OHsonna |e M\& uwUM Koncem leta 1890 je doživel krmila. jadrnice »Celestial Empire« v indijs^ kem mestu Rangoon to le, kakor je prl poved-oval sam: »Popoldne sem zapustil ladjo in se podal po mestu Rangoon, da si ogle« dam trgovine. Med pohajkovanjem sem srečal našega mornarja Jimar ki je bil rodom Ii*ec, neverjetno velik ter močan liki slon. Na jadrnici se ga >e vse balo, ker je bil nagle jeze, pretepač m cela njegova preteklost je bila zavita v sumljivo nego-tovost. P-o sestanku sva šla nekaj časa molče eden poleg drugega in prišla venkaj v mestno okolico. Po poti med polji se Bva znašla naenkrat pred parku podob nim vrtom, ki je bil izredno lep. Zrak je bil prenapolnjen od dišečega cvetja, he da bi prav znala, sva se zgubila v vrt indijskega svetišča, ki se imenuje »Shone-Dayon-pagoda«. Ob koncu drevoreda iz banan sva zagledala tempelj, kojega z zlatimi plošcami krita streha je svetlikala čarobno v solnčni svetlobi. Občudovanje me je prevzelo, ko sem _rl pred seboj večtisočletno stavbo. Jim si je nadeval brez ganutja pipo in re-kel: »To le streho bi jaz razkril, če bi le bil uverjen, da je iz čištega zlata.« Ni počakal na moj odgovor, odpahnil je težka, izrezljana vrata, ki so vodila v notrajnost svetišča in rekel: »0glejva si notrajne skrivnosti nekoliko natančnejše in bo-lj od blizu.« Nekoliko sem se obotavljal, pa Jim je stopal kar brez strahur naprej ter sem mu sledil iz bojazni pred očitkom, da sem strahopetnež. V iemplju. Skrivnosten mrak je prevladoval v notrajnosti svetišča in me navdajal s strahom. Naenkrat je Jim obstal. Pred nama je bila udolbina, v kateri je kraljeval na oltarnem podstavku kip iz zlata. Ne znam, katero izmed indijskih božanBtev.je predstavljal; a še danes vidim lesketajoči se rubin, ki je bil udelan na sredino čela kipa kakor blesteče se o-ko. Po kratkem ogledu je odprl Jim nož, odluščil z njim dragoceni kamen in. ga vtaknil v žep. Za trenutek me je pretresel zločin In le težko sem ga posvaril: »Za božjo voljo, Jim, kaj pa počenjaš?« »Naprej«, se je odrezal, »pazi, da jo .dkuriva!« Zdelo se mi je, kakor bi bil slišal iz daljave gromenje. Kolena so se mi šibila od vznemirjenja. Le s tcžavo sem sledil Jimu. Na pobegu sva maiodane tekla. Parkrat sem zadel z glavo ob kamenite ogle hodnikov. Edina misel, ki se mi je podila po glavi, je bila: Venkaj na solnce, v svobodo! Udarila mi je na ulio Jimova kletvica, ki me je poučila, da je rop odkrit in naju preganjajo. Jim se je zagnal z vso močjo v vrata, skozi katera sva ustopila; zapahi niso popustili kljub pritisku. »Nazaj!« je zarohnel. »Poiskati morava kak drug izhod!« Potisnil me je ob stran in zavil v stranski hodnik. Sledil sem mu koj za petami; k-o sva brzela dobrih 100 korako-v naprej, sva se ustavila pred visokim zidom. Ko sva se obrnila, da bi se lotila iskanja nadaljnjega izhoda, so se pojavili pred nama 4 obor-o-ženi tempeljski s-tražniki. Jim se je postavil, kakor bi iskal pornoči ter varstva, tik mene, čeravno je bil mnogo — mnogo močnejši nego jaz. »Sedaj je konec«, se mi je zablisnilo v glavi. Brez usmiljenja sva bila izr-očena maščevalnim Indijcem. In najhujše je še bilo to, da nobeden od tovarišev na ladji niti slutiti ne bo mogel, v kako past sva bila zašla. V očigled premoči bi bil vsak odpor zaman. Kljub temu sem se čudil, da se je pustil goljatski Jim od str-aže brez odpora odvesti. Tirali so naju skozi neforoj temnih soban, kojih bogastvo je spominjalo na pravljice iz »Tisoč in ena noč«. Slednjič je potrkal eden od stražnikov na težka vrata, ki so se odprla kar sama od sebe z bliskovito naglico. Stopili smo v nizko dvorano, ki je bila čarobno bo-gato okrašena in napolnjena z mamljivo duhtečim vonjem. Pred scdmkcm. """^ Na sredini dvorane je sedel star svečehik ter zasadil svoje temne oei v naju. Par minut — dozdevale s-o se mi več nost, je vladala popolna tišina. Nato je začel starec v slabi angleščini: »Kateri izmed vaju je oropal boga ter onečastil svetišče?« Jim je s-topil korak naprej in izpovedal: »JNe vem o nikakem ropu! Zahtevam kot angleški državljan, da se me, pusti na svobodo! Ako je moj tovariš tu le ropar in. tat, to vendar mene nif ne briga!« je zaklical z največjim o* gorčenjem. Jimova nesramnost me je razljutila in sem se branil z glasno pripombo: »Preiščite oba, se bo že izkazalo, kateri je r-opar rubina!« Svečenik je pokimal in dal straži znamenje, naj preišče najine žepe. V mojem žepu na suknji so dobili dragocenost! Ves obupan sem pogledal okrog, a v Jimovih cčeh sem čital — škodoželjni posmeh! Sedaj mi je še le postalo jasno, zakaj se je bil pri aretaciji p-ostavil tik mene. V zavesti, da mi gre za glavo, sem izkričal ugovor: »Pri vsem, kar mi je sveto, prisegam, da nisem tat! Moj tovariš jc izluščil z nožem dragocenost in jo utihotapil v moi žep. Nedolžen sem, kakor zna to Bog!« Svečenik me je hotel prebosti s svojim pogledom. Počasi se je preselilo njegovo oik-o z mene na Jima. Čital je nekaj časa z njegovega obraza in se je nato globoko zamislil prekrižanih rok. Naposled je dvignil glavo in govoril, kakor bi klesal v kamen: »Gospod, tii si imel dragocenost v žepu in trdiš, da nisi tat. Eden od vaju je lažnjivec in lOOkrat hujši je njegov zločin. Lahko bi vaju pustil usmrtiti oba; vendar naj ne trpi nedolžni za krivega. Onečaščeno je, kar je ugrabil eden od vaju. Ra« di tega naj obdrži dragocenost!« Nisem se prav zavedal, kaj se je godilo z menoj. Nehote sem pogledal v Jima, iz kojega oči sem čital grožnjo: »Gorje ti, ako bi se branil, mi izročiti rubin!« Svečenik je namignil enemu izmed tempeljsikih služabnikov in ta mu je prinesel lepo izdelano leseno šatuljo. »Gospod!« duhovnikove oči so brale iz dna moje duše »v tej le škatli, ki ti jo podarim, je oropana dragocenost in razsodba! Slobodno se odstranita oba.« Vzel sem nad vse pričakovanje velikodušni dar. Poslovila sva se s spoštljivim in globokim priklonom. Eden od stražnikov naju je odpeljal iz sodne dvorane. Sfrašna obsodba. čudne misli so se mi podile po glavi, ko sva sto-pala skozi mračne hodnike. Svečenikove besede: »In razsodba!« so se mi dozdevale posebno skrivnostne ter pomenljive. Zakaj mi je podaril rubin? Kak pomen bi naj imel dar? Mogoče pomenja posest dragulja nesrečo? Mene vendar ne bo oplazila nesreča, saj sem bil nedolžen? Iz daljave so posvetili solnčni žarki in že sva bila na prostem. Brez slovesa se je odstranil indijsld spremljevalec in so se zapahnila za njim vrata svetišča. Molčala sva nekaj časa na povratku proti morju. »Daj mi šatuljo!« se je zadrl naenkrat Jim zapovedujoče. Stisnil sem podarjeni mi zaklad tesneje k sebi: »Duhovnik mi ga je podaril«, sem se branil. »Škatlo sem!« Nekaj v njegovem hreščečem glasu me je svarilo, in že sem tudi zapazil, kako je iskal nož. »Na, vzemi«, sem kriknil ogorčeno, »predno postaneš še morilec!« Resnično, častitljivi mož me je bil nevarno obdaroval. Jim je pograbil ponujeno šatuljo, jo je hotel odpreti, pa ie bila zaklenjena. Med proklinjanjem je začel vrtati po škatli z nožem. Naenkrat je nekaj škrt nilo, pokrov je frknil po koncu in iz notrajnosti je blisknila kvišku glava male — črne.ka.e. Z obupnim krikom je izpustil Jim šatuljo. Bil-o je že prcpozno; kač-a ga je že bila pičila v roko . . . Kakoi" za prikaznijo sem gledal za blestečim rubinom. ki se je izkotalil iz škatle ter torkljal po pobočju v morje. In slednjič: Irec Jim se je valjal v nepopisnih bolečinah po tleh in izdihnil v par minutah vsled pika najbolj strupene indijske kače. Obsodba starega svečenika je bila izvršena iiaglo in sigurno!