ZGODOVINSKI ČASOPIS 46 • 1992 • 2 267 
OCENE IN POROČILA 
A n j a D u l a r , Prazgodovinska grobišča v okolici Vinjega vrha nad Belo cerkvijo. Šmarjeta II. Die 
vorgeschichtlichen Nekropolen in der Umgebung von Vinji vrh oberhalb von Bela cerkev. Ljubljana : 
Narodni muzej, 1991. 196 strani (si.) 26, tab. 88 (Katalogi in monografije. Catalogi et monographiae; 26) 
Monografija o znamenitem dolenjskem najdiščnem skupku, ki je v dosedanji strokovni literaturi 
znano kot Šmarjeta, pomeni prijeten novum, ne le za arheologa, ampak tudi za zgodovinarja. Obravnava 
namreč dunajski fond izkopanin s tega najobsežnejšega železnodobnega kompleksa pri nas, ki ima še to 
zanimivost, da se kontinuirano nadaljuje še v rimsko dobo in celo v čas velikega preseljevanja narodov. 
Predmeti izvirajo predvsem iz grobnih gomil in tudi iz ravnih grobov, izkopani pa so bili v zadnji četrtini 
19. stoletja. Arheološko drobno gradivo hranijo v dveh dunajskih ustanovah, Prirodoslovnem muzeju 
(Naturhistorisches Museum) in na Inštitutu za prazgodovino in zgodnjo zgodovino (Institut für Ur- und 
Frühgeschichte) Univerze na Dunaju. 
Zaradi odisejade dela izkopanin iz nekaterih zasebnih zbirk so se podatki o podrobnejših lokacijah 
znotraj šmarješkega kompleksa ìekoliko pomešali in porazgubili. Avtorica se je tako resnično izjemno 
potrudila, da je najprej zbrala podatke o vseh starih kopanjih iz pionirskih časov starinoslovja pri nas, jih 
nato uskladila z razmerami na obsežnem zemljišču in končno v obeh znanstvenih ustanovah izbrskala iz 
predalov vse ohranjene drobne najdbe. Delo je bilo resnično mamutske narave in se je lahko zadovoljivo 
uresničilo le z zagrizenim delom večje skupine naših strokovnih kolegov, ki so v prvi vrsti zaslužni za 
mukotrpno izrisavanje predmetov. Monografija Anje Dular je torej v prvi vrsti soliden arheološki katalog, 
zelo pregledno in natančno urejen, po zaslugi oblikovalca pa ponuđen strokovnemu bralcu v izjemno 
mikavni obliki. 
Po strogo znanstveni plati se delo navezuje na že opravljene kabinetne raziskave različnih arheoloških 
generacij po II. svetovni vojni, s tem da upošteva tudi nekatere najnovejše ugotovitve. Z novo knjigo o 
Smarjeti oziroma Vinjem vrhu, kar je topografsko pravilneje, je ta osrednji dolenjski najdiščni skupek 
dokončno obdelan, kar zadeva starejše najdbe. Zdaj, ko je vse gradivo predstavljeno strokovni pa tudi 
ljubiteljski javnosti, se šele zavemo izjemne civilizacijske vloge železnodobnih prebivalcev našega pro­
stora. Podobno kot drugod pri nas tudi na šmarješkem arheološkem kompleksu izstopajo nekateri importi 
z italskega oziroma etruščanskega prostora, kar zgovorno opozarja na razvejane kulturne in trgovske stike 
med Italijo in Vzhodnimi Alpami že od 7. stoletja pred Kristusom naprej. Dobro bi bilo, če bi se prihodnja 
podobna arheološka kataloška dela zgledovala po odlični monografiji Anje Dular, ki ji resnično ne 
moremo ničesar očitati. Škoda, da se je nekaj tiskarskih napak vrinilo v integralni nemški prevod sloven­
skega besedila. 
D a v o r i n V u g a 
ZOSIMOS, Neue Geschichte. Übersetzt und eingeleitet von Otto Veh. Durchgesehen und erläutert von 
Stefan Rebenich. Stuttgart, Hiersemann : 1990. 415 strani. (Bibliothek der griechischen Literatur; 
Band 31) 
Knjiga obsega uvodno študijo s seznamom dosedanjih izdaj Zosima in z izbrano literaturo (str. 1-29), 
prevod celotnega dela (33-265) z dvema dodatkoma, poročilom patriarha Fotija (Bibl. cod. 98, 9. stol.) 
o Zosimu (31) in odlomkom iz Jordanesove zgodovine Gotov iz srede 6. stol. (Getica 152-160), ki se 
nanaša na Alarihovo zavzetje Rima 410 in na premike Zahodnih Gotov v Italiji do odhoda v Galijo 
(266-268), komentar k vsem prevedenim tekstom (269-401) ter imensko kazalo (402-415). 
Uvodna študija predstavlja Zosima kot zgodovinarja, posebej njegovo delo, jezik^ vire, svetovni 
nazor, pomen njegove zgodovine v pozni antiki in njen vpliv na kasnejša obdobja, ter prinaša obširen izbor 
literature o historiografiji in zgodovini pozne antike. Uvodoma naj izpostavimo nekaj bistvenih dejstev, ki 
predstavljajo temelj današnjega vedenja o Zosimu. Na podlagi aluzij na sodobnost je nastanek Zosimove 
zgodovine dokaj zanesljivo datiran v čas 498-518, v dobo cesarja Anastazija. Avtor je bil srednjega ali 
višjega družbenega porekla (morda pripadnik sloja kurialov?), izhajal je iz sirskopalestinskega prostora, 
imel je juristično izobrazbo, poleg tega je dobro poznal historično, filozofsko in antikvarično literaturo v 
grškem jeziku. Fotij omenja, da je bil po poklicu oz. družbenem rangu »comes« in nekdanji »advocatus 
fisci«, kar označuje v tisti dobi visokega uradnika s pravniško izobrazbo in sodniško prakso. Njegovo edino 
poznano delo z naslovom »HistOrîa néa« (novejša zgodovina) obsega prikaz rimske zgodovine od nastanka 
cesarstva (s kratkim uvodnim ekskurzom o starejši rimski in grški zgodovini, 1,1-5) pa do leta 410, ko se 
pred opisom zahodnogotskega zavzetja Rima pripoved nepredvidoma konča. Zosimov najvišji vzor je Poli-
bij. Tako kot pri Polibiju usmerja tok zgodovine boginja Usoda (Tyche), odločajo o razvoju dogodkov po 
Zosimu boginje usode (Moire), gibanja zvezd oz. »božja previdnost« (theia prónoia); bistvena razlika od 
Polibija je ta, da prvi piše o vzponu Rima, Zosimos pa o njegovem zatonu in propadu; medtem ko prvi vidi 
pogoje za vzpon Rima v dobri državni ureditvi in zlasti spoštovanju bogov (6,56), je po Zosimu vzrok za 
zaton države rušenje dobre državne ureditve in zlasti opuščanje vere v bogove.