• •• • ••• « • t o"; fu\% ......... • • « • • O*'/ UoJu O! LIST 5 PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO S PRILOGO,ANGELČEK' Štev. 2 0OOOOOOO0COOC*XXXX)C0OOOOOOOOOC>CKX>O^^ Ljubljana, dne 1. februarja 1918 oooooooooooooooooooooooocoooooooooooooooooi i ooooooooooooooocq Leto 48. Sokolov : Oj v deželi starka zima v belem plašču kima, kima. Giblje se ji suha brada, starka bi kaj jesti rada. Dober svèt. Ali kaj — ko snežec beli vse zakril je starki veli. Zdaj pa stoka, tuli zima, ko nič jesti nima, nima. Prej nam polje bo rodilo klasja mnogo, zrn obilo. Veš kaj, zima, starka grda; Idi! Pa bo najmanj srda. Prej ko ideš, bolje zate — prej zelene bodo trate. Maksimov: Zimska pesem. Listje v vetru trepeče, sneg po planjavi prši. Kje ste vi, hipi sreče, jasnih pomladnih dni? Kje ste vi, upi solnčni, ti zlata, cvetoča pomlad? V vetru listje trepeče in pada nekam v prepad... Jožef Vole: Anton Kržič. S. olnčnega jesenskega dopoldneva 1. 1857. sta se spesila Zakotkarjev oče in Tonček po barju proti Ljubljani. Težko je bilo Tončku slovo od doma kakor že tisočim in tisočim na enaki poti: slovo od gozdov in pašnikov in od ovčic in od domače hiše in od sestric Micke in Urške, od matere in bratov... Pa vendar je to bridkost sladila velika misel: novemu življenju greš nasproti, imenitnejšemu in znabiti tudi boljšemu. Tonček se kar ni mogel nagledati teh novih krajev, koder sta zdaj hodila z očetom. Hiše te, pa vrtovi in ceste, pa vse drugačne njive, pa ljudje vse bolj molčeči in nedeljski; še celo goved po dolinskih travnikih se mu je zdela vse bolj modra in bolj ošabna kot njegove vedre in nedolžne ovčice na rakitenski paši. — »Oh, oče, poglejte no, poglejte!« se nenadno zdrzne Tonček tam nekje blizu Brezovice in se oprime očetovega žepa, »kaj pa je tisto-le tam, kaj gre pa tam-le?« Črna, grda reč, kakor grozna kača, in dim in iskre bruhajo iz nje! »Tonček, nič se ne boj!« ga poprimejo oče za roko, »to je pa železnica ali železna cesta.« Obstaneta, da gre pošast mimo. U j, kakšen hrušč in trušč in dir, da ušesa glušč in da srce zastaja! Tonček seveda takega nestvora še nikoli ni videl. Slišal je pač doma, kako so se pogovarjali očanci za pečjo, da zidajo doli mimo Borovnice proti Trstu železno cesto, ali on si je predstavljal to reč vse drugačno. Tako namreč, da je železna cesta res železna cesta, čisto okovana, brez vsakršnega kamenčka, še prahu nič na nji; posebno pa, da so odtoki (kanali) zraven ceste dobro okovani, da jih ni treba zmeraj čediti po nalivih kakor rakitenske gori doma. Na, zdaj je pa ta reč taka! Tonček je natihem pomišljal, če se znabiti oče le ne motijo? Ali — kje je bil takrat že vlak! Vedno širši cesta, vedno več vóz, hiš, ljudi, govorjenja in ropota . . Lahna koprena megle in prahu okroginkrog. Skladovnice vreč in drv in zelja po silnih vozovih. Konji, težki, počasni in mogočni, kakor bi vozili cesarja- Tuintam kaka kravica vmes na cesti, boječa in ponižna kakor tisti, ki jo pelje. Nič več prijaznosti med ljudmi, smeha in vriska, nič več luči in solnca na cesti kakor gori na rakitenskih tokavah. Ljudje hité mimo kakor tuji drug drugemu, skrbipolni, pusti in visoki. Tonček se jame tesneje poprijemati očetove roke. Kaj bi počel zdaj sam v tem direndaju, ko bi se izgubil? »Le drži se me, Tonček,« mu rekó oče, »zdaj sva v Ljubljani.« V Ljubljani? To je torej ... O, tudi čisto drugačna, kot si jo je Tonček prej mislil. In ne more si več misliti, kako si jo je mislil pravzaprav pri ovčicah. Nič več nima časa, izpraševati očeta, kaj je to in kaj ono, tukaj in tam. Kakor pol v omotici tava ob očetu, oko in duša mu pijeta, srce pa se stiska, noge postajajo težke. Vedno više pa se dvigajo hiše, izginja nebo, vedno bolj se cepijo ceste, vedno šumneje se zgrinjajo ljudje. Naprej, le naprej! O, kako majhen se zdi Tonček tod samsebi, kako osamel že zdaj, ko ga drži še očetova roka! V frančiškanskem samostanu, v celici patra Andreja, se Tončku šele malo umirita oko in duša. Preprosta, tiha sobica. Svete podobe na steni kakor doma, prijazno okno kakor odkritosrčna duša, mizica, postelj, zelena peč: tod je mir doma. In pater Andrej? Kako mu rdi lice in se mu sveti oko, ko mu Tonček, njegov bratec, njegov Benjaminček, poljubi roko, in mu on stiska ročico, kakor bi mu hotel izliti z vsakim utripom srca vso svojo bratovsko ljubezen v njegovo otroško srce. Tonček vika svojega brata ... Nič čudnega! Saj je pater Andrej dvajset let starejši od njega in duhovnik Gospodov. Še oče kažejo v govoru in vedenju resnobno spoštovanje do častitljivega meniha. »Prav, da sta prišla! Kako sem vaju težko čakal in kako sem vaju vesel! Šole so se sicer že pričele, pa nič ne dé! Bom pa vzel Tončka prvo leto kar v svojo domačo šolo: znabiti bo zanj še boljše tako. Stanovanje pa že imam zanj in dobro gospodinjo tudi, da mu bo druga mati. Kar bo v moji moči, vse bom storil zanj. Tonček, ti pa glej, da me boš rad ubogal in da boš rad molil. Drugo bo pa ljubi Bog dal.« Skrbni oče bi bili radi povprašali še o tem in onem, a še bolj skrbljivi pater Andrej je urno vstal in smehljaje dejal: »Vse bomo dejali v red z božjo pomočjo počasi. Pa vidva sta potrebna telesne podpore; z Rakitne dol ni nič bližnjic. Pojdita z mano!« Kako je Tonček to rad slišal! In potem se je začelo nekaj tednov za Tončka tisto dvo-življenje, ki smo ga tesnih src živeli mi vsi nekoč, kar nas je iztrgala mila ali nemila usoda prezgodaj iz materinega okrilja »da s kupo modrosti pojila bi nas«: telesno smo bili pač v učilnici ali v podstrešni izbici, ali naše duše in srca so bila doma, doma ... in le naše skrinje so nam bile iz domačega raja tihe znanke, da smo zaupno plakali ob njih, ko le niso hoteli iti črni oblaki z našega mladostnega neba, in naša vzglavja so bila nekatero noč mokra od prekipevajočega domotožja. Zakotkarjevega Tončka niti bel kruh ni mogel utolažiti tiste dni. Še danes se ga sicer hvaležno spominja, kako dober je bil, ko ga doma ni poznal, in koliko mu ga je vsakrat podaril pater Andrej, ko je bila reženj doma le bolj skromna — toda: dom, dom! Vsa duša je vpila po njem, zlasti tretji dan. Ko je videl ljubeznivi redovnik svojega bratca vsega potrtega, ga je vprašal skrbljivo: »Pa kaj ti je, Tonček?« On pa: »Saj sam ne vem.« Povedale so pa svetle solze v očeh. Pa je minulo tudi to; prestalo se je, ker ni bilo mogoče, narediti drugače. Anton Kerschizh — tako so pisali Zakotkarjevega Tončka ondaj — je hodil pridno v šolo k svojemu bratu, patru Andreju, v. samostan. Dobro je šlo; njegov učitelj je bil z njim prav zadovoljen. Pa tudi dečku se je priljubila sčasom samostanska celica tako, da je komaj čakal jutranje ure, da pohiti po frančiškanskih stopnicah gor k dobremu patru Andreju. Po končanem pouku je pa šel tudi rad v cerkev, kjer se je stisnil v klop, pa zahvalil ljubega Boga, da mu je dal tako milega dobrotnika in tako dobro glavo. Nič ni bilo posebnih trudov, nič posebnih skrbi z učenjem. Ah pač, dobri pater jih je seveda imel obilo, da je poiskal — sam ubožen! — drobnemu bratcu pomoč za plačilo stanovanja, za knjige, za obleko in obutev; borno kosilce in večerjo mu je pa izprosil pri samostanskem predstojni-štvu. A česa ne stori dober brat bratu, da mu pomore v življenju naprej? Pater Andrej se je lotil — vedi Bog, kdaj je začutil v sebi ta poklic! — celo slikarstva, da bi lažje pomagal bornemu bratcu. Učil ga je pa tudi s tako marljivostjo, da je Tonček hitro predelal knjige za prvi razred, pa se je lotil privatno že kar tudi drugega razreda. In tudi tu je šlo gladko. Še celo pouk v glasbi si je privzel. Dné 28. julija 1858. leta je pa šel delat izkušnjo o prvem in drugem razredu. Kako jo je prestal, naj pové njegovo prvo ljubljansko izpričevalo. Verouk: dobro; branje: prav dobro; slovnica: prav dobro; pravopisje: prav dobro; slovenski jezik: prav dobro; računstvo: prav dobro; lepopisje: prav dobro. Podpisana sta: katehet Jožef Klemenčič in glavni učitelj Jožef Štupar. Torej samo v krščanskem nauku se je nekaj krotovičilo — po dobroti kateheta Klemenčiča. Vsa najtežja vprašanja iz katekizma sta zvesto obdelala večer pred izkušnjo pater Andrej in Tonček. Ni bilo skrbi, da pojde pri izkušnji tudi tu prav dobro. A glej je nadloge! Katehet Klemenčič vpraša Tončka »šest resnic«, češ, te bo kmetiški fant gotovo znal. Pa jih ni, ker ni pričakoval tako lahkega vprašanja. Odtod samo »dobro«. Pa je postal pozneje Anton Kržič sam ljubljanski katehet in profesor verouka in prav naslednik gospoda Kle-menčiča, in vemo, da je tudi on vedno rajši vprašal pri izkušnjah lažje kot težje — ta prva izkušnja ga ni prav nič izmodrila. In marsikatero skrbeče dijaško srce ga je že blagrovalo, da ga ni. Tretji in četrti razred je izvršil Anton Kržič v letih 1859 in 1860 z odličnim uspehom; kljub temu, da je zadela njega in patra Andreja velika bridkost: umrl jima je dobri oče doma. A pater Andrej je potem še lju-bezniveje skrbel za svojega bratca, ko so prihajale z doma čimdalje redkeje podpore. Še celo sestro Micko je tudi spravil v Ljubljano in ji pre-skrbel dobro službo. Mnogo let je bila potem kuharica in oskrbnica otrok pri čislanih družinah Skodlarjevi in Bleiweisovi. Bila je zelo modro, pridno in pobožno dekle, povsod spoštovana in ljubljena od gospode in otrok, koder je služila. Tudi ona je bila svojemu najmlajšemu bratcu Tončku v pomoč, koder in kolikor je le mogla. Molila je zanj, bodrila ga in podpirala kakor prava mati. Posebno sta se še zavzela drug za drugega brat in sestra, ko je bil pater Andrej leta 1860. prestavljen iz Ljubljane kot katehet v Pazin. Ostal je tam šest let. Tonček se je, zdaj v šolskih rečeh samsebi prepuščen, še posebno vneto lotil učenja. Njegovo izpričevalo koncem četrtega razreda je bilo tako-le: Verouk: prav dobro; nemščina, branje: prav dobro; slovnica: prav dobro; pravopisje: prav dobro; ustno in pismeno izražanje misli: prav dobro; slovenščina: prav dobro; računstvo: prav dobro; lepopisje: prav dobro; risanje: prav dobro. Podpisana sta kot učitelja: Andrej Zamejec, katehet, in Martin Ivanetič, učitelj glavne šole, kot vodja pa Karol Legat. Dobri Jater Andrej je vedel, da bo Tonček tudi brez njega dobro napredoval. V daljnem Pazinu je kljubtemu mnogo skrbel zanj. Pridno je slikal v prostih urah; prislužki so pa seveda romali v Ljubljano za Tončka. Z njim pa tudi mnogo prisrčnih pisem kakor zrcala neumorno skrbljive, plemenite duše. Z veliko hvaležnostjo se jim je odzival Tonček. 1 (Nadaljevanje.) MlHlMiii^^M > Ksauer Meško : Iz Taja ItlOjih dni. Po nebu oblaki hitijo — podoba človeških dni — za njimi pogledi strmijo, otožnost se v srcu budi: Glej, moje mladosti časi takó so brzo odšli. Življenje brezskrbno na vasi, nazaj si srce te želi. Zaman! Odbeglo, prešlo! Ah, več te ne bo, ne bo... Avstrija v malem je paradiž mojega življenja, moja rodna vas; vsa razkosana. Šest hiš stoji v dolinici kakor Bogu pod pazduho. A še izmed teh šestih je prideljena enä sosedni vasi, oddaljeni dobrih pet minut, dočim stopa popotnik skozi vse naše selo komaj malih pet minut. »Grm« pravijo ljudje naši vasici. A vaščani ne slišijo radi tega imena. Ljubše jim je ime »Gornji Ključarovci«, ker spada tistih pet hiš k obširni vasi »Ključarovci«, ki se raztega daleč dol po dolini proti mestecu Ormožu, ležečemu ob Dravi na hrvatski meji in malo nad Medjimurjem. Meni je pa ime »Grm« prav po volji; nekaj onega mirnega, idilskega ozračja, ki ga je polna vsa dolina, veje iz tega preprostega, pristnodomačega imena. A ta mir — večkrat je bil le dozdeven. Popotnik, ki je šel po beli cesti skozi vas ali se morda naglo peljal z iskrim konjičem mimo, je najbrž mislil: »Čudovito mirno, srečno selo!« A žal, da temu ni bilo vedno tako. Baš za moje mladosti je bila naša vasica tudi v tem Avstrija v malem: med sosedi je bil večen nemir, mnog prepir. A vzroki? Poglavitni je bil Skuhalov hrast.1 Stal je ta hrast nesrečnega spomina v Skuhalovem travniku, tik ob pletenem plotu, ki ograja dvorišče Brumnovo. Bil je ponosen orjak, ki mu nihče v vasi ni poznal dni in let. Nihče ni nikoli dvomil, da je hrast Skuhalov. Kar si domisli nekega dne oče Valent, gospodar pri Brumnovih, in zapove sinoma, naj gresta in hrast posekata. A ni dolgo pela žaga in ni še izjedla mogočnemu in trdnemu velikanu globoke rane, kar prihiti Skuhala, včasi učitelj, včasi kmet, kakor je ravno nanesla usoda in potreba,2 ves začuden in ves srdit na travnik. Že od daleč je vpil: »He, pjeba (fanta), pa sta jedla žganico za zajtrk namesto žgankov, da žagata moj hrast? Jaši vaju mrha, tega mi ne bosta!« In še mnogokaj je rekel o roparjih in tolovajih in druge take znane pridevke. Za gospodarjem so potem prihiteli vsi Skuhalovi, da preprečijo zločin na hrastu, njih lastnini. Stari Valent, mož trd, samsvoj in brezobziren, da se ga je balo vse 1 Zgodba tega hrasta mi je dala snov za sliko »Hrast«, Lj. Z., 1896. 2 Glej »Moj prvi učitelj«, SI., 1908, št. 1. daleč naokoli, je stal široko razkoračen ob hrastu, staro leseno pipo v ustih; še v spanju je baje ni dejal iz ust — mi je zagotavljal Skuhala, ko sva se pozneje v mojih dijaških letih večkrat menila o starem Brumnu in o tistem hrastu. Obriti obraz mu je bil hladen in trd kakor vedno. Nič spoznanja krivde ni bilo videti na njem, nič kesa v očeh. Govoril je kakor vedno, odločno, odsekano, kakor bi udarjalo kladivo ob železo, samozavestno in glasno, da bi gotovo slišali vsi: »Hrast je moj! Vsaj tri četrtine stojé na mojem, če že res ne ves!« »Vi lažnivec stari!« se je raztogotil Skuhala. Hladno ga je pogledal starec. »Za lažnivca te tožim, Matjaž, da veš. Jutri grem v Ormož!« »Pojdite! Še danes! Tožil pa bom tudi jaz. Bomo videli, ali je še pravica na svetu.« »A plot!« so se vmešavali sosedi. »Saj vendar vidite plot, oče. In hrast stoji ves zunaj plota. Torej vendar ne more biti vaš.« »Plot? To je moj greh, da smo ga zgradili za več ko pol metra noter v dvorišče. Hrast je bil ravno na poti. Da ga ne bi zgradili ravno v hrast, smo ga pomeknili toliko na moje. Zakaj, kdo bi bil mislil, da si bodo zaradi tega ničvrednega plota lastili hrast drugi!« »Pa je dosedaj vsak mislil, da je hrast Skuhalov.« Starec je pljunil, ošvrknil ljudi z zlobnim pogledom. »Briga me to! Ko pa vem, da je moj.« Podreti pa hrasta ni upal, ko je videl vseobčen odpor. Skuhala je seve takoj poklical na pomoč gosposko in cesarske postave. Tožil je pa tudi Valent zaradi razžaljenja časti. Komisija za komisijo se je vozila v vas. Vaščani so si bili vsi v svaji in v prepiru. Kdor je stal zvesto ob Skuhali — in s tem je bila večina, ker je vedela in videla, da je pravica na njegovi strani — se je hudo zameril Va-lentu. Kdor pa je govoril prijazno z Brumnom — in mnogi so, ne baš iz prijateljstva, ampak da ne bi prišli navskriž z bogatim in hudim možem — je bil navadno ob prijateljstvo in milost Skuhalovih. Tako je bilo v vasi vse razdrto in razprto za mojih dni. Krika in vika je bilo čez mero. Celo deca smo bili razdeljeni v dva tabora. Hudo smo se spoprijeli včasih. In ker smo bili najvročekrvnejši in najpodjetnejši prebivalci vasi, smo se spoprijeli navadno ne samo z besedami, ampak tudi dejanjsko in zelo občutno. Sklepno pesem, dostikrat še občutnejšo, pa je pela šiba doma. Po mnogih letih prepirov in tožba, nemira in sovraštva, je prisodila gosposka hrast vendarle pravemu gospodarju Skuhali. Požrlo pa mu je eno samo drevo malone vso domačijo. »Trugo (krsto) si bo dal narediti Matjaž iz tega hrasta,« so rekli ljudje, ki iščejo in najdejo tudi v najžalostnejših dogodkih iskrico dobre volje in šale. »Zakaj plačal ga je tako drago, da še sam kralj Atila pod Sv. Rokom na Hajdini1 nima dražje trüge.« 1 Po ljudski govorici je pokopan hunski kralj Atila pod kapelico sv. Roka v bližini Ptuja. Res so hribček pod kapelico že prekopavali, a groba niso našli. Izkopali so pa tam rimske starine. Zdaj so ti prepiri, Bogu slava in čast, že davno pozabljeni in v dolini je doma res mir. Ozka je naša dolinica. Skozi njo je razpeta kakor lep bel pas velika cesta, hiteča iz Ormoža gor proti Ptuju, na drugo stran — pod farno cerkvijo sv. Tomaža, v Koračicih, kjer so nekoč kruto gospodarili divji Kruci, se pa cepi v dve panogi — po »Stari cesti«, koder so pred dvema tisočletjema korakale ponosne rimske legije, v najlepši trg na Spodnjem Štajerskem, v Ljutomer, slovitem po svojih goricah. Za hišami proti vzhodu se razprostirajo njive. Za njimi se dviga svet v zložne holme, z gozdi obrastle. Polhe smo lovili fantje v teh gozdih, a jih navadno nismo dobili. Streljali smo veverice, kopali lisice in kurili ob njihovih luknjah, da bi jih izvabili iz duplin. Ko je obrodilo hrastje, smo gonili svinje v žir. Hkrati so bila ta leta tudi za nas plodovita: nabirali smo volčec in ga prodajali hrvatskim Židom. Le da so imeli ti možje redno in vedno napačne tehtnice, seve, ne nam v prid. V teh čudovitih šumah sem presanjaril večji del vsakoletnih počitnic, sedeč ali ležeč na mehkem mahu, v roki knjigo, najljubšo in najzve-stejšo mi prijateljico v vsem mojem življenju. Pritajeno so šumele in pele nad menoj zelene bukve, širokovejni gabri, vitke smreke. Vedno nemirna gibčna veverica je telovadila z drznimi skoki z veje na vejo. »Tek-tek, tek-tek, tek-tek« je trkala skrbna žolna ob debla, kje da bi našla kaj živeža. Nad vrhovi je krakala vrana. Sraka se je zasmejala zdajzdaj izmed vejevja veselo in prešerno kakor brezskrbno dekletce. Izredno dragi, vedno nepozabni so mi ti lesi. Nikjer na svetu nisem našel več tako idiličnih, dasi pač krasnejše. Zakaj nobenih drugih mi ne olepšujeta in ne ožarjata s tako čudežnim sojem spomin in ljubezen. Takoj na prvem holmu za našo hišo, nekaj sto korakov ob majhnem potoku gori, ki teče tik ob našem dvorišču, je prva zaplata gozda: kakih sto brez, lepih, sanjavih in sramežljivih kakor deviške neveste ob poročnem dnevu. »Brezje« imenujejo vaščani ta gozdič. Lastnina Brumnova je. Med drevjem se vzpenja široka pot na hrib. Ta je bil za nas posebno pomemben pozimi. Zakaj krasno so drčale tam sani navzdol. Sankali pa smo se vaški fantini čezvse radi; še rajši nego drsali. In manj nevarno je bilo. Zakaj veselju na ledu je sledila doma le prečestokrat žalost: kazen. Sankati pa smo se smeli. Pač smo zavozili pri sankanju marsikdaj vsi skupaj v potok, po nesreči in naključju kdaj, včasih pa nalašč, iz same zdrave razposajenosti in mladostne objestnosti. Padali smo drug na drugega, prebili led, pa se malo okopali. Pa nas vse to ni posebno vznemirjalo. Ob »Brezju« so stale na trati tri stare jablane. V eni je bil izdolben že od pamtiveka velik bedenj; izdolbel ga je morda časa zob, morda ptice. V njem so gnezdili leto za letom udebi, pri nas imenovani »hupkači«. Razveselili smo se otroci, kadar smo zaslišali spomladi prvi pot njihov glasni, eno-zvočni hup-hup. Kakor prvi klici kukavični so nam bili dragi ti glasovi. Od tedaj smo pazili vestno in skrbno, kdaj da bodo v gnezdu prva jajčeca. Praznično veselje je bilo za nas, bosopete vaščane, kadar smo prvič zaslišali čivkati in kričati v bednju mladiče. Vse lastovke v vasi niso imele za nas oddaleč tistega pomena kakor ti udehi. Gospodične so lastovke in pesnikinje. A za te ima razposajena dečad malo smisla in zanimanja. Še krasnejši brezov gozd, »Spodnje Brezje« imenovan, last istega Brumna, se je belil in zelenel med travniki in njivami pod vaškim mlinom. V velikem, skladnem, kakor s šestilom zmerjenem trikotu, so stale same vitke, visoke breze, kar ustvarjene za slikarja. Nam mladini je bil gozd najbolj drag zaradi krasnih jagod, ki jih je bil poln leto za letom. Pridem pa nekoč domov na počitnice in vidim, da brez ni več. Njivo so skrčili na mestu prejšnjega gozdiča. Žal mi je bilo tistih krasnih brez. Poromam včasi na drago naše gorenjsko Brezje; najrajši tako v prvi jeseni, ko prične odpadati listje z drevja — najlepše je tedaj na ti najlepši naši božji poti. Gredoč iz Otoč na posvečeno mesto in nazaj na Otoče, mislim vsakikrat na to dvoje naše »Brezje«. V bližini Brezja, v Podbrezju, sem videl brž nekoč tako krasne in sanjave breze, kakršne so bile tiste v našem dolu; drugje jih še nisem našel nikjer. Pod »Brezjem« je stala delavnica vaškega Hefajsta (Hefajst je bil grški bog-kovač), mojega strica, žive vaške kronike, pripovedovalca neskončne vrste povesti, zgodb in bajk. Veliko veselje je bilo za nas deco, če smo mu smeli goniti meh. Pa ni rad dovolil. Tudi pripovedovati ob delu ni maral. (Nadaljevanje.) m -o. ]VIati. Ob studeneu žuborečem mati žalostna sloni . . . Teče voda polno, polno -materi mar vode ni. Teše voda polno, polno — poln solza ji je obraz . . . Polna prsa težkih vzdihov : ,.Y\je si, sin, in kje sem jaz!" M