Delavcev ni! (Iz Savinjske doline). Po mnogih krajih na Slovenskem je po leti na kmetih večna tožba, da se delavci ne morejo dobiti. Nedavno sem videl pri gospodarju, ki se je drugače držal Se precej stare šege, lepo novo mlatilnico. Prašal sem ga: »Kakopato,da ste tako mlatilnico kupili?« »E saj ni delavcev dobiti«, mi je odgovoril; »za-to sem jo kupil, da se delo hitreje naprej spravi«. In na jednak način, da delavcev ni dobiti, bi mi v Savinjski dolini še mnog gospodar odgovoril. V zadnjih letih so nekateri gospodarji todi okrog dobili mlatiče iz spodnjih krajev, zlasti iz kozjanskega okraja. Poleg dninarjev ni dobiti tudi hlapcev in dekel. Znan mi je kmet, ki ima večje posestvo, pa celo leto ni imel dekle, ker je ni mogel dobiti. To so žalostne razmere! Če bo šlo tako naprej, čez nekaj let na kmetih res več ne bo dobiti najpotrebnejših delavcev. Ljudje pravijo: vedno več ljudstva je na svetu, a vedno manj delavcev. Kako je to? To ima pač več vzrokov. Že stariši sami imajo to navado, da odredč otroke, če le morejo, za kako drugo delo, samo za delo na polju ne. In tudi otroci sami za delo na polju večkrat nimajo nobenega veselja. Se jim zdi pač »pregmajn« kmečko delo. Za-to se gredo mladi fantje učit vsakovrstnih rokodelstev in obrtnije. Je že prav, da se gred6 učit, toda stariši bi morali malo bolj paziti na t6, h kakim mojstrom dajo svoje sinove v delo. Kolikokrat se najpridnejši Jantje pri slabih mojstrih in v slabi tovaršiji pokvarijo! izgubč vero, izgubč vse vzore in tudi veselje do dela. Slednji dan lahko srečamo na cestah polno takih izpridencev, ki hodijo od »postajališča« do »postajališča« ter pravijo, da dela iščejo. A v resnici se jim delati ne ljubi, ker tam po sencah polegajo med tem, ko kmet nima delavcev. Jednako je pri deklicah. Prej kot možno se gred6 učit šivanja, nekatere takoj po izpolnenih Solskih letih, nekatere malo pozneje. Druge hodijo delat v tovarne, tretje služijo v mestih. K vsemu temu jih vleče zlasti večji zaslužek, manjše trpljenje in »nobel« — življenje. Pač pleti in žeti na polju je »pregmajn«. Toda uboge revice, kolikokrat se strašno goljufajo! V tujini, zlasti v mestib zaupajo raznim navideznim prijateljem, se lepše oblačijo, zapravljajo denar ter se na duši in na telesu spridene vračajo nazaj v rojstveni kraj — v žalost in sramoto starišem in vsem sorodnikom. Kaj pomagajo velike plače, ko si pa redkokdaj kaj prihranijo! Znane so mi ženske, ki so po 20, 30 let bile v tujini ter so imele lepe službe, a poslednjič so prišle domov popolnoma propale in — občine so jih morale rediti. 0 ljube matere slovenske, pazite in zopet pazite, kam in h komu gredo služit vaši otroci. Boljše je v domovju jesti ovsen kruh in nepokvarjen ostati, kakor pa v mestih imenitno, razkoSno živeti in poštenje, največje hogastvo, izgubiti. Zlasti občutno pa je v današnjih časih za kmeta to, da odrastli moški, zlasti fantje pri najboljši moči zapuščajo domovje ter gredo po svetu dela iskat. Nekateri gredč v Ameriko, drugi v rudokope na Vestfalsko. Kaj pa jih vleče proč od doma? Večji zaslužek in krajši delavni čas. Ni dolgo tega, kar sem govoril z fantom, ki mi je rekel, da pojde na Prusko v rudokop. Rekel sem mu, naj rajše ostane doma in gre služit za hlapca. A on mi je odgovoril: premalo zaslužim. Res ljudje na tujem velikokrat mnogo zaslužijo, a pomisliti je treba tudi, kolike nevarnosti so združene z istim delom. Marsikomu pa vsi veliki zaslužki nič ne pomagajo, ker vse zapravi in zapije. In ko enkrat vse svoje moči izrabi, potem pa pride domov in občina redi me! PraSajte občine, če ni to gola resnica! Vsak človek, ki pošteno dela in varčno živi, si bo doma kaj prihranil ter nikoli ne bo stradal kruha. Kdor pa v tujini išče velikih zaslužkov, naj }ih išče in tudi najde, a gleda naj, da enkrat ne bo domači občini v nadlego. Nasledek tega, ker delavcev primanikuje, je t&, da so zelo dragi. Plačila poslom in dninarjem so dandanes v mnogih krajih še enkrat tako visoka kot so bila pred 30. ali 40. leti. In to gre še vedno dalje. Zadovoljnosti pa je vendar vkljub visokim plačilom dandanes 3krat manj kot je je bilo pred 30 leti. Ta selitev delavnih moči v tujino ima žalostne posledice tudi v verskem in narodnem oziru. V tujini navadno nimajo nobenega ali vsaj ne urejenega duhovnega vodstva in zato zaidejo v slabe tovaršije, postanejo zagrizeni socijalni demokratje, živ6 v divjem zakonu ter izgubč sčasoma ves verski čut. O tem bi lahko mnogo povedala marsikatera jokajoča mati na Slovenskem. Istotako se cepijo naše narodne moči z izpeljevanjem v tuje dežele. Slovenec, ki se stalno naseli na NemSkem ali v Ameriki, je izgubljen za celokupen narod slovenski. Toda, če izseljenee še čuti slovenski, njegovi otroci so navadno že tujci, če ne nasprotniki. Naša narodna poseslva, biseri slovenske zemlje, na tak način prehajajo v roke tujcem, pri nas se naseljujejo nemški in laški obrtniki in trgovci. Če tujci pri nas shaiajo in večkrat dobro shajajo, zakaj bi pa Slovenci ne mogli? Za-t6 si vendar že enkrat izbijmo iz glave to neumno misel, da je le na tujem vse dobro, a doma vse slabo. Kolikor možno pač doma ostanimo, skupaj držimo ter složni bodimo po geslu naših krSčanskih pradedov! Da bi se te razmere zboljšale, bi lahko veliko uplivali učitelji in duhovniki. Za-to naj Ijubo sloven. deco vedno in vedno navdušujejo za rojstveni kraj, za srečo v domači vasi, za premilo slovensko domovino in za delo naSih prednikov, ker Vodnikove besede Se dandanes veljajo: Sloven'c, tvoja zemlja je zdrava, Za pridne nje lega najprava.