v
Človek obrača. Bog; oberne!
(Resnična prigodba na Krajnskim).
Janez O .... po dokončani vojaški službi slovo dobi, ter se s slovesam v roki in majhno gotovino v mošnji 12. dan Velkiserpana 1828 iz nemški g-a Gradca na pot poda, in gre, kakor Slovenci pravimo s trebu-ham za kruha m, čez Celje in Ljubljano v Ter s t. Le prenaglo vidi, de se mu je mošnjica posušila, in de ne bo mogel iti naprej, če ne bo prodal od svoje obleke kaj! — Za vratni robec , ki ga je mogel že na Vranskim prodati, je komaj 22 krajcarjev dobil, s kterimi jo je komaj do Ljubljane primahal. Sem pridši, ga nima krajcarja v žepu več, torej si vseskozi prizadeva, kosčik kruha pridobili in prislužiti si, tode ves njegov trud je zastonj, ravno tako, kot uni dan v Celji.
Ko po Ljubljani že več dni žalosten tava in lačen službe iše, se ga osuje neka misel polna obupa, ter pravi sam pri sebi: ,,E, kaj bi se je bal smerti, še mi bije v persih vojaško seree, lih tisto, ko takrat, ki so mi v terdim boji kugle krog ušes žvižgale; tudi takrat se nisim bal umreti, zakaj bi se le zdej bal pred njo, enkrat mi je umreti, naj bo pred ali potlej, vse edno! Ter sklene končati — umoriti se. — V taeih nesrečnih mislih se že proti Ljubljanci poda, v ktero se misli pogrezniti, in v vodi svoje revno življenje utopiti. Tode božja milost je drugači sklenila! Že skorej v brezni ža-lostniga poguba zasliši v frančiškanarski cerkvi k sv. maši zvoniti. Božji strah ga, to slišati spreleti, na mesti ostermi, in ne pusti mu iti naprej; vest ga speče, ko se opomni tega, kar je mislil storiti, se verne, ter se poln kesa tje poda, kamur ga zvon kliče. Ves boječ in plašan gre po stopnjicah v frančiškanarsko cerkev; ondi se verze z žalostnim sercam na svoje kolena pred Očeta vsigausmiljeniga, moli poln pobožnosti, zdihuje in pri sveti maši pomoči prosi, de nikoli tako, de vstane ves pogumen in pokrepčan po dokončani sv. maši in opravljeni molitvi; potem zapusti s terdnim zaupanjem v Boga vežo božjo, vzame poln notrajnjiga veselja svojo palico v roke, ter jo misli proti Terstu vbrisati.
Naš dragi popotnik še ni prišel iz mesta, ga že strašan dež, grom in blisk mora pod streho stopiti, dokler pre vedri. V Gradiš i, Ljubljanskim predmestju, stopi v neko vežo, dokler vihar in huda ploha ne prejenjata, de bi mogel iti naprej. Tukaj ga vidi vsiga prepadeniga, ža-lostniga in zamišljeniga hišni gospodar stati, kteri ga prijazno popraša, rekoč: „Kaj delate tukej, kam ste se napravili?" — „Bil sim vojak v nemškim Gradcu" mu Janez O.....odgovori ,,službe išem , tukej je ne najdem, torej grem proti Terstu", in mu vse od kraja pove, kar se mu je do Ljubljane naklučilo, in ne zamolči mu je kar besedice. — Prav skerbno ga blagi mestnik posluša, in ker spozna, de je v resnici nesrečen, mu vse , kar mu pove , tudi rad verjame, in mu vesel, ko star prijatel roko poda, ter pravi: „Pojte v hišo, dokler se ne preleti!" Mu prinese kupico vina in še prigrizniti kaj; se pogovarja z njim, ga tolaži in uči, kaj naj stori, kot skerbni oče svojiga sina. Še denarje mu ponudi, kar mu   jih je   do Tersta  potrebnih,  in   pismo mu pomoli v
roke do   svojiga   prijatla S.....   v   kterim ga priporoči
in prosi, de naj mu, kolikor more na roko gve.
Pokrepčan na duši in telesu, stiske, ki mu je per-tila, otet, poln upanja s poročnim p is mam v roki, zapusti s solznimi očmi in hvaležnim sercam hišo svojiga dobrotnika in Ljubljansko mesto, kjer je bil po božji previdnosti od brezna nesreče odvernjen.
Pisavec te povesti je poznal dobrotnika, od kteriga je govor, prav dobro, ne bo ga nadalje popisoval. Mož je bil ves po volji božji; zdej že v Bogu počiva!
Naš popotnik pride srečin v Terst, in tje pridši, poiše narpred Teržaškiga kupca, gosp. S....., do kteriga ima poročno pismo iz Ljubljane. Kmalo ga najde, in ga z besedo ravno tistiga poprosi, kar je v listu za-pisaniga. — In ni dolgo terpelo,   ko zve, de neki bogat
Rimljan   strežeta   iše.    Kupec   S.....  mu  ga v službo
ponudi, in blagi žlahtnik ga rad brez vsiga premislika v službo za strežeta vzame. Mu obljubi vsak mesec 40 gold. plačila, če mu le obljubi, de bo tri leta v njegovi službi ostal, ter mu pravi: „Ce se boš dobro vedel, lepo" zaderžal in zvesto, ti bom prihodnjič pa še več dal." llazun tega mu denarjev da, de si potrebne obleke kupi, take,1 kakoršna se strežetu spodobi.
24. dan Kimovca jadri žlahtnik s svojim strežetam iz Tersta proti primorskimi! mestu, ki se mu Jakin (^Ankona^ pravi; 15. dan Kozoperska sta pa v Rim prišla. Z zvestobo, postrežljivostjo in lepim zaderžanjem se je naš Janez žlahtniku kmalo tako prikupil, de ga je ljubil, kot svojiga sina. Trinajst mescov je preteklo, kar je za strežeta služil, in prav dobro se mu je godilo. Nar lepši dan njegoviga življenja je bil pa tisti, ko se je s privoljenjem svojiga Gospoda, ki mu je še 1000 gold. za doto dal, z zalo in premožno hčerjo nekiga vinokupca oženil, kteri mu je svojo hčer brez vsiga zaderžka v zakon dal.
Prav srečno živi naš nekdanji vojak, sedaj premožen   Rimljan   s   svojim   družetam   in   se   velikokrat  s
hvaležnostjo na svojiga dobrotnika v Ljubljani spomni! —
Danecki.
211