svojo silo, da bi zmlelo in strlo novo vero: ali vse zastonj. Cesar Konstantin, sin pobožne cesarice sv. Helene, premaga srečno s pomočjo kristjanskih vojakov vse svoje paganske nasprotnike in razglasi kristjanstvo za državno vero; t. j. da sme samo ona veljati po vsej njegovi državi. Konštantin ukaže, da se imajo nedelje posvečevati in cerkve zidati. Novim cerkvam podelil je mnogo posestev in od paganov zapuščenih hiš. Ravno u tem duhu vladal je petdeset let pozneje cesar Te odo z i j. Tudi on si je prizadeval zatreti malikovalstvo. L. 389 zažuga se smrtno kaznijo vsem krivovercem. Kdor se ni hotel dati kerstiti, preganjali so ga kot izdajalca in upornika proti deželnemu in cerkvenemu poglavarju. Tedaj pa so se razsuli poslednji paganski hramovi, zaprle krivo-verske šole in obmolknili svečeniki, ki so poprej ljudstvu zvijačno prerokovali. Tudi u našem Ogleju posuli so takrat paganske hrame in razdrobili kipe malikov. Ali s tem je začelo tudi mesto razpadati in izgubilo je veliko svojih prebivalcev. Kakor pagaustvo, tako je bilo oslabelo tudi staroslavno rimsko cesarstvo. Na mesto krepkih, hrabrih in krepostnih prebivalcev stopil je bil nov slaboten, mehkužen in razuzdan zarod. Cesarska oblast se ni več spoštovala, nego plani vojaki, večinoma tuji mezdniki, odstavljali in postavljali so svojevoljno cesarje. Kdor jim je več plačal ali obe-čal, tistega so oklicali za cesarja. Tako so delali vojaki u Rimu, in tako so jih posnemale posadke raznih pokrajin. Tako se je pogostoma pripetilo, da je vladalo po več cesarjev na jenkrat, učasi celo po šest in še več. Ker so se ti med seboj preganjali in vojskovali, nastopili so bili silno hudi časi za uboge podložne narode. Zadnji mogočni cesar je bil že imenovani Teodozij. Po njegovi smrti propadalo je rimsko cesarstvo hitrim korakom. Proti Teodozija oklicali so bili u Galiji (na sedanjem Francoskem) modroslovca Evgenija za cesarja. Bil je to trdovraten pagan in mislil zopet malikovalstvo pouzdigniti. Po zapadnih deželah rimskega cesarstva bilo je takrat Kristjan-stvo matije razširjeno, nego po iztočnih. Zato je našel Ev-geniji u Galiji mnogo slednikov. Vsi prijatelji malikovalstva pridružili so se mu in ga podpirali u borbi s Teodozijem. Evgenij zbere veliko vojsko u zapadnih deželah ter hiti prosi iztoku nad Teodozija. Ali tudi ta ni miroval, nego uzdig-nil se je sš svojo vojsko in šel puntarju nasproti. Bil je to za celo rimsko državo odločilen čas. Iztok in zapad pričakovala sta strahoma osodepolno bitko in njeni konec. In ta pomenljiva bitka odločila se je na naši zemlji. Naša dežela leži namreč prav na meji med iztokom in zapadom in zato so se u njej večkrat odločevali prepiri in nasprotja obeh stranij svetu. Bilo je mesca septembra 1. 394 po Kristu, ko se sre-čato Teodozijeva in Evgenijeva vojska u vipavski dolini, blizu Ajdovščine. Z velikansko silo in nepopisljivo srditostjo udarita vojski jedna na drugo. Uname se krvav boj in mesarsko klanje. Nobeden ne misli na svoj život, na svojo domovino in svoje drage. Kakor jeklo trdi delijo vojaki rane na vse strani in sč zaničevanjem smrti sprejemajo jih od svojih nasprotnikov. Tako so se bili celi dan in še le temna noč pomirila je obe vojski. Puntarska vojska bila je močnejša nego Teodozijeva in hvalila se je, da je ona zmagala. Ali Teodozijeva vojska ni hotela tega priznati, nego ponovila je drugi dan krvavi ples. Ali tudi drugi dan so pun-tarji vse svoje sile napenjali in cesarski vojski je šlo zelo trdo. Ali tedaj se je nebo samo odločilo za pravično stvar. Uzdignila se je najenkrat strašna burja in začela dihati pun-tarjem u obraz. Njih strelice (pušice) so popadale ua tla, prej nego so dosegle cesarske. Tim pa je pihala burja u hrbet in nosila njih strelice še hitrejše u vrste sovražnikov. Uzdiguil se je tudi velik prah in pokril vso Evgenijevo vojsko tako, da ni nič videla in se ni mogla dalje vojskovati. Tako so bili vsi puntarji pobiti in med njimi tudi sam Evgenij (6. septembra 394). — Kristjanstvo pa je od tedaj popolnoma zmagalo nad malikovalstvom. VI. Atila, hunski kralj. Štiri sto let po Kristu začelo je bilo hudo vreti med vsemi iztočnimi in severnimi narodi. Polastil se jih je nek nemir, neka želja po spremembi. Njih stara bivališča postala so jim pretesna in preslaba: želeli so si novih, boljših. Slišali so o lepih, rodovitnih in gorkih južnih deželah ter sklenili so poiskati jih in prisvojiti sijih. Tako je nastalo po deželah na drugi strani Dunava neprenehljivo gibanje in pomikanje, ki se u zgodovini imenuje „preselovanjc narodov". Od severa so pritiskala nemška ljudstva, od iztoka pa mongolska. Vse je sililo proti jugozahodu, zlasti proti lepi Italiji. Ker pa leži naša dežela ravno na uhodu v Italijo, zato je bilo ravno pri nas največe stiskanje in trenje. Najpreje prihruli so bili nemški zahodni (loti, premagali rimsko vojsko pri Timavi, posedli Italijo in skušali utemeljiti u njej svoje kraljestvo. Kmalu za njimi prigromeli so divji Huni, mongolskega plemena. Ti so bili grdo in zelo sirovo ljudstvo, ki je noč in dan preživelo na svojih, malih, iskrik konjih. Oblečeno je bilo z neustrojenimi kožami in nosilo zelo okorne črevlje, tako, da se je le s težavo peš premikalo. Jedlo je sirovo meso, tudi konjsko, in pilo kri ubitih živalij. Huni so bili tako strašni in grozoviti, da so takrat celo omikani ljudje dvomili, ali so to ljudje človeškega, ali peklenskega rodu. Sploh se je mislilo in verovalo, da jih je Bog poslal za kazen pregrešnemu človeštvu. Kralj temu ljudstvu je bil grozoviti Atila, velik čokast mož strašanskega pogleda. Njegovo največe veselje je bilo prelivanje ljudske krvi. Namenil si je bil človeški rod z mečem in ognjem izkoreniti in zato je samega sebe imenoval „šibo božjo." In to ime je on tndi popolnoma zaslužil, ker kamor je prišel, pomoril, požgal in razdrl je vse, kar je našel. Njegov tabor in bivališče bil je u sredi velike ogerske nižave. Od tam je planil zdaj na to, zdaj na drugo stran morit in ropat. L. 451 uzdignil se je bil se svojo velikansko vojsko ob Dunavu nanzgor, čez Nemško in pridrl u Galijo, kjer je mislil popolnoma zmleti rimsko vojsko. Ali kristjanski narodi se uzdignejo in sč združenimi močmi po- tolčejo splošnega sovražnika, da se je moral osramoten zopet vrniti na Ogersko. Ali to ga ni čisto nič ostrašilo. Kmalu zbere novo vojsko in ž njo dere naslednjega leta proti Italiji. (Jez dolenje Štajersko in potem čez Kranjsko in Hrušico prigromi po stari cesti u vipavsko dolino in se razlije kakor strašna po-vodenj čez goriško-frijulsko ravnino. Potoki krvi in goreča poslopja kazali so pot, po kteri so se valile njegove brezštevilne trume. Pred njim je bežalo prestrašeno ljudstvo ali u gore, ali u trdna mesta, ali pa na bližnje lagunske otoke, zlasti na Grad pod Oglejem. Tudi patrijarh s cerkvenimi zakladi je bežal tja. Tako se je približal Atila Ogleju. Mesto je bilo za takrat dosta dobro utrjeno in ko se je zvedel prihod Hunov zboljšali so u naglici mestne zidove, zbrali lepo število vojakov in nakopičili mnogo živeža, da bi se lahko dolgo časa branili. Da bi jih pri hrambi nič ne oviralo in tudi živeža po nepotrebnem ne porabili, poslali so vse otroke, žene in za orožje nespodobne starčke na Grad. Atila je sprevidel, da lo bode z lepa mogoče uzeti dobro utrjeno in hrabro hranjeno mesto. Sklenil je je tore oblegati in morda tako izstradati, da se bode moralo nazadnje od lakote predati. Vedel je tudi, da njegovi Huni ne znaje trdnjav naskakati in da nemajo priprav za rušiti zidove in napravljati u nje predore. Zato ga je močno skrbelo, kako bode obleganje končalo. In zares, posadka oglejska se je hrabro držala in ni hotela nič slišati o predaji. Tako se je vleklo obleganje od meseca do meseca. Huni so začeli že mrmrati in od Atile zahtevati, naj jih pelje naprej, ker oglejsko okolico so bili že popolnoma oplenili in neso več našli živeža u njej. Atila si ni znal pomagati in začel se je pripravljati na odhod. Ko pa nekega jutra okoli mesta jezdi, zagleda ptico čapljo. kako zapušča svoje gnezdo na nekem stolpu mestnega ozidja in nosi svoje mladiče na drugo varnejše mesto. Atila pokliče brž svoje vojake in jim pokaže ta prizor. Zvito jim pojasnuje, da se bode mesto izvestno u kratkem času predalo, ker ga že ptice zapuščajo sluteč bližnjo nevarnost. Babjeverni Huni so mu hitro verovali in sklenili ostati ter mesto prisiliti na predajo. Ponovili so z večo silo naskok na mestno ozidje. Kmalu so zapazili, da se je posul jeden del ravno tistega stolpa, s kterega je bila caplja svoje mladiče odnesla. Tako je nastala poklina u ozidju. Huni so ta dogodek hitro porabili in udarili z vso močjo na poškodovani stolp. Kljubu vsej hrabrosti Oglejčani neso mogli ubraniti, da bi Huni ne posedli onega stolpa. Skozi vanj pridere sovražnik u mesto in zmaga u kratkem ves odpor. Sedaj je odbila Ogleju strašna, grozepolna ura. Huni so pomorili in poklali vse prebivalce, ktere so mogli deseči. Pravijo, da je takrat sedemintrideset tisuč ljudij poginilo pod hunskim mečem. Ko je bilo vse pomorjeno, tedaj so oropali in oplenili vse cerkve, palače in hiše. Ali tudi to še ni zadostovalo živinskim krvoločnežem. Ko neso imeli nič več opleniti, zažgali so mesto na vseh štirih straneh in potem odšli dalje proti Italiji. U Ogleju pa je ogenj hudo razsajal in večer tistega osodepolnega dneva bil je s krvavo zarjo razsvetljen. Nekdaj tako slavno mesto bilo je sedaj le kup kamenja in pepela, iz kterega se je gosti dim valil. Res je, da so se uekteri prebivalci povrnili in zopet poiskali svoja bivališča. Tudi patrijarh in duhovščina so se vrnili z Grada. U kratkem času so zopet popravili mauj poškodovane hiše in cerkve. Zdelo se je celo, da se uzdigue novo mesto iz starih razvalin. Ali časi so bili prenevarni in pr«memirni. Malokdo si je upal stanovati u odprtem mestu brez zidov. Mnogi so se rajše podali na lagunske otoke in utemeljili novo mesto, t. j. slavue Benetke. Dalje prih. Krajepis. Konec. Učitelj poišče mesto, kjer je precej trave. Na tem — le prostoru (1 Dm n. pr.) izraste na leto toliko trave, da bi se jare enkrat do sitega napaslo. Kaj pa je tukaj ? Zakaj je ta prostorček gol? — Prav! Kamen zabranjuje travi da ne more rasti. Učitelj izrujc kamen m ga položi na ste- no (peč). Ali bo zdaj na tem mestu trava rastla ? — Glejte otroci, koliko kamenja, ki bi se dalo lahko odstraniti, pokriva plodno zemljo. V spomin današnjega dne potrebiti hočemo vrh tega hribčeka, da leto osorej vidimo kako bo tukaj. Le pridno na delo ! V V4 uri imel bo ta prostor vse drugo prijazno lice. Zdaj pa, ko je vse v redu, zapojmo eno. Ali znate še ono pesem o dokončanem delu? Zapojmo jo I Zapojmo še cesarsko ! Zdaj pa je čas da gremo domov. Jutri pridete o navadni uri v šolo. V kratkem imeli bomo več dni počitnice. Napišite mi prav na kratkem kaj ste danes videli in slišali do ... t. m. 8. Druge občinske oblastnije. Učitelj: Kaj je obzorje ? — Kedaj vidimo veče obzorje ? S Trstelja, Nanosa, Čavnja imeli bi še veče obzorje uego z vrh hriba I. Da, videli bi druge še mnogo više gore, velike doline, mnogo več vasi, mest in trgov. Kje smo prvič zapeli? Kje še? —■ Kaj ima vsak hrib? Kaj je dolina? — Kaj planota.? — Otroci, na tem mestu se zbiramo da se učimo. Tudi za nas skrbč drugi, da imamo čedno so bo in snažno opravo, da si po zimi kurimo itd. Da priduo hodite v šolo, da se učite z mladih nog pokorni biti, da je šola dobro uredjeua — skrbi krajni šolski svet. Udje tega sveta so : (Učitelj jih navede). Ti gospodarji opravljajo to častno službo iz ljubezni do vas; oni skrbe, da boste enkrat pametni, pošteni in prida ljudje pa dobri kristjani. Oni so vaši glavarji in kot take ste dolžni jih spoštovati, jih vbo-gati in ljubiti; oni so vaši duhovni očetje. Ivam hodimo ob nedeljah in praznikih ? — Kedo sme v cerkev? — Da, vsak občiuar sme v cerkev, je tedaj občinska. Kedo skrbi za cerkev — Kedo jo popravlja — Kedo nakupuje potrebnega za-njo ? — Občinarji tedaj skrbijo za cerkev — oskrbuje jo pa dušni pastir (župnik, vikarij) z dvema ključarjema. Ti so cerkveni predstojniki ali cerkveno oskrbništvo. Ktere domače oblastnije imamo ? — Prav ! Županstvo, krajni šolski svet in cerkveno oskrbništvo. Za ktere vasi skrbi naše županstvo ? — Kako pravimo vsem tem vasem združenim pod enim županstvom ? — Prav, občina. Za ktero šolo skrbi naš krajni šolski svet? — Vse vasi iz kterih obiskujete to šolo — so šolska občina. Cerkvena občina so vse vasi naše županije. 9. Pridelki. Obrtniki. Kaj dela tvoj oče? — A! Kaj pa tvoj? — B! Kaj tvoj ? — C ! Prav ! Očetje A, B, C . . . obdelujejo polje. Ali dela tudi tvoj oče na polji? D! Pa tvoj? E! Moj oče kuje železo. Kaj pa tvoj ? — F! Moj pa šiva obleko. Sklep: Kaj so tedaj naši občinarji? Kaj so pa obči-narji vaše vasi? — Kaj vaše? Kterih pridelkov se najbolj vesele kmetje? — Zakaj vina, pšenice, svile? — Kterih pridelkov pridelujemo še na našem polji? Prav! Koruze, ajde, ječmena, krompirja, repe, zelja, graha, fižola..... Česa se še posebno vesele kmetje?— Sadja. Zakaj?—To, kar kmetje pridelajo na polji, v vrtu, na senožetih, travnikih .... so pridelki. Ploščice na klop! Napišite pridelke naših krajev! Iz žita melje mlinar moko; iz moke peče pek kruh. Stro-jar izdeluje kože v usnje in podplate, črevljar pa napravlja iz te snovi obuvalo. Kaj dela kovač — ključavničar? — Kaj dela kamnar Kcdo še izdeluje (preobrača) reči v reč ? — Kaj so tedaj mlinar, pek, kovač, kolar, mizar . . . ? — Prav, ti so rokodelci. Kaj delajo? — Prav! Oni izdelujejo Dridelke v drugo blago. Kaj je žito, koža, svila, železo, les . . ? To so tedaj stvari (pridelki). Moka, kruh, usnje, podplati, črevlji, verige, stoli, mize.....so pa reči ali izdelki. Rokodelci izdelujejo iz stvari druge reči. Rokodelcem pravimo tudi obrtniki. Naštej obrtnike ki nam napravljajo živež? — Kteri obrtniki nam stavijo hiše? Kteri izdelujejo obleko ? — 10. Kupčija. Pri nas dobe se razun onih pridelkov, ktere smo zadnjič našteli še drugi, kterih nismo omenili. Kedo ve, kateri ? — Prav! Pri nas rastejo koprivnice, ktere ljudje skupujejo za lep denar. Kaj še nabirajo in sušijo po leti? (Roj ali ruj). Kam je šla tvoja mati včeraj? — Po kaj je šla v Trst? — Ali je šla še ktera druga žena ž njo? — O — da, šlo jih je več. Ali gredo pogostomo v Trst?— Koliko mleka je nesla tvoja mati ? — Koliko pa tvoja! M! Ali imate delavke ? Koliko jim plačate na dau? — Zdaj pa raču-nimo! V Trst je nesla mati 10 lit. mleka, proda ga po 10 kr.; koliko skupi zanj ? — Da je prišla za časa v Trst, morala je od doma že ob treh zjutraj. Vrnila se je ob treh popoludne. Ali je potem še kaj delala doma? — Da, prav malo, ker je bila zelo trudna. Ti pa si morala varovati male brate in si zamudila šolo. Za mleko je prejela mati 1 gol. Od tega dnara je potrošila 16 kr. za kruh, kterega je polovico sama pojedla, nekaj pa za kavo in sladkor. Domov je prinesla 45 kr. Denimo da bi bila ona doma ostala pa delala na polji, prislužila bi si 40 kr. Za mleko je prejela le 60 kr., ker 40 kr. je morala odrajtati delalki ki je namesto nje delala na polji. Po čim ji pride lit. mleka? — V drugih vaseh na Krasu nainolzejo tudi veliko mleka in vendar ne zahajajo tako pogostoma v Trst Raje prodajo je doma po nižji ceni pa delajo pridno na polju; le uekteri nosijo dan dnevu mleko v Trst. Rekli smo da je mati kupila v Trstu kruha, sladkorja, kave. Kaj se še kupuje tam? V Trstu se prodaja različnega blaga. Ljudem, kteri skupujejo in prodajejo, pravimo trgovci; oni trgujejo. Kedo še prodaja? — Prav! Tudi obrtniki prodajajo njih izdelke. Ktere obrtnike imamo v naši vasi? — Ali imamo v naši vasi tudi kterega trgovca? — Ali dobimo v naši vasi vsega, česar potrebujemo? — Zakaj ne? — Pri nas je malo obrtnikov. Zato pravimo, da ni razvita obrtnija v naših krajih. V naši vasi je več krčmarjev. Ali so ti obrtniki? — Zakaj so tudi oni obrtniki? — V krčmo zahajajo popotni. Domačim po krčmah posedati ni lepo. 11. Kako seznaniti otroke s& zemljevidom. Učitelj razgrne zemljevid Goriške na tla. Obrne ga proti, severju — otroci pa se postavijo na jug. Glejte, to je podobno našini risarijam. Kaj zapazimo na tem — le papirju? — Da, veliko črnih pik. To so znamenja za vasi. Dalje zapazite krive črte ki se vlečejo skozi pike — to so ceste. Vidimo tudi zelenkasta mesta — to je viseč svet ali hribovje. Občinske meje so zaznamovane s točkastimi črtami. Učitelj pokaže domačo vas na papirju. Pokaži našo vas! Ivtera vas leži na sever? Poišči jo na papirju! Ktera leži na jug?— Pokaži kako gre cesta iz vasi L v Z proti jugu. Skozi ktere vasi gre ? Kako pelje cesta iz vasi M v N i. t. d.? Pokaži kje visi svet? — Na kteri roki je proti izhodu, na kteri proti zahodu — proti severju? — Pokaži še ti! Otroci, vselej ko bodete imeli ta papir pred seboj morete si misliti: na desno izhod, na levo zahod, spredaj sever, proti sebi pol ud ne. Ponovi! G! Učitelj obesi papir na steno. Ali se je njegova lega spremenila? Kje je zdaj sever, kje jug, kje izhod . . . ? Učitelj opozori učence še na druga znamenja na papirju. Tukaj vidite veliko malih zavitih črt. Te pomenjajo, da je ondoti svet gol in kamenit. Tu na piki vidite majhen križec. To pomenja, da je v vasi župuijška — vikarjatska cerkev. Kaj vidimo toraj na tem papirju? — Trav! Vidimo zaznamovan e vasi, ceste, hribe, kamenit svet ... in to vse kakor je v resnici. To je toraj podoba sveta. Na tem papirju vidimo podobo naše zemlje — pravimo mu zategadel — zemljevid. Kaj je to? — Na zemljevidu vidimo točke. Ali so te vse enako velike? — Pokaži dve enaki — dve različni! (To naj pokaže učenec na točkah, ki mu pred-očijo znane vasi). Točke so tim večje, kolikor večjo vas zaznamujejo. Zakaj so točke različne? — Tukaj vidite pa prav male točke. To so male vasi. Male ničle — so pa selišča. 12. Poti. Pot iz vasi V v K. je ozka in ne prav gladka. Popravljajo jo občinarji naše županije. Je toraj občinska. Na zemljevidu je ta pot narisana s prav drobno črto. Enako je zaznamovana pot iz vasi S v B. Tudi ta je občiuska. Kcdo popravlja to pot? — Pot iz vasi I proti jugu je pa gladka in precej ravna. Po njej hodijo in vozijo domači pa tudi ljudje iz daljnih krajev. To pot rabijo sosebno ljudje bližnjih županij. Da se plačajo stroški za vzdržavanje te poti je treba denarja. Denar pa skladajo občinarji cele okolice. Ta cesta je skladov-na. Glejte, tukaj je narisana. Kako? E! Ta cesta tukaj je tudi skladovna. Ta tudi. Kaj je pa ta (kazaje na drugo skladovno cesto)?—Zakaj pravimo tem skladovna cesta?— Kteri poti pravimo občinska — kteri skladovna? — Kedo popravlja občinske poti? — Kedo skladovne ceste? — Kedo ukaže popravljati občinsko pot? — Prav! Župan, po sklepu starešinstva. Kedo ukaže pa popravljati skladovno cesto? G! Naj vam povem. Vsi župani ene okolice si zberejo sedem gospodarjev. Ti izmed sebe načelnika. Teh sedem gospodarjev je cestni odbor, ki določujejo kedaj in kako se ima popraviti ta ali ona skladovna cesta. Načelnik pa izpelje sklepe in plačuje delavce z denarji, ki jih vsi občinarji okolice skladajo. Kaj je cestni odbor? — Kedo ga postavi? Kteri gospodarji so v našem cestnem odboru? — Kedo je načelnik? — Glejte, tukaj vidimo pa dve paralelni črti. To je pa državna cesta. To cesto vzdržuje država. Cesta je široka, ravna in gladka. Tukaj pa vidimo debelo črto — semtertje z naslonjenimi pikami — to je železnica. Železnica ima vtrjene tire t. j. močne železne droge, po kterih drdra voz. Vozov pa pripnejo celo rajdo eden drugemu — to zovemo želcznoccstni vlak. Ena sama mašina vleče vse skupaj naprej. Tam kjer vlak obstoji, da eni izstopijo drugi pa vstopijo, je postaja. N. pr..... Koliko vrst poti imamo? — Kaj je skladovna cesta, kaj občinska pot? Kaj je državna cesta — kaj železnica? Po kteri poti smo šli na hribček P?— Prav! Po kolovozu in potem po stezi. Kako so zaznamovane občinske poti — kako skladovne in državne ceste? Kako železnice? — 13. Tla. Meje. Uč.: Kaj je to ? N ! — Kaj značijo nam pike na zemljevidu ? — Prav! Kažejo nam vasi, trge in mesta. Ali so vse vasi z enako piko zaznamovane ? — Zakaj z različnimi ? — Kaj vidimo na nekterih pikah ? — Kaj pomeuja križec ? — Zraven vasi, kaj vidite še na zemljevidu ? — Prav ! Ali so vsi poti enaki ? — Kaj je steza — kaj kolovoz — kaj občinska, skladovna, državna cesta ? — Kaj je železnica ? — Pokaži občinsko cesto! skladovno, državno cesto ! Pokaži železnico! Kaj je razpotje ? — Kaj je postaja? — Kedo skrbi za občinsko cesto? — Kedo za skladovno — kedo za državno? — Kaj je cestni odbor? — Kedo ga voli ?— Po razni nadmorski visokosti se suha zemlja loči v ni-žavje in višavje. Kako je zaznamovano višavje ali visok svet (hribje in gore)? — Kako nižavje ali nizek svet (ravnina)? Kaj pomenjajo drobne točkaste črte na zemljevidu ? — Prav ! One nam zuačijo občinske meje. Te tukaj so meja občine I. Tukaj se vleče druga meja. Ta obdaja več vasi. Točke so znatniše od onih ki obdajajo posamne občine. To mejijo naše glavarstvo. Kakor ima več vasi enega župana, tako je več županij združenih v eno glavarstvo. Naše glavarstvo se imenuje Sežansko, ker naš glavar biva v Sežani. Pozor! Omejim naše glavarstvo. (Učitelj potegne palico po meji glavarstva). To naj ponovi več učencev. To obstaja iz 27 županij. Naša enolična planota je po večem gola in rastliu kaj vboga. Kakoršen vidite svet okoli naših vasi, takošen je skoraj po vsem glavarstvu. Vasi obdaja precej rodoviten svet, zatim so na okoli senožeti s pašniki in grižatni. Vendar je precej lep svet (učitelj kaže) okoli Tomaja, Škerbine in Kostanjevice. Zelo pusta je Nabrežinska okolica, dalje okoli Komna in Vojščice. Kakor vidite je površje zelo ražlično — nahaja se polno dolin in dolinic, malih planjav iznad kterih se vzdigujejo kupi kamenja ali pa skalnati vršaci in goli grebeni. Oe pre-zremo male hribe, si mislimo celo glavarstvo kot visoko planoto ktera se znižuje od izhoda proti zahodu. Zato tudi, razločujemo gorenji in dolenji Kras. Obrobljena je ta planota z golimi pa precej visokimi hribi (Terstelj, Gaberk, Čuk...). Po sredi te planote se poteza cela vrsta hribov od Rodika (Divače) do Gcrmade. Najviše se vzdiguje „Žekanec". Vštrit omenjenih liribov se vleče ozka dolina od Sežane do Brestoviçe. Tod gré železnica. Glavno postaje pri železnici so : Divaška 450"' Sežauska 355" Proseška 250ra Nabrežinska 180" nad morjem. Očividen dokaz, da visi sret proti morju. Vas Divača jo čez 300" višje od Nabrežine. Gmotni napredek pospešujejo umno izpeljane ceste. Teh je na Krasu mnogo. Na vse strani križema peljejo ceste tako, da iz vsake vasi gremo lahko v sosednjo. Železnica in vse imenitniše ceste držč v Trst. — Pozor ! Tukaj pelje železnica pod Gaberkom mimo Divače. Pri poslednjem kraju se odcepi ena proga ki pelje mimo Rodika v Istro — druga pa se vije proti Sežani, Proseku do Nabrežine in od tukaj proti Trstu. Čez Kras peljeti dvo državni cesti v Trst. Ena mimo Nabrežine — druga skozi Štorje, Sežano, čez Opčine. Ktere železnične postaje so v našem glavarstvu ? — Ktere skladovne ceste peljejo skozi našo županijo ? — Kam peljejo te ? — Po kteri državni (skladovni) cesti hodijo naši ljudje v Trst ? — Skozi ktere vasi ? — Kakošen svet je v našem glavarstvu ? — Kako imenujemo tak svet ? — Kako visi ta planota ? — • 14. Jame. Vodovje. Učitelj naj ponovi ob kratkem o glavarstvu in o cestah. — Tukaj je občina Štjak. Ta občina je popolnoma odločena od kraške planote. Med Štjakom in Krasom je ozka pa globoka dolina (draga) — po njej teče Raša. Ta se ob deževnem vremenu močno naraste (hudournik). Raša goni več mlinov. Odločen od velike kraške planote je tudi ta hribovit svet (učitelj pokaže). Med hribovi (brdi) vijo se potoki, kakor : Sušica (hudournik) in Padež. Ta del Krasa se imenuje Brkine (Bregine). V Štjaku in Brkinah ni več pustega in golega sveta. Po hribih (bregih) raste vinska trta ali je meja ali pa so lepe seuožeti. Tod ob kranjsko-goriškej meji teče velika voda (reka). Pravimo ji Reka. Ona teče skozi Sko-cijauski hrib pa zgine pod zemljo pri Škocijauski jami. Rek» je tedaj ponikveuica ker se po daljšem teku izgubi v ponikvah, ter se na drugem več milj dolgem podzemeljskem teku — po neznanih temnih podzemeljskih strugah izliva v bližnje morje. Trdi se, da teče pod zemljo po ozki dolini za Žekancem. Pod Pliskovico (v dolini) se sliši bobnenje ali šumenje podzemeljske reke. Jameljčanje zajemajo v naravni votlini čisto studenčnico. Pri Števanu privre Reka kot močan veletok — imenom Timav. Že pri izviru je tako silna, da goni mline in nosi velike ladije po vsem teku. Tudi Kras ima svoje tekoče vode. Tukaj (učitelj kaže) Reko — tu hudournik Rašo. Izvzemši teh ni po vsem Krasu drugih tekočih voda. Dobč se sicer tu pa tam mali vir-čeki, kakor v Kobdilji, pri Dobravljah (Tomaj) in Povirji, ki pa le malo vode daj6. . Kraško površje je skalnato ter ima na več krajih večjih in manjših razpoklin pa tudi zelo obširnih podzemeljskih jam. Največje znane jame so: Lokavška, Škocijanska, Pliskoviška in Sežanska. Drugih manjših jam je seintertje več, mnogo pa je razpoklin—vidljivih in nevidljivih. Skozi te se ocaja deževnica, pa tudi mnogo rodovitne zemlje se malo po malem zgublja vanje. Površje se po vsakem dežju hitro posuši — pa tudi na njivah je zapaziti po vsakem dežju manj zemlje. Kraševci morajo tedaj leto za letom zemljo na njih njive uapeljavati, drugače postalo bi njih polje preplitvo in o suši bi žitne rastline ne rastle. 15. Podnebje. Na Krasu pade čez leto dovolj dežja, ali ker je planota podobna okameneli gobi in zelo prodirnata, se precej vsa voda posuši. Prav težko začne deževati — sosebno po letu — po goličavi; (obrasten del Krasa dobiva primeroma več dežja). Sušo prevzročujeta burja in poletna vročina. Zima je prijetna, ako je vreme tiho. Močno znižuje temperaturo burja, ki v teh krajih posebno hude razsaja. Snega zapade malo in hitro skopni. Prijetno na Krasu je spomladi in jeseni. Zrak je po vsem Krasu zdrav. Temu so dokaz trdni iu zdravi kraški prebivalci. V obče je gorenji Kras mnogo hladneji nego «dolenji. Deževnica je edina voda na Krasu. Deževnico pijejo, ž njo si kuhajo jedila; ž njo se umivajo in perejo. Skoraj na vsakem dvorišči nahaja se vodnjak. V posebnih grapah — kalili — napajajo živino. Voda je kalna, smradljiva in bolj gnojenici podobna. Pokaži tekoče vode našega glavarstva! — Od kod priteka Iieka ? — Kje se izgubi ? — Kod so še mali viri na Krasu ? — Kakošno vodo pijejo Kraševci ? — Kako so kraška tla? — Zakaj napeljujejo zemljo na njive? — Kje so velike jame? Po kterem delu Krasa vname se hujša suša? IX. Načelnik vsemu glavarstvu je g. okrajni glavar, ki biva in uraduje v Sežani. On je postavljen od presvitlega cesarja. On skrbi za mir in red v vseh občinah. V njegovo področje spada tudi nadzorovanje županov, da ti v smislu postav delujejo — Ta gospod je tudi predsednik okrajnemu šolskemu svetu. Okrajno šolsko svetovalstvo obstaja navadno : a> iz okrajnega glavarja kakor prvosednika; b) iz enega duhovnika; c) iz dveh zastopnikov učiteljev in d) iz dveh od deželnega odbora izvoljenih udov kakor zastopnikov prebivalcev šolskega okraja. Njegova posebna naloga je: da preskrbuje šole s potrebnim, da imenuje učitelje ter gleda na ta, da otroci pridno obiskujejo šolo pa da se spodobno vedejo. Okrajni glavar ima več gospodov ki mu pomagajo ura-dovati. Pravimo jim uradniki in hiša, kjer pišejo imenuje se uradnija. V področje okrajnega glavarja spada žandarmarija. Žandarmi čujejo, da se ukazi in naredbe okrajne oblastnije izvršujejo; dalje skrbe za red in varstvo da se nikomur krivica ne godi. G. glavar, njegovi uradniki in žandarmi so naši dobrotniki, ker oni skrbe, da se ohranjuje red in pokoj, varnost življenja in imenja, ter da se izpolnjujejo zakoni in povelja deželnega oblastnika; le poreden malopridnež se jih ima bati. Okrajnega glavarja dolžni smo visoko spoštovati in ga udano vbogati kajti on je namestnik presvitlega ce-saija. — V našem glavarstvu imamo tudi dva sedeža okrajne sodnije in sicer v Sežani in v Komnu. Sodniki skrbč za varnost življenja in imenja; oni primorajo brezvestnega dolžnika, da povrne svoj dolg. Oni tudi kaznujejo hudobneže in so nedolžnim zagovorniki. Tudi g. okrajni sodnik ima več uradnikov v svojim področji. Hiša, kjeruraduje okrajni sodnik in njegovi uradniki, imenuje se c. kr. okrajna sodnija. V Komnu in Sežani imamo dva c. kr. davkarja. Ona sprejemata cesarski davek a zraven tega tudi davek za skla-dovne ceste in za šole pa deželne in občinske naklade. Tudi c. kr. davkar ima po potrebi več pomagačev — uradnikov. Okrajna glavarstva, sodišča in davkarije so cesarsko-kraljeve, ker so postavljene od presvitlega cesarja. Vsak občinar je ud cerkvene občine. Predstojnik vsa-kej cerkvenej občini je duhovnik. On skrbi za naš dušni blagor, uči otroke in odrastle katolški nauk, deli sv. zakramente ter nas vodi k bogoljubnemu življenju. Več občin združenih skupaj ima svojega višjega duhovnega oblastnika. Temu duhovnemu oblastniku pravimo dekan. Naš č. g. dekan je v I. Vse občine našega glavarstva so razdeljene v štiri dekanije, in sicer: Devinska, Komenska, Toinajska in Skedenjska. Več občin združenih pod enega dekana imenuje se dekanija. Na postajah so železnični uradniki. Oni slcrbe da se promet iu ljudje točno in varno prevažajo iz enega kraja v drugi. Od voznine za ljudi in blago dobivajo oni svojo plačo. Z oddaljenimi ljudmi občujemo pismeno. Pisma se izro-čujejo poštarju ki preskrbi, da pride na določeno mesto in v prave roke. Pošte so velike državne naprave ki zelo pospešujejo gmotni promet in duševno občenje. V našem glavarstvu imamo poštne postaje v Divači, Sežani, Lokvi, Du-tovljah, Štanjelu, Komnu, Kostanjevici in Nabrežini. Kje je naša bližnja pošta; — Napišite sledeče: Kje je naše glavarstvo? — Kje naš okrajni šolski svet? — Kje so dekanije? Kje pošte? — Kje železnične postaje? — X. Učitelj pregleda izdelke, jih popravlja in dopolnuje. V našem okraju je 28.000 ljudi, ki so skoro vsi katoličani in Slovcnci. Največ je kmetovalcev — le malo je obrtnikov in trgovcev. Če tudi zdravi na duhu, so Kraševci vendar zaostali v omiki. Od odrastlih jih še polovica ne zna niti brati niti pisati ne in to vsled pomankauja pravilno uravnauih šol. V tem obziru se je v novejšem Času mnogo na bolje spremenilo. — Zdaj je na Krasu 24 rednih šol in 8 šol za silo. Otrok za šolo je 4120 — od teh obiskuje šolo blizo 2700. V obče so gorenji Kraševci bolj omikani nego dolenji. XI. Učitelj risa na šolsko tablo meje glavarstva — otroci za njim. Učitelj pregleda narise — tu pa tam popravi ust-meno. Ko je vse v redu nariše železnice, državne in skla-dovne ceste ki peljejo skozi glavarstvo. Dokončavši veli otrokom isto storiti — med tem pa naj učitelj pregleduje stroške risarije. Kaj smo narisali ? — Kaj še ? — Postavite tako-le zramnje (učitelj pokaže) pri Divači na železnici! To znamnje naj pomenja postajo. Tako pri Sežani in Nabre-žini. Tudi blizo Proseka je mala postaja. Najvažniša postaja je Nabrežinska potem Divaška. Zakaj ? — Tudi postaja v Sežani je precej važna. Zaznamujte kraje, kjer je pošta tako (učitelj pokaže). Zaznamujte z debelo piko Sežano pa podčrtajte jo dvakrat. Kaj je v tem kraju ? — Prav! Sežana je najlepši kraj v našem glavarstvu. Prebivalcev šteje Mizo 1200. V kraju je več trgovcev. Mesečni souinji. 4 razredna ljud. šola, telegraf, postaja, pošta ... Povej še enkrat o Sežani! Blizo Sežane je Lokev, precej velika vas živahni som-nji — velika podzemeljska jama. Proti jugu je Rodik — c. kr. drevesnica za pogozdovanje Krasa. Tukaj je Tomaj sredi prijazne okolice in rodovitnega polja. Dutovlje, velika vas, ravno na razpotju dveh skladovnih cest — pošta. Štanjel, še zdaj obzidana vas na hribcu — pošta. Komen — okoli 1000 prebivalcev. Kaj je v tem kraju? — V Komnu je tudi pošta, 4 razredna ljud. šola in dekanija. Ivomenska okolica je gola in pusta, a pridni obči-naiji so ta kraj precej olepšali. Kostanjevica — 800 ljudi ki se posebno pečajo s kupčijo na drobnem. Tukaj je Brestovica — i/delujejo biče. Blizo Nabrežine je več kamnolomov, v kterili dobi po več sto ljudi zaslužka. Obdelano kamenje se »pošilja v Trst, na Dunaj, Pešto in dr. mosta. — Ribarstvo. Druge vasi v glavarstvu so : Zvonik, Repentabor, Škr-bina, Stjak. Rodik itd. Op o ninja. Na podlagi tega krajepisu osnuje si lahko vsak učitelj krajepis svoje okolice. Kakor določeno v učnih načrtih je obravnavati domači kraj z učenci 3. oziroma 4. šolskega leta. Pri tem je posebno gledati na zemljepisno termiuologijo. Ta pouk pa najbolj vživljajo in povzdigujejo izleti. Pri tacih sprehodih skozi veliki muzej prirode, ktere vodi vešč učitelj, dobi učenec stoprav neki pregled črez vse, kar se je v šoli le posamezno in brez dovoljne zveze obravnavalo. Tu ima učitelj priliko tudi od takih stvari se raz-govarjati, kterih bi sicer v šoli nikdar ne omenil. Majhne težave, ki jim nasprotujejo, dado se z dobro voljo lehko odstraniti. Računstvo. Povod tej kratkej razpravi so mi dale razne učbe ktere sem imel priliko opazovati pri lanskih in letošnjih učiteljskih shodili. Poduku v računstva sta cilj iu namen zelo mnogovrstna. Mnogovrstne so tudi metode, po kterih je moči ta smoter doseči. Vendar bodi učitelju mari, da se one metode poprime, ktera po najložjej in najgotovejši poti do cilja privede. Natančen nakaz k poduku v računstvu za vsako stopinjo ljudske šole najde učitelj v vseh novejših metodičnih računicah. V ljudskoj šoli imajo taki uavodi še veliko večjo pomembo — učitelj se mora v tem slučaju strogo držati šolske knjige, ker tukaj mu ni mogoče odletavati in se raz- prostranjati. Tini došledniše sme se to tirjati, ako so šolske knjige res metodične tedaj posnemanja vredne. Poglejmo Močnikove nakaze k računicam. V njih nahajamo prebogato zbirko zanimljivih nalog učenčevej starosti in zmožnosti primernih. Po njih doseže učitelj poleg gotovega in nezgublji-vega razuma o stvari prej isto urnost, kakor po zastareli navadi, ko so* se morali učenci po muoživni tablici „enkrat eden" na pamet učiti. Nauk v računstvu iuia buditi in razvijati učenčevo zmožnost ter podati mu ima one znanosti, po kterili se za dejansko življenje pripravi in izuri. Nij ga skoraj dneva v živ-Ijeui odrastlega človeka, da bi znanje tega predmeta ne upotreboval. V vsakem stanu in pri vseh opravilih je znanje računstva neobhodno potrebno. Po vsej pravici je tedaj temu predmetu poleg jezikoslovja največ ur odmerjenih. Splošno vodilo pri tem bodi sledeče: 1.) Pri številnih vajah do 10 mora učitelj pri svojih učencih prej temelj postaviti t. j. razloži naj poprej pojem števila, potem izobrazuje in goji naj zmožnost njegovo, da število prav razumi in da si predstavljena števila zapomni. Gojiti se mora tedaj njegova številna moč. Za pojasnjevanje in nazornost, zadostujejo na prvej stopinji popolnoma prsti ali črte na tabli — vendar se morejo že tudi navadni številni stroji z vspehom rabiti. Ko so učenci na prvej stopinji v številnem prostoru do 10 temeljito izvežbaui, preidi koj na sestavljena števila do 100. Ker so številni prostori od 10 naprej do sto teoretično in praktično enako imenitni, ni neobhodno potrebno, da se prej številni prostor do 20 tvori in pretresujc. Vendar če čas in razmere to dopuščajo je to opravilo zelo koristno in vspeli tem gotovejši. 2.) Pravil pri pouku v računstvu naj učitelj nikdar ne narekuje, marveč učenci uaj si sami ta poiščejo. Učitelj mora v vsakem novem slučaju učence napeljavati in primorati, da sami najdejo in določijo, kako bi se praktična naloga prav rešila. Začetnikom nikar ne pravi tehničnih izrazov za števila, ker to bi jim bilo le v kvar. Zvezo posamnih računskih opravil pa morajo že učenci na prvi stopinji razumeti. To učitelj doseže, ako računi začetka z raznimi vidnimi stvarmi, kakor so n. pr. krogle, kamenčki, kocke, črte, pike, prsti i. t. d. Na prvej stopinji poduka moramo imenovana števila prej obravnavati kakor neimenovana, in ravno tako tudi praktične naloge za določene slučaje prej, kakor pa čisto številne naloge. 3.) Učitelj naj kolikor ta predmet dopušča mikavno pod-učuje, njegov nauk bodi živahen in krepek. V to svrho sučejo naj se naloge o stvareh, ki zadevajo njih mladeniški krog. Zastavlja naj jim pogosto take naloge, ki segajo v delokrog njihovih starišev, sosedoh, vaščanov i. t. d. Učitelj mora biti zbirčen, in dobro stori, ako se pri tem ne drži samo vpeljane računice. S tem postaja nauk čedalje bolj živahen in zanimiv, vzbuja veselje do stanu njihovih starišev, kterega se bodo pozneje sami poprijeli. Učitelj ki tako dela, postopa praktično — on uri in pripravlja učence za dejansko življenje. Dolzili in nerazumljivih vprašanj ne zastavljaj učencem. 4.) Pri vsakej praktični nalogi o tem predmetu, naj učitelj vsako stvar prej pojasni, popiše in če mogoče tudi pokaže. Učenci morajo denar, meter, liter i. t. d. videti in utežne mere videti in v svoji roki potehtaviti. Tudi tukaj velja pravilo: popred stvar, potem pojem. Dalje naj jih sili, da se sami o teh izražajo in njih rabo in vrednost povedo. 5.) Računi pa naj se vedno prej na pamet in še le potem pismeno. Preden pismeno nalogo nastavi, naj se učitelj prej ustmeno razgovarja o stvari. Naloge naj bodo početko-ma lahke, pozneje pa imajo se vedno bolj dopolnjevati in težje postajati. Na vsakej stopinji naj učence toliko časa vadi, dok so razumeli in si dobro zapomnili. Ustmeno računstvo ima se skrbno gojiti in učitelj prestopi naj k pismenemu še le tedaj, ko so si učenci v prvem neko ročnost in gotovost zadobili. Premehanično in prehitro pismeno števile-nje ue pelje do cilja, ki ga stavijo nam učni načrti. Tudi na jezik mora učitelj paziti pri računstvu. Nauk v računstvu je najbolj pripraven, da se otroci kratkega in jedernatega govora navadijo. Na to nekteri učitelji premalo gledajo. Med računanjem maio kedaj ustavije otroka da bi se prepričali — so li otroci to tudi umeli. Tudi tukaj naj tirja vselej pravilnega odgovora. Pravilen jezik mnogo upljiva na učence, da reč tem bolje razumejo. 6.) Boljše učence naj učitelj slabejim v izgled stavi s tem, da si pridnejši pri že znanih načinih računstva sami kratke naloge izmišljujejo. Pri tem pa je paziti, da v nalogah rabljene vrednosti morajo dejanskim vrednostim vsaj nekoliko enake biti. Učitelj ki tako postopa doseže dvojen namen : prvi se na takov način utrjujejo v mišljenji in se vadijo umuo razsojevati in sklepati a drugim služi to k vzbu-jenju samostalnosti in pridnosti. 7.) V prvih letih naj računijo učenci na svoje tablice, bodisi v šoli ali doma; zadnja leta pa naj ima vsak učenec za računstvo poseben zvezek, v kterega naj vpisuje naloge. Pismeuo računanje. Poleg računanja na pamet, učiti ima ljudska šola tudi pismeno računanje. Na prvi stopinji poduka v računstvu so nam bile praktične naloge le sredstvo, da so postala računska opravila učencem vidna in razumljiva, ali na sledečih stopinjah so pa naloge vedno bolj istinito praktične, ki kažejo in učijo, kako se mora računanje v posameznih slučajih človeškega življenja vporabljati. Pismeno računanje je jako koristno. Ono utrdi otroku računanje na pamet; teže naloge, ktere se večkrat celo ne dajo na pamet izračuniti, reši je otrok pismeno brez vse težave. Otrok zadobi s tem, da naloge tudi pismeno izdeluje veče veselje do predmeta. Pri obravnavanju metode, kako se na tablo računi, naj učitelj posebno na to gleda, da učenci ne posnemajo nastave mehanično ter da si ne zapomnijo na pamet samo nektere dele opravila, in je le mehanično izpeljajo. Učenci morajo vsako ravnanje v računu prav razumeti — oni morajo razloge svojega početja pozuati. — Zato pa je treba trdnega temelja, kterega ima učitelj že na prvi stopinji postaviti.—• drugače bo ves njegov trud zastonj. Zategadel naj bi se na ljudskih šolah z nepopolno razredbo in z omejenim učilnim časom 1. računica skozi prve dve leti rabila. Več se ne da tirjati in to iz več tehtnih uzrokov. Pred vsem je si zapomniti, da 1. in 2. računica sti začetnici k nadaljevaluemu razvoju v račuutvu. Pisanje in poznovanje številk naj vadi učitelj kolikor mogoče nazorno in na lahko umevni račin. Pri vsakej šte- vilki naj se delj časa mudi in je na vse mogoče načine pretre-suje. Učenci se tako skoro nevedoma seznanijo se številom in se je tudi lože zapisati nauče. Pri tem naj jim pove, da se število za reči ravno tako lahko pismeno zaznamuje kakor z besedo. Za popolnejšo utrditev je vmestno, da se učenci pri posrednem pouku števila vrstoma pisati učijo. S tem pa nočem trditi, da bi se imelo s prva vsa števila napisati, a potem še le računiti; ampak učiti se ima kakor nam metodične računicr. kažejo. Ko so se učenci z glavnimi opravili računstva v krogu prvih deset števil seznanili, je koristno, da se koj potem nadaljuje se sestavljenjem števil viših redov. Pri tem povej učencem, da se po vsaki desetici zopet z nova šteti začne, da 10 je celota prvega višjega reda in da desetice do 100, kot jjojem za število druzega višjega reda, redno nadaljujejo. Številni krog razširjen do 100 in njega dosetično sestavo d& se predočiti na številnem stroju ali s pikami na šolski deski. Izvrsten pripomoček k temeljitemu spoznanju števil je dejaustvena predočba reči za število o kterem se razgo-varjamo. Pri obravnavi sestavljenih števil, naj učenci njegovo vrednost vselej od jednic do desetič, od teh na štotice.... razstavijo; povedo naj da jednice stoje na prvem, desetice na drugem, stotice na tretjem mestu.... počenši od desne proti levi. N. pr. Koliko jednic, desetič ima: 11, 12, 13? Dobro! Da se ne pomotimo zapiši z besedo: 1 desetica 1 jednica. Zdaj pa izpusti besedi pa zapiši število: 11, 12, 13.... i. t. d. Na enak način naj vadi učitelj zapisovati števila do 100. Pri tem pa naj vedno vpraša po jednicah, — deseticah; — kje stoje jednice, kje desetice? — Na ktero mesto zapišemo jednice, na ktero desetice? — Primer: Tukaj imaš 10 kr. Kolikokrat 10 kr. imaš? Mesto teh, koliko desetič smeš vzeti? Ali imaš zraven desetič še ktero jednico (krajcar)? Koliko desetič zapišeš? — Koliko jednic? — Tukaj naj učitelj pove: da izrazimo nobeno jednico, pristavimo desetici na desno ničlo. IUvno tako ravnaj sc števili: 20, 30 ....100. Tako naj se s pogostim ponavljanjem toliko časa vadi, dok ne znajo vsako število brez daljšega pomišljanja povedati in zapisati. 3. oddelek 2. oddelek 1. oddelek milijoni tisoči stotice 9 8 7 > ; : j . d st. G 5 4 st. 3 2 1 • • • . : jednice : desetice stotice Ko so otroci z desetično sestavo do 100 dobro vtrjeni, nadaljuj koj se sestavljenjem števil do 1000. To delo nam ne bo mnogo težav prizadelo, ako učitelj zida na trdno podlago. Pišejo pa naj otroci števila vselej počeuši z najvišjim mestom in ne naopak, ker to bi otroka pri zapisovanju sestavljenih števil iz več edinic višje vrste motilo. Sestavljena števila iz dveh ali več višjih edinic, razdeliti je v oddelke po tri števila, tako da pridejo na vsak oddelek jednice, desetice in stotice enega višjega reda N. pr. "V koliko oddelkov smo razdelili število 9876543 2 1? Vrednost posamnih številk računi se od desne proti levi. Kaj stoji v prvem oddelku? — (V prvem oddelka so stotice, v drugem tisoči, v tretjem milijoni). Koliko številk ima vsak oddelek? — Kaj pomeni prva številka na desni v prvem oddelku? — Kaj druga — kaj tretja? — Imenuj vsoto prvega oddelka! — Enako postopaj pri drugem in tretjem oddelku. Dalje naj učenci v vsakem oddelku določijo razmerje poedinih mest. Umeje se, da take vaje imajo se pogosto pouavljati. Na zadnji stopinji naj učitelj števila narekuje, učenci pa naj je sami obravnavajo in zapisujejo. Ako se nam tudi začetkom zazdeva, da je napredek pri takem ravnanju zelo počasen, vendar pospešujejo take vaje razvoj vseh sodelujočih moči, posebno pa utrjujejo notranjo nazornost, razsodnost in sklepavnost. Da zadobijo učenci tem večjo ročnost v pisavi sestavljenih števil, pišejo naj vselej prej stotice, potem desetice in jednice — tedaj vselej od uajvišjega do najnižjega mesta vsakega oddelka. Tukaj je opozoriti učence, da ona mesta v posamnih oddelkih, ktera ne imenujemo, napolniti je z ničlami. Slednjič gleda naj učitelj, da pišejo otroci števila v pravilni obliki in v spodobni daljavi bodisi v vodoravni ali navpični legi. Dalje prih. V kteri meri je ljudskemu učitelju jezikoziianstva treba ? Učitelj mora jezik, v kterem in kteri uči, dobro znati. To je stavek, ki se po uikakem ne da izpodbiti. Mera dotičnega je-zikoznanstva pa iina se strinjati sč smotri določenimi za stališče, na kojem glede obsega in duha učnih snovi učitelj stoji. Ce ni treba, da je jezikoslovec ali filolog v ožjem pomenu, treba pa gotovo pred vsem, da je trden v učnem jeziku (čemur Nemec pravi: „sprachfest"). Ta trdnost pa zahteva v svojo neobhoduo podlogo oni znesek jezikoznanstva, ki je po mnogovrstnih poteh in vsled zvestih, trudopolno ponavljanih vaj prešel tako rekoč v kri in mozeg. Se 1« iz tega duhovega položja se rodi in vlada neomahljiva zavednost. Jezik pa — in na to je treba paziti — je le orodje, nikakor pa cilj sam sebi, kar je v nekem obziru le filologom, ki imajo iziskovati notrajne in zvunajne zakone kacega jezika, to je prave sledi oblik in miseljsko izrazovanjske pravilnosti, ki se značaju ali duhu dotičnega jezika pristoja in edino prilega. Učitelj ima tedaj v svojih učencih glede na sedajnost in prihodnost, to je glede na prisvojanje tudi drugih predmetov in gledč na nadaljevalno izomik» dovršti pripomoček v njegovi najviši rabljivosti in ročnosti. Z obzirom na pota, po kterih uajlože in naj gotovejše to doseči more vživa ali smel bi vživati tudi tukaj popolno svobodo — le da izkustva svoja in drugih za misleče izpoznanih strokovnjakov v posvet vzame. Treba tedaj — to vsak vidi — da se je učitelj v jeziku sam dolgo, vstrajno iu različno vadil, preden je začil učiti. Umeje se pa, da samo to, kar mu je šola podala o tem, ne more zadostovati; ker pičla šolska berila in slovnica pa profesorjeva razlaga, naj je tudi izvrstna bila, ne morejo nikakor še žaleči glede na odličnost ponujajočega se namena. Treba tedaj, da se je šolski pripravnik kaj oziral in da se učitelj zvesto ozira po literarnih proizvodih. Naše slovstvo — da si še skromno — je pa že toliko, da si more marljiv bralec, ako čita s pazuim duhom in stanovitnim namenom, zajeti zdravo, obilno in zakonito zuauje našega jezika. Slovnica na sebi je merodajna v tem, kar zapopada kot zvest zapisnik jeziških zakonov; sama na sebi ni toraj velelna, ker je le posnetek iz jezika. ne pa ta iz nje, kakor se nekteri napak vedejo in slovnico kot samo nasebno znanstvo smatrajo. Jezik prav likati in izobraževal uči jezikoslovje ali jezikozi.anstvo kterega si moremo prisvojiti z marljivim branjem jeziških umotvorov; slovnica pa obsega le pravila in postave, po kterih se jezik lika in izobraža. Obširna znanstvena slovnica se ve pa da prisvajanje pospešuje, zbuja zavednost in obrača pozor tje, kjer je najti kaj sorodnega v vspeh in vajo. Čem bolj se občinarstvo razvija iu javno življenje izprcininja, tem velelniša postaja človeku potreba, da si prisvoji svoj jezik v njegovih, rekel bi, mnogovrstnih izrazovanih prikaznih. Sedanji učenci bodo enkrat občinarji, eni v svetoval6tvih delujoči, diugi pa sodelujoči v blagor občini. Povsod se zahteva primerno, zdatno in dostojno kretanje jezika. To je ena stran, druga je, da sc,lajni časni značaj tirja izomiko, ki se pa omogočujc edino in samo s popolnim kolikor možnim jezikonastvom kot dotičnim pripomočkom. Učitelj kot šolnik mora gledč na razvoj jezika stati zmerom na vrhu istočasnega napredka, ko-jega pa on kot učitelj bodi le spočetnik da kot tak z v spe ho m deluje v šoli; ne pa kot iziskova-lec ali strog učenjak. Šola mu bodi tudivteui edino sukališče in naloga. Slovenščino smatraj učitelj kot jezik v njenem naturnem razvijanji, kot organizem, ki iina vse potrebne pogoje v sebi za popo-'en razvitek; ona mu nikako ne bodi prehajalen ali za drug pri-privljajoči se jezik, kakor se tu pa tam, a zelo napečno sodi in ravna. Sintaksa mu bodi duh, ki jezik preveja; obilica besedi, rekov, govorin, sinonimov — naj mu bodo prikazni, v kterih se mnogovrstnost utelesuje. —rekel bi—za vid in sluh človeškega mišljenje-nja, kajti govor je glasno mišljenje. Besedišče, reki, govoriue i. t. d. so obleka; oblike so niti in traki. Iz tega se jasno vidi, kaj se hitreje in lože, kaj pa z večjim trudom doseči more, in na kaj je treba v tem obziru v šoli poglavitno delovanje obračati. Oblikarstvo je bolj kouvelcijonaluo, a tudi neomagljivega znanja vredno, v kterem pa vladaj edinost. Bogato besedišče je po-trebuo v javnem življenju, vedah in umetnijab; reki in govorine (fraze), ki se nahajajo v žc danem zakladu jezikovein so, reklo bi se lahko, metodični načini izrezovanja. Sintaksa je jezikov zuačaj in ueizbrislivo znamenje. Beseda sama ob sebi je mrtva in uedoločna; v zvezi z drugimi besedami še le oživi iu postane zuanivka naših misli in čutov. Od ljudskega učitelja se ne more zahtevati, da je kot šolnik jezikoslovec ali strog filolog, pač pa mora stati na vrhu jezikovega napredka, kakoršen se očituje v istodobnem položji slovstvenem. Slovstvo mu bodi vir, iz kojega naj pridno zajema; slovnica mu bodi imenik, ki mu ima zajeto znanje urejati in ntvrjati. Previsoko domišljevanje pa zadržuje v napredku, ovira vBpeh v šoli, odstranjuje ali saj razhlajuje potrebno medučiteljsko kolegijalnost in odkritosrčnost, — tako domišljevanje pa provzročuje tudi večkrat slovnična pričkanja, ki so pogostoma ničeva in brezpotrebna. Naprej — a v skromnosti! Dopisi. IZ KOMNA NA KRASU. Glavni zbor. slov. učit. društva za Sežansko-Koinenski okraj bil je 4. maja v Tomaju po že znanem redu. K zborovanju je prišlo 24 društveuikov. Ad I. Točno po 10. uri otvori sejo g. predsednik Auton Le-ban z navadnim pozdravom poudarjajoč, da je komaj leto minulo od kar smo bili pri učiteljski konferenci v Tomaju zbrani. Takrat se je rodila misel, da si osuujemo učiteljsko društvo. Vsi smo to misel radostno pozdravili in vsak je gorko želel, da bi se društvo skoraj osnovalo. Ta želja se nam je kmala dopolnila. Društvo je pa komaj eno leto staro, tedaj še šibko in potrebno podpore. Podobno je mlademu detetu, ki v prve poskuša spraviti se na noge. Prosi dalje, da bi vsi udje ostali krepki, čvrsti in zvesti podporniki diuštva, kakor so bili v preteklem letu. Zbrali smo se, da postavimo drugi kamen našemu društvu v podlago. Daues imamo vsled §. 27 naših štatutov, glavni občni zbor. Ad II Gpdč. tajnica Štrukelj iz Komna prečita sporočilo o delovanju učit. društva v minulem letu. Društvo je imelo v preteklem letu štiri zbore; v teh so se vršila različna predavanja. (Glej „Šola" IV. zvezek II. leto). Ad III. G. blagajnik Jo s. Ilrovatin, nadučitelj v Sežani poročal je o društveni blagajnici. Povedal je, da šteje društvo 33 udov. Gotovine imamo sedaj v denarnici 26 gold. Trije pregledovale! računov so odobrili račune. Ad IV. Razgovarjalo se je potem o prihodnjem društvenem delovanju. G. predsednik misli, da bi bilo dobro, da bi tudi letos društvo imelo kake štiri zbore. Ker so dnevi po zimi kratki in vreme večidel nevgodno odloži naj se zborovanje na druge letne čase. Pravi dalje, da so bila predavanja v preteklem letu večinoma teoretična, sedaj — v prih. letu — uaj se pa bolj gleda ua praktične vaje — v šoli, t. j. učitelji naj dejanstveno pokažejo, kako ta ali uni predmet učč. Vrstili pa uaj bi se tako, da bi nam enkrat mladi, drugikrat starejši pokazali kako v šoli postopajo. Tako naj bi eni od družili posnemali kar je posnemanja vredno. Ti nasveti so se vzprejeli. — Ad V. Volil se je nov odbor. Pred volitvijo novega odbora pravi predsednik A. Leban, da on ne vzprejme več niti predsed-ništva niti odbomištva, kajti dela ima itak zadosti. Pravi dalje, da ga veseli ker je prišlo društvo v pravi tir broječ 33 udov. Naj bi sedaj kdo drugi poskusil prevzeti društveno vodstvo. Voljen je bil na to sledeči odbor: G. Ant. Benigar, nadučitelj v Tomaju, predsednik ; g. Ant. Koršič, učitelj v Komnu, podpredsednik; g. Janko Leban, učitelj v Lokvi, tajnik; g. Jos. Hrovatiu, nadučitelj v Sežani, blagajnik; g. Ant. Benigar, uadučitelj v Tomaju, pevovodja. Voljeni odborniki se zahvalijo za skazano jim čast— g. Ant. Leban odda predsedništvo Ant. Benigarju. Ad VI. Referiral je potem Janko Leban: „o materinem jeziku in njega važnosti v ljud. šoli." — Spis je bil v istim v parfumi-rani slovenščini pisan in se je sploh nauzočim zel<5 dopadal, — kajti bil je teoretične kakor tudi praktičue vsebine. — Mi bi^ želeli, da bi Janko Leban izvojll priobčiti ta spis v — „Soli". Naj bi tudi on pristopil v kolo Šobnih sodelateljev. — Janko Leban pravi, da naj se mladina vadi misli druzih dobro razumeti; ona naj se nauči svoje lastne misli dobro — pismeno in ustmeno — izraziti. Da se to doseže je treba že v prvem šolskem letu gledati na to, da se „dijalekt" iz šole izruva. — Mladina naj se počasoma privadi književnega jezika. Da Se to že pri prvencih doseže je lepo sredstvo: „skupno izgovarjenje", ker ono izgovarjenje mladini jezike razveže ; lika govorjenje, daj bojazljivim pogum; obvarje otroke pred dolgim časom, obdrži mladino pri predmetu itd. Mladina naj tedaj dospč do tega, da bode razumela, kar v materinem jeziku od druzih sliši, ali to kar drugi v materinem jeziku piščl — Diestenveg pravi: „Eroberung der Schriftsprache ist nnd bleibt das Hauptziel des Unterrichtes in der Muttersprache". Ad VII. Praktičen poskus iz zgodovine je — izostal: pride pa drugo pot na vrsto. — Ad VIII. Sprejel se je predlog, da bode društvo zborovalo prvi četrtek julija meseca v Lokvi. Na to je gosp. predsednik Be-nigar s primernimi besedami zborovanje zaključil. Bil je potem skupni obed v šols. poslopju. Pri zboru, kakor tudi pri obedu, bil je mej nami naš novi g. nadzornik Quantschnigg. A. L. Šolski ogled. C. kr. okrajni šolski svet je v svoji seji dne 10. junija t. 1. ustanovil novo šolo v Dolu: spremenil šole za silo: v Lomu, Lo-kovecu, Levpi, Grabrijah, in Gradišči v redne. Šole v Podgori in Vertojbi razširil v dvorazrednice — dalje Ločnik, Renče, Černiče, Šempas v trirazrednice pogojno, da se namestijo podučitelji v Bu-kovici, Batujah, Ozeljanu in Skriljah. Mesto šole za silo na Srednjem, so vsnuje tu podružnica k Ročinjski šoli. Določilo se je dalje s kakošnim osobjem se ima namestiti ustanovljene učit. službe Ko bodo vsa ustanovljena mesta napolnena, štelo bo učitelj-stvo na Goriškem: 14 nadučiteljev, 37 učiteljev, 9 podučiteljev, 7 učiteljic in 4 podučiteljice. V prihodnjem š. letu (188 2/3) namestili se bodo 4 učitelji in ena učiteljica. PREGLED ljudstva po omiki posneto po poslodnjem áievileiiji 31. decembra ¡880. Terutn, Goriškega in Istro. s sodn. število št. onih, ki zua št. onih . ki zna štev. o okraj, pisati in brati brat vseh, ki E -J3 a oziroma ljudi nu0O brni C glavam. ni. ž. m. i. m. in t C M mesto 74544 25861 23734 796 1676 52065 70 e» C t« predm. 58475 15960 13286 776 1023 31045 53 okolica 1 lS'Jf. 2698 1617 593 520 5428 48 skupaj 144844 44519 | 38637 2163 3219 88538 61 Gorica 20920 7032 6018 113 286 13449 64 Kaual 12743 1053 685 1019 1317 3974 31 Gor. ok. 35064 5667 3917 957 1405 11946 34 Ajdovšč. 12953 1729 1066 889 1044 4728 39 0 m Cervig. 24831 3183 1612 241 175 5211 21 J Korm. 16043 3188 2330 310 353 6181 37 GradiS. 11038 2520 1523 290 293 4636 42 Im O Tržič 13866 3066 1862 40 62 403Ö 37 o J« Komen 13598 2122 1408 1216 1586 6332 46 C o O Sežan. 13569 2203 1491 811 1032 5537 41 Bovec 5947 725 791 170 853 2039 34 Cčrkn. 8630 904 396 1197 1885 4382 50 Tolm. 21882 3213 2331 1837 2772 10253 47 skup. 211084 36605 25430 9100| 12563 83698 40 Roviuj 9522 1987 2096 5o' 161 4200 50 Kopar. 69997 63971 5090 1378 1162 14027 20 Lušin. 37922 47541 4345 265 307 9671 25 p Porešk. 44193 4365 2425 410 415 7615 ¡7 t m Pazen. 39964 2568 1172 219 131 4090 10 Puljsk 50718 11540 4412 756 571 17279 34 Volovsk 39690 4214 2073 595 873 7765 18 skup. 292006 35825| 21613 3679| 3620 74737 25 Skupaj 647931 116949 85680 149421 19402 236973 36 Odštevši otroke 1. — 7. leta v Trstu 11012, na Goriškem 19550 in v Istriji 23777 zna od ostalih brati v Terstu 660/0, na GoriSkem 440/0 in v Istriji 280/0. V številu ljudstva so tudi vojaki všteti. V slovenskih krajih je razmerno mnogo onih, ki znajo le brati — znamanje, da si ljudstvo v novejši dobi iz lastne moči pomaga, n. pr. na Cerkljanskem itd. V vseh 3 deželah je slepih 340 m. iu 234 ž.; gluhonemih 361 m, 245 ž. norih 226 m. 182 ž. in slabega uma 413 m. 255 ž. Število ljudskih šol na GoriSko-Gradišianskem. Rednih šol Rednih šol «P« F* OKRAJI <1 3 2 1 «i h »O 6 5I 4 3 2 i 1 KO U «J s a N razrednih i 3" ¿t 03 -O CJ L. razrednih 'S* a. = je to •g >- xn O •m «0 Tolminski _ 3 1 4 7 _ 3 1 2 8 14 27 28 Goriške okol. — —■ 1 16 17 18 — — — — 12 32 44 56 17 Sežanski — — — 11 11 11 — — 2 — 1 53 26 33 6 Gradiščanski 1 2 3 28 34 44 — A 4 8 16 19 48 96 10 Gorišk. mesta (brez c. kr. 2 — — 2 1 9 1 — 1 — 1 — 3 17 — Skupaj 2 1 3 7 5668 89 1 1 10 h 32 82 135 229 61 št. G69 Razpis učiteljskih sluzeb. V tuka;šniem okraju se s tem razpisujejo 4 učiteljska mesta 3. plačilne vrste, 8 kterimi jo združeno voditeljstvo enornzrednic, in eno mesto učiteljice 8. plačilne vrste. Dohodki »o določeni v dež. šolskih postavah 10 m. 1870 i n 4. m. 1879. Prosilci naj vloie' semle svoje prošnje, previdene s postavnimi «pričevali učiteljske sposobnosti, do 14. avgusta t. 1. po njim predstavnim oblastni-jali. V slučaji, ko bi pomanjkalo kvalificiranih prosilcev, na meatli se bodo podučitelji. C. K K. OKRAJNI ŠOLSKI SVET. v Gorici, 27. junija 1882._ Y ČERNIC, založemk. — llilarijanska tiakarnica.