Dopisi. Od Sv. Lovrenca ob kor. žel. (Žalostno dolžnost) so dne 31. oktobra izpolnili naži župljani, ko so spremili zemeljske ostanke našega rajnega župnika, vlč. g. Jožefa Toporišič, kn. šk. dub. svetovalca. Pri nas so bili celih 25 let za župnika, sem od leta 1867 in bolehanje jih je letos prisililo, da so prosili za vpokojenje ter bi bili s prvim dnevom t. m. se preselili v Maribor, toda božja previdnost je sklenila drugače: umrli sonamrečuno soboto zjutra in zadnji dan m. m. smo jih pokopali. Zadnji dan, ki so si ga bili postavili za svoje delovanje v duh. službi, ta ,je postal tako tudi zadnji dan njih prebivanja na zemlji! K pogrebu se je zbrala velika množica domačih župljanov in 19 čč. gg. duhovnikov. Vlč. g. Jožef Fleck, dekan v Jarenini, so v cerkvi prosili v imenu rajnega gospoda z zgovorno besedo slovo od njih duh. ovčic, vlč. gosp. Anton Hajšek, dekan v Slov. Bistrici, so služili poleg dveh čč. gg. kaplanov za njih dušo slovesno črno sv. mašo, vlč. g. dr. Ivan Mlakar, vodja dijaškega semeniSča v Mariboru, pa so vodili pogrebne obrede. Ne smemo pozabiti ganljivega petja v cerkvi in na pokopališči od strani čč. gg. duhovskih pevcev in gg. učiteljev: marsikatero oko se je porosilo pri besedah pesrai: ,,Blagor mu, ki se spofiije, V hladni zemlji sladko spi. . ." Rajni gospod so bili jako delavnij posebno še v gospodarstvu. Skrbeli pa so tudi za lepoto hiše božje in je župnijska cerkev sedaj po njih trudu v lepem, dobrem stanji. Naj počivajo v miru! Od hrvaško-štajarske meje. (Grozna nesreča.) Ko je bil pred nekolikimi leti na Pilštanju sv. misijon, obnašala se je čudno neka ženska med pridigo v cerkvi. Okolistoječi opomnijo, da »nori«, drugi si že šepetajo, da »gori« in gori, gori, šlo je glasno po cerkvi in ljudstvo je zbegano in hiti iz cerkve. Pri veliki gnječi krog glavnih vrat se nekateri ranijo; da se pa večja nesreča ni zgodila, zabranila sta pridigar in pa domači g. župnik, ki sta mirila ljudstvo. — Toda vse hujše godilo se je unjo nedeljo, dne 30. oktobra, na Vinagori, ki stoji na hrvaško-štajarski meji. Na Vinagori je bil cerkven shod, obilno ljudstva se je sešlo. Služili sta se ob enem dve sv. maši, v cerkvi in pa zunaj cerkve v neki kapeli in ljudstva je bilo vse natlačeno po mostovžu krog cerkve. Bilo je jasno, le posamezne megle se gonijo po nebu. Neka pred stolpom stoječa ženska zre proti nebu, vidi naprej drveče megle, pa misli, da se stolp nagiba in začne kričati na vse grlo: bežite, »turn« se podira! Kakor blisk se raznese med ljudstvom, 'da se stolp, da se cerkev podira. Preplašeni begajo po mostovžu, vse išče lin in vrat. Ker so začeli tudi iz cerkve vreti, nastaja gnječa vedno večja in večja. Veliko jih poskaka skozi line iz mostovža v globino, zakaj cerkev stoji na griču; največ pa se jih gnjete iz mostovža po stopnicah navzdol, kjer so se godile grozovite reči. Po njem je bilo, kateremu je spodletelo na stopnicah; kdor je ob strani obvisel za obleko, bil je vsaj ob roko • ali nogo, sreča velika, če je le z raztrgano obleko ubežal. Ko se je poleglo to divje pogajanje ljudstva, videl se je strašen prizor na omenjenem mestu. Okoli dvajset oseb so pomandrali in zmučkali ter spravili ob življenje — med temi sta se nahajale tudi dve noseči ženi — s polamanimi rokami ali nogami in drugih ranjencev je bilo, kakor se nam poroča, okoli petdeset. Tla so postlana s kosci različnih oblek in možkih in ženskih pokrival. To ti je bilo grozno! Kak obup, kaka žalost, kak jok in stok povsod! Ranjenci prosijo pomoči, drugi begajo in iščejo svojih v strahu, da so se jim ponesrečili, pri stopnieah pa milo plakajo okoli stoječi za ranjimi sorodniki, prijatelji in znanci. Bodi jim Bog milostljiv, nas pa varuj nagle, neprevidene smrti! —r— Od Svetinj pri Ormoži. »Napočil je dan« tudi nam, ki snio dolgo in težko pričakovali novo imenovanega nam župnika, čast. gosp. Ivana Bohanca. Po vseh kotičih naše fare slišala so se zadnji teden od ust do ust vprašanja: Kedaj bodo prišli? Kako bodo nek z nami zadovoljni? Kako bi jih sprejeli? itd. Še mnogo drugih vprašanj in razgovorov priča nam živo, kako brižno se je vse ljudslvo vnelo za novodošlega gospoda, a to ne zastonj — brez vzroka. Ne samo njih prejšnje delovanje kot duhovnik in narodnjak, ampak tudi nadeja, da napočijo za našo faro s prihodom takega vrlega delavca na verskem in narodnem polju, tudi za našo faro svetlejsi dnevi. Gotovo že samo to zadostuje, da smo bili dne 15. vinotoka že od ranega dne skoraj vsi po koncu, pripravljajoč vse posrebno za dostojni sprejem. Popoldne se je zbrala šolska mladina po vodstvu svojih učiteljev, občinski predstojniki, drugi veljaki in mnogo občinstva. S solznimi očmi so se zahvalili novodošli č. g. župnik sprejemnim govorom č. g. provizorja Pajtlerja, jedne učenke ter jednega učenca. Te solze so nas prepričale, da jim je svet njihov poklic, da nam je vdano njihovo blago srce, da nam hočejo biti dober duhovni oče in hraber vodja na vse strani. Zategadelj smo neizmerro veseli, da jih imamo, Vekovečnega gospodarja zemlje in neba pa prosimo, da nam jih mnogo let ohrani zdravege in krepkega. V to pomozi Bog! —a— jlz Žalca. (Nove stavbe.) Odkar leze železna kača od Celja do Velenja, se je spremenilo po naših krajih mnogokaj. Ako se pelješ s Savinjsko železnico, vidiš med potom marsikatero novo stavbo, ki je v teku zadnjih mesecev nastala. Se ve, da tudi mi 2alčani nečemo za drugimi našimi sosedi zaostati in naš trg se vedno lepša in širi. Ne bom našteval novih lepih hiš, ki so se po 'našem trgu deloma že postavile, deloma pa se še stavijo, ampak dovolite mi, gospod urednik, nekaj besedic o poslopjih, ki se iz železničnaga voza vidijo. Gospod Šimon Kukec je namreč postavil pri kolodvoru lepo bišo, kjer se bo v kratkem odprla gostilna za železniške potovalce. Kdor večkrat z železnico potuje, pač dobro v6, kakšna dobrota in potreba je taka goslilna. Blizu te hiše pa stavi isti gospod še veliko novo pivovarno, ki bo, kakor se sliši, po najnovejšem slogu narejena in tudi vsi stroji bodo popolno novi, katere bo veliki parni stroj gnal. Veliki del te tovarne je že dodelan in reči moramo, da bo ta pivovarna tako izvrstno urejena, upamo, da se bo izdelovalo tudi toliko izvrstnega Savinjskega piva, da nam te pijače ne bo več treba od ptujcev in židov dobivati. S Pohorj a. (0 b č i n s k a c e s t a.) V kako slabem stanu je cesta v Lehnu, kažejo besede veleč. gospoda okrajnega glavarja: »To ni častno za občino, ki ima večinoraa kamenito okolico in vendar tako slabo cesto, kakoršne je težko še kje najti!« In zares, maisikateri bi si rad ogledal lepo šolsko poslopje, a te nezrečeno slabe ceste — bolje »luže« — brez vsakega peš pota se mora vsak tujec zbati. Lehenčan pa, ki se ne more te ceste ogniti, naj pa stori tako, kakor nek tamošnji, res »bistroumni« kmet! Šel je namesto po cestnih lužah, raje po potoku rekoč: »Voda tam — voda tu; pa ta je vsaj čista!« Našim otrokom pa bode naredili velike, eolnom podobne »cokle«, da se lahko čez imenovane »luže« v šolo pripeljajo. In z ozirom na to, da uboga živina in orodje pri takej vožnji veliko trpi, mislim, da nam sedanji, novi občinski odbor napravi boljšo ccsto, posebno pa steze. Z Bogom! Iz Vitanja. (Shod.) V nedeljo popoldan, dne30. oklobra imela je Šlovenje-graška »podružnica sv. Cirila in Metoda« svoj shod v Št. Florijanu. G. g. M. Fideršek pozdravi zbrano občinstvo ter mu razloži namen le družbe. Ozira se na delovanje sv. bratov Cirila in Metoda, ki sta prinesla slovanskemu narodu krščansko vero. A s tem sta se zamerila Nemcem, ki so dobro vedeli, da bodo v prihodnje še težje Slovane ponemčevali, če jih bodo vodili domači dušni pastirji ter jim odprli pot do višje omike. Tožijo tedaj sveta brata krivovere, toda ta sta bila spoznana za nedolžna. Družba sv. Cirila in Metoda skuša njuno delovanje nadaljevati, poteguje se za versko šolo, dela na to, da bi se otroci v šoli učili vsaj v nižjih razredih v svojem maternem jeziku, v kaloliskem slovenskem duhu, skrbi pa tudi, da bi stariši, katehelje in učitelji pri vzgoji otrok složno delovali, drugače je njih trud zastonj in godilo bi se njim, kakor možu in ženi, ki sta imela le malo gredico. Žena je nasejala na skrivnem solato, mož pa boba, in ko začne zeleneti, populi žena vso zel in tudi bob, pusti le salato; pride pa mož, ta pa potrga vso salatico misleč, da bo bob ležje rastel. Zadnjič ničesar ni bilo. Tako je z vzgojo. — Na to povzame besedo predsednik podružnice, č. g. A. Ostrožnik ter dokazuje prav živo, kako potrebne so podružnice sv. Girila in Metoda tudi na Stajarskem. Sola ima velik upljiv na otroka in če je šola slaba, slaba je tudi vzgoja; podlaga pravi šoli pa je sv. vera, ki blaži srce in ga s čednostmi napolnjuje. Ta družba pa ravno skrbi, da se take šole ustanovijo in da se zabranijo kolikor mogoče nemške, šulvereinske šole, ki hočejo nc le samo otroke odtujiti slovenskemu narodu, temuč tudi izbacnili iz šole krščansko vero. Po dokončanem govoru oglasilo se je precej novih udov. Vrli Florijančani in sosedi, ohranite v spominu, kar ste slišali to nedeljo, Ijubite svoj jezik, v kalerem vas je učila mati spoznavati Roga in podpirajle radi družbo sv. Girila in Metoda!