392
Vojaške takse.
Neki veliki državnik je svoj čas — v prvi polovici našega stoletja — izrekel značilne besede, da je v Avstriji krivičnost in pristranost znak vsega davčnega za-konodajstva.
Ne bomo rekli, da velja ta izrek še dandanes popolnoma, a človek se ga nehote spominja, kadar motri naše javne razmere in premišljuje o posamičnih naših uredbah, na pr. o vojaških taksah.
Te vojaške takse so jako krivičen davek, a krivičen ne v navadnem smislu besede. Dandanes je splošna dolžnost službovanja pri vojakih upeljana. Najčvrstejše delavne moči morajo gotovo vrsto let nositi cesarjevo suknju, kar je jedna najtežjih dolžnosti in za dotičnega velikanska izguba, a kdor je tako srečen, da je za nekaj palcev premajhen ali da si je pri kakem pretepu prste polomil, tisti plača nekaj malo denarja in je potem prost vojaškega službovanja. Dočim mora jeden kmetski fant tri leta služiti pri vojakih — in da bi bilo vojaško službovanja prijetno, tega še živ krst ni trdil — plača njegov sosed in vrstnik po 1 gld. na leto in je oproščen službovanja.
To gotovo ni pravično in pravičnost nas mora voditi pri vsem presojevanju javnih razmer. Jedino pravično bi bilo, da tisti, ki ni za vojaško službovanje sposoben, plača njegovim razmeram primerno vojaško takso. A ne samo, da se to ne zgodi, da so takse — katere so namenjene v vojski ranjenim vojakom ali udovam in sirotam ubitih vojakov — premajhne, tudi iztirjajo se skrajno malomarno, ker ljudstvo še nima tiste zavednosti da bi samo plačevalo takse, kakor je sploh davčna morala v Avstriji jako šibka, kar je deloma kriva davčna uprava sama.
Pri iztirjavanju vojaške takse je neizmerno mnogo pisarij in čestokrat veljajo ta pisarjenja do 20 gld. v namen, da se iztirja 1 gld. V tem oziru je vsekako treba,
da se kaj ukrene, to so poslanci dolžni tistim, ki morajo pri vojakih služiti, to so dolžni čutu pravičnosti. Kdor ne služi pri vojakih, naj plačuje svojo takso točno in najbolje bi bilo urediti stvar tako, da se tisti, ki do določenega dne ne plača takse, pokliče nemudoma na službovanje pri vojakih. Saj ni treba, da nosi puško. Lahko se porabi za druga dela, za takšna, katera lahko upravlja tudi človek, ki ni zrasel po vojaških merah, kot sluga, strežaj v bolnicah, rokodelec, pisar, delavec v skladiščih itd.
Treba je pa, da se vojaška taksa tudi v drugem oziru preuredi. Sedaj je najvišja taksa na leto 100 gld. To je očitno nepravilno. Če mora kmetski hlapec ali knap ali delavec plačati 1 gld. na leto, ko ima dohodkov komaj 300 do 400 gld., zakaj bi plačal samo 100 gld. kdor ima dohodkov 10 000, 20.000 in 50.000 ali več gld.? Na Nemškem na pr. mora plačati našega denarja 1650 gld., kdor ima 60.000 gld. letnih dohodkov, pri nas pa plača tak bogataš samo 100 gld. To ni nobeno razmerje, zlasti ker dotičnik navadno še kaj zasluži.
Z ozirom na to priporočamo slovenskim poslancem, naj se pri prvi priliki zavzamejo za to, da se uveljavi premoženjskim razmeram posamičnikom primerno progresivna vojaška taksa. Ko se to zgodi, potem se bo vsaj kaj nabralo za ranjence in za vdove in sirote tistih, ki so umrli za domovino.