Nazorni nauk v drugem razredu Ijudske šole. 4. Yaja. Obleka. Otroci! kdo mi zna povedati, kaj umejemo, kadar izgovorimo besedo: obleka? — Res je tako; vse one stvari, ki jih oblačimo, imenujemo: obleko. čimu nam je obleka? Kakšno obleko imajo moški? kakšno ženske? kakšno dečki? kakšno dekleta? Moški nosijo hlače, telovnik, suknjo itd., zato se ta obleka imenuje moška obleka. — Kikljo, zastor, pečo itd. nosijo ženske, zatorej se ta obleka imenuje ženska obleka. — Iz česa je suknja? Kdo mi zna povedati, iz česa je pa siikno? — Dobro si povedal; sukno je iz volne, in to iz ovčje volne. A kdo nam daje volne? Ovca je pokrita z dolgo, kodrasto dlako, ki jo volno imenujemo. Zaradi volne ljudje največ rede ovce. Ovce, ki dado mnogo lepe volne, imajo malo mesa; mesnate ovce dado slabejo in debelejšo volno. — Kako dobimo volno od ovac? Nu, poslušajte, to vam hočem povedati. Kadar pride zima, takrat dobi vsaka žival od ljubega Boga gostejšo obleko, da je ne zebe. Pes dobi gostejšo dlako, krokar gostejše perje, in tudi ovca dobi gostejšo, kodrasto dlako, ki jo volno imenujemo. Volna varuje ovco zimskega mraza. Kadar pa pride ljuba pomlad, potlej je gorkeje, in ovca bi se rada iznebila zimskega kožuha. Prevroče bi jej bilo, ako bi morala vse poletje nositi toliko volne, kolikor jo je imela po zimi. Zatorej ženo ljudje ovce h kacemu potoku ali plitvej reki, ondu jih prav čisto opero, in druzega dne, ko se jim je volna osušila, ostrižejo jih do čistega. Volna se striže navadno jedenkrat na leto in to okoli binkoštib. Iz volne se predo, pleto in tko vsakoverstne pletenine in tkanine, od najtanjšega sukna do debelega in grobega bukovca ali darovca. Ako bi radi imeli črnega, plavega ali rudečega sukna, moramo volno pobarvati. To stori barvar. Kakšna obleka je iz sukna? Kdo jo nareja? A poslušajte otroci še dalje! Mi imamo še neko drugo vrst volne. V daljnej. tujej deželi, kjer ni nikoli tako hude zirae, kakor pri nas, raste grmu podobna rastlina, katere sad je podoben našim orehom. Kadar ti orehi (glavice) dozore, n>zpočijo se in iz njih se prikaže innogo tenkih, svitlo-belih, volni podobnih kocin ali nitek, ki jih drevesno volno ali bombaž imenujemo. Te volne se mnogo pridela v gorkih krajih starega in novega sveta, posebno pa v severnej Ameriki. Drevesna volna se najpred semena očisti in potlej sprede v prejo. Iz preje se tko mnogovrstne tkanine, recimo: katun, mušlin itd. (Učitelj naj pokaže kosec katuna, mušlina itd.) Iz bombaževe preje pleto pridne deklice nogavice. Iz platna od drevesne volne se šivajo srajce, rjuhe, rute itd. (Ponavljanje). Srajca je oblačilo. Srajca je navadno iz domačega platna. Domače platno je iz prediva, a predivo se dobi iz lanii in konoplje. Lan in konoplja ste rastlini. Laneno predivo daje boljšo in tanjšo prejo od konopnega, zato je pa tudi laneno platno draže, kakor platno iz konopuega prediva. Po leti, ko bo lan v cvetji, povedati vam hočem več o tej zelo koristnej rastlini; povedati vam hočem, kako se iz lanu naredi predivo, preja in naposled srajca. Ti, Jožek, povedi mi vso moško obleko! (Srajca, spodnje hlače, gorenje hlače, napisnik ali telovnik, jopič, ovratnica, ruta, suknja, plašč, klobuk itd.) Kaj pa imamo na nogah? Na nogah imamo čevlje ali škornje. Pomnite: Vse, kar obujeujo na noge, imenujemo: obutal. Čevlji so tedaj obutal. Iz česa so čevlji? Iz usnja. —¦ Kdo naredi usnje? Strojar. — Iz česa naredi strojar usnje? Iz živalskih kož. (Volovskih, kravjih, telečjih, ovčjih, kozjih i. t. d.) Po mestih in večjih tvgih nosijo nekatere gosp. tudi obleko iz svile (žide). Svilnata obleka je iz svilnatih nitek. Te nitke sprede neka gosenica, o katerej bomo pozueje govorili. Na glavi nosimo klobuke, kape in slamnike. Klobuki so iz klobučine, slamniki iz slame. Kdaj nosimo slamnike? Pouk in pravila. Obleka stoji mnogo denarja, a denarje si morajo vaši starši s težkini dclom zaslužiti. Zatorej morate obleko varovati. Zahvalite se vsaki dan ljubeinu Bogu, ki vam je dal tako dobre starše, da vam skerbe za obleko in obutal. Mnogo je ubožnih ljudi na svetu, ki si ne morejo kupiti lepe obleke, tacih Ijudi ne sinemo zasramovati, ker obleka ne dela človeka, to se pravi, da tak človek, ki je lepo oblečeD, ni vselej dober in plemenit, tudi pod ubožno obleko prebiva plemenito srcč. — Kadar srečaš starejšega od sebe, vzemi kapo ali klobuk z glave in pozdravi ga prijazno. Prijazne in uljudne otroke ima vsak dober človek rad. Kadar se vam na obleki kaj raztrga, prosite mater, da vaua zašije ali zakrpa; raztrgaui ne smete med ljudi. — Tudi umazana ne sme biti obleka; grdo je videti človeka, ki je umazan ali raztrgan. Nove obleke ne morete imeti, kadar bi hotli, a čedna in snažna je lehko obleka zmiraj, ako se na snažnost gleda. Daljenaj učitelj vpleta primerne prigovore, uganke inkratke povestice, kakor sem to pri poprejšnih vajah pokazal. To se zna, da niora učitelj tacega gradiva vedno pripravljenega imeti, zatorej naj pridno čita slovenske kDJige in si naredi zbirko primernih prigovorov, uganek in druzega enacega blaga. V nVrtcu" je primernih uganek in povestic na izbiro, zatorej mi jih ni treba tukaj ponavljati, ker moj namdn je le pokazati pot, kako naj se nazorni nauk v drugem razredu ljudske šole razvija. Pri tej obravnavi naj učitelj na tablo nariše: klobuk, kapo, suknjo, hlače, čevlje itd. Pri risanji naj povdarja ravnoležne in navpične črte. Pri tej vaji otroci tudi lehko naštevajo rokodelce, ki obleko in obiital zdelujejo, kakor tudi orodje, ki ga pri tem delu rabijo. Vse to se na šolsko tablo zapiše iii otroci prepisujejo v svoje spisovnice.