Breda LUTHAR*
ŽENSKE REVIJE: NADALJEVANJE POUTIKE Z DRUGIMI SREDSTVI
Politiki na kavču
Ženske revije so nastale kot normativna komunikacija, ki je paternalizirala bralke in jim predpisovala primeren način življenja in vedenja. Današnji ženski časopisi so ohranili to normativno funkcijo - imajo eno najpomembnejših vlog v konstrukciji ženskosti v sodobni zahodni družbi. Upravljajo z ženskim vedenjem in videnjem, subjektiviteto, z njihovo seksualnostjo in percepcijo politike. Revije praviloma konstruirajo ženske kot homogeno skupino in predpostavljajo skupno žensko izkustvo, ne glede na razlike v izobrazbi, kulturnem, ekonomskem in socialnem kapitalu. Sama verzija ženskosti zgodovinsko in kulturno sicer variira, obenem pa se razlikuje od revije do revije (implicirana bralka Glamourja se razikuje od bralke, ki jo tekstualno predpostavlja diskurz "slovenske družinske revije"/flHfl^. Konstrukcija homogene Mi-skupine je mogoča le s pomočjo konstrukcije Drugega - moških, posebej moških v javnem prostoru. Ženske revije so sicer osredotočene predvsem na samoizpovedovanje in samoizpopolnjevanje, na kultivacijo in objektivizacijo telesa, obravnavo in permanentno refleksijo osebnih ter družinskih odnosov in redkokatere revije za ženske ali tim. družinske revije se ukvarjajo s političnimi zadevami. Tematsko se osredotočajo na potrošnjo, seksualnost, zdravje, vzdrževanje doma in družine in tudi politika je reprezentirana le v povezavi z zasebno sfero.
Politika se tako v ženskih revijah pojavlja na dva načina. Prvič, kot moralistična presoja o političnih ukrepih, ki zadevajo življenje žensk in življenje njihovih družin. Ko ženske revije govorijo o politiki, se bodisi zavzemajo za kvaliteto družinskega življenja (ženskam je podeljen mandat za skrb za emocionalno zdravje družinskih članov in partnerstva) ali prihodnost otrok - partnerstvo, zdravje, incest, posilstvo, nasilje .... Teden za tednom ali mesec za mesecem v teh revijah beremo veliko zgodbo o življenju, kjer je družina središče zapleta in kjer je svet prave politike oddaljen od realnega življenja žensk.
Drugič pa se politika pojavlja v obliki intervjujev s politiki v zasebni sferi ali z njihovimi ženami (...Pogled v diiSo Janje Podobnik..., Ministrske žene ...). Gre za žurnalistični žanr, ki ga bomo imenovali "Prijazno pri politiku doma". Intervjuji s politiki v zasebni sferi seveda dopuščajo politična namigovanja. Toda to je prijazna kritika. Zvedeti resnico o politiku pomeni zvedeti podrobnosti o njegovem življenju v zasebni sferi in domačem okolju (...Z ženo R. sta poročena dvaintrideset let. Kakšen je vaš recept za dolg in itspešen zakon."... Ste zelo navezani na svoj dom!'...S čim vas je očaral?...).
' tJr. Hmiti Lulliar, doceiilka na 1'akulietl za dmtbene vede.
What's the story, oh, the inorning glory? Novinar-ka "družinske" revije Jana izbere kurantnega politika. Politik ima morda rojstni dan, morda je največji po-pulistični demagog v parlamentu, morda je soudeležen v parlamentarnem pretepu, morda je v postopku interpelacije. Morda je v dvomljivo reprezentativni interni anketi - psevdodogodku, ki služi zgolj za to, da skonstrurira priložnost za novico - izvoljen za najbolj seksi, najbolj elegantnega ali najbolj priljubljenega politika C Kučana za moža, Pahorja za ljubimca - anketa s Slovenkami...). Politik je poslikan v domači dnevni sobi in pred hišo - prijazen in ljubeč oče in mož je, v družini črpa moč za politični boj za dobre stvari. Hiša je običajna slovenska bajta, no, morda nekoliko večja, morda ima manj slučajnih stilistično raznovrstih prizidkov (garaža, drvarnica, delavnica ...). Kavč na katerem se družina poslika je običajna predimenzionirana neokusna stvaritev oblikovalcev slovenske velikoserijske pohištvene in tekstilne industrije, vrt je skrbno negovan, cvetlice dobro oskrbo-v;ine. Morda goji cvetlice, v prostem času rad hodi po gobe, planinari ali pa igra golf, najverjetneje je žena njegova zvesta prijateljica in zaveznica, ki mu bo stala ob strani tudi če bo interpelacija uspela, morda so otroci njegov ponos, morda ga kljub temu skrbi, da z njimi ne more preživeti toliko časa, kolikor bi želel. Najverjetneje z rekreacijo ohranja ravnotežje, potrebno za stresno življenje slovenskega parlamentarca. Politik je človek kot se šika, politik je Slo\'enec kot se spodobi - žena je zvesta družica, z otroci preživi manj časa kot bi si želel, med vikendi se rad rekreira, da se sprosti in nabere novih moči (...Dopustapraktično ne izkoristim. Si pa tudi vzamem čas za partijo tenisa, gledališče, kino. ...Njemu ta hiša sredi gora pomeni več kot vikend in prav nič ne razmišlja, kam jo bo mahnil, če ima na voljo štiri ure časa... Le nedelje so pri G. čas za počitek. Takrat se zakonca odpravita k maši in se odzoveta kakšnemu vabilu za koncert ali prireditev...)
Povsodnost in vscprisotnost: politik postane človek
Skozi zgodbe popularne kulture se konstruira naša nocija dobrega in slabega, moralnega in zla, Mi-skupnosti in "Drugih", starševstva, partnerstva, nacionalnosti, razreda ... Medijske zgodbe nam ponujajo material (simbole, mite, zgodbe) s pomočjo katerega konstituiramo (imaginarno) skupno kulturo, konstruiramo svet, ki siga delimo, v katerega se vključujemo s stalno konzumpcijo popularnih medijev. Na ta način zgodbe popularne kulture (v glavnem gre za medijsko kulturo) oblikuje konsenz, kjer se predpisani odnosi moči naturalizirajo. Ena večjih napak je tako govoriti o politiki in zapostavljati ali trivializirati njeno tesno zvezo z retoriko popularne kulture in politični diskurz obravnavati kot da bi bil ta popolnoma ločen od diskurza popularne kulture, predvsem medijske kulture.
Na splošno imamo opraviti s prepletanjem diskurza politike in diskurza popularne kulture ali pa diskurza informacije in argumentacije ter diskurza zgodbe, melodrame, spektakla. Način, na katerega se politika danes legitimira, je tako nujno povezan s popularno kulturo. Od zibelke do groba smo potopljeni globoko v popularno kulturo, politika si sposoja njeno imaginacijo, zgodbe, retoriko in prakso, njeno dramatizacijo in njene osebnosti. Gre za splošno spremembo v poli-
učni kulturi zadnjih desetletij, kjer sta politika in zabava tesno povezani: predvolilni boj je vedno bolj povezan z oglaševanjem, politične preference z estetiko in življenjskim stilom, volitve pa z nakupovanjem. Ne gre le za spremembo diskurzov in načinov pripovedovanja, ki so bili prej ločeni, temveč tudi za svet osebnosti. Oblike zvezdništva danes segajo od glasbe, športa, modnega sveta do vseh ostalih oblik popularne kulture (vključno s politiko). Svet lokalnih političnih osebnosti ni več strogo ločen od sveta lokalnih lastnikov butikov, voditeljev talk showov in drugih "performerjev". Ravno preko konstrukcije javnih osebnosti se politika in zabava najbolj tesno povezujeta. Leonardo di Caprio in BiH Clinton, Borut Pahor in Vinči Anžlov~ar, Čuki in predsednik republike, Miša Molk in minister za kulturo itd. itd. se pojavljajo v isti meta zgodbi o življenju in konstruirajo isti skupni svet. Politične osebnosti predstavljajo kanal skozi katerega je mogoče prav tako dobro razpravljati o zasebnosti in konstruirati "Mi-skupnosf, kot s pomočjo drugih zvezd.
Tako v popularni kulturi kot v popularni politiki ima zvezdništvo dvojni status: v prvi vrsti je rezultat konstrukcije in manipulacije, torej rezultat zavestnega preoblikovanja politika v politično osebnost, v blagovno znamko. Konstrukcija poteka tako zavestno in po zaslugi industrije odnosov z javnostimi ali osebnega naprezanja politika bolj ali manj načrtovano in industrializirano. Po drugi strani obstaja "mitološko partnerstvo", ki eksistencialno f>ovezuje različne oblike pop kulture (tabloide in popevkarsko sceno, televizijske talk showe in politične zvezde in podobno) in je nujno za njihovo preživetje.
Kot kulturni fenomen je konstrukcija vseprisotnih osebnosti politikov vedno komunikacija z občinstvonv^volilci. V zavestni instrumentalni konstrukciji politikov v osebnosti iz političnih razlogov, je kultivacija personae tudi nenehna interpretacija kulture. Nikoli ni mogoče "ustvariti" politične zvezde, mogoče pa je "predlagati" kandidata za zvezdništ\'o. V tem smislu se konstrukcija zvezd v politiki vedno ukvarja z manipulacijo pomenskih sistemov v kulturi. To počne v upanju, da ji bo uspelo konstruirati "simbolni produkt", ki bo vzpodbudil uspeh v politiki. Zvezda kondenzira in reprezentira (sub)kulturne ideale obnašanja, delovanja, stila, občutenja. Tako je politik-osebnost projekcija in utelešenje skupnostnih idealov in na nek način predstavlja metaforo in artikulira kaj pomeni biti človeško bitje/vodja, moški... v družbi, subkulturi. Predstavlja posebljeno obliko določenega tipa moškosti, ženskosti, avtoritete, vodje.
Iz politika lahko naredimo politično osebnost le tako, da konstruiramo njegovo metatekstualno identiteto. Politik ima javni zasebni jaz, ki je konstruiran s pomočjo stalne prisotnosti in kroženja v medijih na podlagi tega, kar je znanega o njegovem zasebnem življenju - tako kot je zvezdništvo v zgodovini filmske industrije povezano s studijsko načrtovanim kroženjem informacij o igralcu v zasebni sferi in se razširi onstran informacij o filmih v katerih igralec nastopa. Tako se vzpostavlja zveza med zasebnim in poklicnim, v našem primeru političnim življenjem, med filmsko identiteto in konstruirano zasebno identiteto - oz. med politično identiteto in zasebno identiteto. Medijska vseprisotnost je pogoj za konstrukcijo (politične) osebnosti, saj vsaka osebnost ali zvezda lahko nastane le preko "pomožnih oblik kroženja". Vseprisotnost je ključnega pomena za vsakega
politika, ki se želi obdržati na oblasti.' Tekstualna politika tega prijaznega žanra je preoblikovanje politika v politično osebnost, v "znanega človeka".
Glavna naloga cirkularnega kroženja je razkrivanje "resnične osebe" za javno osebnostjo. Vse dodatno kroženje se vrti okoli vpraSanja, če obstaja osebnost, ki je ločena od njegove vloge politika. To kroženje je torej v funkciji hunianizacije, avtentizacije osebe-politika. Politik f>ostane človek, personae. Politični liki so bolj družbeno tipični kot družbeno posebni. Poliuki-znane osebnosti niso ekskluzivni in redki, nobene napetosti ni med njihovo navadnostjo na eni strani in izrednostjo na drugi, nobene enigme, ki bi vzbujala željo, ne izražajoč So le vseprisotni. Pri zvezdnikih je razkorak med navadnostjo in izrednostjo tisti, ki vzpostavlja njihov zvezdniški status. Ne gre nujno za to, da mora biti politik priljubljen, važno je, da je popularen - povsoden s pomočjo stalne prisotnosti v medijih - s pomočjo "sekundarnega kroženja". Reprezentirani so kot znani in familiarni, ne pa kot oddaljeni in nerazumljivi.
Z vsejirisotnostjo in s pomočjo nastopanja v drugih popularnih medijih (Lady m Jana, 24 ur in Pepita, Slovenske Novice in Zoofn, Glamour in Pepita, Dnevnik TVSLO in Lady,....), prihaja do medijske konsu-ukcije znanih obrazov, ki se serijsko in sočasno pojavljajo v raznovrstnih medijih. Politik mora postati del združbe znanih obrazov in znanih zgodb, da bi se lahko vzpostavil kot legitimen predstavnik ljudstva in vzbudil zaupanje. Njegova popularnost torej ni isto kot priljubljenost, temveč je odvisna od povsodnosti in vseprisotnosli. Rednost pojavljanja in vseprisotnost njegove podobe ohranja njegovo povezanost z državljani in zdravorazumsko legitimira politika kot javno osebnost, ki lahko reprezentira javno sfero. Podobno vlogo vzpostavljanja zveze in solidarnosti z navadnimi ljudmi ima njegova vsaj občasna fizična bližina z ljudstvom (npr. obisk košarkaške tekme, rokovanje z ljudstvom, igranje na harmoniko na strankarski veselici). Politik, ki želi postati f>olitična osebnost, se mora približati ljudstvu, hkrati pa mora tudi ohranjati distanco nekoga, ki je bolj avtoritativen in odgovoren od navadne bralke/ca. Identifikacija z lokalnimi političnimi osebnostmi je identifikacija sveta, kisi ga delimo, ne pa identifikacija z zvezdami kot nekom ki vzbuja našo željo in po katerem (pre)oblikujemo svojo identiteto.
Ideologija: vrtnar, planinec, mož in oče
Kakšen je ideološki učinek pogleda v zasebno sfero politika? Žanr, ki smo ga poimenovali "Pri politiku doma" je le bratranec drugih melodramatskih 'ženskih žanrov". Za melodramo je značilno, da družbeno vedno artikulira kot osebno. Psihološko se melodramski zaplet vrti okoli izgube doma. Celotna melodramatska naracija temelji na idealu doma, ta pa je preveden v družino in emocionalne odnose v družini. Družina je tudi za politike zavetje v brezsrčnem svetu. Žena,
' tt)gle/nio si npr. '/.maga JeHnCiCa ■ njegova stranka ima zanemarljivo Število /loslancev v[Hirlamen-tu. Toda 'Zmago'Je s spretno konstrukcijo 'fisevdodogokov'z ž^magom v glavni vlogi, us/ielsebe iz objektivno /mlKilnoma marginalne jlgure konstruirati v politično osebnost ' Drugače je seveda s Jiolitiki-zvezdnikl.
družica ali cela družina, skupaj s politikom, je pogosto implicirano predstavljena kot žrtev partnerjevega poklica in njegove službe v dobro ljudstva (...sin ima enajst let in zelo pogreša očeta..., Gotovo ni lahko biti sin poslanca......).
Melodramatični patos se v teh zgodbah spreobrne v politikovo izpoved. Intervju je samorazkritje, kar je popolnoma v okviru melodramatske filozofije osebe. V družini se artikulirajo politikove vriine, ki jih v javni sferi domnevno ne more izraziti, ter njegova človeška, emocionalna stran (skozi njegovo skrb za cvedice, bojazen, da bodo otroci odrasli mimo njega, rekreacijo kot zasebno sfero sproščanja itd. itd.). Njegov resnični karakter lahko razberemo le skozi resnico o njegovi zasebnosti. Ni nam dostopen, če vemo za kakšen ideološki projekt se poteguje, kaj počne v parlamentu in zadaj za njim. Pomembno je, kako nam je podoben kot oče, mož, partner, kaj počne v prostem času zunaj politike in kako si je opremil dnevno sobo. Ideološka orientacija, državljanske vrline, politični boj -vse to je nerealno. Politika je pozabljena, izbrisana. Politik je pač običajen mož, eden vseprisotnih, znanih obrazov.
V zgodbah za ženske in njihove družine "Pri politiku doma" naracija vedno središči na njegovi družinski vlogi - včasih je politik predvsem oče, včasih bolj mož - lahko tudi očetovska figura za volilce, ki zanje redno žrtvuje letni dopust. Njegovo moč vedno določa skrb za druge. Politik razkriva nekatere vidike zasebnega jaza, za trenutek odvrže skrbi in bremena svojih javnih dolžnosti. Lahko ga vidimo, kakršen je v resnici - politiki so reprezentirani kot običjani ljudje, pošteni, modri, avtentični, ljubeči očetje in velikodušni vodje. Toplina, ki jo odraža močna, zdrava družinska struktura, je legitimni model za organizacijo politične sfere. Družina je pravzaprav homologna ljudstvu. Politikovo birokratsko in večinoma brez-družinsko življenje je tako rekonstruirano znotraj okvira reprezentacije družine. Družina je osrednjega pomena v politikovi konstrukciji ljudskih množic, podložnikov Popularna reprezentacija "politika v krogu njegove družine" ustvarja skupni svet z ljudstvom. Družina je enostaven simbol, ki povezuje politika z ljudstvom.
Ujneščanje politika v družinski kontekst se obenem sklada s pomenom moškosti v sodobnem poliUčnem diskurzu - moškost konotira moč, obvladovanje, veščino. Moškosti je pripisana kompetenca: močnejši in kompetentnejši - bolj moški (in na drugi strani, bolj kornpetentna - manj "ženska"). Prezentacija politikov postane reprezentirana v politiki kot moškem poslu. S tem ko reprezentacija politika znotraj dnižine simbolno konstruira politika z "žensko , čustveno" platjo njegove moške moči, je ta družittski patriarh hkrati reprezentiran kot velikodušni vodja. Žanr "Prijazno pri politiku doma" odkriva resnično osebo za masko javne podobe brezobzirnega politika. Medijsko prepričevanje, da imajo politiki čustva, da radi obrezujejo pelargonije v domačem zavetrju, da radi planinarijo, da vedo na pamet imena vseh karavanških vršacev ali pa da znajo kupiti okusno kravato in na pamet našteti vsaj nekaj dizajnerjev spodobnih moških oblek (...B.P. pa bo moral
počakati na moško kolekcijo do prihodnjega leta......ponavadi se oblačim v Zegno
in Armani...), da se raznežijo ob pogledu na svoj naraščaj, da so pravzaprav kot Mi sami, ima ideološki učinek.
Vedno seveda obstaja določena stopnja kontradikcije med polifkov.m ideološkim in političnim projektom ter njegovo zasebno personae (močan, odločen politik-nežen, razumevajoč čustven mož in oče, f>olitično konservativen skrajnež-liberalen in toleranten v družini). Toda to nasprotje se ne sme razširiti na moralne kategorije (npr skorumpiran politik-pošten družinski oče, prijatelj, sosed). Ker pa politični razkorak vedno obstaja (npr zavzemanje za "protižensko" zakonodajo o porodniškem dopustu ali protisocialno zakonodajo/predan oče in mož, priljubljen in vzoren steber krajevne skupnosti), je potrebno pazili, da njegov ideološki in politični projekt v intervjuju ni transparentno tematiziran oz. je v luči tekstualnega ustvarjanja skupnega sveta irelevanten.
Ko postanejo meje med politiko in melodramo zabrisane in postanejo politiki del lokalne galaksije javnih figur ter niso več ločeni od sfere popularne kulture, to govori o spremembi v načinu, na katerega se politik in njegov politično-ideološki projekt vzpostavlja kot verodostojen in veljaven. Verodostojnost politika ni odvisna od načina utemeljevanja političnega projekta ali od njegove kompetence za opravljanje politične funkcije (racionahia podlaga legitimnosti), temveč od vtisa kredibilnosti in vtisa primernosti za določene funkcije.Ta vtis ni ustvarjen na podlagi domnevne izrednosti posameznika (karizmatična podlaga legitimnosti), temveč na podlagi tradicionalnih formulaičnih resnic, ki jih melodramatske zgodbe o politikih ponujajo.
LITERATURA
Axford, Barrie in Huggins Richard, "Anti-politics or the triumph of postmodern populism in
promotional cultures?" v Javnost/Thc Public, Vol. 4,1997/3. Ballastcr, Ross et al. 1991. Women's Worlds. Macmillian, London. Laclau, lirnesto. 1991. New reflections on the revolution of our time. Verso, London. Marshall, David. 1997 Celebrity and Power Univx:rsity of Minnesota Press, Minneapolis/ London.
Street, John. 1997. Politics and Popular Culture, Polity Press, Cambridge/Oxford.