—    53    ----
Kmetijstvo.
Nerazdeljivost posestev.
Mnogo se govori poslednji čas, kako bi se pomagalo kmetom in preiskujejo se uzroki propada kmetskega stanu.  Jeden teh uzrokov ]e prevelika razdeljivost kmet-
skih posestev. Nastala so v mnogih krajih že tako majhna
¦
zemljišča, da se kmetska rodbina na njih preživeti ne more. Zaradi tega je pa potrebno, da se omeji razdelitev posestev.
To se je že večkrat zahtevalo v postavodajnih za-stopih, upirali so se temu liberalci, kateri žele, da je zemljišče ravno tako svoboden predmet kupčiji, kakor kako drugo blago.
Glavni ugovor proti nerazdeljivosti zemljišč Je pač ta, da ne bode kam z ljudmi, ki se vedno množe, ako zemljišča vedno v sedanji velikosti ostanejo. Morali se bodo izseljevati. Nekateri bi pač si poiskali kak drug zaslužek, nekateri bi tudi kot hlapci in dekle služili pri kmetih, a za vse bi le ne bilo dela. Ta ugovor ima vse-kako nekaj zase. Zaradi tega pa po našem mnenji zares ne gre, da bi se kar reklo, od sedanjih posestev se ne sme ničesa proč prodati. Določiti se mora neko mero za posestvo, izpod katere se ne smejo razdeliti. Posestva morajo biti tako velika, da se na njih more preživeti rodbina. Na manjšem posestvu rodbina le strada, se zadolži, posestvo propada in naposled kmet le mora iti po svetu iskati si zaslužka.
Nasproti je pa v interesu kmetijstva, da se iz večjih posestev napravi več kmetij. Če je posestvo veliko, da bi se na njem živelo dobro pet, deset ali pa še več kmetov, je v interesu kmetijstva samega, če se razcepi. Bolje je za prebivalstvo in državo, če se na isti zemlji pošteno preživi deset kmetskih rodbin, nego bi pa lenaril jeden grajščak.
Zato je pa naše mnenje, da bi bilo umestno, da se dovoli razdeljevati velike fidejkomisne grajščine. Seveda mi nismo zato,   da bi se  mogli   siliti veleposestniki,   da
-------    54    ——
razdele svoja posestva, a država bi jih lahko nagibala k temu s fiskaličnimi sredstvi. Tako naj bi se velika posestva huje obdačila nego mala, kar je tudi pravično. Posestnik, kateri ima na stotisoče dohodkov lahko raz-merno več davkov plača nego navadni kmet. Neki češki kmetski politik je celo izračunil, -da bi se na ta način lahko kmetom popolnoma odpustil davek, kajti toliko bi več plačali veleposestniki. Mi seveda nismo te misli. Morda bi bilo nekaj let res to mogoče, a potem ne več, ker bi se veleposestva vedno bolj delila in bi bilo vedno manjše število tistih, ki bi plačevali razmerno najvišje davke. Mnogi posestnik bi razdelil svojo grajščino na svoje sinove, ko bi videl, da bodo potem vsi manj davka plačevali, nego ga sedaj on sam ; drugi, ki je zadolžen, bi pa rad kaj prodal od svoje grajščine kmetom. Tako bi s časom dobili mnogobrojen srednji stan.
Povoda vzdrževati grajščine sedaj ni nobenega. Sedaj nimajo več tistega pomena za gospodarsko organizacijo, kakor so ga imele v prejšnjih časih.
S tem, da bi se pa omejilo razdeljevanje zemljišč, bi se nekoliko tudi omejilo pomnoževanje prebivalstva. Znano je, da se prebivalstvo bolj množi, čim bolj se raz-kosavajo posestva. Manj ljudij se bode ženilo, če ne bode imelo svoje koče. Pomnoženje prebivalstva je pač v starih časih veljalo za blagoslov, a dandanes pa ne more veljati več, in zaradi tega so baš konservativne stranke večkrat naglašale, da bi bilo potrebno omejiti svobodno ženitve. Bolje je, če je malo kmetov, pa tisti dobro žive, nego bi pa bil nebroj malih kočarjev, ki bi stradali. Zemlja le neko določeno množino rodi, več pa ne dobiš iz nje, naj jo še tako umno in pridno obdeluješ.
Zato je potrebno, da se zakonito določi nerazdelitev zemljišč, ker to je jedino^ če hočemo ohraniti trden kmetski stan, sicer pa dobimo kmetski proletarijat.