13
IVO TROŠT:
Osel — pameten.
Basen.                                •
i peščenem travniku se je pasel osel. Mirno je obiral redko travo, zadovoljen kakor vselej s svojo usodo. Kar se pidrvijo tam lnimo tri beketave koze in za-čnejo osla dražiti, kako je nespameten, ker se za-dovolji z vsem, kar nni nakloni brezvestni človek: danes težko breme, jutri ničvredno hrano. »Zakaj si ne vzaineš sam, boječ sivček? Olej, človek se celo norčuje iz tvoje skromnosti, ko pravi: »Osel je vodo nosil, pa je le od žeje poginil.«
Nerodni kopitovec dvigne glavo, pomiga z ušesi in prav goriansko neumno zariga. Ni mu bilo všeč, da ga zaničnje človek za njegovo pomoč, ni rnu bilo všeč, da ga morajo šcl koze opoininjati, naj si sam postreže z boljšo hrano, ko sam ve zanjo, pa mu manjka poguma in pameti.                  .    •
Osel je bil prepričan, da lahko živi tudi brez teh pomočnikov. Zato vnovič zariga, a sedaj zmerno, pametno, malo rnanj kot ufnljivo in vpraša: »Hi-hi-ha-ha! Kje naj pa vzamein kaj boljšega pod zob, da me ne zaloti človek in ne nabije za tatvino in škodo?<
»Tam, kjer te ne zasačijo,« je bil kozji odgovor. »Pozna rnoj glas slehrni človek, in moje stopinje natančno razločuje od konjskih. Ne utajim se mu, četudi ine ne zaloti. Pride pozneje in se kruto maščuje na niojem hrbtu za škodo. Ve se lahko izgovarjate, da so škodo napravile ovce.«
»Pa res! Velik siromak si, ker ne moreš ukaniti človeka. Smiliš se nam. Zato ti hočemo pomagati, ko boš pameten.«
Osel popraska s kopitorn po tleh in trikrat pokima z glavo: znak, da je zadovoljen. Koze nadaljujejo: »Čuj, sivček! Tamle za onim zidorn je velik zelnik, poln najlepših zeljnatih glav, ki tako slastno hrstljajo pod zobom. Ko bi ti to samo slišal, pa bi mislil, da je tisti dan tvoj god. Me splezamo preko zida, pa ti jih namečeino, kolikor boš hotel. Samo paziti rnoraš, da nas v tem času takoj opozoriš z riganjem, ako bi se od kod bližal človek. Ako ga ne bo, se bomo gostili.«
Osel vnovič prikima in moško popraska po tleh, pogleda čez zid v zeljnik in vidi lepe, debele glave, ki so kazale svoje obširne pleše to-plemu solncu. Kar skorninalo se mu je po njih.
Koze splezajo preko zida v zeljnik in hrustajo krhko zelje, da ie osel komaj požiral sline, ko jih je gledal tako od daleč, da je komaj senca njegove glave dosezala bohotno razvito zeljišče. Nestrpno je strigel z ušesi, kimal z glavo in prhal predse, da bi opozoril sainogoltne zaveznice
—^,    14    >--
nase in na sklenjeno pogodbo. Ko bi mu vrgla katera samo eno veho, pa bi ga ne bilo konec slastnega koprnenja. Ali tako?
»Osel je osel in — ostane!« so si mislile požrešnice in same nada-Ijevale gostijo. Osel je samo koprnel in čakal. Ves zaverovan v nedo-sežno zelje ni videl, ko so se približali ljudje za njegovim hrbtom, videli koze v škodi, planili nanje in jih ujeli. Na to se je začela sodba. Lažnivke so se izgovarjale, da jih je zapeljal osel, ko jih je poslal v zeljnik, kamor sam ni mogel. Izgovor ni držal, ker so ljudje videli, da osel ni jedel zelja.
»Samo obljubile so mi ga, žrle so same; jaz naj bi bil pa še pazil, da jih kdo ne dobi v škodi.« Takole tnoško se je opravičil osel.
»Nedolžen je, zares je osel nedolžen,« so potrdili ljudje in se pri-pravljali, da kaznujejo koze s šibami.
Ker požrešnice niso mogle več dokazati svoje nedolžnosti, so dolžile osla, da je tudi on kriv škode, ker je na zelje padala tudi njegova senca. Osel vnovič prikima in popraska po tleh s kopitom.
»Hi-hi-ha-ha!« zariga sivec veselo in tudi zarjove obenem. »Zado-voljen, zadovoljen sem s to obdolžitvijo. Ko bcdo ljudje tepli vas, po-žrešnice, naj tepo tudi mojo senco, i-a!« Moško je odkorakal nazaj na peščeni travnik mulit suho, redko travo, zadovoljen s svojo usodo. Koze so prejele zasluženo kazen, zakaj nobenega dokaza niso ljudje potrebovali več za njih zlobo.