ublja^sk^
..L-   U     '      .t —i-
i„i,...„l„„..„.,..,..».,i....,.,„.„H...,
O)lffIOtOtCI0I0y0IOIOIOIOID»O IptO^OIOIO KO I
Leposloven in znanstven lisK
Izdajatelji :
Janko Kersnik, Fr. Levee, Jos. Stritar, dr. Ivan Tavčar.
Leto III.
y Ljubljani,  i. februvarija  1883.
jŠtev, 2.
Stara mati.
Balada.
>ala je tema na Ukrajino,
V  grobni mir zavila vso ravnino; Grobni mir objel je kočo belo, Spanec v koči mater osamelo.
Težek sen mi sanja mati siva : 0 Ivanu, sinu svojem sniva, Ki je šel iz ljube domačije, Da za belega se carja bije.
Vidi mati svojega otroka:
V  prsih rana mu zija globoka, A iz rane kri rudeča teče — Tiho Ivan materi šepeče :
„Daleč, kjer stoje gore Balkana,
V  grob so deli vašega Ivana — Težko, težko mi po vas je, mati, Da ne morem v tihem grobu spati."
Predno v jutru zlati zor napoči, Prebudi iz srni se mati v koči: Stoka starka v silni bolečini, Joka po Ivanu, svojem sini.
Siva mati kočico ostavi, Daleč se od njena pot napravi; Ide po neznanem širnem sveti — Enkrat mora še Ivana zreti!
Daleč, daleč turška je dežela, Siva mati stara že in vela Trudno leze čez ravan peščeno, Noge težke, težje srce njeno.
Mesce tri mi starka je hodila, Vroče potoma Boga molila; A po mescih treh prišla v Turčijo, Kjer junaci ruski v grobih spijo.
Grob pri grobu se na polji vzdiga, Križ pri križi se nad grobi dviga  — „„0h pokaži, Bog, mi v tej-le sili, Kje počiva Ivan moj premili!""
H grobu se za grobom starka klanja, Kliče dete svoje brez nehanja: ,, „Ivan, Ivan, ti moj otrok zlati,
i 1 a i.
Odgovori, jaz sem tvoja mati
Tiho po grobeh junaci spijo, Jadni majki ne odgovorijo — Starka smrtno zapusti planjavo, Dalje v turško zemljo gre krvavo.
Pa z bojišča hodi na bojišče, Po grobovih tam otroka išče, In kjer koli grob neznan sameva, Svojega Ivana kliče reva:
82 .
—b— • Po nevihti.
„„Ivan, Ivan, ti moj otrok zlati! Odgovori, jaz sem, tvoja mati!"" Brez števila grobov obhodila, A nobena prava ni gomila.
Sredi gore, nizek in samoten, Skriva se pod hrastom grob tihoten; Trudna pod drevo na grob poklekne, V tihi grob bolestno starka jekne:
„„Ivan, Ivan, ti moj otrok zlati, Odgovori, jaz sem, tvoja mati!"" Glavo skloni, sapo nase vleče —¦ Cuj, iz groba otel glas šepeče:
„Težko. težko mi po vas je, mati. Da ne morem v tihem grobu spati.!" Vikne starka, da se v hrib razlega. Da po dolu glas odmeva z brega.
Grebe mati zemljo raz gomilo, Koplje jamo v grob se zadnjo silo — Ko je v tretje luna posijala, Do sinu je mati izkopala.
Dolgo, dolgo mu obličje gleda, Pa poljubi ga na ustna bleda. Gorko ga poljubi ter omahne — Zraven sina dušo mi izdahne.
Krilan.
Po  nevihti.
°1$<asut še ni prerani grob,
(tO
^ Krog njega pa v okrožji tožnem Vrsti se pevcev drazih trop, Vrsti v molčanji se pobožnem.
In zdaj pojo! . . Kako v srce Zveni lepo to petje milo! Kako, kako v oči solze Mi vabi z nevdrživo silo!
A moj pogled drugam hiti In grob se drug pred mano širi, In mnogo nad se vanj loži. In nanj solza lijo se viri!
Poprej, poprej vihar strašan, Polja in žetve pokončal je, In v grob dejal jih je prostran. Potem pa besen hitel dalje . .
Pač mir je zdaj, a mir težak Ovenčan z jadnimi tožbami. Na pali plod, poprej krepak, Ozira vsakdo se s solzami!
In polje to. tako lepo, Le grob je nadej pokončanih, In z grmov pevci mu pojo, Pojo v glasovih dobro znanih!
Oh pojte le, oh pojte le . . . Tam v nizkem hramu borne koče Tožbe in vzdihi se glase In milo kmet z družino joče ! . .