E. K.: Zvezdi.
651
spominjal se je mladih, prošlih dni, spominjal se dobrot, ki jih delila, ljubezni vroče, s ktero ga ljubila . . .
Nad vas je tiha noč razpela krila . . Nad grobi tam trepečejo žalujke, na križe lije luna bledi svit . . . Osvital svit je lice bledo možu, in lesketala v svitu tam se solza na licu je pobožnega molilca . . .
In v noči tihi šel je iz vasi . . . Prišel je tiho — tiho je odšel . . . Le mati gledala ga iz višin je. Z zaupanjem v višine gledal sin je .
Dolenc.
Zvezdi.
v
nebo oči upiram, kjer zvezde se žare, po njih, po njih mi čuti in misli koprne.
Iz solzne te doline se dviga misli vzlet, svetlobo isker žarkih popil bi rad pogled.
Iz žarkov srebrobledih bi čital rad mi duh, kako tam vesele se in služijo si kruh.
Velja li tam človečnost, velja li tam srce ? se tam li kaj o sreči, zemljanom tuji, ve ?
Ti zvezda migljajoča, v te vpiram rad oči. A ti ne glej sem doli, ne išči tu ljudi.
Na tebi morda cvete svobode zlati maj, in morda je vresničen na tebi bratstva raj.
Ne glej zato predolgo, ti zvezda, sem v naš kraj! Lahko bi raj  ocvetel, pobledel tvoj sijaj . . .
E. K.
43*