H koncertu Trboveljskega mladinskega zbora. Še dolgo bomo govorili poklicani in ne» poklicani o neverjetni izvežbanosti in vzorni disciplini mladih, po zelenih tratah in po vročem solncu hrepenečih rudarskih otrok. Še dolgo bomo hvaležni trojici: Šuligoju, Adamiču in Kumarju, da so spodkopali temelj, na katerem sta stala učitelja Sviligoj in Martin Kačur, ter postavili na njih mesto sodobnega človeka, ki ve, kaj hoče zase in za druge. Neizbrisen bo ostal v našem spo minu pogled na množico-, ki si ni mogla ubraniti solz, ko so njihovim srcem govorila ne= pokvarjena in v dimu fabrik preizkušena, za bridkost življenja že dozorela mlada srca. S sočutjem bomo v duhu še dolgo gledali vrste preprostih oblekc, ki jim je barva morda obledela od materinih solz, prelitih v črnih nočeh nad črnimi rovi In vzbudila se bo v nas motda tudi želja, da bi se v kakem akcionarju zganil spet človek ob pogledu na te pristne slovenske oblekce. Na vse to bomo še dolgo mislili, vse to bomo še dolgo čutili. Ali nečesa ne pozabim več svoj živ dan, nečesa, kar me je pretreslo kakor spoznanje in razodetje: Preoral sem že dovolj ledine in videl sem druge orati; dajal sem in videl dajati druge; dovoljkrat se mi je obrnil pogled nazaj, do^ živel marsiikatero pfesrčno bdhbdiiico, okra^ šeno z govori o zaslugah in nepozabnili kul« turnih spomenikih in o hvaležnosti vseh, ki ostanejo. Nisem pa doživel ne videl take ne= ločljive vezi, kakršna se spleta iz dneva v dan med učiteljem Šuligojem in mladino, ki jo njegova volja, njegova ljubezen in njegovo čustvo preoblikuje. To ni vez, ki se zrahlja z odhodnico in z nekaj hvaležnimi govori, vdanost je to, ki korenini v trpeči črni zemlji. Kolikor stc pred njim, toliko brezpogojno vdanih življenj, vdanih za vse srečne kakor za vse težke dni. Prejasno govore te nepokvarjene očke, da bi bilo drugače; previdno se stiskajo revne ovčke okrog svojega pa= stirja. Pastirstvo pa je poslanstvo. Da bi se pastir vedno zavedal svojega odgovornega poslanstva in pripeljal svoje ovčice v srečnejšo in lepšo bodočnost! In da bi se vera vdanih ovčic nikoli ne skalila! J. Ribičič.