OD ISKANJA OPORE V SISTEMU K OPIRANJU NA LASTNE MOCi*
(Zaključki in predlogi seminarja)
Ciril Klajnšček
Resnica je videz in razen tega nič. Ta videz opredeljujejo naše izkušnje, znanje,
volja (hotenje, interes) in moč oziroma naša pripravljenost in sposobnost (s)mi-
selnega razumevanja in (pre)oblikovanja lastnega izkustva hotenj in interesov na
nivoju predstav, simbolov, pojmov in pomenov. Vse to je lepo razvidno tudi iz
tukaj zbranih prispevkov posameznih profilov delavcev.
Naša zamisel je bila, da bi z različnimi prispevki pripravili pluralističen, hkra-
ti pa vsebinsko in organizacijsko komplementaren, vzajemno se dopolnjujoč sku-
pek pogledov na razreševanje invalidske problematike v OZD. Namen takšnega
pristopa pa je bila pravzaprav želja, da bi udeležence seminarja spodbudili k
čimbolj pestremu, vsestranskemu tematiziranju (refleksiji) dogajanja na podro-
čju aktivnega invalidskega varstva in njihove vloge v tem.
Pravzaprav smo razmišljali nekako takole:
"Vsak človek razmišlja na določen način, ker živi in deluje na določen način,
in obratno - vsakdo živi in deluje na določen način, zato ker razmišlja na do-
ločen način, in če je temu tako (o čemer ne dvomim), potem se spreminjanje
sveta vedno pričenja s spreminjanjem videza tega sveta. Zato je največ, kar
lahko ponudimo udeležencem seminarja, da demonstriramo in pokažemo na mo-
žnost drugačnega videnja problema. Te drugačnosti pa naj ne bi zagotavljala
le naša drugačna družbena in delovna vloga in s tem pogojen objektivno dru-
gačen zorni kot gledanja, marveč naj bi jo zagotavljal tudi sam pojmovno-te-
oretski kontekst, v okviru katerega se gibljejo posamezni avtorji v svojih pri-
spevkih. Na tak način naj bi udeležence ne le spodbudili k tematiziranju (re-
fleksiji) lastne vloge in početja na tem področju, marveč naj bi jim hkrati tu-
di ponudili nekakšno teoretsko orodje za to početje. V skladu s tem naj bi
ves popoldanski del seminarja, ki je bil namenjen delu v manjših skupinah, po-
tekal v obliki izmenjave različnih pogledov, vključujoč argumentirano konfron-
tacijo različnih stališč. Plenarni del seminarja pa naj bi bil namenjen poroča-
K Zaključke in predloge je tako naslovil urednik.
- 2A6 -
nju o delu posameznih diskusijskih skupin ter oblikovanju nekaterih bolj ali ma-
nj skupnih (bolje - na večino se nanašajočih) ugotovitev o obstoječem stanju
(dogajanju, protislovjih, procesih) ter o načinih oziroma poteh njegovega smo-
trnejšega usmerjanja in spreminjanja."
Zatorej si ob zaključku seminarja upravičeno zastavljamo vprašanje: Koliko smo
v tovrstnih namerah uspeli?!
Zavedajoč se pasti posploševanja in projekcije osebnih stališč in pogledov, bom
v nadaljevanju poskušal na kratko podati posamezna stališča in predloge, ki
smo jih lahko slišali oziroma jih izoblikovali v diskusijskih skupinah in plenar-
nem delu zasedanja. Probleme sem razvrstil v naslednje tri tematske sklope:
-	problemi, ki so pretežno sistemske in organizacijske narave,
-	problemi, ki so pretežno doktrinamo-metodološke narave in
-	problemi, ki se nanašajo na status in perspektivo socialnih delavcev kot po-
sebne profesije.
1. Sistemsko-organizacijski problemi
-	Kot poglavitna sistemska slabost se kaže odsotnost integralne rehabili-
tacijske politike, ki bi usklajevala hotenja, interese in specifičnosti po-
sameznih vrst institucij. Sicer pa je odsotnost dolgoročne (razvojne) po-
litike značilnost "sociale" nasploh.
-	Razvoj invalidskega varstva je šel v tej smeri, da so se na delovne or-
ganizacije prenašale številne "družbeno delegirane" in odgovorne naloge,
ne da bi v le-teh (OZD) sočasno ustvarjali strokovne, kadrovske in or-
ganizacijske pogoje za njihovo uresničevanje. V zvezi s tem je še pose-
bej bila omenjena nova invalidska zakonodaja.
-	Velikokrat je bilo poudarjeno, da smo se preveč zbirokratizirali. Toda to
so bile le splošne ugotovitve; zbirokratiziranost ni bila problematizirana
na nivoju lastne (so)odgovomosti za povsem določen način funkcioniranja
Institucij (kot da le-te ne bi konstituiralo ravno vedenje ljudi).
-	Delavci za vključitev v rehabilitacijo pravzaprav sploh niso motivirani, ni-
ti jih za to ne stimulirajo sistemsko-organizacijski mehanizmi, tako kot
predhodno niso posebej motivirani niti v skrbi za lastno zdravje. Odloči-
- 247 -
tev za rehabilitacijo običajno pomeni celo prikrajšanje, saj nova delovna
mesta ponavadi ne prinesejo bistvenega napredka v pogojih dela, ne mo-
žnosti večjega OD, postopki preusposabljanja in rehabilitacije (če sploh
obstajajo) pa so predolgi, pogosto neusklajeni in preveč zapleteni).
Cilj usposabljanja je vse prevečkrat zreduciran zgolj na umestitev na de-
lovno mesto, medtem ko zakonsko sicer opredeljenega premeščanja iz
TOZD-a v TOZD praktično sploh ni, saj so se le-ti spremenili v neka-
kšna podjetja v podjetju. V enaki meri pa manjka tudi spremljanje us-
pešnosti oziroma rezultatov dela.
Posebne strokovne službe OZD, kot so socialna, kadrovska, tehnološka,
služba varstva pri delu in medicina dela, ne delujejo dovolj povezano,
saj nimajo skupnega programa dela in skupne razvojne politike na tem
področju, niti jih k temu ne stimulirajo obstoječi sistemsko regulator-
ni mehanizmi, ne poslovodno-tehnično vodstvo delovnih organizacij. Ces-
to pa se posamezne službe med seboj niti dovolj ne poznajo in jim ni
jasno, kaj lahko druga drugi lahko ponudijo.
Odbori za varstvo pri delu, s katerimi smo pred leti poskušali kompen-
zirati strokovno-organizacijski deficit na področju invalidskega varstva,
pravzaprav sploh ne funkcionirajo.
Medicina dela je v večini OZD neučinkovita. Najprej smo se borili pro-
ti temu, da bi bila integralni sestavni del OZD (to smo utemeljevali s
strahom pred njenim spreminjanjem v orodje poslovnega vodstva), danes,
ko pa je le-ta umeščena v siceršnji sistem zdravstvenega varstva, pa je
takorekoč brez moči oziroma možnosti vplivanja na dogajanje v OZD.
Oligarhična (formalni strukturi povsem nasprotna) struktura moči se je
lepo pokazala, ko smo v eni izmed skupin izvedli anketno preizkušnjo.
Na vprašanje: Kdo je v DO najbolj zainteresiran za razreševanje invalid-
ske problematike, so vprašani odgovarjali v naslednjem vrstnem redu: 1.
socialni delavec, 2. vodja kadrovske službe, 3. zdravnik in 4. direktor/
vodstveni delavec. Na vprašanje: Kdo ima največ moči in vpliva, pa smo
dobili povsem nasprotne odgovore: 1. direktor, 2. neposredni vodja/vodja
oddelka, 3. vodja kadrovske službe in 4, socialni delavec. Podobno je bi-
lo rečeno tudi za tehnični kader, da "je pod pritiskom in prisilo zmanj-
ševanja bolniškega staleža". Na vprašanje: Od kod prihaja ta prisila ozi-
roma kdo jo izvaja, pa je bil podan jasen odgovor: "Od vodij" (seveda na
- 2ЛН -
neformalen način).
2. Doktrinarno-metodološki problemi
-	Navedeni problemi sistemsko-organizacijske narave se na doktrinarno-me-
todološki ravni kažejo na način strokovnega redukcionizma oziroma par-
cialnosti in enostranosti pristopa. Medtem ko poslovno-vodstveni kader
problemov Invalidnosti običajno niti ne pozna in njihovo reševanje najče-
šče banalizira, so medicinci dela nagnjeni k medikalizaciji, tehnologi in
varstveniki k tehnologizaciji, psiholog k psihologizaciji, vodja kadrovske
službe k formalizaciji problemov in rešitev, socialni delavec pa ostaja
pri tem nekakšna "deklica za vse", prepuščen bolj ali manj na milost in
nemilost lastni iznajdljivosti in osebnostni vzdržljivosti.
-	Timskega dela kot oblike programsko jasno opredeljenega in ustrezno vo-
denega ter v dolgoročni razvoj invalidskega varstva usmerjenega skupnega
dela, ki bi kot tako bilo podvrženo nenehni samorefleksiji, praktično še
vedno nimamo. Strokovnjakom samim je v zvezi s timskim delom marsi-
kaj nejasnega in nedorečenega (saj jih za to ni nihče vzgajal in usposa-
bljal). Poslovno-tehnično vodstvo, ki je na vrhu hierarhične (oligarhične)
strukture moči, pa ne le da ni osveščeno o potrebi tovrstnega dela, mar-
več se ob možnosti obstoja tovrstne strokovne moči čuti ogroženega. Šir-
še gledano (socialno-politično) tovrstno delo pri nas tako ali tako ni sti-
mulirano. Zato bo timsko sodelovanje verjetno še nekaj časa le želja ozi-
roma utopično pričakovanje.
-	Poseben problem, ki je tesno povezan s timskim delom, je nizka raven
strokovne usposobljenosti za Interdisciplinarno delovanje. Določena stro-
kovna ozkost različnih profilov delavcev je povezana že s samim nači-
nom šolske vzgoje In izobraževanja. To se kaže v tem, da strokovni de-
lavci premalo poznajo sebi komplementarne stroke, da ne razpolagajo s
tistimi mejnimi znanji, ki pokrivajo skupna področja dela In da niso us-
posobljeni za prevajanje rezultatov In spoznanj Iz konteksta (jezika, teo-
rije) svoje stroke v kontekst (jezik, teorijo) druge stroke In obratno.
-	Strokovni primanjkljaj se kaže tudi v velikem nerazumevanju povezav med
tehnološkimi, organizacijskimi In soclalno-psihiološklml določllnicami po-
ložaja delavcev in same invalidnosti, zaradi česar se izhod kaj hitro naj-
de bodisi v medikalizaciji ali pa v tehnologizaciji tako problemov kot Is-
- 249 -
kanja rešitev, O sicer toliko "opevanem" prestrukturiranju gospodarstva,
tako imenovanih tehnoloških viških ter o vprašanju novih (socialno spre-
jemljivejših) tehnologij se skoraj ni govorilo.
-	Ob vsem tem je povsem razumljivo, da se še vedno pojavljajo hotenja
po ad hoc pragmatičnem intervencionizmu v stilu (v svetu že davno pre-
živelega) iskanja posebnih delovnih mest za invalide oziroma ustanavlja-
nja invalidskih delavnic; le-te so zamišljene le kot tehnološko-organiza-
cijska koncentracija delovnih mest za invalide, ne pa kot tehnološko, or-
ganizacijsko in socialno-psihološko sprejemljivejši pogoji dela, v katerih
bi lahko optimalno prišle do izraza "preostale delovne zmožnosti" inva-
lidov.
-	Zelo zgovoren je primer v zvezi z aktivnimi, preventivno-rekreacijskimi
odmori v eni izmed poslovno uspešnejših DO. Tu so odmore najprej (na
pol pripravljeno) uvedli, nakar so jih na osnovi ocene poslovno-tehnične-
ga vodstva "češ, da se zaradi njih zmanjšuje delovna učinkovitost delav-
cev" čez kakšno leto dni ukinili. Ukinitev preventivno-rekreacijskega od-
mora so delavke za strojem brez večjega negodovanja tudi sprejele. (Lep
dokaz, kako je taylorizem pri nas še marsikje resnično nedoseženi ideal
- stvar prihodnosti!)
-	Nedopustno je, je bilo rečeno, da opise del in nalog, ki so invalidskim
komisijam pri SPIZ osnova za "ocenjevanje zmožnosti za delo" pogosto
izpolnjujejo sami socialni delavci, ki za to niso ne poklicani ne usposob-
ljeni.
-	Kot posebno doktrinarno-metodološko nerešeno vprašanje pa ostaja us-
posabljanje in zaposlovanje duševnih bolnikov, delno tudi otrok in mlado-
stnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju-
-	Sicer pa je splošen vtis s seminarja ta, da smo še zelo daleč od resne-
ga strokovnega opredeljevanja problem.ov, saj se je večina pogovora odvi-
jala na bolj ali manj "zdravorazumskem" in zatorej neskončno variabilnem
predteoretskem nivoju, poslužujoč se besednjaka oziroma pojmov iz vsa-
kodnevnega mimetičnega jezika/govora, katerega predpostavka je identi-
teta pojmov (besed, znakov) in stvari (po sebi). Vse to je še najbolje iz-
razil eden izmed udeležencev z besedami " da še vedno 'e vse preveč
jamramo, nismo pa zmožni in pripravljeni sistematičnega in strokovno po-
globljenega iskanja razlogov za obstoječe stanje ter iskanja izhoda na tej
- 250 -
osnovi."
3. Profesionalno-statusna vprašanja
-	Splošna ugotovitev v zvezi s statusom socialnega delavca je ta, da je so-
cialna politika na robu politike oziroma da se sociala še vedno (tudi
uradno) enači s potrošnjo, namesto da bi jo imeli za produktivni ustvar-
jalni faktor dela (eden izmed udeležencev je status socialnega delavca
v šoli izenačil celo s statusom hišnika).
-	Zastavljeno je bilo etično vprašanje, na čigavi strani naj bo socialni de-
lavec: na strani podjetja ali pa na strani delavca in kolekti\'a- Večina
udeležencev se nagiba k temu, da naj bi bil pri svojem delu čimbolj ob-
jektiven. Imel naj bi čimveč znanja, jasno opredeljeno delovno vlogo ter
upošteval tako interese delavcev kot vodstva podjetja.
-	Suverenost in moč socialnih delavcev v OZD je nizka. Nasploh ugotavlja-
jo, da so družboslovni aspekti obstoječih probiepio, pcvsem zanemarjeni
in da ostajajo tako oni kot vodstveni kadri le na ravni zaznave problemov
brez jasne vizije, kako naprej. Njihova vloga v DO ni jasno opredeljena,
znanja imajo premalo, dela preveč; socialno-političnemu, časovnemu in
finančnemu pritisku se pridružuje še notranji pritisk kroničnega nezado-
voljstva, ki izhaja iz nizke stopnje delovnega samopotrjevanja.
-	Na vprašanje: Kaj vas motivira za delo z invalidi? so prisotni socialni
delavci v že omenjeni anketi odgovarjali z dvema tipoma odgovorov: pr-
vi je ta, da je to pač njihova delovna naloga oziroma poklicna dolžnost,
drugi pa, da jih k temu delu navaja notranji čut koristnosti. Količino r
moči, s katero razpolagajo, pa so na deset stopenjski lestvici subjektiv-
no ocenili med 4 in 5.
-	Velikokrat pa je bilo zastavljeno tudi vprašanje: Kje dobiti ali pa kako
dati socialnim delavcem več moči? To vprašanje je že v temelju nesmi-
selno, saj moči, ki je socialnim delavcem na tem področju primanjkuje,
ni mogoče preprosto dati ali dobiti, marveč si jo je treba pridobiti, se
zanjo izboriti oziroma jo nenehno znova vzpostavljati in vzdrževati. Ver-
jetno pa se tudi v tem vprašanju kaže "strah pred močjo", tako znači-
len za večino slovenskih intelektualcev, nenavajenih kulture pridobivanja
in uporabe moči.
- 251 -
PREDLOGI
Predteoretskemu, "zdravorazumskemu" načinu razmišljanja je lasten tudi pred-
teoretski oziroma "zdravorazumski" način iskanja izhoda iz obstoječega stanja
v stilu "morali bi ...". Ker pa je bilo tudi tovrstnih predlogov malo, nam za
konec ostaja le tehle nekaj sugestij:
1.	Sklicujoč se na širjenje etike javne besede in strokovnega dialoga, je o
problemih in vzrokih zanje treba začeti govoriti na vseh ravneh. Toda, ne
le po občutku; ta govor je treba dvigniti na teoretski nivo, poslužujoč se
empirično ugotovljenih dejstev.
2.	Začeti je treba z trajnim in vztrajnim razločevanjem različnih, med seboj
se razlikujočih področij razreševanja invalidske problematike, kot so stro-
ka, samouprava, uprava in poslovanje.
3.	Potreben je prehod od iskanja nekakšnih odrešilnih modelov in sistemov k
strategiji spreminjanja obstoječega. Predpogoj za to je obrat od iskanja
opore v sistemu k opiranju na lastne moči, v smislu nenehnega vračanja
k samemu sebi, k svojim predpostavkam, k svojemu početju in oceni re-
zultatov le-tega.
A, Potrebno se je nenehno izobraževati, vzdrževati stike s šolo za socialne de-
lavce ter nenehno krepiti profesionalno in meddisciplinamo sodelovanje in
na njem temelječo solidarnost. V ta namen je potrebno še posebej reakti-
virati profesionalno združenje socialnih delavcev.
5. Prenehati je treba z znanim "saj vem, ampak - ne verjamem", prav tako
je trsba prenehati z dvojno percepcijo/interpretacijo družbe - tisto za pri-
vatno rabo (ko je "družbai' v naših glavah nekaj strašansko zapletenega, po-
lna protislovij in konfliktov) in tisto za službeno oziroma delovno rabo (ko
si pod "družbo" predstavljamo jasno razviden, funkcionalno-racionalen or-
ganizem, katerega bolehni organi so predmet naše ortopedike, popravlja-
nja in podmazovanja).
- 252 -
Prenehati moramo giedati na družbo, družbeno strukturo, institucije in
strukturo moči kot zunaj nas obstoječo entiteto ter se zazreti vase kot
na njen (njihov) vedno integraini konstitutivni del. Kajti krepko se va-
ra tisti, ki misli, da se nahaja "zunaj", saj izven preprosto ni mogoče
biti, tako kot na področjih, ki ne podlegajo instrumentalnemu delovanju
(v prostem času, v zasebnosti, družini) ni mogoče emocionalno kompen-
zirati identitetnostne izgutie pri delu, ki mu je podvržena ena tretjina
(1/3!) našega produktivnega življenja!
Za začetek je dovolj, če si postavimo vprašanje o vsebini naše lastne tostran-
ske (posvetne) VERE?!