Inserati se sprejemajo in velji tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat, „ ,, „ ,, 2 „ tt n n n ^ ii
Pri večkratnem tiskanji se eena primerno zmanjša.
Rokopis
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedicija na Starem trgu h. št. 16.
fl? flf F P IT P f"
\ I l/H N HI
Milili V UUUw
Pililitii lisi n staliti nni
Po pošti prejeman velja:
Za ceio leto	. . 10	gl. — kr.
is pol leta	, . 6	.. — ,,
ca četrt letu	. . 2 ,. 50
V administraciji velja
Za celo leto . ca pol let*
ca četrt leta . . 2 „ 10 ^
V Ljubljani na dom pošiljan'-velja 60 kr. več iih leto.
Vredništvo je n» Bregu hišna štev. 190.
Izhaja po trikrat na tedeu in sicer v torek , četrtek in soboto.
8 gl. 40
4 „ 20.
Vabilo k naročevanju
„SLOVENCA".
„Slovenec" velja kakor dozdaj: Za Ljubljano: Na dom pošiljan za celo leto 9 gl. — kr.; „ „ „ „ pol leta 4 „ 50 „ „ „ „ „ četrt leta 2 „ 30 „ „ „ „ „ en mesec 80 „ V administraciji sprejeman;
Za celo leto.....8 gl. 40 kr.;
„ pol leta.....4 „ 20 „
„ četrt leta.....2 „ 10 „
„ en mesec.....— „ 70 „
posamezne številke ... — „ 7 „ Po pošti:
Za celo leto.....10 gl. — kr.;
„ pol leta.....5 „ — „
„ četrt leta.....2 „ 50 „
„ en mesec.....— „ 90 „
posamezne številke . . . — „ 8 „ Za bogoslovce, dijake in učitelje:
Za celo leto.....6 gl. — kr.;
„ pol leta..... 3 „ — „
„ četrt leta .... 1 „ 50 ,,
(Zarad malega spremena menda nam ne bo nihče za zlo vzel, ker očividno mi ne bomo nobenega dobička imeli, ampak želimo le mnogim s tem vstreči. Za vsak stan posebej nam iz mnogih vzrokov ni mogoče posebne cene delati.)
Naročnina se pošilja najceneje po poštnih nakaznicah (Postanweisungen)
opravništvu,
Stari trg, biš. štev. IG.
Slovstvene zapreke. ii.
Pri omenjenih razmerah bi bilo silno potrebno, da se svobodna kolportaža za tiskovine dovoli postavno, in naloga kranjskega dežel-
nega zbora bi morda bila, da to reč dožene. Kolporterji bi morali prosti biti dohodninskega davka.
Drug pripomoček pa bi bil ta, da bi se ustanovila domača hiša za knjigotržtvo, ktera bi imela glavni sedež v Ljubljani, pa bi imela ob enem pravico, ustanavljati po deželi filiale ali podružnice. Za tako podružnico ne bi bilo druzega treba, ko ena izložna omara (Aus-hiingekasteu). Posebnega knjigarja pa za podružnico bi ne bilo treba, prevzel bi jo lahko kak učitelj, ali kdor si bodi. Izložil bi za šipo v omaro vsako poslano mu novo knjigo, ter imel za vsak prodan iztis svoje odstotke. Toda od nobenega druzega knjigarja ne bi smel sprejemati knjig za razprodajo, kakor samo od narodne knjigotržne hiše. Lahko bi se napravilo 100 takih podružnic po Slovenskem. Ako bi kak pisatelj spisal obče zanimivo knjigo, bi mu potem ne bilo treba dolgo naročnikov iskati, ne bilo bi mu treba iskati založnika. Šel bi v narodno knjigotržno hišo, ki bi spis založila in s pisateljem se pobotala za nagrado. Ona bi dala knjigo natisniti, ter bi jo potem razposlala svojim podružnicam. Ako bi bilo 100 podružnic in se pošlje vsaki poprek po 10 iztisov, ni dvombe, da bi se razprodalo takoj čez 500 iztisov, ne glede na one, kar bi se jih spečalo v Ljubljani. Še hitreje pa bi šla razprodaja, če bi imela podružnica pravico kolportaže. Veče podružnice, kakor v Gorici v Trstu, v Mariboru, v Celji, v Novem mestu v Kranji bi marsiktere knjige lahko prodale po 50 do 100 iztisov. Na ta način bi se omika med narodom hitro širila, knjigotržna hiša bi dobro izhajala, in pisatelji bi ne pisali zastonj.
Taka naprava bi imela še drug dobrodejen nasledek: Mi imamo sedaj sicer „Matico", imamo „Družbo sv. Mohora", imamo „Dramatično društvo imamo „Glasbeno Matico".
Toda „Matica" in „Družba sv. Mohora" sprejemate le spise te in te vrste, njuni delokrog je omejen glede tvarine, spisov, kakor tudi glede obsega. Enemu se reče: Vaš spis ni za nas, drugemu pa: da imajo že dovolj spisov in da ne vzamejo nič več.
Knjigotržna hiša pa bi bila neomejena, ona bi odprla duhovom prosto pot, vsak bi lahko pisal, kar bi se mu zljubilo, eden o politiki, eden o vremenu, eden o šoli, eden pesmi, eden lepoznansko berilo. Taka knjigotržna naprava bi vsled svoje svobodne gibčnosti dobro napredovala, in po „Matici" ali „Družbi sv. Mohora" ue imela nobene škode, če bi bila v pravih rokah. Za „Dramatično društvo" in za „Glasbeno matico" pa bi bila tudi velike koristi s t.em, da bi tiskane igre in glasbe v razprodajo vzela, ter tako obema društvoma pokrila tiskovne stroške, kterih do sedaj vsled pičle razprodaje niso mogli poravnati. Nedavno se je jela izdajati „Slovenska knjižnica", toda ne verjamem, da si s samim inseriranjem v „SI. Nar." toliko naročnikov pridobi, da bi bilo kaj dobička. Tudi tu bodo morali misliti na nasvetovano knjigotržno napravo. Pa tudi „Matica" bi s tem pridobila, da bi knjigotržna hiša njene knjige v razprodajo vzela, in po „Matici" nameravana omika ljudstva bi se po večjem razširjenji njenih knjig vspešneje širila. Od vseh strani osvetljena bi bila toraj taka naprava zelo koristna za pisatelje kakor tudi za razširjenje omike med narodom, in zato bi nerad videl, ko bi ta moj nasvet ostal brez odmeva.	—a—.
Politični pregled.
V Ljubljani, 29. septembra. Avstrijske dežele. Cesar so 27. t. m. sprejeli general-adjutanta cara ruskega, ki jim je neki izročil
Zlatomašniku
prečastitemu gospodu
Francetu 2K s a v» R? amarj u*
kanoniku stolne cerkve ljubljanske, deželnemu poslancu kranjskemu, bivšemu aeneralvikarju, semeniškemu
Moto: Sir. 25, 8.
Zlatomašnik prečastiti,
Serčno si pozdravljen nami S trojno krono poslaviti Ilotel Te je Večni sam.
Ternjeva je krona bila
Perva ti odločena, Vdarcev hudih brez števila, Pot grenkosti polna vsa.
Z drugo krono slavna dela
Belo glavo venčajo, Stalna djanja, ki slovela V daljne veke bodejo.
vodji, starološkemu dekanu itd. itd. I. oktobra 1»70.
Tretja krona pa Te čaka
Gor, kjer solze ne teko, S ktero zvestega junaka Kralj nebeški venčal bo.
Ti si njemu hiše stavil, Se boril za njega čast; On pa Tebi dom pripravil, Rajski dom, je v večno last.
Venec starosti češčene
Ti poveril še Bog doda, In moči vse omlajene, Um, serčnost, krepost duha.
Kjer ime je zuauo Tvoje,
Ljubljen si in spoštovan; Kjer veršil si delo svoje, Tvoj spomin je blagrovan.
Naj Te nam še Bog ohrani Mnogo in premnogo let; Enkrat pa na desni strani Naj s Teboj nas združi spet.

lastnoročno pismo svojega gospoda. Nekteri listi poročajo, da je tudi general Mannteuffel prišel na Dunaj. Čudno bi to ravno ne bilo, ker zadrege na izhodu so čedalje bolj zamotane in treba jih bo kmalo rešiti.
Na nuiiaji in v Pešti vlada velika tišina. Vse je v velikem strahu pred dogodki, ki se imajo vršiti. Pravijo, da Rusija zmirom odločneje na boj pritiska, in nekteri že mislijo, da je vojska neizogibljiva. Ker jih pa zveza Avstrije in Rusije jako ibada, zveze s Turčijo pa si vendar ne upajo priporočati, svetujejo, da naj Avstrija ostane nevtralna. Kako se misli postaviti Avstro-Ogerska, to se sicer ue vč še za gotovo, pa vendar bi se dalo sklepati iz odločnega govorjenja v Belgradu, kjer hoče generalni konzul neki zapustiti svoje mesto in dati avstrijske podložnike laškemu zastopniku v varstvo, ako Milan ime kralja sprejme. Pa zakaj laškemu konzulu? Od kedaj je postala Italija najboljša prijateljica Avstriji? Kam pa je splavala tricarska zveza? V notranji politiki se bojda tudi nekaj kuha. Tako je bil grof Taaffe na nagloma na Dunaj poklican. Govorilo se je, da bo Auerspergovo ministerstvo odstopilo.
Ogerski zbor se danes zopet snide k 8- ali lOdnevnem zborovanji, da reši budget in zadeve Miletičeve.
"V Zagrebu je stal te dni vrednik oseške .,Drau" pred porotniki, ki so ga pa za nekrivega spoznali. Zagovarjal ga je dr. Makanec.
Vnanje države.
Srbijo dan za dnevom dohaja več Rusov. Pred nekimi dnevi jih je tje došlo 540 in 2000 jih je neki še med potjo. — Knezu Milanu so po poročilu „P. Ll." vnanje vlade naznanile, da naslova kraljevega ne sme sprejeti in ne dovoliti, da bi nekteri prenapeteži sklenitev miru zabranili. Če temu ni kos, naj pa mesto svoje prepusti komu drugemu. Ravno temu listu se z Dunaja piše, da že pretresajo, bi li ne bilo prav Srbijo zasesti? Vojna avstrijska ob meji se je pomnožila.
Črnogorski knez se je vrnil v Ce-tinje in nekteri mislijo, da se več ne povrne k vojni in da je jako nevoljen, ker vkljub zmagam ni nič dosegel. V Cetinju sodijo, da je vojska končana, tujci se že vračajo domu okinčani z Danilovim redom. 18. t. m. so v Moskavo odrinili zdravniki in usmiljene sestre ruske družbe sv. Jurija. Pred odhodom jih je metropolit še blagoslovil.
Turčija je Srbiji ponudila podaljšanje premirja do 2. oktobra, pa Ristič je odgovoril, da Srbija samo začasnega premirja ne sprejme. Boj se bo tedaj nadaljeval, kar pa Turčiji ni nič kaj ljubo. Silno rada bi končala vojsko in obeta vnanjim vladam, da hoče v Srbiji in Črnigori vse pustiti pri starem, Bosni, Hercegovini in Bulgariji pa dovoliti premembe, ki jih bode določil naroden svet 30 Turkov in 30 Kristjanov. ,,Pol. Corr." poroča, da Rusija in Anglija za Bulgarijo zahtevata take pravice, kakor jih imajo dežele ob Libanu in da naj deželo vlada krščanski guverner, kterega bi sultan imenoval, vnanje vlade pa bi ga potrdile
Turki so hoteli 26. t. m. čez Moravo napraviti dva mostova na ladijah, pa Srbi so jih po hudem boju vrgli nazaj. 27. t. m. je neki imela biti bitva. — Cesto, ki iz Velikega Siljegovca čez Djunis pelje v Deligrad, imajo Srbi v rokah. Pri Bjekini se zbirajo Turki, ki jo mislijo mahniti proti Šabacu in Belgradu. Mnogo Srbov iz šabaškega okraja je pobegnilo čez mejo avstrijsko.
Izvirni dopisi.
Z Gorenjskega, 28. sept. Čutila veselja vzdigujejo nam srca pri premišljevanju redke sreče 501etnega mašništva, ktero je doživel vrli starček, mnogozasluženi gospod korar Frančišek Kramar, ljubljenec naš. Kako mnogi bi roženkransko nedeljo radi prišli v Staroloko in osebno prečastitemu gospodu naznanili najprisrčnejša čutila veselja in spoštovanja svojega, pa višja dolžnost veže jih na dom; toda spominjali se bodo ljubljenega zlatomašnika doma in v duhu se ž njim veselili in Najvišjega prosili, da nam ljubeznji-vega starčka, ki je zlasti v sedanjem zmedenem času nam vsem vzor pravega duhovnika, ohrani še mnogaja leta!
'Mi Gorenjskega, 28. sept. (O banki „Sloveniji".) Kar „Slovenec" in „Novice" poročata o „Slaviji", s ktero so se obravnave nesrečne banke „Slovenije" razbile, bi skoraj človek ne verjel. Ako bi se bila „Slavija" veliko-dušnejša ali vsaj milosrčnejša pokazala, zado-bila bi si bila po Slovenskem ne le velikanski moralični vpliv, marveč gotovo tudi prav zdatno materijalno pomoč, to je mnogo, prav mnogo zavarovancev. Posebno duhovstvo s cerkvenimi in duhovskimi poslopji je še najbolj mislilo na „Slavijo". Taka cerkvena poslopja pa gotovo primeroma z drugimi poslopji sleherni banki največ dobička donašajo.
Zato pa agenti različnih bank ravno zdaj svoje ponudbe po duhovnišnicah ali farovžih tako urno razpošiljajo. Čakali pa smo do zdaj, da vidimo, kaj in kako bo s „Slovenijo", ker povem vam, da ljubezen do naroda, ljubezen do domačega zavoda „Slovenije", nam je v srcu tako vkoreninjena, da še zdaj skoraj ne moremo verjeti, da — banke „Slovenije" ni več. Škode nikomur ne želimo, ali tako obnašanje se nam zamrzi. Počakati toraj hočemo in dobro prevdariti, preden kteri banki svojo simpatijo in denarno podporo izročimo. Zmiraj bolj čutimo britko pomanjkanje pravega krščanstva. Le kjer ono v resnici kraljuje, ondi lepo cvete poleg ljubezni do Boga ljubezen do bližnjega. Za zavarovanja smo vsi vneti, in ljudem vedno prigovarjamo, da naj si zavarovajo svoja poslopja, pa če bi povsod cvetelo pravo krščanstvo, kakor je nekdaj veliko lepše cvetelo po naši Avstriji in posebno še po mili nam Kranjski, bi nam ue bilo treba toliko zavarovalnic.
Nekdaj ni bilo zavarovalnic, pa povem, da je bilo manj požarov (zlasti iz hudobije pro-uzročenih), pa si je tudi pogorelec ložej svoje pohištvo postavil, kot zdaj vkljub nagradam iz te ali une zavarovalnice. Nekdaj ko je pri ljudeh krščanstvo precej več veljalo kot denar, so nesrečnemu sosedje kaj radi prihiteli na pomoč. Še se spominjam iz mladih svojih let, posebno pa kar sem čul iz ust silo starih ljudi, kako so sosedje radovoljno in zastonj posekali in pripeljali svoje smreke, hrastova debla, dovaževali tudi kamenje, pesek in druge za nova poslopja potrebne reči. Tudi pri izdelovanji so zastonj za delo poprijemali. Enako so storili pošteni kristijani sosednjih vasi in nesrečni pogorelec je kmalo imel svoje novo poslopje ali pohištvo, veliko prej kakor zdaj, ko ti sicer morebiti ta ali una zavarovalnica nekoliko podpore podeli, nekrščanski sosedje pa te v nesreči popuste. Zgoditi se pa zna, da od banke ali zavarovalnice ti druzega ne ostane, kot žalostni spomini, da si pri nji zgubil še to, kar si ji izplačal. Brezvestni, brezverni agenti so ti vse zadegali, kar si s potnim obrazom in žulovimi rokami pridobil in njim izročil, nadejaje se za čas nesreče podpore in pomoči
Taka je in poprej boljše ne bo, dokler krščanstvo ne bode prešinilo družbe človeške. Tega nas uče tudi druge prežalostne skušnje. Kaj pomagajo še tako dobre postave in še tako obilna in tako mogočna nadzorstva, ako pri posameznih ni vestnosti in poštenosti? Toraj še enkrat rečemo, dajte nam pravo krščanstvo nazaj, ktero naj prešinja vse od najvišjega do najnižjega človeka, in kmalo bode vse bolje in ve8elejše na svetu.
K sklepu naj še povem, da nikdar ne umein, kako je zamoglo toliko tisučev zaostati v rokah agentov „Slovenije"? Kako se je kaj takega pri banki trpeti moglo? Tega gotovo niso krivi ne delničarji in tudi ne prvi opravilni svet, na kterega bi se tako radi zvalili vsi grehi banke.
I z Krope, 26. septembra. „Učiteljski Tovarš" list 18. ima iz Krope dopis „sklep šolskega leta", podpisan je M. Kovšca učitelj, ki med drugim piše: G. predsednik je prosil g. župnika, da bi imela šolska mladina v farni cerkvi o '/A ur> zahvalno sv. mašo in tudi da bi se bil sklep šole v cerkvi oznanil, a bila mu je prošnja odrečena. Zakaj, vzrok mi ni znan, naj si ga čitatelj sam misli, kokor si ga tudi jest Pis. Prist. vred. Duhoven, ki tako ravna, ne klubuje toliko učitelju, kakor srenji. — Naj to reč pojasnim; g. župnik je dobil od predsednika kr. šolsk. sveta dopis, v kterem se mu je pisalo: Tukajšno šolsko predstojništvo je določilo, da se tekoče šolsko leto na 24. t. m. z javno skušnjo sklene. Da bi bil sklep bolj slovesen itd. Ali je bila ktera seja krajnega šolskega sveta zavoljo sklepa šole ali ne, tega ne vem, to pa vem, da g. župniku nobeden ni nič omenil o taki seji, samo neka deklica je prišla, potem, ko so vse druge hiše obhodili, tudi k. g. župniku, če bi hotel kaj podpisati ali dati za veselico šolskega sklepa. Še le 19. avg. na večer v saboto dobi dopis, kaj da naj drugi dan 20. avg. v cerkvi oznani. Prejšna leta je šolska mladina pred šolo tudi k sv. maši hodila, zdaj že dve leti ne hodi več, pač pa je med sv. mašo mašnika in ljudstvo z upitjem pred cerkvijo dostikrat že motila, pa g. župnik je molčal. Predstojniku krajnega šolskega sveta se je letos tudi reklo, da bi bila šolsk. mladina saj k šmarnicam hodila ob '/49- uri> ob ur> Pa v šolo, pa ni je bilo in tudi ni bil sklican kr. šolsk. svet; da bi bil o tej reči kaj storil. Zakaj bi se tedaj sklep šolskega leta obhajal v cerkvi? Komu na čast in hvalo, to naj si tudi čitatelj sam misli.
Iz Terbovlj, 25. septembra. (Dva slovenska umetnika.) V dolžnost, ktero radostno rešimo, si štejemo, dvema slov. umetnikoma očitno zahvalo in pohvalo izreči za krasoto, ktero sta vstvarila v našej fari in hiši božji, in veselje, ktero sta tako pripravila nam. Nedeljo so nam čest. g. č. korar in dekan laški A. Žuža slovesno blagoslovili nove orgle, na ktere je pri sv. opravilu igral g. Stiikl, prvak v glasbi in zlasti na orgle menda še daleč čez slovenske meje. Ta je imenoval orgije vsestransko izvrstno delo. In nazoča odlična gospoda iz Beča mu je pritrdila. Orgije s 16 spremeni (registri) imajo kaj čist, poln, krepek, veličasten iu mogočen, še v miksturi bolj mil , ne kakor sicer rado ušesa dereč glas.
Znotrajno preprežje, stavba, igrališče, me-hovje, to je, vsa mehanika, je tako terpeče in vendar kaj nježno ter tako zvesto izdelana, da v orglajh tako lepe in zveste mehanike še videli nismo. Ko omenim še zunajno krasno lice v romaničnem slogu postavljene orgij, omare, ki je s svojim rezljanim pozlačenim
kinčem kakor vrezana k celej cerkvi, je le še izreči — čemur se vsak čudi — kako je umetnik kos in volje, take orgije z blizo 900 pišalimi napraviti in postaviti za 2000 gld. Ker tudi drugodi tako cenö in dobro dela, je razvidno, da mu je navada, rajši zvesto in izvrstno svojo nalogo rešiti ter dober sloves svojemu imenu ohraniti, kakor pa s površnim slabim delom naglo obogateti, ktera strastna želje je kriva, da se sicer dandanes skoro vse tako slabo in puhlo dela. Ta vse pohvale iu priporočila vredni umetnik je g. Jožef Ooršič v Ljubljani, kot izvrsten orgljar skoro že daleč okrog poznan in spoštovan. Že vrli značaj tega še mladega gospoda je dobrodejna harmonija.
Naša farna cerkev je vsa opresno malana. Celo nova je slikarija v svetišču (presbiteriju). Ni se dovolj nagledati prekrasne grupe sv. evangelistov nad oltarjem sv. Trojice, 4 veli-cih cerkvenih očetov itd. Gledati čudno mi-lobo v obličjih nebeščanov v prekrasnih barvah misli in želje gledalce v čeznaturne višave mogočno povzdiguje. Kolikorkrat se cerkve in kapele za drag denar prepuščajo nevednim mazačem, da jih omažejo s kričečimi podobami, ktere bolj k nevolji in studu gledalca skušajo, ter ljudstven okus surovijo mesto likajo in k pobožnosti vnemajo, čim dalje grši nastajajo, barve se z letom spreminjajo, poolušijo, da je zmirom spet treba mazača. To ni dobiček, dasi tudi iz prva cenejši, marveč je zguba. Bolje je s cerkveno steno obeljeno še nekoliko potrpeti, ter s prihranjenimi pripomočki omisliti cerkvi obstoječi kinč od umetnika, ki hišo božjo z lepimi podobami na fresko oživi, ktere svoj namen, k pobožnosti vnemati srce, tudi dosežejo, faro pa častijo, ne pa po sveti smešno delajo.
Umetnik v tej stroki izvrsten, kterega cerkv. predstojništvom in srenjam enako naj gorši priporočamo je g. Janez Wolf, aka-demični slikar v Ljubljani, čitaj njegovo priporočanje v Matični knjigi „Slovanstvo", str. 198. Tudi njegov vrli značaj je lepa nespremenljiva slika.
Franc Kalan,	Matej Stagoj,
župan.	župnik.
1« i»tujskc okolice, 18. septbr. (Dalje.) O točki 6: „Die geometrische Formlehre in Verbindung mit dem Zeichnen" je govoril g. nadučitelj Lapajne iz Ljutomera. Govoril je v slovenskem jeziku ter v kratkem, lepem in gladkem govoru dobro rešil svojo nalogo, kar so pričali ploski in bravoklici nazočih. Govoril je spoštljivo do učiteljev, in v njegovem govoru smo zapazili vse tiste lastnosti, ki so potrebne dobremu govorniku. Rekel sem, da je govoril spoštljivo do učiteljev, ker ni grajal učiteljstva, kakor storijo nekteri nemčurski učitelji, ki pri svojih referatih ne govorijo kot učitelji, ampak kot nadzorniki, češ : tako se ne more podučevati, tak mora biti napredek, taka mora biti šola, ter tako levite berejo učiteljem, a ne pomislijo, da so tudi oni učitelji in da je tudi njihova šola morda potrebna kterih „levit". — Vse kote hočejo grajaje preiskati, pozabijo pa — na se in na svojo šolo. G. Lapajne pa je gotovo eden najmarlivejših iu najodločnejših slovenskih učiteljev na Slov. Štirskem. To ne pričajo le njegovi znanci, to ne pričajo le knjige, ki jih je izdal, to ne priča le od njega vredovani list „Slovenski učitelj", to priznavajo tudi ujegovi sovražniki, politični nasprotniki in c. k. organi. — On se ne boji razodeti krivice, ne boji se pri vsakem shodu in pri vsaki priliki javno pokazati, da je zvest slovenski učitelj, on zme-
rom besedo postavi na pravo mesto in ob pravem času, in zato ima splošno zaupanje in spoštovanje pri vsih slovenskih učiteljih na slov. Štirskem. Ko bi imeli takih značajnih in odločnih učiteljev, potem bi neka ohola in drzna stranka pri njih manj vpliva imela in učitelji ne bi bili metle, s katero hoče že vsak pometati. Zatoraj g. Lapajne-tu kot vodju slo-vensko-štirskih učiteljev zakličem: Bog ga živi mnoga ja letat —
O točki 7: „Welche Hindernisse stehen der Durchführung der achtjährigen Schulpflichtigkeit auf dem Lande entgegen ?" je govoril g. nadučitelj Možina iz št. Marka, in sicer v nemškem jeziku ter preveč obširno, kar poslušalcem ni bilo povse povoljno. O osemletnem obiskovanju ljudskih šol na deželi ni misliti; če se bodo učitelji na glave postavili, ne bodo otrok na deželi pripravili, da bi osem let v šolo hodili.
O točki 8: „Auf welche Weise soll der Lehrer an seiner eigenen Fortbildung arbeiten" je govorila gospodična Franja Ekl, učiteljica iz Ljutomera. Govorila je v slovenščini in je bila pri nastopu govorniške mize od navzočih z bravoklici pozdravljena. Svojo nalogo je izvrstno rešila, pa ker je njen govor uže v št. 17 „Slov. Učitelja" tiskan, ne bom o tem dalje govoril. Priporočala je mnogo dobrega in ker je govorila v lepem okinčanem in jedrnatem jeziku, je bilo vse z njenim govorom jako zadovoljno. Če bomo imeli mnogo takih učiteljic, ki bodo naš jezik tako ljubile in tako spoštovale, potem pač ni dvombe, da bode občinstvo z njimi prav zadovoljno. Gospodična Ekl je tudi pri poduku marljiva, ter se zanimiva jako za našo narodno stvar. Tudi dobrih talentov ji nikedo odrekati ne more. Ko bi njo le vse učiteljice po Slovenskem vrlo posnemale!
O 9. točki: „Wie sind die Lesestücke in sprachlicher Beziehung zu behandeln", je govoril g. učitelj Erženjak iz št. Petra pri Radgoni. Govoril je v nemškem jeziku, kar je njegov sicer dobri govor spravilo zelo ob veljavo, ker jezikoslovne reči za slovenske šole se ipaknedajo z nemščino razkladati. Razlika med slovensko in nemško slovnico je pač velika, in zato njegov govor ni imel za nazoče tiste koristi, kakor smo pričakovali. Navajal je več izgledov in prilik stavkov, ki so pa za navadne narodne šole po deželi pretirani, pretežki. Gospod Erženjak podučuje na čisto slovenski šoli in je rodom Sloveuec, zato ne vem, kaj ga je k nemškemu govoru pripravilo. Mar mrzenje do svoje majke, do svojega naroda? ali se hoče morebiti s tem komu prikupiti ter tako višje splezati?
Pri točki 10: „Vorführung des praktischen Lehrvefahrens im Turnen" je razkazoval učitelj g. Krajnc iz Ptuja z 12 otroki praktično telovadbo. — Vrlo izurjeni otroci so različne vaje telovadbe dobro izvrševali in g. Kranjc se je skazal dobrega učitelja v telovadbi. Telovadba bi se na deželi lahko vspešno podu-čevala, če bi imeli dotična potrebna orodja enaka Ptujskim šolam; brez orodja pa ne gre, pri najboljšem učitelju ne. Čudežev delati ne znamo, coprati tudi ne. Dajte nam za telovadbo potrebna orodja, in skakali bodemo, da bo veselje; reči smem, da bi se lahko v telovadbi merili z mestnimi šolami, in bi jih še prekosili.
O točki 11: „In welcher Weise sol das Lesebuch als Grundlage für den Realunterricht benützt werden"? jc govoril g. učitelj Robič iz Ptuja. Govoril je lepo gladko in je svojo nalogo prav dobro rešil. V realistetičnih pred-
metih se je skazal spretnega učitelja. Ta gospod je bil prejšne dobe vrli narodnjak, sedaj pa jako popušča narodnost. Škoda je ! Sicer pa je po mestih, polnih nemčurske svojati, joložaj za narodnega učitelja zelo težaven. Slavadno mestni učitelji niso ne voda ne krop, ne kuhani ne surovi, ker se nočejo zameriti ne enim ne drugim.
Pri točki 12; „Die Haushaltungskunde in Verbindung mit Hausarbeiten" je govorila gospodičina Schulz, učiteljica v Ptuju, v nemškem jeziku rešivši svojo nalogo prav dobro. Zapazil sem, da so gospodičine prav dobre govornice. Možje se bodemo morali tedaj podvizati, da nas ne bodo prekosile.
Pri točki 13: „Eine Lehrprobe aus der Naturlehre, je razvijal podučitelj g. Romih iz !Jtuja z različnimi fizikalnimi aparati kisline. Nektere fizikalne poskušnje smo zares občudovali. Hvalevredno še omenim, da se je g. Romih pri tej nalogi tudi slovenskih izrazov posluževal.	(Konec sledi.)
Domače novice.
V Ljubljani, 30. septembra.
(Pričetek zavetišča za dečke.) Družba sv. Vincencija, ktera si je po kratkem svojem 5mesečnem obstanku v vseh krogih tukajšnjega prebivalstva mnogo resničnih prijateljev in podpiralcev pridobila, odprla je 24. t. m. novo polje svoje blage delavnosti. Zavetišče za dečke, epa misel vseh prijateljev mladine, odprlo se je omenjenega dne v domači kapeli hiralnice prav slovesno in ginljivo. G. župan c. k. svetovalec Anton Lašan, g. predsednik kupčijske zbornice Aleksander Dreo, mnogi prijatelji in milosrčni dobrotniki siromakov so počastili s svojo navzočnostjo to lepo slovesnost, ki se je priprosto sicer, a namenu primerno vršila, tako da je na vse pričujoče napravila globok vtis. Po sv. maši, ktera se je služila za zavoda vseobčni prospeh in njegove dobrotnike, imel je g. predsednik Vincencijeve družbe primeren ginljiv nagovor, ter je nazadnje tudi dečke sprejete v zavetišče prijazno pozdravil. Konec slovesnosti so se dečki prvič pogostovali v prostorih zavetišča vpričo ginjenih starišev in veselih dobrotnikov. Ta zavod je v družbinskem oziru lepa pridobitev in vesela prikazen, in upati je, da bode prinašal obilno lepega sadu. Zavetišče si stavi v nalog, pospeševati šolske namene, doseči redno obiskovanje šole tudi ondi, kjer se to vsled revščine in pomanjkanja navadno ne zgodi, ter skrbeti za potrebni poduk tudi onim dečkom, ki se sicer brez varuha okoli potikajo in so prej ali poznej sebi in drugim v nadlego ali pa še celo občni varnosti nevarni. Marsiktera dobra glavica se bo našla, mnoge lepe zmožnosti se bodo pokazale, ki bi sicer ostale zakopane, ali pa bi zarujavele ter se ne porabile. Ker se bo nadalje skrbelo za potrebno nadzorstvo, za domači poduk ter za porabo šole prostega časa, upati je pri večini dečkov dobrega vspeha in veselega sadu. Že je sprejetih 17 dečkov v zavetišče; kakor hitro pa bodo pripomočki dopuščali, bode se število na željo in milo prošnjo mnoge siromašne družine pomnožilo. Vsem prijateljem mladine pa stopimo z najprisrčnejo prošnjo naproti, da naj to blago ustanovo krepko podpirajo, jej tako njen obstanek zagotovijo in k čedalje lepšemu razvitku pripomorejo. Imena dobrotnikov ter njihovih darov, kakor tudi poraba darov se bode pojasnila v računskem sporočilu.
Predstojništvo družbe sv. Vincencija Pavlanskega
(Občnega zbora banke „Slovenije") 28. t. m. se je vdeležilo 2G delničarjev, ki so zastopali 467 delnic. Po kratkem ogovoru načelnika likvidacijskega odbora se je g. Grasseli volil za predsednika, dr. Bleiweis in Robič pa za veritikatorja protokola. Potem se je prebralo poročilo likvidacijskega odbora, ki je že 5. avgusta 1. 1. svojim glavnim zastopom in upravnikom zaukazal, naj od 3. avgusta t. 1. počenši nobenih zavarovanj več ne sprejemajo ter vse ne o pravem času plačane police iu menjice v odpis (storniranje) nazaj pošljejo. Poskusilo se je zavarovanja prodati, toda to ni imelo dobrega vspeha. Več zavarovalnic je našo ponudbo odbilo; z druzimi, v prvi vrsti z banko „Slavijo", smo bili v dogovoru, ki so pa deloma neugodne pogoje stavile, zmirom pa le samo najboljša zavarovanja zahtevale, slabeja pa bi bila mogla banka sama obdržati. Tedaj bili bi bolje oddali, slabeje pa sami obdržali, vrh tega pa še zapreke z pozavarovalnimi bankami prouzročili, a vendar ne bi bili razmotanja kupčije pospešili. Po prebranem poročilu dr. Blehveisa odbor inter-pelira, je li res, da je 5 do 6000 gld. kar proč vrgel, ker ni sklenil pogodbe z banko „Slavijo", kakor glavni zastopnik „Slavije", g. Hribar, v „Narodu trdi? Odborov načelnik, stavbeni svetovalec Potočnik namesto odgovora prebere zapisnik o obravnavi med „Slovenijo" in „Slavijo", iz kterega je razvidno, da „Sla-vija je hotela le najboljša zavarovanja vzeti, slabejša pa (in sicer ne samo na Gališkem in Ogerskem, ampak tudi na Kranjskem, Štajar skem itd.) pustiti „Sloveniji". Za te zavarovance, pri kterih ni posebne nevarnosti, je zahtevala od „Slovenije" za čas, ko bi jih sprejela, do tistega dne, ko bi bilo pri „Sloveniji" njihovo zavarovanje poteklo, 20 do 30.000 gld. premije, od ktere so hoteli pa „Sloveniji 27y2 odstotkov, tedaj kakih 5 do 6000 gld. odjenjati. „Slavija" tedaj „Sloveniji" ne bi bila dala nič, ampak „Slovenija" bi bila 5 do 6000 gld. manj premije plačala. Ker gotovine ni bilo v kasi, je „Slavija" zahtevala kavcijo, da ji bo „Slovenija" gori omenjeno svoto res plačala in je hotela ta znesek vknjižiti na posestvo bankino Odbor je bil pripravljen „Sla-viji" plačati, kolikor je zahtevala, toda proti temu, da je kavcije ne da nobene in da razun Galicije in Ogerske prevzame vse zavarovance; naposled ji je dovolil, da jih sme 2 odstotka zavreči. Ker je „Slavija" pa le zahtevala, da si sme zavarovance izbirati in naposled stavila celo predlog, da bode premijo iskala pri zavarovancih, ki bi bili morali tedaj en del premije dvakrat plačati, ne da bi se jim bilo to precej povedalo, so se obravnave razbile, ker se „Sloveniji" ni zdelo pošteno, da bi zavarovanci na ta način škodo imeli. Ker je hotela „Slavija" imeti le dobre zavaro vance, se je odboru zdelo koristneje, da s sla bimi, ki bi bila itak banki ostala, obdrži tudi dobra zavarovanja, dokler polagoma ne potečejo Dr. Karl Blei weis vpraša, kako je pa z „Donavo", ki ima prevzeti zavarovance? G Potočnik odgovarja, da „Donava" prevzame razun gališkib in ogerskih vse zavarovance ki hočejo k njej pristopiti. „Sloveniji" za to ne bo dala nič, a tudi ne bo nič zahtevala Od zavarovancev bo sicer tudi tirjala, da ji plačajo premijo od tistega dne naprej, ko k njej pristopijo, a dala jim bo druga taka po lajšanja, da bode to, kar so pri „Sloveniji nekteri že naprej plačali, kmalo čisto porav nano. Vsi so spoznali, da ponudba „Donave je za banko iu zavarovance veliko bolja, ka kor ponudba „Slavije".
Prestopivši k drugi točki dnevnega reda vpraša dr. Bleiweis, kako opravičuje odbor razpis 15% doplačila na vsako delnico? G. Potočnik odgovarja, da mora odbor precej imeti zdaten kapital, da izplača že likvidirane kode, ker še le potem bo zamogel od drugih bank tirjati, kar jim dolžujejo proti zavarovanja. Iz bilance je razvidno, da banki ostane po izplačilu vseh dolgov brez tega, kar se bo sedaj splačalo, še 7706 gld. 73 kr., a odbor mora imeti gotovino, če hoče banko obvarovati še hujših zadreg, hiša pa in druge reči se ne morejo nemudoma prodati. Če se reč bolj hitro razmota, več bodo delničarji dobili nazaj. 3ri glasovanju se enoglasno sklene, da morajo vsi delničarji doplačati 15% ali 30 gld. na akcijo in sicer polovico do 1. oktobra, polovico pa do 1. decembra. Tudi se je odboru dala pravica tožiti tiste delničarja, ki bi 14 dni po preteklem obroku ne plačali.
Ker je g. Vilhar izstopil iz likvidacijskega odbora, se je namesto njega volil g. Franjo Ravnikar, za namestnika pa sta se v smislu §. 66. pravil volila gg. Klun in Žagar. Dalje se je po nasvetu dr. Bleiweisa sklenilo, da dobe likvidatorji plačilo samo za seje in sicer po 3 gld., načelnik pa, ki mora v kanceliji vradovati po 3 gld. na dan. Tudi se je odboru na srce položilo, da naj se na novo vsta-novi in reč kakor hitro mogoče razmota. Glede nepremakljivega blaga se je po nasvetu g, Kluna odboru dalo pooblastilo prodati vse, kakor bode za najbolj ugodno spoznal, in reč tudi postavno-veljavno dovršiti.
Konečno so se potrdile tudi tiste točke poročila odborovega, ki se posamezno niso obravnavale, zlasti da imajo vse reči podpisovati po trije udje likvidacijskega odbora ali, pa dva uda in društveni tajnik. Zborovanje je trajalo od 4. do y27. ure zvečer.
(Ljubljansko stavbeno društvo) se je po 9mesečnem obstanku razrešilo.
(Cena mesa) za mesec oktober je: Pitanih volov kilogram 48 kr., srednje vrste 40 kr. slabeje 32 kr., kravje iu nepitanih volov pa je po 42, 34. in 26 kr.
—	Veliko cesto namerjavajo narediti od Ormuža do sv. Tomaža na okrajne stroške.
—	Medvedko je 8. t. m. vstrelil v moš-nevskem gozdu višji logar g. A. Reininger s
rave; zver je bila 2 metra dolga in 1 meter visoka in je tehtala 127 kilogramov; mladiča, ki ju je vodila, sta pa ušla.
—	V Savanni v Ameriki je začela mdo razsajati tako imenovana rumena mrzlica, za ktero ljudje jako mrjö.
Telegram ..Slovenca". Iz Celja, 29. sept. Brandstetter je obsojen na 5 let ječe, poostrene z enim postom na vsak mesec.
Eksekutivne dražbe.
2.	oktobra. 2. Andr. Pogačar-jevo iz Zgoeš (1090 gl.) v Kadoljci. — 2. Jernej König-ovo iz Višnjega (466 gi.) — 2. Jože Glavič-evo iz Kle-čet (1790 gl.), obe v Žužemberku. — 3. Karol Dolinar-jevo iz Mokronoga (240 gl.) ondi. — 3. Ign. Humar-jevo (452 gl.) na Brdu. — 3. Jan. Lekan-ovo iz Rovt (4605 gi. v Logatcu. — 3. Prim. in Blaž Padar-jevo (3067 gl.) v Ljubljani.
3.	oktobra. 3. Tone Česnik-ovo iz Palčja (1360 gl.) v Postojni. — 3. Jože Božičevo iz Porečja (330 gl.) v Ipavi. — 3. Martin Srebotnik-ova zapuščina (1400 gl.) v Postojni. — 3. Matija Rudman-ovo iz Rozalnice (1180 gl.) v Metliki.
Razne reči.
— Duhovske spremembe. V ljubljanski škofiji: C. g. Leop. Zaletel pride iz Postojne v Borovnico; č. g. Fr. Cirar v Pred dvor; č. g. Peter Ogrinec iz Poljan na Trato za duh. pom. — Umrl je 21. t. m. v Škrilu č. g. Jan. Križe, fajm. v pokoju. R. I. P.
V	krški škofiji: Faro Ilörzendorf je dobi. ondotni provizor č. g. Thalhammer Dom. Za provizorje so prestavljeni čč. g.: Šavbach Jan iz Belaka v Klanče; Šercer Ant. iz Černe v Žitaroves; Einspieler A. iz Grabštanja v bližnj št-Peter in Leskovec Franc iz Laboda v št. Lorenc na Gori. — Pastirsko službo nastopijo kot kaplani čč. gg.: Formas Franc v Labodu Heiser Jan. v Lipi nad Sachsenburgom ; Slade ček Karol v Etendorfu in Volavčnik Jan. Doberlivesi — č. g. Pirš Matevž, fajmošter v št.-Lorencu na gori, šel je proste volje v stalni pokoj.
V	lavantinski škofiji: č. g. Andr. Fekonja je vmeščen za 3. kaplana v Celji. Čč. gg, Ant. Borsečnik in Fr. Feuš se podata na vse učilišče v Innsbruk v nadaljevanje bogoslovki naukov.
— Brezoviška pošta se bo s 1. okt t. 1. opustila.
-- Utonil je v Vuhredskem potoku Ma tija Odernik, žagmaster od sv. Antona na Po horju.	_
Teleitraličiie dvnnrue cene 29. septembra. Papirna renta 66.75 — Srebrna renta 69 20 — 18«01etuo državno posojilo 111 70— Bankio« nkcije854 — Kroditne akcije 152 50 — London 121-10 — Srebro 102.— — Ces. kr. cekini 5 81 20frankov 9 68.
Javna zahvala.
Gospod dr. Janez Itostahar, okrajni zdravnik v Krškem, je bil pri zavarovalnem društvu „Gresham" za znamenit znesek zavarovan. Po njegovi smrti mi je glavni zastopnik v Ljubljani — gospod Valentin Zeschko — zavarovano svoto natančno 111 nemudoma brez vsakega utržka izplačal, za kar s tem javuo izrekam iskreno zahvalo.
Omenjeno veliko društvo je zarad poštenosti in zanesljivosti že tako znano, da mi ga ni treba še posebno priporočati.
V Radečah 1. septembra 1876.
(55-i)	Martin Potočin.
Verlas von Mr. C.&J. Benziffer
in (žinftcbcfn. (e^meij)
3IIitftrtrteč Jolliolijdječ gnmilicnMatt jur 3tnler0ariunfl uttb 2Scrcljnutfl.
ftäljrlid) IG §cftc mit Umfdjtag uon 52 Seiten
2cft, rcid) idtiflvirt inib aiißcrbent 8 ©infdjaltbUö'er auf ©onpapicr "pi*rct5 per „ftcfl: . . 40^ ober 50 £ts. „ per 3ai)ruattn: C .% 40 ^ ober 8 piv.
®aju 3 pradjtooHe Delfarknbruct-^riimien „3>cr Jjf. jJofcpfi im ttttflefftranje" ncbfl „Sommer" ttnb „.<j>crti(l"
1 20 dl ober i ov. 50 SU.
bcjiefjon buvdf):
Otokar Klerr,
33ud)l)iinMcr ottt JUtcn ^llnrkt
in faibatb. (53-3)