Latinske vadbe

za peti in šesti gimnazijski razred,

na podlagi

latinske slovnice prof. Val. Kermavnerja
sestavil

Frančišek Brežnik,

c. kr. gimnazijski profesor v Ljubljani.

Dovoljene po ukazu visokega c. kr. ministrstva za bogočastje in pouk z dne
30. junija 1903, št. 18.338.

Cena vezani knjigi 1 K 80 h.

Ljubljana 1903.

Natisnila in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.










Vsebina.

X. del.

O d d e 1 e k vY.

za peti razred.

Stran Stran

O tl tl e 1 o lv I »

za šesti razred.

Stran Stran

2

2. Enej in Turn.

Da bi imel stalno in gotovo bivališče, sezidal je Enej 1  mesto,
katero je imenoval po svoji soprogi Lavinij. Ker je ta nova trojanska
država naraščala, niso bili sosedni narodi že od poeetka nič kaj 2
veseli ustanovitve 3  novega mesta. Rutulski kralj Turn, s katerim je
bil Latin zaročil 4  Lavinijo pred Enejevim prihodom, je bil nevoljen,
da se je dala tujcu prednost. Zato je pričel z Latinom in Trojanci
vojno, iz katere ni nobena vojska vesela odšla. Kajti Rutulci so
bili premagani, Aboriginci in Trojanci pa so izgubili svojega po¬
veljnika Latina. V obupnosti 5  so pribežali Turn in Rutulci k
Mecenciju, etruškemu kralju, ki je vladal v bogatem mestu Ceru,
da bi on svojo armado združil 6  z Rutulci proti tujcem. Zoper tako
strašno 7  vojsko si je skušal Enej srca Aborigincev pridobiti. Zato
je dal obema narodoma, Aborigincem in Trojancem, isto pravo in
isto ime ter ju imenoval Latince. Zaupajoč zvestobi obeh narodov,
(ki) sta se od dne do dne tesneje 8  zraščala, je postavil Enej svoje
čete v bojni red in se udaril s Turnom. Tudi ta boj je bil za Eneja
srečen 0  in zadnji njegov čin na zemlji 10 . Truplo umrlega Eneja so
pokopali nad reko Numikom, ki se izliva v Tirensko morje, in ga
imenovali domačega Jupitra.

3. Ustanovitev Rima.

I. Začetka 1  rimskega mesta ne pripovedujejo vsi stari zgodo¬
vinopisci na jednak način. Najbolj znana 2  pravljica je ta-le: Blizu
onega kraja, kjer je stal pozneje Rim, je bil sezidal Askanij, Enejev
in Lavinijin sin, mesto, ki se je imenovalo Alba Longa, ker se je
razprostiralo 3  po rebru Albanskega hriba. Štirinajsti kralj tega mesta
je bil Proka, ki je rodil 4  dva sina, Numitorja in Amulija. Starejšemu
je izročil 5  oče na smrtni postelji kraljevsko oblast. Toda več kakor
očetova volja je zamogla sila. Vladohlepni Amulij je premagal brata
(in) se polastil prestola. Da bi mu pa tudi od bratovih otrok ne
pretila -nobena nevarnost 6 , dal je bratovega sina umoriti, hčer pa
je izbral za Vestalko. Vkljub 7  temu je porodila Reja Silvija dvojčka,
ki sta se imenovala Romul in Rem. To zvedevši je dal Amulij
Rejo Silvijo v ječo zapreti 8 , dečke pa v mimo tekočo Tibero vreči.

3 '

Pripoveduje se, da je košara 9 , v katerej sta bila dečka izpostavljena,
nekaj časa plavala 10  po stoječih plitvinah 11 , katere je bila črez
svoje bregove stopivša reka napravila. Ko je bila voda odtekla 12 ,
se je košara ustavila 13  na suhem.

II. Ker so bile tedaj v tem okraju velike pustine 1 , živele so
ondi tudi zveri. Na 2  jok 3  dečkov je pritekla 4  žejna volkulja s
sosednih 5  hribov in dojila 6  dečka tako pohlevno, da jo je našel
pastir 7  kraljeve črede, (ko) je z jezikom lizala 8  dečka. Pastir Favstul,
ki je izpostavljena dečka bil domov prinesel, izročil ju je svoji ženi
Larenciji v vzgojevauje. Ko sta bila odrasla, pomagala sta Favstulu
marljivo® pri domačih poslih in na paši 10 . Po storjenem delu pa
sta hodila 11  kot lovca po hostah, kar jima je krepilo telo in duh.
Zato sta večkrat, z drugimi pastirji napadla roparje s plenom ob¬
ložene. Roparji razsrjeni zaradi izgubljenega plena napadli so jih
iz zasede. Romul, zelo pogumen in močan 12  mladenič, se je ubranil
z lastno močjo, Rema pa so ujeli in ga kralju Amuliju izročili z
obtožbo 13 , da napada Numitorjeva polja in se od ondod vrača s
plenom. In zato je izročil Amulij Rema Numitorju, da ga kaznuje.
V tej sili je razkril Favstul Romulu, da je kraljevega rodu in da
sta bila on in Rem na povelje kralja Amulija izpostavljena. To
zvedevši zbere Romul četo 14  pastirjev ter napade kralja Amulija in
ga ubije. Ko je pa Numitor videl, da mu prihajata mladeniča po
dovršenem uboju čestitat, je sklical ljudstvo ter v zboru objavil 16
bratovo hudodelstvo zoper sebe, rod 16  nečakov in uboj nasilnika.
Ko sta potem Romul in Rem deda kot kralja pozdravila, potrdila 17
je vsa množica kralju ime in oblast.

III. (Ker) sta torej Romul in Rem mesto Albo Numitorju pre¬
pustila, se je v njih želja vzbudila 1  novo mesto sezidati na onem
kraju, kjer sta bila izpostavljena in vzgojena. In res sta postavila
mesto, katero je bilo v celi starodavnosti največje, najvzornejše 2 ,
najbogatejše vrlih 3  vzgledov, kjer so uboštvo in skromnost 4  tako
visoko čislali, da sta lakomnost in gizdavost se še le pozno vgnezdili 5 .
Toda podedovano 6  zlo, "vladohlepnost, je nastalo tudi tukaj iz precej
malenkostnega vzroka 7 . Ker ni mogla njuna starost določiti 8 , kateri
izmed njiju bi mestu ime dal, kateri ga vladal, sta sklenila bogove
za svet vprašati. Zato si je izbral kot opazovališče 9  Romul Palatinski,
Rem pa Aventinski hrib za avgurovanje. Najprej se je prikazalo 10
Remu šest jastrebov, kmalu potem pa Romulu dvanajst; pa vendar
je trdil Romul, dasiravno je bil Rem prej videl avgurij, da so

l*

4

bogovi naklonili z dvojnim številom ptic njemu vladarstvo. Zaradi
tega razsrjen preskočil je Rem novo obzidje, da bi brata zasmehoval.
Potem sta se začela prepirati 11  (in) prišlo 12  je do poboja. Zmečem
(v roki) prebodel je Romul brata rekoč: Taka kazen zadeni 13  v
prihodnje vsakega, kdorkoli preskoči moje obzidje. Tako je postal 14
Romul sam vladar ustanovljenega mesta, ki je bilo imenovano Rim
po ustanovitelju.

4. Herkul in Kak.

I. Ne nameravam pripovedovati prazgodovine 1  teh krajev pred
ustanovitvijo Rima, ki je okrašena s pesniškimi pravljicami. Pa
pravljica o Herkulu in Kaku je tako mična 2 , da je ne smem za¬
molčati. Ko se je Ilerkul potujoč 3  po svetu v Grecijo vračal preko
Italije, je prignal uplenjena goveda Gerijonova v one kraje, kjer je
pozneje bil sezidan Rim. Ob vznožju Palatinskega hriba, tam, kjer je
bil poslej Velabrum, bila je trata 4 , kjer je pustil živino, da se je
pasla, pa je tudi sam od potovanja utrujen se vlegel in zaspal.
Medtem pa je Kak, silovit velikan 5 , ki je na Aventinskem hribu v
neki nedostopni 6  votlini bival, nekaj goved, (ki) so bila najlepša 7 ,
za repe v votlino nazaj 8  potegnil. Herkul rano zjutraj 9  se prebudivši 10
prešteje 11  svojo čredo, da bi jo potem naprej gnal. Ko je zapazil,
da mu del črede nedostaja, je sledil stopinje goved (in) prišel iščoč
do bližnje votline. Ker pa je videl, da so vse ven obrnjene 12 , ni
vedel, kaj bi počel 13  ter je svojo čredo naprej gnal. Ko so potem
nekatera goveda po 14  zaostalih mukala, so jim zaprta iz votline
odmukavala 15 . Na to se je Herkul vrnil hoteč se maščevati 10  nad
predrznim tatom.

II. Ko je Kak zapazil, da gre Herkul k votlini, da bi ga s

kijem 1  napadel, je zatvoril vhod s pečino, katero bi bilo komaj
dvajset konj z mesta potegnilo 2 . Herkul pa se je vanj uprl s pleči,
na katerih je nekdaj nebeški oblok 3  slonel 4 , ter lahko odrinil 5
pečino. Ko se je skušal Kak se svojim orožjem dalje braniti, je

udaril Herkul s kijem po njem in ga ubil. Skozi odprti vhod 6  so

prišla 7  goveda in drugi vplenjeni zakladi na dan, truplo ubitega
grozoviteža 8  pa je Herkul ven zavlekel ter vso votlino do tal raz¬
dejal. V zahvalo 9 , da je rešil to pokrajino takšne nadloge 10 , so

postavili Herkulu žrtvenik, ki se je imenoval pozneje Veliki. Pelopo¬

neški begun Evander, ki je tedaj vladal tem pokrajinam, je daroval

5

'prvi na tem žrtveniku najlepše 11  govedo iz Herkulove črede, pri
katerem poslu 12  mu je pomagala znamenita rodbina Poticijev. Ti
so bili potem predstojniki 13  tega svetišča skozi mnoga stoletja,
dokler ni ves njihov rod izmrl. Potem pa so izročili ta častni posel 14
državnim sužnjem.

5. Rimljani ugrabijo Sabini« 1 .

I. Medtem, ko se je mesto širilo na ta način, da so si pri¬
svajali 1  bližnja zemljišča z utrdbami, je manjkalo 2  podložnikov 3 .
Da bi torej prebivalstvo 4  pomnožil, okliče 5  Romul po stari šegi
ustanoviteljev mest kraj, ki je bil na Kapitolinskem hribu med
dvema logoma, za azil, kamor so bežali iz sosednih držav vsako¬
vrstni 6  ljudje, svobodno rojeni in sužnji, (ki) so hrepeneli 7  po
državnih preobratih. Ker se je zbralo v kratkem dovolj moških, se
je rimska država tako ojačila, da je bila vsaki sosedni državi v
vojski kos. Pa ker je zelo nedostajalo žensk, niso imeli Rimljani
niti doma upanja na zarod niti niso mogli žen si pridobiti 8  pri
sosedih, ker niso imeli ž njimi ženitbene pravice 9 . Zato pošlje Romul
poslance k sosednim narodom, ki naj bi izprosili ženitbeno dovoljenje
novemu ljudstvu. A sosedi tega poslanstva nikjer prijazno ne vzprej-
mejo, ker se boje za se in za potomce nevarnosti, (ki) je naraščala
v sredi med njimi; večinoma jih odslove 10  z vprašanjem, zakaj ne
otvori 11  Romul tudi azila ženskam. To pa je Romula tako speklo 12 ,
da začne premišljevati, bi li ne bilo mogoče to se silo doseči, kar
so sosedi odrekli. Zatorej priredi nalašč 13  igre na čast 14  Neptunu
konjuškemu, katere je imenoval «Consualia». (Ko) je bilo vse pri¬
pravljeno, da slavnost 15  sosedom napovedati.

II. Ko pride za slavnost (določeni) čas, zbere se v Rimu mnogo
ljudstva 1  iz sosednih držav, (ker) so bili radovedni 2  novo mesto
videti; vzlasti prihiti cela tolpa 3  Sabincev z ženami in otroki.
Rimljani jih gostoljubno sprejmejo (in) jim pokažejo hiše, lego
mesta in obzidje. Tujci kar strme 4 , da je rimska država v tako
kratkem Času narastla. Potem ko si vse natančno ogledajo, se
vsedejo, da bi pričakovane igre gledali. Ker so bile vsled velikanske
priprave 5  veličastne, so bili vsi v nje zamaknjeni 6 . Nato pa planejo 7 ,
(ko) se je bilo znamenje dalo, rimski mladeniči med gledalce, ugrabijo
deklice 8  (in) jih odnesejo domov. Žalostni pobegnejo roditelji deklic
tožeč, da se je prekršilo 0  gostoljubje 10 .

III. Rimljani so opravičevali 1  ta čin in v kratkem ugrabljenke
tako potolažili, da so bile se svojo usodo zadovoljne. A njihovi roditelji
so pošiljali poslance k sabinskemu kralja Titu Taciju in ščuvali 2
sosedne občine na boj zoper Rimljane. Ako bi bili vsi narodi, ki so
bili na ta način razžaljeni, skupno vojno začeli, bili bi menda
Rimljane premagali. Pa ravno v tem (kritičnem) položaju se je po¬
kazalo, kako pospešujejo blaginjo mlade 3  države bogovi, katerim so
Rimljani početek mesta pripisovali. Ker se je zdelo, da Sabinci
prepočasi 4  ravnajo, so sklenili trije narodi vojno začeti. Pa še ti
niso ol) jednem rimskega ozemlja napadli, ampak vsak posebej je
pridrl nad Rimljane. Romul je nemudoma zoper posamezne vodil
svoje čete ter sovražnike uničil. Ko si je bil osvojil tudi njihova
mesta, se je vrnil v Rim veseleč 5  se dvojne zmage.

IV. Največja nevarnost je pretila Rimljanom od Sabincev, ker
niso ničesar v 1  jezi ali strasti storili in ker so s previdnostjo
družili 2  zvijačo. Ko so bili pod vodstvom Tita Tacija brez zadržka
do Rima prilomastili, najdejo grad napolnjen z oboroženci. Slučajno
je šla hči Špuri ja Tarpeja, ki je bil poveljnik rimskemu gradu, iz 3
obzidja ven po vodo za žrtvovanje 4 . To obstopijo sovražniki in jo
z denarjem podkupijo, da jim odpre vrata gradu. Ko so se polastili
Sabinci gradu po zvijači, zasede rimska vojska ves prostor 5  med
Palatinskim in Kapitolinskim hribom. Drugi dan pridejo tudi Sabinci
iz grada v dolino, da bi Rimljane potolkli in v beg zapodili. Ko
sta si bojni vrsti srdito nasproti stali, ko so trobente donele in že
puščice od obeh stranij 6  letele, planejo Sabinke, zaradi 7  katerih je
nastal boj, z razpletenimi lasi in raztrgano obleko med obe bojni vrsti
proseče tu 8  može, naj jih ne osirote 9 , tam očete, naj jih ne obodove

V. To je vojskovodje in množico tako ganilo, da so omolknili 1
in je nastal takoj mir. Potem so sklenili pogodbo s tem pogojem, da
postane iz obeh držav jedna, da vladata oba kralja skupno 2  in da se
vsa vlada 3  premesti 4  v Rim. Vsled tega se je preselilo v Rim mnogo
roditeljev in sorodnikov ugrabljenk, ki so zasedli Kvirinalski hrib.
Odslej so se imenovali vsi Rimljani Kviriti po sabinskem mestu
Kurah. Prebivalstvo 5  podvojenega 0  mesta pa se je delilo na tri dele 7
in imenovali so se Ramnenses po Romulu, Titienses po Titu Taciju
in Luceres, katerih ime in početek nista znana. Toda skupna vlada
ni trajala dolgo. Tita Tacija so v Laviniju pri nekem pretepu 8  ubili.
Ker je Romul menil, da se mu ni krivica zgodila, ni pričel vojne,
ampak je zvezo med Rimom in Lavinijem ponovil.

— 7

6. Orest in Pilad.

Po Agamemnonovi smrti je odpravila 1  Elektra svojega brata
Oresta v Focido k svojemu stricu, kralju Strofiju. Ta ga je vzgojil
s svojim sinom Piladom, ki je bil odslej njegov najzvestejši prijatelj.
Ko je Orest dorasel, je šel s Tiladom v Micene, da se osveti 2  za
očeta. Ko stopita mladeniča v kraljevo palačo, ubije Orest svojo
mater. Zaradi tega grozovitega 8  umora 4  popadejo 5  Oresta Erinije 0
maščevallce 7  ter ga preganjajo, koderkoli hodi. Prišedši v Delfe
potoži 8  bogu Apolonu svojo nezgodo 9 . Ta mu svetuje, naj gre v
Tavrido 10 , scitsko deželo 11 , in naj prinese domov podobo sestre
njegove Artemide. Prebivalci te dežele, Tavri, čestili so Apolonovo
sestro Artemido kot boginjo v svetišču, ki je stalo 12  na velikanskih 13
stebrih. Vanje se je hodilo po štirikrat desetih stopnicah 14 . V sredi
svetišča je stal žrtvenik, na katerem je svečenica devica po stari 15
šegi žrtvovala tujce 10 . Ko je vladal ob Mejotiški 17  obali 18  Toant 19 ,
je odnesla baje Artemida Ifigenijo iz Avlide, kjer jo je hotel
Agamemnon bogovom darovati, v oblakih 20  in jo posadila 21  v ta
kraj 22 . Ifigenija je bila potem predstojnica 23  tega svetišča mnogo
let ter morala nehote tujce žrtvovati. Ko stopita Orest in Pilad na
scitska tla 24 , zagrabijo ju barbarji, zvežejo 25  jima roke na hrbtu
ter ju odvedejo takoj k žrtveuiku s krvjo oblitem 20 , da se darujeta.
Ko ju Ifigenija vpraša, odkod sta prišla, sliši, da je eden njiju Orest,
njen brat, drugi Pilad, njegov prijatelj. Na to se mu sestra razodone 27 .
Osvojivši 28  si boginjino podobo hočeta uteči, toda zaradi nasprotnih
vetrov jima ni moči odpluti 29 . Zdajci prihiti kralj tavridski Toant
z oboroženci, da ju privede nazaj. Kar se prikaže 30  boginja Atena
m veli kralju, naj pusti svečenico in mladeniča s podobo domov.
Rešen groznih 31  Erinij zasede 32  Orest prestol očetov ter se oženi s
Hermijono, hčerjo Menelajevo, ki mu je za doto prinesla 33  spartsko
kraljestvo.

7. Kralj Numa Pompilij.

I. Po Romulovi smrti je imel Rim za štirideset let zagotovljen 1
mir. Ker se v novem ljudstvu ni nihče tako odlikoval 2 , da bi bil
vreden kraljevske časti 3 , se je vladalo med tem brez kralja 4 , (ker)
je starejšinstvo vladne posle opravljalo 5 , dokler ni začelo ljudstvo
godrnjati, da ima sto samodržcev 0  namestu jednega. Vsled tega so
senatorji ljudstvu dovolili, naj si kralja izvoli. V tistem času je

8

živel v sabinskih Kurah mož, ki je bil vešč 7  vsemu božjemu in
človeškemu pravu. Ker se niso upali Rimljani nikomur prednosti
dati pred tem možem, so sklenili se vsemi glasovi izročiti kraljevsko
oblast Numi Pompiliju. Za kralja izvoljen se je trudil Numa Pom-
pilij Rim, (ki) je bil z oboroženo silo ustanovljen, na novo utemeljiti
z zakoni in nravnostjo. Da bi se Rimljani tega navadili, je blažil
surovi narod odvajajoč ga (od) orožja, češ ker ljudje v vojni po¬
divjajo. Zato je postavil Janovo svetišče kot znamenito miru in
vojne, ki naj bi Rimljanom odprto naznanjalo, da je država v orožju,
zaprto (pa), da so vsi sosedni narodi pomirjeni. A bogovi so rimskemu
narodu naklonili 8 , da je bilo to svetišče po Numini smrti samo dvakrat
zaprto, namreč po dokončani prvi punski vojni in po boju pri Akciju.

II. Pred vsem je hotel Rimljane v strahu božjem vzgojiti 1
misleč, da ta najbolj vpliva 3  na neizkušeno in neolikano množico.
Zato je vpeljal po nasvetu boginje Egerije one žrtve, ki so bile
bogovom najprijetniše, in postavil 3  vsakemu bogu posebnega (suus)
svečenika. Jupitru, bogu nebes in zemlje, je postavil nažigalca kot
vednega svečenika, bojnemu bogu Martu jednega in Kvirinu jednega.
Rimskemu ljudstvu dobro znano 4  je bilo tudi svečeništvo Veste,
boginje domačega ognjišča. Tej boginji je izbral device in jim do¬
ločil preživitek 5  iz 6  državne blagajnice. Ravno tako 7  je ustanovil
Martu Boritelju (Gradivus) dvanajst Salijcev, ki so nosili vsako leto
meseca marcija pesmi prepevajoč (in) trikoračno plešoč 8  po mestu
ščite, imenovane ancilia. Vsem pa je na čelo postavil najvišjega
svečenika in mu izročil zapisnik 9  vseh obredov. Pontifikovim določbam
podvrgel je tudi vse javne in zasebne obrede 10 , da se nebi  služba 11
božja zanemarjala. Naposled naj bi učil isti najvišji svečenik Rimljane
primerno mrtvece ptokopavati 12  in duše rajnih (manes) pomirjati 13 .
In tako je navdal srca 14  vseh s tako pobožnostjo, da so bili pre¬
verjeni, da skrbi 15  božja previdnost 16  za človeštvo 17 . Kraj, kjer se
je baje po noči z boginjo Egerijo shajal 18 , posvetil 19  je Modricam 20 .
Posebej 21  je določil praznik 22  za Zvestobo, katerej je sezidal kape¬
lico 23  na Kapitoliju, da bi Rimljani dano besedo 24  vselej držali 26 .
Poleg tega je posvetil 26  še mnogo drugih obredov 27  in krajev za
žrtvovanje. Najbolj pa se mu šteje v pohvalo, da ni bil ves čas
svojega vladanja 28  nič manjši zaščitnik miru kakor države. Vladal
je Numa Pompilij triinštirideset let in pospešil rast države z mirom
ravno tako kakor Romul z vojno. Njegova pravičnost, pobožnost in
olikanost so bile prijetne bogovom in ljudem.

9

S. Tul Hostilij, tretji rimski kralj.

I. Miroljubnega Numo je nasledoval Tul Hostilij iz rimskega
rodu, ki se je imenoval Ramnes, zelo bojevit 1  kralj, ki je v drznosti 2
in pogumnosti presegal celo Romula. Slučajno je nastala vojna med
Albo Longo in Rimom, tako rekoč med roditelji in otroki, ker so
albanski in rimski kmetje med seboj polja plenili in ker so Albljanci
odbili zadoščenje 8 . Ko sta si vojski že pripravljeni stali nasproti,
da bi se z orožjem bojevali, so stopili vojskovodje obdani z neka¬
terimi plemiči 4  v sredo na pogovor. Metij Fufecij, katerega so bili
Albljanci vojski na čelo postavili, je nasvetoval, da naj se določi
brez velikega klanja 6  in brez obilnega prelivanja krvi 5 , kateri izmed
obeli narodov naj drugemu zapoveduje. To je Tulu prav ugajalo 7 .
Po naključju so bili tedaj v obeh vojskah trojčki, skoraj jednake
starosti in jednako močni; njihovi materi sta bili sestri. Večina
zgodopiscev trdi, da so se imenovali Rimljani Horaciji, Albljanci
(pa) Kurijaciji. Tem se je naročilo, da naj vsak za svojo domovino
stvar odločijo z mečem. Ti primejo brez obotavljanja 8  za orožje.
Pred bojem se je med Rimljani in Albljanci pogodba sklenila s tem
pogojem, da naj drugemu zapoveduje tisti narod, čegar državljani
zmagajo v tem boju, blagohotno 9 . (Potem ko) se je bilo znamenje na
boj dalo, stopijo trojčki v sredo med obe bojni vrsti in se napadejo.
Grozen strah preleti 10  gledalce, ko je orožje zažvenketalo 11  in so se
svetli meči zablesketali 12 . V začetku boja se zgrudita 13  dva Rimljana
mrtva (na tla), tretjega nepoškodovanega (pa) obstopijo trije ranjeni
Albljanci. Ker je Rimljan uvidel, da vsem trem skupaj nikakor ni
kos, se spusti v beg misleč, da bodo za njim šli toliko, kolikor bi
vsakemu ranjeno truplo dopuščalo. Ko zapazi enega blizu sebe,
pobije ga z mečem, ker mu brata nista mogla pomagati. Na isti
način potolče tudi drugega Kurijacija. Nato reče Rimljan vriskaje 14 :
«Dva sem žrtvoval 16  rajnima bratoma, tretjega bom žrtvoval vzroku
tega boja,» ter mu zabode 16  meč v grlo. Tako je priboril z zvijačo
in pogumnostjo rimskemu narodu zmago in gospodstvo.

II. Ko je stopil izmed domov se vračajočih Rimljanov Horacij,
noseč pred sabo trojno bojno opravo, prvi v mesto, ga sreča pri
Kapenskih vratih njegova sestra, ki je bila z enim Kurij acij em za¬
ročena, kateremu je bila z lastno roko bojni plašč 1  napravila. Bržko
zapazi ta plašč na bratovih ramah, jame z razpletenimi lasmi na
ves glas plakati in morilca preklinjati 2 . Razljučenega in na zmago

10

ponosnega mladeniča je sestrin jok tako spekel 3 , da jo je s po¬
tegnjenim mečem prebodel ter objednem ozmerjal s temi-le besedami:
*Taka kazen naj zadene vsako Rimljanko, ki bo plakala 4  za sovraž¬
nikom.* Ker se je zdel ta čin starejšinstvu in ljudstvu grozen, je
bil Horacij poklican na sodbo pred kralja. Kot milostiv tolmač
zakona je prizanesel kralj hrabremu mladeniču, ki je rimskemu
ljudstvu zmago priboril. Potem je njegova pravda prišla pred ljudski
zbor. Pri obravnavi je izjavil 6  njegov oče Publij Horacij, da je bila
njegova hči po pravici usmrčena; ako ne bi bilo tako, bil bi po
očetovski pravici sina kaznoval. Nato pa je ljudstvo ponižno 0  prosil,
da naj ne vzamejo 7  njemu, ki je v jednem dnevu izgubil dva sina
in jedno hčer, vseh otrok. Ker ljudstvo ni moglo prenašati niti
očetovih solz niti mladeničevega jednakodušja v vsaki nevarnosti, so
ga oprostili ne s pravnega stališča, ampak občuduje njegovo hrabrost.

III. Vsled vednili vojn s sosednimi Sabinci, Latinci in Etruščani
je pešala 1  vera 2 . Vrh tega se ni kralj sam nič brigal 8  za službo
božjo 4  ter ni bil pobožnemu Numi prav nič podoben. Ker se pa
navadno ljudje ravnajo 5  po kralju kot vzornem vzgledu, so zane¬
marjali Rimljani za kralja Tula Hostilija bogočastje. Že so strašne
prikazni 6  naznanjale 7  jezo božjo. Kralju in starejšinstvu se je namreč
izporočilo, da je na Albanskem hribu med dežjem kamenje padalo.
Kmalu potem je nastala 8  v Rimu kuga. Pa vse to ni izpreobrnilo 9
drznega in bojevitega kralja, dokler ni sam nevarno 10  zbolel 11 .
Sedaj pa se je njegova drznost 12  tako ponižala, da je začel bogove
miru in odpuščenja prositi. Prebirajoč 13  Numove obredne knjige 14
je našel neke čudne 16  molitvice 10  (na čast) Jupitru Eliciju, kateremu
je bil Numa žrtvenik na Aventinskem hribu posvetil. Ker pa ni Tul
Hostilij prav začel in dovršil tega svetega opravila 17 , ga je ubila
strela vsled Jupitrove jeze (in) on je zgorel s svojo hišo, potem ko
je bil vladal dvaintrideset let.

9. Kako je naraste! Rim za kralja Anka Mareija.

Tula Hostilija je sledil Ank Marcij, ki je bil, kakor zgodopisci
soglasno poročajo 1 , sin Numine hčere. Ljudstvo ga je za kralja
izbralo zaradi njegovih vrlih lastuostij 2 . Ankova narava 3  se je
držala 4  sredne poti, sorodna i Numini i Romulovi (naravi). Glede
na bl.agosrčnost 5 , pobožnost in miroljubje je bil podoben staremu

očetu. Zatorej je zmatral za najvažnejšo 6  (nalogo) zanemarjeno
bogočastje zopet vpeljati 7 . Zapovedal je najvišjemu svečeniku, naj
napiše 8  na belo tablo (in) na velikem trgu izpostavi vse Numine
naredbe glede svetih obredov 9 , da bi tudi prosto ljudstvo vedelo, s
katerimi žrtvami, v katerih dnevih in pri katerih svetiščih naj se
služba božja opravlja. Vsled tega so upali i državljani i sosedni
narodi, da se bode kralj vdal po svojem starem očetu. A kralj sam
je menil, da so časi bolj prikladni (za) Tula nego (za) Numo. Ko
so torej Latinci rimsko ozemlje napadli, je vzel Ank Marcij latinska
mesta Politorij, Telene, Fikano in Medulijo ter preselil 10  prebivalce
v Rim, kjer so jim bila bivališča dana na Aventinskem hribu in
pri svetišču Murcijinem. Po šegi prejšnjih kraljev je tudi on novo
množico med državljane vzprejel. Ti so se zvali plebejci in so bili
oni del rimskega prebivalstva, ki se je od starih državljanov ali
patricijev ostro ločil 11 . S to pridobitvijo 12  se je rimsko ozemlje
razširilo ob južnem 13  bregu Tiberinem do morske obali. Pri Tiberinem
izlivu sezidal je Ank mesto Ostijo. Tudi grič Janikul ob desnem
bregu Tibere, Rimu nasproti 14 , je utrdil in z mestom zvezal z
lesenim mostom. Isti je dal v skalo Kapitolinskega griča vsekati
celico 15 , da bi služila 16  kot ječa. Gledala 17  je na veliki trg, da bi
predrzni del prebivalstva odvračala 18  od hudobij. Tudi svetišče
Jupitra Feretrija, katerega je bil zmagoviti Romul posvetil kot
shrambo 18  (za) priborjene bojne oprave 20 , je razširil 21 . Naposled je
vzel Vejenčanom Mezijski gozd in tako podaljšal 23  rimsko gospodstvo
ob desnem bregu Tiberinem do morja. Zares čudovito je narastlo
za kralja Anka Marcija, ki je vladal samo štiriindvajset let, ne le
mesto ampak tudi ozemlje rimsko.

10. Kako je dosegel Tarkvinij Prisk v Rimu kraljevsko čast?

Za kralja Anka Marcija se je preselil 1  neki Lukumon, sin
iz Korinta pregnanega Demarata, s svojo soprogo Tanakvilo iz
etrurskega mesta Tarkvinijev v Rim, kamor ga je gnala 2  časti-
lakomuost. Ko sta bila blizu Janikula prišla, je priletel 3  polagoma 4
orel (ter) snel Lukomonu klobuk z glave. Potem vzleti z glasnim
krikom kvišku 6 , ga na vozu sedečemu popotniku zopet na glavo
posadi 15  ter v višini izgine. Vsled tega je Tanakvila, ki je znala
razlagati 7  božja znamenja, svojega moža objela (ter) dejala, naj

12

pričakuje v Rimu visoke časti. Lukumon se je imenoval v Rimu
Lucij Tarkvinij Prisk. V kratkem si je pridobil pri kralju in pri
ljudstvu z radodarnostjo 8 , hrabrostjo in previdnostjo tolik vpliv 9  in
toliko veljavo, da je bil najmsled celo za varuha 10  kraljevim sinovom
postavljen 11 . Toda po Ankovi smrti se je poganjal, dasi so bili
kraljevi sinovi že skoraj polnoletni 12 , sam za kraljevsko čast ter
imel ta-le govor pred ljudstvom: «Jaz ne zahtevam nič novega, ker
ne hrepenim prvi kot tujec po kraljevski časti v Rimu, ampak
tretji; saj je Tacij postal kralj ne le iz tujca, ampak celo iz
sovražnika; Numa, ki še Rima poznal ni, je bil na kraljevi prestol
poklican; jaz pa sem preživel večji del svojega življenja se soprogo
v Rimu kakor v stari domovini, izpolnjeval državljanske dolžnosti
in se v miru in vojni učil rimskega prava in rimskih obredov pod
nikakor ne zaničljivim vodstvom kralja Anka samega.« S tem
govorom si je ljudstvo tako pridobil, da je bil z veliko večino 13
za kralja izbran. A častilakomnost 14 , (ki jo) je kazal pri pogajanju
za kraljevsko čast, ga je spremljala tudi kot vladarja; zato se ni
nič manj brigal 15  za utrjevanje svojega prestola 16  kakor za bla¬
ginjo 17  države.

11. Tarkvinija Priska zasluge za Rim.

I. Kralj Tarkvinij Prisk je bil zelo delaven 1  in podvzeten 2 .
Ker je bilo na korist 3  občni blaginji, da se prevzetni Sabinci po¬
kore 4  rimskemu ljudstvu, je začel najprej vojno zoper mesto Apijole
ter ga s silo vzel. Ker pa ni prišlo z Latinci do odločilnega boja 5 ,
je nadaljeval 8  vojno zoper posamezna mesta in zoper tiste, ki so
bili k Latincem odpadli 7 . Ko je naposled bil vse žile napel 8 , je
ukrotil ves latinski rod. Pa tudi Sabinci, ki so bili zoper Rimljane
vstali, so prosili potolčeni in skoro uničeni miru. Kolacija in vsa
okolica kolacijska je bila Sabincem vzeta. Sabinsko vojno dokončavši
vrnil se je kralj v Rim zmago slaveč. Še z večjim duševnim na¬
porom 9  je pričel 10  Tarkvinij potem mirovna dela. Pred vsem je
skrbel za razširitev, olepšavo 11  in utrdbo mesta. Na Kapitolinskem
griču je jel zidati Jupitrovo svetišče, katero je bil v vojski se Sabinci
obljubil; vendar je dodelal svetišče še-le njegov sin Tarkvinij Ošabni.
Da izsuši 12  nizko ležeče 13  kraje mesta okoli fora in druge doline
okoli 14  gričev, ker vode niso lahko izpeljavah iz ravnin, je napravil
oblokane stoke 16  v Tibero, ki so se do današnjega dne ohranili in

13

ki nam pričajo 10 , kako velika sredstva 17  so imeli Rimljani že tedaj.
Na izsušenem foru, kjer sta bila od nekdaj trg 18  in semnjišče 10
latinskih in sabinskih prebivalcev ob gričih okoli stoječih, namreč
ob Talatinskem, Kapitolinskem in Kvirinalskem, so bila postavljena
stebrišča in prodajalnice 20 , razdeljena pa tudi zasebnikom 21  stav-
bišča 22 . V dolini med Palatinskim in Aventinskim gričem je bil
postavljen circus maximus, da bi se ondi vršile igre. V tem teka-
lišču napravil je Tarkvinij iz velikanskega plena, katerega je bil iz
porušenega mesta Apijol domov pripeljal, igre dragocenejše 23  in
krasnejše 24  kakor prejšnji kralji. Igre so sestajale iz konjske dirke 26
in rokobora 20 . Ker so te igre Rimljanom posebno ugajale 27 , so se
vršile odslej vsako leto in so se imenovale rimske ali velike. Toda
med rimskimi in grškimi igrami je bil velikanski razloček. V Rimu
namreč niso na igrišču nastopili 28  svobodnorodniki, ampak najeti 20
sužnji, ki niso bili višje čislani kakor glumci in gladijatorji. Na¬
posled je obdal mesto z velikim ozidjem, katero je še-le njegov
naslednik Servij Tul dovršil. Ta zid je oklepal sedmere griče
rimskega mesta: Kapitolinski, Palatinski, Kvirinalski, Viminalski,
Eskvilinski, Celijski in Aventinski, na desnem bregu Tiberinem pa
Janikul ter utrdil mesto tudi od ravni.

II. Tudi državno ustavo 1  je nekoliko izpremenil. Da bi imel v
kuriji zanesljivo 2  stranko, jih je vzprejel sto v senat. To so bili
menda tako imenovani Luceres, ki so bili do sedaj še zatirani 3 .
S tem pa je pomnožil število starejšinstva na 4  tri sto. Ker je iz-
previdel, da rimski vojski nedostaja posebno konjeništva, je sklenil k
trem Romulovim centurijam pridejati druge tri iz plebejcev, ki so
se bili zelo pomnožili. Plebejci so bili do Tarkvinija Priska neka
zmes 5  in brez pravic. Zato jih je nameraval vzprejeti 6  kot pravi ud 7
v občino in jim dati v državnem življenju določeno stališče 8 . Temu
se je ustavil At Navij, glasovit vedež tistega časa, zatrjujoč, da se
ne smejo centurije, katere je bil Romul sestavil, zvedevši voljo božjo
iz ptičjega leta, nič izpremeniti, ako ne bi pritrdile ptice. Hoteč
vedeževo vedo zasmehovati 9  vprašal je kralj, ki ni imel nobene vere
v orakule in vedežvanje, če se more to zgoditi, na kar zdaj misli.
Zvedevši voljo božjo je At Navij na to izjavil, da se to gotovo
zgodi. Kralj pa je odgovoril smeje se: « Vzemi škarje in prereži
brus.'> Ptičegledec je baje takoj brez pomisleka prerezal brus v
strah in začudenje navzočih 10 .

14

12. Servij Tulij.

Ko so bili Rimljani mesto Kornikul vzeli, so odvedli mnogo
ujetnikov v Rim, med temi tudi Okrnijo, ki je bila soproga vladarja
v tem mestu. Odslej je živela Okrizija v hiši kralja Tarkvinija Priska.
Kraljica Tanakvila spoznavši 1  ženske izredne plemenitost jo je ob¬
varovala sužnosti. V kratkem je nastalo med obema ženama veliko
prijateljstvo 2 , zavoljo katerega se kraljica ni nikakor sramovala 8 .
Okrizija, katere soprog je bil pri obleganju 4  Kornikula ubit, imela
je sina, ki so ga imenovali Rimljani Servija Tulija zaradi tega, ker
je njegov rojstni kraj v roke sovražnikov prišel in ker se je vsled
tega njegova mati za sužnjo smatrala. Ta deček je bil pri kralju
tako priljubljen 6  in čislan, da ga je ta kakor 6  svojega otroka 7  imel.
(Ko) je deček nekdaj v atriju kraljeve palače spal, mu je začela v
pričo mnogih glava goreti, tako da je bila ta čudna prikazen videti
kakor kaka plamteča krona 8 . Zdajci prinese eden izmed strežajev
vode, da bi plamen pogasil, a kraljica ni pustila 9  dečka prej zdra¬
miti 10 , dokler se ne bi sam vzbudil; kajti ona je bila spoznala voljo
bogov, ki so po tem ognjenem svitu 11  naznanjali, da bode Servijevo
glavo dičila 12  nekdaj kraljeva krona 13 . Saj se to lahko zgodi, kar
bogovi hočejo 14 . Nato je rekla možu: «Dajva to nado (materia)
velikanske slave 16  z vso marljivostjo vzgojiti. » Ker se je bistrost 10
duha 17  v dečku že tedaj kazala 18 , je bil izobražen v vseh umetnostih,
s katerimi se pripravljajo 19  mladeniči 20  za visok poklic 21 . In tako
je on postal mladenič zares kraljeve narave 22 . Misleč, da bode
Servij nekdaj velika zaščita 23  kraljevi hiši, je kralj Tarkvinij zaročil
ž njim svojo hčer, ker ni bilo nikakor mogoče, kateremu izmed
rimskih mladeničev prednosti dati pred njim. Ko je pa Tarkvinij
vsled zavratnega napada Ankovili sinov poginil, je postal Servij kralj.

IB. Ugodna lega Rima.

I. Čudovito primeren 1  kraj, pravi Ciceron v knjigah o državi,
izbral je Romul (za) mesto, katero je ustanovil. On ga namreč ni
primaknil 2  k morju, pa tudi ob izlivu 3  Tiberinem ga ni postavil,
kamor je črez mnogo let pozneje kralj Ank odvedel 4  naselbino.
Kajti on je z izborno previdnostjo slutil 6 , da primorska lega 6  ni
ugodna onim mestom, ki se ustanavljajo z nado dolgega obstanka 7 .

15

Primorska mesta namreč niso izpostavljena 8  samo mnogim, ampak
tudi skritim 9  nevarnostim. Kajti suha zemlja naznanja 10  prihod
sovražnikov z raznimi znamenji 11 , pa tudi z nekakim ropotom 12  in
hrupom 18 ; tudi se ne more po suhem nobeden sovražnik pritiho¬
tapiti 14 , da ne bi mogli (ljudje) vedeti le njegovega prihoda, ampak
tudi, kdo in odkod je. Pomorski sovražnik pa more prej priti, kakor
bi kdo mogel o njegovem prihodu 15  sumiti 10 ; in kedar je prišel, ne
kaže 17  očitno, kdo je, odkod prihaja ali kaj hoče; sploh še spoznati
ni mogoče, je li prijatelj 18  ali sovražnik.

II. Primorska mesta pa imajo 1  tudi precej znatno 2  izpremen-
1 jivost 3  in izprijenost 4  nravnosti. Kajti prihajajo v dotiko 5  s tujimi 8
jeziki in nazori 7 ; ne uvaža 8  se samo tuje 9  blago, ampak tudi tuje
šege, da ne more nobena domača navada nepokvarjena 10  ostati. Saj
pač prebivalci 11  teh mest ne ostajajo 12  v svojih bivališčih, ampak z
upanjem na kupčijo 18  in vožnjo po morju zapuščajo svoja polja in
orožje in se podajajo 14  precej daleč od domovine; in še celo tedaj,
kedar s telesom doma ostanejo, letajo 15  v duhu vendar v daljne
kraje. In brez dvoma sta ta nestalnost 18  in to klatarjenje 17  prebi¬
valcev Kartagino in Korint porušili. Vrh tega se po morju privažajo
mnoga mestom pogubna dražila 18  k razuzdanosti. A vendar imajo 10
te napake primorskih mest to veliko prijetnost 20 , da se lahko pri¬
pelješ 21  v mesto, v katerem stanuješ, tudi po morju in da se dajo
pošiljati pridelki 22  domačega polja v dežele, v katerekoli hočejo.

III. Romul je izbral (za) mesto kraj, (ki) je imel 1  mnogo iz¬
virkov in bil v okuženi 2  pokrajini zdrav, ker dajejo 8  griči dolinam
senco. Postavil je mesto na bregu neusahljive 4  in v morje se na
široko 5  izlivajoče reke, da bi moglo po 6  morju dobivati, česar bi
mu nedostajalo, in oddajati, česar bi imelo obilo. Zato je mogel
vzprejeti 7  koristi in se ogniti napakam primorskih mest, tako da
se Rimljani niso odtujili 8  poljedelstvu, pa so vendar dobili 0  veselje
do trgovine in pridobivanja denarja. Za varnost 10  novega mesta je
bil poleg prirodne utrdbe 11  kraja po Romulovi in drugih kraljev
previdnosti postavljen zid, (ki) je bil od vseh strani omejen 12  po
strmih gričih. Edini pristop k mestu pa, ki je bil med Eskvilinskim
in Kvirinalskim gričem, je bil zaprt 18  po globokem prekopu 14  s
spredaj stoječim 15  velikanskim nasipom.

16 —

14. Aristid.

Za perzijske vojne je živel v Atenah Aristid, Temistoklejev
vrstnik', mimo 2  katerega ni bil nikdo v celi Greciji bolj nesebičen 3 ,
nikdo bolj pravičen. Odlikoval se je s tako poštenostjo in zataje¬
vanjem 4  samega sebe, da so njega edinega od pamtiveka 6  imenovali
«Pravičnega». Vendar je Temistoklej, ki se je ž njim boril za
prvaštvo, z zgovornostjo pri ljudstvu dosegel 6  da so kaznovali Atenci
Aristida z desetletnim pregnanstvom. Pa Aristid ni dostal 7  kazni
celih deset let; kajti Atenci so ga v šestem letu potem, ko je bil
iz domovine izgnan, vsled ljudskega sklepa 8  nazaj poklicali. Že leta
490. pred Kr. r. je bil med desetimi vojskovodjami, katere so Atenčani
vojski na čelo postavili, ter se je odlikoval v bitki pri Maratonu z
bistroumnostjo 9  in hrabrostjo. Pomorske bitke pri Salamini se je
udeležil že prej, ko je bil kazni oproščen. Leta 479. pred Kr. r. pa je
bil atenski vojskovodja v bitki pri Platejah, v katerej je bil perzijski
poveljnik Mardonij v beg zagnan in barbarska vojska pobita. In
drugega imenitnega čina njegovega vojaškega ni, a mnogo je činov
njegove pravičnosti, poštenosti 10  in nesebičnosti, vzlasti ta, da sta
njegova poštenost in ljubeznivost 11  povzročili 12 , da so zavezniki
vrhovno poveljništvo na morju' 8  Lacedemoncem vzeli in Atencem
dali. Kajti do tega časa so bili Lacedemonci poveljniki po morju
in na suhem. Sedaj pa se je zgodilo vsled Pavzanijeve ošabnosti 14
in Aristidove pravičnosti, da so skoraj vse grške države z Atenci
zvezo sklenile 16  in si te izbrale za poveljnike proti barbarjem. Po
njegovi določbi 16  se je vplačalo v zavezno 17  blagajnico 18  na otok
Del toliko denarja, kolikor je bilo treba za oboroževanje vojakov
in izdelovanje 19  ladij, ko bi poskušali Perzijani zopet vojno začeti 20 .
Umrl je leta 468. pred Kr. r. Daši je več let opravljal 21  najvišje službe,
je vendar tako nesebično in pošteno gospodaril 22  z državnim imetjem,
da je v največi revščini umrl 23 . Se za pogreb 24  ni zapustil dosti
denarja. Iz hvaležnosti 25  so ga Atenci na državne stroške pokopali
in mu v luki spomenik postavili. Ge merimo velike može po kreposti,
ne po sreči, smemo Aristida po vsej pravici prištevati 26  velikim možem.

15. Pismo.

Leta 58. pred Kr. r. je pisal M. Tulij Ciceron iz Soluna 1  v Mace-
doniji, kamor je bil odpotoval v pregnanstvo, svojemu najzvestejšemu
prijatelju Titu Pomponiju Atiku tole: Ciceron pozdravlja 2  Atika V

17

Brundiziju sem Ti bil odhajajoč pisal, zakaj se nisem bil v Epir
podal 3 , češ da je blizu Ahaja, (ki) je polna mojih najdrznejših
sovražnikov. Nadalje 4  se mi je, ko sem bival v Dirahiju, dvoje
poročilo 5  doneslo, eno, da pride moj brat Kvint na ladji iz Efeza
v Atene, drugo, da pride peš skozi Macedonijo. Zato sem mu v
Atene naproti poslal glas, da naj pride od ondod v Solun. Sam
pa sem potoval 6  naprej ter prišel 22. maja v Solun. Ker o bratovem
potovanju nisem nič drugega vedel 7 , kakor 8  da je iz Efeza odpotoval,
sem bil v veliki skrbi 9 . (Ko) sem pa v Pelo prišel, se mi je pred¬
stavil 16  oproščenec Faeton, o katerem sem mislil, da je z mojim
bratom Kvintom v Efezu govoril; toda njega je vihar v Macedonijo
nazaj zanesel 11  (in) Kvinta ni videl. Ko sem pozneje zvedel, da je
brat 15. maja iz Azije v Atene prišel, sem rajši hotel, da hiti v
Kim nego da pride k meni nesrečnežu, da ne bi njega odsotnega
zadela 12  kaka nesreča 13 , ko bi moji sovražniki in nevošljivci ne
bili zadovoljni z mojo nadlogo 14 . Jaz ostanem v Solunu in bodem
Tebe, ako si odpotoval, kakor pišeš, iz Kima prvega junija, v neka¬
terih dneh 15  tukaj videl. Bodi zdrav. V Solunu, 13. junija 10 .

16. Vladanje Tarkvinija S uperi) a.

I. Lucij Tarkvinij, ki je po sili si prestol prisvojil 1 , se je po¬
kazal že- izprva krutega in trdosrčnega 2  samosilnika, kar mu je
dalo priimek Ošabni. Ker je začel vladati brez dovoljenja 3  ljudstva
in brez potrditve 4  starejšinstva, ni imel do prestola druge pravice 5
kakor 0  silo. Vsled tega se je obdal s telesno stražo 7  in dal pobiti
najimenitniše starejšine, ki so mu bili sumljivi 8  ali sovražni, pa
tudi one, od katerih ni nič drugega pričakoval kakor plen, je dal
ali umoriti ali prognati ali jim imetje vzeti 3 . In tako je bil senat,
skrčen 10  po preganjanju in morjenju, brez vpliva in pomena. Da bi
državljane tem bolj strahoval 11 , je izvrševal obsodbe 12  na smrt
sam brez svetovavstva; kajti on je prvi izmed kraljev odpravil 13
od prejšnjih podedovano šego v vseh stvareh starejšinstvo za svet
povpraševati. Vladal je državo le po tajnih 14  posvetih. Brez 15  ljudstva
in starejšinstva je napravljal sam po sebi vojno, mir, pogodbe in
zveze, s komur je hotel, in jih tudi odpravljal 16 . Ker se pri takem
postopanju ni mogel zanašati 17  na vdanost 18  državljanov, si je skušal
zlasti latinski rod pridobiti, da bi tudi s tujo pomočjo 19  bolj varen

Breznik, Latinske vadbe. 2

18

bil med Rimljani. Zato ni sklepal z latinskimi plemenitniki samo
prijateljskih 20  zvez 21 , ampak tudi rodbinske. Tako n. pr. je dal
Tuskulčanu Oktaviju Mamiliju, ki je imel največji vpliv pri Latinčih,
hčer za ženo, s katero ženitbo si je pridobil mnogo njegovih pri¬
jateljev.

II. Kar se mu pa ni posrečilo iz lepa 1 , to je skušal doseči z
zvijačo. Tako je napovedal nekdaj zborovanje latinskih plemenitnikov,
češ da se hoče ž njimi posvetovati o skupnih zadevah. Nalašč pride
Tarkvinij sam malo pred solnčnim zahodom 2  dotičnega dne. Vsled
tega je Turn Herdonij iz Aricije odsotnega kralja hudo 3  napadel 4 ,
da se na ta način ves latinski rod zasmehuje 0 , ker ni prišel on, ki
je shod napovedal; da hrepeni® Tarkvinij po nadvladi nad Latinci.
Zato naj bi se podal na svoj dom vsak, ki ljubi svojo domovino in
njeno neodvisnost 7 . Ko je Tarkvinij proti večeru prišel, je odložil
posvetovanje na drugi dan. Kralj, ki Tumovega napada 8  ni mogel
prenašati, začel je streči 9  mu po življenju. Pa ker ga ni mogel
samovlastno 10  zatreti, je sklenil z zvijačo mu krivdo nakopati 11  in
nedolžnega uničiti. S pomočjo 12  nekaterih Aricijanov namreč je
podkupil Tumovega sužnja in da na tihem spraviti v njegovo pre¬
nočišče 13  veliko množico mečev. Drugi dan pokliče Tarkvinij pred
solčnim vzhodom latinske prvake in toži Turna, da streže njemu in
latinskim plemenitnikom po življenju. Ko so bili potem iz vseh
kotov prenočišča prineseni 14  skriti meči, je bila stvar dokazana 16  in
Turn usmrčen pri izvirku 16  Ferentine. Ker je Tarkvinij s tem po¬
stopanjem z istim strahom navdal Latince kakor doma Rimljane,
je bila zveza obnovljena, po 17  katerej so se latinska mesta podala 18
pod rimsko oblast in njihove čete spojile 19  z rimsko vojsko. Potem¬
takem je postal Rim glavno mesto vsega Lacija in imel v posesti
vso morsko obalo od Ostije do Taracine.

III. Potem se je vzdignil 1  Tarkvinij z vojsko nad Volščane,
katerim je se silo vzel veliko in bogato mesto Sueso Pomecijo. Ker
je za razprodani plen izkupil 2  štirideset talentov srebra, je sklenil
razširiti 3  Jupitrovo svetišče na Kapitoliju in porabiti ves priplenjeni 4
denar za zidanje tega svetišča. Kmalu potem je napadel sosedno
mesto Gabije. Ker ga pa se silo ni mogel vzeti in je bil od ozidja
colo odpojen, je poskusil s prekanjenostjo 6  in zvijačo. Vrnil se je
brez uspeha v Rim (ter) se ondi na videz® pečal 7  z mestnimi stav¬
bami 8 . Po dogovoru 9  pa je zbežal njegov najmlajši sin Sekst h
Gfibijcem ter tožil o očetovi krutosti rekoč, da 10  ne more več

prenašati očetove ošabnosti, da je utekel med puščicami in meči in
da ni za njega nikjer drugodi varnosti kakor pri sovražnikih Lucija
Tarkvinija. Gabijci so ga blagohotno vzprejeli upajoč, da bodo z
njegovo pomočjo 11  vojsko zanesli od gabijskih vrat pod rimsko
ozidje. Ker je kazal v vseh rečeh veliko razumnost, so ga jemali 12
Gabijci k posvetovanju o državnih zadevah in naposled je bil za
vojskovodjo izbran zoper Rim. Med tem pa so nastale med Rimljani
in Gabijci majhne praske 13 , v katerih so Gabijci 11  večinoma zma¬
gali 15 , tako da ni bil Sekst nič manj mogočen v Gabijih kakor
njegov oče v Rimu. Tedaj pošlje skrivaj poslanca v Rim prašat
očeta, kaj naj bi storil, ker je v Gabijih skoraj vsemogočen 10 .
Tarkvinij si ni upal dati niti ustmenega 17  niti pismenega odgovora
poslancu, ker se mu ni zdel zanesljiv 18 . Kakor premišljujoč 19  je šel
na vrt, (med tem pa) je sledil 20  poslanec. Ondi se izprehajaje od¬
bije 21  kralj najvišje makove glavice s palico. Kakor da ne bi bil
nič opravil 22 , se je vrnil poslanec k Sekstu v Gabije ter sporočil,
kar je videl. A premeteni Sekst je razumel, kaj hoče oče. Kmalu
potem je dal pomoriti vse veljavne 23  može in izdal brez boja
rimskemu kralju gabijsko državo, (ki) je bila zdaj brez 24  sveta in
pomoči.

IV. (Ko) je bil Tarkvinij tudi z Ekvi mir sklenil in z Etruščani
zvezo obnovil, je obrnil 1  svojo pozornost na mestne stavbe 2 . Pred
vsem je hotel dovršiti Jupitrovo svetišče, katero je bil njegov oče
začel zidati, da bi zapustil na Kapitoliju spomenik svoje vlade in
ob jednem izpolnil očetovo obljubo 3 . Za zidanje tega svetišča je
porabil poleg državnega denarja svoj delež pomecijskega plena 1 .
Za to (delo) je poklical mojstre 5  iz Etrurije, pa se tudi 0  posluževal
pomoči 7  nižjega ljudstva 8 . Plebejci so bili od te tlake 9  sicer hudo
zadeti 10 , pa vendar se niso pritoževali 11 , ker so delali 12  svetišče
hajvišjega boga. Ko je pa začel kralj velik odtok pod zemljo na¬
pravljati 13 , v katerega naj bi se vsa nesnaga 11  mestna stekla 15 , jeli
so godrnjati 10 , da se priganjajo 17  k pretežavnemu delu 18 . Zato je od¬
poslal Tarkvinij nekatere plebejce kot naselnike v Signijo in Circeje,
ki naj bi postali zaščita 19  Rimu na suhem in na morju. V 20  začetku
zidanja Jupitrovega svetišča sta se prigodili dve čudni prikazni 21 .
Ko so se nekatere kapelice 22  na Kapitoliju razblagoslavljale 23 , da
bi se pridobil večji prostor 24  za Jupitrovo svetišče, niso pripustile 25
ptice, da bi se razblagoslovilo Terminovo svetišče 20 . Ta prikazen 27
se je tako razlagala 28 , da bodo meje rimske države močne in stalne 29 .

2 *

— 20

Nadalje se je prikazala, ko so temelj za svetišče kopali 30 , človeška
glava z nepoškodovanim obličjem 31 . Vedeži, ki so bili poklicani v
posvetovanje o tej stvari iz Etrurije, so prorokovali 32 , da postane
Rim glava sveta 33 . Pa najbolj je prestrašila kralja neka tretja pri¬
kazen. Iz lesenega stebra kraljeve palače je skočila 31  kača, ki je
povzročila 35  strab in beg. Zato pošlje 30  Tarkvinij svoja sinova Tita
in Arunta v Delfe, najimenitniše preročišče na Grškem, prašat
Apolona za svet.

V. Kraljeviča je spremljal 1  na tem potovanju sestrič L. Junij
Brut, ki se je nalašč delal neumnega, da bi le ušel krutosti kralja
Tarkvinija. Zaradi tega je dobil priimek Brut. Kraljeviča prineseta
bogu Apolonu bogata darila, Brut pa mu daruje drenovo 2  palico.
Bratranca 3  se mu posmehujeta 1 , kajti nista vedela, da je palica
votla 5  in z zlatom napolnjena. Ko opravita mladeniča očetova na¬
ročila, povprašata preročišče, kateri izmed njiju bode v Rimu
Tarkvinija nasledoval 6  na kraljevem prestolu. Iz globočine 7  (one)
votline 8 , nad katero je Apolonova svečenica sedela, se jima odgovori,
da bo imel tisti v Rimu najvišjo oblast, ki bo prvi poljubil 9  svojo
mater. Brata skleneta, da bodeta srečkala 10 , kateri od njiju da
vrnivši se domov prvi poljubi mater. Brut pa je odgovor bolje
razumel. Zdelo se mu je namreč, da preročišče ni mislilo 11  prave
matere, ampak zemljo, ki je skupna mati vseh ljudi. Ko stopijo
vsi trije iz svetišča, pade Brut, kakor da bi se bil izpodtaknil 12 , in
poljubi skrivaj zemljo. Kmalu potem, ko so se poslanci iz Grecije
vrnili bili, napade kralj Tarkvinij zelo bogato rutulsko mesto Ardejo,
ker se je hotel deloma sam obogatiti 13 , deloma s plenom potolažiti 11
demokrate 15 , ki so njegovi vladi nasprotovali 10 . Ker pa ni bilo
mogoče vzeti mesta s prvim naskokom, začne sovražnike stiskati z
obleganjem in utrdbami. Ko so nekdaj v taboru obedovali kraljevi
sinovi in drugi imenitni Rimljani, med katerimi je bil tudi Tarkvinij
Kolatin, stric kraljevičev, razvije 17  se govor 18  tudi o ženah; vsak
izredno hvali svojo. Zlasti hvali Tarkvinij Kolatin krepost in mar¬
ljivost svoje žene. Da bi bilo konec besedi, sklenejo 19  nenadoma
žene obiskati. Vsak zasede 20  svojega konja ter hiti 21  v Rim in
potem na stričev dom v Kolacijo, prepričat se na svoje oči, kaj da
počenjajo žene. Dočim so se kratkočasile kraljeve snehe 22  v Rimu
pri bujnem obedu 23  z vrstnicami 21 , najdejo Lukrecijo sedečo v
pozni 25  noči z 20  deklami pri preji 27 . Pohvalo (kreposti) je torej
zaslužila 28  brez dvoma Lukrecija.

21

VI. Pa ravno to je povzročilo 1  zadnje sramotno dejanje 2  Tar-
kvinijcev. Nekoliko dni potem gre kraljev sin Sekst, taisti, ki je bil
Gabije izdal, skrivaj v Kolacijo in pripravi 3  v grdo sramoto čisto*
in spoštovano 6  ženo Kolatinovo, Lukrecijo. Vsled tega hudodelstva 6
pošlje 7  Lukrecija v Rim po očeta in v tabor po moža. Takoj prideta
oba in ž njima tudi Junij Brut. Nesrečna žena se je bila oblekla 8
v črno oblačilo, pripoveduje vse natanko, kar se je zgodilo, in roti 0
očeta in soproga, naj se maščujeta 10  za grdo hudodelstvo. Potem
pa si v srce porine 11  nož, katerega je imela skritega pod obleko, in
se zgrudi 12  mrtva na tla. Brut potegne s krvjo obliti 13  nož iz rane
in priseže, da bode pregnal z vso mogočo 14  silo Tarkvinija z njegovo
hudobno 16  ženo in z vsem zarodom 10  in da ne bo dal zanaprej
nobenemu drugemu kraljevati v Rimu. Hoteča maščevati se izbereta
si oče in soprog Bruta za voditelja, da bi se odpravila 17  v Rimu
kraljeva oblast. Potem zanesejo Lukrecijino truplo iz doma na trg
in od ondod v Rim. Ta grozni dogodek 18  je ravno tako vznemiril
ljudstvo v Rimu kakor v Kolaciji. Zato je vrelo 10  od vseh delov
mesta na trg, kamor je je poklical Brutov glasnik 20 . Pred ljudstvom
je imel Brut govor o ošabnosti in krutosti kralja Tarkvinija, o mnogih
hudobijah njegovih in njegovih sinov. Naposled je tožil o revščini 21
in tlaki 22  nižjega ljudstva ter omenil, da so postali Rimljani, pre-
magalci vseh narodov okoli Rima, rokodelci 23  in kamnoseki 24  iz
vojakov 26 . S temi besedami 20  je pripravil 27  množico (do tega), daje
vzela 38  kralju najvišjo oblast in razglasila 20  Lucija Tarkvinija za
prognanca se soprogo in otroki vred. Ko se je vsled tega vrhovna
oblast v Rimu izročila bila Lukreciju, poda se Brut z oboroženci v
Ardejo v tabor, da bi naščuval 30  vojsko zoper kralja. Tudi vojščaki
pred Ardejo se vzdignejo 31  zoper prevzetnega kralja Tarkvinija, ki
je prek Tibere bežal v Etrurško' Cere v prognanstvo. Rimljani pa so
volili potem v centurijskih komicijah vsako leto po dva konzula.
Junij Brut in Tarkvinij Kolatin sta postala prva rimska konzula in
tako se je izpolnilo prorokovanje Apolonove svečenice, da bo tisti
vladal v Rimu, ki prvi poljubi svojo mater.

17. Korijolan.

I. Leta 491. pred Kr. r., (ko) sta bila Mark Minucij in Avel
Sempronij konzula, je zadela 1  rimsko prebivalstvo velika draginja 2 ,
(ker) vsled 3  izselitve plebejcev polja niso bila obdelana*. Lakota bi

bila večji del sužnjev in plebejcev pomorila, ako ne bi bili konzuli
za prihodnost skrbeli 5 . Ti pošljejo ne le k Etruščanom in Volščanom,
ampak tudi v Sicilijo (ljudi), ki naj bi žita nakupili 6 . Ko se je
pripeljalo iz Sicilije obilo 7  žita, se je posvetovalo 8  v senatu, po čem
naj bi se plebejcem dajalo. Mnogi so menili, da je prišel čas ple¬
bejce zatirati 9  in pravice, katere so plebejci patricijem iz rok izvili 10
z izselitvijo in silo, nazaj dobiti 11 . Vzlasti je Marcij Korijolan, (hud)
sovražnik tribunske oblasti, zahteval, da naj staro 12  pravico patricijem
vrnejo, če hočejo žito po prejšnji ceni 13 . Starejšinstvo se je posveto¬
valo noč in dan, ali naj bi se plebejcem odvzela tribunska oblast
ali pa žitna cena znižala. Ker se je Korijolan plebejcem posmehoval,
da naj le grejo zopet na Sveto goro in druge hribe, je popadla 14  v
kuriji navzočne ljudske tribune jeza, češ da je vstal Korijolan kot
rabelj 15  zoper uboge plebejce, da se z lakoto pritiskajo kakor
sovražniki, da se jim od ust trga 16  žito iz inozemstva 17 , katero je
usoda nenadoma dala kot edini živež 18 . Zato ga takoj pokličejo 10
na opravičbo. Korijolan, ki je tribunske grožnje izprva zaničevaje 20
poslušal, je trdil, da nimajo tribuni pravice kaznovanja in da so
tribuni samo (za) plebejce, ne pa (za) patricije. Na določeni dan
pridejo vsi patriciji k tribunom, naj plebejci, če nočejo nedolžnega
oprostiti, krivemu prizanesejo 21 . Pa razkačeni plebejci so v svoji
jezi tako vztrajali, da so obsodili odsotnega Korijolana, ki se je k
Volščanom v prognanstvo podal preteč domovini in že sedaj sovraž¬
nega mišljenja 22 .

II. Šel je k Volščanom, največjim rimskim sovražnikom, ter jih
pregovoril, da so mu dali veliko vojsko, katero je sam peljal proti
svoji domovini. Med potjo je vzel mnogo latinskih mest in se kmalu
utaboril pred samim Rimom, kjer je neusmiljeno dal pustošiti ple¬
bejska polja, patricijska pa je obvaroval nepoškodovana h Gotovo
bi bila med patriciji in plebejci vsled tega nastala nesloga, ako ne
bi bil med seboj združeval razburjenih duhov 2  strah vuiianjim
sovražnikom najvažnejša vez 8  sloge. Vendar si Rimljani ne upajo
udariti na toliko število sovražnikov, ampak pošljejo nekoliko od¬
ličnih starejšm, da gredo ponižno prosit miru. Ko se ti vrnejo, ne
da hi kaj opravili, gredo svečeniki praznično oblečeni 4  v sovražni
tabor, da bi potolažili 5  razsrjenega svojega rojaka; pa tudi ti ravno
toliko ganejo 6  Korijolanovo srce kakor poslanci. Zdaj se napotijo
iz Rima Korijolanova mati Veturija, njegova žena Volumnija in
mnogo drugih gospa, ki so bile vse v črno oblečene 7  ter s solznimi

— 23  —

očmi prosijo in rotijo trdosrčnega 8  poveljnika, naj prizanese svojemu
rojstnemu mestu 9 . Besede materine in jok ga vendar omečijo 10 .
Ginjen 11  vzdigne 12  žalostno mater, jo objame ter reče: Mati, domo¬
vino si rešila, toda sina pogubila. Potem je svojce odposlal, sam pa
je peljal vojsko proč od Rima ter povrnil Rimljanom vsa latinska
mesta. Nekateri 13  pripovedujejo, da je poginil na ta, drugi zopet
da na drugi način 14 . Po najstarejšem latinskem zgodopiscu Fabiju
pa je živel še kot starček v prognanstvu. Rimski možje pa niso
zavidali soprogam njihove slave. V spomin rešitve mesta pozidali in
posvetili so ženski sreči svetišče, ki je stalo štiri milje od mesta
ob Latinski cesti, kjer se je vršil pogovor med Korijolanom in
njegovo materjo.

18. Človeški duh 1 .

Jedne človeške težnje se ravnajo 2  po dušni, druge po telesni
naravi, ker je človek sestavljen iz duha in telesa; v obče pa je
vodja in ravnatelj človeškega življenja duh. Ta je večen, vodi in
vlada 3  vse in sam ni vladan, ker čuti, da se giblje z lastno ne
tujo močjo, če se dviguje 4  po potu kreposti k slavi, je dosti krepek,
zmožen in sloveč, tudi sreča mu ne odreče 5 , ker dobrih lastnostij,
kakor poštenosti, marljivosti in pravičnosti ne moreš nikomur niti
dati, pa tudi ne vzeti. Zatorej toži človeštvo po krivici o svoji naravi,
češ da je nezmožna in da jo bolj vlada” naključje kratkega življenja
kakor (lastna) sposobnost. Kajti če bi se ljudje tako brigali 7  (za)
dobro in pošteno, kakor se trudijo 8  za nepotrebne, ničevne in celo
nevarne reči, ne bili bi vladani, ampak bi sami vladali naključja 9
in tako napredovali v vrlosti 10 , da bi postali namestu smrtnikov
nesmrtni po slavi, zlasti ker je toliko in tako različnih duševnih
opravil 11 , s katerimi se pridobi največja slava. Naposled so duševna
dela nesmrtna kakor duša sama. če se pa duh, omamljen od na¬
pačnega poželenja, vda 12  nemarnosti in telesnim nasladnostim, izgine,
(ko) je kratko užival 13  pogubno življenje 14 , bogastvo, lepi obraz, telesna
moč, čas in nadarjenost. Kajti konec telesnih posestij 16  je taisti
kakor začetek: vse, (kar) se je rodilo, pogine, in (kar) je vzrastlo,
se postara. Zato ne pusti, o mladenič, svojega duha, najboljše in
najveličastnejše, kar je v človeški naravi, odreveneti 10  po neolika-
nosti in brezbrižnosti, ampak vežbaj ga kar najbolj v vseh lepih
umetnostih, da postanejo tudi tvoja dela nesmrtna.

19. Prvi dogodki druge punske vojne.

I. Ko je bil Hanibal vzel leta 219. pred Kr. r. mesto Sagunt, so
poslali razžaljeni Rimljani Kvinta Fabija Maksima in nekoliko drugih
odličnih mož v Kartagino, da bi se ondi pritožili o Hanibalu ter
zahtevali, da naj ga jim izroče. Ker so se Kartažani upirali 1
takošnim terjatvam 2  ter zagovarjali svojega poveljnika, je nabral 3
Fabij oba konca svoje toge v dve gubi (in) rekel: «Tu vam pri¬
našam 4  vojno in mir; vzemite si, kar hočete 5 !* Na to 6  so se
Kartažani pogumno odzvali 7 , da naj da, kar hoče. Ko je Fabij
gubo potresel 8  rekoč, da da vojno, so vzprejeli vojno. Rimski
poslanci so se potem podali 9  v Hispanijo in Galijo, da bi tamošnja
ljudstva za zvezo z Rimljani pridobili 10  ali od Puncev odvrnili.
Toda Hispance in Galce je bil preje pridobil 11  Hanibal z zlatom
za se. Ko so se rimski poslanci z vojno iz Kartagine vrnili, se je
pripravljalo v Rimu na vojno že z vso silo, ker je bil vsakdo pre¬
pričan, da je boj s Kartažani neizogiben 12 . Ker so pa Rimljani
mislili, da ne pridejo Kartažani v Italijo se bojevat, so jih hoteli
v njihovi deželi napasti. Izmed konzulov za leto 218. se je zaukazalo
Tiberiju Semproriiju, da naj se poda s 160 peteroveslačami 1S , dvema
legijama in 16.000 zaveznimi pešci ter 1800 konjeniki v Sicilijo in
odtod v Afriko. Drugi konzul Lucij Kornelij Scipijon, kateremu je
bila pripadla provincija Hispanija, je dobil 14  manj čet, (ker) so
Rimljani menili, da se na tej bojni strani sovražnik ne bode udaril,
najmanj pa na morju. Zato se mu je tudi število ladij zmanjšalo.
Odpeljal 15  se je samo s 60imi peteroveslačami. V obče 16  pa je bilo
za to leto določenih šest legij, to je okolo 70.000 mož. To ni bilo
nikakor 17  velikansko število v primeri 18  z neizmerno močjo, katero
so imeli Rimljani v tej dobi. Kajti Rim je mogel vsega skupaj 19
700.000 pešcev in 70.000 konjenikov v boj poslati, in sicer rimskih
državljanov samo 250.000 pešcev in 23.000 konjenikov; Latinci so
zamogli zbrati 20  80.000 mož, Samničani 70.000 pešcev. Seveda 21
Rimljani zdaj še niso poznali velikosti in nevarnosti boja in zlasti
še niso znali prav ceniti 22  Hanibalove poveljniške zmožnosti.

II. Razrušivši Sagunt se je podal 1  Hanibal v Novo Kartagino
v zimovnik ter dovolil vojakom hispanskega rodu dopust 2 , da bi
obiskali svoje domove in kar je tam vsakemu dragega, in se v
začetku pomladi zopet vrnili telesno in duševno okrepčani 3 . Ko so
se že bližali 4  prvi pomladanski dnevi leta 218. pred Kr. r., so prihajali

25

vojaki od vseli krajev. Potem je skrbel" za obrambo 0  Hispanije in
Afrike (s tem, da) je poslal 15.000 Hispancev v Afriko in ravno
toliko Afričanov izročil svojemu bratu Hasdrubalu, da ž njimi varuje
Hispanijo; z ostalimi pa — bilo jih je 90.000 pešcev, 12.000 konje¬
nikov in 37 slonov — je šel črez reko Ebron, ki je takrat bila
vzhodna 7  meja 8  kartažanske Hispanije. Zmagovito 0  se je pomikal 10
naprej in si v kratkem osvojil vso deželo noter do pirenejskih gora.
Ko je Hanibal videl, da so nekateri vojaki malodušno 11  pogledo¬
vali 12  na visoke gorske vrhove, jih je pustil 13  domov nad 7000 mož,
ki niso hoteli dobrovoljno 14  ž njim iti. A ker jih je 20.000 poginilo
v boju, 10.000 pa jih moralo 15  braniti ravno kar jmemagane kraje,
je peljal Hanibal le še 50.000 pešcev in 10.000 konjenikov črez
Pireneje v Galijo. V tej deželi se ni nič mudil, marveč si je z
darovi in zvijačo pridobil galske poglavarje 10 , da so mirno 17  pustili 18
vojsko skozi svoje ozemlje. In tako je prišel ta hrabri vojskovodja
koncem julija do reke Rodana. Ob Rodanu je stanovalo jako močno 19
galsko pleme, ki je nameravalo Kartažanom prehod črez reko pre¬
prečiti 20  ter se je utaborilo na levem bregu, kjer je oboroženo
čakalo sovražnikov. Toda Hanibal je deloma se silo, deloma z zvi¬
jačo prepeljal svojo vojsko črez reko ter se na njenem levem bregu
utaboril, da so se vojaki odpočili 21  od težavnega 22  pota.

III. Med tem, ko so se sloni prevažali, je poslal Hanibal 500
numidskih konjenikov ob Rodanu navzdol 1 , da bi zvedeli 2 , kje so
se Rimljani utaborili, koliko jih je in kaj počenjajo. Ti so srečali 3
300 rimskih jahačev, katere je bil Publij Kornelij Scipijon iz Masilije
v južni Galiji tudi na ogled proti severu poslal pod vodstvom
Masiljanov. Nastal 4  je boj, ki je bil v primeri s številom bojevnikov
precev krvav 5 . Poraz je bil skoraj na obeh straneh jednak; nazadnje
so se vendar Rimljanom umaknili Numidi, katerih je več ko 200
padlo. Pa tudi zmagoviti Rimljani so več ko polovico konjeništva
izgubili. Zaradi ugodnega izida te praske so postali rimski vojaki
bolj pogumni 0  misleč, da ima ta zmaga nekak pomen 7  za vso vojno.
Ker ni Hanibal nameraval udariti 8  se z Rimljani prej kakor v Italiji,
je odpotoval ob levem bregu Rodanovem proti severu, da bi se od¬
daljil 0  od morja. Scipijon je takoj hitel 10  z vso vojsko proti Karta¬
žanom, ali prišedši na tisto mesto, kjer je Hanibal šel črez Rodan,
je zvedel, da so mu ušli 11  nasprotniki že pred tremi dnevi. Torej
se je zopet vrnil v Masilijo, odkoder je poslal svojega brata Kneja
Kornelija Scipijona z vojsko proti Hasdrubalu, ki naj bi ne branil

26

samo starih zaveznikov in pridobil 12  novih, ampak tudi pregnal
Ilasdrubala iz Ilispanije. Sam pa je šel v Italijo hoteč se ustaviti 13
Hanibalu, ko bi z Alp v dolino se pomikal 13 , in Italijo braniti.

20. Hanibal v Gorenji Italiji.

Hanibal je prišel v petem mesecu iz Nove Kartagine v Italijo,
prekoračivši Alpe v petnajstih dneh — ali s kolikimi žrtvami 1 ! —
S 60.000 moži je bil zapustil Hispanijo, a zdaj je imel le še
20.000 pešcev in 6000 konjenikov in nekaj slonov. Pa še ti vojaki
so bili vsled trpljenja in pomanjkanja zadnjih petnajst dnij tako
utrujeni 2 , zanemarjeni in bolehavi 3 , da bi jih bilo lahko uničilo
malo rimsko krdelo. Pa Rimljani se niso nadejali njegovega prihoda,
ker niso mogli verjeti, da si bode kak vojskovodja kedaj upal z
armado Alpe prekoračiti in ustavljati se naravi, ki vendar druge
ljudi ovira. Hanibalovo ime je sicer že prej, ko je bil Sagunt raz¬
dejal, zaslovelo 4  pri Rimljanih, pa še le se svojim predrznim poskusom
Alpe prekoračiti je svoj (dober) glas 5  pri Rimljanih tako razširil 8 ,
da so Rimljani kar strmeli, ko so zvedeli, v kako kratkem času da
je dovršil to delo. Najprej je dal Hanibal onemoglim 7  vojakom
štirnajst dni počitka 8 , da bi si stregli 9  in se telesno in duševno
okrepčali za hude 10  boje, ki so jih čakali 11  v Italiji. Med tem pa
si je pridružil po poslancih Galce v gorenjem padovem porečju 12 ,
namreč Boje in Insubre, ki so prestrašeni od ustanovitve velikih
vojaških naselbin Placencije, Kremone in Mutine, na novo za orožje
zgrabili zoper Rimljane. Zato je imela rimska vojska dosti opraviti 13 )
da bi ustrahovala 14  uporna 16  ljudstva.

«t

21. Scipijoii ohrabruje’ svoje vojake pred bitko ob Ticinu.

«Da spoznate bojni način 2  in sovražnika, s katerim se bodete
morali bojevati, vam povem, da so taisti nasprotniki, katere ste
premagali v prejšnji vojni na suhem in na morju, od katerih ste
izterjevali 3  davek celih dvajset let, od katerih imate Sicilijo in
Sardinijo kot plačilo 4  prejeto za boj. Poskusite tukaj skoro ob
vznožju 5  Alp, so li to taisti Kartažani, ki so se borili pri Egatskih 8
otokih, ali je zemlja v dvajsetih letih druge rodila 7  in ali je njihov
vojskovodja Hanibal podložnik 8  in suženj rimskega naroda ali pa

27

posnemovalec 0  Herkulovega potovanja. Torej bode vas in one na¬
vdajalo v tem boju 10  tako navdušenje, kakršno imajo navadno 11
zmagalci in zmaganci. Kajti oni se bodo morali bojevati, ker so od
vseli strani obdani od sovražnikov. Vrb tega je sovražnikova vojska
oslabljena od alpskega prehoda, pri katerem jih je več poginilo
kakor ostalo. Zato bodemo boj imeli samo z zadnjimi ostanki
sovražnikov, ne se sovražniki. Proti takemu sovražniku menda ni
treba vzbujati 12  vaše bojaželjnosti 13  z opominovanjem. Pa vendar se
morate vanj zakaditi ne samo z ono navdušenostjo kakor navadno
v druge sovražnike, ampak z nekako ogorčenostjo 11  in srditostjo,
kakor bi videli, da se zoper vas oborožujejo 15  vaši sužnji. Kajti v
prejšnji vojni smo jim prizanesli 16 , (ker) so prosili, in pozneje, ko
so bili v afričanski vojni stiskani, smo jih vzeli 17  pod svoje pokrovi¬
teljstvo. V zahvalo za 18  te usluge 10  so pridrli 20  z vojsko v našo
deželo. Vsak posamezni izmed vas naj pomisli, da ne bode branil 21
z orožjem samo svojega telesa, ampak tudi svojo ženo, majhne
otroke in sploh ves narod rimski. Za Italijo, našo domovino, se bo
treba bojevati, ne za posest Sicilije in Sardinije. Kakršna bode v
tem boju naša moč in hrabrost, takšna bo potem usoda onega mesta
in rimske države.*

22. Hanibal ohrabruje svoje vojake pred bitko ob Ticinu.

«Vojaki, na levi in desni smo obdani od dveh morij; za hrbtom
se dvigujejo 1  visoke planine, katere ste prekoračili z velikimi teža¬
vami in izgubami 2 ; pred vami dere reka Pad, večja in silnejša 3  od
Itodana. Tukaj vam bodo dali nesmrtni bogovi ne samo konca 4
trpljenja, ampak tudi plačilo, če sovražnika zmagate. Vse, karkoli
imajo 5  Rimljani po tolikih zmagoslavjih pridobljenega 6  in nakopiče¬
nega 7 , bode vaše s posestniki vred. Z božjo pomočjo zgrabite za
orožje ter udarite na sovražnike, ki so vzeli vašim starišem Sicilijo
in Sardinijo. Jaz za gotovo 8  pričakujem, da bodete zmagali z ono

znano hrabrostjo, z ono znano srečo, s katero ste semkaj dospeli

od herkulovih stebrov 0 , od oceana in skrajnih mej sveta zmagujoč
skozi najsirovejše hispanske 10  in galske narode, tudi rimsko vojsko

novincev 11 , ki je bila ravno v tej dobi od Galcev obkoljena 12  in

potolčena, ki še svojega vodje ne pozna. Njihov vojvoda, ki ima še-le
nekaj mescev 13  vrhovno poveljništvo, ne pozna svojih vojakov, jaz
pa, sin najslavnejšega vojskovodje, skoraj v vojski rojen, brez dvoma

pa vzgojen, sem bolj gojenec 14  vas vseli nego poveljnik; jaz sem
ponosen 15  na to, da vsak izmed vas pozna moje slavne vojaške
čine 16  v Hispaniji, Galiji in na Alpah. Kamorkoli se ozrem, vidim
vse polno navdušenja 17  in korenjaštva 18 , (vidim) konjenike naj-
plemenitejšili narodov, (vidim) zveste in hrabre zaveznike, (vidim)
vas, Kartažani, (ki) hočete boj začeti i za domovino i iz opraviče¬
nega 19  srda. Pomnite, da je rešitev za vas le v zmagi. Ako ste si
to vsi dobro zabičili 20  in se oklenili 21  te (misli) v duhu, smem reči:
Zmaga je vaša.»

28. Vestnost 1  in velikodušnost 2  rimskega starejšinstva.

Po bitki pri Kanah se je polastil Hanibal jednega rimskega
tabora, v katerem sta bila zapustila konzula Emilij Pavel in Terencij
Varon 8000 vojakov pred bitko. Izmed teh 8000, katere je imel 3
Hanibal v svoji oblasti, je poslal deset najimenitnejših v Itim, ki
naj bi starejšinstvu naznanili, da hoče ujetnike za majhno odkupnino 4
nazaj dati. Prej pa, ko jih je odposlal, jim je ukazal priseči, da se
vrnejo, ako ne hi izprosili odkupovanja 6  ujetnikov. Ko je starej-
šinstvo sklenilo jih ne odkupiti, da bi si vojaki dobro zapomnili 6 ,
da 7  jim je ali zmagati ali umreti, se je vrnilo devet poslancev v
tabor, jeden pa je ostal v Rimu, češ da ga prisega ne veže 8  več;
kakor da bi bil kaj pozabil, se je bil namreč ta v tabor vrnil kmalu
potem, ko je bil iz njega odpotoval. Toda on je napačno 9  tolmačil,
da je vsled te vrnitve oproščen prisege. Kajti to je bila jmevara 10 ,
ker ni bil prisegel na 11  to vrnitev. Prevara pa ne odveže od prisege,
ampak jo prelomi 12 . Zato je sklenilo starejšinstvo, da naj se odvede
ta prekanjenec 13  in navihanec 14  zvezan k Hanibalu. To pa, da sta
starejšinstvo in rimsko ljudstvo v tako žalostnem položaju 15  tako
vestno 16  in velikodušno postopala, je vzelo 17 , kakor poroča Polibij,
Hanibalu pogum.

24. Tit Livij.

I. Tit Livij se je rodil leta 59. pred Kr. r., (ko) sta bila Gaj
Julij Cezar in Mark Kalpurnij Bibul konzula, v Pataviju, v staro¬
davnem 1  in zelo bogatem glavnem mestu 2  Venetov, ki so bili baje
potemci 3  onih Venetov, katere omenja 4  Homer v Ilijadi večkrat. Ti
so zapustili po smrti svojega kralja Pilajmena pod vodstvom Trojanca

Antenorja svojo domovino Paflagonijo in se naselili po raznih ne¬
zgodah naposled v Gorenji Italiji med Adrijanskim morjem in Alpami,
od koder so pregnali Evganejce. Torej je zagledal 5  Livij luč sveta
v mestu, katerega početek so pripisovali 6  zgodopisci ravno tako 7
kakor Rima Trojancem. O njegovih roditeljih in njegovi rodovini,
nadalje o njegovi mladosti nam ni nič zanesljivega izporočeno.
Rodbina njegova je bila brez dvoma imovita in imenitna. Za gotovo
pa smemo trditi 8 , da je bil vrlo vzgojen v vseh predmetih 9 , v
katerih so se podučevali v Rimu mladeniči imenitnih rodovin,
namreč v slovnici, govorništvu in modroslovju. Kajti tudi prebivalci
gorenjeitalskih mest so Čislali rimsko omiko 10  in tekmovali 11  v lepih
umetnostih. V svojem rojstnem kraju je živel Livij menda do svojega
tridesetega leta in tudi umrl je tukaj leta 17. po Kr. r.; večji del
svoje moške dobe 12  pa je preživel v Rimu.

II. Katerega leta da se je Livij stalno naselil 1  v Rimu, ne
vemo gotovo. Menda je živel kmalu po bitki pri Akciju v Rimu,
ker govori 2  o Janovem svetišču, (ki) je bilo kmalu po tej bitki
zaprto, tako kakor bi bil to sam videl. Cesar Avgust, ki je sam bil
veščak 3  v starodavni zgodovini rimski, je Livija tako zelo čislal, da
se ni prav nič spotikal 4  nad njegovim svobodoljubjem 5 . V Rimu,
glavnem mestu rimske države, je začel Livij pisati zgodovino rimskega
naroda od početka mesta in jo je nadaljeval 6  do Druzove smrti
leta 9. pred Kr. r. To delo je bilo težavno in zaradi dolgega ob¬
stanka 7  rimske države i zaradi njenega obsega 8  i pa, ker je bil
Livij prvi, ki je spisal vso zgodovino. Zato je narastlo to delo na
142 knjig; le škoda 9 , da se je ohranilo iz tega res narodnega 10  in
obširnega 11  dela samo 35 knjig, in sicer prva dekada 12  in 25 knjig
od 21. do 45.

III. Daši Livijevo delo ni celo 1  dovršeno 2  — očita 3  se mu
namreč patavinščina 4 , češ da jo je včasih preveč po domače zavil 5
in da se vsled tega nekoliko razlikuje od običajnega govora rimskih
olikancev 6  — dasi je prepisal 7  prejšnje rimske zgodopisce in pa
povesti Polibijeve, ki je v grškem jeziku popisal dobo od druge
punske vojne do razrušenja Kartagine, je občudovanja vredna nje¬
gova resnicoljubnost 8 , navdušenje 9  za rimsko junaštvo 10 , prijetna 11
obilnost 12  in živo zanimanje 13 . Kako je Livij slovel 14  zaradi svojega
dela, je razvidno 15  iz Plinijeve povesti, da je prišel neki Gaditanec 10 ,
ginjen 17  od Livijevega imena in slave, od skrajne meje 18  zemske
njega gledat in da je takoj odpotoval, ko ga je bil videl. Učeni

30

Kvintilijan primerja 19  po pravici Livija s Herodotom rekoč: *Tudi
Herodot se ne bi branil 20  jednačen 21  biti Titu Liviju, ki ni samo
čudovito prijeten 22  in vrlo odkritosrčen v pripovedovanju, ampak
tudi nepopisno 23  zgovoren v govorih 24 .*

25. Pub lij Ovidij Nazori.

I. Najplodovitejši rimski pesnik je bil Ovidij, o čegar pevski
žili, pesnili in jeziku je v našem stoletju pisalo mnogo učenjakov.
Jeden izmed teh ga po pravici imenuje naj duhovitejšega 1  pesnika
rimskega naroda. Ker že nekaj časa prebiramo njegova dela, dajmo
se seznaniti 2  tudi z njegovim življenjem natančneje, da bodemo tem
lože razumeli 3  krasoto 4  njegovih mislij in njegovega jezika. Lego in
prijetnost svojega rojstnega kraja opisuje pesnik sam. V pesni, katero
imenujemo njegov življenjepis, nam je popisal 5  skoraj vse važnejše
stvari, ki se tičejo 9  njegovega življenja. V tej pesni pravi:

«Sulmo je rojstni moj kraj, kjer tečejo hladni potoki,

Kamor devetdeset milj hodi iz Rima se peš.»

Ker je to mesto stalo na vzhodu 7  od Rima v deželi 8  Pelignov, v
posebno vinorodnem 9  kraju srednje Italije, imenuje se Ovidij na
nekem mestu rejenca 10  peligenske zemlje. Tudi dan in leto njegovega
rojstva 11  zvemo iz taiste pesni. Rojen je bil 20. marcija 1. 43. pred
Kr. r. Pesnik pravi:

«Rojen sem bil . . .

Ko sta ob jednem oba konzula padla bila. »

Po umoru 12  Julija Cezarja namreč se je vnel 18  hud hoj med re¬
publikanci 14  in Markom Antonijem, ki je upal, da zasede 15  Cezarjevo
mesto v državi. Leta 43. se je vršila odločilna 10  bitka pri Mutini,
v katerej sta konzula Avel Hircij in Gaj Vibij Panza Antonija sicer
zmagala, toda sama padla.

II. Rodbina Ovidijeva je bila že od pradedov viteškega stanu.
Njegov oče, zelo imovit. trezen 1  in praktičen 2  mož, ki je doživel
90 let, je umrl kratko pred izgnanjem svojega sina. Imel je poleg
Publija še jednega sina, ki je bil ravno eno leto starejši. Po tedanji
šegi sta se podala oba brata že precej rano 3  v Rim, da bi se po¬
prijela prava in državoznanstva 4  in izolikala posebno v zgovornosti,
ker je oče želel, da bi stopila 5  po dovršenih šolah v državno službo.
Starejši brat se je prav marljivo pečal 6  z zgovornostjo, dahi  postal

31

vrl govornik in pravdoznanee. Tudi Publij se je uril 7  v govorniških
vajah pri relorjih Avreliju Fusku in Marku Porciju Latronu, če tudi
je bil že po naravi edino le vnet 8  za pesništvo. Da se je javljala 0
pevska žila 10  že v njegovih deških letih, (tega) nam ne pravi le
on sam:

«Meni pa vzdigal se duh že kot dečku je v svete višine,

Muza mo vabila v svoj tihoma vedno je dom»

ampak tudi retor Seneka nam poroča: »Spominjam se, da sem slišal
Ovidija Nazona deklamovati; pa že tedaj se je mogel njegov govor
smatrati' 1  le za nevezano pesem.* Da bi se natančneje seznanil 12
z grškim jezikom in slovstvom, je šel Ovidij 17 let star, potem ko
je bil moško togo ogrnil 13 , leta 28. pred Kr. r. v Atene, kakor so
imeli navado 14  mladeniči iz imovitih rodbin v Rimu. Iz Aten je od¬
potoval, spremljan od pesnika Emilija Makra, v Malo Azijo in odtod
v Sicilijo, kjer se je mudil skoro eno leto. Blizu 20 let star se je
vrnil v Rim. Triletno 15  potovanje je na razvitek 16  njegovih pesniških
zmožnostij 17  prav ugodno vplivalo 18 ; kajti on ni videl samo divnih 19
krajev in lepih dežel, ampak se tudi navzel 20  iz grških pesnikov
lepih 21  in zdravih 22  mislij.

III. Leta 24. pred Kr. r. je umrl Ovidijev brat, katerega je bil
srčno 1  ljubil. S tem je izginil 2  tudi očetov up, da bode vsaj enega
sina videl v državni službi 8 . Zato je začel zopet Publiju prigovarjati 4 ,
naj se loti 5  javnega poslovanja. Saj prostovoljno ne bi bil Ovidij
dvoje nižjih dostojanstev prevzel, katere je opravljal v naslednjih
letih. Postal je triumvir capitalis, t. j. jeden izmed uradnikov, katerih
naloga je bila ječe nadzorovati 6  in na smrt obsojene hudodelnike
usmrčevati. Drugo leto je postal decemvir stlitibus iudicandis, jeden
izmed sodnikov, ki so razsojali v prejšnjih časih o zasebnih tožbah,
od cesarja Avgusta naprej pa so vodili 7  centumviralno sodišče za
dedinske pravde 8 , kateremu je predsedoval jeden izmed pretorjev.
Po dovršenem 25. letu bi bil .Ovidij lahko dosegel senatorsko do¬
stojanstvo, ker je bil iz stare 9  viteške rodbine, a je odklonil 10
široko obrobljeno 11  tuniko, katero so nosili senatorji, ter bil za¬
dovoljen z ozko obrobljeno tuniko, znamenjem 12  viteštva. Njegovi
nežni pesniški naravi ni ugajalo 13  suhoparno 14  uradniško poslo¬
vanje 15 , njega je veselilo 16  le pesništvo, kateremu je ostal 17  odslej
zvest vse svoje dni. K temu je gotovo veliko pripomoglo 18  tudi
občevanje 19  s pesniki te dobe, kakor Horacijem, Propercijem, Tibulom,
Pontikom in Kornelijem Basom, ki so občudovali njegovo plodovito

32

pesniško žilo ter ga visoko čislali. Oviclij se je trikrat oženil. Od
obeh prvih žen se je dal kmalu ločiti 20  ter vzel tretjo ženo iz ime¬
nitnega fabijskega rodu, ki je bil z Avgustom v prijateljski zvezi 21 . S
to je živel Ovidij srečno ter v prav prijetnih razmerah doživel pet¬
deseto leto, kar ga zadene leta 8. po Kr. r. Avgustov ukaz, da (mora)
Rim zapustiti ter iti v prognanstvo v Tome, v mesto na obali Črnega
morja, v dandanašnji Bolgariji. S čim da si je nakopal' 22  Ovidij jezo
Avgustovo, nam ne pove niti on sam niti sodobni pisatelji. Četudi
govori pesnik na mnogih mestih o svoji pregrehi, zakriva vendar
svojo krivdo v nejasne besede kakor »zmota*, »dve pesni*; pravega
vzroka niso mogli učenjaki do današnjega dne pogoditi. Mogoče' 23  je,
da je bilo za Ovidija koristneje molčati o tej zadevi, da ne razžali
na novo cesarja Avgusta. Vsled kazni ni izgubil pesnik niti svojega
državljanstva niti premoženja; pa ker je v Rimu živel 24  v prav
prijetnih rodbinskih razmerah, v središču 25  olike in društvenega
življenja 26 , ga je tem bolj potrlo 27  in užalilo 28  prognanstvo, v
katerem je moral bivati oddaljen od svojih sorodnikov in prijateljev
med barbari. Nekoliko ga je seveda to tolažilo, da ni s to kaznijo
v nobeno žalost pripravil svojih roditeljev, ker sta bila oba preje
umrla.

IV. Okolica 1  tomska je bila ena najbolj pustih 2  in mrzlih po¬
krajin rimske države in promet 3  z Rimom vsled velikanske daljave 4
skoraj nemogoč 6 . Prebivalci tega mesta, ki so nesrečnega izgnanca
na vsak mogoč način tolažili, so bili getskega rodu, ter mu kazali
svoje sočutje 6  tudi s tem, da so ga oprostili 7  vseh davkov in mu
podarili častni 8  venec, ko je po smrti Avgustovi zložil pesem na
njega v getskem jeziku. Pa vendar se Ovidij ni mogel sprijazniti 9  s
svojo usodo; vedno je nadlegoval 10  cesarja s prošnjami, naj mu
dovoli, da se vrne v Rim. Že se je bil dal Avgust vednim prošnjam
omečiti 11 , kar ga nagloma pobere smrt. Njegov naslednik Tiberij
pa se ni brigal za tugo in gorje 12  izgnanca. Edino tolažilo v bedi
je bilo 13  Ovidiju vedno pesnikovanje, četudi so njegove pesni iz
pregnanstva le žalostinke. Umrl je Ovidij v Tomih 59 let star 14
taistega leta kakor Livij, namreč 17. po Kr. r., po osemletnem pre¬
gnanstvu. Ovidijeva pevska žila je bila čudovite plodovitosti in ne¬
usahljiva 15 . To priznava sam rekoč:

«Pesmi so samo ob sebi prihajale v lepem merilu,

Bilo ubrano je vse, kar sem napisal že bil.»

33

Vse njegove pesni so čudovito uglajene 10  in nežne 17 , četudi izvirajo 1 ®
iz velike učenosti in zgovornosti. Zato so že njegovi prvi poskusi 19
vzbudili veliko pozornost 20  pri rimskem občinstvu. Izmed mnogo¬
številnih pesnij mladeniške dobe so posebno važne heroide, pisma
mitskih 21  žen zaradi tega, ker je Ovidij z njimi vpeljal novo vrsto
pesništva 22 . Še v taisti dobi se je začel pečati s tragično poezijo 23
in je spisal Medejo, v katerej kaže, kakor trdi Kvintilijan, kaj bi
bil mogel izvršiti 24 , ako bi bil muzin dar 25  raje brzdal 26  nego se
mu vdal. Tudi Tacit pravi: »Nobena Azinijeva ali Mesalova knjiga
ne slovi 27  tako kakor Ovidijeva Medeja ali Varijev Tijest.

V. Največjo slavo si je pridobil Ovidij z izdelki moške dobe 1 ,
v katerej je začel obdelovati 2  epiško tvarino. Imenitni sta dve deli.
Prvo delo obsega v 15. knjigah tiste pravljice, ki pripovedujejo
preobrazbe od ustvarjenja 3  sveta do izpremembe 4  Cezarjeve v zvezdo.
Ovidij je nameraval v dogotovljenih metamorfozah, kar je bilo ne-
dostatnega 6 , še zadnjokrat popiliti°, kar ga zadene ukaz 7  prognanstva.
V preveliki žalosti sežge metamorfoze in bile bi se lahko celo po¬
gubile, da jih niso preje prepisali njegovi prijatelji. Zatorej prosi v
poznejših pesnih čitatelje, naj prizanesljivo prezirajo 8  nedostatke 9
premalo opiljenega dela. S preobrazbami je hotel pesnik čitateljem
podati celotno zbirko 10  grških in italskih pravljic. Drugo delo, fasti
imenovano, je pesniški koledar 11 , v katerem pripoveduje pesnik začetek
rimskih praznikov in svetih obredov 12  po mescih in dnevih, in bi
bilo moralo obsegati dvanajst knjig; pa Ovidij ni v prognanstvu
nadaljeval 13  tega dela, čegar prva polovica 14  je bila v Rimu do¬
vršena. V tretji dobi, v prognanstvu, je zložil pesnik dve večji deli,
namreč pet knjig žalostink in štiri knjige pisem iz Ponta. V teh
dveh delih opisuje svoj žalostni odhod 16  iz Rima, nevarno vožnjo v
Tome in neprijetno življenje v tem mestu, ali pa milo prosi 16  pri¬
jatelje, da bi mu pri cesarju izprosili 17  pomiloščenje 18 . Posebno
ganljiva 10  so pisma pesnikova svoji soprogi, vsa pa so polna 20  velike
žalosti 21  nad izgnanstvom, posebno 22  pa polna vročih želj 23  po domo¬
vini. — Tvarina 24  Ovidijevih pesnij je tako mnogovrstna in mična 26 ,
pisava 20  tako duhovita in šegava 27 , verzi tako gladki 28  in opiljeni 29 ,
da si je v kratkem pridobil nebrojno število čitateljev. Zatorej po¬
nosno 30  pravi: «Moja dela se najbolj čitajo po celem svetu.» Zelo
čislan je bil Ovidij v prvih krščanskih 31  stoletjih, pa tudi v srednjem
in novem veku 32  so vzlasti njegove preobrazbe mogočno vplivale 33
na umestnost 34  in oliko, ker so se skoraj v vseh dobah marljivo

3

Bre/.nik, Latinske vadbe.

34

Čitale po šolah. Da je bil pa tudi pesnik sam najbolj ponosen na
metamorfoze, zatrjuje v dodatku k temu delu z besedami:

«Delo dovršil sem zdaj, uničiti ki ga ne more
Sila železa, ne ogenj, ne časov glodanje.

Koder se širi rimska oblast po zmaganih krajih,

Bodo me brali in slava bo moja živela na veke,

Ce je resnice kaj v tem, kar pravijo modri proroki.»

26. Pismo.

Bržko sem prišel v Itim in imel koga, komur bi pismo na Te
oddal, nisem imel nič važnejšega 1  storiti, kakor zahvaliti 2  se Tebi
odsotnemu za s  svojo vrnitev. Kajti spoznal sem bil, da si se Ti
nasvetujoč 4  proti meni precej možato 5  obnašal in se tudi zelo trudil 6
uresničiti 7  mojo vrnitev. Zatorej Ti odkritosrčno 8  priznavam, da mi
je manjkal v mojem največjem veselju 0  in tako zelo zaželenem
čestitanju 10  le Tvoj pogled ali bolje Tvoj objem, da 11  bi bila moja
sreča popolna 12 ; in (če) Te zopet enkrat nazaj dobim 13 , ne izjmstim 14
Te nikdar več. Dosegel sem tudi, kar zopet dobiti 16  je bilo po
mojem mnenju najtežavniše, znano čast 18  na foru, veljavo v senatu
in vpliv 17  pri poštenjakih v večji meri kakor sem bil želel. Zdaj
pa Ti hočem na kratko pisati vso svojo vrnitev, ker menim, da jo
želiš zvedeti vzlasti iz mojega peresa 18 , četrtega avgusta sem od¬
potoval iz Dirahija ravno tisti dan, ko je bil predlog o meni vzprejet 19 .
V Brundizij sem dospel 5. avgusta. Tukaj me je pričakovala 20  moja
Tulija ravno na svoj rojstni dan. Osmega avgusta, ko sem bil še
v Brundiziju, zvem iz pisma svojega brata Kvinta, da je bil v
centurijskem zboru predlog vzprejet, (ker) so vse starosti in stanovi
čudovito sodelovali 21  ob ogromni 22  udeležbi 23  Italije. OdBrundizijanov
slovesno vzprejet 24  sem potoval odtod tako, da so od vseh strani k
meni prihajali poslanci s čestitkami. Tako sem se približal Rimu.
Ko pridem do Kapenskih vrat, so bile stopnice 25  svetišč od naj¬
nižjega ljudstva prenapolnjene 20 . Ko mi je to svoje čestitanje iz¬
javilo 27  z gromovitim 28  ploskanjem 29 , me je proslavljala jednaka
množica 30  in ploskanje noter do Kapitolija; na foru pa in tudi na
Kapitoliju je stalo nebrojno ljudstvo 31 . Drugi dan, t. j. 5. septembra,
sem se zahvalil senatorjem v starejšinskem zboru. Glede 32  svojih
rodbinskih razmer 33  sem, kakor veš, zelo potrt 34 . Zatorej Ti ne
poročam 35  o vseh zadevah. Svojega brata Kvinta, ki se odlikuje 38  po

— 35 —

izredni vdanosti 37 , vrlosti in zvestobi, ljubim kakor ga moram. Tebe
pričakujem in prosim, da Svoj prihod 38  pospešiš 39 ; pridi pa s takim
srcem, da me ne pustiš brez 30  Svojega (dobrega) sveta. Meni se
snuje 41  nekak začetek novega življenja. Že pričenjajo nekateri, ki
so me odsotnega branili, srditi se nad menoj prisotnim in me očito
zavidati. Jaz Te zelo pogrešam 42 .

27. Mlada leta in značaj Hanibalov.

I. Hanibal, najstarejši izmed treh Hamilkarjevib sinov, je bil
rojen leta 249. pred Kr. r. v Kartagini v Afriki. Spomin 1  iz mladih
let ni bil za njega nič kaj vesel, ker so se Kartažani v zadnjih letih
prve punske vojne nesrečno bojevali v Siciliji pod vodstvom njegovega
očeta, četudi se Hamilkar sam ni Rimljanom nikdar umaknil, kjer
je bil poveljnik. Videl je tudi očeta vračajočega se v Afriko po¬
trtega 2  (vsled) izgube 3  otoka Sicilije, domovino svojo pa po velikanskih
stroških (za) vojno izmolzeno 4  in vsled nesreče ponižano 5 . Kmalu
potem je spoznaval strah in grozo 6  domače vojne, katero so po¬
vzročili najeti 7  vojaki v Kartagini, in goljufivost 8  Rimljanov, ki so
vzeli za afričanske vstaje 9  Kartažanom Sardinijo 10  in še povrh na¬
ložili davek 11 . Vsi ti žalostni 12  dogodki so brezdvomno hudo užalili 18
nežno srce bistroumnega dečka, pa tudi lastni oče mu ni prikrival
svojega sovraštva zoper Rimljane in je je že rano vzbujal v srcu
svojega sina. Ko je Hamilkar bogovom žrtvoval, dovršivši vojno v
Afriki (in) pripravljajoč 14  se na odhod v Idispanijo, je baje devet¬
letnega sina vprašal, bi li hotel ž njim v Hispanijo odpotovati. Ko
je nato začel Hanibal po otročji navadi ljubeznivo prositi 16 , da naj
se nikakor ne pomišlja vzeti ga s seboj v tabor, je oče odgovoril:
«Dobro 16 , ako mi obljubiš 17 , kar zahtevam.* Nato je prijel dečka
za desno roko, ga peljal k žrtveniku ter mu rekel žrtve se dotakniv-
šemu 18  priseči, da postane brž ko bo mogoče sovražnik rimskemu
narodu in da ne bode nikdar živel z Rimljani v prijateljstvu. Kar
je bil Hanibal tukaj prisegel z veselim 19  srcem očetu, je držal do
zadnjega dihljaja.

II. Da bi izgubo 1  Sicilije in Sardinije nadomestil 2  in karta-
ginsko moč z orožjem pomnožil, je bil Hamilkar leta 236. poslan v
Hispanijo, kamor je vzel 8  tudi, kakor smo že omenili, sina Hanibala
s seboj. Potem je v Hispaniji devet let neutrudno 4  delal 6  nato, da
se razširi punska oblast. Rimljani so se že bali, da hode začel vojno

3 *

36

zoper Italijo, kar ga nenadoma pobere 6  smrt. Je li se vrnil Hanibal
pred očetovo smrtjo v Kartagino ali še le po njegovi smrti, ne vemo
za gotovo. Leta 224. ga je poklical njegov svak 7  Hasdrubal, ki je
po Hamilkarjevi smrti skoro osem let imel vrhovno poveljništvo v
Hispaniji in je pogodbo z Rimljani tako obnovil, da naj bi mejila 8
reka Ibera obe državi, zopet v Hispanijo, četudi je Hanon v senatu
skušal zabraniti, da bi se povrnil Hanibal k vojski in privadil
vojaštvu 9 . Pa večina starejšinstva in uprav najboljši so sklenili vzlic
nasprotovanju 10  Hanona in njegovih somišljenikov 11 , da naj se pošlje
Hanibal v Hispanijo in podeduje 12  očetovo oblast. Še tri leta je služil
kot poveljnik konjeništva pod Hasdrubalom. Kjer je bilo treba največ
poguma in hrabrosti 13 , tja je poslal Hasdrubal vselej Hanibala,
kateremu so bili vojaki najbolj vdani 14 . Zatorej bi ne bilo nikakor
lahko določiti, ga je li vojskovodja ali so ga vojaki bolj ljubili 16 .
Takoj o svojem prihodu je vzbudil 16  pozornost vseli vojakov. Stari
Vojaki so trdili, da vidijo v njem pravo pravcato 17  podobo ljublje¬
nega vodje Hamilkarja, ker je imel Hanibal tak obraz 18  in ravno
toisto živahnost 19  v očeh. Njegova vztrajnost 20  je bila tolika, dani
mogel nobeden napor telesa utruditi ali duha premagati. Bil je naj¬
boljši 21  jezdec in pešec; znal je vrlo sukati 22  i kopje i meč. Vročino
in mraz je voljno prenašal, v jedi in pijači je bil zmeren. Časa
bedenja in spanja (mu) nista določevala 23  noč in dan. Od dela si
je odpočil 24 , kedar ga niso zadržavali imenitniši 25  opravki. Spanja
mu nista pripravljali 26  mehka postelj ali tihota, ampak delo. Po
obleki se ni nič ločil od ostalih svojih tovarišev; le vojaško opravo 27
in konje je imel najlepše 28 . V boj je navadno šel prvi, iz bitke pa
je zadnji korakal. Zato se tudi vojaki na nobenega drugega vodjo
niso bolj zanašali; saj so bili prepričani, da ima on največ poguma,
če 29  je treba podati se v nevarnost, največ previdnosti v 30  nevarnosti
sami. Nihče ni bil bolj pokoren (bolj pripraven za pokorščino) in
bolj sposoben 31  za poveljništvo kakor on.

III. Hasdrubal je pridobil v osmih letih mnogo ozemlja in
utrdil kartažansko oblast s tem, da je sezidal prostorno 1  in trdno
primorsko mesto, katero je imenoval Novo Kartagino. Ko je bil
leta 221. suženj nekega Hispanca zabodel 2  Hasdrubala iz osvete,
so izvolili zmagoviti vojščaki svojega ljubljenca 3  Hanibala s toliko
radostjo in tolikim soglasjem za poveljnika, da se starejšinstvo in
ljudstvo v Kartagini nista pomišljali potrditi 4  ga. Saj pa tudi ni
bilo moža, ki bi bil kedaj svoj narod bolje zastopal 5  nego Hanibal

37

katerega prištevamo po vsej pravici 8  najslavnejšim junakom 7  starega
veka. Imel je brez dvoma vse one lastnosti v največji meri, katere
mora imeti izvrsten vojskovodja, namreč izvedenost v vojskovanju,
hrabrost, veljavnost, vljudnost 8  in nesebičnost 9 , četudi starodavni
pisatelji o Hanibalovem značaju različno sodijo, se vendar strinjajo
vsi (v tem), da je bil velik vojskovodja in državnik 10 . Seveda svojska
mu je bila neka zvita premetenost 11 . V velikih nevarnostih se je
dostikrat posluževal zased in bojnih zvijač 12  in skušal kar naj¬
natančneje spoznati 13  značaj svojih nasprotnikov. Z največjo marlji¬
vostjo je pozvedoval 14  o nakanih 15  nasprotnikovih, o legi pokrajin
in o potih, o številu sovražnikov in o drugih (rečeh), katere vedeti
je bilo koristno 10  Njegovo pozvedovanje 17  je bilo tako izvrstno, daje
celo v Rimu imel stalne poročevalce 18 . Včasih je izpremenil obleko,
potem zopet rabil lasuljo 19 , da bi se obvaroval 20  napada, čudovito
je to, kolik da je bil njegov vpliv pri vojakih, katere je bil nabral
iz različnih narodov; nikdar se mu niso uprli 21 , četudi jih je trlo
pomanjkanje in velike težave. Kakor očarani 22  od ljubezni in za¬
upanja, so šli za njim brez pomisleka v velike nevarnosti in krvave boje.

Da je bil Hanibal človekoljuben in spravljiv 23 , razvidno je iz
tega, kako je ravnal 24  z ujetimi Rimljani po bitki pri Kanah.
Njihove zaveznike je brez odlarpnine izpustil kakor prej pri Trebiji
in Trazumenskem jezeru; pa tudi Rimljane je dal sklicati (ter) jih
je dosti prijazno ogovoril: «Jaz se ne vojskujem z Rimljani v
(njihovo) pogubo 25 , borim se za nadvlado in čast; jaz delam 28  na
to, da se Rimljani podajo moji hrabrosti in sreči.» Slednjič je bil
Hanibal tako nesebičen, da je porabil ves priplenjeni denar v raz¬
širjenje kartažanske oblasti, ne pa, da hi pomnožil svoje imetje in
spravljal zaklade. Tedaj mu tudi lakomnosti ne moremo dokazati.
To pa je res, da je hudo sovražil Rimljane, in to sovraštvo je bil
podedoval 27  od očeta. Zatorej se ni nikdar nehal bojevati zoper
Rimljane, tudi tedaj ne, ko je bil iz domovine izgnan. Rajši je hotel
umreti nego od sovraštva odifehati 28 .

IV. Vkljub 1  vsem tem poveljniškim vrlinam so mu Rimljani
očitali 2  nečloveško krutost in punsko nezvestobo. Resnice ni poznal,
trdi Livij, nič mu ni bilo sveto; ni imel nobenega strahu pred
bogovi; nobena prisega, nobena vestnost ga ni vezala 8 . Pa to trdijo
njegovi zakleti 4  sovražniki, ki so mu zavidali zaradi njegovih zmag,
ki so menili, da ne bodo brez nevarnostij, (dokler) živi Hanibal. Livij
ni nikjer mogel teh obdolžeb dokazati z resničnimi dogodki. Najboljši

dokaz r ’ zoper takšno obrekovanje je to, da so vzprejeli Hanibala vsi
narodi, kamorkoli je prišel, z veseljem ter se ga oklenili 0  kot reši¬
telja 7  in osvoboditelja in mu zaupali. Hanibala dolžiti nezvestobe
in izdajstva bi bilo krivično. Pa tudi neolikanosti 8  mu ni mogoče
očitati; kajti on je bil grškega jezika toliko zmožen 9 , da je nekaj
zgodovinskih 10  knjig spisal v grškem jeziku. S toliko izobraženostjo
se pač ne druži 11  barbarska surovost.

28. Bitka pri Kanali.

I. Po nesrečni 1  bitki pri Trazumenskem jezeru so izvolili Rimljani
starega 2  in izkušenega Kvinta Fabija Maksima za diktatorja in Marka
Minucija Rufa za konjeniškega poveljnika. Fabij je dobro vedel 3 , da
je konzul Flaminij bolj grešil z zanemarjanjem 1  svetih obredov in
avspicij nego z nepremišljenostjo in nevednostjo. Zatorej je podučil
očete, kako je treba božjo jezo potolažiti, in zapovedal decemvirom
v usodne knjige pogledati". Ko so bila sveta opravila 0  običajno do¬
vršena, je šel po Flaminijski cesti v Okrikul, da bi prevzel vojsko
od konzula Gneja Servilija. To vojsko je po sklepu starejšinstva
pomnožil z dvema legijama, kateri je bil nabral med 7  meščani in
zavezniki. Komaj je bil prevzel poveljništvo, kar dobi pismeno po¬
ročilo 8  iz mesta, da je punsko brodovje ugrabilo tovorne 9  ladije, (ki)
so vozile 10  živež iz Ostije v Hispanijo k vojski. Zato je bilo nabrano
veliko število vojakov, s katerimi so se oborožile 11  vse ladije, ki so
bile v Ostiji in pri rimskem mestu. Tem je bilo zapovedano, da naj
sovražno brodovje preganjajo in italske obale varujejo. Diktator
Fabij pa je šel 12  previdno za Hanibalom, ki je bil pustošeč v
Kampanijo prilomastil, pa s sovražnikom se udariti si vendar ni upal,
ampak pomikal 13  se je za svojim nasprotnikom po višinah 11 . Še tega
ni mogel preprečiti 16 , da ne bi odšel Kartažan s plenom obložen
iz Kampanije v Samnij. Vendar pa je premišljeno 10  obotavljanje
Fabijevo za nekaj časa obvarovalo 17  Rimljane porazov. Hanibal se
je odtod podal v Apulijo ter se za prezimovanje utaboril pri Gereoniju.

II. V Rimu pa je Fabijevo vojskovanje 1  vzbujalo 2  nevoljo, češ
da se z drznostjo in delovanjem 3  rimska država množi, ne pa s
počasnim preudarjanjem 4 , ki je imenujejo strahopetci previdnost 6 .
Zatorej je konjeniški podpoveljnik Minucij, ko je bil enkrat Hanibala
malo oklestil 0 , lahko izposloval, da se mu je izročilo poveljništvo nad
polovico vojske. (Ko) se mu je bila jednaka oblast podelila 7  kakor

30

diktatorju, pohiti 8  nizdolu in napade Hanibala, a ta ga zvabi 0  v
zasedo in popolnoma obkoli 10 . Izgubil bi bil vso vojsko, da mu ni
Fabij pritekel na pomoč. Osramočen 11  je združil Minucij svoj tabor
z Fabijem ter ga imenoval očeta, ker je rešil njemu in njegovim
vojščakom življenje. Hanibal je baje rekel, (ko) se je iz bitke vračal,
da se je vendar enkrat dež vlil z nevihto iz one megle 12 , ki je vedno
ob gorovju ležala 18 . Da bi se mogli bojevati z večjo drznostjo 14  in
silo 15  kakor v prejšnjih letih, so zbrali Rimljani za leto 216. osem
legij, blizu 80.000 pešcev in 6000 konjenikov. Saj so se bali, da bi
se jim ne izneverili zavezniki, ako bi jim ne pomagali kmalu ter
jih rešili Kartažanov, ki so grozovito razsajali 16  in pustošili po
njihovih zemljiščih. Vrhovno poveljništvo pa so dali novo izvoljenima
konzuloma Luciju Emiliju Pavlu in Marku Terenciju Varonu tako,
da sta drug 17  za drugim vsak po en dan imela vrhovno vodstvo;
pa o načinu vojskovanja nista bila edina. Leta je bil hud nasprotnik 18
plemenitnikov ter je izjavil pri odhodu iz Rima, «da se je vojna po
plemenitnikih v Italijo zavlekla 10  in da hode ostala v srcu 20  države,
ko bi še imela za vojskovodje več takih mož, kakor 21  je bil Fabij,
on da jo bode končal istega dne, ko ugleda sovražnika*. Emilij
Pavel pa je želel, da bi se postopalo 22  po Fabijevem načinu varno
in previdno, ker ni dvomil, da bodo Rimljani z odlaganjem 23  pre¬
magali Hanibala, ki ni imel živeža, ne pomoči, ne denarja, ampak
je živel od dne do dne o plenu 24 . Terencij Varon je zahteval, da se
takoj boj začne, da se ne bi Hanibal v Italiji udomačil 26  kakor v
zastareli 20  posesti. Večina vojakov se je strinjala 27  z bojaželjnim
Varonom. Toda tudi sovražniku je bilo dobro znano, da sta rimska
konzula različnega (značaja), nesložna in da sta dve stranki med
vojaki v vojski.

III. Vsled pomanjkanja živeža si je izbral Hanibal drugo bojišče 1 .
Prekoračivši reko Avfid je vzel Kane, kjer so nasprotniki imeli mnogo
živeža spravljenega 2 . Pred vasjo ob desnem bregu Avfida se je utaboril
z vso vojsko, ki je štela 3  nad 40.000 vojakov, tako da jim je v hrbet
pihal jug 4 , ki je po polju od vročine 6  izsušenem 6  vzdigoval 7  oblake
prahu, in da bi drvil 8  prah sovražnikom v obraz, ko bi se vnel boj
na planem 9 . Rimljani so šli za punsko vojsko (ter) so napravili glavni 10
tabor tudi na desnem bregu reke, na zapad 11  od Hanibalovega, a
manjega za 10.000 mož na levem Avfidovem bregu sovražniku neko¬
liko bliže. (Ker) je bila pokrajina pripravna 12  za konjeniški boj, s
katerim delom močij je bil Hanibal nepremagljiv, je poslal numidske

40

konjenike črez i - eko, da bi napadli vodonosce 13  iz manjšega rimskega
tabora. To se jim je tako vrlo posrečilo 14 , da so pridrli 16  celo do
taborskih vrat. Konzul Pavel, ki je bil spoznal, da je to bojišče zelo
ugodno sovražnikovim konjenikom, je komaj zabranil Rimljanom, da
niso prebredli reke in se v bojno vrsto postavili, to pa le s tem,
ker je imel 16  on tisti dan vrhovno poveljstvo. (Ne da) bi tovariša za
svet prašal, zapove drugi dan, t. j. 2. avgusta. Varon, ko je imel on
vrhovno poveljstvo, na boj zatrobiti 17  in odvede bojne trume črez
reko. Bojni red je bil tako postavljen, da je zapovedaval Pavel
rimskim kojenikom na desnem krilu, ki je bilo bliže reke, zavezniškim
konjenikom na levem krilu Varon, prokonzul Servilij pešcem v sredi
bojnega reda. 10.000 vojakov v manjšem taboru naj bi med boje¬
vanjem vzelo Hanibalov tabor, da se ne bi mogli sovražniki vanj vrniti.

IV. Hanibal je ravno tako razvrstil Rimljanom nasproti svoje
vojake; sredo bojne vrste je vodil sam z bratom Magonom, levemu
krilu je načeloval Hasdrubal, desnemu Maharbal. Rimljanom, (ki) so
bili obrnjeni proti jugu, je oviral razgled veter, (ker) jim je valil
prah ravno v obraz. Dve uri po solnčnem vzhodu so zagnali krik 1
od obeh stranij (ter) se napadli 2 . Rimski pešci so se hrabro borili
ter z vso močjo pritiskali 3  na sredo sovražne vrste, katero so na¬
meravali podreti 4 . Ali med tem so jako okretni 6  in boja vajeni
Hanibalovi konjeniki na obeh koncili strašno udrihali 6  po svojih
nasprotnikih, in ko so jih popolnoma užugali in skoraj vse poklali,
so se zagnali 7  rimskim pešcem za hrbet. Boj 8  je bil bolj krvav
kakor dolgotrajen. Predno je solnce šlo (za goro), je potihnilo 9
rožljanje 10  orožja. Vse bojišče je bilo napojeno 11  s krvjo in pokrito
z mrliči. Rimljani so bili celo potolčeni četudi junaško se boreči,
Padlo jih je nad 50.000, med njimi konzul Emilij Pavel, oba kve-
storja konzulov, prokonzul Servilij in Mark Minucij, ki je bil prejšnje
leto konjeniški podpoveljuik, 80 senatorjev in 21 tribunov. Ujel je
Hanibal v tej bitki samo 3000 pešcev in 1500 konjenikov. Ubežalo
je 7000 Rimljanov v manjši, 10.000 v večji tabor in okoli 2000 v
Kane same. Bežečemu konzulu Terenciju Varonu je sledilo komaj
50 mož. Ostanki obeh rimskih taborov so se združili (ter) srečno 12
prišli v Kanuzij, kjer jih je imenitna in bogata 18  Apulka Busa
podpirala z obleko, žitom in drugim živežem 14 , za katero blago-
srčnost 15  jo je odlikoval 16  senat po končani vojni.

O d d e 1 e k I 5

za šesti razred.

1. Kako so skrbeli Rimljani za svobodo.

I. Ošabnost zadnjega kralja je povzročila, da so mu svobodo-
željni Rimljani kraljevo oblast se silo vzeli. Največ slave si je z
izgnanjem ošabnega Tarkvinija pridobil 1  Brut, ki je bil ravno tako
vnet boritelj 2  (za) svobodo kakor pozneje njen varuh. Da se ne bi
dalo 3  ljudstvo pregovoriti po prošnjah ali kraljevih darilih, ga je
prisilil 4  priseči, da ne bode nikomur (več) dalo v Rimu kraljevati.
V kratkem se je ljudstvo svobode tako veselilo, da je hotelo vse
tudi najmanjše stvari odpraviti 5 , ki so spominjale kraljeve oblasti
in Tarkvinijevičev. Nič ni bilo tako razžaljivo 0  kakor ime Tarkvinij.
To ime je vzbujalo strah med meščani in je bilo zato zoprno 7 ,
ker je rimsko ljudstvo menilo, da so Tarkvinijeviči preveč navajeni
kraljevanja, da ne znajo kot zasebniki živeti, da je ime samo že
svobodi nevarno, da to ovira 8  rastočo svobodo. Ker je pa jednemu
izmed konzulov bilo ime Lucij Tarkvinij Kolatin in vsled tega njegovo
ime ni ugajalo ljudstvu, je sklical Brut vznemirjeno ljudstvo k zboro¬
vanju 0  ter ondi najprej omenil, da je treba svobodo z naj večjim
naporom braniti, da se ne sme nobena stvar prezreti, ki se tiče 10
svobode, da je rimsko ljudstvo tega mnenja 11 , da še ni vsa 12  svo¬
boda pridobljena, dokler se -nahaja kraljev rod, kraljevo ime ne
samo v državi, ampak celo v najvišji oblasti 13 .

II. Zatorej se je obrnil 1  Brut do svojega tovariša, ki je bil v
zboru navzoč, ter ga tako-le ogovoril: »Rimsko ljudstvo se spominja
in priznava, da si ti, Lucij Tarkvinij, kralja izgnal; ako še od¬
straniš 2  prostovoljno strah pred kraljevim imenom, bodeš pomnožil 3
svojo zaslugo. Odpotuj, prijatelj, in oprosti 4  meščane morda praznega
strahu, ker so vsi tega prepričanja, da bode s Tarkvinijevim rodom

tudi kraljeva oblast iz Kima odšla. Sodržavljani ti nočejo le tvojega
imetja vrniti, ampak tudi obilno 5  pomnožiti, ako bi kaj manjkalo.*
V prvem (trenutku) je ta ogovor konzulu Tarkviniju glas zaprl«.
Ko je pa čudeč 7  se novi in nepričakovani stvari začel govoriti, so
ga obstopili prvaki prebivalstva ter ga nujno 8  za toisto prosili.
Poslednjič mu je še njegov tast Spurij Lukrecij svetoval, da naj se
da 9  pregovoriti 10  skupni prošnji meščanstva. Konzul Tarkvinij Kolatin
je, boječ se, da se mu ne bi kaj hujšega pripetilo, odložil konzulstvo,
spravil vse svoje premoženje v Lavinij (ter) ostavil Rim za vselej.
Brut pa, ki si je v centurijskem zboru za tovariša izbral Publija
Valerija, je stavil po sklepu starejšinstva predlog pri ljudstvu, da
naj vsi (udje) Tarkvinijeve rodovine v prognanstvu živijo.

2. Horacij Koklit brani tibcrski most.

Izgnani kralj Tarkvinij je bil pribežal v Kluzij, kjer je vladal
mogočni lar Porsina, čegar ime je slovelo 1  po vsej Etruriji. V po¬
govoru ga je izgnanec prosil, da naj ne dopušča, da bi Tarkvinjeviči
kot siromaki 2  v prognanstvu živeli, ker so iz Etrurije doma 3  in iste
krvi in istega imena; nadalje ga je opominjal, da naj ne pusti
razvade 4 , da bi se kralji izganjali nemaščevaui. Nato se poda
Porsina s sovražno vojsko v Rim hoteč Rimljane prisiliti, da bi
Tarkvinija zopet nazaj sprejeli. Toda Rimljani, dasi prestrašeni,
postavili so se vendar v bran 6  in mesto z utrdbami obdali«. Eden 7
del je bil, kakor se je zdelo, zavarovan po obzidju, drugi pa po
reki. Janikula pa in vse, kar je ležalo na desnem bregu tiberskem,
si niso upali braniti. Ker so sovražniki od te strani prišli, se je po¬
dal Janikul po nenadnem 8  naskoku. Prišedši do Tibere, ki je tukaj
globoka in precej dere 9 , drevili 10  so se sovražniki, ker jim je za¬
upanje naraščalo, proti lesenemu mostu, ki bi jim bil skoraj pot v
mesto odprl 11 . A tukaj se je v bran postavil Horacij Koklit (ter)
odbijal 12  navale Etruščanov. Ko je pa videl, da njegova četa oma¬
huje 13  orožje in vrste zapušča, je grajal posamezne ter zaukazal
most za hrbtom podreti. Med tem pa je on, kolikor se je mogoče
braniti z enim telesom, sovražni napad vzdržaval. Ker je preteč 14
obračal grozne oči na etrurske prvake ter posamezne izzival 15  na
boj, so se sovražniki nekoliko časa obotavljali boj začeti. Med tem
ko so eden drugega spogledovali 16 , je vendar sram povzročil boj.

Sovražniki zaženejo bojni krik (ter) usujejo 17  puščice od vseli stranij
na Horacija Koklita, ki je z nasproti obrnjenim ščitom branil most.
Ko so ga že sovražniki z naskokom hoteli 18  odriniti 19 , sliši za seboj
ropot 30  podrtega mosta in krik Rimljanov, ki so se dovršenega dela
veselili, in reče: »Prosim te, sveti oče Tiberin, vzprejmi blagohotno 31
to orožje in tega vojuika v reko.» Oborožen kakor je bil, skoči v
Tibero in priplava nepoškodovan k svojcem, (dasiravno) je mnogo
puščic od zgoraj na njega letelo 23 . Zaradi njegove velike hrabrosti
postavili so mu hvaležni meščani kip na velikem trgu; polja pa se
mu je podarilo toliko, kolikor ga je mogel preorati v enem dnevu.

3. Brata Filena.

Od Kartagine proti Egiptu ležalo je ob moi’ju mesto Cirene,
naselbina Terjanov h Pokrajina v sredi med obema mestoma je bila
peščena in jednolična 2 , ker ni bilo nobene reke, nobene gore. Pa
kakor morje ob ondotni obali hudo divja 3  in valovi glen 4 , pesek
in velikanske pečine drvijo 5 , tako nastajajo tudi na suhem grozni
viharji, pesek od tal dvigujoči 0 , ki z veliko silo gnan 7  popotniku v
obraz in oči sili 8 . Za časa, ko so Kartažani večjemu delu Afrike
vladali, so bili tudi Cirenci mogočni in bogati. Ker se je površje 9
te pokrajine vsled viharjev vedno izpreminjalo, ni bilo stalne meje
med obema državama. To pa je povzročevalo hude in dolgotrajne
vojne. Ko so bili drug drugega 30  na suhem in na morju večkrat
premagali, so se bali, da ne bi zmagance in utrujene zmagalce
tretji 11  napadel. Zatorej naredijo premirje ter sklenejo, da naj po¬
slanci obeh mest ob istem času od doma odpotujejo; mesto, kjer
bi se srečali 13 , naj bi bila meja obeh narodov. Kartažani so poslali
dva brata, ki sta se imenovala Filena. Ta dva sta hitro potovala,
(dočim ) 13  sta Cirenca precej počasi hodila in vsled brezbrižnosti
prepozno prišla. Ko sta videla, da je stvar izgubljena, in sta se
doma kazni bala, sta očitala 14  Kartažanoma, da sta pred določenim
časom od doma šla. Naposled sta zahtevala, da naj se dasta Karta-
žana živa pokopati, ako želita, da bi bila ondi meja. Pogumno sta
brata ta trdi pogoj vzprejela in se dala 16  iz ljubezni do domovine
na onem mestu živa pokopati. Se mnogo let pozneje stali so kot
mejniki tisti žrtveniki, katere so bili Kartažani Filenoma posvetili.

44

4. Lega in prebivalci starodavne Afrike.

I. Kakor dandanašnji bila je Afrika tudi v starem veku naj¬
manj znani del sveta. Zatorej ni čuda 1 , da so nekateri učenjaki,
kakor Varon, celo menili, da je Afrika del 2  Evrope. Večina pa je
zmatrala, kakor trdi Salustij, Afriko za tretji del sveta. Ker je
Salustij po bitki pri Tapsu leta 46. kot namestnik 3  provincije Afrike
deželo in prebivalce natančneje spoznal, ve on o njej mnogo več
povedati kakor marsikateri drug pisatelj starega veka. Poleg tega
se mu je posrečilo, da je sam s pomočjo 4  tolmačev pregledal 6
punske knjige, ki so bile baje (last) kralja Hiempsala. On namreč 6
pravi v isti knjigi, ki ima naslov »Jugurtinska vojna«, da meji
Afrika na zapadu ob gaditansko ožino in ocean, na vzhodu ob
planjavo imenovano Katabatmos, (ki) je nagnjena proti Egiptu in
Egipet od Afrike loči 7 ; da so pokrajine proti jugu zaradi vročine
manj ljudnate 8  ali celo puščave 0 ; da obdaja Afriko na severni
strani 10  nemirno morje brez pristanišč 11 ; da je zemlja afriška
večinoma zelo rodovitna, za živinorejo primerna, neugodna sadjoreji
zaradi pomanjkanja vode 12 ; da je človeški rod zdravega telesa, za
delo vztrajen; da večino ljudij umre 18  za starostjo, izvzemši 14  one, ki
so izgubili življenje 15  v vojni ali po zvereh, katerih je ondi prav
mnogo.

II. Iz že omenjene 1  Salustijeve knjige tudi vemo, da so v Afriki
izprva bivali 2  trije narodi, ob morski obali Libijanci, za 3  njimi
proti zapadu Getuli, za 4  temi pa proti puščavi 5  Etijopi. K tem so
prišli potem pod Herkulovim vodstvom Medi, Perzijani in Armenci.
Ta dogodek so seveda nekateri 0  zgodovinarji prejšnjih časov tajili
ter menili, da so to Numidi si izmislili 7  s tem namenom, da bi
bili zaradi svojega početka od Grkov občudovani. Odkar 8  so pa
razlagatelji 9  egiptovskih stavb 10  temoto 11  tega svetovnega dela
nekoliko razjasnili 12 , nam je znano, da so se za 18  faraonov 14  v
resnici arijska 15  plemena po morju pripeljala na to obalo in da je
bil pozneje ta del dežele po njih imenovan Libija. Ker so se pri¬
seljenci z domačini 10  polagoma po zakonskih zavezah 17  pomešali, so
nastali 18  ob celej obali Afrike novi narodi; Mavri so zasedli po¬
krajine, (ki) so najbližje Hispaniji; Numidi so se polastili 10  morskih
obal, ki ležijo proti Tirenskemu morju, katero so imenovali Rimljani
«naše morje«; slednjič so bivali proti Sirtam in Tritonskemu 20
jezeru Libijani, h katerim so še prišli pozneje novi naseljenci, iz

45

svoje domovine Fenicije zaradi razprtij se someščani 21  pregnani.
Ko so se joa ti se sosednjimi ljudstvi pomešali, je nastal ondi nov
narod libofeniški 22 . Feničani, ki so si v Afriki nova bivališča po¬
iskali bili, so pozidali mnogo mest ob morski obali, kakor Hipon,
Hadrumet, Leptis in Kartagino, ki je pred vsemi slovela po svojem
bogastvu in moči svoji, dokler je niso Rimljani ponižali 23  in leta 146.
razdejali.

5. Numidski narod.

Med kartažanskim ozemljem in Mavretanijo je ležala Numidija,
domovina Numidov, ki so po Salustijevem mnenju bili potomci 1
Perzov, pomešanih z Getuli. Prvotno so se klatili 2  po krajih med
griči, (ki) so bili z grmovjem obraščeni 3 , in po širokih planjavah 4
prosto in svojevoljno 5 , ker jih niso bile vladale niti šege niti zakoni
niti kako povelje. V hrano 6  jim je služilo meso divjačine in pa
rastline 7  kakor živalim. (Ker) so se nestalno okoli pomikali 8 , so
imeli prenočišče 9  ondi, kjer jih je noč prehitela 10 . Zatorej so se
sami imenovali nomade, izraz, ki so ga polagoma Getuli pokvarili,
imenujoč jih Numide. Toda Numidi, ki so se s časom naveličali 11
nestalnega 12  življenja, (pri katerem) so vse svoje s seboj nosili,
skušali so sosede z orožjem ali strahom pod svojo oblast spraviti 13 .
V kratkem so si pridobili veljavno 14  ime in slavo, ker so se večjega
dela Afrike polastili. Po tem načinu življenja postali so Numidi
bojeviti ter so služili 16  pozneje kot čete v vojnah svojih kraljev ali
Kartažanov ali Rimljanov; saj Salustij in Livij omenjata 10  večkrat
numidsko konjeništvo brez uzde 17  in sedla objednem z bojnimi 18
sloni. Pa ravno iz tega neobrzdanega 19  življenja se je razvila ona
slaba lastnost 20 , katero Salustij graja. Numidi so se namreč za
mirno in redno 21  življenje malo brigali 22 , bili so nezanesljivi 23 ,
omahljivi, nesložni, nezvesti in po homatijah hrepeneči. ^Nobeden
Numidec ne gre, pravi Salustij 24 , za svojim kraljem; kamor vsakega
nagon žene, tja se razgube, vendar pa se to ne šteje vojaku v
sramoto. Taka je pri njih navada.* Ker so Numidi vrh tega še
prekanjeni 26 , ljuti 20  in spretni 27  bili, je bil boj ž njimi nevaren in
težaven, če tudi se niso posebno odlikovali na planem in pri ob¬
leganju 28  mest, so pa tem huje pritiskali na rimske legije, (kedar)
so branili domače griče.

46

6. Kornelija in njena sinova.

I. V vsej rimskej državi ni bilo bolj spoštovane žene', nego
je bila Kornelija, mati Tiberija in Gaja Graka. Po zgodnjej 2  smrti
njenega moža ni bilo vrlej 3  Korneliji za nič drugega mar* nego 5
za vzgojo 6  sinčkov, ki ju je čez vse ljubila. Bila je bolj ponosna 7
na to, da je bila mati Grakov, nego daje  bila 8  plemenitega Scipijo-
novega rodu. Ker se je sama odlikovala v grškem in latinskem
jeziku 9 , jima je najela 10  najboljših učiteljev, ki so ju podučevali v
raznih znanostih 11  zlasti pa v govorništvu. Ko je nekega dne neka
prijateljica, bogata kampanka, njej svoje dragocenosti 12  razkazovala,
jo je peljala Kornelija k postelji, v katerej sta spala njena ljubljenčka 13 ,
ter jej rekla: «To.so moje dragocenosti.» Stareji izmed obeh dečkov,
Tiberij Grak, jel se je, ko je bil prišel 14  v moška leta, potezati 15
za stradajoče 16  svoje someščane; a ko je za 17  poštene 18  svoje na¬
mene 19  bil dal življenje, ga je nasledoval njegov mlajši brat Gaj.

II. Ta ni brata Tiberija samo dosegal 1  v vseh vrlinah, ampak
tudi 2  v napačnih nazorih 3 , v nadarjenosti pa in zgovornosti ga je
celo zelo prekašal 4 . Gaj je nastopil deset let po smrti brata Tiberija
leta 123. tribunstvo po 5  istem vzgledu, bodisi da je hotel maščevati
smrt svojega brata, bodisi da si je hotel, kakor so menili njegovi
nasprotniki, pridobiti 6  kraljevo oblast. Zatorej je mnogo več zahteval 7
in strastneje kakor brat. Skušal je podeliti (rimsko) državljanstvo
vsem italskim prebivalcem 8 , razširiti 9  ga skoro noter do Alp, polja
razdeliti, zabraniti 10 , da bi kateri državljan imel več ko 500 oral
zemlje, kar se je bilo že enkrat po Licinijevem zakonu prepovedalo 11 .
Skušal je novo carino uvesti 13 , provincije obljuditi 13  z novimi na¬
selbinami, sodišča senatorjem vzeti in jih vitezom oddati 14 , predlagal
je, da bi se ubogemu ljudstvu žito po nizki 15  ceni dajalo; slednjič
ni puščal nič nespremenjenega 10 , nič v miru 17 , nič v pokoju 18 , nič v
istem stanju. Da bi vse te (namene) dosegel, podaljšal 19  je svoje
tribunstvo za drugo leto. A plemenitniki, ki so vsem tem namera¬
vanim 20  premembam hudo nasprotovali 21 , so izvolili za konzula Lucija
Opimija, največjega Grakovega nasprotnika. Ta napade nekega dne
Grakove privržence 22  na Aventinskem griču ter jih mnogo pokonča.
Gaj Grak je zbežal preko Tibere v neki gozd, a ker je Sprevidel,
da mu ni več rešitve, dal 23  se je prebosti 24  svojemu sužnjiku Evporu.
S strašno 25  krutostjo vrgli so zmagalci njegovo truplo v Tibero
kakor poprej Tiberijevo. Takšen konec življenja imela sta vrla sinova
ponosne 20  Kornelije, hčere Scipijona Afriškega.

47

7. Kraljeviči se prepirajo za nuniidski prestol.

I. Po drugi punski vojni je vzprojel P. Scipijon Afriški Numid-
skega kralja Masiniso, ki je bil kot zaveznik Rimljanov izvršil v
vojni 1  mnogo slavnih činov, v prijateljstvo. Da bi to prijateljstvo
dobro in zvesto ostalo, mu je podaril rimski narod vsa mesta in
pokrajine, (katere) je bil podjarmil. Po Masinisini smrti leta 149.
zasedel 3  je kraljevi prestol njegov sin Micipsa sam, (ker) sta njegova
brata Mastanabal in Golusa bolezni podlegla 3 . Ker je bil prileten 1
in bolehen, ga niso državni posli ničkaj veselili 6 ; zatorej se je pečal
raji z grško filozofijo, vladanje pa je prepustil, ker sta bila sinova
Adherbal in Hiempsal še dečka, svojemu nečaku 6  Jugurti. Le-ta je
bil čvrst (mož), lepe postave in tako nadarjen, da ni prekašal samo
svojih bratrancev 7 , ampak vse svoje vrstnike. Tudi se ni vdal raz¬
uzdanosti in lenobi, ampak se je marljivo vežbal 8  v jahanju, tekanju,
metanju puščic in v lovu, in je bil, dasi je vse v slavi prekašal,
vendar vsem drag. Ko je pa Micipsa videl, da je Jugurtina vrlost
Numidcem zelo všeč in so bili vsi za Jugurto vneti, se je začel
bati za prestol in za svoje otroke ter je mnogo sam s seboj pre¬
mišljeval, kako bi se ga iznebil 9 . Vendar pa si ni upal se silo ali
zvijačo rojakom tako priljubljenega moža odstraniti, kajti Jugurta
je bil hraber in po bojni slavi hrepeneč 10 . Ker je upal, da Jugurta
pogine, če ga pošlje v vojno, ga je postavil na čelo Numidcem, katere
je v numancijski vojni pošiljal Rimljanom na pomoč. P. Scipijon,
ki je bil tedaj poveljnik Rimljanom, ga je izprva skušal 11 , bodeli
Jugurta lepo poslušen in se rad podal v velike nevarnosti. Ta pa
je zaslovel po svoji neutrudljivi marljivosti 13  in veliki vestnosti 13  v
kratkem tako, da je (dajal) Scipijon skoro vse težavne opravke
Jugurti izvrševati 14 . Tukaj se je sprijaznil Jugurta z mnogimi
rimskimi plemenitniki, ki so ga podpihovali 15  obetajoč mu, da se
polasti vlade nad Numidijo, ako kralj Micipsa umrje. Jugurta, ki
je bil zelo bistroumen mož, je'spoznal kmalu-naravo Rimljanov ter
se prepričal 16 , da je v Rimu vse kupljivo. (Ko) je Scipijon mlajši
Numancijo razdejal, je poslal Jugurto domov ter pohvalil njegovo
hrabrost in zasluge v pismu, katero naj bi oddal stricu Micipsi. Vsled
tega je Micipsa posinil Jugurto ter ga napravil v oporoki skupaj s svo¬
jima sinovoma dediča. Nekaj dnij pozneje umrje Micipsa 1.118. pr. Kr. r.

II. Kmalu potem so se kraljeviči sešli 1 , da bi se o vseh za¬
devah med seboj sporazumeli 2 . Ko so se o vladanju države obširno

48

razgovarjali, je razžalil Hiempsal, ki je bil hude jeze 8 , Jugurto,
očitaje 4  mu neplemenitost rodu po materi. Ta izjava 5  je Jugurto
huje spekla nego bi bil kdo mislil. Zaradi nejedinosti so sklenili 0
zaklade razdeliti in državno ozemlje posameznim določiti. Ker se
je Jugurta bal, da ne bi res do tega prišlo 7 , je predlagal 8 , naj se
(izvršitev) obeh toček odloži na poznejši čas. Med tem pa je obema
bratrancema z vsemi sredstvi po življenju stregel 8 . Hiempsala, ki
se je bil podal v mesto Tirmido, je dal vladohlepni Jugurta po
svojih pomagačih 10  zavratno 11  umoriti. Ko se je bila vest o tem
zločinu po vsej Numidiji raznesla, je nastala domača vojna, v katerej
so se ločili Numidci v dve stranki. Večina je ostala zvesta Adherbalu,
za boj pripravnejši pa so jo potegnili 12  z Jugurto. Da bi mogel
svojega nasprotnika premagati, je zbral Jugurta kar največ vojakov 13 .
Pa tudi Adherbal, (ki) se je zanašal na množico svojih vojakov, se
ni ustavljal 14  boju. V bitki je premagal Jugurta, ki si je vojaško
izurjenost 16  kot mladenič bil pridobil v numancijski vojni, Adherbala
tako popolnoma, da je ta v rimsko provincijo zbežal in se potem
podal v Rim, hoteč se pritožiti o storjeni mu krivici in pomoči
prositi Rimljane. Premišljujoč svoje ravnanje v miru se je začel
Jugurta bati rimskega naroda ter je slednjič izprevidel, da se sme
zanašati le na lakomnost rimskih plemenitnikov in na svoj denar.
Kajti v Rimu je v tej dobi bogastvo več veljalo nego pošteno rav¬
nanje 10 . Zatorej je naročil poslancem, katere je z veliko vsoto denarja
v Rim poslal, naj starim prijateljem žepe napolnijo 17 , potem novih
pridobijo, naposled (pa) naj podkupijo, kogarkoli morejo.

III. Kmalu potem, ko so izročili poslanci po naročilu svojega
kralja velika darila onim, katerih vpliv je bil v senatu odločilen 1 ,
se je izpremenil ves srd plemenitnikov v blagohotnost proti Jugurti.
Celo tisti, ki so preje menili, da se mora Adherbalu pomagati in
umor Hiempsala strogo kaznovati 2 , so se dali 3  Jugurtinim poslancem
pregovoriti, da so umorili Numidci Hiempsala zaradi njegove krutosti
in da Adherbalova pritožba ni upravičena 4 , ker je svojevoljno bil
vojno začel. Ker je večina starejšinstva Jugurtino hrabrost hvalila
in se na vse načine potegovala 6  za tuji zločin in za nesramnost
kakor za slavo, je bila Adherbalova pritožba odklonjena 0 . Izmed
vseh se je temu (postopanju) najbolj protivil 7  Emilij Skaver, ker se
mu je studilo 8  umazano in nesramno podkupovanje 9  kraljevo. Pa
denar in laž sta premagala resnico in pravico. Senat sklene deset
poslancev v Afriko poslati, ki naj bi numidsko kraljestvo med

4<J

Jugurto in Adherbala razdelili. Te poslance si je Jugurta z istimi
sredstvi 10  pridobil in je dosegel 11 , da so mu dali pri delitvi rodo-
vitnejši del Numidije, ki meji na Mavretanijo, puste 12  in peščene
pokrajine pa Adherbalu. Ker se je Jugurta iz tega prepričal 13 , da
je v Kirnu vse kupljivo, je obrnil 14  svojo pozornost na Adlierbalovo
kraljestvo ter nenadoma prilomastil 15  v njegovo ozemlje z velikim
krdelom. A miroljubni in pohlevni Adherbal, videč 16  da mu sreča
ni ugodna, se ni liotel maščevati zaradi krivice, dasiravno mu je
bojeviti Jugurta mnogo pokrajin s konjeništvom opustošil, mnogo
ljudij ujel in se z velikanskim plenom v svoje kraljestvo vrnil. Da
bi vsaj tisto ozemlje obdržal, kar mu je pri delitvi pripadlo 17 , je
sklenil, rajši vse pretrpeti kakor boj začeti. Medtem pa je Jugurta
vse njegovo kraljestvo že v duhu napadel upajoč, da mu Adherbal
ne bo kos, če bi se v boj spustil zanašajoč se na prijateljstvo
rimskega naroda. Zdaj zbere Jugurta veliko vojsko ter prisili Adher¬
bala kraljestvo ali zapustiti ali z orožjem braniti.

IV. Vojski obeli se utaborita blizu 1  morja pri mestu Cirti. Zviti
Jugurta napade po noči sovražnike večinoma speče ter jih popolnoma
premaga. Skoro bi bil v Cirto bežečega Adherbala ujel, ako ne bi
bili mnogoštevilni 2  Italci 3 , ki so se v tem mestu s trgovino pečali 4 ,
zasledujočih Numidcev pregnali 6 . Medtem pa je Jugurto tolika želja
prešinila 6  Adherbala uničiti, da se ni niti za bogove niti za rimski
narod brigal 7 , in je po krvi Adherbalovi bolj koprnel 8  nego po vsem
drugem. Zatorej obleže mesto ter je napada z vso silo, da bi prej
Adherbala v svojo pest dobil kakor bi poslanci, katere je bil Adherbal
že pred bitko v Rim poslal, pri rimskem senatu pomoči izprosili.
Nepričakovano hitro 9  pridejo trije mladi možje v Afriko, ki so v
imenu rimskega starejšinstva Jugurti naznanili, da naj orožje od¬
loži 10  in raji 11  po pravi poti prepir reši nego z vojno. Pa Jugurta
je te (zahteve) odločno odklonil 12 , zatrjujoč, da mu je Adherbal
po življenju stregel in da je bil primoran se, ko je to zvedel, zločinu
v bran postaviti 18 , in slednjič'," da ne bi rimski narod niti prav niti
dobro postopal, ako bi mu ovire delal 14  glede mej narodnega prava.
Če tudi so poslanci rimskega senata brez uspeha ostavili 15  Afriko
in ni Adherbal niti prilike imel ž njimi govoriti, je vendar le
poslal, ko so glad in Jugurtini vojaki mesto hudo stiskali 1G , zopet
dva mu najbolj vdana Numidca v Rim, ki sta po noči skozi sovraž¬
nikove utrdbe do morja prišla in potem v Rim hitela 17 , noseč pismo
Adlierbalovo.

Breznik, Latinske vadbe.

4


— 50 —

V. Potem ko se je to pi smo  v rimskem senatu prebralo, so
bili odposlani stareji možje v Afriko, (ki) so že bili višja dostojanstva
opravljali. Najbolj se je Jugurta bal Emilija Skavra, načelnika tega
poslanstva, ki si je pridobil s strogim postopanjem 1  v Kirnu veliko
veljavo in se senatu nepodkupljiv 2  zdel. Prestrašeni Jugurta je prišel,
kakor se mu je bilo zapovedalo, v Utiko, da bi se opravičil in vzprejel
povelje rimskega senata. Poslanci so mu v imenu senata hudo pretili,
ker ni od obleganja nehal. Vzlic dolgotrajnemu dogovarjanju so odšli
poslanci vendar brez uspeha 3 . Koliko se je Jugurta za besede rimskih
poslancev brigal, je pokazal kmalu s tem, da se je takoj vrnil Cirto
oblegat. Italci, s katerih hrabrostjo je mesto sovražne napade od¬
bijalo, so se bili obleganja naveličali 4  in so Adherbalu svetovali,
naj sebe in mesto Jugurti izroči, samo življenje si naj od njega
izgovori, (ker) so upali, da jim bode Jugurta v strahu pred velikostjo
rimskega naroda prizanesel. In tako se je Adherbal, zaveznik in
prijatelj rimskega ljudstva, potem ko je bil pet mesecev oblegan,
podal. Jugurta je dal najprej Adherbala po groznih mukah 6  umoriti,
potem pa vse odrasle Numidce in Italce brez razločka posekati.

8. Bogastvo in mogočnost pokvarita 1  nravnost.

I. Pred razrušenjem Kartagine sta rimski senat in narod mirno
in složno 2  med seboj državo vladala; državljani se niso med seboj
prepirali 8  niti (za) slavo niti (za) nadvlado. Kajti strah pred sovraž¬
nikom ohranjeval 4  je državljane v lepih odnošajih. Ko je pa leta 146.
strah pred Kartagino izginil 6  in je bila tekmovalka 0  za (svetovno)
vlado 7  za vselej uničena 8 , je zavladal po državi mir in v Rimu jo
nastala velika obilnost vsega, kar smatrajo ljudje za najvažniše,
namreč denarja. V Rimu so se stekali neizmerni zakladi premaganih
dežel. Pred punskimi vojnami se je visoko čislalo uboštvo in varčnost
in rimska država je naraščala po marljivosti in pravičnosti; potem
pa, ko je strah bil izginil 9 , je nastopilo 10  to, kar prinaša blagostanje 11 ,
razkošnost in nebrzdanost. Ko so torej Rimljani to, česar so si v
hudih časih želeli, dosegli, bilo je to za nje bolj nevarno in bridko.
Kajti nesreča se, kakor pravi Tacit, potrpežljivo prenaša 12 , blago¬
stanje pa natančneje 13  izkuša 14  človeško srce, ker nas sreča navadno
spridi. Plemenitniki so zlorabili 16  svoje dostojanstvo, ljudstvo pa
svobodo, vsak je za se delal 10 , grabil, ropal. Doeim se je vse raz¬
kosavalo 17  med dve stranki, se je država, ki je bila v sredi, razbila.

51

Sicer so bili plemenitniki mogočiiiši vsled združitve, moč ljudstva
pa, ki je bilo brez organizacije 18  in razkosano, je bila v množici
manj vplivna. V vojni in miru so se vršili 19  vsi čini po volji malo-
katerih; ti so imeli v svoji oblasti (državno)' blagajnico, provincije,
dostojanstva, slavo in zmagoslavja.

II. Vsled vojaščine in revščine je ljudstvo (hudo) trpelo 1  in v
vojni dobljeni plen so vojskovodje delili 2  z malokaterimi. Medtem
pa ko so bili sinovi v vojni, so se izganjali stariši ali majhni otroci
vojakov s posestev. Brezmerna in nesramna 8  lakomnost, ki se je
bila objednem z mogočnostjo vgnezdila, je postala vir 4  vsega zlega,
izpodkopala 6  je vestnost, poštenost in vse dobre lastnosti Rimljanov;
vse je oskrunjala, vse uničevala, ničesar se ni bala 6 , nič spoštovala,
dokler se ni sama strmoglavila. Ker so pa vendarle nekateri 7  izmed
plemstva pravo slavo bolj cenili nego krivično mogočnost, se je začel
razpor med državljani, krvavi domači boji, ki so premnogokrat velike
države uničili 8 , med tem ko je hotela ena stranka drugo na vsak
način premagati in se brez usmiljenja 9  maščevati nad poraženimi.
Splošna 10  spačenost je bila čimdalje 11  večja, poštenja in pravice je
bilo zmiraj manj. Rimska država se je izpremenila iz najlepše, naj-
pravičniše in najboljše v najslabšo, najkrivičnišo in najostudnišo 12 .
Nazadnje je nastala tolika zmešnjava 13 , da je le moder in mogočen
vladar mogel urediti 14  velikansko državo, v katerej je živelo toliko
raznoterih narodov, ki so vsak svoj jezik govorili in vsak svoje
bogove častili.

9. Rimljani napovejo Jogurti vojno.

I. Skoro bi se bilo Jugurti posrečilo, da bi se mu njegov zločin
prizanesel; toliko moč je imel kraljev denar pri nekaterih mogoč¬
nežih v Rimu. Nazadnje se je vendarle sklenilo Jugurti boj napo¬
vedati, bodisi da se je senat ljudstva bal, bodisi da je novo izvoljeni
ljudski tribun Gaj Memij rimskemu ljudstvu grozni 1  čin Jugurtin
odkril. Predolgo bi bilo vse povedati, kako je Jugurta skušal vsako¬
krat kazni se odtegniti 2 . Tudi sedaj je poslal, ko je bil zvedel, da
se Rimljani na vojno zoper njega pripravljajo, svojega sina in dva
prijatelja v Rim, ki naj bi podkupili vse veljavne može. Ko so se
ti Rimu bližali 3 , popraša konzul Bestija starejšinstvo za svet, bi li
mu bilo po volji 4 , da se Jugurtini poslanci v mesto sprejmejo. Ko
je bilo posvetovanje končano, je dal konzul Bestija, kateremu je

4  *

— 52

bila Afrika kot provincija pripadla, poslancem senatov sklep naznaniti,
da morajo v desetih dneh Italijo zapustiti, ako niso prišli izročevat
kraljestva in njega samega. Kdo bi bil verjel, da se bodo Jugurtini
poslanci to pot 5  brez uspeha domov vrnili? Tu se je prvikrat to
uresničilo, kar je Scipijon iz Ilispanije odhajajočemu Jugurti rekel
svareč ga, da naj se poteguje 0  za prijateljstvo rimskega naroda raji
javno nego zasebno in da naj se ne vadi podkupovanja, namreč da
ni varno od malokaterih to kupiti, kar je (lastnina) mnogih.

II. Konzul Bestija, kateremu je rimski senat vojevanje proti
Jugurti izročil, imel je poleg vztrajnosti 1  mnogo lepih lastnostij i
duševnih i telesnih: Bil je čudovito utrjenega telesa, bistrega duha,
previden, v vojni prav izurjen in drzen 2  v nevarnostih in zvijačah
— pa vse te lastnosti je ovirala nenasitna lakomnost, katera bi se
dala omejiti 3  s tem, ako bi bili v vojni svet 4  voljeni nepodkupljivi 5
možje. Pa za podpoveljnike si je konzul sam izbral plemenite pri¬
vržence 0 , med njimi Skavra, katere je množina denarja od prave in
poštene (poti) zapeljala 7  na slabo. Ko je bila zbrana vojska v Afriko
prepeljana, je prilomastil 8  Kalpurnij drzno v Numidijo in bi bil
lahko v kratkem vojno končal, pa zviti Jugurta v tej stiski 0  ni
obupal ter je poslal nekoliko zaupnih 10  mož v rimski tabor, da bi
se pogajali 11  za premirje. Ko je pa zvedel, da se barantije 12  udele¬
žuje tudi Skaver, Kalpurnijev pajdaš in pomagač 13  v vseh rečeh, ki
je izprva zelo nasprotoval kralju, je sklenil osebno ž njimi za mir
se pogajati. Ko se je premirje začelo, se je podal kralj v rimski
tabor ter s kratkimi besedami govoril o sovraštvu (zaradi) svojega
čina, mir pa je tajno z Bestijo in Skavrom dognal, čegar pogoji so
se na videz vojnemu svetu predložili, ki je kar s površnim glaso¬
vanjem 14  pritrdil 15 . Kralj je moral' 6 , seveda samo na videz, kvestorju
Sekstiju izročiti mnogo konj in živine, begune in trideset slonov ter
majhno vsoto srebra, kraljestva ozemlje pa je obdržal nezmanjšano 17 .
Kdo bi bil v Rimu mislil, da si bo Jugurta v tako kratkem času
iz sovražnikov napravil prijatelje? O da bi vendar nesramna 18
barantija ne bila. oskrunila 19  imena rimskega naroda! Vojna bi se
ali ne bila smela začeti ali pa bi se bilo moralo vojskovati primerno
veličasti 20  rimskega naroda.

III. Tu bi utegnil kdo vprašati, kaj so počenjali rimski vojaki
v Numidiji (potem ko) je bil mir sklenjen, in s kakim srcem 1  je
prejelo rimsko ljudstvo vest o dogodkih v Afriki? Konzul Kalpurnij
Bestija, ki je za dobljeni denar bil sklenil mir, sramoten za Rimljane,

se je vrnil s svojo vojsko v rimsko pokrajino ter se sam od ondot
podal v Rim k volitvam 2  oblastnikov; v Afriki ostali poveljniki
rimske vojske pa so počenjali po 3  vzgledu svojega vojskovodje prav
sramotne* reči. Kakor kaka nalezljiva bolezen polastila 6  se jili je
bila tolika lakomnost, da so nekateri z denarjem podkupljeni Jugurti
slone nazaj dali, drugi begune prodali, eden del pa je plenil po
pomirjenih pokrajinah. V Rimu je bilo starejšinstvo vsled sramotne
pogodbe potrto, med ljudstvom pa se je širila 6  huda nejevolja
zaradi podkupnosti 7  oblastnikov. Ljudski tribun Gaj Memij je z
veliko prostodušnostjo in sovražnostjo (zoper) mogočnost plemstva
na mnogih shodih ščuval ljudstvo 8  s temile besedami: »Ne puščajte
države, ne puščajte svobode v nemar; vedite, da bode, če ne kaznujete
onih, ki so senatovo veljavnost, ki so državo sovražniku izdali, država
na prodaj o miru in o vojni. Ali naj živimo onim pokorni, ki so
državo v sramoto spravili? Glejte na to, da se tako velik zločin
ne pusti brez kazni. Želel bi, da po preiskavah in osebni izjavi 9
Jugurtini spoznate, kakšna je ona pogodba ali podaja, po katerej
Jugurta ni bil kaznovan za zložine. » Da bi se tem laže grehi onih
odkrili, katere je dolžil 10  podkupnosti, zahteval je slednjič, da naj
se Jugurta pozove v Rim na opravičenje 11 ; kajti če se je podal, ne
bo se ustavljal 12  ukazom svojih zmagovalcev. Ko je bil Memijev
predlog vzprejet, je prešinil vse plemenitnike velik strah. Kaj naj
bi bili počeli? Ali se ljudskemu sklepu ustavljali? Morali so če tudi
ne hoteč pritrditi.

IV. Zato je bil pretor Kasij v Afriko poslan, da bi Jugurto v
Rim pripeljal. Daši kralj, prišel je Jugurta, čegar predrznost in
ošabnost je bila Rimljanom dobro znana, vendar prav borno oblečen 1
v Rim hlineč strah. Že je hotel Memij v zbor privedenega 2  Jugurto
izpraševati, s čigavo pomočjo 3  in čigavim sodelovanjem 4  da je iz¬
vršil razna hudodelstva, kar se oglasi 6  tribun Gaj Bebij, katerega je
bil Jugurta z veliko vsoto podkupil, ter prepove Jugurti kot tujcu
v rimskem zboru govoriti. Daši je bilo ljudstvo, ki že prej ni bilo
la-alju naklonjeno 8  in je velevalo ga v ječo vreči, vsled tega hudo
razkačeno 7 , zmagala je vendar nesramnost tribuna Bebija. Slednjič
so se brez uspeha razšli. Jugurti in onim, zoper katere se je pre¬
iskava vršila, je rastel pogum, ker so na tak način ljudstvo v zasmeh
imeli. Ravno takrat se je v Rimu mudil 8  Gulusin sin Masiva, drugi
Jugurtiu bratranec, ki je bil po smrti Adherbalovi iz domovine po¬
begnil in se poganjal 9  pri seuatu za numidski prestol. Bilo bi prav

bilo temu Numidijo izročiti, ker' je bil Jugurta Rimljanom toliko
krivice storil in toliko zločinov izvršil. Med tem pa se je raznesel 10
glas, da je zvesti Jugurtin spremljevalec Bomilkar ubil Masivo.
Jugurta, ki je bil tolik zločin očitno zakrivil 11 , se je izprva resnici
ustavljal; ko je pa izprevidel, da njegov denar zoper nejevoljo (nad)
najnovejšim zločinom ne opravi nič, je odpotoval v nekaterih dueli
iz Rima, kjer bi ga bili skoraj ubili vkljub vladnemu zagotovilu 12 ,
da se mu ne bode nič žalega pripetilo, če pride v Italijo. Pri od¬
hodu iz Rima je numidski kralj tiho se nazaj oziraje baje izpre-
govoril one pomenljive 13  besede: »Glej, kupljivo mesto, (ki) bo po¬
ginilo, ko najde kupca.» Leta 110. pred Kr. r. so Rimljani zopet
vojno z Jugurto začeli in konzul Spurij Albin, ki je upal, da bo
vojno z orožjem ali zvijačo v kratkem končal, je odpotoval nagloma
v Afriko.

10. Ljudski tribun Memij pred zbranim ljudstvom 1 .

Dočim je rimsko starejšinstvo odlagalo in dvomilo, bi li sra¬
motno pogodbo z Jugurto potrdilo ali konzulov ukrep ovrglo 2 , je
sklical ljudski tribun Memij, čigar zgovornost je tedaj slovela, kmalu
po vrnitvi Bestijini ljudski shod. Da bi odkril hudodelstva pod¬
kupljivih 3  in lakomnih prvakov in prosto ljudstvo, kije  bilo spačeno
po lenobi in nemarnosti 4 , zopet vnel 5  za svobodo, ga je izpodbujal
s temile besedami: «Someščani°, veste li, kaj so vaši pradedje storili,
da bi si priborili svobodo? Oboroženi so se uprli 7  krivici. In vi, ki
ste svobodo od njih prejeli, za vladanje poklicani 8 , se ne bodete z
vso močjo potegnili 0  za svobodo? Saj še kupljeni sužnji ne pre¬
našajo krivičnih ukazov 10 . Morda bi kdo izmed vas vprašal: Ali se
naj tudi mi oborožimo in izselimo? Ne, ampak vi morate one
kaznovati, ki so državo sovražniku izdali in jo v veliko škodo in
sramoto pripravili. Ali se ne spominjate, kako stroga je bila pre¬
iskava zoper rimske plebejce po umoru 11  Tiberija Graka? Koliko
ljudij vašega stanu je bilo po ječah ubitih po porazu 12  Gaja Graka
in Marka Fulvija? Mari je obojno klanje ustavilo 13  zakonito posto¬
panje 14 ? Ne, marveč samovolja plemenitnikov. Iz tega lahko izpre-
vidite, kako ste bili v zadnjih petnajstih letih v zasmeh 15  ošabnosti
malokaterih in kako sramotno 10  so poginili vaši branitelji. Kdo pa
so ti ošabneži, ki so državo v svoje roke dobili 17 ? največji hudob¬
neži, grozni 18  lakomneži 19 , kateri zlorabijo 20  svojo zaupnost, čast in

00

vest, sploh vsa poštena in nepoštena (sredstva), da se le obogate 2 '.
Mislite li, da jih je sram in da se kesajo krivice in nepoštenosti?
Nikakor ne, marveč ponosni 22  se pokazujejo 23  pred vašimi očmi,
bahaje se s svečeniškimi 24  in posvetnimi 25  dostojanstvi. Ali dvomite,
da je eden del teh hudobnežev vam ljudske tribune pobil in krivične
preiskave zoper vas povzročil 20  in klanje? Bodete li tem prizanesli,
ker ste prepričani 27 , da se obnese 28  vaša milosrčnost vam v pogubo ?
Sploh je v državi bolje se ne spominjati dobrote nego hudobije,
kajti poštenjak postane (le) mlačniši 29 , če se za njega ne brigaš,
hudobnež pa predrznejši 30 .» S temi in jednakimi besedami je našteval
Memij grehe plemenitnikov in dosegel, da se je začela preiskava
zoper Jugurto in one rimske plemenitnike, katere je bil podkupil.

11. Rimljani od Jugurte poraženi se podajo 1  pod jarem.

I. Brej ko poročam o nadaljevanju 2  vojne z Jugurto, hočem
na kratko vzroke navesti, zakaj se ni posrečilo Rimljanom mahoma 3
Jugurto premagati in si Numidijo osvojiti. Vrhovno poveljništvo v
vojni so izročali navadno enemu izmed konzulov, katera so na eno
leto volili v centurijskem zboru. Plemstvo je iz ošabnosti in ne¬
voščljivosti na to delalo*, da ni bil izvoljen priprost 5 , če tudi izvrsten
mož. Dokler ni bilo plemstvo izprijeno, dobivala 0  je rimska država
tudi iz tega stanu vrle državnike 7 , ki so v vojni s hrabrostjo, v
miru s pravičnostjo skrbeli (za to), da so se državljani poganjali
za 8  krepost. Ko se je pa Rimljanov polastila lakomnost, ki razjeda 9
duševno in telesno moč, sta izginili pravičnost in poštenost. Denar,
po katerem nobeden moder mož ne hrepeni 10 , je imel tako omam-
ljivo moč 11 , da se mu tudi najvišji dostojanstveniki niso mogli
ustavljati. Ob kratkem 12 : V Rimu je bilo v tej dobi za denar vse
na prodaj. Te grde lastnosti Rimljanov je bil Jugurta spoznal, ko
je bil poveljnik pomožnih numidskih čet pred Numancijo, kjer je
bilo v rimski vojski mnogo plemenitnikov. Zatorej se je boril ves
čas zoper Rimljane bolj uspešno 13  z denarjem kakor z vojaki.

II. Ko je leta 110. pred Kr. r. konzul Spurij Albin v Afriko
prišel, da bi boj zoper Jugurto iznova začel, je našel rimske vojake
brez (pravega) vodstva in reda 1 , bolj hrabre z jezikom nego z roko,
niti za delo niti za nevarnost sposobne 2 . Vsled tega se je vojna
zavlekla 3 . Nekateri 4  so menili, da je to odlaganje zakrivil konzul

Albin, češ da ga je Jugurta z denarjem podkupil. Ko je prišel čas
volitev, je odpotoval konzul Albin v Rim, toda storil ni nič. Pred
svojim odhodom je pustil kot začasnega vodjo 8  v taboru svojega
brata Avla, čigar nezmožnost in nevednost 6  v vojskovanju sta rimsko
vojsko v največjo nevarnost spravili. Da bi se polastil kraljevih
zakladov, ki so bili v mestu Sutulu, je poklical meseca januvarja
vojake iz zimovnika na vojno zoper to mesto. Ker ga vsled ugodne
lege in hude zime ni mogel s prvim naskokom vzeti — kajti okoli
ozidja, (ki) je stalo na robu 7  strmega hriba, se je bilo izpremenilo 8
barje 9  vsled zimskih nalivov v močvirje — ga je začel oblegati,
bodisi da je hotel kralja še bolj prestrašiti 10 , bodisi da so ga za¬
kladi omamili 11 . Slednjič je zapustil mesto (ter) sledil kralju v od¬
daljene pokrajine; ta je namreč vodil svoje vojake, da bi rimskega
podpoveljnika tembolj zaslepil 12 , kakor bi se boja izogibal, po hribo¬
vitih 18  krajih in po stranskih potih 14 . V neki temni noči so Rimljani
v svojem taboru mirno spali 16 , kar napade Jugurta nenadoma Avlov
tabor z veliko silo. Rimljane je prešinil tak strah, da niso vedeli,
bi li bilo varneje bežati ali ostati. Ker so nekateri rimski vojaki
od kralja podkupljeni k sovražnikom prestopili, je bil Avel tako
popolnoma užugan, da je moral pod jako sramotnimi pogoji mir
skleniti. Premagani Rimljani so morali 16  pod jarem iti in Jugurti
besedo dati 17 , da zapuste v desetih dneh numidska tla, češ, ker jih
je žive izpustil 13  (iz svoje pesti). Jugurta pa je zopet po svoji želji 10
dosegel mir kakor z zvijačo tako posebno z denarjem.

12. Gaj Sni ustij Kri sp.

I. Gaj Salustij Krisp se je rodil 1. oktobra leta 8G. pred Kr. r.
v sabinskem mestu Amiternu iz plebejskega stanu 1 . Ker je bil bi¬
strega duha in ukaželjen, se ni hotel s poljedelstvom in lovom pečati 3
in v svojem rojstnem kraju ostati, ampak se je podal v Rim, da bi
se tukaj izolikal 8 . Kedaj se je v Rim preselil, katere učitelje je imel
in v katerih znanostih se je izobraževal 4 , nam ni poročeno. Ne samo,
da 8  se ni udal 6  kakor mnogi rimski mladeniči brezskrbnemu 7  in
brezdelnemu življenju, ampak sklenil je že kot mladenič pridobiti
si slave z duševno močjo in se kolikor mogoče ovekovečiti 8  meneč,
da je slava, bogastvo in telesna lepota minljiva in opotočna 9 , slavni
čini duha pa kakor duša nesmrtni. Vendar pa ga je mučila časti-
lakomuost kakor druge tako dolgo, da se je začel potegovati 10  za

javne službe, dasiravno mu v državi marsikaj ni bilo po godu 11 ,
namreč predrznost, podkupljivost in nenasitljiva lakomnost dosto¬
janstvenikov in plemenitnikov. Iz vsega, kar vemo o njegovih javnih
službah 12 , sledi, da mu sreča ni bila posebno naklonjena 13 . Kvesturo
je menda opravljal 14  leta 59. Kmalu potem, leta 52., je postal
ljudski tribun (ter) postopal kot hud nasprotnik 15  in tožnik 10  proti
Milonu, ki je bil Klodija umoril. Da je nasprotoval Pompeju vse
svoje življenje, razvidimo iz njegovih spisov. Cezarja pa se je pre¬
tesno oklenil 17 , da bi bil mogel uiti zavisti plemenitnikov. Vrh tega
je baje tako razuzdano 18  živel, da ga je leta 50. z mnogimi drugimi
iz starejšinstva izvrgel cenzor Apij Klavdij Pulher. Pravi vzrok pa
je bila le njegova prijateljska zveza s Cezarjem.

II. Salustij se napoti v Galijo k Cezarju, kateremu se z zvestobo,
postrežljivostjo 1  in neustrašljivostjo 2  tako prikupi 3 , da mu izroči, (ko)
se je bila leta 49. domača vojna začela, marsikatero važno opravilo 4
in ga odlikuje 6  se svojo naklonjenostjo in visokimi dostojanstvi.
Leta 47. vzprejel ga je diktator Cezar zopet v senat, menda kot
novo izvoljenega pretorja. Ko ga je bil poslal posredovat 0  k upornim
legijam v Kampanijo, ki se niso hotele v Afriko podati, ni nič
opravil; kajti legije so pogoje odklonile in bi ga Lile ubile, ako
ne bi bil nagloma v Rim odpotoval. Vendar to Salustija ni tako
prestrašilo, da se ne bi bil udeležil afriške vojne, ki se je začela
leta 46. proti Pompejevcem. Ko je Cezarju živeža primanjkovalo,
pošlje Salustija z nekaterimi ladjami proti otoku Cercini, kamor so
bili sovražniki mnogo žita spravili. Tukaj se mu je posrečilo sovraž¬
nike pregnati in mnogo žita v Cezarjev tabor v Afriko spraviti. Ko
je bila po bitki pri Tapsu vojna končana, je postal Salustij pro-
lconzul nove provincije, kjer je zelo obogatel. Vsaj ni dvomiti, da
je prinesel v Rim mnogo denarja; tega si je bil pridobil v deželi,
katere prebivalci so se bojevali zoper njegovo stranko. Sicer 7  je bil
leta 45. zatožen, češ da si je denar z oderuštvom pridobil 8 , toda
tožba je ostala brez uspeha \ bodisi da je bila krivda zatoženčeva
premalenkostna, bodisi da ga je Cezarjev vpliv obvaroval 10  obsodbe.
To je gotovo, da je imel odslej ogromno denarja, s katerim je kupil
na Kvirinalskem griču veliko zemljišča; ondi je napravil krasne vrte,
ki so bili po njem imenovani «horti Sallustiani». Te vrte s hišo vred
so si pozneje osvojili rimski cesarji, izmed katerih so nekateri, kakor
Vespazijan in Avrelijan, ondi bivali. Po Cezarjevi smrti leta 44.
pred Kr. r. se je Salustijevo življenje celo izpremeuilo 11 . On je dal 12

58

javnemu poslovanju slovo ter se pečal 13  ves čas s pisanjem zgodo¬
vine. Umrl je 15. maja leta 35. pred Kr. r., potem ko je bil posinil
sestrica 14 .

III. Salustij je prvi temeljito izobraženi 1  zgodovinar rimski. On
primerja dogodke z nravnimi odnošaji 2  dobe in kaže, kako so od
teh zavisni 3 . Zatorej slika 4  jedrnato te odnošaje in značaje dotične
dobe, in sicer po vzgledu 6  resnobnega 6  in strogega Tucidida, kate¬
rega je najnatančneje posnemal 7 , če se mu tudi ni celo posrečilo
doseči ga z natančnim razsojevanjem 8  in nepristranostjo 9 , se je vendar
trudil pošteno mu slediti 10  v resnicoljubju 11 . Salustij je takoj v za¬
četku izprevidel, kako težavno je pisatelju dogodke z besedami pri¬
merno izraževati 12 . Zatorej je počasi 18  napredoval in se zelo trudil 14
s popravljanjem 15  svojih spisov, če tudi je največja vrlina pri Tucididu
kratkost, prekaša ga v njej vendar Salustij. Zatorej je njegov slog 16
dostikrat tako kratek in skrčen 17 , da postaja nejasen. Iz Salustijevega
sloga 18  ne moreš nič iztrgati 19 , da se ne bi motila 20  misel. Kvinti-
lijan občuduje najbolj nevenljivo 21  naglost njegovega pripovedovanja.
Kdorkoli pazljivo prebira Salustijeva dela, izprevidi kmalu, da Salustij
obiluje z bistrimi 22  in resnobnimi mislimi. Dostikrat omenja 23  lepe
šege prednikov in izprijenost svoje dobe. Iz golega novotarjenja 24
skuša zanimati 26  z zastarelimi 26  oblikami, kakor jih je rabil Katon
Stareji. Salustij je spisal tri zgodovinska dela, katerih naslovi so:
Katilinina zarota, vojna z Jugurto in zgodovino (historiae), obsegajočo
rimske dogodke od leta 78. do 67. Izmed teli sta se prvi dve deli
celo ohranili, iz tretjega imamo samo odlomke.

IB. Kako so Rimljani Veje vzeli ?

I. Etrursko mesto Veji je stalo na visokem in strmem skalovju 1
ob rečici Kremeri in je bilo 12 milj od Rima proti severu oddaljeno.
V sredi mesta je bil grad, na katerem je stalo slavno Junonino
svetišče. To mesto, obdano z velikanskim ozidjem, je odbijalo 2  dolgo
napade Rimljanov, ki so se ga hoteli na vsak način polastiti, da bi
nevarno tekmovalko uničili 3 . Že Romul se je baje z Vejaui boril in
takisto tudi ostali kralji. A ker so Vejanom tudi drugi Etruščani
pomagali, so zmagali zdaj Rimljani, zdaj Vejaui. Leta 406. borili sta
se obe mesti s tako srditostjo 4  in takim sovraštvom, da se je kazal 5
zmagancem gotova poguba 6 . Nikdo ne dvomi, da bi bili Rimljani
podlegli, ako bi jim ne bili bogovi pokazali rešilne poti. Ko so

59

namreč Rimljani Veje že več let oblegali, so prišla v tabor poročila 7
o mnogih čudnih prikaznih 8 , katerih pa rimski vojaki niso ničkaj
vrjeli niti se brigali 9  za nje; na jedno vendar se je pozornost 10
vseh obrnila, ker je jezero v Albanskem gozdu brez dežja 11  ali
kakega drugega vzroka nenavadno narastlo 12 . Rimljani pošljejo takoj
poslance k delfskemu proročišču, da bi zvedeli 13 , kaj naznanjajo 11
bogovi s to prikaznijo. Pa prej ko so se poslanci vrnili, se je
našel 16  po sreči bliže 18  tolmač. Nekega dne pride prileten Vejan k
postajam in stražam rimskih vojakov, zasmehujoč brezuspešni trud
Rimljanov, (in) prorokuje 17 , da se ne bodo Rimljani prej polastili
Vejev, ko vodo iz Albanskega jezera (skozi prekop) izpustijo. Vojaki
pripeljejo tega vedeža 18  k vojskovodji, ki ga pošlje potem v Rim k
senatu. (Ko) so ga starejšine popraševali, kaj to pomeni 19 , kar je o
Albanskem jezeru v taboru izjavil, odgovori, da so se bogovi nad
Vejani razsrdili tistega dne, ko so njemu ono misel vdahnili 20 , da
bi domovini usojeni pogin 21  naznanil; (da) zatorej tega ne more
preklicati 22 , kar je tedaj prorokoval navdahnjen od boga 23 , (da) je
po proročnih knjigah in etrurskem vedeževalstvu 21  izporočeno, da se
tedaj posreči 25  Veje premagati 20 , če Rimljani vodo, kedar jo bode
v Albanskem jezeru preveč 27 , (skozi prekop) izpustijo na polja; (da)
pa bogovi, prej ko se to zgodi, ne bodo vejskega ozidja zapustili.
Ker so starejšine menili, da vedež ni zanesljiv 28  in ne zadosti vere
dostojen, so sklenili počakati poslancev in odgovora Pitijskega pro-
ročišča.

II. Med tem se je vojna z Vejani nadaljevala. Izid je bil
negotov; Rimljani so že obupali o človeški pomoči (in) zaupali 1
samo osodi in bogovom, kar pridejo poslanci iz Delfov s 2  pro-
rokovanjem Apolonovim, (ki) se je ujemalo 3  z odgovorom ujetega
vedeža 1 : «Rimljan, nikar ne zadržuj 5  vode albanske v jezeru; nikal¬
ne pusti, da odteče 0  po lastni strugi 7  v morje; daj (po prekopih)
izpuščeno na polja napeljati 8  in po jarkih 9  razdeljeno 10  izsušiti 11
potem šele predrzno naskoči.?- 2  sovražno zidovje, pomneč 13 , da ti
dojde 11  zmaga iz taistega mesta, katero oldegaš toliko let, po tej
usodi, ki se ti zdaj odkriva. Po dovršeni vojni nesi kot zmagalec
krasen 15  dar k mojemu svetišču, obnovi 10  svete obrede doma 17 , ki
so zanemarjeni 18 ; opravljaj 19  jih običajno.* Rimljani so težavno
delo takoj pričeli, da povodnjo ob Albanskem jezeru odpravijo 20 .
Zato so izkopali pod najvišjim obrežjem kotline 21  342 črevljev
globok rov 22  in potem so vsekali 23  skozi trdo lavo 21  noter do

GO

odprtega polja 55  šest črevljev globok in štiri črevlje širok kanal,
dolg 4000 črevljev. Ob ustju tega kanala so pozidali obokan na¬
biralnik 26 , iz katerega je tekla voda po peterih strugah 27  na rav¬
nino 28 , da tako razdeljena ni mogla do morja priti.

III. Ko je bilo to delo gotovo, so bili Rimljani v tem edini, da
je treba mesto Veje izdatneje oblegati. Zatorej je nižje ljudstvo
obljubilo, da se ne bode, če ga peljejo vojskovodje proti Vejem,
prej od ondod vrnilo, ko bode dobljeno mesto. Vrh tega imenujejo
Furija Kamila za diktatorja, ki naj bi bil po usodi določen 1 , da
porazi mesto. Ta se je takoj podal v tabor pri Vejili, da ohrabri 2
vojake. Kajti vse drugo ni vzel v poštev 3 , samo da se rimski vojaki
ne bi bali sovražnika. Izmed vseh naprav 4  okoli Vejev bila je naj¬
večja in najtežavnejša podzemeljski 5  rov, ki se je končal 6  pod grajskim
svetiščem boginje Junone. Po noči in po dnevu se delo ni nikdar prej
prekinilo 7 , ko so napravili pot v grad. Ge tudi se je iz ostale Etrurije
poročalo, da je vse mirno, je vendar napravil Kami! tudi okoli mesta
mnogo dvočelnih 3  utrdeb, deloma obrnjenih proti mestu, deloma proti
pomočnim četam, ako bi katere prišle iz Etrurije. Vse priprave 6  skrbno
dovršivši se ni mogel diktator več vzdržati, da ne bi pričel 10  z raz-
devanjem mesta. Sedaj zapove, kakor bi imel zmago že v rokah,
vojakom, naj za orožje zgrabijo. Ko so Rimljani od vseh strani
mesto napadli, so hiteli Vejani na obzidje radovedni 11 , kaj je to,
ker se že več dni ni bil nobeden Rimljan iz postaje ganil. Ob istem
času pridere oborožena četa Rimljanov iz podzemeljskega rova v
grad. Ker se je grajska straža branila podati se, jo posekajo
Rimljani. Ko so si na ta način grad osvojili, napade eden del
sovražnike na obzidju, drugi odpre mestna vrata, da se oblegajoči
Rimljani zadrve v mesto. Ko se je bil boj nehal in sta zmaga in
mesto bili dobljeni, povzdignil je baje Kamil roke proti nebu (ter)
prosil, da, če se kateremu bogov njegova in rimskega naroda sreča
prevelika zdi, (da) naj se ne obrne ta zavist v njegovo in rimskega
naroda pogubo 12 . Slednjič je obljubil delfskemu Apolonu deseti del
plena in v Rimu na Aventinskem griču pozidati svetišče Junoni,
katere podobo 13  so z veliko slovesnostjo 14  prenesli iz vejskega grada
v Rim.

Tako je bilo najbogatejše mesto v Etruriji, katero so Rimljani
deset let neprenehoma 15  oblegali, dasiravno je več porazov nekdaj
povzročilo 16  nego pretrpelo, poslednjič vendarle dobljeno in do tal
porušeno leta 396., k večjemu 17  svetišča so ostala 18  neporušena.

61

IV. V Rimu je nastalo, ko je počil glas o dobitvi Vejev, ne¬
popisno 1  veselje, če tudi so bili Rimljani za odločilni boj vse vestno
pripravili, kolikor je sploh s človeškim razumom 2  mogoče stvar po¬
spešiti, ker so izvolili najboljšega veščaka v vojskovanju za dikta¬
torja, je vendarle dohitela 3  zmaga vse rimsko prebivalstvo takorekoč
nenadoma. Tolik je bil strah pred mogočnimi Veji, da so pričakovali
ugodnega uspeha le od božje pomoči. Zatorej so se napolnila 4  še
prej, ko je senat kaj določil, vsa svetišča rimskih žen 5 , (ki) so se
zahvaljevale bogovom. Senat pak je določil štiridnevno zahvalo 0 ,
če tudi do sedaj še ni nobena tako dolgo, trajala o kakem prejšnjem
boju. Kamilov vzprejem 7  je bil slovesueji kakor katerega drugega
vojskovodje prej, (ker) so mu vsi stanovi in nebrojna množica na¬
sproti prihiteli 8 . Pred vsem so mu dovolili tako zmagoslavje, ki je
navadno mero posvečevanja 9  takega dne presegalo 10 . Peljal se je
na vozu, (v katerega) so bili vpreženi 11  štirje belci, na kapitol, da
je žrtvoval in Jupitra zahvalil za zmago. Svete opravke dovršivši
odložil je Kamil diktaturo slovesno 12 . Toda njegovo zmagoslavje je
bilo bolj slavno nego ugodno 13 . Zatorej je ta slovesnost 14  Kamila
odtujila 15  nižjemu ljudstvu, ki je smatralo vprego 11 '’ s štirimi belci
za preveliko prevzetnost 17 . Zdelo 18  se jim je tudi protiversko, da se
bogovom jednači 19  in ž njimi tekmuje v stvareh, ki se spodobijo le
bogovom. Saj se le Jupiter in Sol vozita s štirimi belci. Nadalje so
ga hudo napadali, češ da niso nič dobili od neizmernega vejskega
plena, katerega je bil Kamil za državno blagajnico prodal 20 , en del
pa Apolonu poslal. Ker se je bal Kamil, da bode obsojen, je rajši
šel prostovoljno v pregnanstvo v Ardejo, kjer je že več Rimljanov
v pregnanstvu živelo.

14. Metelova nepodkupnost prisili Jugurto k odločilnemu boju.

Ker je bila rimska vojska v Numidiji vsled lakomnosti oblast¬
nikov 1  poražena, so dali Rimljani vrhovno poveljuištvo 2  v vojni zoper
Jugurto za leto 109. pred Kr. r. novemu konzulu Kvintu Metelu,
odločnemu 8  in v vojskovanju izkušenemu možu, ki je bil, če tudi
nasprotnik ljudske stranke 4 , vendar ljudstvu po volji zaradi nepod-
kupnosti 5 . Ko je svoje dostojanstvo nastopil, se je pokazal prvič v
tem vrlega 0  in pametnega moža, da si ni izbral za podpoveljnike
podkupnih boljarjev, ampak dva pogumna in prav izkušena vojaka 7
iz prostega ljudstva, Publija Rutilija Rufa in Gaja Marija. Ko je

62

prišel novi poveljnik v Afriko, je bila v vojski tolika lenoba in raz¬
uzdanost, da mu je nastalo 8  več skrbi iz slabih odnošajev nego
pomoči in dobrega upa iz obilja vojakov. Zatorej je sklenil ne prej
začeti boja, dokler ne prisili vojakov vztrajati po starem redu.
Da bi vzroke 9  lenobe odpravil, je zapovedal, da ne sme nihče v
taboru kruha ali druge kuhane jedi prodajati, da ne smejo proda¬
jalci 10  za vojsko hoditi, da ne smejo prostaki 11  uiti v taboru niti
na potovanju sužnja imeti ali vozne živine 12 , da naj vojak sam nosi
hrano in orožje. Tudi se ni dal zadržati, da ne bi sam v spremstvu
podpoveljnikov nadzoroval 13  straž. In tako si je pripravil 14  v kratkem
zanesljivo vojsko bolj z odvračanjem od napak nego s kaznovanjem.
V tem težavnem položaju držal 13  se je Metel srednje poti 10  med
popustljivostjo 17  in strogostjo s toliko zmernostjo, da je čudovito
preustrojil 18  vso vojsko. Ko je Jugurta izprevidel, da se je položaj
izpremenil, je poskusil, obupajoč nad svojo srečo, zares podati se,
proseč samo za svoje in svojih otrok življenje. A Metel, ki je že
po izkušnji bil poznal Jugurtino nezanesljivost 10  in neverovnost, je
menil, da se da vojna končati le s tem, če se umori kralj; zatorej
ni miru, za katerega je Jugurta večkrat po poslancih prosil, niti
odklonil niti obljubil. Med tem pa je njegovim poslancem na tihem
prigovarjal z mnogimi obljubami, da naj Jugurto zlasti živega, če bi
se pa to ne posrečilo, umorjenega izročili. Ko je Jugurta zvedel,
da se poslužuje Metel njemu svojske prekanjenosti 20 , je sklenil v
hudi sili (stvar) z orožjem odločiti.

15. Jugurta ohrabruje svoje vojake pred bitko ob reki Matulu.

Naglo in strogo postopanje 1  Metelovo je Jugurto tako pre¬
strašilo, da je pričakoval rešitve le od zmage. Zatorej je nabral kar
največ vojakov vseh vrst 2 , da bi se mogel uspešno 3  braniti. Ustavil
se je na nekem griču blizu reke Mutula v prav dolgi 4  bojni vrsti
ter poučil Bomilkarja, katerega je bil slonom in delu pešcev na
čelo postavil, kaj naj stori; večjemu delu konjenikov in pešcev za¬
povedoval je sam. (Ko) so bile trume postavljene, se je podal k
posameznim oddelkom 5  konjenikov in pešcev (ter) jih rotil, da naj
njega in kraljestvo branijo zoper rimsko lakomnost; on (da) ne
dvomi, da jim bode boj lahek, ako se bodo spominjali prejšnje
hrabrosti in zmage. Kajti onim, katere so prej premagane pognali
pod jarem, se ni izpremenil duh, ampak vojskovodja; da je vse

63

preskrbel 6 , kar se njemu pristoji kot vojskovodji, namreč precej
visoko bojišče 7 , da bi se udarili 8  vešči z neveščimi, da se ne bi
bojevali neizurjeni 9  z izkušenimi v boju; in da ni opustil 1 " pozvedeti,
kaj počenja sovražnik in kje da je. Zatorej naj planejo na Rimljane
s pogumnim 1 ' srcem, (ko) se bode znamenje dalo. Če bodo sovraž¬
nike premagali, gotovo ne bode brez vspeha ves trud in vse zmage;
če bodo pa poraženi, bode ta dan začetek največje nesreče 12 . Slednjič
jih je moža za možem navduševal vsakega po 13  njegovi naravi,
jednega na ta, drugega na drug način z obljubami, pretenjem in
rotenjem.

16. Kako zelo so poslovali Lacedemonci starost.

Čim bolje se vzgajajo otroci, tem bolj spoštujejo stariše in pri¬
letne 1  ljudi. Pri nobenem stai’odavnem narodu ni bila vzgoja 2  tako
stroga 8  kakor pri Lacedemoncih, kjer so se morali 4  dečki in mlade¬
niči vaditi starost spoštovati. Zatorej je uživala 5  pri njih poštena
starost toliko spoštovanje, da je običaval Lacedemonec Lizander
trditi, da je Lacedemon najčastnejše 0  domovje starosti. Ravno take 7
(stvari), ki se marsikomu malenkostne in navadne 8  zdijo, smatrali
so Lacedemonci za častne 9  starčkom: jih pozdravljati, obiskovati 1 ",
se jim (na cesti) izogibati 11 , (pred njimi) vstajati, jih z doma in
domov spremljavati 12  in za svet povpraševati; same časti, ki se i pri
nas i v drugih državah tem 13  vestneje izkazujejo 14 , čim lepše 15  so v
vsakaterej šege 16 . Pa nikjer se starejšemu 17  ni dajala večja prednost,
nikjer ni bila starost bolj spoštovana 18  kakor v Lacedemonu. Celo 13
naslednji (dogodek) je izporočen: Ko je v Atenah ob času iger
neki starček v gledališče prišel, mu ni nobeden someščan ponudil 20
prostora; ko pa prikoraka do Lacedemoncev, ki so kot 21  poslanci
sedeli na posebnem 22  mestu, vstali so baje vsi in starčku sedež 23
ponudili 24 . Ker jim je gromovito 28  ploskalo 20  vse zbrano občinstvo
vzpričo tega, je eden izmed njih vstal ter rekel, da Atenčani sicer
vedo, kaj je prav, a storiti tega nočejo.

17. Bitka oh reki Mutulu.

I. Ko je konzul Metel neprenehoma 1  prodirajoč v notranjo 2
Numidijo najprej prišel v vzhodni del, ki meji ob rimsko provincijo,
je prehitel Jugurta njegovo vojsko po 8  neznanih 4  postranskih potih.
Tu se je razprostirala med reko Mutulom, ki od juga proti severu

64

teče, in sporednim 5  pogorjem štiri milje široka, pusta in neobdelana
planjava. Le okoli 0  reke, kjer je rastlo različno grmovje, so bivali 7
ljudje in živali. Iz srede tega golega 8  gorovja v stran 9  proti reki
raztezal se je po planjavi grič obraščen z divjimi oljkami, mirtovim
in drugim drevjem. Ob tem griču pričakoval je Jugurta prihod
Rimljanov, upajoč, da jih bode lahko premagal. Ko je Metel, (ki)
ni o sovražnikih nič vedel 10 , čez gorovje z vojsko prilomastil, zapazi
med grmovjem konje in Numide, ki so prežali 11  na njegovo desno
krilo. Brž ko izprevidi, da mu je pripravil Jugurta zasedo, ustavi
za nekoliko svojo vojsko, da izpremeni vrste na desnem krilu, ki je
bilo sovražnikom najbližje. Za bojni red je postavil trojno zaščito 12 ,
med oddelke je vrinil pračarje in puščičarje, vse konjeništvo pa je
postavil ob krilih. Ko je še vojake tudi s primernim ogovorom na
kratko ohrabril, je vodil tako postavljeno bojno vrsto v ravnino s
čelom 18  proti strani obrnjenim, da bi tem laže odbijal sovražni
napad.

II. Ker se je bal, da bodo Numidi s postranskimi 1  napadi njegovo
prodiranje ovirali in da ne bi njegovi vojaki vsled žeje poginjali,
je poslal k reki podpoveljnika Rutilija z nekaterimi kohortami in
konjeniki, ki naj bi prostor za tabor zasedli in zvezo vojske z reko
omogočili 2 . Komaj je zadnji oddelek Metelov bil mimo prvih Jugur-
tinih vojakov šel, kar pošlje Jugurta dva tisoč pešcev, da zasedejo
oni hrib, črez katerega so bili Rimljani pridrli. Kajti brezdvomno
je bil hrib pripraven, da postane pribežališče in zaščita sovražnikom,
(če) bi se umikali. Potem pa plane s konjeniki na zadnje Rimljane
tako silno, da zmeša povsodi njihove vrste naskakujoč zdaj od leve,
zdaj od desne strani. Ce jih je pa rimska četa začela preganjati,
se niso umikali trumoma na jedno mesto, ampak vsak na drugo
stran proti vsem vetrovom 8 , kakor jih je bil Jugurta že pred bojem
poučil. Dolgo je bil izid boja negotov, ker je Rimljane najbolj oviralo
težavno 4  in neznano bojišče. Slednjič — bilo je že proti večeru —
zbere Metel vojake na enem mestu, postavi jih zopet v vrste ter
naskoči 5  grič, na katerem se je večina Jugurtinih vojakov, od boja
utrujenih, ustavila bila. Pritisk Rimljanov je bil tako silen, da so
Numidi bojišče zapustili (ter) se v beg podali. Pa tudi Rutilij je
Bomilkarja, ki je proti rimskemu taboru ob reki Mutulu drl, ustavil 0
in v beg zapodil. Sloni, na katere se je Bomilkar najbolj zanašal, so
bili od drevesnih vej tako ovirani, da niso mogli v boju nič opraviti.
Rimljani so jih štirideset pobili, štiri pa ujeli. Ko so bili Numidi

65

s pomočjo noči, ki je že bila nastopila, pete odnesli, sta združila
Metel in li.utilij svoje čete. Veselje rimskih vojakov nad dobljeno
zmago je bilo nepopisno 7 . Vsak je hvalil svoje junaške čine.

18. 0 praznoverju.

Resnične in pomenljive* so besede 3  Ciceronove o praznoverju 3 :
«Praznoverje se je razširilo 4  med vsa ljudstva (ter) se je oklenilo
človeške slabosti. Zatorej oni mnogo koristi i sebi i svojemu bližnjiku,
ki se trudi praznoverje celo 6  odpraviti. Toda 5 , (če) se zatira 7  prazno¬
verje — prosim 8 , da se to dobro zapomni — ne odpravlja se vera.
Saj pameten mož® varuje navade svojih prednikov (s tem, da) ob¬
drži ' 0  sveta opravila in obrede; lepota sveta ter red na zvezdnatem
nebu 11  nas sili pripoznati, da je neko vzvišeno*® in večno bitje 18 ,
katero ima človeštvo čestiti 14  in občudovati. Kakor je torej treba
vero, ki je spojena s spoznavanjem prirode, širiti 15 , tako se morajo
korenine 18  praznoverja celo izpuliti. Kajti to te zasleduje in nadle¬
guje, in kamorkoli se obrneš, ti je za petami 17 , bodisi da si slišal
vedeževalca ali znamenje, bodisi da žrtvuješ ali za ptico gledaš; če
zapaziš Kaldejca ali prerokovalca 18 ; če se zabliskne ali zagrmi, ali
strela udari 1 "; če se je kaj čudnega 20  naredilo ali zgodilo; kakršne
prikazni se seveda 21  pripetijo tu ali tam 22 , tako da ti ni nikdar
mogoče z mirnim srcem bivati 23 *.

19. Mariju se da konzulstvo in vrhovno povelj ništvo
v vojni z Jugurto.

I. Po rimski zmagi ob reki Mutulu je postal Marij, ki je že
prej bil velik in slaven, če tudi najmlajši, vendar najodličnejši izmed
Metelovih podpoveljnikov. Vsaj vojaki so ga poveličavali 1  zaradi
njegove hrabrosti, zvedenosti v vojskovanju, stroge rednosti 2 , vztraj¬
nosti in bojevitosti 8 . Numidi so se ga bolj bali kakor (navadnega)
človeka, tako da so zavezniki ih sovražniki menili, da biva v njem nad¬
naraven 4  duh in da se mu vse (stvari) naznanjajo 6  po božjem migljaju.
Celo vojskovodja Metel se ni branil očitno pripoznati njegovih zaslug,
ker mu je pomagal vojaški red zopet vvesti 0  med vojake in Rim¬
ljanom zmago pripraviti. Marij se je pa tudi v vseh oblastvih tako
obnašal, da se je zdel vreden višjega 7  nego je bilo ono, katero je
opravljal. Zatorej je sedaj poželel po najvišjem dostojanstvu, po

5

Breznik, Latinske vadbe.

66

konzulstvu. Menil je, da ga je zaslužil, ker si je z vrlimi čini bil pri¬
boril dostojanstvo za dostojanstvom in se vedno odlikoval s poštenostjo
in marljivostjo. Pa kako naj bi si bil upal neplemeniti mož potego¬
vati se za konzulstvo, ker se ni mogel ponašati 8  niti s starostjo
rodbine niti z zaslugami svojih prednikov? Plemstvo je oddajalo
tudi zdaj konzulstvo med seboj od roke do roke, ker ni smatralo
nobenega novaka za tako imenitnega in tako vrlo zaslužnega, da bi
bil vreden tolike časti.

II. Ko je neizmerna želja po konzulstvu Marija mučila, mu je
povedal v Utiki žrtvujočemu drobogledec, da se mu prorokujejo
važne in čudne (stvari); zatorej naj v bogove zaupajoč to izvrši,
kar namerava; vse se bode dobro obneslo. Meneč, da drobogledčeve
besede merijo na to, kamor ga je tirala' srčna želja, je prosil Marij
Metela odpusta, da bi šel v Rim potegovat se za konzulstvo. A Metel,
v katerem sta se šopirili nadutost 8  in ošabnost, skupno zlo rimskega
plemstva, se je kar čudil njegovemu sklepu. Izprva mu je prigovarjal
prijateljski 3 , naj ne postopa tako nespametno in naj se ne obnaša 4
proti usodi, naj ne poželuje tega, kar bi mu rimski narod po
pravici odrekel. (Ko) je pa Marij večkrat toisto zahteval, ga je
Metel ošabno zavrnil: »Ti nas nameravaš zapustiti in se v Rim
podati, da bi se potegoval za konzulstvo? Ali ti ne zadostuje,
če postaneš z mojim sinom konzul?* Ta odgovor pa je Marija
tako razkačil, da se ni vzdržal niti čina niti besede, s katero bi
mogel Metelu nagajati 5 . Zatorej je pustil Marija, ki ga je nepre¬
nehoma nadlegoval zaradi odhoda, domov videč 6 , da mu ni več
zanesljiv, ampak sovražen. Marij je prepotoval 7  dolgo pot od
tabora do Utike pri morju v dveh dneh in eni noči. Odtod se je
vkrcal ter v Rim dospel v štirih dneh, upajoč, da mu bode vse po
sreči šlo.

III. Že pred svojim odhodom ni Marij ničesar opustil, s čimer
bi mogel začrniti' Metela bodisi pri vojakih, bodisi pri italskih
trgovcih, katerih je bilo veliko število v Utiki in ki so vsled dolgo¬
trajne vojne mnogo premoženja izgubili. S takim (postopanjem) je
bil vnel 2  vojake in trgovce rimske (za to), da so v Rim svojim
sorodnikom prav ostro pisali zoper Metela, poročujoč o vojski.
Gotovo 3  je, da so mu mnogi možje pripravljali pot do konzulstva
hvaleč ga na vse pretege. Vrh tega je skušala ljudska stranka 4 ,
(ker) so bili plemenitniki po Mamilijevem zakonu poraženi, novake
povzdigni 5 . Slednjič so tudi ljudski tribuni povzdigovali Marijevo

hrabrost ter ljudstvo ščuvali 6  zoper Metela, češ da ni sposoben 7  in
da kot plemenitaš kraljevske ošabnosti nalašč vojno zavlačuje, (ker)
ga poveljništvo preveč veseli. V Rim dospevši obrekoval 8  je Marij
Metela ter se maščeval 6  nad njim zaradi razžaljenja, zatrjujoč v
ljudskem zboru, da spravi, če se mu da polovica vojske, v kratkem
Jugurto ali živega ali mrtvega v oblast rimskega ljudstva. Zatorej
so hiteli kmetje in rokodelci 10 , opustivši svoja opravila, krdeloma"
v mesto, da bi glasovali za Marija. Tako je postal Marij, kmetskih
starišev 12  sin iz Arpina, za leto 107. konzul na silno željo 13  ljudstva
in ukazalo se mu je vojno vojevati z Jugurto.

IV. A Marij ni takoj odpotoval v Afriko, kakor bi se bilo moralo
zgoditi po sklepu starejšinstva, ampak mudil se je nekaj časa v
Rimu, deloma da bi vse potrebno za vojsko pripravil, deloma da bi
ošabno plemstvo, ki je novake zaničevalo, oštel 1  z ostrimi besedami.
Karkoli je zahteval od senata, vse mu je dovolil 2 , če tudi mu ni
bil naklonjen. Mislil je namreč, da vojaščina ne bode nikakor po
volji 3  ljudstvu in da bode Marij izgubil naklonjenost ljudstva. Pa v
tem se je senat zelo varal 4 . Kajti ko je začel Marij vojake nabirati,
se .je polastila premnogih tolika želja z Marijem iti, da so celo do-
služeni vojaki se oglašali. Saj si je marsikateri obetal, da postane
s plenom bogat in se kot zmagalec povrne domov. Vsak pa rad
verjame to, česar si želi. Zatorej je Marij nabral večje število vojakov,
kakor mu je starejšinstvo bilo dovolilo, ker jih ni nabiral po dosedanji r>
šegi iz razredov meščanstva, ampak izbral si je večinoma nemaniče 0 ;
saj je ravno ta stan 7  njega najbolj povišal 8  in slavil. Sploh je dognana
resnica 9 , da (kdor) po mogočnosti hrepeni, njemu služijo ravno nema-
niči 10  najbolje. Ko se je Marij v Afriko pripeljal, se je izognil Metel
sestanku" ž njim, ker ga je to razžalilo bilo, da se je provincija
Numidija dala Mariju.

20. Najhujše' v človeškem življenju.

Perzijski kralj je vprašal nekdaj tri modrijane, kaj je najhujšega
v človeškem življenju? Prvi pravi; ‘Starost združena z onemoglostjo,
revščino in boleznijo.* Drugi meni; ‘Bolnemu in vrh tega nepotr¬
pežljivemu 2  biti.» Tretji pa: »Najhujše v človeškem življenju je,
(ako) vidiš smrt pred seboj z zavestjo, da nisi nič dobrega storil na
svetu.» — Zadnjemu je kralj prisodil 3  plačilo.

21. Ksenofont ohrabruje svoje vojake.

I. Eden izmed tistili Grkov, ki so šli Čiru Mlajšemu na pomoč,
je bil tudi Atenčan Ksenofont, Ko se je boj pri Kunaksi nesrečno
končal 1  bil, ker je Cir izgubil življenje, je bil položaj za Grke zelo
nevaren 3 . Ker so Grki nad svojo rešitvijo že skoro obupali in nobeden
ni vedel, kako bi si pomagal 3 , je nastopil Ksenofont ter jih opominjal
v izvrstnem govoru, da naj ne obupajo in ne izgubijo poguma; saj
si z orožjem in hrabrostjo lahko življenje rešijo. Pričenja pa, kakor
so modri možje vselej običavali, pri bogovih, zatrjujoč, da jim bodo,
ker so prisego držali 4 , naklonjeni 5  in milostljivi, Perzom pa, ki so
jo prelomili, nasprotni in sovražni; da bogovi, v katerih rokah je
povsodi vse in ki povsodi jednako 6  vse vladajo, tudi v vojni od¬
ločujejo 7  in mogočne oslabljajo, slabe pa, če tudi so v veliki ne¬
varnosti, lahko rešijo. Potem jih spominja slavnih činov njihovih
pradedov, ki so, če tudi maloštevilni, z božjo pomočjo 8  premagali
nebrojne čete perzijske i na suhem i na morju; da se še vidijo 5
kot spomin na to zmagoslavja, največji dokaz pa da je svoboda
grških mest, v katerih so bili rojeni in vzgojeni. Nadalje jih opozarja
na to, da so pred nekaterimi dnevi se sami hrabre izkazali, ker so
mnogoštevilne'" sovražnike v beg zapodili. Ce so se s tako hrab¬
rostjo potegnili 11  za Cirovo vladarstvo, naj bi se tem radovoljneje in
pogumneje 12  bojevali za lastno rešitev. Boj bode za nje tem lažji,
ker so se s sovražnikom že skusili in ker se ne bodo sovražniki
upali trdovratno 13  se zoperstavljati.

II. Pa tudi tega naj ne bi smatrali za nesrečo 1 , da so nekateri
Cirovi zavezniki odpadli k sovražnikom. Tako nezanesljivi 3  ljudje
niso za boj, ampak vselej vneti 3  za beg in so ondi prvi. Torej je
bolje, da stoje v taboru premaganih sovražnikov nego v njihovem.
Glede 4  na konjeništvo, katerega nimajo, s katerim pa sovražniki
obilujejo, naj bi pomislili 5 , da konji sovražnikom le beg olajšujejo 0
in pospešujejo; da se ne bojujejo konji, ampak možje, ki so 7  na
zemeljskih tleh 8  varnejši kakor sedeč na konjih. Včasih se tudi
pripeti, da konji vsled bojnega 9  krika prestrašeni z jezdecem vred
bežijo. «če vas tedaj, » nadaljuje Ksenofont, »navdajata 10  velik
pogum in bojaželjnost, vas pa vendar to plaši, da ne bomo imeli
Tisaferna za vodnika in da nam ne bode hotel 11  kralj živeža dajati:
uvažajte, koliko boljši vodniki nam bodo ujetniki nego brezvestni
Tisafern, potem, je li bolje malo živeža kupiti za mnogo denarja,

ki nam kmalu poteče 12 , ali pa po dobljeni zmagi bogato 13  deželo
naših sovražnikov oropati in vzeti, kolikor se komu poljubi. Slednjič
se vam tudi rek ni treba bati, ki se vam zdijo neprekoračljive 11 ;
podali se bomo blizu 15  njihovih izvirkov, kjer jih bomo lahko pre¬
bredli 18 .* •

22. Jugarta Marija izdan umrje v Rima.

I. Ko je bil Jugurta Kapso in druga utrjena mesta in vrh
tega mnogo denarja izgubil, je poslal k svojemu tastu Boku, kralju
mavretanskemu, poslance, naj bi mu pomagal 1  Rimljane izgnati iz
Afrike ali vojno končati, ne da bi se mu kaj ozemlja vzelo. Pa
tudi združeno vojsko obeh kraljev je Marij tako popolnoma potolkel,
da je v tej bitki več barbarov poginilo kakor v vseh prejšnjih.
Torej je prosil kralj Bok Marija premirja. Ko se je to dognalo, je
zahteval Bok, naj bi prišel kvestor Sula, čigar dobrohotnost in na¬
klonjenost 2  je bil i osebno i po poslancih spoznal, da bi se posveto¬
vala o skupnih zadevah. Ko je ta odposlan se s kraljem sešel, je
vprašal kralja, hoče li mir ali vojno imeti 3 . Da bi se skupna zadeva
tem neodvisneje 4  razpravljala 6 , je poklical kralj prav malo mož na
posvetovanje (ter) rekel, da ni začel 6  niti hotel kedaj vojne začeti
z rimskim narodom, ampak da je branil 7  svoje ozemlje zoper ob¬
orožene (čete); da od nje, če je Rimljanom ljubo 8 , takoj neha; da
ne bode reke Moluhe, ki loči njegovo in Jugurtino kraljestvo, nikdar
prekoračil, pa tudi Jugurti ne devolil jo prestopiti. Rimljani naj se
sami z zvitim Jugurto bojujejo, katerega ne dobodo 9  lahko v pest.

II. Na to je Sula o miru in skupnih .zadevah prav obširno
govoril ter kralju izjavil: «Senat in rimski narod ne bodeta za¬
dovoljna' s tem, kar obljubuješ, ker so vaju Rimljani z orožjem
premagali. Ti moraš nekaj storiti, kar bi pristojalo 3  rimskemu
narodu, če izdaš Jugurto, katerega imaš v svoji oblasti, ti bode
rimski rarod prav hvaležen; potem ti pride za nagrado 3  njegovo
prijateljstvo, zveza in oni del Numidije, po katerem sedaj hrepeniš.
Kralj, ki je izprva ta pogoj odklanjal 4  zaradi sorodstva in zveze z
Jugurto, je obljubil naposled, večkrat nadlegovali 6 , vse po 6  volji
Sulini storiti. Določil se je kraj in čas. Upajoč, da se bode sedaj
vojna končala pod gotovimi pogoji, je prišel Jugurta vesel in dobre
nade poln na dogovor. Ko je pa korakal z nekaterimi spremljevalci
brez orožja na grič, kjer naj bi se pogajal s Sulo in Bokom o miru,
so ga napadli okoli griča v zasedi skriti Rimljani ter njegove

70

spremljevalce pobili, Jugurto pa je zvezanega pripeljal Sula k Mariju.
Zdaj je bil konec vojne v sedmem letu potem, ko se je bila začela. Daši
jo je prav za prav dovršil Sula, je vendar Marij slavil zmagoslavje
kot poveljnik na novega leta dan leta 104. pred Kr. r. Jugurta je s
kraljevim plaščem 7  ogrnjen 8  (moral) vklenjen stopati pred zmagal-
čevim vozom; kmalu potem pa je bil na povelje konzula Marija v
državno ječo, imenovano Tulianum, odveden, kjer je šesti dan od
gladu in mraza umrl.

23. Krez in Solon.

Solon, glasoviti grški postavodajalec 1 , pride neki dan na dvor 3
lidijskega kralja Kreza, ki so ga imeli za naj bogatejšega kralja na
svetu. Krez se ga razveseli ter mu pokaže, bahaje 3  se s svojo srečo,
vse svoje neprecenljive 4  zaklade zlata, draguljev 3  in raznovrstnih
dragotin 6 . Vendar Solon mu modro odgovori: »Nihče naj se ne čisla
srečnega, dokler živi.» Ta preprosti 7  odgovor kralju zamrzi 8 , in on
ves nevoljen 9  Solona odpusti.

Pa kako hitro se je izkazala 1 " resnica 11  teh besed! Mogočni
Cir napade Kreza, pobere mu vse dežele in zaklade in ga obsodi 12  na
grmado. Privezan 18  vrh grmade, katero že zažigajo, zavpije trikrat z
žalostnim glasom: "Solon, Solon, Solon! » Cir ga povpraša po pomenu 14
teh besed in Krez mu pove odgovor Solonov, ko mu je svoje bogatije
razkazoval. Cir ostrmi, pomišljuje nekoliko in ukaže ogenj pogasiti,
Kreza pa sneti z grmade; vrh tega ga vzame na svoj dvor in ga
ima vse žive dni za svojega prvega svetovalca.

24. Kako pogumne so se kazali Grki v nesreči.

Po bitki pri Kunaksi, v katerej je bil Cir Mlajši ubit, so se
posvetovali grški vojskovodje, bi se li vrnili v domovino ali nadalje¬
vali 1  boj zoper perzijskega kralja Artakserksa. V zboru je rekel
Klearh, eden izmed vojskovodij, to-le: »O da bi Cir še živel! Ker
je pa umrl, dajte Ariaju* naznaniti 1 , da smo kralja premagali in
da hočemo njega (Ariaja) na kraljevi prestol posaditi 2 , če pride
sem. Kajti vladarstvo je v zmagalčevih rokah. » To rekši, odpošlje
poslanca k Ariaju. Med tem pa so došli v grški tabor poslanci

* Ariaj je bil prijatelj in namestnik Čirov. Po bitki se je pa izneveril in
prestopil k Artakserksu.

I

perzijskega kralja, katerim je bil načelnik 3  Grk, po imenu 4  Falin.
V vojni svet privedeni so poslanci povedali 6 , da javi kralj Artakserks
Grkom to-le: »Ker sem Čira premagal in ubil, nimate nikakega upa
več na zmago ali rešitev; saj ste od vseh strani obdani od sovraž¬
nikov in neprekoračnih rek; oddajte svoje orožje (in) pridite prosit
milosti; ako to storite, si v tem položaju najbolje pomorete 6 .* Nato
je odgovoril Klearh: «Cir je res ubit, pa mi smo na onem krilu,
ker smo stali, zmagali; orožje oddati pa ni navada onim, ki so
zmagali; raj umrjemo v boju, kakor da bi orožje izročili.* Za njim
poprime za besedo Tebljan Proksen, drug vojskovodja 7 : «Ne vem 8 ,
zahteva li kralj orožje kot zmagalec 9  ali hoteč z nami zvezo in
prijateljstvo skleniti? Če je namreč zahteva, češ ker je zmagal 10 ,
je je mar treba zahtevati? Naj rajši pride in nam je vzame! Ako
je hoče pa s prigovarjanjem dobiti, naj pove, katero plačilo bode
vojakom, če mu voljo spolnijo 11 ?* Naposled je zopet Klearh velel:
»Poslanci, recite svojemu kralju, da smo svobodoljubni možje; ne po¬
trebujemo 12  nobene milosti od vašega kralja. Povejte kralju v našem
imenu, da mu bodemo oboroženi koristnejši prijatelji, če išče pri¬
jateljev ; ako se bodemo pa morali ž njim bojevati, bodemo se
vrleje bojevali, če orožje obdržimo, nego če je izročimo 18 .* Po teh
besedah so se poslanci vrnili h kralju.

25. Kaj so modrijani?

Na vprašanje, kaj so modrijani, je odgovoril Pitagora: »človeško
življenje in oni semenj 1 , ki se vrši 2  pri veliki slavnosti 3  iger vpričo 4
cele Grške, zdita se meni podobna; kakor se tukaj nekateri borijo 5
z izvežbanim telesom za slavo in čast 6  venca, tako druge zaslužek 7
in dobiček nakupovanja in prodajanja vodita 8 , pa se tudi nekateri 9
nahajajo, in sicer najimenitniši 10 , ki ne iščejo niti polivale 11  niti
dobička, ampak samo gledat 12  prihajajo in pazljivo premotrujejo 13 ,
kaj in kako da se godi 14 ravno  tako 13  smo tudi mi prišli kakor
na kak zelo obiskovan 1 ' semenj v to življenje iz nekega drugega
življenja in sveta 17  (in) služimo jedni slavi, drugi denarju, so pa
nekateri redki, ki se za vse drugo nič ne brigajo 18 , le bistvo 10
stvarij marljivo premišljujejo 20 ; ti se imenujejo hrepeneči 21  po
modrosti; in kakor je pri igrah najbolj imenitno 23  gledati, ne
da bi se (človek) potegoval 23  za kaj, tako mogočno 24  nadkriljuje v
življenju opazovanje 26  in spoznavanje stvarij vsa druga opravila.

Zemlja je edina’ izmed vseli delov narave, katerej smo, pravi
Plini j, zavoljo izrednih zaslug pridejali častitljivo 2  ime mati. Ona
nas o porodu vzprejme 3 , po porodu hrani, in (ko) smo enkrat na
svetu 4 , vedno ohranjuje 6 ; poslednjič, (ko) nas je ostala narava za¬
vrgla 6 , prav takrat nas ona objame s svojim krilom in nas pokrije 7
kakor skrbna mati. če smo pošteno živeli, nosi tudi 8  naše spomenike
in napise, varuje 3  naše ime ter podaljšuje 10  naš spomin proti krat¬
kosti življenja. Vode so zbirajo” v dež, zmrzavajo 12  v točo, naraščajo
v valove in se vlivajo' 3  v hudournike, ki vse, (kar) jim je na potu,
ali odnašajo ali razdirajo 14 . Pa 15  kako dobrotljiva, kako krotka, kako
prizanesljiva je zemlja, (ki) se nad nobenim človekom ne huduje.
Koliko da radovoljno, koliko prisiljena 10 ! S kako zanesljivo zvestobo
vrača izročeno posojilo”! Koliko in kako koristne živali rodi zavoljo
nas! Tem daje, ne da bi delale, iz usmiljenja 18  različno hrano' 9 .
Celo svojo notrino 20  nam odpira, (kedar) kopljemo zlato in srebrno
rudo 21 , železno in svinčeno kovino 22 , (kedar) iščemo dragega kamenja 23 .
Sploh se dajo tudi oni deli zemlje, ki se vidijo neplodni 24 , s 26  trudom
in razumom tako obdelati 26  in obsejati, da se zdi, kakor bi mati
sama svoje otroke priganjati hotela k delavnosti in iznajdljivosti 27 .
Slednjič bi trdil, da ni ne dela, ne kota na zemlji, ki ne bi imel
nobene koristi, nobene prijetnosti, nič občudovanja vrednega 28 .

27. Pompe j beži h  Tesalije in umrje v Egiptu.

I. Ko je Pompej v bitki pri Farsalu leta 48. pred Kr. r. videl,
da so tudi njegovi konjeniki, na katere se je najbolj zanašal, v beg
zapojeni, je šel z bojišča 1  obupavši nad uspehom 2  ter jahal v tabor
hoteč čakati izida. Pa Cezarjevi vojaki so naskočili tudi Pompejev
tabor, da bi porabili naklonjenost 3  sreče. Tedaj odloži 4  Pompej
poveljniške znake* (ter) jo ulije 6  na brzem konjiču proti Larisi,
kjer je našel malo svojcev na begu; pa tukaj ni ostal, ampak je
hitel s toisto naglostjo, spremljan od tridesetih konjenikov, k morju,
ne da 6  bi po noči prekinil potovanja. Do morja prispevši se je vkrcal
na žitno ladijo, da bi ušel Cezarju, (ki) ga je neprenehoma zasledoval.
V Amfipolju je vkrcan 7  ostal eno noč ter svoje prijatelje 8  sklical,

* Ti so bili: plašč (palndamentum), tunica laticlava in toga praetexta.

da bi se posvetoval, bi li poskusil z novic nabranimi vojaki braniti
provincijo Macedonijo ali bi si načrt napravil za nadaljnji beg. Pa
brž ko je zvedel o Cezarjevem prihodu, je ostavil ta kraj nabravši 10
denarja za silo" ter v nekaterih dueli prišel v Mitilene, kjer sta
ga pričakovala njegova soproga Kornelija in sin. Od viharja zadržan
se je mudil tukaj dva dni (ter) si preskrbel več ladij hitroplovk 12 ,
da bi tem laže bežal pred sovražniki. Z otoka Lesba je odplul v
Cicilijo in odtod je prišel na Ciper, odkoder se je hotel podati v
Sirijo. Ko je pa, zvedel, da je grad v Antiohiji od sovražnikov
zaseden s tem namenom, da bi njemu vhod zabranili 13 , je izprevidel,
da bi prišel v smrtno 14  nevarnost, ko bi se v Antiohijo podal.
Med tem se je širila 15 ' vest o prihodu Cezarja, ki je menil, da je
treba Pompeja preganjati, da ne bi zopet drugih čet nabral (in) ž
njimi vojno obnoviti mogel. Zatorej je odjadral Pompej, (brž ko) je
pobral 16  denar pri zakupnikih 17  in ga tudi od nekaterih zasebnikov
prejel ter dva tisoč mož oborožil, v Peluzij, misleč, da bode v Egijitu
brez 18  nevarnosti in da ga bode mladi Ptolomej dobro sprejel, zato
ker je bil njegovemu očetu povrnil kraljevi prestol. Pa ta up ga je
varal.

II. Ondi je bil kralj Ptolomej Dioniz, glede 1  na starost še
desetleten deček, ki je bil pred nekaterimi meseci s pomočjo 3  svojih
sorodnikov in prijateljev sestro Kleopatro s prestola pahnil, s katero
bi bil moral po očetovi volji skupno 3  vladati 4 . Taje  nabrala v Siriji
veliko vojsko, hoteča s silo vrniti se v domovino. Ravno sta obe
vojski si pri Peluziju nasproti stali pripravljeni za boj, ko prijadra
premagani Pompej ter pošlje zaupajoč svojini zvezam 5  s prestolom
in drugim ugodnostim kraja poslance h kralju, da bi ga glede 0  na
prijateljstvo z očetom vzprejel v Aleksandrijo in v nesreči ne za¬
pustil. Pa kraljevi prijatelji, ki so zaradi njegove mladoletnosti 7
oskrbovali 8  vladne posle, so bodi si od strahu, da ne bi Pompej
zasedel Aleksandrije in Egipta, bodi si iz brezozirnosti °, kakor dosti¬
krat v nesreči postanejo iz ..prijateljev neprijatelji, njegove poslance
prijazno 10  odslovili ter mu veleli, naj h kralju pride; sami pa so
poslali po tajnem sklepu 11  kraljevega vojskovodjo 12  Aliilo, moža iz¬
redne predrznosti, da bi umoril Pompeja. Ta se je z nekoliko vojščaki
v malem čolniču peljal Pompeju naproti in mu rekel prijazno po-
zdravivši 13  ga v imenu 14  svojega kralja, da ni varno z veliko ladijo
peljati se do brega, ker je morje ondod jako plitvo 16 . Pompej nič
hudega ne pričakujoč 16  šel je na egiptovsko ladijo, ki se je takoj

74

odpeljala proti bregu. Dolgo je bilo v čolnu 17  vse tiho 18 , nihče ni
niti besedice zinil 19 . Tu vpre Pompej svoje oči ves začuden 20  v
Septimija in mu pravi: »Prijatelj, meni se zdi, da te poznam. Ali
nisva bila nekdaj skupaj v vojski?* Septimij je le z glavo prikimal
in zopet je bilo vse tiho kakor v grobu 21 . Prišedši do kraja podal 22
je svojemu tovarišu roko, da bi laže stopil na suho, ali v tem mu
Septimij od zadej porine 23  meč v hrbet, a spredaj je Ahila mahnil 24
po njem. Ko je Pompej videl, da se mu bliža 25  smrtna ura 30 , seje
zavil 27  v svoj plašč in je mirno 28  sprejemal krvave 20  udarce.

III. Soproga, sin in prijatelji so od daleč plakaje' gledali,
kako je Pompej vsled ran se zgrudil 2  na tla. Umrl je 29. sep¬
tembra leta 48. pred Kr. r. star 58 let. Morilci so mu odsekali 3
glavo, truplo pa so nago vrgli na obrežje. Pri mrliču je žalosten
stal Pompejev zvesti oproščenec* Filip, (ki ni) pustil, da bi zveri
požrle 5  mrtvo telo njegovega gospodarja. (Ko) so se radovedni 6
ljudje 7  razšli, je opral 8  krvaveče 9  truplo, potem pa je ob morskem
bregu pobiral razmetani les 10  razbite 11  ladije ter ga znašal na
grmado. Tu stopi 12  pred njega star Rimljan, ki je tudi nekdaj
služil v Pompejevi vojski, in ga ogovori: »Kdo si ti, ki narejaš 13
grob slavnemu Pompeju?* "Njegov oproščenec,- odgovori mu blagi
Filip. Na to pravi 14  Rimljan dalje: «Daj, naj se tudi jaz udeležim 15
pokopa 10 , da si nekoliko olajšam 17  težko svoje srce.» Zdaj sta se¬
žgala mrtvo truplo preslavnega rimskega poveljnika, pepel sta po¬
kopala, na grob pa položila kamen z napisom: »Tukaj počiva slavni
Pompej. »

28. Sokrat.

(Jb času nesrečne peloponeške vojne zdivjali 1  so mnogi Atenci
in jeli zelo 2  razsajati 3 . Med malim številom tistih, ki so staro
poštenost čisto 4  in neoskrunjeno 5  ohranili, je bil tudi Sokrat, naj-
modrejši mož tistih časov. Ves vnet 6  za vzgojo atenske mladine
nabere si lepo število učencev ter jim brez plačila 7  nauke 8  modrosti
razlaga. V neki ulici 9  sreča 10  mladeniča, ime mu je bilo Ksenofont,
dene 11  brž palico 12  počez 13 , da ne more mimo, in mu reče: »Dragi
mladenič! povej mi, kje se dobiva 14  moka 15 ? — »Na trgu.* — »Kje
pa olje?* — »Tudi na trgu,* odgovori mu mladenič. »Kam pa je
treba iti, da človek moder in dober postane?* Mladenič umolkne
in ostrmi. «Hodi za menoj, jaz ti povem,* reče Sokrat, in od tedaj
sta bila neločljiva 16  prijatelja. — Tako si nabira 17  mladeničev in

jih izprehajaje se na trgu, pod lopami 18  ali po vitih uči; pa kako?
S kratkimi vprašanji ' 9  jih napeljuje 20  k spoznavanju najvažnejših
resnic 21 . Tako so se učili spoznavati sami sebe in svoje dolžnosti.

29. Korist spomina.

Umetnost spominjanja je baje prvi učil Simoniči Cejski 1 . Pri
Kvintilijanu beremo v obče znano 2  bajko. Ko je Simoniči za dogovor¬
jeno 3  plačilo 4  bil skoval venčanemu borcu 5  pesen, kakršna se na¬
vadno 6  zloži (na čast) zmagalcu, bil se mu je del plače odrekel 7 ,
ker je pesen podaljšal 8  v proslavo Kastorja in Poluka, po navadi
pesnikom zelo priljubljeni 9 . Zatorej se mu je velelo (ostali) del plače
zahtevati od onih, katerih čine je bil slavil. Onadva pasta mu to, kakor
se pripoveduje, izplačala. Kajti ko je bil slavnosten obed " 1  na čast
taiste zmage in je bil tudi Simonid k pojedini povabljen 11 , gaje  neki
sel ven poklical 12 , ker sta ga dva mladeniča, (ki) sta bila prijahala
silno želela 13 . Teh sicer ni našel, vendar je izprevidel iz izida, da
sta mu bogova hvaležna. (Ko) je bil komaj črez prag stopil 14 ,
zrušila se je. dvorana 15  na goste in je tako razmesarila 10 , da niso
sorodniki obrazov in udov pobitih, (katere) so za pogreb iskali 17 ,
na nobeden način mogli spoznati 18 . Nato je Simonid spominjajoč se
reda, po katerem je vsakateri sedel 19 , trupla sorodnikom 20  izročil.

30. Ciceron kot govornik.

I. Ce tudi so učenjaki v naši dobi o Ciceronovem značaju raz¬
lično sodili, govorniške slave se mu vendar ni upal nihče kratiti. On
je postal pravi umetnik' v zgovornosti. Nikdo ni znal poslušalcev
tako prepričati ter jih za se dobiti 2  kakor on. Se dandanes velja
sodba, katero je izrekel temeljiti ocenjevalec, znani retor Kvintilijan:
«Cicerona bi smelo 3  vsakemu grškemu govorniku nasproti postavil.*
Pokazal 4  je moč Demost.enovo, obilnost Platonovo in prijetnost
Izokratovo. Pa dosegel ni z učenjem samo tega, kar ima vsakateri
izvrstnega, ampak večino ali bolje (rečeno) vse vrline rodila 5  je zelo
srečna rodovitnost njegovega veleuma. On namreč ne nabira, kakor
pravi Pindar, deževnice 6 , ampak kipi 7  iz živega vira 8 , dan 9  nam od
previdnosti v dar, da bi pokazala zgovornost na njem vso svojo moč 10 .

II. Kdo more natančneje poučevati, kdo močneje ganiti ? Komu
je bila dana 1  kedaj tolika prijetnost? Menimo 2 , da tudi to izprosi,

kar po sili doseže 3 , in ako pridobi 1  sodnika z lastno močjo, se
vendar dozdeva, da ni siljen 5 , ampak da sledi. Vse, kar pove, ima 8
toliko veljavo, da nas je sram drugega mnenja biti, ter ne kaže
braniteljeve gorečnosti 7 , ampak verovnost 8  priče ali sodnika; med
tem teče vse to brez truda 0 , kar bi vsak drug posamno komaj z
največjo 10  marljivostjo dosegel, in njegov govor, najlepši, kar 11  smo
jih do sedaj slišali, kaže 12  izvenredno 13  lahkost. Zatorej so ga so¬
dobniki po vsej pravici imenovali 14  vladarja 18  pred sodišči, pri
potemcih pa je to dosegel, da ime Ciceron ne pozhamenuje 16  več
osebe, ampak zgovornost. Ta naj bo naš vzor 17 , tega posnemajmo!
Oni naj bo uverjen 13  svojega napredka 19 , komur Ciceron prav ugaja.«

BI. Katilinina zarota.

I. Lucij Sergij Katilina se je rodil od plemenitih starišev 1
leta 108. pred Kr. r. Bil je sicer velikanske i duševne i telesne
moči, pa ker so mu vzgojitelji premalo modrosti vcepili 2  za pošteno
življenje in ker je bila nravnost prebivalstva grozno propadla 3 , je
začel tako razuzdano 1  živeti, da je v kratkem potrosil 6  vse svoje
imetje ter se pogreznil 0  v največje napake svoje dobe. Odslej so
mu ugajali 7  umori, rop in razpori 8  med državljani. Potem ko je bil
kot mladenič se izuril 0  v teh rečeh, je izvršil za Sulinih proskripcij
strašne zločine. Umoril je lastnega brata in svaka 10  Kvinta Cecilija.
Vendar ga ni bilo sram — kajti hliniti" in potuhniti se je znal
kakor malokdo — poganjati se za više državne službe 12 . In tako je
postal kar je bilo poštenjakom večkrat težavno doseči 13  — pretor
za leto 68.; po preturi je dobil 14  provincijo Afriko, katero je z
ropanjem tako ogulil 15 , da so ga Afričani zaradi odiranja zatožili.
(Ker) so se pa dali sodniki podkupiti, je sicer^ušel obsodbi, a (moral)
je vendar odstopiti 16  od svojega naklepa, da bi se poganjal za
konzulstvo, dokler je njegova pravda tekla 17 . To ga je tako raz¬
jezilo, da je hotel s silo postopati V Sklenil je torej, pridruži vši 19
si nekaj somišljenikov 20 , da bode na novega leta dan (1. 65 pr. Kr. r.)
oba konzula in mnogo] 7  najodličnejših starejšin uhil med svečano
daritvijo 21  na Kapitoliju ter si potem s silo prisvojil 22  konzulsko
oblast. Pozneje je bil ta naklep preložen na 5. dan svečana. Ker je
pa Katilina dal dogovorjeno 23  znamenje prej, ko se je zbralo dosti
zarotnikov, ponesrečilo se mu je krvavo dejanje tudi takrat.

77

II. Ker je Katilina od dne do dne bolj divjal uporen 1  vsled
pomanjkanja in slabe 2  vesti, je sklenil izvršiti 8  državni prevrat.
Zatorej je osnoval leta 64. novo zaroto, katere se je udeležilo okoli
400 rimskih potratnežev‘. Te je sklical okoli 1. junija (ter) pred
njimi imel govor v skritem delu svoje hiše, v katerem jim je obljubil,
da bodo dal vsa dolžna pisma 5  sežgati, bogataše da bode izgnal 6
ter jim pobral njihovo premoženje; nekaterim je obljubil državne
službe, drugim, da bodo smeli 7  ropati in moriti, kolikor jih bode
volja, in vse drugo, kar prinaša 8  vojna in zmagalčeva samovoljnost 9 ,
ako bi mu pomagali, (kadar) se bo poganjal za konzulstvo. Pa na
srečo 10  prebivalstva je bil med zarotniki neki Kvint Kurij, ki ni
(mogel) ničesar zamolčati, kar je bil slišal. S pomočjo tega se je
raznesel 11  med ljudstvo glas o zaroti. To pa je najbolj vnelo 12  volilce
za to, da bi izročili konzulstvo za leto 63. Marku Tuliju Ciceronu,
če tudi ni bil pristaš 13  niti prostega ljudstva niti plemenitnikov.
Leti Ciceronu niso nikakor prav zaupali, ker so menili, da bi se
konzulstvo oskrunilo 14 , če bi ga dobil novak, naj 15  bi bil še tako
izvrsten. Pa v preteči nevarnosti sta ponehali zavist in ošabnost
plemstva. Pri viharni 16  volitvi propadel je Katilina in poleg Cicerona
bil je za konzula izvoljen tudi Antonij, ki je bil pristaš ljudske
stranke in dober prijatelj Katilinin.

III. Pa seveda 1  tudi ta poraz 2  ni udušil Katilininega rovanja 3
zoper državo. Kajti Katilina se ni bal ne bogov ne ljudij; vse je
jeduako sovražil 4 , ker je slaba vest razjedala 6  njegovo vznemirjeno
srce 6 . Zatorej je sklenil vojno začeti in skrajna (sredstva) poskusiti,
da bi se polastil vrhovne oblasti. Najprej si je pridobil 7  zaveznikov
med takimi (ljudmi), katere je vznemirjalo 8  grdo življenje, beda in
pokvarjena vest. Potem je nakupil za denar, katerega si je izposodil 9
na svojo in svojih prijateljev vero 10 , orožja, katero je v Rimu in
drugih pripravnih mestih hranil do določenega dne. Upal je celo,
da bode s pomočjo nekaterih žensk naščuval 11  mestne sužnje, da
Rim zapalijo. V Etruriji je najel 12  Gaja Manlija, bivšega Sulinega
centurijona, da bi mu nabral vojsko zoper domovino in potem v
Rim prišel ostalim zarotnikom na pomoč. V Rimu pa je Katilina
večkrat po noči zboroval ter je vse žile napel 13 , da bi Cicerona
zalezoval. Pa tudi temu, ki je bil obdan od straže 14  prijateljev in
klijentov, ni manjkalo prekanjenosti 11 ' v obrambo 16 ; vrh tega mu je
izdal že prej omenjeni Kvint Kurij vse Katilinine naklepe, da se
niso mogli zarotniki ganiti zoper državo.

78

Po teli pripravah 17  poganjal se je Katilina zopet za konzulstvo
za leto 62. pred Kr. r. Senat je določil 18  volitev konzulov na 20. dan
oktobra leta 68. Ker je bil pa Ciceron v noči pred volitvijo pismeno
posvarjen, da naj se varuje Katilininih nakan, da preti njemu in
senatu velika nevarnost, je sklenil 10  senat na Ciceronov predlog 20 ,
da naj se ne vrši 21  konzulska volitev drugi dan, ampak da naj se prav
natančno posvetuje o zaroti. Drugi dan je pozval 22  Ciceron Katilino
v dobro obiskovanem senatu, naj se opraviči o stvareh, ki so mu
bile v zboru očitane. Katilina je rekel: «Država ima dve telesi, eno
onemoglo 23  s slabo glavo, drugo krepko brez glave. Zares temu ne
bode manjkalo glave, (dokler) bodem živel.» Ko je veselja poska¬
kujoč 24  bil iz senata odtekel, sklenil je preplašeni senat, da «naj
pazijo konzuli, da ne zadene države kaka nesreča«. Nekaj dni pozneje
je bila konzulska volitev na Martovem polju, kamor se je podal 26
Ciceron v svetlem oklepu 20  pod togo in obdan od prav močne straže
pogumnih mož, da bi mogel odvrniti 27  Katilinine brezbožne napade.
Zatorej si zarotniki, ki so v prav obilnem številu prišli k volitvi
oboroženi z meči, niso upali napasti Cicerona. Katilina je zopet
propal; po Ciceronovem prizadevanju sta postala konzula Decim
Junij Silan in Lucij Licinij Murena.

IV. Nekaj dni potem je dobil senator Lucij Senij pismo iz
Fezul, da je prijel Gaj Manlij 27. oktobra za orožje in da se pri¬
pravlja 1  v Kapovi in Apuliji vstaja 2  sužnjev. Zatorej je bil po
senatovem sklepu Kvint Marcij Reg z vojsko poslan v Fezule in
Kvint Metel Kretiski v Apulijo in okolico. Pretorija Kvint Pompej
Ruf in Kvint Metel Celer sta se podala v Kapovo in Picentsko
pokrajino nabirat vojakov. V obrambo Rima je ukrenil Ciceron, da
naj se po celem mestu straži 3  noč in dan. Nadalje je senat določil,
da dobi, če bi kdo kaj ovadil glede na zaroto, veliko nagrado. Ker
je bil Katilino kot povzročitelja vseh nemirov zatožil mlad patricij
Lucij Emilij Pavel, se je ponudil 4 , da 3  ne bi sum na njega letel 6 ,
nekaterim veljavnim možem v (prostovoljen) zapor 7 . Seveda se je
vsak branil 8  s tako zverjo bivati pod toisto streho. Naposled je
sklenil Katilina, videč, da je od vseh strani obkoljen 9  po Ciceronovi
čuvitosti, se k vojski podati v Etrurijo, da bi s silo napadel Rim,
prej ko bi stala država v orožju. Da bi se pa pred svojim odhodom
iz mesta maščeval nad previdnim 11 ’ Ciceronom, je sklical v noči od
6. do 7. novembra kolovodje zarote v hišo Marka Porcija Leke, ki
je stanoval v Kosarskih ulicah". Tukaj je razdelil Italijo, določil,

kam naj vsakateri odrine, izbral tiste, ki naj v Rimu ostanejo in
ki naj ž njim k vojski gredo, in je dal vodilo za požiganje mestnih
okrajev. Naposled jim je zagotavljal, da se ne bode, brž ko bo
Ciceron ubit, nobeden 12  trenutek več mudil v Rimu. Našla sta se
dva rimska viteza, Gaj Kornelij in Lucij Varguntej, ki sta mu
obljubila še v tisti noči pred zoro Cicerona v postelji umoriti. Toda
Ciceron je ta naklep takoj zvedel, ko je bil shod razpuščen, ter je
zavaroval svojo hišo s še močnejšimi stražami. Ko pridejo morilci
do Ciceronove hiše, da bi ga, kakor so trdili, za rana pozdravili, jili
je odpodil 13  z orožjem.

V. Dne 7. novembra je sklical Ciceron na vse zgodaj starej-
šinstvo v svetišče Jupitra Statorja, katero je obdal z orožniki, da
bi se laže varoval 1  vsake nevarnosti. Ker se je Katilina predrznil
priti v senat, ga ni nihče pozdravil izmed mnogoštevilnih zboro¬
valcev 2 , nihče izmed njegovih prijateljev in sorodnikov; o njegovem
prihodu zapustili so senatorji — kar se še nikdar prej nikomur ni
pripetilo — klopi na tisti strani, kamor se je usedel Katilina.
Ciceron pa ves razsrjen je imel zoper njega govor — bil je tako
zvani prvi govor zoper Katilino — v katerem je kazal, da so vsi
njegovi naklepi razkriti, da je vse očito, karkoli namerava, plete in
misli, da vsi senatorji dobro vedo, kaj je v pretekli noči počel, kje
je bil, katere (može) je sklical, kaj je sklenil. V sveti jezi 3  zagrmi 4
Ciceron nad njim: «Ze zdavnaj, o Katilina, bi te bili morali na
konzulovo povelje odvesti k smrti in tebi pripraviti pogin, katerega
nam kuješ! Poberi se iz mesta, oprosti državo strahu, podaj se v
tabor k Manliju, kjer te pričakuje četa hudobnežev kot poveljnika
brezbožni vojni, hiti proti Foru Avreliju, kjer te čakajo 6  oboroženi
kolovodje s srebrno orlovko 0 , ki bode, kakor upam, tebi in vsem
tvojim v pogin in žalost 7 . Vzemi vse somišljenike s seboj, da se
ločijo hudobneži od poštenjakov, da se ta kuga za vselej odpravi 8  iz
države, da se naposled lahko vsakemu raz čelo čita' J , kaj da misli
o državi!»

Ko se je konzul usedel" 10 , je začel Katilina, ali da 11  bi tajil 12
ali da bi se opravičil, otožen 13  in s trepetajočim 14  glasom senatorje
prositi, da naj ne verjamejo, da bi bil on zaroto osnoval državi v
pogubo 15  in da ni treba v njeno otetev 10  Cicerona, (ki) je v Rimu
priseljenec 17  — kajti Ciceron je bil rojen Arpinčan. Ko je hotel
Katilina tako naprej Cicerona napadati, ga je razkačeni senat
ustavil 13  ter ga imenoval sovražnika in izdajalca domovine. Tedaj

80

pa plane" 1  Katilina besneč 20  iz zbornice na svoj dom ter so poda
spremljan 21  od malokaterih še v isti noči v Manlijev tabor, odkoder
se je nameraval vrniti z močno vojsko. Ko je senat v Rimu zvedel,
da si je. prilastil 22  Katilina butare in druge znake vrhovnega po-
veljništva, je njega in Manlija spoznal 23  za sovražnika države. Vrh
tega je določil, da naj nabereta konzula vojakov 24 . Antonij da naj
hiti z vojsko v Etrurijo Katilino preganjat; Ciceron da naj skrbi
za varnost 25  mesta.

VI. Če tudi je Ciceron vse dni in noči v to porabil, da bi
rovanje 1  in naklepe Katilininih pristašev v Rimu natančno 2  zasle¬
doval, so vendar strastni 3  kolovodje zarote hudo ščuvali prebivalstvo
po Katilininem naročilu 4  in vse pripravljali, česar bi bilo treba 6  za
brezbožno vojno. Nato so določili, da naj se pritoži ljudski tribun
Lucij Bestija, brž ko prilomasti Katilina v fezulski okraj z vojsko,
pred zbranim ljudstvom o Ciceronovem delovanju 0  in naj vso od¬
govornost 7  pogubne vojne zvali 8  na vrlega konzula; da naj se v
naslednji noči mesto zapali ob jednem na dvanajsterih krajih, da
naj Ceteg z orožjem napade Cicerona, da naj sinovi, ki so še bili
v očetovi oblasti 9 , večinoma iz plemenitih rodbin, stariše pomorijo
in naposled, (ko) bi bilo vse zbegano 10  vsled moritve in požara, h
Katilini proderejo. Moritev in požiganje mesta so določili na dan
Saturnalij, t, j. 17. decembra leta 62. če tudi se je Ciceronu vse
uporniško gibanje natančno sporočilo, si vendar ni upal, ker so bili
med njimi možje iz vseh stanov in iz plemenitih rodbin, prej z vso
strogostjo postopati", dokler ni imel v rokah neovržnih dokazov 12
za hudodelstvo. Te mu je pripravila uporniška nepremišljenost 13
sama. Bili so tedaj v Rimu alobroški poslanci, da bi se pritožili o
lakomnosti uradnikov in starejšinstvo pomoči prosili 14  zoper toliko
oderuštvo 16 . Ker ti menda pri senatu niso nič opravili, jim je Lentul,
najpredrzniši upornik, obljubil zlate gradove 10  in pomoč zoper krivične
uradnike, ako bi Katilino podpirali z vojsko, posebno ko bi prej ko
prej poslali konjeništva. Pa ker Alobrožani dolgo niso vedeli, kaj
bi sklenili, so naposled celo stvar odkrili, kakor so jo bili zvedeli,
svojemu zaščitniku Kvintu Fabiju Sangi. Od 17  tega je zvedel Ciceron
naklepe tolike predrznosti ter poslancem naročil, da naj na videz
kažejo 18  veliko zanimanje 19  za zaroto ter naj pred odhodom iz
Rima zahtevajo lastnoročna 20  pisma od zarotnikov na svoje rojake
in na Katilino. V noči od 2. do 3. decembra odpotovali so alobroški
poslanci iz Rima s pismi, (katera) so dobili od zarotnikov Lentula,

81

Cetega, Statilija in Gabinija. (Ko) so okoli treh zjutraj korakali po
Mulvijskem mostu, sta jih prijela pretorja Lucij Valerij Flak in Gaj
Pomptin z velikim spremstvom oborožencev in jih privedla k Ciceronu,
ravno ko se je danilo 21 . Na ta način je dobil Ciceron pisma zarotnikov
z nepoškodovanimi pečati 32  v roke (in) hitro poklical k sebi kolovodje
zarote Gabinija, Statilija, Cetega in Lentula, ki so, nič hudega ne
sluteč 211 , vsi prišli. Med tem je poslal konzul po nasvetu 24  Alobro-
žanov pretorja Gaja Sulpicija v Cetegovo hišo, naj preišče, je li kaj
orožja v njej. Pretor se je vrnil od ondod z ogromnim številom
bodal 25  in mečev. Potem je sklical Ciceron starejšinstvo v svetišče
Konkordije ter z izpovedjo 20  poslancev in pismi, (ki) so bila pre¬
brana, zarotnikom dokazal njihovo hudodelstvo. Potem ko so ujeti
zarotniki vse svoje nakane priznali, so bili po sklepu starejšinstva
pod prosto stražo postavljeni pri senatorju Gaju Terenciju, Ciceron
pa je razjasnil ljudstvu proti večeru 27  v tretjem govoru proti Katilini,
kako je z dokazi premogel zarotnike in kaj je ukrenil senat.

VII. Drugo jutro se je raznesel' glas po mestu, da ščuvajo
nekateri oproščenci in klijenti Lentulovi priprosto ljudstvo na 2
oproščenje 8  ujetnikov. Brž ko je konzul to nakano 4  zvedel, je dal
brez odloga straže razpostaviti na foru in Kapitoliju. Ker pa z orožjem
ščuvanja vendar ni mogel zatreti, je sklical 5. decembra starejšinstvo,
da bi določilo, kaj naj se zgodi z onimi zarotniki, ki so bili ujeti.

Na tem zboru je bilo zastopano 5  dvojno mnenje. Prvi za svoje

mnenje vprašan je menil novo izvoljeni konzul Decim Junij Silan,

da se morajo usmrtiti, ker so jim je dokazalo grozno hudodelstvo.
Tisti senatorji, ki so po vrsti za njim glasovali, pristopili so k

njegovemu mnenju. Ko je pa Cezar bil za svoje mnenje vprašan,
je začel najprej pobijati 0  Silanov predlog, ker se mu je zdel ne-
postaven 7 ; kajti po Poreijevem in drugih zakonu ni bilo dovoljeno
obsojenim državljanom brez priziva na rimsko ljudstvo življenja
vzeti 8 , ampak je samo v pregnanstvo poslati. Zatorej je predlagal 9 ,
da naj se posestva zarotnikov prodajo 10 , sami pa naj se držijo" v
zaporu po municipijih. Za njim je nasvetoval Ciceron v svojem
četrtem govoru, da naj se oklenejo senatorji strožjega predloga, ker
bi bila milost 12  brezuspešna 13 . Ko je bil Marko Katon skoraj zadnji
za svoje mnenje vprašan, se je zaletel 14  s toliko silo duha in poguma
v zarotnike, je sumničal 16  s tako ognjevitostjo govor onih, (ki) so
milost priporočili, udeležbe pri zaroti, opisal 10  je tako (živo) ne¬
varnosti, ki so pretile iz požara in razvalin mesta ter iz državnega

6

Breznik, Latinske vadbe.

82

prevrata 17 , je hvalil tako moško postopanje 18  konzulovo, da se je
poprijel 19  ves senat njegovega mnenja, da je treba zarotnike umoriti.
Še tisti dan je dal Ciceron po senatovem sklepu vseh pet ujetih
zarotnikov v ječo odvesti in v Tulijanu, v neki podzemeljski temnici 20 ,
blizu svetišča Konkordije zadrgniti 21 . Ko je po izvršeni 22  kazni stopil
iz ječe pred neštevilno množico radovednega ljudstva 23  in na ves
glas zavpil: »Mrtvi so», donela 24  je iz tisoč in tisoč grl hvala in
slava ljubljenemu konzulu.

VIII. Ostalo je samo še, da se upor v Etruriji zaduši, kjer je
bil Ivatilina v kratkem času dve legiji napravil 1  iz prostovoljcev in
zaveznikov. Ker je pa iz vse druhali komaj četrti del bil po vojaško 2
oborožen, je šel Katilina potem, ko je zvedel, da se bliža Antonij
z državno vojsko, v hribe, da ne bi dal sovražnikom prilike na boj.
Ko je pa prišlo poročilo v tabor, da so bili kolovodje zarote v
Kirnu usmrčeni, je nastal 3  med Katilininimi zavezniki, katere je bilo
privabilo upanje na rop in hrepenenje po prevratu, tolik strah, da
so večinoma pobegnili 4 . Z ostalimi je hotel Katilina po stranskih
potih na tihem jo pobrisati 5  v prekalpsko Galijo; kajti v etrurskih
krajih mu ni bilo več ostati zaradi pomanjkanja žita in drugih rečij.
Ker ga je pa od severa nadlegoval 6  Kvint Metel Celer s tremi legi¬
jami in že tudi Petrej, Antonijev podpoveljnik, ni bil daleč sledeč
z veliko vojsko, ustavil 7  se je Katilina ob vznožju gor, odkoder je
držala pot 8  v Galijo. Videč, da je obdan od gor in sovražnih čet,
da se mu je v mestu vse ponesrečilo 9 , da nima upanja niti na beg
niti na pomoč, je sklenil Katilina bojno srečo poskusiti. Ohrabrivši
zbrane vojake z ognjevitim 10  ogovorom je napadel sovražnike pri
Pistoriji 6. prosinca leta 62. Takoj v začetku boja padel je Manlij.
Na obeh straneh so se bojevali izredno hrabro. Ko je pa Katilina
videl, da so njegove čete poražene 11  in da je on ostal z malokaterimi,
se je zagnal 12  v največjo gnječo 13  sovražnikov in je bil ondi pre¬
boden, hrabro se boreč. Po končanem boju našli so Katilino daleč
od svojcev med trupli sovražnikov še malo dihajočega 14  s 15  tisto
drznostjo 16  v obrazu, katero je imel živ. Antonij mu je dal kot
uporniku 17  glavo odsekati 18  in jo v Rim poslati. Več ko trideset-
tisoč Katilininih pristašev je obležalo na bojišču, vsi drugi so bili
razgnani 19  na vse strani.

83

32. Leonida s Šparčani pri Termopilah.

I. Grške dežele 1  starodavnega časa, dasi nekatere zelo majhne,
kažejo, koliko moč ima 2  sloga, mati 3  krepke, svobodne države.
Tovariš 4  slogi pa mora biti junaštvo, ki izvira iz iskrene ljubezni
do domovine. Mnogo vzgledov te vrste nahajamo ravno med Grki,
in imena grških junakov se odlikujejo 6  v vesoljni zgodovini kakor
najsvetlejše zvezde na nebu. Med najslavnejše može, kateri so se
kedaj borili za domovino, se mora gotovo šteti Leonida, šparčanski
kralj, čigar junaški 8  smrti se po pravici čudi ves poznejši svet 7 .
Mnogo vojnih drulialij se je usipalo 8  iz Azije na narode evropske.
S posebno hudimi 9  vojskami so Grke nadlegovali 10  Perzi; najsilnejše
trume pa je bil nad nje privedel perzijski kralj Kserks. Njegova
armada je, kakor poročajo stari zgodovinarji, bila tolika, da se je
po dveh mostih sedem dnij vrstila 11  črez Helespont, prehajaje iz
Azije v Evropo. Vale 12  se od Kerzoneza dalje proti Greciji črez
Tracijo, Macedonijo in Tesalijo, je premagala ta silna druhal vse
dežele. Nihče ni mislil 11  na boj za domovino, v grozi in trepetu 14
so ponujala ljudstva prsti in vode, znamenje udanosti. Drugače pa
so postopali 13  Grki. Videč silno nevarnost združijo 10  se vse države
na boj zoper Perze s Šparčani na čelu.

II. Meseca julija leta 480. pred Kr. r. ob času, ko so se ob¬
hajale sloveče olimpijske 1  igre, poči 2  glas, da se je utaboril Kserks
v ravnini pred termopilsko sotesko 3 . Hipoma so zasedli Grki sotesko
samo. Med njimi je bilo 300 težko oboroženih 4  Šparčanov, potem
nekaj Arkadcev, Korinčanov in drugih iz Peloponeza, iz Bejotije
nekaj Tespijcev in Tebljanov, naposled opuntski Lokri in tisoč Foki-
janov. Ti narodi so imeli za poveljnike one, (ki) so bili od posameznih
držav določeni. Najvrlejši med njimi je bil šparčanski poveljnik kralj
Leonida, vodja skupne vojske. Ko so se pa Perzi soteski približevali,
je preletel Grke tolik strah, da so začeli misliti na odhod iz soteske.
Peloponezci so se hoteli vrniti v Peloponez v obrambo Istma. Ker
so bili pa Fokijani in Lokri vsled tega sklepa ogorčeni, je ukrenil
Leonida se svojimi 300 Šparčani ostati in sotesko braniti, ker po
drugi poti sovražnik ni mogel dalje proti jugu prodirati.

III. Pač razkači 1  Kserksa predrznost, da hoče peščica Grkov
zagraditi 2  pot njemu, mogočnemu perzijskemu vladarju, ki se mu
klanjajo vsi narodi v Aziji tja do Indije, in v čigar kraljestvu je
najmanjša dežela večja ko vse grške države skupaj. Najprej pošlje

G*

84

Kserks jezdeca, ki naj bi pozvedel, koliko jili je in kaj počenjajo.
Bil je namreč že v Tesaliji slišal, da je zbrano tukaj majhno krdelo,
kateremu na čelu so Sparčani s kraljem Leonido. Ko se je jezdec
grškemu taboru približal, ni videl vse vojne, ker je večji del bil
postavljen za zidom, katerega so bili Grki zopet popravili. Gledal
je samo tiste, ki so stali pred zidom in ti so bili tedaj ravno
Sparčani. Pa kako se je začudil, ko je zapazil, da jedni telovadijo,
drugi da lase češejo. Ko je vse to natančno pozvedel, se je vrnil
zopet mirno, ne da bi ga kdo preganjal, h Kserksu ter mu sporočil,
kar je videl.

IV. Ošabnemu Kserksu se je to, kar mu je sporočil oglednik,
smešno zdelo. Poklical je brž k sebi Demarata, ki je bil, iz Šparte
izgnan, v perzijskem taboru. Ko ga vpraša Kserks, kaj pomeni po¬
čenjanje Sparčanov, odgovori Demarat: «Ti možje so prišli bojevat
se z nami za sotesko; in na to se pripravljajo. Pri njih je namreč
navada glavo in lase olepšati, kedar so namenjeni iti v boj. Vedi
pa: Ako premagaš te, ne najdeš nikjer nobenega ljudstva, ki bi se
drznilo zoperstavljati se; kajti zdaj se pomikaš zoper najhrabrejše
Grke.* Pa ta odgovor Kserksa ni prepričal', ravno narobe je menil,
da Grki kmalu iz soteske pobegnejo. Velikodušno torej ukaže, naj
mu brž orožje izroče. Neustrašen odgovori Leonida temu ukazu:
«Pridi po nje L — Ko je nekdo opomnil, da je Perzov toliko, da
solnce zatemne s svojimi puščicami, reče junak: »Tem boljše, bili
se bomo v senci.* Ker se Grki ne ganejo z mesta, pošlje peti dan
Kserks hudo razsrjen Mede in Kise, naj mu Grke žive polove in
privedejo predenj.

V. Od gore do morja so Grki v gostej vrsti stali mož 1  pri
možu; v levej roki držali so ščit, s katerim so se branili, a v
desnej imeli so dolgo kopje, s katerim so junaško odbijali napade
mehkužnih sovražnikov. Četa za četo 2  hlapčevskih Perzov se je
zgrudila na tla, svobodni Grki pa so nepremakljivo stali ko naj¬
močnejša skala. V Kserksovi armadi je bilo deset tisoč vojakov, ki
so bili najhrabrejši med vsemi in so se imenovali »neumrljiva četa*.
Ker jih je že toliko padlo in niso vsi nič opravili, požene Kserks
srdit še te v boj, češ ti bodo sovražnike kar pozobali 3 . Pa tudi ti
niso mogli soteske vzeti, ker niso bili kos Grkom niti v bojni iz¬
vedenosti niti v hrabrosti. Nazadnje so bežali izgubivši premnogo
ubitih na bojišču. Med tem ko so se ti bojevali, gledal je baje
Kserks iz bližine ter prestrašen trikrat skočil 4  s prestola, ker se

je bal za svoje vojake. Tudi drugi dan je barbarom izpodletelo \
Naposled si ni upal nihče več v boj z Grki, tako da so morali
četovodje z bičem jih priganjati 8 . Doslej so se udeleževali boja vsi
v soteski navzočni Grki zaporedoma 7 , kakor so bili po narodih 8  po¬
stavljeni izvzemši tisoč Fokijanov. Ti pa so bili postavljeni na gori,
da bi stezo stražili, ki ni bila Perzom znana.

VI. (Ko) je bil Kserks v silni zadregi 1 , kako bi si v tem po¬
ložaju pomagal 3 , je prišel k njemu neki Grk iz okolice, po imenu
Efialt, ter povedal za stezo 3 , ki je držala skozi gorovje v Termopile.
Za lepo plačilo obljubi Perze Grkom za hrbet pripeljati. Razveseljen
pošlje Kserks po noči dvajset tisoč vojakov, ki so pod Efialtovim
vodstvom celo noč hodili po ozkej stezi. Ko se je danilo, so prišli
na vrh gorovja, kjer so, kakor je že bilo rečeno, stražili Fokijani.
Iz šumenja listja, po katerem so stopali 4  Perzi, so spoznali Fokijani,
da se bliža sovražnik, in so prijeli za orožje. Perzijski četovodja je
ostrmel 5 , ko je zapazil na vrhu oborožene Grke; nadejal se je
namreč, da brez ovire prodere v sotesko. Boje se, da ne bi bili to
Šparčaui, vpraša Efialta, odkod je straža. Ko je zvedel, da so
Fokijani, postavil je Perze v bojni red. Fokijani pobegnejo takoj
na strmi vrh, kjer so se pripravljali za boj. Pa Perzi se niso za
Fokijane nič brigali, ampak so začeli pomikati 8  se navzdol, da bi
prej ko prej napadli grško posadko v Termopilah.

VII. Grki so zdaj izprevideli, da bodo morali ta dan za domo¬
vino umreti. Že po noči so pribežali k njim begunci, ki so jim na¬
znanili prihod Perzov črez goro. Toisto so izporočili ogledniki, ki
so zjutraj pritekli z gor. Da ne bi vsi poginili, pošlje Leonida večji
del Grkov v domovino, on pa je ostal ondi se Spartanci in Tebljani
meneč, da mu je na vsak način 1  ostati na mestu, ki mu je bilo po
ukazu izročeno v obrambo. Tebljane pa je pridržal kot talnike,
podtikajoč jim, da niso zanesljivi. Zavezniki so torej odšli vsak v
svojo domovino, le Tespijanci, katerih vodja je bil Domofil, se niso
dali nikakor pregovoriti, da bi zapustili vrlega poveljnika.

Po odhodu zaveznikov je Leonida ogrnil kraljevi plašč 3  (ter)
daroval bogovom mrtvaško daritev 3  za se in za svoje tovariše, ki
so praznično 4  oblečeni čakali končnega boja. Okoli devete ure pred
poldnem napade mala grška četa mnogobrojno perzijansko vojsko,
in vnel se je strašen boj, v katerem so Šparčani in Tešpijani jasno
pokazali, kaj zamore kopica hrabrih in svobodnih mož proti ne-
številnej množici mehkužnega in hlapčevskega ljudstva 5 .

— 8G

VIII. Četo za' četo so hrabri Grki podrli 2  na tla, ki so bila
vsa namočena 8  s krvjo palih sovražnikov. Neutrudljivi 4  so bili grški
sinovi, dokler se jim niso zlomile dolge sulice. Zdaj zgrabijo za meče
(in) začno še bolj udrihati 5  po glavah besnih Perzov. Nazadnje pa
so tudi oni jeli padati mož za možem. Ko se je po junaškem boju
zgrudil slavni Leonida, so še živi Sparčani obstopili mrtvo telo
ljubljenega poveljnika ter ga ko divji levi branili, dokler niso do
zadnjega popadali.

Tako je Kserks s pomočjo grdega izdajalca premagal četico
pogumnih Grkov, ki so se veselega srca 6  podali tja, odkoder vrniti
se, kakor so bili sami prepričani 7 , jim ni bilo namenjeno, in ki so
v junaškem boju pobili nad dvajset tisoč Perzov, predno so sami
dali življenje za svobodo svojega naroda. Hvaležni potomci so v lepih
pesnih prepevali njihovo slavo ter jim na javnih mestih postavljali
spomenike. V termopilski soteski na onem mestu, kjer se je Leonida
kot lev boril za rešitev svoje domovine, jo še dolgo potem spominjal
kamenit lev mimoidoče slavnih junakov, a v veliko mramorovo ploščo 8
so bile vsekane pomenljive besede:

«Lacedemoncem 3  naznani, popotnik, tu da ležimo
Mrtvi, ker velel tako je domovine ukaz.*

33. Krepost je najboljše blago 1 .

Atenčan Ksenofont, o katerem je sporočeno, da so mu dali
rojaki lepi priimek »atiška čebela* ali »atiška muza«, opisuje svojega
učitelja Sokrata v knjigi, ki ima napis ‘Spomini 2  na Sokrata», malo
dni pred smrtjo tole govorečega svojemu prijatelju Hermogenu:
«Yedi, prijatelj, da sem trdno prepričan, da ni do današnjega dne
nihče bolje in nihče prijetneje živel od mene. Menim namreč, da
najbolje tisti žive, ki se najbolj trudijo 8 , da postanejo kar najbolj
krepostni, najprijetneje pa tisti, ki najbolj uvidevajo, da postajajo
od dne do dne popolnejši. Meni so zares bogovi naklonili 4 , da uvi-
devam to pri sebi.» Iz teh besedij je razvidno, da ni iskal Sokrat
sreče v vnanjih dobrinah, v bogastvu, časti, mogočnosti in telesni
lepoti, katerih minljivost 5  je že pač 6  vsakega 7  izkušnja učila, ampak
le v kreposti. Ako je pa bilo mogoče 8 , da je pogan 9  to izprevidel,
moramo tembolj mi, ki nam sije 10  luč krščanskega razodetja 11 ,
prepričani biti o resnici, da je edina krepost vredna, da se prav
iskreno za njo potegujemo; saj 12  postajamo po njej podobni

87

bogu, najpopolnejšemu 13  bitju. Toda ne pozabite, da to ni krepost,
ako iščemo dobro zaradi drugili rečij, ako se n. pr . 14  varuje kdo
jeze in poželjivostij 15 , ker se boji, da ne bi zbolel, ali če se samo
zaradi tega usmili ubogega človeka 13 , ker upa, da bo zavoljo bogastva
in dobrotljivosti občudovan. Ako hoče 17  krepost zaslužiti ime kreposti,
naj se išče sama zaradi sebe. Kdor se ne poganja 18  za krepost tudi
tedaj, kedar se mora odreči 19  časti in darilom, ako mu preti sovraštvo
in zaničevanje, tega smemo smatrati za premetenega, nikakor pa za
krepostnega (človeka). Tudi v tem oziru nam daje lep vzgled taisti
Sokrat, ki je raje trpel 20  obrekovanje in zaničevanje, nazadnje celo
smrt, kakor da bi odstopil 21  od svojega od boga mu danega poklica,
iskati resnice in delati na to, da postane kar najbolj kreposten.

Pripomnje.

I. cl el, oclclelele A.

1 .

1  auetor sum; prim. § 387. 2  Plural § 269. 8  initium, plur. 4  Ker je važ¬
nejši del sestavljenega pojma prvi, sklada se tukaj atribut z besedo ustanovitev.

5  res, plur. 6  Substantiv nam. adjektiva, § 267. 7  Historična perijoda se pričenja
navadno z delom vladalnoga stavka, potem sledijo zavisni stavki, proti koncu pa
sledi ostali del vladajočega stavka; n. pr. I.iv. I, 2, 4: Aeneas, adversus tanti belli
terrorem ut animos Aboriginum šibi conciliaret, . . . Latinos utramque gentem
appellavit.

2 .

1  Prim. I, 7. 2  nič kaj — minime. 8  origo. 4  pango z dativom. 5  diffidere
rebus. 6  arma iungero. 7  Substantiv nam. adj. § 267. 8  magis. 9  secundus = ugoden
znači to, kar ustreza našim željam; nasprotje: adversus. 10  čin na zemlji = opus
mortale.

3.

I. 1  origio. 2  vulgatissimus 3. 3  porrigi. 4  procreare. 5  legare. 6  tutus sum
ab alqua re. 7  sed tamen. 8  in custodiam daro. 9  alveus. 19  fluifare. 11  aqua
languida ali stagnum lene. 12  decedere, minui. 13  consistere (§ 259).

II. 1  ad. 2  vagitus. 3  cursum fleetere. 4  Relativen stavek. 5  mamraas prae-
bere. 6  magister. 7  lambere. 8  haud segniter. 9  Pri pasenju črede. 10  peragrare.

11  validus. 12  Glagol. 13  globus. 14  ostendere. 15  origo. 10  ratum efficere aliguid.

III. 1  cupido eapit me. 2  sanctus. 3  bonus. 4  parsimonia. 5  inmigraro.

6  avitus. 7  principium. 8  diserimen facere. 9  templum capere. 10  venire, se osten¬
dere. 11  altercatione congredi. 12  ad caedem verti. 13  poenam dare. 14  imperio
potiri.

4.

I. 1  origines primae. 2  delectationem liabere. 3  peragrare. 4  locus herbidus.
5  ferox viribus. 6  incessus. 7  pulchritudine eximius. 8  aversus. 9  ad primam
auroram. 10  somno exeitari. 11  perlustrare oculis. 12  foras versus. 18  confusus
atque in incertus animi. 14  ad desiderium. 15  vocem reddere. 16  ulcisci alicuius
i ni uri as.

II. 1  clava. 2  movere. 8  n. obok == caelum. 4  sodere. 5  rernovero. 6  aditus.

7  provenire. 8  monstrum. 9  ut gratiam referrent, quod. 10  pestis. 11  eximius.

12  ministerium. 13  antistes. 14  č. posel = sollemne.

89 —

5.

I. 1  adpetere. 2  penuria alicuius rei laborare. 3  civis. 4  multitudo. 5  aperire.
« sine discrimine. 7  avidus. 8  uxorem ducere. 9  conubium; plur. 10  dimittore;
pass. 11  aperire. 12  irasci. 13  ex industria. 14  sollemnis. 15  spectaculum.

II. 1  mortalis. 2  studium, 3  multitudo. 4  mirari. 5  apparatus. 0  mentes
deditae sunt. 7  discurrere. 8  virgo. 9  violare. 10  liospitii focdus.

III. 1  purgare. 2  coneitare. 3  novus. 4  lente. 5  ovare.

IV. 1  per. 2  addere. 3  extra. 4  Prim. § 388, 1. 5  Kar je bilo prostora
(campus). 3  utrimque. 7  ex iniuria. 8  liiuc — hinc. 9  orba, ae.

V. 1  silentium fit. 2  regnum consociare. 3  imperium. 4  transferre. 5  populus.
3  geminare. 7  curia. 8  concursum faeere.

6 .

1  mittere. 2  ulcisci aliquem. 3  per scelus. 4  matricidium conimittere. 5  in-
vadere. 3  Erinys, yos je grško ime, latinsko Furia. 7  ultrix. 8  conqueri aliquid
ali de aliqua re cum aliquo. 9  miseria. 10  terra Taurica. 11  fines. 12  inniti.
13  vastus. 14  gradus. 15  more maiorum. 16  advena. 17  Maeotis idos. 18  ora.
19  Tboans, antis. 20  per auras. 21  deponere. 22  locus; plur. 23  praeesse. 24  terra.
23  evincire. 26  circumfundere. 27  Razodenem se komu = alicui, qui sim, aperio.
28  rapere. 29  solvere (navcm). 30  se offerre. 31  dirus. 32  regnum adipisci. 33  in
dotem dare, conferre.

7.

I. 1  tutus. 2  eminere. 3  regnum. 4  interregnum. 6  vi. p. opravljati = reg-
nare. 6  dominus. 7  consultissimus. 8  dare.

II. 1  metum inicere alicui. 2  efficax. 3  praeficere. 4  liaud alienus. 5  sti-
pendium. 3  de. 7  Prim. Slov. § 281, 2. 8  cum tripudiis. 9  vs. obr. zapisane (ex-
scriptus). 10  sacrum. 11  res divinae. 12  pr. m. pokopavati: iusta funebria. 13  pla-
care. 14  pectus. 15  interesse. 13  caeleste numen. 17  res liumanae. 18  mihi est
congressus cum aliquo. 49  sacrare. 20  Camenae. 21  solus. 22  sollemne. 23  sacra-
rium. 24  d. beseda = fides. 25  conservare. 26  dedicare. 27  sacrificium. 28  regni
tempus.

8 .

I. 1  bellandi cupiditate fiagrare. 2  ferocia. 3  negare. 4  proceres. 5  clades.
3  pr. krvi = sanguis. 7  liaud displicere. 8  recusare. 9  cum bona pace. 10  perstrin-
gerc. 11  increpare. 12  fulgere. 13  corruere. 14  exsultare. 15  dare. 16  defigere.

H. 1  paludamentum. 2  male precari, imprecari alicui. 3  commovere. 4  lugere.
5  proclamare. 3  omnibus precibus petere. 7  aliquem orbum faeere.

III. 1  neglegere. 2  religio; plur. 3  animum dare alicui rei. 4  sl. božja
= sacra, orum. 5  se formare in moreš alicuius velut uniči exempli. 3  prodigium.
7  significare. 8  incidere in aliquam rem. 9  commovere. 10  longinquus. 11  morbo
implicari. 12  spiritus feroces. 13  volvere. 14  obr. knjiga = commentarius. 15  oc-
cultus. 16  sacrificium. 17  sv. opravilo = sacrum.

9.

1  consentire. 2  virtus. 3  ingenium. 4  je bila. 5  mansuetudo. 6  antiquissimum.
7  restituere. 8  referre. 9  instituta sacra. 10  traducere. 11  differre ab aliquo.
12  capere, expugnare. 13  ad meridiem spectans ali vergens. 14  adversus et

!)0

contrarius alicui loco. 15  in saxum Capitolini collis excidere cameram. 18  bila.
17  inminere. 18  deterrere aliquem ab ali de aliqua re. 19  sedes. 20  spolia opima.
21  amplificare. 22  proferre.

10 .

1  commigrare. 2  agere, ducere; pasiv. 3  demittere. 4  leniter. 5  alis se
levare. 6  reponere. 7  znam razi. peritus sum. 8  liberalitas. 9  gratia. 10  tutor.
11  scribere, instituere. 12  prope puberem aetatem esse. 13  consensus. 11  ambitio.

15  memor sum. 16  regnum. 17  naraščanje države.

11 .

I. 1  industria. 2  studium negotii gerendi. 3  interest. 4  in ditione ali potestate
alicuius esse. 5  res venit ad universae rei dimicationem. 6  perseverare in aliqua
re. 7  deficere ad aliquem. 8  summo studio adniti. 9  duš. napor = animus. 10  in-
cohare. 11  excolere. 12  siccare. 13  infimus. 14  interiectus. 15  ob. stok = cloaca.

16  testimonio esse. ' 7  opes. 18  mercatus. 19  commercii locus. 20  taberna. 21  pri-
vatus. 22  locus aedificandus. 23  opulentius. 24  instructius. 25  equi. 26  pugiles.
27  delectari aliqua re. 28  prodire (in arenam). 29  mercede conducere.

II. 1  instituta et leges. 2  liaud dubius. 3  reprimere. 4  ad. 5  turba in-
composita. 6  inserere. 7  corpus vivum. 8  condicio. 9  eludere. 10  relativni stavek.

12 .

1  Časovni stavek s cum. 2  familiaritas. 3  § 240. 4  Gerundiv. 5  v taki lju¬
bezni (caritas) in časti. 6  loco. 7  liberi. 8  corona ignea. 9  ne pustiti = vetare.
10  movere. 11  ingnis circumfusus. 12  decus z dativom. 13  insigne regium. 14  mihi
cordi est. 15  decus. 16  scintilla. 17  ingenium. 18  elucere. 19  exeitare. 20  ingenia.
21  ad cultum magnae fortunae. 22  indoles. 23  velika zaščita — lumen praesidiumque.

13 .

I. 1  opportunitas; abl. qual. Gr. § 231. 2  admovere. 3  ostium. 4  deducere.
6  sentire. 8  situs. 7  dolg obstanek = diuturnitas. 8  oppositus. 9  caecus. 10  de-
nuntiare. 11  indicium. 12  fragor. 13  sonitus. 14  advolare. 15  glagol. 16  suspicari.

17  očitno kazati — prae se ferre. 18  pacatus.

II. 1  esse. 2  precej znaten — quidam. 3  demutatio. 4  corruptela. 5  v dotiko
priti — admisceri. 6  novus. 7  disciplina. 8  importare. 9  adventicius. 19  da ne
more v domačih navadah nič nep . . (integer) ostati. 11  relat. stavek. 12  haerore in.
13  mercari. 14  rapi. 15  excurrere et vagari. 16  error. 17  dissipatio. 18  invitamentum.
49  inesse. 20  commoditas. 21  adnare. 22  kar domača (suus) polja dajejo (efferre).

III. 1  abundare. 2  pestilens. 3  affere. 4  perennis. 5  late. 6  ex. 7  complecti.
8  avertere. 9  veselje dobiti — impelli ad mercaturas quaestusque pecuniae.
10  firmare. 11  nativum praesidium. 12  definire. 13  cingere. 14  fossa. 15  obicere;
abl. abs.

14 .

1  aequalis. 2  Gr. § 247, 2. 3  innocens. 4  abstinentia. 5  post hominum me-
moriam. 6  effieere. 7  perferre. 8  populi seitum. 9  consilium. 10  aequitas. 11  in-
dulgentia. 12  Pasiv. 13  maritimus. 14  intemperantia. 15  se ad alicuius societatem
applicare. 16  arbitrium. 17  communis. 18  aerarium. 19  aedificare. 20  renovare.
21  fungi. 22  uti. 23  decedere. 24  efferre. 23  gratus. 26  ducere in numero.

91

15.

1  Thessalonica. 2  Na čelu vsakega pisma stoji v latinskem 1. ime pisatelja,
potem ime dobitelja (v dativu), nato pa črke s. p. d. (salutem plurimam dicit.):
M. Tullius Cicero Attico s. p. d. (M. Tuli j Ciceron Atika srčno pozdravlja.) Na¬
vadno stojita samo dve črki s. d.: Cicero Attico s. d. (Ciceron Atika pozdravlja.)
3  proficisci. 4  Accedit ut. 5  nuntius. 8  procedere. 7  nihil certi habcre. 8  nisi. 9  magno-
pere timere. 10  praesto esse. 11  reicere. 12  accipere (brat Kvint postane subjekt).

13  calamitas. 14  malum, plur. 15  propediem. 16  Koncem pisma stoji v latinskem
redno dan, katerega je bilo pismo pisano in pa kraj; pred dnevom stoji večkrat
D. (= data — epistola).

16 .

I. 1  potiri. 2  atrox. 3  iniussu. 4  auctor. 5  ius. 6  praeter. 7  corpus armatis
circumsaepire. 8  suspeetus. 9  bonis multarc aliquem. 10  inminuere. 11  metum
incutere alicui. 11  cognitiones capitalium rerum exercere. 13  solvere. 14  domesticus.
15  iniussu. 16  dirimero. ' 7  spem reponere. 18  caritas. 19  opes. 20  kospitium 21  ad-
finitas.

II. 1  bona (cum) pace. 2  glagol. 3  ferociter. 4  invehi. 5  ludificare. 6  ad-
fectare imperium in aliquem. 7  libertas. 8  invectio. 9  nečem parare. 10  pro im-
perio. 11  crimen falsum offerre. 12  per. 13  deversorium. 14  protrahere. 15  mani-
festus 10  caput. 17  ex. 18  in Romanam imperium cedere. 19  copias confundere.

III. 1  bellum movere alicui. 2  reficere. 3  amplificare. 4  captivus. 5  fraus.
8  simulare. 7  intentus. 8  opus. 9  ex composito. 10  Slov. § 338, 3. 11  Abl. absol.
Slov. § 380, 2. 12  adhibere ad ali in aliquid. 13  proelium. 14  Res Gabina.
15  superiorem esse. 16  omnia posse. 17  voce — per litteras, ustmeno — pismeno.
18  nezanesljiv človek — bomo dubiae fidei. 19  deliberabundus. 20  Abl. absol.
21  decutere. 22  Abl. absol. Slov. § 380, 2. 23  primores civitatis. 24  orbus.

IV. 1  animum convertere. 2  negotium. 3  vovere. 4  manubiae Pomptinae.
5  fabor. 8  Zveži stavke z non solum — sed etiam. 7  opera. 8  ex plebe. Slov.
§ 264, 4. 9  labor. Slov. § 269, 1. 10  exercere. " gravari. 12  aedificare. 13  agere.

14  pergamentom, Slov. § 269, 1. 15  se effundere ali effundi in. 48  indignari.
17  traducere ad. 18  opus laboris aliquanto maioris. 19  praesidium, Slov. § 269, 1.
20  inter. 21  prodigium. 22  sacellum. 23  exaugurare. 24  area. 25  admittere. 26  fanum.
27  omen. 28  accipere. 29  stabilis. 30  fundamenta aperiro. 31  facies. 32  portendere.
33  res. 34  elabi. 35  facere. 36  Historični sedajnik nam rabi tudi v latinskem jeziku
za preteklo dejanje.

V. 1  comes in glagol dari — kot spremljevalec pridejan biti. 2  baculum
corneum. 3  avunculi filius. 4  irridere. 5  cavatus. 8  succedere. 7  infimus. V slo¬
venskem stoji čestokrat substamtiv, katerega nadomestuje v latinskem adjektiv,
n. pr. vrli gore — mous summus. 8  specus. 9  oseulum dare, ferre. 10  sorti per-
mittere. 11  spectare. 12  prolabi. 13  ditare. 14  delenire. 15  popularis. 16  infestus
sum. 17  incidere. 18  mentio. 19  placet. 20  mopinato. 21  conscendere. 22  avolaro,
pergore. 23  nurus, us. 24  convivium et luxus. V latinskem se rabita včasi dva
substantiva v istem sklonu — hendiadys — izmed katerih eden drugega pojasnuje
v pomenu genitiva ali adjektiva n. pr. vi atque armis = z orožno silo; memoria
et gratia = hvaležen spomin. 26  aequalis. 28  serus. 27  inter. 28  lana. 29  laus
penes me est = zaslužim pohvalo kreposti.

92

VI. 1  causam esse. 3  sr. dejanje = flagitiutn. 3  vim adferre. 4  pudeus.

5  nobilis. 6  iniuria. 7  arcessere aliquem. s  vestem lugubrem sumero. ' J  obtestari.

10  ulcisci aliquid. 11  defigere. 18  prolabi. 13  cruore manare. 14  posse. 15  scele-

ratus. 16  liberorum stirps. 17  expugnaro. 18  res atrox. 18  currere. 20  praeeo.

21  miseria; plur. 22  labor; plur. 23  opifex. 24  lapicida. 23  bellator. 28  memorare;

abl. abs. 27  perpellere. 28  abrogare. 29  iubere. 30  concitare. 31  cooriri in aliquem.

17 .

I. 1  invadere. 2  caritas 3  per. 4  incultus. 5  providere. 6  coiimere. 7  magna
vis. 8  agitarc. 9  premere. 10  extorquere. 11  reciperare. 12  pristinus. 13  Prestavi:
Ce hočejo staro žitno ceno (annona). 14  armare. 15  carnifex. 16  rapere. 17  pere-
grinus. 18  alimentum, plur. 19  in ius vocare. 20  contemptim. 21  pro nocente
alicui donare. 22  spiritus liostiles gerere.

II. 1  intactus. 2  suspectus et infensus. 3  vinculum. 4  suis insignibus velati.
5  mitigare. 8  tlectere. 7  habitus lugubris. 8  asper. 9  patria. 10  delenire 11  fran-
gere. 12  tollere. 13  alius — alius. 14  letum.

18 .

1  ingenium = kar je človeku prirojeno = nadarjenost. 2  seqni. 3  habere.
4  grassari. 5  cgere. 6  Pasiv. 7  cura. 8  petere. 9  casus. 10  magnitudo. 11  ars.

12  pessumdari ad aliquid. 13  uti. 14  libido. 15  bonum. 16  torpescere.

19 .

I. * ropugnare. 2  poscere, postularc. 3  oba konca toge v dve gubi nabrati
= sinum ex toga facere. 4  Napravi plural, ker je bilo več poslancev. 5  placere.

15  sub bane vocem. 7  succlamare. 8  effuudere. 9  traicero. 10  perlicere ad. 11  con-
ciliare. 12  necessarius. 13  quinqueremis (navis). 14  dare; pasiv. 15  solvere (navem).

16  omnino. 17  haud ita. 18  pro. 19  in summa. 20  efticere, cogere. 21  quidem,
enim. 22  imperatoriae virtuti nom iustum pretium tribuere.

II. 1  concedere. 2  commeatus. 3  renovare. 4  adpetere ali ver esse coepit.
3  statuere. 6  firmare. 7  ad orientem versus. 8  tinire. 9  vietor. 10  procodere.

11  demissus fractusque. 12  adspectare. 13  remittere. 14  gravari z infinitivom.

13  necessarius sum. 16  regulus. 17  cum bona pace. 18  transmittere. 19  validus.
20  probibere, arcere aliquem aliqua re. 21  refleere, reereare ex ali ab aliqua re.

22  labor.

III. 1  secundum. 2  speculari. 3  occurrere. 4  edere proelium. 3  atrox. 6  alacer.
7  omen. 8  manus conserere cum aliquo. 9  recedere. ,0  contendcre. 11  evadere.

12  conciliare. 13  occurrere.

20 .

1  detrimentum accipere. 2  defatigatus, confectus. invalidus et aeger i
4  celeber. 5  opinio. 6  augere. 7  fessus. 8  otium. 9  curare. 10  atrox. 11  instare.
12  Prestavi: Galce, stanujoče ob rekah, ki so se stekale v gorenji Pad. 13  occu-
patum esse aliqua re. 14  coereere. 15  rebellare.

93

21 .

1  (ad-, co-) hortari. 2  genus. 3  exigere. 4  praemium. 6  radix. 6  Aegates
insulae. 7  edere. 8  stipendiarius. 9  aemulus. 10  pugnare eo animo. 11  solere.
12  accendere. 13  alacritas. 14  indignatio. 15  arma ferre. 16  veniam dare. 17  tutelae
ducere. 18  V zalivalo za = pro. 19  impertire. 20  oppugnatum venire. 21  protegere.

22 .

1  consurgere. 2  detrimentum. 3  violens. 4  terminus. 5  possidere. 6  parere.

7  congerere. 8  profecto. 9  columna. 50  Genetiv. 11  exercitus tiro. 12  circumsedere.
13  semestris, e. 14  alumnus. 15  non parvi aestiraare. 18  facinus. ' 7  animus (plur.).
18  robur. 19  iustissimus. 20  fixum esse alicui. 21  destinare.

23 .

1  religio. 2  animus exeelsus. 3  v oblasti imeti = tenere. 4  pecunia 5  re-
dimere; Gerundiv. 6  insitum esse alicui. 7  aut vincere aut mori. 8  liberare. 9  non
recte. 10  fraus. 11  in. 42  dissolvere. 13  veterator. 14  callidus. 15  res adflictae.

16  Na mestu slov. pridevnikov rabi v latinskem substantiva z glagolom esse.

17  frangere.

24 .

I. 1  pervetustus ali vetustissimus. 2  caput. 3  stirps. 4  meminisse ali men-
tionem facere alicuius. 6  oriundum esse. 6  referre (originem). 7  idem. 8  ad-
firmare. 8  disciplina. 10  cultus et humanitas. 11  aemulari aliquid. 12  aetas media.

II. 1  sedem stabilem et domicilium collocare. 2  verba facere. 3  non alienus.

4  aegre ferre. 5  studium libertatis. 6  continuare. 7  tempus. 8  magnitudo. 9  at
vero. 10  patrius. 11  magnus. 42  decas, adis.

III. 4  plane, prorsus. 2  absolutus, perfectus. 3  reprebendere. 4  patavinitas.

5  uti elocutiono gentis suae propria. 6  običajni govor r. ol. = sermo urbanus.
7  describere, imitari. 8  veritas. 9  studia accensa in aliquem. 40  viri fortes.
44  lacteus. 12  ubertas. 43  ž. zanimanje = delectatio. 14  gloria florere. 45  per-
spicere. 18  Gaditanus. 17  commovere. 48  terrarum orbis. 19  conferre. 29  indignari.
24  aequare. 22  = ki ni samo čudovite prijetnosti (iucunditas) in vrle (clarissimus)
odkritosrčnosti (candor). 23  supra quam enarrari potest. 24  contio.

25 .

I. 1  ingeniosus. 2  cognoscere. 3  introspicere. 4  virtus, plur. 5  exponere

6  spectare. 7  ad orientem versus. 8  Slov. § 266, prip. 9  vini ferax. 49  alumnus
44  katerega je bil rojen. 42  Glagol. 43  exardere. 44  communis libertatis pro-
pugnator. 45  partes alicuius suscipere. 46  res ad ultimum dimicationis venit.

II. 4  sobrius. 2  usu peritus. 3  maturare. 4  iuris et rei publicae gerendae
prudentia. 6  rem puhlicam capessere. 9  se dare alicui rei. 7  uriti se v g. v
= declamare. 8  duci ad. 9  apparere. 49  ingenii vena. 41  vidori. 42  animum ex-
colere. 43  sumere. 44  proficisci; slov. § 302, 2. 45  Treb let. 46  virtus poiitica.
47  crescere. 18  iuvare. 49  amoenissimus. 29  discere. 24  magnificus. 22  rectus.

III. 4  ex animo vereque. 2  spe deici. 3  munere rei publicae fungi. 4  cobor-
tari. 3  ad rem puhlicam accedere. 9  custodia.m agere. 7  administrare. 8  res
hereditaria. 9  a proavis. 49  abnuero. 44  laticlavus. 42  insigne. 43  abborrore ab

94

aliqua re. 44  aridus. 15  munia, orum. 16  placere. 17  aetatem conterere in aliqua
re. 18  conferre. 19  usus (et consuetudo). 20  uxorem e matrimonio dimittere.

21  familiariter uti cum aliquo. 22  excitare. 23  forsitan. 24  vitam familiarem agere.
25  sedes, domicilium. 26  vitae societas. 27  aftiigere, frangere. 28  luctu afficere.

IV. 1  loca propinqua. 2  incultus. 3  commercium. 4  spatium. 5  potestas
mihi erepta est. 6  vicem alicuius dolere. 7  immunitate donare aliquem. 8  Samo¬
stalnik. 9  animum suum reconciliare cum aliquo. 10  onerare aliquem aliqua re.

11  commovore. 12  calamitas. 13  praebere, afferre. 11  agens 15  benignus. 16  mollis.
17  fluere ex. 18  perpolire. 19  poetičen attingere; temporalni stavek. 20  oculos
alicuius in se convertere. 21  heroicus. 22  carminum genus. 23  tragoediam facere.

24  praestare. 25  dar muze = ingenium. 26  imperare. 27  illustris.

V. 1  aetas media. 2  componere, scribere. 3  mundi origo. 4  mutare, con¬
vertere. 6  non omni ex parte perfectum. 6  perpolire. 7  relegari. 8  veniam dare.
9  vitium. 10  c. zb. = corpus. 11  anni compositio. 12  religio. 13  pars. 14  continuare.
15  discessus. 16  supplicare. 17  expetere. 18  venia. 19  mollis. 20  exprimere. 21  dolor.

22  cum — tum. 23  desiderium ardens. 24  materia. 25  iucundus, suavis. 26  oratio.
27  facetus. 28  elegans. 29  expolire. 30  qua re sublatus. 31  stoletja, ki so sledila
po Kristovem rojstvu. 32  aetas nostra. 33  valere ali magni momenti esse ad.
34  artes elegantes.

26 .

1  prius. 2  gratulari. 3  de. 4  consilia dare. 6  fortis. 6  operam conferre ad.
7  conficere. 8  vere. 9  laetitia. 10  gratulatio. 11  ad. 12  gaudium cumulare. 13  nan-
cisci. 14  dimittere. 15  recuperare. 16  splendor. 17  gratia. 18  iz mojega pisma.
19  legem ferre. 20  praesto esse. 21  studium. 22  incredibilis. 23  concursus. 24  ornare.

25  gradus. 26  complere. 27  significare. 28  magnus, superl. 29  plausus. 30  frequentia.
31  = množica. 32  in. 33  res familiaris. 34  perturbatus. 35  litteris committere.
36  praeditus. 37  pietas. 38  glagol. 39  maturare. 40  egere. 44  ordiri; jaz snujem.
42  requirere.

27 .

I. 1  pueritiae memoria. 2  perculsus. 3  glagol. 4  exhaurire. 5  prosternere.

6  atrocitas. 7  mercennarius. 8  fraus. 9  motus. 10  intercipere 11  stipendium.

12  miser. 13  maerore affligere aliquem. 14  na o. se pr. traicere; part. fut. 15  lj. pro¬
siti = blandiri. 16  = bodem storil. 17  fidem dare. 18  tangere; pas. 49  alacer.

II. 4  Glagol. 2  mederi, reficere. 3  ducere. 4  assidue. 5  id agere. 6  abripere.

7  aflinis. 8  finem esse alicuius. 9  militia. 49  obniti, adversari. 14  ii, qui sunt in

eadem sententia. 42  succedere in aliquid. 13  fortiter ac strenue agere. 44  studiosus.

45  carus. 46  p. vzb. = aliquem in se convertere. 17  verus. 18  lineamenta oris.

19  vigor. 20  patientia. 24  primus. 22  uti optime. 23  discriminare. 24  requiescere
ex. 25  maioris momenti. 26  arcessere. 27  = orožje. 28  conspici. 29  ad. 30  inter.
34  liabilis.

III. 4  amplus. 2  obtruncare. 3  carus; superl. 4  comprobare. 6  rem gerere.

6  iure ac merito. 7  dux fortissimus. 8  facilitas. 9  innocentia. 10  vir civilibus

rebus praestans. 44  sollertia et calliditas. 42  belli ars. 43  investigare. 44  inquirero.

15  consilium. 46  in rem erat. 47  exploratio. 18  explorator. 19  capillus alienus.

20  cavere. 24  imperium recusare. 22  capere. 23  placabilis. 24  consulere. 25  inter-
nocivus. 26  adniti. 27  hereditate relinqui. 28  deponere.

IV. 1  Dopustni stavek; slov. § 344. 2  obicere, exprobrare. . 3  adstringere.

4  infestus; superl. 5  argumentom. 0  se applicare alicui. 7  vindex. 8  = da je
bil neolikan, a cultu et ab bumanitate abesse. 0  valere aliqua re. 10  = o zgodo¬
vini. 11  convenire alicui.

28.

I. 1  adversus. 2  iam aetate provectior. 3  fallere. 4  neglegentia. 5  adire.

3  res divina. 7  ex. 8  litteras afferre alicui. 9  onerarius. 10  portare. 11  complore.
12  sequi. 13  succedere. 14  loca alta. 16  efficere. 16  sollers. 17  pripravilo nekaj
prenehljaja v. p. intervallum.

II. 1  ratio belli gerendi. 2  esse in invidia. 3  Slov. § 390. 4  consilium segne.

5  cautum; plur. 6  detrimentum inferre. 7  aequare. 8  decurrere. 9  pellieere in ali-
quid. 10  circumvenire. 11  supplex. 12  = da je . .. ona megla dež dala z n. 13  sedere.
14  conatus. 15  impetus. 16  ferro atque igni vastare. 17  alternis imperitare. 18  in-
festissimus. 19  arcessere. 20  viscus; plur. 21  Slov. § 269, 5. 22  bellum gerere.
23  sedere. 21  raptum. 25  considere. 26  usu captus. 27  alicuius partibus favero.

III. 1  belli sedem mutare. 2  horreo condere. 3  numerum alicuius rei efficere.

4  Vulturnus. 5  siccitas. 6  torridus. 7  vehere. 8  campus apertus. 9  agere. 10  castra
primaria. 11  in occasum. 12  natus. 13  aquator. 14  bene cedere. 15  evebi. 16  esse
penes aliquem. 17  signum proponere.

IV. 1  clamorem tollere. 2  coneurrere. 3  instare. 4  perrumpere. 3  strenuus.

6  gladio petere. 7  invadere. 8  Glagol. 9  desinere. 10  sonitus. 11  madefacere.
12  incolumis. 13  Po rodu in bogastvu slavna. 14  viaticum. 15  munificentia.
16  honorem liabere.

Oddelek 15.

1.

I. 1  merere. 2  vindex. 3  posse; prim. slov. § 295, 2, op. 4  iure iurando
adigere. 5  tollere. 6  invisus. 7  odiosus. 8  nap. delati = officere. 9  contio. 19  per-
tinere ad. 11  credere. 12  solidus. 13  naj v. obl. = imperium.

II. 1  adire aliquem. 2  removere. 3  absolvere. 4  exonorare. 5  munifice.
6  includere. 7  admiratio. 8  multus. 9  pati. 10  vincere.

2 .

1  inclutus. 2  egere. 3  oriupdus. 4  mos. 6  vim parare. 6  saepire. 7  alius
— alius; neutrum plur. 8  repentinus. 9  praecipitare. 10  decurrere. 11  iter dare.
12  sustinere. 13  trepidus. 14  minaciter. 15  provocare. 10  cireumspectare. 17  conicere.
18  conari. 19  detrudere. 20  fragor. 21  propitius. 22  supcrincidere.

3.

1  Theraei. 2  species una; abl. kval. 3  saevire. 4  limus. 5  traliere. G  ex-
citare. 7  agitare. 8  implere. 9  facies locorum. 49  utrimque. 11  alius. 12  obvium
esse inter ... 13  priredni stavek. 14  crimini dare, criminari. 15  Pasiv.

96

4 .

I. 1  mirari. 3  in. 3  propraetor. 4  udliibere. 5  inspicere. 6  is guidem. 7  di-
videre. 8  prim. Sal. b. Jug. c. 17. 9  deserta. 10  a septemtrione. 11  importuosus.
13  Plur. 11  dissolvere; pas. 14  nisi. 15  ž. izg. interire.

II. 1  relat. st. 2  liabere. 3  supra. 4  post. 5  loca solis ardoribus exusta.

6  superioribus temporibus fuere, qui. 7  fingere. 8  postquam. 9  interpres. 10  monu-
mentum. 11  res obscurae. 12  illustrare. 13  regnare. 14  Piiaraones. 13  gentes vere
Ariae. 16  indigena. 17  conubium. 18  oriri, cooidri. 10  possidere. 20  palus Tritoniaca.

21  discordia civilis. 22  Libjplioeuices; še raji pa Latinec oba dela sestavljenke s

que zveže, n. pr. Persarum Medorumque imperium. 33  frangere et comminuere.

5 .

1  oriri. 2  peragrare. 3  virgultis obsitus. 4  locus patens. 5  licenter. 6  eibus;
prest, hrana jim je bila ... 7  burni pabulum. 8  palari. 9  pernoctare. 10  cogere.

11  satiatum esse aliqua re. ' 3  vagus. 13  cogere. 14  clarus. 16  militare, stipendia
facere. 16  mentionem facere. 17  infrenatus nec stramentis insidens. 18  bellicus.
19  vagus. 30  vitium. 21  dispositus 22 studere. 23  perfidiosus. 24  c. 54. 25  callidus.
23  ferus. 27  velox. 38  gerundiv.

6.

I. 1  matrona. 2  maturus. 3  generosus. 4  mihi nihil potius est. 6  quam ut . . .

6  glagol. 7  elatius se gerere. 8  oriundus ex. 9  litterae. 10  tradere; prim. slov.

§ 386, 3. 11  disciplina. 12  ornamentum. 13  deliciae. 14  adolescere. 15  tueri et
defendere. 16  farne laborare. 17  causa. 18  honestus. 19  consilium.

II. 1  similis 2  tam — quam. 3  error; sing. 4  longe praestare. 5  gen. 6  prae-
munire. 7  repetere. 8  Italicus. 9  extendere. 19  vetaro. 11  cavere. 12  constituere.
13  replere. 14  transferre. 16  parvus. 1G  immotus. 17  tranquillus. 18  quietus. 19  con-
tiuuare. 30  propositus. 21  impugnare. 22  socius. 23  Slov. § 297, 1. 24  gladio
transligere. 25  mirns. 30  magnificus.

7 .

I. '  res militaris; gen. 2  obtinere. 3  absumere; pas. 4  aetate provectus.
5  delectari aliqua re. 0  fratris filius. 7  frater patruelis. 8  agere tempus. 9  re-
movere. 10  adpetere. 11  tentare. 12  n. m. industria. 13  v. v. pietas. 14  agere.
13  accendere. 10  pro certo habere.

II. 1  in unum convenire. 2  disceptare. 3  natura ferox. 4  exprobrare. 5  verbum.
e  placere. 7  fieri. 8  suadere. 9  insidias facere, parare. 10  minister. 11  per insidias.

12  sequi. 13  copiae. 14  Slov. § 336, 2, op. 2. 13  peritia belli gerendi. 16  bonum

lionestumque. 17  aliquem munenibus explere.

III. 1  pollere. 2  vindicare. 3  Pas. 4  iustus. 5  niti pro. 6  contemnere. 7  im¬
pugnare. 8  Slov. § 240. 9  largitio. 19  via; sing. 11  efticere, 12  incultus. 13  ad
sententiam perducere aliquem. 14  animum intendere in aliquid. 15  invadere.
18  Odvisni stavek s cum. 17  pervenire ad aliquem.

IV. 1  haud longe a. 2  multitudo. 3  togatus. 4  negotiari. 6  prohibere. 6  in¬
vadere. 7  in animo habere. 8  malle. 9  Slov. § 247, op. 4. 10  discedere. 11  potius.
12  spernere. 13  obviam ire. 14  prohibere a. 13  decedere. 16  Pas. 17  conteudere.

V. 1  str. p. auctoritas. 2  pecnniae, largioni resistere. 3  frustra. 4  obsidione
defessi. 3  p. gr. m. excruciatus.

97

8 .

I. 1  Pas. 2  modeste. 3  certamen. 4  retinere. 5  decedere. 8  aemula. 7  sv. vi.
imperium. 8  tollere. 9  re-movere; pas. 10  incedere. 11  res secundae. 12  p. pr. tole-
rare. 13  acrioribus stimulis. 14  exquirere. 15  in libidinem vertere. 16  Inf. hist. 17  ab-
strabere. 18  solutus. 19  agitare.

II. 1  nrgere; pas. 2  diripere. 3  sine modestia; izrazi jednako «brezmeren».

4  materies. 5  subvertere. 6  nih.il pensi babere. 7  reperti sunt, qui. 8  pessum
dare. 9  acerbius. 10  vseh. 11  qno — eo. 12  crudelis. 13  perturbatio. 14  statum
civitatis ordinare.

9.

I. 1  atrox. 2  se subtrahere, eripere. 3  adventare. 4  placere. 5  hac in causa.

6  colere.

II. 1  firmitas et constantia. 2  firmus. 3  occurrere. 4  consilium militare.

5  integer, incorruptus. 6  factiosus. 7  abstrahere; pas. 8  ingredi. 9  angnstiae.
10  familiaris. 11  facere, pacisci. 12  negotium. 13  socius et administer. 14  per
saturam. 15  comprobare. 16  imperare. 17  integer. 18  sordidus. 19  ignominiam
iniungere, inurere alicui. 20  dignitas.

III. 1  animus. 2  rogare; slov. § 389. 3  sequi. 4  flagitiosus. 5  invadere. 6  = je
rastla. 7  largitio. 8  incendere. 9  indicium. 10  Slov. § 239. 11  rationem facti sui
probare. 12  = pokoren biti.

IV. 1  cultus quam maxime miserabilis. 2  producere. 3  iuvare. 4  minister.

5  intercedere. 6  infestus. 7  adcendere. 8  = je bil. 9  petere. 10  discurrere. 11  mani-
festus ; slov. § 239, op. 6. 12  fidem pnblieam iterponere. 13  gravis.

10 .

1  contionari. 2  subvertere. 3  venalis. 4  socordia. 6  allicere. 6  Quirites.

7  obviam ire. 8  in imperio nati. 9  niti. 10  imperium. 11  Glagol. 12  caedes. 13  finem
facere. 14  z. p. = lex. 15  ludibrium. 13  inultus. 17  occupare. 18  inmanis. 19  Slov.
§ 257. 20  esse. 21  quaestus. 22  magnificus. 23  incedere. 24  sacerdotium. 25  munus.
civile. 26  napravil. 27  plane non dubitare. 28  cadere. 29  segnis. 30  improhus.

11 .

I. 1  mittere. 2  renovare. 3  re bone gesta. 4  contendere. 6  novus. 8  oriri.
7  vir regendae civitatis peritus. 8  certare de. 9  effeminare. 10  concupiscere;
slov. § 301. 11  toliko prijetnosti (delectatio). 12  ne multa dicam. 13  prosperius.

II. 1  modestia. 2  patiens 3  moram adferre alicui. 4  sunt, qui ... 6  z. v.
= propraetor. 6  vanitas. 7  extremum. 8  facere. 9  planities limosa. 10  formidinem
addere. 11  cilpidine caecus ob. " 12  amentiam augere. 13  saltuosus. 14  trames.
15  quiescere. 16  pati. 17  pacisci cum aliquo. 18  salvum dimittere aliquem. 19  kakor
se mu je bilo poljubilo.

12 .

I. 1  familia. 2  intentum esse. 3  conformare. 4  excolere. 6  Slov. § 335, op. 2.

6  otium conterere. 7  z brezskrbnostjo in brezdelnostjo. 8  memoriam sui quam
maxime longam efficere. 9  fluxus. 10  petere. 11  adversus. 12  honor. 13  favere.
14  fungi. 15  stare adversus aliquem. 16  Glagol. 17  se applicare et adiungere ad
aliquem. 18  turpe.

Breznik, Latinske vadbe.

7

98

II. 1  officium. 2  praesentia animi. 3  favorem alicuius šibi conciliare. 4  munus,
res. 5  ornare. 6  conciliare animum alicuius. 7  quamquam — tamen. 8  pecuniam
exprimere. 9  irritus. 10  = je Cezar s svojim vplivom dosegel, da ni bil obsojen.
11  vitae rationes plane convertuntur. 12  se removere a publicis negotiis. 13  con-
ferre ad. 14  filius sororis.

III. 1  historiam ad artem atque praecepta revocare. 2  moreš. 3  positum
esse in aliqua re. 4  describere. 6  sequi. 6  gravis. 7  imitari atque exprimere.
8  Glagol. 9  integritas. 10  aequare. 11  veritas. 12  exaequare. 13  paulatim. 14  multum
temporis eonsumere in 15  perpolire. 15  sermo. 16  abruptus. 17  sententia. 18  demere.
19  = brez pomote (detrimentum) misli (sensus). 20  immortalis. 21  acutus. 22  ser-
monibus aliquid usurpare. 23  novitatis cupiditas. 24  oblectare. 25  priscum voca-
bulum.

13 .

I. 1  mons. 2  sustinere. 3  perdere. 4  ira. 6  apparere. 6  finis. 7  nuntiare.

8  prodigium. 8  spernere. 10  cura, plur. 11  aquae caelestes. 12  in altitudinem
crescere. 13  sciscitari. 14  portendere. lr ' offerre, pas. 16  propior. 17  canere.
18  haruspex. 19  = je. 20  obicere. 21  excidium. 22  revocare. 23  špiritu divino
instinctus. 24  disciplina. 25  dare, pas. 26  substantiv. 27  abundare. 28  leviš.

II. 1  spectare. 2  adferre. 3  congruere. 4  vates. 5  continere; slov. § 321,
op. b. 6  manare. 7  flumen. 8  rigare; slov. § 305, op. 9  rivus. 10  dissipare. 11  ex-
tinguere. 12  insistere. 13  memor. 14  dare. 15  amplus. 16  instaurare. 17  patrius.
18  cura alicuius rei omittitur. 19  facere. 20  emittere. 21  crateris ora. 22  puteus.
23  cuniculum facere perfodientem. 24  massa sulplmrea. 25  aperta, orum. 26  came-
ratus lacus. 27  alveus. 28  plana, orum.

III. 1  fatalis. 2  confirmare animum alicuius. 3  rationem habere alicuius rei,
spectare aliquid. 4  opus. 5  subterraneus. 6  finem habere. 7  intermittere. 8  anceps.

9  apparatus. 10  pergere ad. 11  mirari. 12  incommodum. 13  signum. 14  pompa
sollemnis, ali religiosissime. 15  continuus. 16  inferre. 17  nihil vix aliud. 18  aliquid.
integrum ali incolume relinquere.

IV. 1  inmensus. 2  consilium, plur. 3  venire. 4  so bila polna. 6  mater.
6  supplicatio; plur. 7  adventus. 8  obviam effundi. 9  honorare. 10  excedere.
11  iunctus (equis). 12  rite. 13  gratus. 14  splendor. 15  abalienare. 10  iugum.
17  insolentia. 18  in religionem trahere. 19  aequiperare. 20  deferre in.

14 .

1  magistratus. 2  praeficere. 3  acer. 4  populi partes. 5  innocentia. 6  magnus.
7  = v vojskovanju izkušena. 8  accedere. 9  adiumentum. 10  lixa. 11  coli. sin-
gular. 12  iumentum. 13  circumire. 14  confirmare. 15  moderari. 10  sr. poti = inter.
17  ambitio. 18  plane alium facere. 19  ingenium mobile. 20  artes.

15 .

1  == naglost in strogost. 2  genus. 3  prospere, feliciter. 4  extenuare. 5  turma
— manipulus. 6  providere; pas. 7  locus. 8  manum conserere. 9  rudis. 10  remittere,
omittere. 11  alacer. 12  aerumna, plur. 13  pro*

99

16 .

1  grandis natu. 2  disciplina puerilis. 3  = ni bila strogost vzgoje večja.
4  cogere. 5  = se je dajalo starosti ... 6  honestus. 7  hic. 8  communis. 9  hono-
rabilis. 10  adpetere. 11  decedere. 12  deducere — reducere. 13  ita — ut. 14  ob-
servare. 15  superlativ obekrat. 16  moratus. 17  aetas. 18  honoratus. 19  quin etiam.
20  pasiv. 21  = ker so bili poslanci. 22  certus. 23  supinum. 24  recipere. 25  multi-
plex. 26  plausum dare.

17 .

I. 1  non desistere. 2  Slov. § 275. 3  per. 4  occultus. 5  tractus par. 6  = reki
bližnje kraje. 7  frequentare. 8  vastus. 9  itinere converso. 10  ignarus. 11  imminere.

12  subsidium, plur. 13  transversis principiis.

II. 1  transversus. 2  committere. 3  maxime diversi. 4  substantiv; asperitas
— insolentia. 6  evadere. 6  reprimere. 7  ingens.

18 .

1  graviter. 2  loqui. 3  superstitio. 4  fundere. 5  funditus. 6  nec vero. 7  Slov.

§ 390, 1. 8  velle. 9  est enim sapientis. 10  glej 7. 11  res caelestes. 12  praestans.

13  natura. 14  suspicere. 15  propagare. 16  stirpes. 17  persequi. 18  haruspex. 19  de
caelo tangitur aliquid. 20  ostenti simile. 21  necesse est. 22  plurumque. 23  con-
sistere — licet.

19 .

I. 1  ad caelum ferre. 2  str. rednost = severitas. 3  animus belli ingens
4  mens divina. 6  portendere. 6  revocare. 7  amplus. 8  ostendere aliquid.

II. 1  exagitare. 2  animus contemptor. 3  per amicitiam. 4  animum gerere
supra. 6  laedere. 6  ratus. 7  conficere.

III. 1  criminose loqui. 2  impellere. 3  Slov. § 336, 2. 4  = ljudstvo. 6  Slov.

§ 302, 3, op. 6  exagitare. 7  inanis. 8  insectari aliquem. 9  persequi iniurias.

10  opifex. 11  undique concurrere. 12  rnsticis parentibus natus. 13  cupientissimus.

IV. 1  graviter invehi in aliquem. 2  decernere. 3  volens. 4  frustra sperare.
3  = prednikov. 8  capite censi. 7  genus. 8  augere. 9  dog. resnica = constat.
10  egentissimus. 11  conspectum fugere.

20 .

1  = najhujše zlo. 2  impatiens. 3  decernere.

21 .

I. 1  rem male gerere. 2  in maximum periculum et extremum paene discrimen
adductum esse. 3  ne vem si pomagati = consilium non expedio. 4  conservare.
6  propitius. 6  aequaliter. 7  momentum afferre ad victoriam. 8  iuvare. 9  = so.
10  magna multitudo. 11  consulere. 12  libenti et parato animo (radovoljno in p.).
13  pertinaciter.

II. 1  pertimescere. 2  dubius. 3  promptus et paratus. 4  quod. 5  secum
reputare. 9  = beg ložji in hitrejši napravijo. 7  insistere. 8  solum. 9  proeliari;
krik bojevnikov. 10  Slov. § 231 a. 11  iubere. 12  deficere. 13  opimus. 14  insupera-
bilis. 16  ad. 16  vado transire.

7 *

100

22 .

I. 1  adiuvare in aliqua re. 2  studium. 3  agitare. 4  licentius. 5  gerere
6  facere. 7  tutari. 8  mihi placet = meni je ljubo. 9  potiri.

II. 1  in gratiam liabere aliquid. 2  dignus. 3  advenire. 4  negitaro. 5  fatigare.
8  ex. 7  amictus. 8  circumdatus.

23 .

1  legum lator ali auctor. 2  domus. 3  superbus. 4  pretiosus. 5  gemma, ae.

6  res čara. 7  simplex rectusque. 8  pergraviter ferre. 9  indignabundus. 10  probare.

11  = da so te besede resnične. 12  zapove (iubere), da naj stopi na gromado
(rogam inscendere). 13  alligare. 14  = kaj te besede pomenijo.

24 .

1  perseverare bellare. 2  deferre alicui regnum. 3  principem esse. 4  Ablativ.
5  ostendere. 6  consulere. 7  praetor. 8  mihi non satis constat ali pa mirari. 9  ut.
qui ... s konjunktivom. 10  victoriae nomine. 11  obsequi. 12  nihil est quod.
13  direktni govori naj se latinijo indirektno.

25 .

1  mercatus. 2  liabere. 3  apparatus. 4  celebritas. 6  petere. 6  nobilitas.

7  quaestus. 8  ducere; pasiv. 9  quoddam genus eorum . . 10  ingenuus. 11  plausus.

12  = zaradi gledanja. 13  perspicere. 14  agere. 15  item. 18  celebritas. 17  natura.
18  pro nihilo liabere. 19  natura. 20  intueri. 21  studiosus. 22  liberalis. 23  adquirero
aliquid. 24  longe. 25  contemplatio.

26 .

1  unus. 2  sanctus. 3  excipere. 4  editus. 5  sustinere. 8  abdicare; pasiv.

7  operire. 8  Slov. § 281, 2. 9  prorogare. 10  extendere. 11  subire. 12  rigescere.

13  in torrentes praecipitari. 14  disturbare. 15  at. 18  cogere. 17  foenus. 18  misereri.
19  pastus; plur. 28  viscus; plur. 21  vena; plur. 22  metallum; plur. 23  gemma.
24  iners. 26  adhibere. 28  exercere. 27  sollertia. 28  admiratio.

27 .

I. 1  acies. 2  res summa. 3  beneficium. 4  detrahere. 6  contendere. 8  Slov.
§ 382, prip. 7  ad ancoram. 8  hospes. 9  novus. 10  corrogare. 11  = za potrebne
troške (sumptus). 12  navis actuaria. 13  vhod zabr. = excludere. 14  magnum
capitis periculum mihi est. 16  perferre. 18  tollere. 17  societas v kolekt. pomenu.

18  vacuus.

II. 1  Ablativ. 2  per. 3  pariter. 4  Slov. § 312, 3. 6  necessitudines regni.

8  pro. 7  aetas. 8  in procuratione esse. 9  despicere fortunam alicuius. 10  liberaliter.
11  = (ko) se je bilo tajno sklenilo (consilium inire). 12  praefectus. 13  appellare.

14  verbis alicuius. 15  vadosus. 18  praesagire. 17  navicula. 18  vsi so molčali.

19  loqui coepisse. 20  admiratione magna adfectus. 21  silentium altissimum. 22  por-
rigere. 23  infigere. 24  ferire. 26  urgere. 28  tempus. 27  obvolvere. 28  aequo animo.
29  mortifer.

101

III. 1  lamentari. 2  corruere. 3  abscidere. 4  libertus. 5  comedere. 6  visendi
cupidus. 7  multitudo. 8  abluere. 9  sanguinem effuudere. 10  materia. 11  frangere.

12  accedere. 13  == ki hočeš sežgati (cremare). 14  quaerendo exsequi. 15  socinm
ali adiutorem fieri alicuius rei. 18  sepultura. 17  laxare animum.

28 .

1  efferari. 2  permagnus. 3  seditiones commovere. 4  purus. 5  integer. 6  omnes
labores conferre ad. 7  pecuniam accipere. 8  praeceptum. 9  angiportns (gen. us).
10  obviam fleri, congredi cum aliquo. 11  obtendere. 12  baculum. 13  transversus.
14  emere. 15  farina. 18  fidissimus. 17  allicere. 18  porticus. 19  quaestiuncula. 20  in-
struere ad aliquid. 21  res.

29 .

1  Cius. 2  vulgatus. 3  pacisci. 4  merces. 6  pugil. 6  solere. 7  abnegare.
8  digredi et exire in. 9  frequens. 10  grande convivium. 11  adhibere. 12  exciere;
pasiv. 13  desiderare. 14  egredi. 15  Ariclinium. 16  confundere. 17  requirere. 18  dis-
cernere. 19  discumbere. 20  suus.

30 .

I. 1  artifex, princeps. 2  conciliare. 3  fortiter. 4  effingere. 5  efferre. 8  pluvia;
plur. 7  exundare. 8  gurges. 9  gignere. 10  Plural.

II. 1  adesse. 2  credere. 3  extorquere. 4  transversum ferre aliquem. 5  rapere.
8  inesse. 7  studium. 8  fides. 9  illaboratus. 10  intentus. 11  Slov. § 247, 2. 12  ferre.

13  felix. 14  dicere; pasiv. 15  glagol. 16  habere. 17  spectare. 18  scire. 19  proficere.

31 .

I. 1  genus. 2  imbuere, implere aliquem aliqua re. 3  corrumpi. 4  effuse.
5  dissipare. 8  obrui. 7  gratum esse. 8  discordia civilis. 9  iuventutem exercere.

10  sororis vir. 11  cuiusvis rei simulator ac dissimulator. 12  magistratus. 13  facere.

14  sortiri. 15  vexare. 18  depelli a. 17  reum esse. 18  vi agere. 19  societatem facere.
29  sui similis. 21  sacra sollemnia facere. 22  sumere. 23  signum, quod convenit.
24  ad irritum cadere.

II. 1  ferox. 2  scelus. 3  rem puhlicam opprimere. 4  bomo prodigus. 5  d.
pismo = tabula. 8  proscribere. 7  da jim bode dal priliko (copia) ropati in moriti.
8  ferre. 9  libido. 10  saluti est alicui, quod. 11  rumor emanat. 12  studia homiuum
accendere ad. 13  partes alicuius sequi. 14  polluere. 15  quamvis. 18  turbulentus.
17  repulsam ferre.

III. 1  at vero. 2  repulsa. 3  furor. 4  infestum esse. 5  vastare aliquid. 8  mens.

7  allicere aliquem ad se. 8  exagitare. 9  pecuniam mutuam sumere. 10  fides.

11  sollicitare. 12  in causam šuam perducere. 13  nihil inexpertum omittere.
14  praesidium. 15  astutia. 18  cavere. 17  Glagol. 18  constituere. 19  placere. 29  referre.
21  habere. 22  excitare. 23  debilis. 24  triumphare. 25  descendere. 28  lorica insignis.
27  depellere, reprimere.

IV. 1  movere. 2  = vojna. 3  vigilias et custodias habere. 4  dare 5  causa

z gerundivom. 8  vitare. 7  custodia. 8  Slov. § 347, e. 9  constrictum teneri. 19  vigilans.

11  inter falcarios. 12  nihil temporis. 13  excludere.

V 1  vitare. 2  tanta frequentia. 3  ira iusta victus. 4  invehi in aliquem.
5  praestolari. 8  aquila. 7  perniciosus — funestus. 8  opprimere. 9  = je napisano.

102

10  adsedere. 11  causa z gerundijern. 12  dissimulare. 13  vultum demittere. 14  sup-
plex. 15  Glagol. 16  conservare. 17  civis inquilinus. 18  obstrepere. 19  prorumpere.
20  furibundus. 21  cum. 22  assumere. 23  iudicare. 24  dilectum habere. 25  prae-
sidio esse.

VI. 1  = kaj da počenjajo in nameravajo (agere et moliri). 2  dva sinonimna
glagola (sentire et videre). 3  acer. 4  kakor je bil K. naročil. 5  usui esse. 6 actio;
plur. 7  invidia. 8  imponere. 9  filius familias. 10  percellere. 11  auctoritatem puhlicam
inserere. 12  testes manifesti sceleris naneisci. 13  temeritas. 14  remedium quaerere.

15  fenus iniquum, grave. 16  maria et montes. 17  per. 18  simulare. 19  studium.
20  Katere so zarotniki z lastno roko pisali. 21  dilucescere. 22  signum integrum.
23  suspicari. 24  admonitus. 25  sica. 26  indicium. 27  ko se je že mračilo (ad-
vesperascere).

VII. 1  divulgare. 2  ad. 3  eripere. 4  = da se to pripravlja. 5  proferre.

6  impugnare. 7  alienus a re puhlica. 8  animam eripere. 9  censere. 10  publicare.

11  habere. 12  indulgentia. 13  irritus. 14  invehi. 15  suspectum facere aliquem.

16  exponere. 17  commutatio rei publicae status. 18  m. postopanje = virtus.
19  transire in. 20  camera. 21  laqueo gulam frangere. 22  supplicium sumere.
23  radovednežev (mirari). 24  agere.

VIII. 1  explere. 2  instructus armis militaribus. 3  invadere. 4  dilabi 5  per-
fugere. 8  urgere. 7  considere. 8  descensus. 9  adversus. 19  acer. 11  fundere.

12  incurrere. 13  confertus; superl. 14  spirare. 15  retinere. 16  ferocia. 17  civium
parricida. 18  abscidere. 19  disicere.

32.

I. 1  civitas. 2  inesse. 3  genetrix. 4  socia. 5  praeclarum esse. 8  clarus.

7  = potomci. 8  invadere. 9  gravis. 10  premere. 11  traduci. 12  progredi. 13  im-
memor. 14  metu fractus et debilitatus. 15  gerere, facere. 16  societatem facere ad.

II. 1  01ympia, orum. 2  oriri. 3  saltus Thermopylarum. 4  gravis armatura.

III. 1  iram alicuius. 2  obstruere.

IV. 1  fidem habere.

V. 1  iunctus. 2  agmen. 3  delere et concidere. 4  prosilire. 5  non succedere.
6  virgis caedere. 7  deinceps. 8  generatim.

VI. 1  incertus ali dubius sum. 2  consilium capere. 3  semita, ae. 4  incedcre.
5  obstupescere. 6  descendere.

VII. 1  omnino. 2  paludatus. 3  inferias instituere. 4  rite. 5  civis.

VIII. 1  omnis. 2  aliquem ad terram affligere. 3  madefacere. 4  assidue dimi-
care. 6  percutere aliquid. 6  alacer. 7  arbitrari. 8  lamina marmorea ali marmoris.
9  Znani distihon po Ciceronovem prevodu.

33.

1  = da se ima krepost predpostavljati vsfikteremu posestvu (bonum, plur.).
2  memorabilia. 3  agere. 4  concedere. 5  caducus. 6  liaud scio an. 7  nemo non.

8  fieri potest. 9  bomo ethnicus. 10  frui. 11  doctrina. 12  relativni zaimek s quippe.

13  supremus. 14  ut. 15  libido. 16  samo homo. 17  Konj. periphr. 18  studiosus sum.
19  abstinere. 20  ki je raji hotel obrekovan (de farna sua detrahi), zaničevan biti in
celo umreti. 21  kakor da bi odstopil (absistere) od tega, kar mu je bog zaukazal
(curam ali cuius rei deferre).

Slovar.

A.

Agamemnon Agamemno  ali Aga¬
memnon, onis

Apolon- Apollo, inis  (bog luči in
glasbe)

Artemida Artemis, idos  (boginja,
sestra Apolonova)
avgurovati augurare  (opazovati
proročne ptice ali druga zna¬
menja)

azil asj/lum  (zavetje, bogu po¬
svečen kraj, kamor so pribežali
trpinčeni sužnji ali ljudje, ki
so kaj zakrivili).

IS.

bahati s čim ostentare aliguid
begun domo  ali patria profugus
besen saevus, ira incensus
bivališče sedes

blažiti mitigare; placare; alicuius
animum sedare
bližnji propinguus
blodenje error
bojišče locus pugnae
bojna vrsta acies instructa
boriti se contendere
braniti se (kaj storiti) nolle
brezdelnost neglegentia
brez premisleka haud cunctanter
brezskrbnost socordia
brezuspešen irritus
brigati ne se za koga neglegere
aliguem.

C.

cena pretium

centurija centuria  (== 100 glav;
c. so bile oddelki, v katere
je kralj Servij Tulij razdelil
ljudstvo; v vojski pa je bil
načelnik takega oddelka cen-
turio —  stotnik).

».

dalenji amotus, remotus
dam (= pustim) pati
ded avus

delati se simulare, prae se ferre
dodatek appendix, additamentum
dolina (= ravnina) planities, locus
aeguus, aeguum, planum
določiti statuere
dovršiti perpetrare, perficere
druhal copia

država trojanska res Troiana
državljanski civilis
dvojčki gemini.

E.

Elicij Elicius  (Jupitrov priimek).

F.

Feretrij Feretrius  (Jupitrov pri¬
imek).

O.

glas; se vsemi glasovi skleniti
communi sententia statuere
glumec liistrio, actor scaenicus

104

gnati (naprej) abigere
godrnjati fremere, murmurare
gostoljubno hospitaliter
govedo bos
grlo iugulum.

H.

hiteti discurrere

hlapčevski servilis

hrepeneti po čem affedare aliquid

hudobija maleficium

hudodelstvo scelus.

I.

imeniten egregius
imenovati po kom a nomine ali-
cuius appellare
izginiti dilabi
izgovoriti si pacisci
izkrcati se e,gredi (navi)
izneveriti se dejicere ab aliguo
izkušnja experimentum
izolikati excolere
izporočiti referre
izprehajati se ambulare, inambu-
lare

izprositi impetrare; petere
izreden unicus
izvzemši praeter.

J.

jastreb vultur.

H.

kanal fossa
kaznovati vindicare
Kis Cissns, i
konjuški eguester
krepiti confirmare

kreposten virtute praeditus  ali
ornatus; probus
krik clangor
krivičen iniguus
Kunaksa Cunaxa, orum.

L.

lastnost ars

ločiti se v discedere in aliguid
lukumon lucumo, onis  (s tem pri¬
imkom so nazivali Etruski svoje
kralje, duhovnike in prvake).

M.

manjkati abesse
Med Medus

mejiti na finitimum esse t  adiacere
alicui loco, attingere locum
mehkužen effeminatus, emollitus
mnogoletni — mnogih let
mučiti exagitare.

H.

nadaljevati vojno per sever are in
bello; p. bellare
nadlegovati fatigare
nakloniti dare
naklonjen sem faveo
naklonjenost benevolentia, favor
nalašč consilio; consulto
nameravati animo agitare
napasti impetum facere in aliguem;

aggredi; petere
napasti se concurrere
napovedati indicere
napredovati (= rasti) progredi,
procedere

naročiti praecipere

naredba edictum; decretum; lex

105

naseliti se sedem šibi delit/ere
nasilnik tgrannus
nasladnost gaudium
nasledovati succedere
nasprotovati impugnare
nastati oviri
nastopiti (noč) adesse
nasvet suasio; monitus;  po tvojem
nasvetu te hortante
natančno diligenter; accurate;
penitus, plane

navdati s strahom metum itiicere
alicui

navdajati = biti
navdušenje animus
navesti proferre
nejasen obscurus
nemudoma quam maturrime
nepremakljiv immobilis;  n. stati
immobilem manere
nesramnost flagitium, impudentia
neusmiljeno (= strašno) atrociter;
infeste

neustrašen impavidus, intrepidus
nevolja invidia

nezgoda casus, casus adversus  ali
tristis

nezmožen imbecillus
nož culter, tri.

O.

ob jednem simul; uno tem por e;

eodem tempore simul
oblast imperium
obraščen vestitus
obravnava iudicium
obred ritus; sacrum
obsegati continere, complecti, com-
prehendere

obširno late, pluribus verbis
obvarovati, servare, prohibere ali-
quem aligua re
odbijati (napad) sustinere
oddajati reddere
oddati tradere
oddelek (vojske) manipulus
odhod discessus
odkriti pandere
odlagati cunctari
odločilni boj bojevati decertare
odlomek religuiae
odnesti deferre
odnošaj mos
odpraviti tollere
odpuščen j e venia
odrastel puber
odreči (de)negure
odvadba desuetudo
odvaditi deducere ob aligua re
odvesti črez traducere
ognjišče focus

obraniti se integrum manere
oklepati claudere, cingere, circum-
dare

okolica loca, guae circum suni
omahljiv mobilis
onemoglost imbecillitas,
opravičiti se purgare se
opraviti curare
opuntski Opuntius
oslabljati deminuere
osvojiti (= vzeti) rapere.

1 ».

\

palica baculum
pete odnesti integrum abire
Pilajmen Pglaemenes
pleča humeri

plemenit generosus
pleniti praedam agere ex
plodovit ferax, fecundus
plodovitost fecunditas
podati se capi, expugnari
podedovan traditus
podivjati efferari; corrumpi
podkupiti corrumpere
pogoditi invenire, explorare
pogubiti se interire
pokazati se apparere
poklicati evocare
pomagati adiuvare
pomen gravitas
pomiriti pacare
ponižati se frangi
ponižno prositi supplicare
popoln sandus
popraviti restituere
porabiti insumere ; consumere; uti
porušiti evertere; diruere
posadka praesidium
poslanstvo legatio
pospešvati favere; indulgere; stu-
dere; adiuvare

posrečiti se bene cedere; feliciter
evenire

postaja statio

postaviti se v bojno vrsto dirigere
aciem

postelja stratum;  na smrtni po¬
stelji = umirajoč
potegniti trahere

potolažiti (v žalosti) consolari;
(pomiriti) animum sedare, pla-
care, lenire
potrt sollicitus
poveljnik sem praesum
povzročiti excitare, commovere

pozidati aedificare
poznanj evalec iudex
pravno stališče ius causae
prebresti transire
predložiti komu referre ad aliguem
prednost dati praejerre
pregnati pellere, depellere
pregovoriti dati se flecti
prehiteti antevenire
preobrat (državni) res novae
prepričati se (= zvedeti) cog-
noscere

preseliti se migrare, demigrare
prestol solium;  (= kraljestvo)
regnum

pretiti imminere; impendere
preveč nimium

previdnost prudentia; consilium
približevati se adventare
priboriti si (dostojanstvo) šibi
parere

pridobiti reciperare;  pr. (prostor)
occupare

pridružiti se applicare se, adiun-
gere se alicui  ali ad aliguem
prihiteti concurrere; venire
prijazno benigne
prikazati se apparere
prikazen (čudna) prodigium
prilomastiti nad koga invadere, in-
currere in aliguem ; progredi ad
pripisovati komu kaj tribuere
alicui aliguid
priporočba suffragatio
pritiskati (= napasti) petere
pritrditi addicere
privabiti illicere

prizanesti ignoscere, veniam dar e;
indulgere

107

priznavati fateri

prognati in exsilium eicere ; ex-
pellere

propasti (pri volitvi) repulsain
ferre, accipere
prorokovanje sors.

R.

rajni brat fratris Manes
ravan planities; locus equus
ravno toliko kakor n Ulilo magis
quam

razdejati destruere; diruere; de-
moliri

razkačiti accendere
razkosan dispersus
razkriti aperire
raznesti divulgare
razširiti proferre
raztezati se oriri
raztrgati scindere (vestem)
res sane; profecto
rešilna pot salus
rodbina familia
rodbinski domesticus
rojak popularis; civis
rojstni kraj patria.

S.

sestajati = biti

sestrič frater amitinus;  „ patris
sorore natus
sila necessitudo
sklepati iungere
skrivaj secreto; occulte
slovesen celebratus
slučajno forte; času  (po na¬
ključju) ; fortuito

smešen ridiculus

soroden propinguus; necessarius;

cognatus; memor  (narava)
spačenost (— popačene šege)
moreš corrupti depravatigue
sposobnost virtus
spoštovan honoratus; honoreflorens
spraviti transferre
sprijazniti se s kom aliguem šibi
amicum facere
spuntati se rebellare
spustiti se v beg fugam capessere
sramota ignominia; flagitium;  v
sramoto spraviti afficere ali-
qua re

srednje poti medius
stalen stabilis
stan ordo
steza trames
starej sina senator
steber columna
stopinja vestigium
stopiti črez bregove effundi super
ripas

stopiti med procedere inter
stranska pot trames
strast cupiditas; temeritas
strašen (boj) atrox
stražiti excubias  ali vigitias agere
stric patruus  (očetov brat); avun-
culus  (materin brat)
surov ferox

svobodno rojen liber, ingenuus

Š.

še le demum

štiridneven = za štiri dni in
quadriduum
škarje novacula

108

T.

takoj subitus; repentinus;  adv
subito; repente; improviso
tako rekoč fere-; prope
tajen secretus
tedanji = tistega časa
telovaditi corpus exercere
težnja studium
tolmačiti interpretari
trajen firmus
trojčki trigemini

truditi se operam dure; niti;

contendere, ut
trumoma confertim
tujec advena; peregrinus.

U.

uboj caedes
udanost deditio
udariti ker e
ugajati placere
uiti fngere, ejfugere
uleči se procumbere
umikati se recipere se
uničiti opprimere
upor seditio
upreti niti

usoden (knjiga) Sgbillinus
uspeli eventus, exitus
uteči elabi
utrditi adfirmare.

varovati se cavere, vitare
varuh custos

važen gravis; magnus ; magni
momenti
vdan impiger

vdati se po kom in moreš et in¬
stituta alicuius abire

veden assiduus

Vejski Vejentanus

veličasten magnificus, splendidus

Veneti Veneti, onim

vera religio

vežbati exercere

vhod aditus

videz (na videz) dicis caasa; specie,
in speciem

vladati administrare
vnet acer

vnet za koga favere
vojni militaris; bellicus
votlina spelunca
vpeljati instituere
vreči (v vodo) mittere
| vriniti dispertire
vršiti se fieri
vsako leto annuus
vzgojitelj educator
vznemiriti motum animi facere
vzprejeti accipere, audire.

Z.

začeti committere (proelium); in-
cohare, incipere (bellum)
zadoščenje res repetita
| zadreviti se v irruere in
zadržek impedimentum;  brez za¬
držka nulla re retardante  ali
retardatus

zadušiti sedare, comprimere
I zahvaliti se grates agere
zalezovati insidiari; insidias pa-
rare

zamolčati reticere
zaročiti despondere
zarod proles, liberi

109

zasesti occupare; complere
zasmeh(ovanje) ludibrium
zaspati somnum capere
zatreti interficere
zbrati se convenire; confluere
združitev factio
zgodovinsko delo historia
zmago slaviti triumphare
zmernost temperantia
zmešati conturbare

znižati levare, minuere
zveza (prijateljska) amicitiae ne-
cessitudinesque

zveza vojske z reko — da se ne
bi vojska od reke ločila (di-
rimere).

Ž.

živeti v prognanstvu exulare
življenjepis vita, vitae descriptio.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000465175