188
šurnevce in polglasnike   Do 1. 1833. je trpela črkarska vojska, tedaj je pa vlada odpravila metelčico iz šol.
Metelko je bil tih učenjak milega značaja. Dobrotnik revežev in dijakov ni imel veselja za strastne polemike, ki jih je prepuščal drugim. Vendar je pa gotovo visoko čislal svojo pisavo in bi jo bil med letom 1820. in 1833. gotovo porabil tudi za našo pesniško zbirko.
Imamo pa dokaz, da je zbirka bila pisana, preden je Metelko iznašel svoje črke V pesmi »Jigravic pa berazh" imamo namreč popravek, s svinčnikom zapisan z metelčico. Besedo „jesar" je prečrtal ter nad njo zapisal „tisuč" v metelčici. Zbirka je bila torej spisana najkasneje med 8. januarjem 1819, ko je umrl Vodnik, in med dunajskim posvetovanjem leta 1820. Mogoče, da jo je začel pisati že nekoliko prej.
(Konec.)
S
To in ono.
Ad Sontium.
(Carmen   Simonis  Gregorčič,  metro Alcaico   conversum  ab Anonymo.)*)
O nobilis stirps prosiliens iugo Montis peralti, limpida profluis, Munda atque vernans, ni procellae Ira tibi vada clara turbat.
Formose fili verticis Alpium, Ritu puellae monticolae pedem Levans salis cursu loquaci, Dum peragras loca saltuosa,
Serenus ipse es non minus aere Perflante rupis celsa cacumina, Idem citans undas canoras Cantibus occinis Alpicorum.
Quantum iuvat me despicere in sinum Tui liquoris, quem viridans nitor Splendore coeli mistus ornat, Dulcis et exhilarans imago.
Tuis fluentis caerula montium Virorque fuscus graminis Alpium Conspirat et conspectu amoeno Lumina detinet intuentis.
De rore coeli caerulei, reor, De rore montis, cui viridis color, Hunc tu leporem combibisti, Egregium decus Alpis almae.
Vetustum amicum te colo et hospitem: Cum per nemus te proripis antraque Montana linquis cum sonore, Cum strepitu, mihi tum videris
Legatus esse et nuntius a domo Portans salutem, quam tibi reddimus, Per plana dum lente vagaris Arva rigans fluitante lympha.
Magnum sonas, sed suave et amabile, Firmoque nisu laberis impiger, Doneč per alta ac montuosa Tendis iter salebrosum et asprum.
*) Ta latinski prevod „Soče" Simona Gregorčiča je objavila »Gorica" od 22. t. m.  Da se ohrani, ga priobčujemo tudi mi.
At cum relictis montibus impetu Campos apertos desuper insilis, Repente cursum quid morari Tum tibi laetitiamque suetam
Auferre dicam? Tristitiam  prius Inusitatam quid subito attulit? Cur lassus incedis, quis angor Te premit eripiens loquelam?
Utiumne luges, quod tibi montium Privo gravatur pectus et intimo Desiderat moerore cunas,
Quae puerum te aluere ab ortu?
An nescio quae te meditatio Percellit aevi praeteriti monens Patrum Slavorum praefluentem Busta situ cooperta longo?
Nimirum utervis te dolor opprimit Tristi meantem, languidulo gradu. Tum grandis instar, sed venustae Te lacrimae videor videre.
O nobilis stirps prosiliens iugo Montis peralti, limpida profluis, Munda atque vernans, ni procellae Ira tibi vada clara turbat.
At proh dolor, te terribilis manet Procella surgens, unde venit notus, Stratura campos atque prata Florida, quae tua lvmpha nutrit.
Eheu, prope illum prospicio diem-Erit supra te  coeligenus nitor, Utrimque plumbo grandinabit, Sanguineus crepitabit imber.
Atrox duellum cum tonitru furet, Tormenta mittent flammea pondera, Gliscet per agros fumus ater Eliciens lacrimam colono.
Crudo metentur iam gladio sata, Te purpurabit copia sanguinis Domestici, sed sordidabunt Hostica corpora sauciata.
189
Tunc tu memento, praesidium Alpium, Iraeclare Sonti, quantum habet alveus, Quidquid liquoris coela fundunt, Congerere et sociare in ununi.
Claustris refractis, quae retinent aquas, Remitte habenas, ne cohibe tuos Fluctus, sed ultra volve ripam Exsuperans fremitu minaci,
Aestumque totum, quatenus imperas, Turmam in rapacem verte nec abstine, Doneč latrones terrae avitae Obrueris dederisque leto.
Slovensko gledišče.
Zadnji mesec v sezoni so vprizorili sledeče drame: 3. t. m. »Revčka Andrejčka", 9. t. m. Ivan Tavčarjevega „An-tonio Gledjeviča", spretno dramatiziranega od igravca, gospoda H. Nučiča, 12. t. m. burlesko »On in njegova sestra", v kateri je gostovala v takih igrah dobro rutinirana Pollakova iz Zagreba, 23. t. m. se je zopet ponovil „On in njegova sestra", tudi »Revček Andrejček" in »Antonio Oledjevič" sta se ponovila. To je ves in celoten dramski repertoar marčne sezone. Zaključila se je sezona z opero »Pikova dama" od Čajkov-skega. — Ob taki bornosti pisati oceno, ni lahka stvar. Igralsko osobje je storilo svojo dolžnost, toda svojih zmožnosti uriti ob takih igrah, ki danes so in jutri niso, seveda ne more, tudi pri najboljši volji. Najslabše se pri tem godi občinstvu, ki se naposled ali naveliča gledišča ali pa postane čisto brezčutno in otopi v ozračju „Njega in njegove sestre" in podobnih proizvodov. Škoda, da se pri nas drugod veliko več kulturnega stori kot v gledišču, ki bi drugače lahko bilo v enem oziru najboljše vzgojevališče za ljudstvo.    — x —
Knjižnica rajnega Iv. Vesela, trnovskega dekana, ki jo je podedovala družba sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, se bo sedaj v prid družbi podrobno prodala. Krasna knjižnica obsega nad 1100 knjig v okoli 1500 zvezkih iz vseh strok človeškega znanja. Imenik s cenami izide v kratkem in se bo razposlal resnim kupcem le na zahtevo, ako se po dopisnici oglase pod naslovom: Pisarna družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani (Narodni dom).
Josef Foerster sen. Nedavno je v Pragi umrl imenitni češki glasbeni kritik in skladatelj Jos. Foerster sen., katerega ime je zaslovelo zlasti v letih 1860 do 1870. V tej dobi je bil Foerster na vrhuncu svoje vsestranske delavnosti. Vzgojil je mnogo učencev. Foerster je bil odličen regens chori in reformator cerkvene glasbe. Porodil se je 22. svečana 1839, študiral na orgljarski šoli v Pragi in potem bil organist na raznih mestih. L. 1873. ga je praška mestna občina poslala v Nemčijo, kjer je proučeval nove glasbene smeri gregorianskega petja. L. 1887. je postal kapelnik pri cerkvi sv. Vida na praškem gradu. Pet let pozneje je bil imenovan za izrednega člana češke akademije. Kot pisatelj je zaslovel zlasti po moderno sestavljenem delu »Nauka o harmonii" (tudi v nemškem jeziku) in drugih spisih, Njegovih glasbenih del je nebroj. Za ,JubiIejni mši" je dobil Foerster častno nagrado.
Dr. Otakar Hostinsky, vseučiliški profesor v Pragi, češki zgodovinar umetnosti, estetik in glasbeni kritik, je nedavno dovršil 60 let. Hostinsky se je porodil I. 1847. v Martinovsi pri Budinji na  Češke   .   Študiral  je v Pragi in Monakovem.
Od 1. 1877. sem je predaval zgodovino glasbe na konservatoriju in zgodovino umetnosti na novo ustanovljeni umetniško-obrt-ni šoli v Pragi. Leta 1883 je bil imenovan za izrednega in deset let pozneje za rednega profesorja estetike na češki univerzi. kjer od 1. 1894. predava tudi zgodovino umetnosti. Ho-stinskv je s pesnikom Sv. Čechom urejeval mesečnik ,Kvety"; Fibichu je napisal libreto za opero »Messinska nevesta" in Rozkošnemu za priljubljeno opero »Popelka". Libreto k „Po-pelki" spada k najboljš m češkim libretom. V najnovejši dobi se je dr. Hostinsky posvetil proučevanju čeških narodnih pesmi. Ime dra. Hostinskega je v ozki zvezi z zgodovino češke glasbe in moderno estetiko. S Smetano vred je uveljavil nova glasbena načela. V estetiških vprašanjih se strinja s Herbartom, to kaže zlasti v svojem delu »Herbarfs Esthetik". Pravično ocenjuje in umeva Hostinsky tudi krščansko umetnost. V nekem članku v »Šest rozprav" pravi Hostinsky: „Versko vprašanje je danes ravno tako času primerno, kakor je bilo poprej, in dokler ostane na dnevnem redu, dotlej ostane tudi verska umetnost zelo važen činitelj, ki ga je mogoče zanemarjati, a nikoli odstraniti. Odkod ima ljudstvo svojo prvo umetniško omiko ne-goli iz cerkve?" — Knjig in razprav Hostinskega (v češkem in nemškem jeziku) je več nego 140.                            Fr, Št.
Prof. dr. J. L. Pič, sloveči češki arheolog, je obhajal pred kratkem svojo šestdesetletnico. Porodil se je v Mšenu, študiral je v Pragi in je najprej služboval kot profesor na gimnaziji v Mladi Boleslavi in potem v Pragi; sedaj je profesor na češki univerzi. Dr. PiČa predvsem zanimajo narodopisna in državno-pravna vprašanja slovanskih narodov. V to svrho je veliko potoval zlasti po Ogrskem in Rumunskem. Prvo njegovo večje delo je izšlo 1. 18~5—1877. v ruskem jeziku pod naslovom: »Očerk istoriji Slavjan"; prvi njegov večji spis v češkem jeziku je izšel v »Časopisu českeho Musea", 1. 1878. ,Rodovy byt u Slovaku a uherskych Rumunu". V daljših svojih spisih je r^šil znanstveni spor o izviru Rumunov ter je dokazoval, da so Slovaki na Ogrskem imeli samoupravo. Drugo njegovo znamenito delo je „Dejiny naroda ruskeho"; od tega spisa je izšel samo I. del, ki se konča s smrtjo Katarine II. (1796.) Pič je nameraval spisati delo o slovanski omiki v dob knezov (VII. do XII. stoletja), ker je pa spoznal, da so zgodovinski viri za tako delo nedostatni, je jel proučevati arheologijo, v kateri je Pič sedaj strokovnjak svetovnega imena. L. 1893. je postal kustos in pozneje ravnatelj arheoloških zbirk češkega muzeja, ki jih je tako obogatil in uredil, da se morejo kosati z najboljšimi na svetu. Plodove svojih dolgoletnih aiheoloških in zgodovinskih študij je Pič zbral v monumentalnem delu „Starožitnosti češke", katerega sta že izšla dva zvezka „Čechy pfedhistoricke* in »Čechy na lisvite dejin". Tretji zvezek bo popisal „Čechy za doby knižeci". Spisi Pičevi so se tujini tako prikupili, da so prevedeni na nemški in francoski jezik. Dr. Pič je ud češke akademije in častni član znanstvenih društev v Odesi, Moskvi, Peterburgu, Rjazani, Vratislavi, Kraljevcu, Bru-selju, Kodanju, Rimu, Parizu in dr.
Prof. Dmitrij Ivanovič Mendelejev. Začetkom februarja je v Peterburgu umrl eden izmed največjih učenjakov, po celem učenem svetu znani ruski kemik, D. Iv. Mendelejev. — Mendelejev se je porodil 27. januarja 1. 1834. v Tobolskem, kjer je bil njegov oče ravnatelj gimnazije. Ko je dovršil gimnazijo, je vstopil v peterburški pedagoški zavod, kjer so bili njegovi profesorji: kemik Voskresenskij, fizik Lene, matematik Ostrogradski, astronom Savič in zoolog Brandt. Še kot dijak je Mendelejev spisal svoje prvo znanstveno delo: »Ob izomor-fizme".   Po končanih  študijah   je odpotoval na Krim,  kjer je