ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 3 • 349—357 < 34g K a r l K ä s e r '.*-.' ri DRUŽBENE SPREMEMBE V HRVAŠKO-SLAVONSKI VOJNI KRAJINI PO KONCU FINANCIRANJA S STRANI NOTRANJEAVSTRIJSKIH STANOV Zastavljena tèma1 se zdi na prvi pogled prav nesmiselna ali pa vsaj do- kaj površna. Kajti kako naj resno trdimo, da je neko očitno popolnoma admi­ nistrativno dejanje — prenos financiranja Vojne krajine z enega organa na drugega — povzročilo daljnosežne spremembe družbenih razmer v Vojni kra- . . " . A • ; rt " . j i m ? ' / ' • . Kljub temu pa je bilo tako. Družbene in gospodarske strukture Vojp'c kra­ jine in njenih prebivalcev so še v teku treh stoletij in pol njenega .obstoja* le enkrat res občutno' spremenile: To se je zgodilo sredi 18. stoletja, ko so organi­ zacijo in financiranje Vojne krajine prevzeli dunajski centralni uradi. To po­ membno strukturno spremembo so z naglim tempom izvedli med 1745 in 1770. Takó administrativne strukture Vojne krajine kot tudi zunanji izraz in profil krajišniške družbe po letu 1770 so bili pop'olnomâ drugačni kot pred letom 1745. Ce né bi bilo zelo močnih veznih elementov med obema obdobjema, bi lahko menili, da se jë'v teh 25 letih preobrata izgubila vsakršna povezava med staro in'novo Vojno krajino, med staro in novo krajišniško družbo. Moj glavni nameri je, prikazati in analizirati teh 25 let družbenih preobra­ tov, okvirne pogoje, v katerih je ta proces potekal, in dejavnike, ki so ga spro­ žili. Da bo moč ta namen kolikor toliko zadovoljivo uresničiti, se bo treba naj­ prej ozreti na družbotvbrne sile in obstoječe strukture. Prav tako nujno bo treba obravnavati izid tega preobrata, novo nastale strukture in spremenjene družbotvorne sile. • Sestava krajišniške družbe je bila v svojih temeljnih potezah že zaznavna, ko so naselili -t! i. žumberške UskökV in jim podelili tudi za nadaljnji razvoj pomembne privilegije.1 Desetletja pozneje, ko je okrog leta 1600 na stotine vla­ ških družin zbežalo iz obmejnih območij Osmanskega cesarstva in so jih na­ selili na habsburški strani avstrijsko-turškega obmejnega ozemlja, so se te strukture okrepile. ' . . . Družba krajišnikov se je razlikovala od ustroja družbe v zaledju v vseh pogledih. V bistvuso se pri nastanku, te nove in svojevrstne družbe'povezovali trije dejavniki. Temeljni pogoj je bil popolnoma porušeni in opustošeni ob­ mejni pas vzdolž turško-avstrijskega poteka meje. Bil je tako zelo opustošen, da je v neposredno prizadetih obmejnih ozemljih za pol stoletja ali dlje pre­ nehala vsaka zemljiškogospostvena ali deželnoknežja.upravna dejavnost. Če­ prav se sliši precej protislovno — pa je vendarle bilo prav to popolno uničenje in opustošenje temelj nove krajišniške družbe. Stara, na fevdalnih vezeh te­ melječa družba je bila uničena, nova z novim ustrojem je mogla nastati. Drug bistveni dejavnik je bil, da so leta 15783 notranjeavstrijski stanovi v sodelovanju z notranjeavstrijskim deželnim knezom in z dovoljenjem fi­ nančno šibke Hrvaške prevzeli poleg financiranja obrambe tudi upravo trdnjav 1 Predavanje, M ga je" Imel avtor na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani 8. 4. 1986, na­ stalo na podlagi predavateljevega habilitacijskega dela »Freier Bauer und Soldat. Die Militarisie­ rung der agrarischen Bevölkerung in der kroatiscn-slawonischen Mllitärgrenze (1535—1881)«. Upo­ rabljeni viri se nahajajo v Steiermärklsches Landesarchivu v Gradcu, v Arhivu Hrvatske v Za­ grebu in v Kriegsarchivu na Dunaju. 2 Začetki Vojne krajine in njenega prebivalstva segajo nazaj do leta 1535. V tem letu so za 1.1. žumberške Uskoke izdali prve privilegije. TI privilegiji so Uskokom zagotavljali prostost da­ jatev in jih obvezali k brezplačni vojaški službi proti Turkom. 3 Na odbornem zboru notranjeavstrijskih stanov v Brucku ob Muri. 350 K - KÄSER : DRUŽBENE SPREMEMBE V VOJNI KRAJINI vzdolž meje. Štajerska je upravljala in plačevala Varaždinski generalat, Ko­ roška in Kranjska skupaj pa Karlovški generalat. S tem ni prišlo le do dolgo­ trajnega procesa izključitve hrvaškega vpliva na krajino, temveč zlasti tudi do utrditve nenavadne konstelacije oblasti. Notranjeavstrijski stanovi so uprav­ ljali teritorije, ki jim niso pripadali in ki jih pod normalnimi pogoji tudi nikoli ne bi dobili v posest." Ta nenavadna-konstelacija oblasti je odprla'razsežne mož­ nosti družbenega razvoja. Stanovi nisó stremeli v.prvi'vrsti po ponovni uvedbi fevdalnega družbenega reda; v. krajini,, temveč so si prizadevali za kar najbolj učinkovito obrambo meje. Predvsem je šlo torej za funkcionalnost. To prizadevanje se je odlično ujemalo s tretjim bistvenim faktorjem. Praz­ ni in nenaseljeni obmejni prostor je postajal vedno bolj privlačen za Vlahe,4 ki so bili naseljeni na turški strani meje. Njihov privilegirani položaj ,y okviru Osmanskega cesarstva je bil vedno bolj ogrožen. Morali'so se torej ali spri­ jazniti z izgubo svojih privilegijev ali pa poskušati ohraniti svoje privilegije v novem okviru. To možnost je nudilo opustošeno obmejno območje na; habs­ burški strani. Vojaške upravne oblasti so bile vesele vsake družine, .kL se je tukaj naselila, ker nenaseljenega obmejnega območja ne bi mogli dolgo držati. Vlahi so mogli postavljati daljnosežne, pogoj e za svojo naselitev, in na ta način obdržati svoj družbeni status. Pogoji za naselitev so bili enostavni. Naseljenci so bili oproščeni vsakršnih dajatev, obvezali pa so se namesto tega k brezplačni vojaški službi v okviru obrambe meje. Ta koncepcija je prišla prvič do izraza leta 1535 v , privilegij ah žumberških Uskokov. Iz tega žumberškega »poskus­ nega modela« je kmalu dozorela širše zastavljena zasnova. Dajatvena prostost se je spremenila v svobodno zemljiško lastnino. Svobodna zemljiška posest v zvezi z obvezno brezplačno vojaško službo je postala družbeni temelj krajiš- niške družbe. , Svobodna zemljiška posest ter brezplačna vojaška služba sta bila od vsega začetka dalje tista dva elementa, ki sta postala odločilna za življenje krajišni­ kov. in za profil počasi^ se razvijajoče krajišniške družbe. Svobodna zemljiška posest ni bila mogoča brez vojaške službe, vojaška služba pa ne brez zemljiške posesti. , Vojaška služba spočetka ni pomenila težkega bremena za krajišniške dru­ žine. Glavnega bremena vojaške mejne obrambe do srede 18. stoletja niso no­ sile kmečke družine krajišnikov, temveč posadke mejnih utrdb, ki so jih pla­ čevale notranjeavstrijske dežele. Krajišniki so opravljali pomožno vojaško služ­ bo. Nadzorovali so mostove in ceste ter strazili v gozdovih. Vojaška služba ni bila huda obremenitev tudi zato, ker je, pomenila zagotovitev privilegiranega družbenega položaja krajišniških družin. V času, ko so v zaledju začeli obnav­ ljati fevdalni red in uvajati drugo nevoljništvo, je bila vojaška služba privi­ legij in ne obremenitev. u „ ...t. • .. Simbioza prostosti, zemljiške posesti in vojaške službe je bila'glavna druž- botvorna gonilna sila-do srede 18. stoletja. Bistveno za simbiozo je bilo, da so si bili vsi trije elementi nekako v ravnotežju. Noben ni bil tako močan, da bi druga dva. postala nepomembna. To ravnotežje sil je dâlo krajišniški družbi njene značilne poteze. . . . .• : .> lu-.,,' : '•l.1 Družba krajišnikov je bila družba brez razrednih nasprotij. Razen ne­ pomembnih obveznosti do oficirjev ni bilo nobenih družbenih ali gospodarskih obveznosti. Nad socialno homogeno družbo krajišnikov so se dvigali izključno tradicionalni voditelji — knezi in vojvode. Položaj knezov oziroma vojvod je sicer vseboval vojaške oziroma civilne vodilne funkcije, knez oziroma vojvoda pa zato ni imel več svoboščin kot navadni krajišnik. 4 Verjetno v času rimske oblasti romanizirano prebivalstvo, M je tudi po slovanski poselitvi neka] časa še moglo ohraniti svojo romansko Identiteto, se je pa postopoma srbiziralo. Vlahi so vedno uživali privilegiran položaj. i . ' ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989^ 3 " ' 351. 2. Izključena je bila vsaka druga oblika gospodarjenja razen obdelovanje zemljiške posesti. Za trgovce, obrtnike in meščane v Vojni' kraj ini' ni' bilo pro­ stora. Razmerje denar — blago je bilo skoraj neznano. Blagovna izmenjava je potekala po načelih naturalnega gospodarstva. ' 3. Zadruga oziroma velika družina5 na prvi stopnji družbenega razvoja ni igrala nobene vloge. Trem velikim skupinam družin,- ki so se'v teku čaša pri­ selile v krajino — Vlahom, Bunjevcem6 in Hrvatom — je bilo eno skupno: V Vojno krajino so prišle skoraj izključno kot male družine in ne kot zadruge. Hrvaške družine/tudi po naselitvi skoraj niso kazale tendenc k'oblikovanju zadrug. Pri'vlaških in bunjevskih družinah je bila ta težnja zelo'močna. Ob­ dobju močne poživitve'zadrug je sledilo obdobje'hitrega propada. Možnost, da je v zadrugo zajeta mala družina lahko pridobivala zemljo,' je1 razkrajala1" za­ drugo. iProti sredi-18. stoletja je bila zadruga izjema,"mala družina pa pravilo. 4. Sredi 18. stoletja se je hrvaško-slavonska Vojna krajina razprostirala že v bolj ali manj širokem pasu od Jadrana'do Beograda. Sèm" je sodila Lika, ob- močje med Kolpo'in''Uno, Varaždinski generalat v Gornji Slavoniji med Savo in Dravo in ozemlje vzđolž Save do Zemuna; VojnaKrajina'pa še ni predstav­ ljala zaokroženega teritorija in tudi ne zaokrožene družbene'tvorbe. Na obr močju Vojne krajine iöTbilä' še marsikatera civilna ozemlja, ki niso sodila k privilegiranemu mejnemu območju in v katerih je še obstajal fevdalni red. Največja ;mešanicaf civilnih in vojaških .ozemelj:, je bila v~Karlovškem genera­ latu. Tukaj je-, lahko, prišlo celo do tega, da je del vasi sodil k Vojni krajini, drugi pa je bil civilno območje. Tâko je bilo v glavnem stanje sredi 18. stoletja. Kot že omenjeno,, se, je y poltretjem desetletju, med 1745 in 1770 izvršila velikanska' strukturalna sprememba v socialnem razvoju Vojne_ krajine. Zu­ nanja znamenja teh prevratov so bili, močna militarizacija in birokratizacija krajišniške družbe^ V,tem času se je dotlej uravnovešena simbioza med svor bodo, zemljiško posestjo in vojaško,službo začela majati in vojaška služba je dobila takò velik pomen, .da sta postali svoboda in zemljiška posest precej za- postavljeni, s tem pa tudi njuni.učinki.. Ta• ...prevrat so .sprožili, s tem, da so dunajske .osrednje oblasti odvzele hotranjeavstrijskim stanovom'financiranje in upravo delov stare Vojne krajine — Karlovškega in - Varaždiriskega genera­ lata in same prevzele financiranje in upravo. Po letti 1699 na novo pridobljena graničarska'območja7! so že po večini8 organizirali z Dunaja, tako'da je bila zdaj celotna'Vojna krajina pod državno upravo. Hkrati, so,preuredili Vojno krajino iz obrambne organizacije v ""organizacij o vojske'za uporabo na'bojnem polju. Ta preureditev se je začela 1745 in je'bila do leta, 1770 .večidel, končana. Oba ukrepa sta y neposredni medsebojni zvezi. Krajinska območja so na­ stala kot obrambne cone,.na katerih je bilo naseljeno svobodno, k vojaški služ­ bi obvezano prebivalstvo: Ko sé je tekom turških' vojn meja pomikala vedno bolj naprej, se je povečal obrambni pas in s tem*število graničarskih družin. Število brambovskega prebivalstva je naraščalo* sorazmerno z upadanjem os­ manske ekspahzijske sile. Tako jé nastalo očitno nesorazmerje med'obstoječo obrambno silo in dejansko ogroženostjo. Poskusili so delno zmanjšati območje Vojne krajine, to pa s e j e izkazalo za neizvedljivo, ker se privilegirane krajiš- niške družine niso-hotele brez odpora• odpovedati svojim privilegijem. Dokler 5 Obe označbi obstojata šele od začetka 19. stoletja dalje. Zadruga (velika družina) je pa eksistirala že dalj časa. Za to posebno obliko družine sta bili značilni zlasti dve posebnosti: se­ stavljena je bila Iz dveh ali več malih družin, ki so tvorile blagovno in produkcijsko skupnost. Osebna lastnina nepremičnin ni bila dovoljena. Glej Karl.Käser: Die Entwicklung der Zadruga in der kroatisch-slawonlschen Militärgrenze, Graz 1985 (= Zur Kunde Südosteuropas П/14). 6 v virih imenovani tudi »Valachi Catholic!«. Bunjevci so — s socialnega vidika — kazali sličnosti z Viani, bili pa so katoličani, Vlahi pa pravoslavni. 7 Mir v Sremskih Karlovcih. Pridobljena je bila Lika, do zdaj od Turkov zasedeni del med Kolpo in Uno, pa tudi pas ob levem bregu Save do Zemuna. • Izvzeta je bila t. i. Banska krajina med Kolpo In Uno, kl jo je do leta 1769 upravljala in večinoma financirala Hrvaška. 352 K - KÄSER: DRUŽBENE SPREMEMBE V VOJNI KRAJINI so notranjeavstrijski stanovi plačevali večino nastalih stroškov, to nesorazmerje še ni igralo velike vloge. > Odvečnost velikega dela obstoječih vojaških sil za daljši čas je bila iz več .•azlogov nevzdržna. Na eni strani so imeli krajišniki privilegij svobodne zem­ ljiške posesti in država ni mogla v Vojni krajini pričakovati nobenih dohod­ kov. Na drugi strani je bilo treba vzdrževati sicer majhen, toda kar precej drag upravni aparat, ki je bil manj potreben za obrambo meje kot za upravo obmej­ nega območja in njegovih prebivalcev. Vojne krajine tudi zato ni bilo moč dolgo ohraniti, ker Hrvaški niso mogli odtegovati polovice državnega ozemlja za.nefunkcionalno Vojno krajino pod dunajsko upravo. Bili so torej v škripcih: na eni strani popolna ali delna opustitev, Vojne krajine ni bila mogoča, ne da oi pri tem ogrožali varnost mej e i proti òsmanskemu cesarstvu, na drugi strani je v dotedanji obliki ni bilo moč ohraniti. Vojni krajini je bilo treba dati novo nalogo. • • Rešitev problema je mogla biti le v tem, da so krajišnike organizacijsko vključili v obstoječo vojsko, saj je bila vojaška služba edina,- ki so jo bili pri­ vilegirani krajišniki dolžni opravljati. Ta rešitev, za katero si je dvor očitno prizadeval od štiridesetih let 18. stoletja dalje, je vodila k velikanski struktu­ ralni spremembi v poltretjem desetletju od 1745 do 1770. Ta rešitev je bila v interesu obeh strani. Država je lahko upala,' da bo mo­ gla iz rezervoarja Vojne krajine postaviti na noge nekaj udarnih polkov. Kra- jišniške družine so mogle upati, da bodo na ta način ohranile svoj privilegirani položaj. ' Funkcijske spremembe, začete okrog 1745 in v temeljih končane okrog leta 1770, so popolnoma spremenile značaj VojneJ krajine? Iz krajišnika, čigar na­ loga je-dotlej bila/da s svojo naseljenostjo ha obmejnem'območju krepi niejó in po potrebi odbija turške napade, je postal poklicen vojak. Služil je v veliki vojski in se je boril po vsej Evropi. Iz posamičnih, individualno raščenih kra 7 jišniških družb je nastala enotno organizirana militarizirana družba, ki jè de- lovala na vojaško povelje. Iz vojaško okrepljenega mejnega območja je nastal teritorij^ki je sicer še naprej moral izpolnjevati varnostne naloge proti osman­ ski državi, a je v prvi vrsti postal oskrbovalna osnova za nekaj polkov, ki so bili stalno pripravljeni ria pohod. Povišanje navadnega krajišnika v pripadnika polka pa še ni bilo nič. Na­ stala je vrsta problemov, katerih razsežnosti najbrž ni bilo moč.vnaprej pred­ videti. V tem času prevratov sta ostali stabilni in nedotaknjeni le dve bistveni značilnosti krajišniške družbe: pravica do posesti in homogenost družbe. Zunaj tèh stabilnih elementov je vsak korak k reorganizaciji mejnega območja iz ob­ rambne organizacije v del cesarske vojske potegnil za^ seboj celo verigo druž­ benih sprememb. To se je začelo že z novo organizacijo uprave. Dotlej so obstajale v različnih mejnih območjih popolnoma različne uprav­ ne institucije. Glavarstva varaždinskega generalata so bila razdeljena na voj­ vodstva, glavarstva karlovškega generalata pa na krajišniške vasi. Glavarstva v. Liki so bila tako majhna, kot npr. vojvodstva v varaždinskem generalatu itd. To staro upravno razdelitev je bilo treba nadomestiti z novim upravnim siste­ mom, ker je bila cesarska vojska sestavljena iz generalnih komand, brigad, pol­ kov, bataljonov in kompanij. Novo upravo Vojne krajine so popolnoma prila­ godili obstoječi vojaški organizaciji in je odtlej obstajala prav tako iz general­ nih komand, brigad, polkov, bataljonov in kompanij. Prednost stare uprave je bila, da je bila slabo organizirana in ni mogla krajišniških družin upravno popolnoma zajeti. To je dajalo graničarskim družinam veliko razmaha. Nova uprava je bila dobro organizirana in je začela sistematično zmanjševati dote­ danje možnosti. Eno prvih dejanj je bilo štetje prebivalstva, da bi sploh ugo­ tovili, koliko vojaško obveznih moških je živelo v Vojni krajini. Odslej naprej ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 3 . . T . 3 5 3 so krajišnike redno preštevali od rojstva do smrti v vseh njihovih življenjskih situacijah, posestne in.premoženjske razmere so popolnoma zajeli, t. Zé ob rojstvu so bodočega vojaka vpisali v konskripcijški seznam pod ru­ briko »naraščaj«, s'16. leti'je prešel v rubriko »zmožen za vbjsßo« ali »invalid«,- »grena'dir« ali »irifariterist«; od 60. leta dalje je ostal do svoje smrti pod rubriko »nesposoben za vojsko«: Stare svoboščine krajišnikov in njihovih družin so bile zaradi tako popolne pritegnitve v razvid skrajno zožene,'ne da bi še pri ' tem omajal položaj krajišnikov kot svobodnih kmetov. ' -.•••-• Takoj po reorganizaciji uprave se je pričelo oblikovanje polkov za cesarsko vojsko.'Hrvaško-slavonska Vojna krajina naj bi postavila 11 pehotnih,polkov s skupaj okrog 45.000 mož. Kmalu pa se je izkazalo, da je to popolnoma ne­ mogoče. Nekatere polke so mogli sestaviti komaj do polovice. Teoretično je bilo sicer rna! razpolago dovolj veliko število mož,1 velikopa jih niso mógli vpo- klicati, ker njihove družine tega • gospodarsko ne bi prenesle.- Ena1 izmed po­ sledic tega jé bila, da so morali Vojno krajino teritorialno1 povečati, da so pri­ dobili več družin in s tem več vojaško sposobnih mož.'Ni preostalo drugega, kot znotraj Vojne krajine raztresena civilna območja integrirati v Vojno kra­ jino. To je stalo veliko-denarja,-ker so morali ta ozemlja lastnikom odkupiti. Ko so končali te transakcije zemljišč, je bila Vojna krajina ozemeljsko skle­ njeno območje. Prizadete družine so se iz kmečkih podložnikov spremenile v svobodne krajišniške družine. . •... Druga posledica pomanjkanja za vojsko sposobnih mož je bila, da so po­ skušali* obnoviti popolnoma razpadajočo zadrugo. Prve skušnje pri postavljanju polkov so namreč pokazale, da so morali biti 'v eni družini vsaj trije odrasli moški, dä'so mogli enega vpoklicati'k vojaški službi, ne da bi s tem gospodar­ sko ogrožali družino. Krajišniška družina je mogla sicer obsegati vsaj tri od­ rasle moške — to pa je bila bolj' izjema kot pravilo. Poleg tega ni bilo težko uganiti, kako bi družine na novi položaj reagirale: takoj, ko bi dosegle dolo­ čeno velikost,- bi se delile, da-bi se tako izognile vojaški službi. Vsi dokupi zemljišč za Vojno krajino bi ostali brez pomena, če bi v Vojni krajini, ki so jo z velikimi stroški razširili, živele le male družine. ' c Na novo organizirana Vojna krajina'je mogla delovati le, če je bilo čim več'zadrug, iz katerih so mogli potegniti čim več mož v vojaško službo. Najbolj logična posledica^je torej-bila, da so hkrati z oblikovanjem polkov prepovedali delitev družin. S tem naj bi preprečili delitev še obstoječih zadrug ih pospe­ ševali naraščanje posameznih"1'družin v zadruge. . Zaukazana prepoved delitve jè imela na prvi pogled velik učinek. Pred tem ukrepom je živela četrtina, največ tretjina graničarskih družin v zadru­ gah, približno pol stoletja pozneje pa že polovica ali nekaj več kot polovica. Uspeh pa ni bil v vseh delih1 Vojne krajine enak. V sremskem delu slavonske krajine, v območju petrovaradinskega polka je bil ukrep praktično brez učin­ ka. V gornjeslavonski krajini, v območju križevskega polka je bil uspeh ukrepa največji.-- . i\ - . . Prepoved delitve družin je.prišla'v času, ko je bila zadruga že v popolnem razsulu. Predvsem iz vojaških nagibov izrečena prepoved delitve je torej spro­ žila ponovno poživitev izginjajočih zadrug. Prepoved delitve ni veljala le za Vlahe in Bunjevce, ki so od nekdaj po­ znali zadrugo, temveč za vse družine, torej tudi za hrvaške, pa tudi za — v 18. in 19. 'stoletju priseljene — češke, slovaške in nemške družine. Pri tem je za­ nimivo, da so se med hrvaškimi družinami, ki prej — kot se da dokazati — niso nagibale k ustanavljanju zadrug, zadruge prav tako močno razširile kot med Vlahi in Bunjevci. Se bolj zanimivo pa je, da so nemške, češke oziroma slovaške družine, katerim je bila zadruga popolnoma tuja, zdaj prav tako obli­ kovale zadruge. 354. K - KÄSER: DRUŽBENE SPREMEMBE V VOJNI KRAJINI : Kot.se je kmalu izkazalo, so z dekretiranim oži vijanjem, zadruge pospeše­ vali anahronistične razmere.- To zlasti-*zato,.ker je naturalnogospodarsko, bla­ govno izmenjavo-vedno bolj nadomeščala denarnoblagovna menjava. Medtem ko je do, srede 18. stoletja možnost pridobivanja.individualne zemljiške posesti- ogrožala obstoj, zadrug,^se je zdaj pokazala še možnost individualnega pridobi­ vanja denarja. Pritisk,za razpustitev zadruge je postajal s tem tvedno močnejši. Zadruge, ki so se hotele deliti, so tudi-kmalu našle.-pot, po kateri so mogle de­ litveno prepoved obiti: razdelile so se tajno, to pomeni, da so se posamezne družine neke zadruge ločile, ustanovile so lastne hiše, razdelile so si nekdaj skupna zemljišča med sabo in'upravnim ^oblastem tega niso sporočale. Tako je obstajala zadruga napapir ju še naprej, imovinska in pridelovalna skupnost pâ je bila razdrta. ' ' ' ' ', , To sprva ni negativno učinkovalo na vojaško službo, kajti za,oblast so ob­ stojale deljene, zadruge naprej kot nedeljene. Od prve-polovice. 19.-stoletja dalje pa je bilo treba od časa do, časa' izvršene družinske delitve legalizirati, kar je seveda negativno učinkovalo na vojaško službo. ' . . / • ' • * ; • Dva bistvena problema,, ki. sta izhajala iz. reorganizacij e Vojne .krajine y. vpoklicno območje cesarske vojske, sta bila torej rešena. Uprava Vojne krajine je bila natančna podoba cesarske vojaške organizacije, potrebne regimente so mogli sestavljati.v zahtevani moči s pomočjo.dokupov zemljišč in reaktivira­ njem zadruge. Zdaj je manjkala le še ena stvar, da bi bili regimenti priprav­ ljeni za pohod, namreč uniforme. Kajti polk brez uniforme^ pač ni bil polk. Nošnja uniforme doslej za krajišnika, ki je bil bolj kmet kot vojak, ni.bila po­ trebna. Zdaj pa je to postalo potrebno in uprava je bila mnenja, da si krajišnik z dohodki svojega posestva pač lahko privošči* uniformo. Veliko krajišniških družin pa tega ni zmoglo, ker je uniforma stala .denar, ki-ga družine niso imele. Navidez popolnoma postranska zadeva, namreč vprašanje uniforme, je imelo nepričakovane in presenetljive posledice. Čeprav se zdi na prvi pogled .prav nelogično —.ta problematika je vodila k obdavčenju dozdaj dajatev popolnoma prostih krajišniških družin. , Ne le, da je bilo za mnogo družin težko' spraviti skupaj približno 12 gol­ dinarjev, kolikor je uniforma stala. Obenem se je pojavil problem socialne pra­ vičnosti. Družina, ki je bila premajhna, da bi ji bilo treba dajati enega-moža za vojaško službo, ni izgubila niti moške delovne sile, niti ji ni bilo treba pla­ čevati 12 goldinarjev za uniformo. Družine, ki so morale dajati moža za ; voja­ ško službo, so imele dvojno škodo: izgubile so moško delovno silo in morale so spraviti skupaj 12 goldinarjev za uniformo. Ker je bila ta socialna nepravičnost očitna, je uprava vpeljala sistem izravnave bremen, ki je imel na začetku iz­ ključno značaj vzpostavitve socialne pravičnosti. Bogate družine z velikim po­ sestvom, ki jim ni bilo treba prispevati nobenega moškega za vojaško,službo, so morale plačevati dajatve. Ta dajatev je bila v prid revnim družina'm z manj­ šim posestvom, ki so morale dati moškega za vojaško službo. Ta enostavni sistem bremenske izravnave še ni imel značaja splošne obdav­ čitve zemljiške posesti. Prvi korak pa je bil storjen. Izboljšava sistema bremen­ ske izravnave je vodila naravnost k uvedbi zemljiškega davka. Načelo socialne izravnave med družinami, ki so morale dajati moža za vojsko, in družinami, ki jim tega ni bilo treba, je ostal ohranjen še naprej. Vsaka družina je morala zdaj plačevati zemljiški davek, ki je bil odvisen od velikosti posestva. Družina, ki je morala dati moža za vojsko, je dobila pa povračilo davka, ki je znašalo 12 gol­ dinarjev.9 Višina zemljiškega davka in višina davčnega povračila sta bili vskla- jeni tako, da je družina z manjšim posestvom dobila povrnjen ne le plačani davek, temveč je bila morda celo na boljšem, ker je bilo povračilo davka (12 gld) višje kot poravnani zemljiški davek. Premožne družine so na ta način fi- 9 T. i. »Dienstkonstitutivum«. î ' . / " ' I ' ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 -. 3 . M . 355 nanciralersocialno podporo za revnejše družine, premožnejša polkdvna območja so podpirala revnejša.чч ' ' s • • ' -i Na ta način je bila zdaj zagotovljena tudi oprema krajišnikov z unifor­ mami. Polki so bili zdaj — da tako rečemo — pripravljeni za pohod. Z vidika dunajske centralne uprave pa je imela Vojna krajina še eno hudo napako. V Vojni krajini je bilo treba vzdrževati stalen upraven aparat. Do zdaj to ni bil hud problem, saj so notranjeavstrijske dežele plačevale del upravnega aparata. Problem pa je bil v tem, da je krajišnik v seštevku bil prav tako drag ali celo dražji kot navadni vojak zaradi financiranja upravnega aparata. To pa ni smelo biti'tako1, ker je bilo 11 krajišniških polkov'prav takó dragih'ali dražjih kot 11 normalnih'polkov. JVoj na krajina je imela pomen le^'aljoj e državni proračun razbremenila in ne obremenila. Vojaška uprava je že poskušala reševati "ta problem z ustanavljanjem mest, t. i. vojaških komunitet v Vojni krajini. Celo vrsto krajišniških vasi so proglasili za mesta. Prebivalce novih mest so imeli za vojaške službe :oproščene krajišnike, ki naj bi namesto vojaške službe plačevali dajatve. Iz obdavčenja trgovine in obrti naj bi dobili ^dodatne'dohodke. Upali so, da'bodo s temi dajatvami krili stroške upravnega•• aparata Vojne krajine. Ta'račinu pa je bil napačen. V vo­ jaških mestih se je1 mogla razviti le majhna blagovna proizvodnja in nepo­ membna blagovna izmenjava.' Doho'dkov, ki so si jih obetali, ni bilo. To je imelo'za1) posledico; da* so morali potrebne" dohodke dobiti po večini z. dajatvami neniesthega prebivalstva. Dohodke so'zvišali z zvišanjem zemlji­ škega davka! Zemljiški davek'padržavi ni prinašal dohodkov, ker so zemljiški davek in druge manjše dajatve ravno pokrivali stroške upravnega aparata. Država si je prihranila zgolj izdatke.; Krajišniki so po tem takem sami finan­ cirali upravo1 Vojne krajine.10?Pri tem samofinanciranju so strogo pazili na soci­ alno pravičnost:, Revnejša polkovnà1 območja1 so morala k samofinanciranju kra­ jine manj prispevati kot' bpgate'jša polkovna območja. '••• Zdaj je bil dosežen''tudi-zadnji cilj reorganizacije Vojne krajine: krajišnik je bil štiri- do petkrat cenejši'od'navadnega vojaka.11 Reorganizacija. Vojne krajine v vpoklicno območje cesarske vojske je bila zdaj'v temeljnih potezah,končana. Značilnost te reorganizacije je bila popolna militarizacija'krajišniške :družbe.',Vsi ukrepi 1 so imeli veliki namen: Vojna kra­ jina in njeni .prebivalci naj bi'dajali kar se da poceni in.čim bolje izvežbane polke za cesarsko vojsko. Vse je ;bilo podrejeno temu velikemu cilju. Samo zato je prišlo do poživljenja zadruge} samo zato je prišlo do obdavčitve nekdaj da­ jatev prostega krajišnika. Življenje krajišnikov se je tako popolnoma spreme­ nilo. Nekdaj so 'dobili krajišniki svoj pomen'in veljavo z naselitvijo na ogro­ ženem obmejnem območju. Zdaj so" merili pomeri in veljavo krajišniških dru­ žin po tem, ali so bile zmožne dajati moške.za službo v cesarski vojski. Kljub vsem negativnim stranskim pojavom militarizacije je krajišniška družba ostala sprva.še privilegirana družba. Zaradi.militarizacije so krajišniki sicer izgubili nekaj svoboščin, svobodnokmečki položaj pa'so ohranili. Ta temelj pa je bil prešibak, da bi mogel .biti trajen. Leto 1848 je iz privilegiranih napra­ vilo pódprivilegirane. Svobodni kmečki položaj od tega leta dalje ni bil več pri­ vilegij, bremenu vojaške službe niso stale nasproti nobene privlačne svoboščine. Nekdaj "zelo uravnano ravnotežje sil' med svobodo, zemljiško posestjo in voja­ ško službo je prišlo iz ravnotežja v sredi 18. stoletja zaradi večje teže vojaške službe. Zdaj svoboda in zemljiška posest sploh nista več šteli. Ostala je le še 10 Financirali so le notranjo upravo. Vse stroške, ki so bili v zvezi z vežbanjem vojske in vojaško pripravljenostjo, je krila država. 1 1 Navadni pehotni polki ali vsaj njih del so morali biti tudi v mirnih časih v pripravljeno­ sti in jih je bilo treba plačevati. Pehotni polki Vojne krajine so bili v mirnih časih v pripravlje­ nosti, plačevali pa so jih le za čas vojne. 356 K - KÄSER: DBU2BENE SPREMEMBE V VOJNI KRAJINI vojaškaj služba,' vojaška uprava in vojaška disciplina. Ko so lèta 1881 Vojno kraj ino razpusti l i , je — z družbenega vidika — svoj temelj obstoja že zdavnaj izgubila. Prevedla Irena Bruckmüller - . ... ' . i » ..j. • -. . . . 1 \3V . --• . Z u s a m m e n f a s s u n g ' ;r- DIE SOZIALEN VERÄNDERUNGEN IN DER KROATISCH-SLAWONISCHEN MILITÄRGRENZE NACH DER BEENDIGUNG DER GRENZFINANZIERUNG DURCH DIE INNERÖSTERREICHISCHEN STÄNDE 1 . "il . A Karl Käser, Die Strukturen der Grenzergesellschaft waren in ihren Grundzügen bereits er- kennbar, als die sog. Sichelberger/Zumberaker Uskoken angesiedelt und richtungs- weisende Privilegien verliehen bekamen. ;. , ir f. , Die Grenzergesellschaft unterschied sich in allen Bereichen von den "gesellschaft- lichen Strukturen des Hinterlandes.-Es war im wesentlichen das Zusammenwirkeri'von drei Faktoren, die diese neue und besondere Gesellschaft entstehen ließ. Die Grund- voraussetzung war die völlige Zerstörung und Verwüstung des Grenzstreifens entlang des türkisch-osmanischen Grenzverlaufs. Der zweite wesentliche Faktor war, daß im Jahre 1578 den" irinerösterreichischen Ständen im Zusammenwirken mit dem inner- österreichischen Landesherrn und mit Billigung des finanzschwachen Kroatiens neben der Finanzierung der Verteidigung auch die Verwaltung der Festungen entlang der Grenze übertragen wurde. Der dritte Faktor: Das menschenleere und unbesiedelte Grenzgebiet gewann für die auf der türkischen Seite des Grenzgebiets angesiedelten Walachen zunehmend an Attraktivität' i • Die Ansiedler waren frei von allen Abgaben und verpflichteten sich als Gegenleis- tung zum kostenlosen Wehrdienst im Rahmen der Grenzverteidigung. Diese Konzep- tion wurde 1535 in den Privilegien der Sichelberger Uskoken erstmals formuliert. Aus diesem «-Modellversuch« heraus reifte bald eine breiter,angelegte Konzeption heran. Die Abgabenfreiheit sollte sich in freies Eigentum an Grund und Boden wandeln. Freier Grundbesitz in Verbindung mit der Verpflichtung zum unbesoldeten Militär- dienst wurde zur sozialen Grundlage der Grenzergesellschaft. Der Militärdienst war anfänglich keine schwere Belastung für die Grenzerfami- lien. Das Hauptgewicht der militärischen Grenzverteidigung lastete bis zur Mitte des 18. Jahrhunderts nicht auf den bäuerlichen Grenzerfamilien, sondern auf den von den innerösterreichischen Ländern besoldeten und in den Grenzfestungen stationierten Truppen. Die Grenzer leisteten militärische Hilfsdienste. Sie bewachten Brücken und Straßen und hielten Wache in den Wäldern. Der Militärdienst war auch deshalb keine schwere Belastung, weil er die Absicherung der privilegierten sozialen Stellung der Grenzfamilien bedeutete. Die Symbiose aus Freiheit, Grundbesitz und Militärdienst war die gesellschaftsformende Triebkraft bis zur Mitte des 18. Jahrhunderts. . ,,.." Die sozialen und ökonomischen Strukturen der Militärgrenze und ihrer Bewohner änderten sich im Verlauf ihres dreieinhalb Jahrhunderte langen Bestehens nur ein einziges Mal wirklich gravierend. Dieser bedeutende Strukturwandel vollzog sich in ungeheurem Tempo in dem Viertel Jahrhundert zwischen 1745 und 1770. Ausgelöst wurden diese Umwälzungen dadurch, daß die Wiener Zentralbehörden den inner- österreichischen Ständen Finanzierung und Verwaltung der alten Militärgrenzteile entrissen und selbst die Finanzierung und Verwaltung übernahmen. Die seit 1699 hin- zugekommenen neuen Grenzgebiete wurden bereits groß teils von Wien aus organi- siert, sodaß nun die gesamte Militärgrenze unter staatlicher Verwaltung stand. Pa- rallel dazu erfolgte ein Umbau der Militärgrenze von einer Verteidigungsorganisation in eine für den Einsatz im Schlachtfeld konzipierte Heeresorganisation. ' Aus dem Grenzer wurde ein Berufssoldat. Er'dientë in einer großen* Armee und kam in ganz Europa zum Einsatz. Aus einzelnen, individuell gewachsenen Grenzge- sellschaften wurde eine einheitlich organisierte, auf der Basis des militärischen Be- fehls funktionierende militarisierte Gesellschaft. \ „ Bislang bestanden von Grenzgebiet zu Grenzgebiet voneinander völlig unter- schiedliche Verwaltungseinrichtungen. Die neue Militärgrenzverwaltung wurde der bestehenden Heeresorganisation vollständig angeglichen und bestand nun ebenso aus Generalkommanden, Brigaden, Regimentern; Bataillonen und Kompanien. Die neue Verwaltung war gut organisiert, und sie begann systematisch den bisherigen Spiel- ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 . 3 357 räum zu beschneiden. Eine ihrer ersten Aktivitäten war es, eine Bevölkerungszählung durchzuführen, um überhaupt einmal einen Überblick darüber zu gewinnen, wieviele militärdienstpflichtige Männer in der Militärgrenze lebten. Von diesem Zeitpunkt an wurden die Grenzbewohner durch regelmäßig wiederholte Volkszählungen von der Geburt bis zum Tod in •allen ihren Lebenssituationen, Besitz-und Vermögensverhält­ nissen vollständig erfaßt." Sofort nach der Neuorganisierung der Verwaltung begann die Aufstellung der Regimenter, für. "diej kaiserliche Armee. Die kroatisch-slawonische Militärgrenze sollte 11 Infähterieregimenter mit insgesamt etwa 45.000 Mann auf die Beine stellen. Bald jedoch sollte sich herausstellen, daß dies völlig unmöglich war. Manche Regimenter konnten gerade zur Hälfte aufgestellt werden. Theoretisch standen zwar Männer in ausreichender Anzahl zur Verfügung,.viele von ihnen konnten'jedoch nicht eingesetzt werden, weil dies für ihre Familien wirtschaftlich nicht vertretbar war. Die eine Folge dessen war,-daß die Militärgrenze territorial erweitert werden mußte, um mehr Fa­ milien und damit mehr.,einsatzfähige,Männer'zu gewinnen. Es blieb nun nichts an­ deres ühirig, als 'die innerhalb'des Militärgrenzbe"reichs verstreut liegenden Zivilterri­ torien iii, die Militärgrenze, zu integrieren. . , ' ' • ' ' , Die zweite Folge des Mangels an einsatzfähigen Männern war, daß man ver­ suchte, die voll in Auflösung begriffene Zadruga wieder zu reaktivieren. Aus den ersten Erfahrungen bei der Aufstellung der Regimenter hatte man nämlich erkennen müssen, daß * zumindest drei erwachsene Männer in einer Familie vorhanden sein mußten, damit man einen Mann zum Militärdienst heranziehen konnte, ohne die Fa­ milie wirtschaftlich zu gefährden. • - -1 : Die neuorganisierte Militärgrenze konnte nur funktionieren, wenn möglichst viele Zadrugen existierten,4'von' denen man möglichst-viele Männer zum Militärdienst ab­ ziehen konnte. Nichts war also logischer, als die Familienteilung zu verbieten. Das Tragen einer Uniform war für den Grenzer, der mehr Bauer als Soldat war, nicht notwendig. Nun, war dies aber notwendig geworden, und die Verwaltung vertrat den Standpunkt, daß der Grenzer sich aus.dem Ertrag seines Grundstückes wohl auch mit einer Uniform einkleiden könne. Viele Grenzerfamilien waren dazu aber nicht in der Lage, weil die Uniform Geld kostete, das die Familien nicht besaßen. Es war nicht nur für viele Familien schwierig, die ca. 12 Gulden, die eine Uniform kostete," aufzubringen. Es erhob sich gleichzeitig auch das Problem der sozialen Ge­ rechtigkeit. Verwaltung führte ein Lastenausgleichssystem ein, das anfänglich ausschließlich den Charakter der Herstellung sozialer Gerechtigkeit trug. Reiche Familien mit großen Grundstücken, die keinen Mann' zum Militärdienst abstellen konnten, hatten eine- Ab­ gabe zu leisten. Diese Abgabe kam armen Familien mit kleinen Grundstücken zugute, die einen Mann zum Militärdienst abzustellen hatten. Dieses einfache Lastenaus­ gleichssystem ' trug noch nicht den Charakter einer allgemeinen Besteuerung des Grundbesitzes. Der erste Schritt dazu war jedoch getan. Die Verbesserung des Lasten­ ausgleichssystems führte direkt zur Einführung der Grundsteuer. In der Militärgrenze mußte ein ständiger Verwaltungsapparat aufrechterhalten werden. Bislang war dies kein großes Problem, weil ja die innerösterreichischen Län­ der einen Teil des Verwaltungsapparates bezahlt hatten. Das Problem war, daß durch die Finanzierung dieses »Verwaltungsapparates ein Grenzsoldat unter dem Strich gleich teuer oder teurer kam als ein; gewöhnlicher Soldat. Dies durfte aber nicht sein." Die Militärgrenze hatte nur einen Sinn/wenn sie das Staatsbudget entlastete und nicht belastete. • ' : ' ' ' • Die Militärverwaltung hatte bereits versucht, dieses Problem durch die Gründung von Städten in der Militärgrenze, den sog. Militärkommunitäten, zu lösen. Diese Rech­ nung ging allerdings* nicht auf. In den Militärstädten konnte sich nur eine unerheb­ liche Warenproduktion und ein unbedeutender Warenhandel entfalten. Die erhofften Einnahmen blieben aus. , Das hatte zur_ Folge, daß-die benötigten Einnahmen zum Großteil aus Abgaben der nichtstädtischen Bevölkerung erzielt werden mußten. Die Einnahmenerhöhung er­ folgte über eine Erhöhung der Grundsteuer. Die Grundsteuer verschaffte dem Staat insofern keine Einnahmen, als Grundsteuer und andere kleine Abgaben genauso hoch waren, daß damit der Verwaltungsapparat der Militärgrenze bezahlt werden konnte. Der Staat ersparte sich lediglich Ausgaben. Die Grenzer finanzierten somit die Ver­ waltung ihres Militärgrenzgebiets selbst.. Bei dieser Selbstfinanzierung war man streng auf sozialem Ausgleich bedacht. Arme Regimentsbereiche hatten weniger zur Selbst­ finanzierung der Grenze beizutragen als reiche Regimentsbereiche. Ein Grenzsoldat war vier- bis fünfmal billiger als ein gewöhnlicher Soldat.