77235

j Kako ti je ime? |

II = i ali ll: j

'IIŠ | =

Vzorno življenje J
i š|

j!=l naših svetih priprošnjikov v nebesih. |=|

CL_ -_ZD

Za mladino.

I. Sv. Anton Padovanski.

V Ljubljani, 1896.

Založilo »Katoliško društvo detoljubov«.

Tisk Katoliške Tiskarne.



Kako ti je ime?

ali

Vzorno življenje

naših svetih priprošnjikov y  nebesih.

■.-

Z a mladino.

V LJUBLJANI, 1896.

Založilo ,,Katoliško društvo detoljubov! 1

Tisk Katoliške Tiskarne. _

Q) '='

* (9 © ❖

77235

O 3oo M4 6

Vvod.

Močno je želeti, da bi se verniki gostokrat ozi¬
rali na one presrečne brate in sestrice, kateri so
pred nami šli v večnost in o katerih nam sveta
cerkev daje zagotovilo, da so zveličani, da so svet¬
niki. Sv. apostolska vera nas uči v 9. članu, da ti
rajsko srečni nebeščani niso ločeni od nas, marveč

50 z nami združeni po oni tesni zvezi, ki se ime¬
nuje „občestvo svetnikov«.  V dvojnem oziru si mo¬
ramo v prid obračati to versko resnico: svetnike
posnemati v njih vzornem življenju, pa zagotoviti

51 njihovo mogočno priprošnjo.

Osobito naj bi naša mladina proti tem svitlim
zvezdam nebeškim pogostoma obračala svoje ne¬
dolžne oči; pridno naj bi hodila v šolo k tem dičnim
vzornikom, kateri so nekdaj tako vestno porabili
čas svojega življenja ter vsak v svojem poklicu tako
izvrstno delovali za lastno posvečenje in v blagor
človeštvu. Se posebno pa imej vsakdo v časti svo¬
jega priprošnjika, katerega mu je cerkev odločila
pri sv. krstu — svojega krstnega patrona.

Ta misel me je napotila, da sem začel opiso¬
vati življenje svetnikov, kolikor je za mladino za-
nimljivo in koristno- Najnavadniši priprošnjiki pri¬
dejo najprej na vrsto- Začel sem s sv. Antonom,
zato ker je ravno kar minila sedemstoletnica nje¬
govega rojstva in iz hvaležnosti, ker je moj krstni
patron. Poleg tega je njegovo življenje in delovanje
tako mnogostransko veličastno, da mora slehernega
zanimati: ime sv. Antona Padovanskega je sve¬
tovno znano, povsod priljubljeno V neštetih dru¬
žinah je slavljen ta veliki čudodelnik; bogoljubne
matere kaj rade odbirajo svojim otrokom ime tega
mogočnega priprošnjika.  V nujnih stiskah in po¬
trebah ga na pomoč kličejo celo oni, kateri sicer
niso odveč vneti za molitev in pobožne vaje. Mislim,
da je malo krščanskih hiš, kjer bi ne imeli kake
podobe tega preljubeznivega svetnika. Videti je,
kakor bi nosil božje Dete okrog bogatinov in reve¬
žev. Živel je le malo časa; umrl je že v 36. letu,
in v drugem letu po svoji smrti je bil vsprejet med
število svetnikov, kar se ni še zgodilo pri nobenem
drugem svetniku. Njegova mati je bila še živa priča,
kako je sv. cerkev kot svetnika častila in na pomoč
klicala — njenega sina. Kaj ne, vzroka dovolj, da
na čelo postavim njegovo slavno ime.

L Sveti Anton Padovanski.

i. Detinska in deška mladost.
(1195 — 1210.)

Sv. Anton Padovanski je Marijin otrok. Rojen
je bil dan najveličastnejšega Marijinega praznika,

15. avgusta 1. 1195 in sicer na Portugalskem, v
deželi, ki je na skrajnem zahodu Evrope, v glav¬
nem mestu Lisabonu. Oče, Martin B u 11 o e n š k i,

6

je bil v višji kraljevi službi in tudi mati, Marija
Terezija Ta verska, je bila imenitnega rodu. Pri
opisovanju svetniškega življenja je potrebno vedeti
rojstveni kraj in stanje starišev, ker zelo vpliva
na razvoj značaja, zakaj drugačne krvi so ljudje
v vročih južnih krajih nego proti mrzlemu severju,
drugače se razvija mestno življenje in drugače na
deželi, tudi je vzgoja drugačna v imenitnih in
bogatih hišah nego v priprostih in ubožnih dru¬
žinah.

Pri sv. krstu je dobil ime Ferdinand po svo¬
jem stricu, ki je bil stolni korar, učen in jako
bogoljuben mož. Še sedaj kažejo krstni kamen,
pri katerem je bil vsprejet v občestvo svetnikov
in dobil podlago toliki svetosti; rojstno hišo nje¬
govo, tik stolnice, pa so spremenili^v lično cer¬
kvico, ki ima še sedaj njegovo ime. Še celo vrata,
skoz katera so ga nesli h krstu, časti pobožno
ljudstvo kot dragocene svetinje. — Pripoveduje
se, da je njegova bogoljubna mati, ko je bil Nandek
še čisto majhen, večkrat pokazala skoz okno na
bližnjo cerkev, kjer je bil krščen, in da je ob tem
detece vselej razodevalo nenavadno radost.

Prelepo je kazalo jutro njegovega življenja.
Dete je bilo že po telesu silno lepo in prikupljivo,
a še lepše se je lesketalo zlato njegove detinske
duše. Razodeval je ta »angeljček« veliko nadar¬
jenost za učenje, čudovito krotkost, ljubezen do
molitve, veselje za cerkev ter usmiljenje do re¬
vežev in trpinov. Njegovi stariši, osobito mati, so
se pa tudi trudili na vso moč, da bi prav gojili
ta plemenita čutstva in odstranjali od angeljskega
otroka vse, kar bi količkaj moglo nevarno biti

1

njegovi jasni nedolžnosti. Preblaga mati ga ni
nikoli izpustila izpred očij; molila je ž njim doma,
a jemala ga je tudi s seboj v cerkev ter s svojim
zgledom bolj še kot z besedo vcepila v mlado
srce pravo pobožnost in veliko spoštovanje svetih
rečij. Spremljal jo je tudi takrat, kadar je delila
miloščino, in ji pomagal pri tem svetem opravilu,
kolikor je mogel v tako nežnih letih.

Dve iskrici pa sta med drugimi še posebno
zažareli v njegovem srcu in polagoma vsplamteli
v oni sveti ogenj, ki je tako žarno razvnemal nje¬
govo dušo ves čas do njegove svete smrti: lju¬
bezen do Jezusa v prebritkem trpljenju in pre¬
svetem rešnjem Telesu, pa detinska ljubezen do
Marije, prečiste Device. Marijo je imenoval le
»Mamasinha«, t. j. ljuba mati! Celo zgodaj ji je
daroval najlepši dar — obljubo svete čistosti. Mati
ga je naučila Marijino pesem »O gloriosa Domina«
— »o preslavna Gospa!« in to je najrajše poslušal
in prepeval.

V desetem letu je začel hoditi v šolo, kamor
ni bilo daleč, ker podučevali so otroke goreči du¬
hovni bližnje stolnice, kjer, je bil tudi njegov stric
in krstni boter; takrat še ni bilo svetnih šol, ka-
koršne so sedaj. Kakor seje vse nadejalo pri tako
dobrem otroku, tako je tudi dokazal v dejanju.
Ferdinand je bil izvrsten učenec; ni le vrlo na¬
predoval v učenju, marveč, kar je še več vredno,
v čednostih in lepem vedenju se je tako odlikoval,
da je bil celo dobrim učiteljem v spodbudo. Pač
ga ni bilo treba nikdar opominjati in svariti, zakaj
vestno se je ogibal vseh nerodnostij in napak, ki
se tolikrat opazujejo pri šolski mladini, in njegovo

8

zlato srce se je kazalo le še v lepši svitlobi, ka¬
kor poprej v detinski dobi. Posebno veselje mu
je bilo, če je smel pri sv. maši streči; o, s koliko
vnemo in angeljsko pobožnostjo je izvrševal to
sveto opravilo! V stolnici je v stranskem altarju
ganljivo lepa podoba, ki predstavlja našega šolarja
— svetnika v rudečem talarčku in belem koretlju.

Pa nikar ne mislite, da mu je bila tolika
vrlost in svetost kar lahka igrača. Ne, kakor vsak
Adamov sin, moral se je tudi on boriti zoper hudo
nagnjenje in zlobne napade dušnih sovražnikov;
a bil je že v tej nežni dobi pravi junak, ki se ni
dal premagati še tako hudi skušnjavi. Ob takem
vojskovanju se je zgodil tudi njegov prvi čudež.
Hudobni duh se mu je nekoč prikazal v podobi psa;
pa odgnal ga je s tem, da je naredil križ na mra-
morno stopnico. V kameniti plošči se je tako vtisnilo
znamenje, kakor bi bil palec pritisnil na mehak vo¬
sek. Ono ploščo ima ljudstvo še sedaj v veliki časti.

2. Sveti mladenič postane redovnik.

(1210 —1220.)

Hitro bežijo leta. Ferdinand — tako moramo
še imenovati svetnika — je bil že v 15. letu.
Prišel mu je čas, ko mora mladenič že misliti,
kaj je njegov poklic, v katerem stanu bode mogel
najboljše izvršiti svojo nalogo in najgotovejše zve¬
ličati svojo dušo. V marsikaterem srcu nastane v
tej dobi hud boj, ki ga je označil sam Gospod z
besedami: »Volja je dobra, meso je slabo.« Pa
tudi sprijeni svet in satan v tem odločilnem času
najbolj nastavljata zanjke in prežita, da bi jih več

9

vjela zase. Ferdinandu se ni bilo treba vojskovati,
davno se je bil že vsega daroval Bogu ter sklenil
v redovniškem življenju spopolniti in dovršiti, kar
je bil tako lepo pričel v domači hiši. Stariši so
mu tudi radi dali k temu dovoljenje in blagoslov.
Stopi torej k predstojniku bližnjega samostana
avguštinskih korarjev in prosi, naj bi ga vsprejeli.
Z veseljem mu uslišijo prošnjo ; kako bi tudi mogli
odreči vsprejem takemu mladeniču?

Ferdinand je ves srečen, da se je ločil od
sveta ter more zdaj le Bogu posvetiti vse svoje
moči in Jezusu darovati celo svoje srce. Toda svet
se pa kar ni hotel ločiti od njega. Sorodniki in
znanci ga hodijo gostokrat obiskat ter seveda motit
z nepotrebnim govorjenjem. Bistri mladenič hitro
sprevidi, da ne bo imel onega miru, katerega po¬
trebuje samostanska popolnost, dokler ostane v
bližini rodnega mesta. Zato prosi predstojnika, naj
ga pošlje v kaki bolj oddaljen kraj, četudi vsa
samostanska družba težko pogreša tako priljublje¬
nega tovariša, vendar se mu spolni opravičena
prošnja in pošljejo ga v mesto Koimbro, v samo¬
stan sv. Križa, trideset ur daleč od doma.

Zdaj še le je mogel popolnoma prosto raz¬
peti peruti svojega plemenitega — velikega duha.
Veselo je napredoval v pobožnosti in raznih samo¬
stanskih čednostih; osobito pa se mu je tu raz¬
vila čudovita moč njegovega spomina: vse sveto
pismo in poleg tega še vse imenitnejše
izreke cerkvenih očetov se je naučil
na pamet ter v spominu ohranil vse
svoje žive dni. Ko bi se bile pogubile tudi vse
svete knjige, iz njegovih ust bi jih bili lahko zopet

10

izvedeli in vnovič spisali po njegovem narekovanju.
— V molitvi, bogoljubnih vajah in v vstrajnem
učenju je tu preživel osem let in tako dosegel že
25. leto svojega prezaslužnega življenja. V tej
dobi se je zgodilo tudi več čudežev; naj omenimo
vsaj jednega.

Svetnik je bil posebno vesel, kadar se mu je
ukazalo kako nizkotno opravilo; le to mu je bilo
hudo, če vsled tega ni mogel biti pri sveti maši.
Nekega dne je imel tako pri prosto opravilo v
kuhinji ravno med sv. mašo. Ko je pozvanjalo ob
povzdigovanju, svetnik takoj poklekne in kleče
počasti svojega Zveličarja, a glej: pri tej priči se
razmakne samostansko zidovje in svetnik zagleda
pred seboj altar, kjer mašnik povzdiguje sveto
hostijo in sveto rešnjo kri. Potlej pa se stene zopet
strnejo.

Zmiraj bližje se je pomikal trenutek, ko se
je imela skrita luč pokazati širšim krogom, ko
se je imela svitla zvezda povzdigniti izza gora in
posvetiti na obnebju svete cerkve.

3. Brat Anton.

(1220 —1221.)

Pol ure od Koimbre je bil priprost samostan,
kjer so sinovi sv. Frančiška v uboštvu in poniž¬
nosti Bogu služili. Kraljica ga jim je bila ustano¬
vila; reklo se je »pri Oljkah«. Ponižni bratje so
živeli le ob miloščini, zaupaje na božjo previdnost.
V imenu Jezusovem so prosili od hiše do hiše in
potrkali so tudi na vrata bogatega samostana sve¬
tega Križa.

11

Ferdinand je imel večkrat opraviti s temi pre¬
blagimi učenci Jezusovimi, čudil se je njihovi
skromni pohlevnosti in ponižnosti in na tihem je
gojil v srcu želje, naj bi se mogel kdaj sam po¬
prijeti takega evangelijsko popolnega življenja. Dve
dogodbi sta mu še bolj razvneli te vroče želje.

Nekoč umrje jeden izmed teh preljubljenih
bratov, s katerim sta bila še posebno prijatelja.
Ferdinand je kot levit stal pred altarjem, kar za¬
gleda, kakor nekdaj sv. Benedikt dušo svoje sestre
Skolastike, brezmadežno dušo serafskega prijatelja,
ki je skozi očiščajoči ogenj kakor ptiček hitro letela
v sveti raj. Po tej prikazni je bil močno potrjen
v sklepu, pod spokorno obleko »manjših bratov«,
kakor so se imenovali frančiškani, skriti svoje
plemstvo, svojo učenost, svoje obilne od Boga po¬
darjene milosti ter v tem od sveta preziranem
in zaničevanem stanu služiti svojemu križanemu
Jezusu.

Druga dogodba, ki ga je še bolj pretresla, je
bila pa ta-le. Sv. Frančišek je 1. 1219 poslal šest
svojih sinov v Afriko, da bi tam muhamedanom
oznanovali sveti evangelij. Jeden je bil že med
potjo obolel in omagal, pet pa jih je prišlo v
Koimbro, da bi se od tam prepeljali čez morje.
Božja previdnost je bila, da so si odbrali začasno
bivališče konvent sv. Križa ne pa frančiškanskega
samostana »pri Oljkah«. Ferdinand jim je stregel.
Blagosrčnost in junaški pogum teh svetih mož, ki
so pripravljeni življenje dati za sv. vero, tako pre¬
vzame njegovo ognjevito srce, da jih ne more nič
več pozabiti; in ker ne sme iti ž njimi telesno,
spremlja jih v duhu. Pa kaj se zgodi? Junaški

12

misijonarji Saracenov niso mogli spreobrniti; div¬
jaški kralj Miramolin jih je z lastno roko obglavil
16. januvarija 1220. Portugalski infant (kraljevič)
don Pedro jih je čez šest mesecev po odhodu nazaj
pripeljal v Koimbro kot slavne prve mučence seraf-
skega reda. Pogled na te svete ostanke je napravil
na Ferdinanda tak vtis, da bi ga pač nobena reč
ne mogla več odvrniti od storjenega sklepa. Tiho
sveto življenje v frančiškanskem redu in v njem
mučeništvo — kot največji dar, ki ga more zemljan
darovati svojemu Jezusu — to je vzor, po katerem
hrepeni z vso mladeniško navdušenostjo. »Zate«,
tako govori sam sebi, »zate je dal Zveličar kri in
življenje, in ti, kaj si do zdaj storil zanj ? O, ko bi
tudi jaz mogel postati daritev ljubezni — mučenik!«

Frančiškanom je bil goreči služabnik Božji
že dobro znan; zelo se torej razveselijo, ko jih
poprosi, naj bi ga sprejeli v svoj red. Vse dru¬
gače je bilo pri korarjih sv. Križa. Vsi se pre¬
strašijo te nepričakovane novice in le s težkim
srcem mu privoli predstojništvo ta korak, spo-
znavši, da to je božja volja. Ko se poslavlja, mu
še jeden izmed njih tožno-šaljivo reče: »Le pojdi
le, prav gotovo postaneš še kdaj svetnik!« Od¬
hajajoči ljubljenec pohlevno odgovori: »Ako zveš,
da sem z božjo milostjo res postal svetnik, bodeš
pač Boga hvalil za to! ?«

Te besede so bile prerokovanje, ki se je spol¬
nilo že čez 12 let, ko ga je papež Gregorij IX.
prištel med svetnike.

V kratkem času dostoji novicijat, saj taka
duša pač ne potrebuje še posebnega pripravljanja
za samostanske obljube. V kapelici sv. Antona

13

puščavnika se zaveže s sv. obljubami in svoje
dosedanje ime zamenja z imenom preslavnega
puščavnika ter se imenuje brat Anton, nekaj iz
spoštovanja do sv. očaka, katerega hoče zvesto
posnemati, nekaj pa tudi zato, da bi bolj skrit
ostal pred svetom, osobito pred stariši in sorodniki.

Jedna prisrčna želja se mu je že spolnila. A
samo frančiškan biti, se mu še ne zdi zadosti, —
samostanska celica mu je preozka, rad bi postal
še mučenec Kristusov. Na kolenih torej prosi svoje
predstojnike, naj mu dovolijo iti Mavrom v Afriki
oznanovat sv. evangelij. Ko mu dovolijo, se takoj
napoti s starejšim tovarišem, bratom Filipom, ki
je imel jednake želje.

Pa Bogu je zadostovala njegova dobra volja.
Ko pride v Afriko in prične svoje apostolsko delo¬
vanje, napade ga nevarna bolezen, ki kar noče
ponehati. Kaj mu kaže druzega, kakor vrniti se
domov? V štirih mesecih vendar toliko okreva,
da se odpravi na ladijo, ki je bila namenjena na
Portugalsko. A nasprotni vetrovi jo zaneso v Sici¬
lijo in potniki so primorani v Mesini stopiti na
suho. V Mesini takrat (leta 1221.) še ni bilo fran¬
čiškanskega samostana, pač pa v nekem gorskem,
kakih 12 ur oddaljenem, jako prijetnem mestecu.
Tukaj se je nekoliko odpočil in pokrepčal po te¬
žavni vožnji in dolgi bolezni toli utrujeni in ope¬
šani svetnik.

Na Laškem so ga čakale imenitne reči. Svet¬
nik ni ničesar pričakoval in ničesar se bal; pre¬
pustil se je popolnoma božji previdnosti. Veselilo
ga je najbolj to, da bode mogel videti ustanovi¬
telja — sv. Frančiška in ž njim občevati.

14

4- Mašnik in sloveč pridigar.

(1221 — 1222.)

Sv. Frančišek je sklical na binkoštni praznik
(30. maja 1221) generalni kapitelj (občni zbor) v
Porcijunkulo, kamor so bili povabljeni vsi samo¬
stanski predstojniki pa tudi drugi bratje, da bi se
prepričal o dosedanjem življenju in delovanju no¬
vega reda, in pa, da bi se posvetoval, kaj in kako
je ukreniti za prihodnost. Z veseljem se posluži
sv. Anton te prilike, da bi videl in slišal seraf-
skega ustanovitelja. Pot je bila dolga in potovanje
takrat še silno težavno; a ne ustraši se truda,
čeravno še tako bolan in slaboten, da bi le do¬
segel svoj namen. Ko pride v Asisi, je bilo zboro¬
vanje že skoro pri kraju; vendar je še videl ča¬
stitljivo »vojsko« menihov, kateri so si bili kar
pod milim nebom napravili šotore, ker niso imeli
v tolikem številu prostora v samostanu. Da je tolik
zbor tako častitljivih mož jednega srca in jedne
misli močno povzdignil srce sv. Antona, pač ni
treba še posebej omenjati; zlasti pa ga je obče¬
vanje s sv. Frančiškom tako očaralo, da je sklenil
za vselej ostati v Italiji, kar je tudi storil njegov
spremljevalec, brat Filip.

Toda kam naj se obrne? Ker je ves čas le
ponižno molčal in bil tujec iz daljne dežele ter
še zelo slaboten, imeli so ga za nerabnega neved-
neža, ki bi bil le za napotje samostanu, kamor¬
koli bi prišel. Zato ga noče s seboj noben pred¬
stojnik. Slednjič se ga usmili predstojnik provincije
Romanje, Gracijan po imenu, ne sluteč, kolik zaklad
si je pridobil; pošlje ga na samotno goro sv. Pavla

15

blizo Bolonje, da bi se v tamošnjem samostanu po¬
rabil za kuhinjo in druga samostanska opravila.

V tej oddaljeni samoti je prebil svetnik devet
mesecev, ki so bili poslednja a najkrepkejša pri¬
prava za velikanska dela, katera mu je odločila
božja previdnost. Prav po zgledu svojega novega
patrona, sv. Antona puščavnika, se je hotel po-
speti do najvišje svetosti, ki je mogoča na svetu.
Ničesar več si ni želel; Bog mu je bil vse, ker
more človeka osrečiti na zemlji. Privoščil si je le
malo spanja; postelja mu je bila trda deska, včasih
pa zbodičasta naštel; kamen mu je bil za zglavje.
— Na obrežju samostanskega hriba si je bil nekdaj
goreč samostanski brat priredil samotarsko votlino
za molitev in pokorila. To votlino si od predstoj¬
nika izprosi brat Anton, da bi v nji preživel vse
proste trenutke. Ta puščavica, v sredi italijanske
naravne krasote, bila mu je kakor zemeljski raj,
kjer je med svetim premišljevanjem bival le s
telesom, duh pa se mu je povspenjal v nebeške
višave k bivališču Najvišjega, njegovih angeljev
in svetnikov. Kadar ga je pa klicala stanovska
dolžnost, popustil je takoj priljubljeno votlino in
z veseljem opravil vse, karkoli je zahteval od njega
najmanjši brat, bodisi v kuhinji, na vrtu, v cerkvi
ali kjerkoli.

Vse druge čednosti pa je nadkriljevala nje¬
gova čudovita ponižnost, s katero je skrbno
prikrival vse vrline, kakoršne je imel po svojem
rojstvu, po natornih in čeznatornih darovih in last¬
nih pridobitvah. A popolnoma se mu pa vendar
ni moglo posrečiti. Višji predstojnik Gracijan je
začel bolj in bolj slutiti, kakšen biser si je pridobil

16

s preprostim bratom, za katerega drugi niso ma¬
rali. Spoznal je, da je brat Anton bolj vreden,
ko ne vem kdo drugi, da bi ga posvetili v maš
nika. Zapove mu torej, naj se pripravi, in ob do¬
ločenem času ga pošlje v bližnje škofijsko mesto
Forli, kjer so se zbrali še nekateri drugi k maš-
niškemu posvečevanju. In ob tej priliki menda je
bilo, da se je razpršil oblak, ki je toliko časa pri¬
krival njegovo pravo vrednost, in da se je svetu
pokazala nova zvezda, kakoršne še niso videli
doslej.

Samostanski prednik je povabil k zmernemu
kosilu zbrane brate, katerim se je pridružilo tudi
nekaj benediktincev. Takrat pa je bila navada, da
je mesto sedanjih napitnic imel kdo resen nagovor
do zbrane družbe. Gvardijan najprej naprosi na¬
vzoče benediktince, naj bi kateri prevzel tak govor;
a nobeden si ne upa nepripravljen govoriti. Sedaj
se obrne do novomašnika Antona, naj on sprego¬
vori. Močno se ustraši takega povelja, rdečica mu
oblije bledo obličje. Ponižnost se vojskuje s pokor¬
ščino. Pokorščina zmaga, zakaj v samostanu se
mora sveti pokorščini umakniti vse drugo razun
greha.

Nekaj časa se spoštljivo izgovarja in brani, a
ker predstojništvo ne prizna njegovega opraviče¬
vanja, prične — skoro gotovo v latinskem jeziku
— ter govori začetkoma boječe in počasi, potlej
pa se razvname in govor mu teče, kakor mogočen
veletok, ki se je bil zajezil, pa se mu nenadno
odpro zatvornice. Jasno in krepko je bilo njegovo
govorjenje, prikupljiv in milodoneč njegov glas
in veličasten ves njegov nastop. Še nikdar niso

17

slišali tako dovršenega govora. Ne da se dopove¬
dati, kako velikansk vtis je imel ta prvi govor
sv. Antona. Vsi so spoznali, da ta preprosti, do¬
slej tako malo čislani menih je učenjak in svetnik,
ki je nalašč skrival svoje vrline, da je to zaklad,
ki se ne da preplačati. Dobri pater Gracijan je
bil kar omamljen veselja in ginjenja. Vsi so bili
j edini v tem, da taka luč ne sme več ostati pri¬
krita, marveč se mora postaviti na svečnik, da bo
žarno svetila daleč na okrog.

Ako sodimo po vspehih, kakoršne so imeli
njegovi govori povsod, kamor seje prikazal, smemo
reči, da je bil sv. Anton največji govornik vseh
stoletij in vse, kar imamo še povedati o tem sve¬
tem čudodelniku, suče se bolj ali menj ob nje¬
govem izredno velikem govorniškem talentu, ki
ga je Bog podpiral z obilnimi čudeži.

5. Na Francoskem.

(1222—1227.)

Hitro se je raznesel glas o tem nepričako¬
vano slavnem govoru in ime ponižnega skritega
svetnika je zaslovelo na vse strani. Sporočili so
tudi sv. Frančišku, ki je bil tega silno vesel; zakaj
dobro je poznal svoj čas, ko se je krivoverstvo
in ž njim v zvezi grdo življenje pogubno šopirilo
sosebno po Francoskem in Laškem, in sprevidel
je, da ni nobene reči bolj potreba, kakor teme¬
ljitih, prepričevalnih in srca pretresujočih naukov.
Hvalil je božjo previdnost, da mu ravno sedaj
pošlje takega učenika. Takoj izroči sv. Antonu
preimenitni posel — oznanovanje božje besede;

2

18

ob jednem pa ga pošlje še v mesto Verčeli na
Pijemontskem, da bi se tam še spopolnil v bogo-
slovskih vedah. A zopet se je pokazalo, da taka
po sv. Duhu razsvetljena učenost ne potrebuje
še posebnega spopolnjevanja; najboljši učeniki so
v kratkem sprevideli, da se je še njim učiti od
svojega svetega učenca, ki so ga čislali kot »an-
gelja«. Ni še minilo leto in že so prosili svetega
Frančiška, naj postavi sv. Antona samega za uči¬
telja bogoslovja. Sveti ustanovnik piše (v začetku
1. 1223) lastnoročno tako-le pismo: »Svojemu pre¬
ljubemu bratu brat Frančišek pozdrav v Gospodu!
Všeč mi je, da razlagaš bratom sveto bogoslovsko
vedo, da le po takem učenju ne ugasneš duha,
kakor je v naših pravilih. Z Bogom!«

Pa še tisto leto ga pokliče sv. ustanovnik v
Bolonjo, kjer je osnoval višjo bogoslovsko šolo
in ni vedel nikjer najti boljšega učitelja. A tudi
tukaj je deloval samo jedno leto; videti je bilo,
kakor da ga hoče imeti ves svet; zakaj sv. Anton
ni le izvrstno učil v učenih šolah, marveč tudi
ljudstvu je povsod, kamor je prišel, oznanjal be¬
sedo božjo tako lepo, kakor nihče drugi. Pred¬
stojniki namreč sklenejo leta 1224, poslati ga na
Francosko, kjer so bile verske in nravne zmote
Albižanov in drugih krivovercev cerkvi usekale
hude rane.

Velikansko je bilo njegovo delovanje po Fran¬
coskem. Njegova prva skrb je bila, da se je fran¬
čiškanski red udomačil na Francoskem, kjer precej
v začetku ni imel pravega zaupanja ; utrjeval je
najprej svoje sobrate v učenosti in svetosti. Kakor
apostol je deloval v vseh najimenitnejših mestih

19

južne Francije, pa tudi preprostega ljudstva ni
zanemarjal po deželi. Njegovim besedam se je
bilo tem manj možno ustavljati, ker jih je Bog
sam podpiral s čudeži.

V mestu Montpellier (beri Monpelje) se je
zgodil v tej dobi oni čudež, zarad katerega še
sedaj svetnika kličemo na pomoč, kadar bi radi
našli kaj zgubljenega. Neki novic, ki se je bil
naveličal samostanskega življenja, pobegne skrivaj
in odnese neko knjigo, katera je bila svetniku
silno ljuba zaradi lastnih zapiskov. Žalosten bolj
zaradi neplemenitega in zlobnega dejanja, kakor
zaradi dragocene knjige, začne svetnik moliti in
prositi milosti zaslepljenemu redovniku, pa tudi
pomoči, da bi zopet nazaj dobil tako težko po¬
grešano knjigo. Bog takoj usliši zaupno molitev
svojega zvestega služabnika. Že čez jedno uro
pride begunec v svetnikovo celico, poklekne predenj
in v solzah spozna svoje nepremišljeno dejanje
ter vrne knjigo. Videl je namreč nekega moža,
ki je predenj stopil na potu ter mu srdito žugaje
zapovedal, naj takoj nazaj da ukradeno knjigo.
Svetnik prisrčno zahvali Boga, ki je takoj uslišal
njegovo molitev, mladeniča pa posvari zaradi nje¬
govega nespametnega početja. Svetnikove besede
so mu šle tako do srca, da je postal vzoren menih.

V ravno tem mestu je bila blizo samostana
velika luža, kjer so žabe s svojo neprijetno godbo
brate močno motile v molitvi in pri učenju. Svet¬
nik jim zapove v imenu božjem, da naj umolk¬
nejo, in glej, odslej se ni oglasila nobena več!
Tudi pripovedujejo, da je žaba, če so jo iz te
vode prenesli kam drugam, precej začela zopet

2*

20

kvakati; nasprotno pa je umolknila, če so katero
od drugod prinesli v to vodo.

V mestu Bourges (b.: Burž) je bil neki krivo¬
verec (Guiald), ki je imel veliko privržencev. Ta
se je s svetnikom prepiral o pričujočnosti Jezusa
Kristusa v presvetem režnjem Telesu, čeravno je
svetnik njegove ugovore pobijal s tako tehtnimi
dokazi, da mu ni mogel ničesar več ugovarjati,
vendar še ni hotel verjeti, marveč je rekel: »če
mi moreš s čudežem dokazati, se udam katoliški
veri, drugače ne. Svetnik mu odgovori: »Zaupam
svojemu Zveličarju Jezusu Kristusu, kateri mi bo
milostno dodelil, kar zahtevaš.« Zdaj reče krivo¬
verec : »Tri dni ne bom dal svojemu mezgu jesti.
Potlej pa mu bom vpričo vsega ljudstva ponudil
najboljše klaje. Takrat pridi z zakramentom, in če
bo žival pustila ponujano klajo, pa molila sveti
zakrament, — tedaj se udam.« Sedaj se ločita, in
vse je željno in radovedno pričakovalo, kaj se bo
zgodilo.

Tretji dan je svetnik najprej z veliko pobož¬
nostjo maševal; po maši pa nese presveto rešnje
Telo, spremljevan od mnogo menihov, ki so šli
s prižganimi svečami za Najsvetejšim, na trg pred
zbrano množico. Krivoverec je že čakal, in ko se
približa procesija, vrže ovsa pred lačno žival; sveti
Anton pa jo pokliče in zapove, naj čast skaže v
sv. Hostiji nevidno pričujočemu Stvarniku in Bogu.
In — o čudo! — s pobešeno glavo beži od toli
zaželene klaje in poklekne pred najsvetejši Zakra¬
ment ! Sveta groza prevzame vse navzoče; katoli¬
čani glasno razodevajo svoje veselje, krivoverci
pa se osramočeni pozgubijo. Guiald se je spre-

21

obrnil in po njegovem zgledu še veliko drugih.
(Leta 1225.)

Komaj je jedno leto deloval na Francoskem,
že ga pošlje predstojništvo v mesto Puy (Pili) ob
reki Loire (Loar) za gvardijana ondotnemu samo¬
stanu. Tu se odpre novo polje njegovi neumorni
delavnosti, katero je Bog zopet podpiral z obil¬
nimi čudeži.

V tem mestu je živel notar, ki je dajal s
svojim razuzdanim in grešnim vedenjem veliko
pohujšanje. Sv. Anton se mu vselej, kolikorkrat
ga sreča, odkrije in spoštljivo prikloni ter pripo¬
roči v molitev. Notar misleč, da se norčuje ž
njim, ga nekoč ves jezen ustavi in pravi, naj za¬
hvali Boga, da je menih, sicer bi ga z bodalom
prebodel, ker ga javno zasmehuje. »Ne, predragi
moj brat«, prijazno odgovori svetnik, »nikakor vas
ne zaničujem, marveč vam skazujem le čast, ka¬
tera se vam spodobi. Kaj rad bi bil jaz svoje dni
Bogu daroval svoje življenje, da bi bil prejel mu-
čeniško krono; pa Gospod je drugače odločil. A
vi boste kdaj umrli kot mučenec Kristusov, torej
vas častim po vsej pravici. Tisti za vas tako častni
dan se me spominjajte, prosim vas!« Glasno se
zakrohota notar, ko sliši te svetnikove besede, a
bile so preroške in so se natanko spolnile.

Nekaj let potem je romal tamošnji škof z
velikim spremstvom k Jezusovemu grobu v Pale¬
stino ; tudi oni notar, ki se je bil med tem časom
popolnoma spreobrnil, se je pridružil romarjem.
Pri Jeruzalemu je v svoji gorečnosti govoril zoper
Muhameda, imenovaje ga grdega goljufa. Saraceni
se razsrdijo, ga vržejo v ječo in ga tri dni mučijo

22

na najgrozovitejši način ter mu slednjič glavo od¬
sekajo. Pred smrtjo razodene romarjem junaški
mučenik, da mu je bil sveti Anton to že davno
napovedal.

Neki reven in norčav človek je imel navado
za svetim gvardijanom hoditi, kadar je šel iz mesta
v bližnjo okolico na misijon, ter je motil njega
in poslušalce s spakovanjem, mrmranjem in kri¬
čanjem. Nekega dne ga sveti Anton prav krotko
prosi, naj bode vendar miren. »Ne morem«, od¬
govori norec, »če mi ne daš tistega pasu, ki ga
nosiš.« Svetnik se takoj odpaše, stopi s prižnice
in da ubožčku svoj pas. Ta poljubi vrvico, se ž
njo prepaše in, glej! takoj zgine njegova blaznost,
obraz se mu ujasni — ozdravljen je! Jokaje po¬
klekne pred sv. Antona in se zahvaljuje njemu in
Bogu, na veliko radost zbranega ljudstva.

Nekoč je svetnik pridigoval v nekako dve
uri od mesta oddaljenem kraju. Veliko ljudij se
je bilo zbralo. Neka žena bi ga bila tudi silno
rada šla poslušat, pa ji nikakor ni pustil njen raz¬
uzdani mož. Tako zelo je koprnela po božji be¬
sedi, da je šla v zgornjico ter tam pri oknu srce
in oči in vse svoje misli obračala proti onemu
kraju, kjer je sv. Anton pridigoval. Zgodilo se ji
je, kakor je verovala: res je čisto jasno in raz¬
ločno slišala svetnikove besede, kakor bi govoril
prav blizo. Ker je le dolgo ni nazaj, začne se
mož jeziti, češ, kaj dela gori toliko časa. »Pridigo
poslušam«, odgovori tako mirno, kakor bi se ne
bilo zgodilo nič čudežnega, vsa zaverovana v po¬
slušanje. Mož se norčuje, a slednjič gre tudi on
poslušat, in glej, tudi on sliši dve uri oddaljenega

23

govornika. To ga tako pretrese, da se takoj spre¬
obrne in potlej ne zamudi nobene svetnikove pri¬
dige in po smrti svoje soproge obleče oblačilo
sv. Frančiška ter postane jako goreč redovnik.

Ob drugi priliki je v mestu pridigoval sveti
Anton. Med pridigo se približa zvesto poslušajoči
gospej pismonoša in ji odda pismo s sporočilom,
da je bil ravnokar umorjen njen sin. Uboga mati
začne zdihovati in jokati ter skoro omedli, tako
da je bila vsa cerkev po koncu in pridigarja skoro
ni bilo več mogoče razumeti. Svetnik da znamenje,
naj bodo mirni, in pravi: »Draga gospa, pomirite
se! Vaš sin je zdrav in se dobro počuti. Ta mož
je poslanec hudobnega duha in je prišel, da bi
motil božjo besedo in kratil njeno korist. Sleparija
je, le zaupajte v Boga in mojo besedo!« In takoj
se zgubi satanov sel, ljudje pa še bolj čislajo svet¬
nika in njegove pridige.

V takem plodonosnem delovanju mu je mi¬
nilo leto in v jeseni leta 1226 je bil v slavnem
mestu Arlesu (beri Arlu) kapitelj vseh francoskih
frančiškanov, katerega se je moral tudi sv. Anton
kot gvardijan vdeležiti. Potovanje je bilo takrat
težavneje nego sedaj, a bilo je tem mičnejše, ker
je bilo možno natančneje opazovati krasno naravo
in bolje spoznavati ptuje ljudi, zlasti po deželi.
Sv. Antonu je bilo tako potovanje tem ljubše, ker
je bil jako rahločuten opazovatelj božjega stvar¬
stva in je v ljudomilosti posnemal svojega Go¬
spoda Jezusa Kristusa. Dobri ljudje so pa tudi zelo
čislali pohlevne frančiškane in jim radi postregli,
kamor so prišli. Ob taki priliki se je primerilo,
da se je neki bogoljubni ženi ubila krasna poso-

24

dica, ravno ko jo je hotela z vinom napolniti. Da
bi mogla dobre patre bolj počastiti, izposodila si
je bila to dragoceno posodico pri sosedi in zelo
ji je bilo hudo, da se ji je pripetila ta nesreča.
Svetniku se smili postrežljiva »Marta« zaradi te
nezgode, podpre glavo z rokami in moli, pa glej
čudo! — koščki razdrobljene posode se zopet
strnejo in sprimejo, da je taka kakor poprej.

Takrat je še živel sveti Frančišek, četudi ni
prišel osebno h kapitelju, a vdeležil se ga je v
duhu. Tega se je prepričal sv. Anton, ko je pri
tem shodu pridigal bratom o napisu: »Jezus Naza-
reški, Kralj judovski«. Ko je sveti govornik gan¬
ljivo opisoval ljubezen in svete rane umirajočega
Jezusa, zagleda nenadno sv. očeta Frančiška pri
vratih, kateri je držal roke razprostrte v podobi
križa, in natanko so se videle njegove rane —
takrat jih je že nosil dve leti. Zadovoljno in ve¬
selo je zrl na ljubega govornika, ki je tako lepo
govoril o najljubšem mu predmetu. Tako je ostal
nekaj časa, blesteč in poveličan, potlej pa je bla¬
goslovil ljubljene brate in zginil. Razun svetega
Antona ga je videl še neki drug brat; vsi navzoči
pa so čutili nenavadno dušno tolažbo, ter ni bilo
dvoma, da je res sveti ustanovitelj bival med
njimi. Prišel se je takorekoč poslovit k svojemu
ljubljencu, sv. Antonu, ker tri tedne pozneje se
je že preselil v srečno večnost.

Pri tem kapitelju je bil sv. Anton izvoljen za
načelnika nove provincije Limuzenske, ki se je
ustanavljala v središču francoske dežele. Kdo bi
bil pač sposobnejši za tako nalogo, kakor svetnik,
katerega je Bog vedno podpiral s čudeži. Navadno

25

je bival v mestu Limoges-u (beri: Limožu), od
koder je hodil na razne strani, da bi širil in ure¬
jeval frančiškanski red, pobijal krivoverstvo in
ljudstvo utrjeval v veri in bogoljubnem življenju.

Nekega dne se je primerilo, da brat kuhar
ni imel ničesar, da bi kosilo skuhal bratom. To
zadrego potoži sv. Antonu. Svetnik ukaže prositi
neko pobožno gospo, naj bi iz ljubezni do Boga
p v oslala nekoliko zelenjave stradajočim menihom.
Čeravno je dež curkoma lil, vendar zapove blaga
gospa svoji dekli, naj takoj gre na vrt po zele¬
njave in naj jo nese z drugimi jedili vred bogo-
Ijubnim bratom v samostan. Dekla točno spolni
gospejino povelje, a dež je kar nič ne zmoči niti
na vrtu niti na potu proti samostanu.

Neka druga gospodinja je tudi mnogokrat
kako miloščino nesla ubogim bratom v samostan.
Zaradi tega se je njen divji mož nekoč tako raz¬
srdil, da jo je hudo pretepal in ji skoro vse lase
populil z glave. Ubožica je to krivico potožila
patru Antonu. Svetnik moli s svojimi brati za
užaljeno dobrotnico in pri tej priči ji zgine vsa
bolečina in lasje ji zopet zrastejo! Divji mož pa
se spokori in postane sam velik prijatelj menihov.

Dve pobožni materi, ki sta radi hodili po¬
slušat svetnikove govore, sta nekoč vrnivši se
domov našli mrtvo vsaka svoje dete; jedno se je
zadušilo v zibeli, drugo pa je umrlo v kotlu vre¬
lega kropa. Obe prosita svetnika pomoči; prvi
reče božji služabnik: »Kar mirna bodi, sestra, pa
pojdi domov! Bog te bo potolažil,« — in res ji
veselo naproti priskaklja deček čisto zdrav; otroka

26

druge matere pa so sosedje, ki so brž pritekli,
izvlekli nepoškodovanega iz vrele tekočine.

čudežen pomočnik je bil tudi v skušnjavah.
Nekega novica je motila skušnjava, da bi zapustil
samostan in šel spet med svet. Sv. Antonu se
smili mladenič, pokliče ga k sebi, dihne vanj in
reče : »Sprejmi sv. Duha!« Ob tej besedi se zgrudi
kot nezavesten na tla; a kmalu se zave in ves
vesel pripoveduje, kako je gledal na prečudno lepih
livadah nebeške reči. Več mu svetnik ni pustil
povedati. Postal je izvrsten redovnik. — Nekoga
drugega so trpinčile nečiste skušnjave; svetnik mu
ogrne svoj plašč in skušnjave so ga popustile za
vselej. Ta dogodba je tudi vzrok, da sv. Antona
slikajo z lilijo v rokah; v Padovi se vidi tudi po¬
doba, kjer se sv. Anton sprehaja med lilijami, z
napisom: »Moj ljubi se pase med lilijami«.

V tem času je bil poklican nekoč na svoje
poprejšnje mesto v Bourges, da bi pridigal pred
papeževim poslancem ob nekem zboru. Zbrala pa
se je bila tolika množica ljudij, da je moral govo¬
riti na prostem. Vse je bilo zamakneno v njegov
nebeško lepi govor; kar se začne nebo temniti,
bliskati in grmeti, črni oblaki žugajo strašno ne¬
vihto. Vsak misli le na to, kako bi se rešil in
prišel pod streho. Svetnik pa da z roko znamenje,
in obljubi v polnem zaupanju na njega, »kateremu
so vetrovi pokorni«, da ne bode niti kapljica ni¬
kogar zmočila, ako ostanejo mirni vsak na svojem
prostoru. Ljudje so zaupali njegovi besedi in niso
bili osramočeni; zakaj okrog in okrog je divjala
silovita nevihta, tam pa, kjer je bila zbrana mno¬
žica s svetim Antonom, kar kapljice ni bilo. Po

27

pravici se je vse čudilo in še višje cenilo svetega
govornika in njegovo besedo.

Tudi v tem se je razodevala njegova nena¬
vadna svetost, da je bil večkrat na dveh krajih
ob jednem delujoč. Nekoč je pridigal v cerkvi
sv. Petra v Limožu veliki četrtek, ko so oprav¬
ljali menihi doma cerkvene molitve. Ko pridejo
do berila, katero je imel po navadi čitati sveti
Anton, se kar nenadno prikaže v koru sveti mož
in prebere svoj del do konca, ne da bi zapustil
prižnico ali nehal pridigati. — Ob drugi priliki
je pridigal velikonočni praznik, menda je bilo še
v Monpelje; kar se spomni, da bi moral doma v
samostanu pri službi božji peti slovesni »aleluja« ;
pozabil je bil namreč mesto sebe naprositi kate¬
rega drugega brata. Prisrčno prosi Boga, naj za-
brani, da bi po njegovi krivdi ne bila motena
služba božja; potlej preneha govor, zakrije glavo
s kapuco in se nekoliko nasloni. Med tem pre-
stankom se čudežno pridruži bratom in zapoje
»aleluja«, potlej pa precej zopet nadaljuje pridigo,
kakor da bi si bil le nekoliko odpočil in oddahnil.

A kmalu je imel zapustiti Francosko in se
vrniti na Laško. Vendar predno ga spremimo
drugam, omeniti nam je še neko jako imenitno
dogodbo iz tega časa. — Znano nam je že, kako
velik častilec Matere božje je bil sv. Anton. Naj¬
veličastnejši praznik Marijin, vnebovzetje, je bil
njegov rojstveni dan. A ravno ta ganljiva skriv¬
nost Marijina se je nekakšno prezirala celo v
knjigi, iz katere so brali v koru pri dnevnicah.
To je svetnika močno bolelo, in ko ves žalosten
premišljuje o tem, prikaže se mu presv. Devica v

28

nebeški svitlobi in ga zagotovi, da je bila res tudi
s telesom vsprejeta v nebeški raj, in prigovarja
mu, naj brez skrbi povsod pridiga o tem poveli¬
čanju njenega brezmadežnega telesa, katerega si
je Bog sam izvolil za svoj prestol. Neizrečeno je
bil vesel in odslej je še z večjim navdušenjem
prepeval svojo priljubljeno pesem: »O gloriosa
Domina!« in častil Marijo. Le pomisli, dragi čita-
telj, ko bi nama došla ta sreča, da bi smela že
tu na zemlji zreti premilo obličje nebeške Kra¬
ljice, menišli. da bi se nama nič ne ogrelo srce ?
Kaj pa še le svetniku!

6. Zopet na Laškem.

(1227 — 1231)

Sv. Anton se je poslovil na Francoskem ob
koncu leta 1226. in je prišel na otok Sicilijo, pa
proti lastni volji, ker so viharji zanesli barko, kakor
pred 6 leti. Potreboval je počitka, a ni ga našel,
ker na vse strani so ga vabili in prosili, naj bi
prišel pridigat in ljudstvo vnemat za bogoljubno
življenje. Velikansk je bil tudi tukaj vspeh nje¬
govih govorov.

Pa tudi nasprotniki so se oglasili. Jeden izmed
njih je celo skušal svetnika ob dobro ime pripra¬
viti. Neki petek ga povabi na kosilo in mu da
pripraviti mesnih jedij, — perotnine, češ, da re¬
dovnik mora po samostanskih pravilih jesti, kar
se mu da in si ne sme izbirati. Je-li imel zaradi
bolehnosti od predstojnikov posebno dovoljenje ali
celo zapoved tako ravnati, ne vemo, a svetnik je
vedel, kaj dela, — jedel je, lepo se zahvalil in šel.

29

Brž plane navidezni prijatelj na ostanke, zavije in
nese k škofu, da bi se sam prepričal, kolika je
svetost tako slavljenega meniha. Kdo pa bi popisal
strah in sramoto zvijačnega tožnika pa veselje po¬
božnega škofa, ko v zavitku ne najde druzega,
nego — ribje koščice. Jasno je bilo, da se je Bog
sam potegnil za čast svojega svetnika. Da ga je
vse le še bolj častilo, ko se je to razvedelo, ni
mi treba še posebej omenjati.

Približala se je spomlad in sveti Anton za¬
pusti prelepi otok, kjer je vkljub obilnemu delo¬
vanju v naravni milobi južnega podnebja dokaj
okreval, ter se odpravi proti Asiziju. Med potjo
pa se pomudi tudi v Rimu.

Takrat je bil ravno izvoljen nov papež, 83 letni
starček Gregor IX., poseben prijatelj sv. Frančiška
in njegovega reda. Zelo se razveseli, ko se mu pred¬
stavi ranjcega svetega prijatelja najboljši sin, po¬
hlevni sv. Anton. Papež mu naznani željo, naj bi
vpričo njega in zbranih kardinalov oznanjal be¬
sedo božjo o velikonočnem času, ko se je zaradi
odpustkov v Rimu zbrala silno velika množica
ljudij iz raznih krajev. Kakor vselej, tako je imelo
tudi sedaj neznansko moč njegovo govorjenje.
Učeni in neučeni, imenitni in priprosti, pravični
in grešniki so bili presunjeni do dna srca, vse, vse
je čutilo moč njegove besede. Pomniti je tudi, da
so bili tu ljudje raznih dežel in jezikov — Itali¬
jani, Francozi, Španjci, Nemci in Slovani, pa vsi
so ga razumeli, kakor bi govoril v njihovem jeziku,
in vendar je govoril latinski. Celo papež je bil ves
ginjen in navdušen, ter je rekel: »Skrinja obojne
zaveze in zakladnica sv. pisma je ta.«

30

Pri občnem kapitelju v Asiziju je bil sv. Anton
izvoljen za provincijala vse Zg or n j e Italije.
Naložilo se mu je res težko delo, ker takrat se
je še-le ustanavljalo, urejevalo in utrjevalo fran¬
čiškansko življenje; po drugi strani pa je bila
malone vsa laška dežela razdeljena po strankar¬
stvu in zlasti na severju so jo kužila še razno¬
vrstna krivoverstva, ki so so usiljevala iz južne
Francije. Z vso resnobo se loti svetnik svoje veli¬
kanske naloge ter gre od mesta do mesta, od sa¬
mostana, do samostana. Italija mu je postala do¬
mača zemlja, in tudi o njem bi se lahko reklo,
kakor o njegovem božjem Učeniku: Hodil je po
svoji domači deželi, učil in čudeže delal v Jezu¬
sovem imenu. Tu je bil zares vrhunec — venec
njegovega delovanja. Najljubši delokrog mu je bila
pa Padova, kakor Zveličarju nekdaj Kafarnaum;
zato se to mesto tudi imenuje »serafski Kafar¬
naum«. Na svojem misijonskem potovanju je prišel
na Furlansko, Benečansko, v Gorico, Trst, Istro
— prav do naših bogoljubnih prednikov. Zato ga
pa tudi Slovenci povsod tako goreče častimo;
vendar se mi zdi, da si še vse premalo izkoriščamo
njegovo veliko moč in oblast v nebesih, — da
zlasti vse premalo posnemamo njegove ljubeznive
čednosti: angeljsko čistost, skromno ponižnost,
serafsko pobožnost do presv. rešnjega Telesa, de-
tinsko ljubezen do Matere božje, apostoljsko go¬
rečnost itd.

Oglejmo si še nekatere posameznosti! Ze
v začetku je svetnik naletel na velike težave. V
Romaniji so bili krivoverci v mestu Rimini že tako
preslepili ljudi, da se niso zmenili niti za besedo

31

sv. Antona. Prvikrat se mu je to primerilo, da ni
zmogla moč njegovega govora. Svetnik se zapre
v svojo celico, moli in se pokori ter v solzah prosi
za duše trdovratnikov. Bog ga usliši in mu pride
na pomoč z neslišanim čudežem.

Cez tri dni zapusti sv. Anton samotno celico
in gre naravnost na obrežje jadranskega morja,
kjer se izliva reka Marekija, poklekne, opravi go¬
rečo molitev, naredi čez morje znamenje sv. križa
in zapove ribam, naj se približajo na vrh vode:
»Pridite brezumne ribe, pridite in poslušajte be¬
sedo Gospodovo, ker se nezvesti krivoverci branijo
jo poslušati!« Na te svetnikove besede se prične
čudovit prizor: morje se začne gibati in na po¬
vršju se prikaže množica raznovrstnih rib, velikih
in malih, ki urno kakor v procesiji plavajo proti
sv. Antonu in se z glavami po koncu razvrstijo
v najlepšem redu, kakor vojaki pred poveljnikom;
najmanjše prihitijo prav blizo, za njimi se postavijo
ribe srednje velikosti in v ozadju, kjer je globočja
voda, ostanejo največje ter vse mirno in pazljivo
pričakujejo besedij sv. čudodelnika. Sedaj se prične
pridiga, kakoršne še ni slišal svet: »Ribe, stvari
Božje, slavite Gospoda in zahvaljujte ga, da vam
je dal za stanovanje tako plemenito prvino (ele¬
ment), kjer imate pribežališče pred nevihto in člo¬
veškim zalezovanjem. Vode je naredil tako čiste
in prozorne, da morete tem lažje dobiti svoja pota
in svoj živež. Bog vas je ob stvarjenju blagoslovil,
da vas je v obilnejšem številu, kakor drugih živalij.
Ob vesoljnem potopu ste ve jedine zunaj barke
ostale žive in nepokončane. Vas se je poslužil
Gospod, da je preroka Jona rešil smrti ter ozdravil

32

slepega Tobija. Ve ste podale Gospodu davski de¬
nar, da se je mogel plačati davek zanj in za nje¬
govega učenca. Ve ste tudi jedilo spokornikom,
ki se mesa zdržujejo. Sam Odrešenik je po svojem
vstajenju blagovolil vživati vaše meso v dokaz
svoje človeške natore in svojega vstajenja od
mrtvih. Da, Gospod je celo hodil po vaši prvini
vam nad glavami in svoje učence si je izbral izmed
ribičev, da jih je naredd ribiče ljudij, zato vas je
tudi toliko nagnal v njih mreže. O, ve vse brez¬
številne ribe, male in velike, in vse živali, ki se
gibljete po vodi, slavite Gospoda in poveličujte
ga nad vse vekomaj!«

Po teh besedah, ki so jih ribe ves čas pazno
poslušale, je nastalo med njimi neko šumenje,
nekatere so odpirale gobčke, druge z glavo migale
ter čast skazovale Stvarniku, kakor so mogle. Po¬
prej se niso umaknile z mesta, dokler jih ni sveti
Anton blagoslovil in odslovil. A tudi ljudje, kateri
so bili trumoma privreli k morju, so bili silno
presunjeni in ginjeni. Mnogi so glasno jokali,
drugi pokleknili pred svetnika in ga prosili od-
puščenja. To se ve, da je svetnik porabil to pri¬
liko in tako vživo popisal hudobijo greha, posebno
krivoverstva, da se je spreobrnilo vse mesto razun
peščice trdovratnih hudobnežev.

Le-ti pa so celo hoteli svetnika zastrupiti. Po¬
vabili so ga v ta namen na kosilo; a po božjem
razodenju je svetnik spoznal njihovo zlobno na¬
kano.' Milo jih posvari in hoče oditi, oni pa le
tiščijo vanj, češ, da ga niso hoteli umoriti, marveč
le prepričati so se hoteli, je li resnična Kristusova
obljuba, ko je rekel učencem, »da jim ne bo

33

škodilo, če bodo kaj strupenega pili.« Zagotovijo
ga, da bodo vsi prestopili h katoliški veri, ako
poje strup in mu ne bo škodoval. Svetnik blago¬
slovi zastrupljeno jed in povžije brez vsake naj¬
manjše škode. To pa premaga tudi najtrdovrat-
nejše.

Na daljnem potovanju pride tudi v našo bli¬
žino ter ustanovi frančiškanski samostan v Trstu,
kjer so sedaj kapucini, in v Gorici. Ko pride v
Udine, ga ljudstvo močno razžali; ker ni bilo priž¬
nice ali druzega primernega prostora, gre kar na
drevo in začne pridigati, a množica ga moti s sika¬
njem in vpitjem. Svetnik pa, ki se ni hotel niko¬
mur vsiljevati — gre dalje. Ko pa zvedo, kako
svetega in čudodelnega moža so tako žaljivo za¬
vrgli, bilo jim je žal in mnogi so ga šli pozneje
obiskat v Padovo, doma pa so mu napravili ka¬
pelico z njegovo podobo, ki kaže, kako z drevesa
govori in uči. — Blizo Udin na severno stran je
prijetno mestece Gemona, kjer je bil svetnik pri¬
jaznejše sprejet, tako da je začel zidati cerkvico
v čast brezmadežne Matere božje z malim samo¬
stanom. Ob tem zidanju poprosi nekega kmeta,
ki je memo peljal prazen voz, naj bi mu »zavoljo
ljubega Boga« nekaj kamenov vrh klanca peljal
za samostan. Kmet pa mu odbije prošnjo, češ, da
mora na pokopališče peljati ravnokar umrlega mla¬
deniča, in ob tem pokaže na vozu mladega člo¬
veka, ki je spal ali se vsaj tako delal, kakor bi
spal. »Nu, pa peljite v božjem imenu !« je odgovor
tako drzno nalaganega svetnika. Ko se je lažnjivi
voznik nekoliko oddaljil, začne klicati dozdevnega
mrliča; kliče ga, obrača, dreza in stresa — pa

3

34

vse zastonj, mladi tovariš je res mrtev. Ves pre¬
plašen priteče kmet k svetemu Antonu, poklekne
predenj, spozna svojo laž in prosi, naj mu vendar
mrliča zopet oživi. Z resnobnimi besedami ga
okrega svetnik, gre k vozu, moli in prekriža mrliča
in — mladenič se prebudi iz smrtnega spanja!
Da je tudi ta čudež imel najboljše nasledke, si
lahko mislite. — Nekaj časa se svetnik pomudi
še v Benetkah in proti koncu leta 1227 pride v
Padovo, ki postane odslej središče njegovih misi¬
jonov.

To mesto je bilo takorekoč sredotočje vsega
zla, ki se je takrat šopirilo po Laškem. Vendar
zaupanje in spoštovanje so imeli do sv. čudodel¬
nika, čegar slava se je razlegala že vsepovsod,
in so ga željno poslušali. A sv. Antona poslušati
pa spokoriti se, to je bilo skoro neločljivo. Po
preteku dveh mesecev je bilo mesto že kakor pre¬
rojeno. Niso se spreobračali le največji grešniki,
marveč prikazovale so se tudi nežne cvetlice svete
nedolžnosti.

Med drugimi se je pri njem oglasil Luka
B e 11 u d i n o , mladenič plemenitega rodu, ki si
je bil pridobil v višjih šolah temeljito učenost, pa
ostal ves čas nedolžen in pohlevno priprost. Ta
mu je bil zvest tovariš do smrti in je še po nje¬
govi smrti vrlo deloval v duhu svojega učenika
ter dospel do velike popolnosti. Umrl je 86 let
star, njegovo telo počiva poleg svetega Antona v
Padovi.

Druga cvetlica, ki jo je prevzel v svojo po¬
sebno oskrbo, je bila Helena Enzelmini, tudi
iz imenitne hiše. Ta devica je razodevala že v

35

detinski dobi nenavadno blagočutnost in svetost.
Ogibala se je mala deklica celo otroških igrač, da
bi mogla ostati bolj zbrana in da bi imela več
časa za molitev. Svoje stariše je zelo spoštovala
in jim radovoljno spolnila vsako željo, le k temu
se ni dala pregovoriti, da bi šla k javnim gostijam,
na plesišče ali sploh v kako druščino, kjer je bilo
količkaj nevarnosti za sveto čistost. Ta dobra du¬
šica sliši v 12. letu pridige sv. Antona in se tako
zavzame za krščansko popolnost, da sklene svetu
se popolnoma odpovedati in le Jezusu živeti. Sve¬
tega Antona naprosi, naj ji bo dušni voditelj; in
svetnik, ki ni odslovil niti največjega grešnika,
pač takemu angelju ne more odreči pomoči. Po
njegovem nasvetu gre v samostan sv. Klare, ki
ga je bil sv. Frančišek ustanovil v Padovi 1. 1220.
Tukaj si je nakladala tako ostra pokorila in je
tako hitela na poti popolnosti, da jo je moral
svetnik še zadržavati. Končno pa ji je Bog sam
odločil pokoro; 16 let je preživela v neznano gro¬
zoviti bolezni, ki jo je ’z ganljivo potrpežljivostjo
veselo prenašala do svoje blažene smrti.

V tem času sta se zgodila dva čudeža, ki ju
moramo pač največjim prištevati. Osemnajst let je
že minilo, kar je bil sv. Anton zapustil domačo
hišo, in osem let, kar Je bil ostavil tudi svojo
domovino, Portugalsko. Že v začetku smo omenili,
da je bil njegov oče Martin v višji kraljevi službi.
Ker se je pa preveč zanašal na poštenost ljudij,
ni skrbel vselej za pobotnice izplačanih vsot. Ne¬
kateri brezbožniki so to zlorabili in ga z lažjo
pripravili v največjo zadrego, da bi bil zgubil
prostost ali celo življenje. Strašna poskušnja za

3*

36

poštenjaka! Toda njegov sin ni dobil od Boga
toliko milostij le za tuje ljudi... Ko je bila sila
največja in so krive priče že jele zmagovati, pri¬
kaže se kar nenadno pred sodniki in krivičnimi
tožniki sv. Anton iz Padove. »Brezbožneži!« jim
zakriči, »ali ne boste takoj spoznali, kako so vas
moj oče izplačali ob tej in tej uri s takim denar¬
jem? Ne tajite dalje! Božja jeza bi vas zadela.«
Kakor bi treščilo, popadajo krivičniki na kolena
in spoznavajo resnico. Svetnik pa zopet zgine in
vse se je tako zvršilo, da ga še pogrešili niso bili
doma.

Kmalu potem se je pa imela še sijajnejše po¬
kazati njegova pomoč. Njegov oče je bil celo ob¬
dolžen umora; že so ga bili izročili sodniji in,
ker ni mogel dokazati svoje nedolžnosti, obsodili
na vislice. Bog pa je svetniku razodel nevarnost
njegovega očeta. Sv. Anton poprosi predstojništvo
(čeravno je bil sam provincijal), da bi smel za
nekaj časa iz samostana; pri tem pa ne misli na
neizmerno daljavo od Padove do Lisabona in na
težave daljne poti, marveč zaupa v Gospoda. In
ne zastonj! nekaj časa gre in takoj je čudežno
prestavljen v Lisabon pred sodnike, katerim tako
prepričalno dokazuje nedolžnost očetovo, da vsi
izprevidijo, da je bil po nedolžnem obsojen — a
kje so dokazi? Svetnik pelje sodnike k umorje¬
nemu mrliču in mu v Jezusovemu imenu zapove,
naj razodene, je-li res njegov oče kriv tega umora.
In glej! mrlič se vzdigne in z votlim mrliškim
glasom pove, da je on čisto nedolžen, in potlej
zopet takoj umrje. Sodniki so še svetnika prosili,
naj ga vpraša, kdo je morilec, a svetnik odgovori,

37

da ni prišel krivičnika naznanjat, marveč le nedolž¬
nega rešit. Potlej ostane še nekaj časa med svojci
ter jih opominja, naj hvalijo Boga, ker z njegovo
voljo in močjo se je to zgodilo, naj se ga spomi¬
njajo, kakor tudi on vedno moli za njihov blagor.
Potlej ga pa zopet duh Božji odnese izpred nji¬
hovih očij — nazaj v Padovo. Le jeden dan in
dve noči je bil odsoten.

Iz Padove je nadaljeval svoje misijonsko delo¬
vanje ter zlasti obiskal še one kraje, kjer ni bil
še poprej n. pr. Mantovo, Milan, Verono itd. Po¬
slušalcev je imel čimdalje več; mnogokrat je moral
govoriti pod milim nebom, ker se je zbralo do
30 tisoč ljudij; njegova beseda je imela božjo
moč, kateri se ni mogel nihče ustavljati. Celo
divjega in neusmiljenega trinoga Ecelina je pre¬
tresla. Ta trinog je strahoval ondotne kraje pet¬
najst let. Ni se zmenil za cerkvene kazni, ne za
solze stiskanih prebivalcev. Padovanci so se bili
spuntali zoper njega in jeden dan jih da pomoriti
12.000. Verona, kjer je navadno bival, je bila že
skoro brez ljudij; v vsem skupaj je pomoril do
55.000 ljudij, med njimi tudi svojega brata in
svaka, pa 67 bratov iz serafskega reda. Pred tega
nečloveško krutega trinoga, kateremu se nikdo ni
upal ugovarjati, stopi pogumno sv. Anton. Najde
ga v palači na prestolu sedečega in okoli njega
trumo vojakov, ki so bili pripravljeni na vsak
migljej ubogati svojega gospoda. Z vnetljivimi
besedami mu očita vse njegovo krivično in tri-
noško ravnanje, stavi mu pred oči smrt in strašno
sodbo, obljubi pa tudi rešenje, ako se poboljša.
Vojaki so kar strmeli in čakali, kdaj jim Ecelino

38

ukaže, naj na drobne kosce razsekajo drznega
meniha. Ali božja volja je bila, da se je zgodilo
nekaj čisto drugačnega: trinoga svetnikove besede
tako ganejo in mu tako preženo divjo surovost,
da postane krotak kot jagnje; odpaše si meč in
pas ovije okrog vrata v znamenje udanosti ter
poklekne pred svetnika, spozna svoje zadolženje
in obljubi poboljšanje. Svetnik gre, njegovi so¬
krivci pa se čudijo takemu vedenju, pa Ecelino
jim resno odgovori: »Kaj se čudite? Na mojem
mestu bi bili ravno tako storili; zakaj ko je go¬
voril ta mož Božji, sijal je z njegovega obraza
nebeški svit, ki mi je šel skoz mozeg in kosti ter
me pretresel. Brat Anton je svet mož ; gorje mu,
kdor se mu ustavlja.«

Vendar kmalu se mu strah toliko poleže, da
se hoče še posebej prepričati o nesebičnosti in
svetosti brata Antona. Pošlje mu namreč svojih
služabnikov z darili, katera naj bi blagohotno
vsprejel kot izraz odkritosrčnega spoštovanja. Ob
jednem pa tudi služabnikom naroči: »Ako vsprejme
ta darila, umorite ga pri tej priči; ako jih pa noče
vzeti, pustite ga in ne prizadenite mu nič žalega«.
Svetnik nevoljen odkloni ponujeni dar, in pravi:
»Ne želim ni trohice Ecelinovega blaga, pač pa
njegovega poboljšanja. Le povejte mu, da ne odide
pogubljenju, ako se odkritosrčno ne spreobrne«.
Ko trinog to zve, vsklikne: »Zares, Anton je svet
mož. Ničesar ne smemo početi zoper njega«. Spo¬
koril pa se Ecelino le ni in je čez dvajset let umrl
ranjen in ujet in izobčen — v obupnosti.

Svetnikove besede so tukaj padle na nerodovitno
zemljo; a ne tako pri drugih. Padova se je čisto

39

predrugačila, osobito so imele postne pridige ču¬
dovit vspeh. Ženske so odpravljale nepotrebno
ničemernost pri obleki, stara sovraštva so zginjala,
že dolgo pogrešani domači mir se je po vračal,
obhajale so se vesele sprave, nedolžni jetniki so
se reševali iz ječ, krivično blago se je vračevalo,
storjena škoda popravljala, obrekovanje preklica-
valo, greh se je povsod umikal. Okrog spovednic
je bilo toliko spokornikov, da jih niso mogli spo¬
vedati spovedniki vsega mesta.

Mnogim, ki so bili posebno močno uklenjeni
v grešne verige, se je svetnik čudežno prikazal v
spanju in jih je priganjal, naj gredo k spovedi in
naj se spokorijo. Nekateri so pravili, da jim je
imenoval tudi ime onega spovednika, kateremu
naj odkrijejo rane svojega srca, ali pa, da jih je
opozoril na skrivne grehe ter jim povedal še čas
in kraj, ko so jih bili storili.

Celo roparjem je šel njegov glas do živega.
Nekoč se je preobleklo dvaindvajset takih zločincev
in je prišlo bolj morda iz radovednosti, nego iz
ljubezni do besede božje poslušat sv. Antona, ki
jih je s svojim govorom tako presunil, da so potlej
vsi skesani prišli k svetniku, mu razodeli, kdo da
so, in zakaj so bili prišli. Pridigar je namreč go¬
voril o takih grehih in tako, da si niso mogli dru¬
gače misliti, kakor da mu je Bog razodel njihovo
navzočnost; govoril je tako pretresljivo o božji
pravičnosti, pa zopet tako vabljivo o božjem usmi¬
ljenju, da se niso mogli več ustavljati. Vsi so
sprejeli zakrament sv. pokore. Ob slovesu jim še
resno zatrdi, naj se nikar več ne povrnejo v po¬
prejšnje grehe, ker Bog bi jim nikdar več ne

40

skazal tako čudežno svoje milosti in umrli bi sra¬
motne smrti. Večinoma so se stalno poboljšali ;
nekaj pa je bilo nezvestih in zgodilo se jim je po
svetnikovem prerokovanju: bili so ujeti in umorjeni.

Neki mladenič, po imenu Leonardo, se je spo¬
vedal, da je v hudi jezi svojo mater suval z nogo.
Svetnik ga ostro posvari in, da bi mu prav jasno
dokazal grdo zlobnost takega počenjanja, mu reče,
da noga, katera se je vzdignila zoper mater, za¬
služi, da bi se odsekala. Mladeniču so šle te besede
toliko do srca, da pridši domov, res vzame sekiro
in si odseka nogo. Ko mati zagleda svojega sina
onemoglega v krvi na tleh in zve vzrok, hiti k
svetniku in mu bridko očita. Svetnik pa ji rahlo
in pohlevno razloži, kako je bilo, in gre takoj k
njenemu sinu, čigar preprosta pokorščina in veliko¬
dušnost gaje zelo ginila. Ubogega ranjenca najprej
tolaži in mu prigovarja, naj trdno zaupa v Boga;
potlej pa poklekne, vzame odsekano nogo, nazaj
pritisne in pokriža, in glej! takoj se oba dela tako
sprimeta, da ni ostalo niti rane niti obrunka.

Neki velik grešnik se je vsled pretresljive pri¬
dige tako kesal svojih grehov, da se je začel milo
jokati. Hotel je svetniku povedati svoje grehe, a
zaradi samega joku ni mogel nobene besede iz
ust spraviti. Svetnik mu prijazno veli, naj gre in
spiše svoje grehe ter se zopet vrne. Grešnik je
storil tako; svetnik prebere in mu da sv. odvezo.
Ko pa list spet nazaj izroči spokorniku, bil je čisto
bel — zginilo je bilo vse pisanje. Bog je hotel
ubogemu grešniku poplačati odkritosrčno skesanost
in ga potolažiti s tem vidnim čudežem.

41

V Florenci so naprosili svetnika, naj bi prevzel
pogrebni govor ob pokopu nekega bogatega moža,
ki si je bil po krivici in s skopostjo nakopičil ve¬
likih zakladov. Sveti Anton govori o Gospodovih
besedah: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tudi tvoje
srce« ter izraža z njemu lastno zgovornostjo strašno
misel, da je ranjci pogubljen ter konča svoj govor
s pretresljivim pozivom, naj gredo odpret njegovo
blagajnico, tam bodo našli njegovo srce pri de¬
narjih. In res so našli še gorko srce v zakladnici,
mrtvo truplo pa brez srca. Seveda niso mrliča
pokopali na blagoslovljeno pokopališče in blago¬
dejen strah je prešinil zlasti trdosrčne bogatine,
kakoršnih je bilo obilno v tem mestu, in premnogo
se jih je spokorilo.

Najljubeznivejša zgodba pride pa sedaj na
vrsto. Blizo Padove v Campo-Sampiero (Polje sve¬
tega Petra) je živel pobožen grof Tizo, ki je silno
častil svetega Antona ter ga povabil na svoj grad.
Blagosrčni svetnik mu spolni željo in ga res obišče.
Bogoljubni grof je ves srečen, da sme pod svojo
streho prenočiti takega služabnika Božjega. Ko po
noči — ali nalašč ali slučajno, se ne more vedeti
— gre memo svetnikove sobice, vidi ob vratih
bliščeče žarke sijati iz spalnice. Zvedavo pogleda
skoz ključevo luknjo ali skoz špranjo in pred svet¬
nikom na mizi zagleda dete prečudne lepote, ki
smehljaje stegne ročice proti svetniku in ga ob-
jemlje, pa tudi svetnik ga vzame v naročje in se
mu dobrika v neizmerni radosti. Tudi grofa pre¬
vzame nepopisno veselje, pa zdi se mu, da je dete
proti vratom pokazalo in opozorilo nanj. Ko mine
ta presrečni nebeški obisk, gre prosit sv. Anton

42

grajščaka, naj iz ljubezni do božjega Deteta, ki ga
je gledal, nikomur ne pravi o tem ničesar, dokler
živi. Grof obljubi in zvesto spolni svojo obljubo
in šele po svetnikovi smrti pove, kaj je videl tisto
noč. Solze mu zaigrajo v očeh, kolikorkrat govori
o tem.

Ge še omenimo, da je sv. Anton obiskal tudi
one kraje, kateri so se mu bili tako priljubili že
o prvem bivanju na Laškem, n. pr. goro sv. Pavla;
da se je več časa mudil na »sveti gori« Frančiš¬
kovi — Alverniji; da je bil dvakrat v »serafskem
Jeruzalemu« — v Asiziju: prvikrat ko je bil Fran¬
čišek v papeževi navzočnosti z veliko slovesnostjo
svetnikom prištet 16. julija 1228, in drugič, ko je
bilo njegovo sveto telo preneseno v novo lastno
cerkev 25. junija 1230; da je šel po imenitnem
opravku tudi do papeža in pri njem ostal štiri
mesece; daje samo s prekrižanjem zdravil bolnike:
ženo, ki jo je bil njen mož, vojak, skoro do smrti
pobil, — nekemu očetu božjastno in kruljevo hčerko,
ubogi vdovi hromo deklico, ter oživil mrtvega de¬
lavca, ki se je bil pri zidanju ponesrečil; da je
vse, kar je druge učil, sam najprej spolnoval s
prečudno popolnostjo : — povedali smo ob kratkem,
kar je najimenitnejšega v njegovem svetem živ¬
ljenju. Vse lepote njegovega zlatega srca pa seveda
noben pisatelj ne more po vrednosti popisati.

7. Sveta smrt.

(13. VI. 1231.)

Ni se čuditi, da ob tolikem trudu je sv. Anton
močno opešal, zlasti ga je zelo potlačila zima

43

leta 1230 do 1231. Postne pridige je še dovršil,
a že s težavo, utrudilo ga je zlasti obilno spo¬
vedovanje. Po veliki noči pa, v lepem majniku,
se je umaknil v samoto v Čampo Sampiero, kjer
je bil njegov prijatelj Tizo. V samotnem tihem
kraju si je dal na vejah velikega oreha napraviti
celico, da bi se lažje pripravljal za zadnjo pot —
pot v večnost; blizo njega sta imela oba tovariša
svoji celici. Pa bolezen, vodenica, je hitrejše na¬
predovala, kakor se je mislilo. Nekega dne ga pre¬
magajo slabosti tako, da omedli; nato izreče željo,
naj ga peljejo v Padovo, da bode umrl v cerkvi
naše ljube Gospe. To se zgodi, a med potjo se
načrt spremeni tako, da ostane v samostanu Arčeli,
ki je bil četrt ure od Padove, zato da bi ga ljudje
ne motili, pa tudi zato, ker je bil že zelo slab.

Z veliko spoštljivostjo sprejmo v malem samo¬
stanu bolnega svetnika in mu postrežejo, kolikor
morejo; a ni je več pomoči. Njegova težka sapa
in onemoglost ne obeta nič dobrega. Ko se ne¬
koliko odpočije, želi spove -Inika in prosi za sveto
popotnico. Ko se bliža procesija s presv. rešnjim
Telesom, poskuša poklekniti, da bi kleče vsprejel
svojega Zveličarja, pa ne more več. Po sv. obhajilu
ostane nekaj časa ves zatopljen v tiho pobožnost
in se z Jezusom pogovarja s toliko prisrčnostjo,
kakoršna je le svetnikom lastna. Potlej začne z
navzočimi brati pobožno moliti spokorne psalme
in ob koncu zapoje svojo tolikanj priljubljeno Ma¬
rijino himno: »O gloriosa Domina!« Nato začne
nepremično gledati proti nebu; ko ga vprašajo,
kam gleda tako zamaknjeno, odgovori: »Video
Dominum meum! — Svojega Gospoda gledam!«

44

Iz teh besedij sklepajo, da vidi Jezusa in njegovo
deviško Mater, in da je že blizo njegova smrt.
Podelijo mu še sv. poslednje olje; dihanje je čim¬
dalje težavnejše — po kratkem in lahkem smrtnem
boju zdihne jeden največjih svetnikov svojo brez¬
madežno dušo ter gre v hišo Očetovo, da bi bil
tam ne le samo rajsko srečen otrok božji, marveč
tudi mogočen priprošnjik in pomočnik ubogih
zemljanov.

Bilo je 13. junija 1231 proti večeru, ko je
šel po plačilo za kratko pa tako zaslužno življenje.
Živel je petintrideset let in skoro deset mesecev;
petnajst let je bil doma v Lisabonu, jednajst let
pri avguštinskih korarjih in deset let v serafskem
redu sv. Frančiška.

Tudi njegova zunanjost, kakor nam jo popi¬
sujejo njegovi vrstniki, je bila prikupljiva. Bil je
srednje velikosti, v obraz nekoliko r m e n -
kaste barve, kakor so sploh Portugalci; imel
je velike, svitle, črne oči in silno milobno
obličje, odsev angeljske nedolžnosti, zato je bil do
zadnjega videti mlajši, kakor je bil v istini. Tudi
v tem je bil sličen svojemu patronu iz Egipta,
čigar notranji mir se je na obrazu zrcalil, kakor
trdi sv. Atanazij. Nobenkrat ga niso videli, da bi
se smejal; vendar ni imela kar nič neprijetnega
njegova resnobnost. Sploh je bilo vse njegovo ve¬
denje tako, da ga je moral vsakdo spoštovati
in ljubiti. Tako je ležal tudi na mrtvaškem
odru; prelepa beloba mu je dičila obraz in roke,
in udje so mu ostali gibljivi, kakor bi le spal.
Vse, vse ga je hotelo videti.

45

8. Svetnik.

(30. V. 1232.)

Ko je sveti Anton zatisnil oči v preprostem
samostanu in so še hoteli nekaj časa prikrivati
njegovo smrt, da bi ne nastal velik šum, začeli
so v rojstnem kraju — v Lisabonu — zvonovi
sami zvoniti, po Padovi pa so otroci, dečki in
deklice, tekali po ulicah in glasno klicali: »Svetnik
je umrl, sveti Anton je mrtev!«

Se tisti večer se je prikazal tudi svojemu
nekdanjemu učitelju, opatu Tomažu v Verčeli.
Prijazno ga pozdravi, rekoč: »Pater opat! svoje
živinče*) sem pustil v Padovi in hitim v svojo
domovino«. Kakor bi ga hotel hvaležno pobožkati,
potegne z roko pod brado poleg vrata in mu
ozdravi neko zastarano vratno bolezen — ter zgine.
Opat je mislil, da je res na potovanju pa Portu¬
galsko, ter poprašuje in išče po vsej hiši; a patra
Antona ni nikjer, tedaj šele začne misliti, kaj pa
če je umrl njegov najljubši učenec! ? Kmalu potem
pride sporočilo o njegovi smrti, in opat hvaležno
spozna, da se je prišel še poslovit. Temu ne pri¬
stavim druzega, kakor samo dve besedi v pre-
vdarek : Učenik — učenec!!

Sedaj je nastalo, kakor pri vsakem mrliču,
tudi tukaj vprašanje, kako bodi pokopan? Vnel
se je hud prepir: meščani so zahtevali, naj bo
pokopan v mestu, kmetje v okolici so ga hoteli
med seboj imeti, ker je tam umrl. Slednjič je

*) Živinče — osla imenoval je svoje telo, kakor so
imeli navado še nekateri drugi svetniki.

46

duhovska in deželska gosposka tako vravnala, da
je bil prenesen v mesto v cerkev Matere božje,
katero je tako prisrčno častil v življenju. V veli¬
častnem sprevodu se je preneslo sveto truplo peti
dan po smrti, v torek; zato je torek tako imeniten
dan za častilce sv. Antona. Najimenitnejši gospodje
so nesli krsto, brez števila ljudij ga je spremljalo
s prižganimi svečami, škof sam je imel sv. opra¬
vilo. To ni bil pogreb, marveč zmagoslavje, s ka¬
terim slavijo slavnega zmagovalca.

Vedno je bilo polno častilcev od blizo in daleč
pri njegovem grobu; vedno so se tudi čudeži go¬
dili. Ni še leto minilo in že so šli papeža prosit,
naj bi ga prištel med svetnike. Gregor IX., tedanji
papež, je bil oseben prijatelj in častilec pokojnega
čudodelnika, zato je bilo tem lažje pospešiti vse
potrebne preiskave. Binkoštni praznik, 30. maja
1.1232,*) že naznani papež, ki je bil takrat v Spo-
leti, z veliko slovesnostjo, da naj se Anton Pado-
vanski časti kot svetnik in 13. junija bodi njegov god.

Začeli so tudi zidati novo cerkev v njegovo
čast, četudi je bilo zidanje raznovrstno zadrževano,
zlasti po Ecelinu, bilo je vendar leta 1263 že toliko
dozidano, da so hoteli prenesti svetnikove ostanke.
V ta namen pride v Padovo takratni frančiškanski
general Bonaventura, in odpre grob, a koliko za¬
čudenje! Drugo truplo je bilo že strohnelo, le
glava je bila še dokaj dobro ohranjena, jezik pa

♦) Če smo rekli v uvodu, da je bil sv. Anton v drugem
letu po svoji smrti prištet med svetnike, umeti je to z ozirom
na letnico, po dnevih pa ni še preteklo celo leto; tudi je bilo
drugo papeževo pismo, s katerim je to naznanil vesoljnemu
svetu, izdano šele na praznik sv. Petra in Pavla.

47

popolnoma nespremenjen! Z veliko spošt¬
ljivostjo in ganljivim navdušenjem ga vzame Bona¬
ventura, pokaže strmeči množici ter vsklikne: »O
blaženi jezik, ki si ves čas slavil Gospoda in druge
učil slaviti ga; sedaj je vsem jasno, kolika je bila
tvoja zasluga pred Bogom!« Ohranil se je še do
današnjih dnij in se časti v dragoceni posodi. Nje¬
gove kosti pa so se častitljivo spravile v kamenito
krsto, pozneje pa v srebrno skrinjico. Padova je
postala, kakor je bil svetnik že poprej napovedal,
preimenitna božja pot.

Takrat, ko je bil sveti Anton v Spoleti svet¬
nikom prištet, začeli so v Lisabonu zopet zvonovi
sami zvoniti. Stara poročila nam tudi povedo, da
je bila takrat še živa njegova bogoljubna mati.
Lahko si mislite, kako zelo je morala biti vesela
dobra starka, ker je učakala to srečo, da so po
vsem svetu na oltarjih častili — njenega ljubega
sina! Ako je nekdaj učila svojega sinčka, kako naj
se zaupno priporoča svetnikom v nebesih, pripo¬
ročala se mu je sedaj sama prisrčno in zaupno in
brez dvoma po njegovi priprošnji dobila tudi mnoge
milosti, čeravno nam zgodovina o tem ne sporoča
ničesar.

Pač pa beremo, da je njegova teta, ki je bila
v samostanu, prejela toliko milostij po njegovi pri¬
prošnji, da je nastal še pregovor: Kdor si hoče od
sv. Antona izprositi kako milost, prejel jo bo iz-
vestno s posredovanjem njegove pobožne tete.
Posebno čudežno milost si je pa pri njem izprosila
njegova sestra, ki je bila omožena v Lisabonu
in  imela  ljubeznivega sinčka, po imenu Parizij.*)

*) Apparitio — prikazanje sv. Mihaela, 8. maja; odtod
skrajšano: Parisio, Pariš.

48

Ko je bil nekako pet let star, igral se je s svojimi
tovariši v čolniču, ki je bil na bregu privezan; kar
potegne silovit veter, odtrga čolnič in otroci po¬
padajo v vodo. Drugi dečki se rešijo, Pariš pa
utone. Šele tri ure pozneje so dobili ribiči njegovo
mrtvo truplo. Uboga mati je bila tako žalostna, da
se kar ni dala utolažiti. Same žalosti niti spati ni
mogla in ni pustila, da bi bili pokopali ljubljeno
dete. »Pustite mi moje dete!« tako je jokaje kli¬
cala, »ali pa še mene pokopljite ž njim!« Potlej
pa se skoro očitaje obrne do sv. Antona: »Preljubi
moj brat Fernando, sveti mož Anton! Ti si tujcem
tako dober in čudodelen, ali hočeš biti neusmiljen
do svoje lastne sestre? Zarotim te, daj mi nazaj
mojega otroka! Obljubim ti, Pariš bodi Bogu da¬
rovan v tvojem redu. Toda usliši me, sveti brat
Anton, usliši me!« In glej, zopet se povrne živ¬
ljenje v otrplo truplo malega mrlička; vstane vesel
in zdrav, kakor je bil poprej. Ko odrase, z vese¬
ljem spolni materino obljubo, izvoli si v frančiškan¬
skem redu ime Anton, sveto živi in srečno umrje.

Pa ta čudež je le jeden izmed tisočerih, je le
kaplja iz morja. Toliko čudežev se ni godilo po
nobenem drugem svetniku; že star pregovor pravi:
»Sv. Anton sprosi po trinajst milostij in čudežev na
dan.« In nekaj izrednega je tudi to, da se gode po
njem čudeži ves čas neprenehoma. Skoro bi rekli,
da je to tudi del nebeške sreče za sv. Antona:
kakor se je na zemlji vzradovalo njegovo dobro
srce, kadar je mogel komu pomagati, tako se še
sedaj v nebesih razveseli, kadar more pomagati
svojim ljubljenim bratom in sestram — nam ubogim
zemljanom!

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIENICA

00000487471