Ji 99. V Gorici, v petek dne 7. decembra 1906. Tečaj XXXVI. izhaja- dvakrat na teden in sicer v sredo in soboto t, ll."uri predpoldne ter stauo po poftti prejemana ji v Gorici na dom pošiljana: vw loto . :.....13 K 20 v, ali gld. (HiO /poPIeta........fl » 60 » . . 3-30 'Utlota......-.-J? **°-;•..?,.„• '\70 Posamične številke stanejo" iT)'vin. ' . "'' "* •"'•'¦^f „S0ČA" ima naslednje izredne priloge: Ob no-dn letu „Eažipot po Goriškem in Gradiščanskem" in Kažipot po Ljubljani in kranjskih mestih", dalje tlva-mr v letu „Vozni red železnic, parnikov in postnih iVW" ter mesečno prilogo »Slovenski Tehnik''. Naročnino- sprejema upravnistvo v-^oflpnski-.Ailici. itev. 7 1. nadstr. v >GoriŠki Tiskarni« A. Gabršeek. Ia naročila brez doposlane naročnine se ne oziramo. Oglasi in poslanice se računijo po Petit-vrstah če iskan« 1-krat 1« v, 2-krat 14 v, 3-krat 12 v vsaka jrsta. Večkrat po dogodbi. Večje črke po prostoru. — _ Kekiame in spisi v uredniškem delu 30 v vrsta. Za obliko in vsebino oglasov odklanjamo vsako odgovornost. »Vse za narod, svobodo in napredek!« Dr. K- Lavrič. Uredništvo se nahaja v Gospo: i ulici fit. 7 v Gorici v I. nai tr Z urednikom je mogočo govoriti vsak dan od 8. do 12. dopoludne tor od 2. do 5. popoldne; ob nedeljah in praznikihod9.dol2. dopoludne. Upravni S t V o se nahaja v Gosposki ulici St. 7 v T nadstr. na levo v tiskarni. Naročnino in oglase je plačati loco Gorica. Dopisi naj sh pošiljajo le uredništvu. Naročnina, rflklarnacije in druge reči, katere ne spadajo v delokrof uredništva, naj si pošiljajo le upravniitva. »PRIMOREC" izhaja neodvisno od »Soče« vsak petek in stane vse leto 3 K 20 h ali gid. 1-60. »Soča« in »Primorec«. se, prodajata v Gorici v naših'knjigarnah in teh-le tobakarnali: Schvvarz v Šolski-ul., Jellersitz v Nunski ul., Ter. Leban na tekališgu Jos Verdi, Peter Krcbelj v Kapucinski ulici, I. Bajt v po-kopališčni ulici, L Matiussi v ulici Formica, I. Hovaiiski v Korenski ulici št. 22; v Trstu v tobakami LavrenSič na trgu della Gasernnv Odgovorni urednik in izdajatelj Ivan Kavčič v Gorici. Telefon št. 83. »Gor. Tiskarna«, A. Gabršček (odgov. Iv. Meljavec) tiska in zal. Dr. Gregorčič in bani. Malo pred klerikalnim zaupnim shodom v Dornbergu je omenjala »L'Eco del Litorale«, laški duhovski list v Gorici, kake važnosti je za Lahe, da je bil izvoljen v peti kuriji leta 1901. v državni zbor slovenski klerikalec in ne slovenski naprednjak. Imela je pred očmi poslansko delovanje dr. Gregorčiča v G letih, v katerih se ni niti enkrat obrnil proti Lahom, pa čeprav je bilo to nujno potrebno. Gregorčič je bil vezan molčati, ker je s pomočjo Furlanov zlezel v državni zbor; in glavni pomočnik pri tem mu je bil deželni glavar dr. Pajer. V Dornbergu pa je kar nakrat odprl usta proti Lahom! Obče presenečenje: Gregorčič, Pajerjev zaveznik, njegov ponižni oproda, govori proti Lahom! Pri govoru o mandatih je rekel, da tudi državnozborski mandat v Gorici no bo vedno laški. Gorica je glavno me* to in središče slovenskega dela dežel , središče Furlanije je Gradišče. V preteklih časih so se Slovenci v Gorici potujčevali, sedaj ne več radi slovenskih šol. Slovenci napredujejo v Gorici vedno bolj v strah Lahov, in ne smemo odjenjati prej, da bo Gorica slovenska. Potem bomo imeli Slovenci na Goriškem 4 mandate, Lahi pa le dva. Tako je govoril dr. Anton Gregorčič v Dornbergu. Navzoči so mu ploskali. Kadi tega ga je prijela »L'Eco«, kar je napotilo dr. Gregorčiča, da jej je odgovarjal na zaupnem shodu v Št. Petru, rekoč da v Gorici je 5000 Slovencev in 16.000 Lahov, če bomo Slovenci tako napredovali, kot doslej, bo naš glas kmalu odločljiv pri volitvah. Potem je omenil, da mu je neki laški list (»L'Eco«) očital, da hujska ljudstvo, ali na to pravi, da ni hujskal, da pa ne more nehati priporočati Slovencem, ki se na-stanjajo v Gorici, da naj ostanejo zvesti svoji narodnosti; noče jemati La- hom pravic, zahteva pa za Slovence, kar jim gre. Slovenci bi morali imeti v Gorici še več pravice od Lahov, ker mi smo dali ime mestu. Gorica ni laško ime. Poglejmo imena teh Lahov »puro sangue«, skončujejo na čič, kar dokazuje, da oni ne prihajajo iz Toskane, marveč iz okolice, ki je slovenska. Naravno, da postane Gorica, ki raste po številu Slovencev, prej ali slej slovensko mesto. Ce pa hočejo Lahi rešiti laštvo Gorice, naj povabijo v Gorico svoje polentarje iz Furlanije. Pravi, da ne hujska, ampak zahteva naše pravice. Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. Tako je govoril dr. Gregorčič v Št. Petru. Laški listi ga prijemajo radi teh dveh govorov. Ali kaj tiči za takim govorjenjem dr. Gregorčiča? Pred durmi so nove državno-zborske volitve, in sicer po splošni in jednaki volilni pravici. Peta kurija je izginila. Pred 6 leti, ko je nastopal dr. Gregorčič kot kandidat pete kurije, je pustil Lahe lepo v miru, niti besedice ni zinil proti njim. Ko je uvidel, da s slovenskimi glasovi ne bo izvoljen, se je pa zatekel k našemu največjemu sovražniku, dr. Pajerju, ki mu je priboril mandat iz pete kurije. Volilni možje iz Flumičela, Rude, Ajella, Morara in Krmina so dali potrebne glasove, in dr. Gregorčič je šel v državni zbor. j Ce bi ne bilo teh, bi sedaj moral pod učevati dogmatiko v centralnem semenišču. Za to izvolitev je molčal dolgih 6 let v parlamentu in zato jo hlapčeval I tako pasje udano Pajerju v deželnem ; zboru. Sedaj pa tak preobrat! Dr. Gregorčič ve, da sedaj ne bo več glasov iz Furlanije, ki bi mu omogočili pasti lenobo zopet 6 let, ve, da Če hoče biti izvoljen, se mora to zgoditi le od strani Slovencev. Drugače bi bil prisiljen zopet kaj delati za mastno plačo seme-niškega profesorja. Dopust je pa ven- dar "tako prijeten! Odtod tak preobrat v Gregorčiču, odtod njegovo veliko slo- " vensko srce\ odtod pridiga, da mora postati Gorica slovensko mesto. Gregorčič ubira narodne strune med ljudstvom, češ, na to plat so občutljivi Slovenci, po tej poti se jim najbolje prikupim ter zlezem zopet v parlament. Ali v resnici je človeku, ki že G let služi v politiki Lahom, za slovenstvo Gorice toliko mar, kolikor za lanski sneg. Njemu je le za lastno osebo, za mandat. Zato pa je začel nastopati kot demagog najnižje vrste, kot hujskač in lažnjivec. Tako daleč je šel ta laški prodanec, da je zmerjal v Št. Petru uboge Furlane s polentarji. To je pač škandal, to je plačilo možem iz Flumičela, Hude, Ajella, Morara in Krmina za to, ker so ga poslali leta 1901. v parlament. Tako nizko je padel dr. Anton Gregorčič. Ali namen posvečuje sredstva, in sredstva so mu vsa dobra, kar mu pride baš pod roke. Pravi, da ne hujska, ali v resnici hujska, draži in laže. Narodnostni čut med našim ljudstvom hoče izrabiti v svoje namene. Leta 1901. deputato 1'riulano, leta 1907. hoče biti slovenski poslanec. Kako je goreč za slovenstvo Gorice, se vidi iz tega, da pusti Pajerju prosto roko pri imenovanju deželnih uradnikov. Tekom 6 let je bilo sprejetih vse polno laških uradnikov v deželno službo. In ti so volilci, ki ne bodo nikdar volili slovenskih kandidatov. Dr. Gregorčič je deželni odbornik, pa se ni nikdar ne sam ne po drugih resno ustavljal nameščanju tolikega števila laških uradnikov v deželne službe. Tak je njegoj boj za slovenstvo Gorice. S samim neumnim blebetanjem in hujskanjem se ne stori nič za slovenstvo Gorice, pač pa se neizmerno škoduje, kakor škoduje Gregorčičeva politika na sploh slovenskemu napredku v mestu. Tisto grdo žaganj anje v može, ki se naravnost žrtvujejo za napredek slovenstva v mestu, boj kotiranje slovenskih trgovcev, dru- štev, laži o denarnih zavodih itd. od klerikalne strani, »Š. d.< v klerikalnih krempljih, vse to in drugo pač ni v hasek Slovencem, ampak le v škodo. Posebej še gledč slovenskih trgovcev. Naravnost bojkotira jih, niti oglasa noče od nekaterih v svojo »Gorico« edinole radi tega, da bi uspevala »Krojaška zadruga«, katero je iztrgal iz slovenskih rok ter jo dal renegatu, ki ne bo nikdar volil s Slovenci. Druge, vrle trgovce, ki so važen del slovenskega življa v Gorici, spodko-puje, da de?" za laškega botegarja. In ta človek ima drznost igrati na shodih ulogo bojevnika za slovenstvo Gorice! Zategadel pa se ni treba laškim časopisom kar nič razgrevati radi Gregorčičevih govorov, ker niso nič drugega nego politična sleparija. Mož iarba Slovence, da bi potem toliko lažje zopet služil Lahom. Apelujemo pa na goriške Slovence, da povedo dr. Gregorčiču v lice, da najnesramneje laže, kadar pravi, da se bo potegoval za pravice slovenskega ljudstva ter da bo delal za slovenstvo Gorice. V državnem zboru je delal za grofe in barone in duhovnike proti kmetu, v deželnem zboru za Pajerja in Lahe proti Slovencem; on in njegovi pajdaši so dopustili celo, daje zapodil dež glavar Pajer slovenščino iz notranjega uradovanja v deželni hiši — in tak človek se kaže našemu ljudstvu gorečega Slovenca. Še nikdar se ni nikdo tako norčeval s slovenskim narodnostnim čutom, kot se norčuje dr. Gregorčič na shodih. Ljudstvo, to imej pred očmi! DOPISI. Iz Gorice, —(Gregorčičeva pen-zija. —- „Slovenec".) V nekrologih pesniku Simonu Gregorčiču se je pisalo tudi o njegovi beraški penziji. Ali bilo je Se slabše, ker več Časa niti penzije ni bilo. Preganjan od Mahniča, Missije, od drugih cerkvenih do- .Tartarin iz Tarascona. »Na Francoskem je vse nekoiiko taraseonsko.« napisal fllphonse Daudet; — preuel 3. Hadn. (Dalje.) Nato se kapitan obrne k svojemu ab-sintu, in Tartarin odjezdi ves zamišljen v lahkem teku proti svoji hišici... Dasi mu njegova velika duša brani, da bi kaj verjel, ga ftarbassonovo natolcevanje vendar žalosti, in to tem bolj, ker te surove kletve v domačem naročju vzbude v njem glas vesti. V svojem stanovanju ne najde nikogar... »aja je v kopelji... Zamorka se mu zdi odurna, Wša pusta in prazna... V navalu nepopisne melanholije sede k ibntanu in si nabaše pipo 2 Barbassonovim tabakom. Ta tabak je bil zavit v kos časopisa',Semaphore'. Ko ga od-V1ja, mu pade v oči ime njegovega rodnega mesta: „1 z Tarascona se nam piše: „Mesto je v skrbeh. Tartarin, lovec »levov, ki je odpotoval na lov velikih zverij »v Afriko, že več mesecev ni dal o sebi ni-»kakih poročil... Kaj se je zgodilo z našim Junaškim someščanom ?... Kdor je kakor mi npoznal to ognjeno naravo, to drznost in to ntottpeuenje. po nevarnosti, si komaj upa sta-»viti to vprašanje... Ali je kakor toliko dru-»P» poginil v peščeni puščavi, ali je padel v „morilno žrelo kateri teh atlaških pošastij, »katerih kože je obljubil občinskemu svetu ?... „ Strašna negotovost! Vendar so afriški tr-„govci, ki so prišli na sejm v Beaucaire, trdili, da so globoko, v puščavi srečali Evropejca, katerega opis spominja na našega junaka in ki je bil namenjen proti Timbuktu... „Bog nam čuvaj našega Tartarina!" Ko to čita Tarasconec, zdaj zardi, zdaj prebledi in zatrepeta. Ves Tarascon se mu prikaže: klub, lovci čepic, zeleni fauteuil pri Costecaldu in nad vsem tem kakor orel z razprostrtimi krili vrli poveljnik Bravida s svojim? strašnimi brkami. In vidč se, kako sedi mehkužno ob ibntanu, dočim drugi mislijo, da mori divje zveri, se Tartarin iz Tarascona sramuje pred samim seboj ter zajoka. Naenkrat plane junak kvišku: „Na leva! Na leva!" In pohitevši v zaprašeno sobico, kjer so spali šotor, lekarna, konserve in zaboj z orožjem, jih vleče na sredo dvorišča. Tartarin - Sancho izdihne svojo dušo ; ostane le še Tartarin- Quichotte. Hitro pogleda svoje stvari, se oboroži, opravi, obuje svoje velike škornje, napiše par besed princu, izročuje" mu Bajo, vtakne v zavitek nekaj modrih bankovcev, omočenih s solzami, in neustrašeni Tarasconec se že pelje v poštnem vozu po cesti, vodeči v Blidah, pu-stivši v hiši svojo presenečeno zamorko, poleg narghileja, turbana, opank in cele zapuščene rauzulmana Sidi Tarfrija, ki ostane razmetana po galeriji... TRETJI DEL: Med levi. i. Pošta v izgnanstvu. Bil je to star poštni voz, prevlečen po nekdanji modi z modrim, čisto pobledeUm suknom, z onimi velikimi gumbi iz surove volne, na katerih se vam že po nekajurni vožnji narede na hrbtu mehurji... Tartarin iz Tarascona je zasedel enega izmed kotov ter si uredil vse kolikor mogoče udobno; toda dočim je junak pričakoval, da bo dihal mu-škatne vonje, ki jih razširjajo okoli sebe velike afriške zveri, se mora zadovoljiti z onim znanim starim vonjem poštnega voza, ki je bizarno sestavljen iz tisoč vonjev po moških, konjih, ženskah in usnju, po živilih in gnili slami. V vozu so najrazličnejši ljudje. En tra-pist, židovski trgovci, dve veseli dami, potujoči za svojim — tretjim huzarskim — polkom in fotograf iz Orleansvilla... Toda kljub temu, da je družba tako prijetna in različna, Tarasconec ne Čuti veseha do pogovora in ostane zamišljen, z rokami v žepu in s puškama med koleni... Njegov nenadni odhod, črno Bajine oči, strašen* lov, na katerega gre, vse to se mu mota v možganih, ne da bi se ozirali na misli, l.i jih vzbuja v njem ta patriarhalna evropska pošta, ki jo je našel sredi Afrike in ga spominja Tarascona, kakoršenje bil v njegovem detinstvu, izletov v okolico in majhnih pojedin na bregovih Ehone. O, kakšna množica spominov!... Polagoma se bliža noč. Sprevodnik prižge svetilke... Zarjaveli poštni voz skače in Škriplje na svojih starih peresih; konji dirjajo, kra-guljčki žvenkljajo... Zdapazdaj se zafiuje pod plahto na strehi strašen ropot železa... To so Tartarinove bojne potrebščine. Tartarin iz Tarascona, ki že na pol dremlje, opazuje trenotek sopotnike, ki jih komično premetavajo sunki voza in plešejo pred njim kakor sence, nato pa mu oči ugasnejo in možgani potemne, da sliši le še nejasno stokanje osij in koles in zdihovanje sten poštnega voza... Naenkrat pokliče Tarasconca po imenu glas stare vile, hripav, slaboten in zadrt: »Gospod Tartarin! Gospod Tartarin !u ,,Kdo me kliče?" „To sem jaz, gospod Tartarin; ali me ne poznate?... Stara pošta sem, ki je pred ' dvajsetimi leti opravljala službo med Tara-\sconom iu Nimesom... Kolikrat sem vas vozila, '....vas in vaše prijatelje, kadar ste šli na Jonc-'Huieresko ali Bellegardsko stran na lov na ! čepice!... Takoj v začetku vas nisem spoznala 1 zaradi vaše turške čepice in zaradi debelosti, stojanstvenik©*, ki so ca mesarili po »Rimskem Katoliku" in po aSIove&eu", izdali bo celo „12 večerov", zaničevan, ko so mu jemali vse, kakor da bi ne bilo nič poštenega več na njegovi duhovski suknji, je odložil du-hovsko službo ter privatiziral celo brez bera-Ske penzije. Posestvo na Gradišču je obdeloval sam, trte obrezoval, celo gnoj je pokladal sam trtam, grozdje, češnje je tfgal sam; po cele mesece ni vžil mesa, man^alo je najpotrebnejšega denarja. Preganjali so ga, kakor znano, da je moral maševati pri zaprtih durih, ljudje so stali zunaj cerkve, in kaka žena je pazila pri vratih, da je naznanjala vernikom dele maše. Bolehen in potrt je hodil težko z grička v cerkev, zato je prosil oltarček doma, pa mu niso dovolili. Moral je hoditi ob vsakem vre- I menu z griča v cerkev. Menda se ga je usmilil šele nadškof Jordan ter mu dovolil domači oltarček, katerega je imel tudi v Gorici. — „Slovenec" na najbrezobraznejši način reklamuje zase moža, dasi je bil do zadnjega zdihljeja deležen le njegovega zaničevanja. Kar stresel se je Gregorčič, kadar se je imenovalo ime „Slovenec\ »Narod" pa je dobival In čital do zadnjega. Nočem reči, da je vse odobraval, kar se je pisalo, ali dobival ga je in čital. O »Slovencu" se je še pred kratkim povodom neke kritike jako nepovoljno izrazil, — Vse to je pač dokaz, kako globoke so bile tiste rane, katere so mu zasekali k: vni biriči v plemenito srce. Te rane "se niso zacelile niti v novejši dobi, ko so ga domači nekako obmrežili, da jih je premilosrčno sodil ter jim\ zaupal več nego so vredni. X. DlklRl, 1. decembra 1906. — (Uradno pojasnilo o dogodku 15. XI, v s^ji krajnega šol. sveta.) — Ker je neljubi dogodek, ki se je pripetil v seji kvaj-nega šolskega sveta Dekanskega dne 15. novembra t. 1., prišel v javnost, dasi je g. Fran Ferjančič istega dne zvečer na prijateljski nasvet veČine udov kraj. šol. sveta oMjubil, da ne bo v tej stvari storil nobenega koraka, čuti se podpisani primoranega, vso zadevo objektivno pojasniti. Navedenega dne dopoldne je prišel v občinski urad Dekanski, kjer so bili zbrani že vsi udje kraj. šol. sveta, kakor tudi nekateri obč. svetovalci in nadučitelj iz Sv. Antona, g. Josip Valentič, učitelj Pred-loški, g.. Fran Ferjančič. Odložil je pokrivalo, in ne da bi koga pozdravil, prisedel k mizi. Pripomneno bodi takoj tu, da je g. Ferjančič mlad mož, ki je pred dvema letoma dovršil učiteljišče v Kopru. Takoj po svojem prihodu je začel g. Ferjančič oporekati č. g. župniku Dekanskemu v cerkvenopravnih stvareh (patronat)! Potem je stavljal na laž pojasnila obč. svetovalca in uda kraj. šol. sveta g. Andrijašiča glede stanovanja za Predlo-škega učitelj? t. j. g. Ferjančiča. Med poročilom tajnika g Klemenčiča o delovanju kraj. šol. sveta v tek« čem poslovnem letu delal je g. Ferjančič vedno* izzivajoče mejklice, in ko je tajnik prosil g. predsednika, da napravi mir, ker da Ferjančič« ne bo odgovarjal, rekel je Ferjančič demonstrativno: »Zato, ker mi nima kaj lu Ko se je prečital neki za krajni šolski svet in županstvo žaljivi dopis g. Ferjančiča na c. kr. okraj, šolski svet v Kopru, svetoval je č. g. župnik Dekanski g. Ferjančiču prijateljski, naj one Žalitve prekliče, ker se je iz poročila tajnikovega — na podlagi opravilnega zapisnika in dotižiiih vlog — lahko do dobra prepričal o delavnosti krajnega šolskega sveta in županstva v diskih zadevah ter sosebno v zadevi Šolske ustanove Fabris.. Tudi g. nadučitelj Josip ValentiČ je dobrohotno prigovarjal g. Ferjančiču, naj prekliče svoje neutemeljene pritožbe. Po dolgem obotavljanju se je g. Ferjančič udal ter rekel, da prizna, da je bil krivo informiran ter obžaluje ostre izraze v dotičnem dopisu. Ob enem pa zahteva pojasnila, zakaj se Je moral odstraniti iz zadnje seje uprave Fabris. (Tu se je g. Kuret tiho odstranil). Z dovoljenjem g. predsednika Josipa Piciga je nato tajnik g. Klemeučič podal sledeče pojasnilo: „Dotična seja uprave Fabris — škontriranje blagajne — je bila tajna ter g. Ferjančič sploh nima prav nič opraviti z ustanovo Fabris. G. Ferjančič se izgovarja, da ga je k seji povabil blagajnik ustanove Fabris, ki pa to zanika, a pravico za taka vabila ima edino le g. predsednik; 2. že pred pričetkom seje zalotil sem g. Ferjančiča na tem, da je brskal po uradnih spisih, za katere sem jaz odgovoren; 3. je g. Ferjančič med sejo — ne oziraje se na napotek g. predsednika, da vpraša mene dovoljenja, — demonstrativno brskal po omari, v kateri so shranjeni občinski in moji privatni zakoniki ter važni občinski dokumenti, in je celo jemal iz omare knjige, da jih študira; 4. je iačel g. Ferjančič delati si notice o gmotnem stanju ustanove Fabris. Opozoril sem g. predsednika, da to vendar ne gre, da bi si nepoklicana oseba delala beležke iz tajne seje, nakar je g. predsednik rekel Ferjančiču, da je najpametneje, da zapusti sejo. To je po nekolikem obotavljanji- tudi storil". Na to pojasnilo tajnikovo je sledil FerjančiČev klic: »To je gola laž!" G. predsednik izjavi, da je tajnik govoril popolno resnico; a Ferjančič le vpije, da je vse gola in očita laž. Tedaj je vstal tajnik, stopil proti Ferjančiču ter ga vprašal, ako hoče njemu očitati uradno laž, in g. Ferjančič je zopet ponovil gornji izrek.. Sedaj je tajnik zamahnil proti licu Ferjančiča, a ta se je uspešno umaknil z glavo pod mizo. Ko se je zopet kvišku sklonil, zadel je, kakor pravijo priče, v mizo; stopil je proti oknu in tu mu je tajnik dal z golo roko je d no zaušnico. Ker je tudi sedaj še trdil svoje, mu je predsednik ukazal, da se odstrani, kar je po daljšem obotavljanju, storil. Neposredno na to se je g. Klemenčič iz svoje lastne inicijative opravičil pred navzočimi, češ: »Gospodje, meni je žal, da je pred Vami prišlo do tega prizora, oprostite ! A jaz nisem mogel drugače". Potem se je seja vršila mirno dalje ter se je mej drugim na predlog nadučitelja in uda kraj. šol. sveta, g. Ivana Kureta,. izreklo priznanje predsedništvu krajnega šolskega sveta za njegovo delavnost in povsem korektno postopanje, kar je razvidno iz zapisnika do-tične seje. Krajin šolski svet Dekani, dne 27. nov. 1901». Predsednik: Piciga, 1. r. Defar Širne, 1. r. župnik, ud kr. š, sv. (pričujoč le pri seji 15. nov. 1906)., Jos. Valen-tič, 1. r., nadučitelj, v seji s posvetovalnim glasom, Anton Gregorič, 1. r., obč. odb. in preglednik obč. blagajne kot priča za dogodke v seji ustanove Fabris dne 28. 4. 06., Josip AndrijašiČ^ 1. r., ud kr. š. sv. in obč. svet. fe Križke Okolice, 3. dee. 1906 (Dele ne usmiljenja.) — Že več časa ni bilo v vašem cenjenem listu nikakega poročila iz Križke okolice.. Gotovo si cenjeni čitatelji mislijo, da tu je vse v redu. Ali temu m tako, ampak obratno. Kavno v tem županstvu bi bilo treba marsikaj predrugačiti. Ali pustimo to! Za danes hočemo nekoliko obračunati z našim g. župnikom Kodretom. Ta slavni de-beluhar pridno obira ubogo ljudstvo, zastonj ne naredi nič, za denar vse. Pretekli teden je umrla v Malih Žabljah uboga vdova, pri kateri ni bilo upanja na mastno plačo. Zato je g. fajmošter naznanil pogrebeeni, da ker ni denara, da ne pride sprejet pokojnice v Mal. Zabije, kakor ^e spodobi za vsakega krhstijana, ampak da naj pokojnico kar v Sv. Križ pri-neso, da bode že on tam Čakal. Na to župni-kovo poročilo je bilo ljudstvo v Malih Žabljah zelo ogorčeno in je nabralo za ubogo siroto 2 K 40 češ, da se mu ta znesek pošlje, da bode pogreb bolj časten. Ali trdovratni Kodre se tej prošnji ni odzval, kajti 2 K 40 v je premalo za 10 minut hoda prenašati okolu 2 kvintala težko maso, in ostal je v Sv. Križu, kjer je žalosten čakal mrliča reveža. V šoli tiči ta nune otroke moliti dela usmiljenja, on pa sam ne ve, da je delo usmiljenja tudi mrliče pokopati. Iz Vrtojbe. — (Nekoliko odgovora »Gorici" z dne 4. t. m.) Ker vemo vsi, da Gorica, katoliški list, nikdar ne laže in tudi ne plačuje patenta zato, se jej je najbrže vrinila neljuba pomota v uvodnem članku, kjer piše, da Maraž, kateri ljubi kmeta, je peljal na vozeh svoje ljudi na shod v Miren. Resnica pa je, da on in do 150 Vrtojbčanov smo šli vsi peš v Miren, izvzemši enega, ki nismo niti zanj vedeli, se je peljal na svojem kolesu, katero pa ga je vrglo ravno pri »žegnu" Mirenskem na grivo, in od tamkaj smo šli prav vsi peš na %hoA. Da smo kmetje z Ma-ražem v prijateljskih odnošajih, je očiten dokaz, ker je vsaka hiša vsaj po enem zastopala shod v Mirnu. Tudi pili nismo zastonj, ker imajo vsi krčmarji to vražjo navado v Mirnu in Vrtojbi, da zastonj nič ne dajo. Sploh pa nismo tudi po tem prašali. Enako je tudi Že naprej yedel Maraž, da na shodu ga ne bodo volili županom, marveč da bodo valili Gregorčiča; toda v veliko žalost vsem je Gr. strahopetno nekam pobegnil. Vr tojbčani. ik! Slouensko ijudsluo! AH je kdo med Teboj, čegar uho se še ni naslajalo ob nebeških glasovih »Nazaj v planinski raj!" »Eno devo le bom ljubili* »Zvezda mila je migljala!* .....? In kdo izmed Tebe še ni slišal dekla-movati »Oljki", »Kmetski hiši", »Naš čolaje otmimo!".....V Srce ti je pač malone zastajalo radosti ko je ob sladkih zvokih te pesni ali ob ljubko žuborečem potoku nje zveneče besede nadlega! čudoviti čar svete poezije. In skozi nežno kopreno te svete poezije si zrlo in poslušalo „kar gledalo ni oko, uho ni culo posvetno",' duša Ti je tiste trenutke plavala v prelestnem kraljestvu umetnosti. In to je bilo kraljestvo slovenske umetnosti. Tvojemu srcu je takrat govoril velik umetniški genij, ki ga je milostno nebo naklonilo slovenskemu narodu. Ta genij pa je bil — Si m o n Grego r č i<\ Danes Gregorčič ni več med nami. Nedavno tega se je iz solnčne Gorice po širni Sloveniji raznesla srca pretresujoča vest, du je »soški slavec" utihnil za vselej, da je umrl Simon Gregorčič. „Ne, ni umrl! Še duh njegov živi med nami. na dol« nas budi in drami Umrl on ni. v nesmrtnih delih mož ?,ivi! A ob enem ž njim v teh nesmrtnih delih živi in bo od roda do roda živela njegova in naša mati, ki jo je njen veliki sin ljubil »iz srca globin", ki je bil ujen ponos in ki jo je proslavil pred svetom -- mati Slovenija. -------- Slovenci! Kdor slavnih prednikov ne časti, — njih naslednik biti v Ve de n ni! Pokažimo, tla znamo ceniti svoje vel-može, da se zavedamo, kak biser je s poglavjem »Simon Gregorčič" vdelan v oni okvir, ki se imenuje slovenska literatura! Postavimo velikemu pesniku ne le v svojem srcu, marveč tudi na zunaj, vsemu svetu viden spomenik! A ves narod naj bi postavil ta spomenik, kakor je ta najzvestejši sin matere Slov inije Ij ubil ves narod! V to svrho se je v Gorici osnoval »Osrednji odbor za Gregorčičev spomenik" ter si postavil nalogo, poskrbeti, da se pesniku Simonu Gregorčiču v rojstno hišo na Vršnem vzida spomin ska plošča in na gomili tam »v planinskem raju" pri Sv. Lovrencu postavi dostojen nagrobnik. Če le mogoče — in to bi bilo v smislu velikega pokoj n ika — pa bi se Gregorčiču naj postavil še živ spomenik, čegar piedestal bi bila šola. Obliko kipa na tem piedestalu (ustanove, Gregorčičev dom...) pa bi naj dogovorno določil celokupni slovenski (Dalje d prilogi,) ki ste si jo pridobili; toda kakorhitro ste začeli smrčati, vi dobri porednež, sem vas spoznala takoj." nPrav ! Prav t" reče Tarasconec, čute" se nekoliko nadlegovanega. Toda njegova novoljase pomiri, in nato pristavi: »Toda, uboga starka, kako si vendar jišla semkaj ?" »Ah, moj dobri gospod Tartarin, bodite prepričani, da nisem prišla prostovoljno... Ko je bila dogotovljena Beaucairska železnica, me niso potrebovali za nič več ter me poslali v Afriko... In tukaj nisem sama! Skoro vse francoske pošte žive v izgnanstvu kakor jaz. Zdele smo se jim preveč nazadnjaške, in zdaj nas vidite, kako živimo tukaj življenje sužnjev na galeji... To imenujete v Franciji ,alžerijske Tu se stari pošti izvije dolg vzdih; nato nadaljuje: »Ah, gospod Tartarin, kako pogrešam svoj lepi Tarascon 1 To so bili tedaj zame dobri časi mladosti! Treba me je bilo videti, ko sem odhajala zjutraj, vsa umita in svetla, s svojimi sveže namazanimi kolesi, s svojima svetilkama, ki sta se lesketali kakor dve solnci, in s plahto, kije bila vsak dan odrgnena z oljem! Kako je bilo lepo, kadar je voznik zapokal z bičem — »Lagadigadeau. la Tarasque! la Ta-rasquel" — iu je sprevodnik, s svojim rogom na vriviei in s čepico, petisneno na uho, vrgel na plahto na strehi svojega vedno besnega psa, skočil za njim sam tja gori in zaklical: »Naprej l Naprej!" Tu so se »ganili moji gtirje konji med žvenkljanjem kraguljčkov, med la-! janjem in fanfarami, okna so se odpirala, in I ves Tarascon je s ponosom gledal, kako drdra i pošta po veliki kraljevski cesti. »Kakšna lepa pot, gospod Tartarin: široka, dobro oskrbovana, s svojimi kilometer-skimi znaki, lepo tlakovana s svojimi majhnimi, pravilnimi kamni, in na desni in levi ravnine z oljkami in vinskimi trtami... In potem vsakih deset korakov krčma, vsakih pet minut prepreganje... In moji popotniki! Kakšni vrli ljudje so bili ti župani in župniki, ki so hoditi v Nimes obiskovat svojega prefekta aH svojega škofa, dijaki na počitnicah, sveže obriti kmetje z vezenimi jopiči in gori na vrhu vsi vi, gospodje lovci čepic, ki ste bili vedno tako dobre volje in ste tako lepo peli vsak ,svojo/ kadar ste se zvečer ob svitu zvezd vračali domov!... Tu je to čisto drugače... Bog ve, kaj so ljudje, katere vozim! To je zmes nevernikov, ki prihajajo, ne vem od kod, in me napolnjujejo z golaznijo, zamorcev, beduinov, starih vojakov, pustolovcev vseh dežel in razcapanih naselnikov, ki me otravljajo s svojimi pipami; in vsi ti govore jezik, M ga ne more razumeti niti sam Bog Oče... In poleg tega vidite, kako ravnajo z menoj! Nikdar me ne očedijo, nikdar ne umijejo. Celo mazila za moje osi mi skoro ne privoščijo... Mesto nekdanjih dobrih konj, velikih in mirnih, imam majhne arabske konje, ki imajo vraga v telesu, se bijejo in grizejo, skačejo v diru kakor koze in mi z nogami razbijajo oje.,, Ah!.., Ah L, | Vidite, so že začenjf,,,. In ceste! Tukaj je še znosno, ker smo blizu gouvernementa; toda dalje v deželi ni nikake ceste več. Tam se vozimo, kakor moremo, čez drn in strn... In niti ene določene prepregalne postaje; vstavljamo se po sprevod nikovi poljubnosti danes na tem dvorcu, jutri na onem. »Večkrat me ta ničvrednež pusti delati ovinek dveh milj, da gre k dobremu prijatelju pit absint ali champoreau... Nato pa mora voznik z bičem dohiteti izgubljeni čas. Solnce žari, prah žge. In vedno bič. Zadenemo in se prevrnemo! Bič s podvojeno močjo! Čez reke se peljemo plavaje, da se prehladimo, zmočimo in celo topimo!... In bič! Bič! Bič L. Nato napoči večer, in vsa mokra, — kar je za mojo starost in moj revmatizem seveda jako dobro i - - moram prenočevati pod milim nebom na postajah karavan, kjer sem pristopna vsem vetrovom. Po noči prihajajo ša-kalji in hijene ovohavat moje predale, in potepuhi, ki se boje rose, sedajo na toplo v mojo notranjost... To je življenje, katero živim, moj ubogi gospod Tartarin, in ga bom živela do onega dne, ko, izsušena od solnca in strohnela vsled vlažnih nočij, razpadem — ker mi kaj drugega ne bo mogoče — na ti slabi cesti, kjer bodo Arabci z ostanki mojega starega trupa kuhali svoj kuskus..." »Blidah! Blidah!" zakliče sprevodnik, odpiraje vrata. II. Srečanje z malim gospodom. Skozi zasopena stekla zagleda Tartarin iz Tarascona nedoločne obrise trga lične pod-prefekture, pravilnega trga, obdanega z arka- dami in zasajenega z oranžami, med katerimi so v jasni iu rožnati jutranji megli vežbajo majhni vojaki. Kavarne odpirajo svoje okuice. Tam na oglu opazi Tarasconec tržaico za zelenjavo.... Vse. to je zelo lepo, toda še nič ne kaže, da bi bili tukaj levi. „ Na jug!... Dalje na jug!" zamrmra dobri Tartarin in se stisne v svoj kot. Ta trenotek se odpro vrata. Svež vetrič zaveje, prinašajo na svojih krilih v vonj« oranžnih cvetov čisto majhnega gospoda, starega in suhega, z nagubano kožo, s površnikom orehove barve; njegova glava je velik' kakor pest, Črna, svilnata ovratnica visok« Pe^ prstov; v eni roki ima usnjato mapo, v ::o je cel vaški notar. Ko ={«=¦.M gospod, ki sede nas^prou Ta-raseoncu, op: i njegovo bojno opravo, se 7M&> da je neizmerno presenečen, ter prične opazovati Tartarin'. s tako pozornostjo, du tetnu postane to nadležno. Izprežejo ter vprežejo. i:: poštni voz se odpelje naprej... Mali gospod Se veduo opazuje Tartarina... Končno se Tarasconec namrdne. »Kaj se čudite?" pravi in pogleda malemu gospodu ostru v obraz. »O, ne čudim se, ampak samo nekoliko težko "sedim," odvrne ta čisto mirno. I« r0S Tartarin iz Tarascona s svojim šotorom, svojnn samokresom, svojJma puškama in s svojim lovskim nožem — ne da bi govorili o debelosti njegovega telesa — zavzema mnogo prostora... Odgo-or malega gospoda ga razjezi' (Dalje pride.) Priloga „Softa" it. 99. z dne 7. decembra fc]9. narod potem osrednjega odbora in lokalnih pododborov. Rodoljubi! Da Čim preje dosežemo, kar nam veleva sveta dolžnost, se obračamo do Vas, kar Vas je brez razlike stanu in mišljenja, z iskreno prošnjo za požrtvovalno sodelovanje Gregorčičevemu spomeniku x. prid. Prh-ejajte zlasti " namen Gregorčičeve "slavriostl^ veM nw*f«e razume samo ob ta i in seznanjajte na njih množice z velikim pesnikom ! S tem storite dvakrat rodoljubno delo. — A vsem nam spričo velike odolžitve napram pesnikovemu geniju bodi^geslo: —¦•• - „Ne Bamo, kar veleva mu stau, kar more, to mož je storiti dolžan" ! luan Berbuč, prof. v p. in dež. odbornik, predsednik. ITlatija Rutar, deželnosodni svetovalec, podpredsednik. 3osip luančič, prof. v p., blagajnik. Dr. loo Šorli, notarski kandidat, dr. Karol Ozuald, prof., franc Siuec, vadnični učitelj, tajnik i. luan Kokošar, mestni župnik, franc Oodopiuec, ces. svetnik, Andrej Ipauec, gimn. učitelj, fliko Omersa, gimn. učitelj, odborniki. V Gorici, dne 6. decembra 1906. Op. Doneske, ki se v časopisih objavijo, sprejema prof. Josi. Ivan Cif. (loncu. Korcujski trg št. 8. kakor tudi vsak odbornik. shodu v Mirnu pretiravala, smo vedeli vže naprej, ali da bode tako nesramno lagala, tega nismo pričakovali 1 Nesramna laž, vredna pa popolnoma »Gorice", je, da so se Vrtojbenci stepli med seboj! V Vrtojbi je res neki grd stari osebni spor, aH za na shod v Miren smo šli vsi skupaj ter po prijateljski smo bili cel večer skupaj, da smo tudi pri shodu na- Domače in razne novice. Pevsko In glasbene društvo v Gorici priredi v soboto dne 15. decembra 1906. svoj redni IX. koncert v dvorani ^Trgovskega Doma". Vspored: 1. Vitčzslav Novak: „Neščasna vojna", polni zbor s spremljevanjem orkestra. 2. Josip Prochazka: a) nMoč ljubezni", b) ,,1'omlad", možka zbora. 3. Josip Prochazka: „Ljubezen", polni zbor. 4. Emil Adamič: nKrniiicaK, možki zbor. 5. Peter Čajkovskij: „Kantata", polni zbor s sopran in bariton golo, pojeta gospica Klementina Hrovatinova in gospod Ivan Bevk. — Pevovodja gosp. Josip Michl. Orkester c. kr. pešp. štev. 47. Začetek ob 8. uri in pol zvečer. Vstopnice m prodajajo v prodajalnici gosp. A. Gabrščeka v „Trgovskem Doniu" in gosp. A. Jeretiča, Semeiiiška ulica, na dan koncerta od 8. in pol naprej pri blagajni. Cene sedežev v parterju: I.-II. vrste 3 krone, I1I.-V. vrste 2 kroni, VI.-IX. vrste 1 K 50 vin., na galeriji prve vrste 3 krone, druge vrste 2 kroni, tretje vrste 1 K 50 vin. Stojišča 1 K, dijaki, vojaki, nečastniki in člani slovenskih pevskih društev 50 vin. K obilni udeležbi uljudno vabi ODBOR Opazka: Dvorana bo med proizvajanjem zaprta. SnrtRI kOSI. — Iz Bovca nam poročajo, ipa Derdi 33. v Gorici, Via Duomo štev. 3. Prodaja tudi na mesečne obroke. Mlin na vodo, žaga, ali drugo vodno moč z visokh slapom žoli vkupiti proti gotovini ali s ?i% obresti. Ponudbe naj se blagovolijo nasloviti na : Ante Pirnat, kancelist, — trst — Veliki Trg«. - Hotel Garni. »Goriška ljudska posojilnica" vpisana zadruga z omejenim Jamstvom. (V lastni hiši, Gosposka ulica Št. 7, I. nadstr.) — Talefon ftt. 79. RaCan postne hranilnice štev, 837.315. V sled sklepa skupne seje načelstva in nadzorstva z dne 28. nov. 1902 se: Hranilna vlogo obrestujejo po 4 7« %. Stalne vloge od 10.000 kron dalje z enoletno odpovedjo po dogovoru. Rentni davek plačuje posojilnica sama. Hranilne vloge se sprejemajo od vsakogar. Posojila dajejo zadružnikom na vknjižbe po 5'/,%, na var&erno ali zastave in na menjice po 6%. Glavni deleži obrestujejo koncem leta po 5V9%. Stanja 31. dec. 1905.: Zadružnikov 1790 z 5917 deleži v znesku 108.852 kron. - Hranilne vloge: 1,593.128-33. — Posojila: 1,599.647.39. — Reservni zaklad: 79.082-62. — Vrednost hiš: 112.328'— Stepalnik, žllčar za cmoke, priprava za krompir |«se 3 kom. za 25 kr, držalo za brisačo, i'iraetno izrezljano in vezeno,« steklom, 25 kr. f provzročila velikanska kupčija naštetih stvari po 25 kr. Da omogočim tudi onim, ki bivajo p atfeli nakup teh neverjetno ceuih refiij, sem jzdal cenike z nekaj tisoč naslikanih stvarij r «•> kr.; dobiva se tudi blago po višji ceni. — Razpošiljam te cenike na zabtevanje vsakomur poštnine prosto, kateri postane gotovo moj odjemalec. Izvozna hiša Hermann Auer Dunaj IX/2 Nussdorferstr. 3 — IV. (krščanska tvrdka.) s ¦*« Mizarska zadruga ** v Gorici — Solkanu vpisana zadruga z omejenim jamstvom tovarna s strojevnlm obratom na parno in vodno silo naznanja, da izdeluje najrazličnejša pohištva useh slogou *~ --—~-~ ter sprejema v delo vsa večja stavbena dela. rzzr po