AKADEMSKI PEVSKI ZBOR V LJUBLJANI
' -v	Z.'.-V-	'--r .	"■	*	l’;,c	'	VU	"-V-
IZ ČITALNIC V NOVE AKORDE
KONCERT
V PROSLAVO DVAJSETLETNICE
UNIVERZE KRALJA ALEKSANDRA I. V LJUBLJANI
KONCERT VODI MAROLT FRANCE
1940
CENA 4 DIN
V JfajuspuLtefiL uclIzu^yi !
Nogavice, rokavice, damsko In moško triko perilo,
srajce, kravate, žepni robci, dežniki, naramnice, kovčki, aktovke, ogledala, ščetke, turlstovske potrebščine šivalni stroji »Adler«, kolesa in nadomestni deli
najceneje pri
, <JLsfid,bLjcincL
ob vodi blizu Prešernovega spomenika
POD POKROVITELJSTVOM N J. VEL. KRALJICE MARIJE
KONCERTNI UVODNIK
MAROLT FRANCE: SLIKE IN Ž 1 V L J E N J E P 1S N E ČRTICE SKLADATELJEV
KONCERTNI SPORED
r. Volarič Hrabroslav:
i. Kocijančič Josip:
3. Leban Avgust:
4. Gerbič Fran:
5. Pirnat Stanko:
6. Michl Josip:
7. Svetek Anton:
8. Sachs Alojzij:
9. Michl Josip:
a) Izgubljeni cvet (XXXVII. zv. Matičnih zbor. partitur: 20 m. in meš. zborov, št. 12. Ljubljana 1910)
b) Nos, pustna šaljivka (Slovenske pesmi za 4 m. glasove. H. Volarič, op. 10, št. 13)
Popotna pesem (Slovenska pesmarica, I. (1896), str. 51) Nagrobnica (Marolt Fr., Nagrobnice, št. 18. Ljubljana 1926)
a) Vabilo
b) Pastir (XL. zv. Matičnih zbor. partitur: 20 m. zborov v slov. nar. značaju. Ljubljana 1911)
c) Rožmarin (Novi Akordi, 1906)
Pomlad in jesen (Pesmarica Glasbene matice, 1897, str. 120)
ODMOR
Sokratova smrt, balada (rokopis 1909. Arhiv ljubljanske Glasbene matice)
a) Kaj bi te vprašal (33 meš. in m. zborov. Glasbena matica v Ljubljani, 1903)
b) Majolčica (rokopis 1912. Akademski pevski zbor v Ljubljani)
a) Idila (XXXIV. zv. Matičnih zbor. partitur. Ljubljana 1907)
b) Vzdih (Al. Sachs, Pesmi za moške glasove. Samozaložba. Ljubljana 1906)
Atila in ribič, balada (rokopis 1909. Arhiv ljubljanske Glasbene matice)
UU3UAN*
‘
■
SLIKE IN ŽIVLJENJEPISNE ČRTICE SKLADATELJEV
%
Volarič Hrabroslav: r. 13. X. 1863 v Kobaridu, sin godca. V domači pripravnici za učiteljišča ga je učil teorije in klavirja
F.	Carli, na koperskem učiteljišču Czastka gosli, klavirja, harmonije in kontrapunkta. 1882. je dovršil učiteljišče; učiteljeval je v Kobaridu, kjer je vodil »Kobaridski zbor«, v Tolminu, kjer ga je v kontrapunktu in orglanju izpopolnjeval in do skladanja pripravil D. Fajgelj, v Livku nad Kobaridom, v Kozani pri Gorici, slednjič v Štivanu pri Devinu (1890), odkoder je hodil poučevat »Nabrežinski zbor«, ki sta ga organizirala vzgledna rodoljuba Caharija in Tanče. Umrl je v Štivanu 30. IX. 1895. Volarič je bil izrazit, mnogo obetajoč skladateljski talent, ki je s svojimi dosegljaji v kratkem času visoko presegel čitalničar-je. Zgodaj je pričel po svojem rodnem kraju zbirati narodne pesmi; njegove priredbe pričajo, da je izvrstno poznal in zajel glasbeni značaj naše rodne pesmi. Iz tega gradiva sta nastali izdanji Narodne pesmi (nabral na Koboridskem. Samozaložba: 16 m. zborov) in V domačem krogu (Op. 4. Pot-puri siv. nar. pesmi za klavir. Glasbena matica v Ljubljani). Njegove lastne skladbe kažejo pristno iznajdljivost, gladko tekočo, estetsko lepo uravnano melodično črto. Po zgoščenosti izražajev, nenavadni spretnosti v oblikovanju in hitrem razvoju sodeč, bi se bil tako rano umrli Volarič skoro razvil v skladatelja močne dejavnosti. Objavil je Lav-retanske litanije (za m. zbor. Gorica); Gorske odmeve (Op. 6.: 6 m. in 5 meš. zborov. Gorica, 1887); Slovenske pesmi (Op. 7.: 9 meš. zborov. Samozaložba); Slovenske pesmi (Op. 10.: 13 m. zborov); Pozdrav iz daljave (Op. 2.: Parafraza za klavir. Glasbena matica v Ljubljani); Zvezdica (Op. 9.: Polka mazurka
za klavir. Schwentner, Brežice). Po smrti so izšle: Skladbe, I., Samospevi s klavirjem (Izd. J. Čerin, zal. Fr. Volaričeva, vdova) ter Divja rožica, Slovenskim mladenkam (Op. 12.: ženska dvospeva s klavirjem. Izdala vdova, 1908). Volarič zasluži življenjepisno študijo in urejeno izdajo skladb.
Kocijančič Josip: r. 16. III. 1849 v Kanalu ob Soči, u. 10. IV. ravnotam. Sin nepremožnega kmeta, od 9. 1. dalje sirota. Po maturi na go-riški gimnaziji (1869) je s pomočjo podpornikov (goriški okr. glavar bar. Pino, Ign. Gruntar) odšel študirat pravo na dunajsko univerzo (6 semestrov), pravno-zgodovinski izpit je položil v Gradcu (1875—76). Kot notarski kon-cipient je prakticiral pri dr. Kollerju v Kanalu in 1. 1878. pri notarju dr. Grščaku v Ormožu. Kocijančičevo glasbeno dejstvovanje je treba opazovati v luči čitalniškega gibanja, ki ga je po Goriškem v letih šestdesetih vzbudil »oče goriških Slovencev«, dr. K. Lavrič. Nedvomno bi se bil Kocijančič, izredni baritonist, izraziti	pevovodja, kremeniti, neupogljivi
značaj razvil pod pravim strokovnim vodstvom v izvrstnega glasbenika. Tako pa je čitalniško »besedovanje« za svoje rodoljubno popevanje, prazno govoričenje, malomeščansko navdušenje za »blagor naroda« zahtevalo Hajdriha, Kocijančiča, Lebana v vrsti drugih glasbenih talentov, ki so neplodno ginili za ta puhli, dekorativni nič. Kocijančič je ustanovnik Čitalnice v Kanalu (1867), učitelj in ud sodobno slovečega goriškega pevskega kvarteta (Wallenhoff, Zega, Kocijančič, König), pevovodja dunajske Slovenije in graškega Slovenskega pevskega društva. L. 1874. je dal pobudo za ustanovitev Slavca, pevske-
Volarič JHrabr osla v
ga zbora za vso Goriško (voditelja Avg. Leban, A. Hribar). Zbiral in prirejal je narodne pesmi po goriški okolici ter priobčil Slovenske narodne pesni, I. (Praga, 1876. 26 m. zborov) in Slovenske narodne pesni, II. (Ljubljana, 1878. 15 m. zborov). Prvi je upra-vil našo narodno pesem preprosto-pristno. V skladateljski smeri so nanj, samouka uplivali goriški sodobniki Avg. Leban in Ant. Hribar, na Dunaju A. F. Tovacovsky, dirigent Pravoslavne ruske cerkve in Slovanskega pevskega društva. Po smrti je izšel en zvezek njegovih skladb Čuti v napevih (8 m. zborov. Ljubljana, 1881), ki kažejo povprečni slog čitalniške dobe. [Popravi: u. 10. IV. 1878.]
Leban Avgust:
r. j. IX. 1847 v Kanalu ob Soči, u. v Gorici 30. V.
1879. Po volji očeta, učitelja na goriški vadnici, ki ga je namenil za duhovniški stan, je obiskoval od druge do osme šole goriško malo semenišče. Zaradi pljučne bolezni je izstopil in konec 1. 1867.	Kocijančič	Josip
maturiral. Ker ni
dobil podpore, da bi šel študirat filozofijo na Dunaj, je vstopil na goriško učiteljišče in ga v enem letu dovršil. Učiteljeval je v Sovod-njah pri Gorici, v Ajdovščini in na goriški vadnici. Kot pedagoški pisatelj je s strokovnimi članki sodeloval v Slovenskem Učitelju (1873—75). Spočetka samouk v glasbi se je
v	višjih razredih semenišča učil generalbasa in orglanja pri organistu goriške stolnice
G.	Schreiberju. Od 1. 1874. sta vodila vadni-ška učitelja Ant. Hribar in Avg. Leban goriški moški zbor Slavec in prirejala z njim posvetne in cerkvene koncerte v gori-škem gledališču in v cerkvi sv. Ignacija. S Kocijančičem sta zbirala in prirejala goriške narodne pesmi; objavil je Venec ipavskih narodnih pesnij (v Skladbah A. A. Lebana,
111. Gorica, 1874). V skladateljski smeri sta nanj uplivali poleg naše narodne pesmi v prvih letih sodobna italijanska opera, kasneje pesem nemških klasikov. Sam je objavil le nekaj pesmi za m. in meš. zbor v Praprotni-kovem Učiteljskem tovarišu in Tomšičevem Vrtcu (1876. št. 2—4, priloge). Po njegovi smrti je brat Janko izdal Pet cerkvenih pesmi za m. zbor (Ljubljana, 1880); Glase s Primorja (10 m. zborov. Novo mesto, 1881); Skladbe Avgusta Armina Lebana, I—III. (6 meš., 11 m. zborov in 2 samospeva s harm. oz. klavirjem. Ljubljana, 1883—91); Pobožne vzdihe (latinska maša za meš. zbor in orgle. Ljubljana, 1885). V Glasbeni zori je
izšel m. čvetero-spev Pod oknom (isto v Mali pesmarici, 1922, št. 13), v Maroltovih Nagrobnicah (1926) »Nagrob-nica«.
Gerbič Fran:
r. 5. X. 1840 v Cerknici, u. 29. III. 1917 v Ljubljani. Po dokončani normalki je s tremi razredi realke vstopil v ljubljansko učiteljsko pripravnico (1856), kjer ga je Kamilo Mašek učil glasb, teorije, harmonije, petja, klavirja in orglanja. L. 1857. je šel službovat za provizoričnega učitelja in organista v Trnovo	pri Ilirski	Bistrici, kjer je pričel
skladati in objavil svoje prvence Glase slovenske (op. 1. 1861: 3 samospevi s klavirjem in 8 m. zborov). Odtod je odšel na praški konservatorij, kjer	ga	je	učil kompozicije
ravnatelj Jos. Krejči, F. Vogel solopetja (1865 do 1867). Med to študijsko dobo je izdajal Liro Sionsko (op. 2. 1866: 71 cerkv. napevov v 12 štv.). Po odlično dovršenem konservatoriju je pel junaški tenor pol leta v praškem Narodnem divadlu ter nato sprejel ponudbo zagrebške opere, kjer je pel 9 let naslovne vloge in z Iv. pl. Zajcem mnogo pri-
Leban Avgust
speval k osnovanju hrvatske opere. Za uspešno glasbeno delovanje sta ga imenovala zagrebški Zemaljski glazbeni zavod in Kr. nar. zemaljsko kazalište častnim članom. Po dveletnem bolehanju (Cerknica) je pel po eno sezono v Ulmu na Virtemberškem in v Lvovu. Tu ga je ravnatelj ondotnega konservatorija K. vit. Mikuli pridobil za pouk solopetja in zbora (1882—86; znani njegovi učenci: Florjansky, jun. tenor na praškem Narodnem divadlu, Alma, lir. tenor dunajske dvorne opere, Nemirova, alt hamburške opere, Fe-diczkowsky, bas-bariton, L. Daneševa, alt, oba pri Dramatičnemu društvu v Ljubljani). Na povabilo ljubljanske Glasbene matice je 1. 1886. prevzel vodstvo Matične glasbene šole, zboro-vodstvo pevskega zbora Čitalnice in kapelništvo pri Dramatičnemu društvu; pevovodja Čitalnice je bil do njenega razpada 1890, kapelnik slovenske opere do 1895. Na ljubljanskem učiteljišču je kot pomožni učitelj učil glasb, teorijo, harmonijo, petje in orgla-nje (1890, 1896—97). Od 1896 —1900 je bil pevovodja pev. dr. Ljubljane, od 1899—1910 pevovodja in organist pri Sv.
Jakobu v Ljubljani. Od 1899 do smrti je bil odbornik Ce~ cilijenega društva, od 1913 član cerkv.-glasbene komisije za ljubljansko škofijo in nadzornik organistov. Šolo Glasbe-bene matice je vodil od 1886 do smrti neprestano, poučeval je solistično in zborsko petje, teorijo, harmonijo in klavir, od 1912. le solo-petje in klavir. Za njegovo plodonosno glasbeno delovanje ga je ljubljanska Glasbena matica imenovala častnim članom. Vsestransko, neprestano, močno in plodonosno delo za slovensko glasbo uvršča Gerbiča med naše glasbene prvake; kot skladatelj je bil Gerbič jako plodovit. Do poznih let je ustvarjal in se vzpenjal, iskaje vedno novih oblik, spretno se je uživljal v modernejšo glasbo, iz vseh njegovih del zvene prvine slovenske rodne pesmi, ob kteri je pričel. Med njegovimi posvetnimi skladbami so znane: Obiskanje na
pokopališču (op. 5., balada za tenor in ork.), Slovanska jeka (op. 15., 10 m. čveterospevov, 2 za žen. glasove in 7 m. zborov), Ave Maria (op. 22. za spr., mzspr. solo, 3 gls. žen. zbor z goslimi, klavirjem in orglami), Južno-slo-venske balade (op. 23. 4 ročno za klavir), V čutih sladkih (op. 25., valček za spr. in ork.), Tri čveteroglasne pesmi (op. 26. za žen. glasove), Milotinke (op. 28., 3 samospevi za vis. glas in klavir), Lovska (op. 31., meš. zbor s spremljanjem rogov), Zbirka narodnih pesmi, I—III (150 štv. za en glas in klavir), 20 moških zborov v slovenskem narodnem značaju (op. 70. XI. zv. Matičnih zbor. partitur), Slovo (kantata za m. zbor in orkester), Oče naš (kantata za soli, meš. zbor in orkester), Himna (za soli, meš. zbor in orkester), Jugoslovanska rapsodija (za orkester), operi Kres in Nabor (prva izvedba v ljubljanskem opernem gledališču 1925). Od cerkvenih skladb so znani Cerkveni napevi, 9 božičnih, 5 velikonočnih, 20 Marijinih pesmi, 12 Tantum ergo, 2 slovenski maši, 1 latinska maša za zbor in orgle, 2 za zbor in orkester. Od 1899—1900 je Gerbič izdajal glasbeni list Glasbena zora, I—II; zbornik vsebuje poleg skladb raznih slovenskih skladateljev 14 njegovih, II. zv. glasbeno prilogo. Novim Akordom je bil Gerbič od vsega početka zvest in delaven sotrudnik, glasbeni del vsebuje 21 njegovih skladb, književni del pa znamenite glasbeno zgodovinske prispevke. Čas bi bil, da nam slovenski glasboslovec napiše Gerbičevo monografijo in zbere glasbeno bibliografijo.
Pirnat Stanko: r. 7. VI. 1859 v Štorah pri Celju, u. 28. VIII. 1899 v Mokronogu. V Celju je dovršil 3 gimn. razrede, maturiral v Ljubljani (1879) ter dovršil (1883) pravo na Dunaju. Služil je za notarskega kandidata v Ormožu, Ptuju, Ljubljani, Kranju in Brežicah; 1. 1883. je bil imenovan za notarja v Stični, 1. 1895. pa premeščen v Mokronog. Kot študent se je učil pri A. Foer-
Gerbič Fran
sterju petja in klavirja in pel na ljubljanskem stolnem koru; na Dunaju je vodil petje v Sloveniji, v Ptuju sta z dr. Grossom ustanovila Slovensko pevsko društvo, ki mu je bil Pirnat pevovodja, petje pa je učil tudi v Ptujski čitalnici. Pirnat je bil velik prijatelj narodne pesmi, izvrsten pevec-baritonist; samouk se je poskušal v harmonizaciji narodnih pesmi, igral je spretno klavir in orgle. Njegov skladateljski dar je odkril M. Hubad, ki ga je učil glasbene teorije in oblikoslovja; skladati je pričel stoprav 1. iS93. na pobudo svojega mentorja in učitelja. Njegova melodija, ki se v kratki dobi skladanja ni še oprostila čitalniškega sloga in vplivov šole, izpričuje svojevrstno lirično mehkobo, teče gladko, je dosti razgibana ter harmonično pestra. Njegovi prvenci izražajo instrumentalni smisel in stremljenje po širji obliki.
Ljubljanska Glasbena matica je izdala te-le njegove skladbe:
Pomlad in jesen (m. čvetero-spev); Žalost (8 gls. meš. zbor,
XXVI. zv., 1896); Vzpomlad-na pesem (meš. zbor, XXVII. zv., 1896); Naša zvezda, Bog je moj ščit, Oblaku (meš. zbori, XXVIII. zv., 1898). Za koncert prirejene Slovenske narod, pesmi je izdal L. Schwentner (1 m. in 11 meš. zb. Ljubljana, 1898). Rokopisna ostalina hrani: Dekletovo slovo (dramat. prizor, 1893); Pri zibeli, Primula (meš. zbora); Zbirko pesmi za slovensko mladino (30 osnut., dovršenih 15 pesmi za glas in klavir oz. meš. zbor; od teh je izšla »Deček in cvetica« v Dom in Svetu, 1901).
Svetek Anton: r. 13. VI. 1875 v Ljubljani, sin pok. rač. ravnatelja Ant. Svetka in Antonije Svetkove, roj. Rosa, operne pevke, ki je v Foersterjevem Gorenjskem slavčku prva pela Minko (27. IV. 1872). Po gimnazijski maturi (1895) je na Dunaju poslušal pravo in obiskoval glasbena predavanja na konservatoriju (prof. Bruckner). Po dovršenih pravnih študijah je služboval pri finančni upravi v Ljubljani, Novem mestu, Kamniku
in Mariboru, kjer je umrl kot finančni komisar 20. X. 1919. Glasbe se je učil v ljubljanski Glasbeni matici (Gerbič: teorija, harmonija, solopetje, klavir, zasebno orgle) in na Dunaju (Bruckner: kontrapunkt, kompozicija), zasebno se je pripravljal za državni izpit iz glasbe, vojna in nenadna smrt sta preprečili njegov namen. Bil je izvrsten pianist in orglavec, dober pevec (tenor-bariton), spreten in energičen pevovodja. Orglal je v Ljubljani pri Sv. Jakobu 15 let, začasa svojega službovanja v Kamniku (1914—19) sta s, pok. nadžupnijskim organistom J. Heybalom izvajala vzorne latinske maše, prirejala cerkvene in posvetne koncerte (Heybal dirigent in violinist, Svetek organist in pianist). Po svoji premestitvi iz Novega mesta v Ljubljano je Svetek prevzel mesto pevovodje pri pev. društvu Ljubljani, preosnoval društveni zbor, ga vodil od 1907—.13 ter priredil z njim vrsto pomembnih koncertov. Zbor je dosegel sodobne skladbe Novih Akordov (Adamič, Krek, Lajovic, Premrl), nastopali so domači solisti (L. Bajde, J. Gerbičeva, C. Otahalova, M. Peršlova, Fr. Rus), Slovenska filharmonija (kapelnik E. Cza-janek) je izvajala naša orkestralna dela (Gerbičevo Jugoslovansko balado in rapsodijo, Lajevčev Adagio, Premrlov Scherzo, poleg Dvorakovih Slovanskih plesov št. 2 in 8 ter Legend štv. 1 in 3). Za koncertno sezijo 1912/13 je pripravljal Svetek Cherubinijev Requiem za zbor, soli in orkester. L. 1908. je ustanovil pevsko šolo Ljubljane, ki jo je upravljal in učil glasb, teorijo, harmonijo, zborsko petje in klavir; klavir, deklamacijo in solopetje je poučevala J. Gerbičeva, violino konc. mojster B. Cerny. Šola je štela 1. 19ion 123 učencev in je uspešno napredovala. L. 1911 je Svetek osnoval komorni trio (Jan Rezek, violina, Jos. Bilek, violončelo, A. Svetek, klavir), ki je redno vadil za samostojne nastope (Beethoven, Brahms, Čajkovski, Haydn, Mozart, Reger, Schumann), a se je po razpustu Sloven-
Pirnat Stanko
ske filharmonije razšel (1913). Istega leta je pričel organizirati prvi slovenski glasbeni festival, načrt je propadel s Svetkovim odstopom. Politični nestrpneži so zanesli v pevski zbor politiko in hoteli izrabljati Svetka za strankarske namene, čemur se je on uprl in kot vodja Ljubljane odstopil. Svetek je zgodaj pokazal skladateljski dar, ki ga je pod vplivom svojih učiteljev (Gerbic, Bruckner) in nastopajoče slovenske moderne smeri (No-
vi	Akordi) neprestano izpopolnjeval. Zanimala ga je slovenska narodna pesem, ki jo je spretno priredil za koncertni oder (Pevčeva pesmarica, VI. 1926, rokopisi). Njegovi prvenci Pod noč, Kaj bi te vprašal (m. zbor, izd. Glasbene matice,XXXII., 1902 —3) kažejo še či-talniški slog, prispevki v Novih Akordih:	Svetla
noč, za en glas in klavir; Izgubljeni cvet, meš. zbor; Vojakova ljubica, m. zbor;
Na poljani, za en glas in klavir (Novi Akordi, VI.
4, VII. 2 in 6,
VIII. 3) pa kažejo pristno, razgibano melodijo in stalen skladateljev napredek. Ponte dei so-spiri (meš. zb. Pevčeva ps. VI.), nenatis. meš. zb. Med žitom in klasjem, Slovensko zemljo in m. zb. Majolko je pod njim pela Ljubljana, kamniški cerkveni zbor je izvajal 1916. njegov a capella Daj nam mir, Gospod! Ob razpisu nagrade za najboljšo skladbo na besedilo »Trozveznica« je vposlal velik meš. zbor kontrapunktične zasnove. Rokopise objavljenih skladb hrani dr. G. Krek; pokojnikovo glasbeno ostalino je vdova ga. Pavla izročila svojčas v pregled E. Adamiču.
Sachs (Sax) Alojzij: r. 28. V. 1869 v Medvodah, u. v Ljubljani 13. XI. 1910. Oče Alojzij, po rodu Nemec iz Kremsa na Gornje-avstrijskem je bil orožn. stražmojster v Škofji
Svetek Anton
Loki, kasneje papirniški uradnik v Goričanah, mati Marija, roj. Bernik, izvrstna pevka, iz rodbine škofjeloških nadarjenih godcev. Po dovršenem 3. razr. gimnazije v Ljubljani je vstopil v učiteljsko pripravnico, kjer ga je učil glasbe Anton Nedved. Po dovršenem učiteljišču (1887) je učiteljeval v Vipavi, Smledniku, na Brezovici in v ljubljanski Prisilni delavnici. Bil je pevovodja Rokodelskega društva v Ljubljani (1892—1910), Slovenskega trgovskega društva Merkur, Slavca in Ljubljanskega Zvona (1907—9). Bil je dober violinist, pianist in orglavec ter spreten pevovodja. Zanimala ga je predvsem instrumentalna glasba, skladal pa je v sodobnem vzdušju po večini za pevske zbore in prirejal narodne pesmi. Uglasbil je več kupletov za priložnostne burke ter šaljivih pesmi s klavirjem. Ubranost Sachsovih skladb določno odkriva dvoje zanj značilnih izrazov: godčevsko veseljaštvo in trpko nezadovoljstvo. Svojemu ve-seljaštvu je umel dati pristnega izraza v Predpustnih pesmih, Novem Salomonu in raznih kupletih. V takšni ubranosti je njegova melodična črta živo razgibana, vse prej instrumentalnega nego vokalnega značaja in priča, da bi nam bil v resnejšem vzdušju umel ustvariti dobro operetno glasbo. Do bolestno-trpkega nasprotja se Sachsova ubranost prevesi v njegovih zborih Jetnik, Sam, Čez noč, Vzdih, ki po pristnosti in iskrenosti dosegajo podobne izraze uglasbenih pesmi Resmana, Gregorčiča, Zupančiča. Dasi je Sachs mnogo uglasbil, je njegovih skladb objavljenih malo.
V	samozaložbi so izšle skladbe Novi Salomon (op. 1, šaljivi trospev za tenor, bariton in bas s klavirjem, 1893); Pesmi (za m. glasove, Ljubljana, 1906. 9 m. zborov in 6 m. čvetero-spevov); Predpustne pesmi (op. 10, 5 štv. za
Sachs (Sax) Alojzij
m. zbor in čveterospev s klavirjem); Idila (m. zbor. Glasbena matica v Ljubljani, 1907). Večina njegovih skladb je raztresena po arhivih ali se nahaja v zasebnih rokah. Arhiv Glasbene matice v Ljubljani hrani rokopise: Kupleti burke Pravica se je skazala (za dvospev, glasove in klavir); Jetnik, 1905 (meš. zbor s samospevi); Luč (balada za meš. zbor in barit. solo); Auf zu des Himmels silbernen Sternen (za žen. dvospev s klavirjem). V arhivu Ljubljanskega Zvona ze nahajajo auto-grafirani prepisi sledečih skladb: Venec slovenskih narodnih pesmi I, II (za m. zbor); m. zbori Bolgarska davorija, Geslo Ljubljanskemu Zvonu, Jaz sem Kranjčičev Juri (priredba nar. pesmi), Koline, Ljubici pod oknom, Naša zastava, O Gospod, Poljubi me,
Pozdrav, Roženkraut. Pokojnikovo glasbeno ostalino si je takoj po smrti prilastil zasebnik.
Michl Josip: r.
1879 v Slanem na Češkem. Po dovršeni nižji gimnaziji je obiskoval praški konservatorij (kompozicija Anton Dvorak, glavni predmet fagot, violina) in ga uspešno dovršil (1902).
L. 1902. je na ponudbo gori-škega Pevskega in glasbenega društva prevzel njegovo umetnostno vodstvo. Na pobudo dr. H. Tume se je dotedanji goriški čitalniški zbor pre-osnoval v glasbeno združenje (1900), m. in meš. zbor je do Michlovega nastopa vodil Fr. Stele (pok. pevovodja kamniške Lire). Michl je skoro očistil društveni zbor (60 članov) in zbral izvrstne pevce na delo (Fonova, Hrovatinova, Treova, Bevk, Črnko, Gruntar, Jakše, Levpušček, Pohlin, Posega i. dr.). Organiziral je glasbeno šolo, podružnico ljubljanske Glasbene matice; glasb, teorijo, violino, komorno glasbo, dijaški in društveni zbor je poučeval Michl, P. Treova, E. Komel in L. Kubišta klavir. Šola je uspešno napredovala in prirejala redne zaključne akademije (v šol. 1. 1910/11 je štela 208 gojencev in priredila 2 šol. akademiji). Michl je s svojim glasbenim
delovanjem nele zbudil in vzgojil vrednejši glasbeni naraščaj, dvignil je marveč z rednim koncertnim delovanjem raven goriškega glasbenega sveta na pomembno višino. Na 15 rednih koncertih so se poleg domače in tuje zborske glasbe (prvi koncert izključno Lajovčevih skladb, zbori Bendla, Brahmsa, Foersterja, Čajkovskega, Dvoraka, Kjuja, Smetane, Mokranjčeve rukoveti II. VI. X.) izvajala in-strumentalno-vokalna dela: Lajovčeva Gozdna samota, Michlov Prolog, Bendlov Švanda dudak, Čajkovskega Moskva, Dvorakova Sta-bat mater in Te Deum, Griegov Olaf Try-gvason, Rubinsteinovo Jutro ter orkestralne skladbe: Lajovčev Adagio, Michlova sinf. pesnitev Na Golgoti, Griegova suita Peer Gint, uvertira k Wagnerjevi operi Rienzi, We-brov koncert za fagot (Michl); v poslednji seziji je pripravil Beethovnovo Misso solemnis, izvedbo je preprečila vojna. L. 1907. je dal z domačimi močmi (Ki. Hrovatinova, I. Fonova, V. Črnko, A. Jakše) s sodelovanjem vojaške godbe 47. pp. (kapelniki Benczur, Hunger, Pešta) Blodkovo enodejanko V vodnjaku, ki so jo v Slovenskem trgovskem domu. L. 1909. je ustanovil godalni kvartet (K. Sancin, S. Pečenko, J. Michl, A. Pertot), ki je lepo napredoval, izvajal na šolskih akademijah dela Borodina, Čajkovskega, Beethovna, Griega, Haydna, Mozarta, Schuberta ter 1. 1913. na koncertu goriške Glasbene matice Dvorakov klavirski kvintet, op. 81, A (pianist C. Eržen). L. 1907. se je oženil z Ido Kavčičevo iz znane slovenske rodbine, ki mu je že 1. 1912. umrla in zapustila 4 otroke. Ob izbruhu svetovne vojne je moral k vojakom, kjer je služil pri cenzuri in pri odseku za zbiranje vojaških pesmi. Po vojni je v Slanem osnoval zasebno glasbeno šolo, ki je uspešno napredovala; 1. 1921. pa ga je ljubljanska Glasbena matica poklicala na glasbeno šolo, kjer je učil oblikoslovje (rokopisni sestavek hrani avtor), nauk o instrumentih in instrumentacijo, kontrapunkt, fagot in vio-
izvajali
Michl Josip
lino ter začasno vodil zbor Glasbene matice in orkester Orkestralnega društva. L. 1925. je zapustil Ljubljano in odšel v rojstni kraj, kjer zasebno živi. Michlu se je zgodilo kakor marsikomu, ki je prišel delat med nas: Ko nam je pustil pol svojega dela, smo ga hvaležno odslovili. Poleg svojega dirigentskega in pedagoškega glasbenega dela je dal Michl Slovencem nekaj značilnih skladb. Oddaljeno se v njih zrcalijo vzori avtorjevega učitelja-mojstra, vendar se iz vseh oglaša močna skladateljska sila in stvariteljska skrbnost. Michl dojema in izraža filozofsko refleksivno, mestoma izžari v dramatične momente (dramatični recitativi); podstava mu je instrumen-
talna, gradnja tematična; v razvrščanju snovi so mu klasične oblike vzor. Uglasbil nam je dvoje Aškerčevih balad, Atila in ribič ter Sokratova smrt ( za m. zbor 1. 1909, rokopisa v arhivu Glasbene matice v Ljubljani). Znani so samospevi Človeka nikar (za bariton in klavir, Glasbena matica, 1909), Pevcu (Prešernov napis na velikem zvonu pri sv. Joštu za bas in klavir), Nezakonska mati in Da te ljubim (za sopr. oz. ten. s klavirjem 1907/8). Avtor hrani rokopise skladb: Na Golgoti (sinfonična pesnitev za orkester, 1902), Prolog (kantata za meš. zbor, bas solo in orkester na dr. Tumove besede, 1905), Adagio (stavek za godalni kvartet, 1912).
UPORABLJENI VIRI:
Fr. Rakuša, Slovensko petje v preteklih dobah. Ljubljana, 1890; dr. F. Simonič, Slovenska bibliografija. Ljubljana, 1903; Ot. Šourek, Život a dilo Antonina Dvoraka, I—IV. Hudebni matice Umelecke besedy. Praha, 1916—1933; Ant. Trstenjak, Slovensko gledališče. Ljubljana, 1892; dr. H. Tuma, Iz mojega življenja. Ljubljana. 1939; Cerkveni glasbenik. Ljubljana, 1910, 1916, 1917; Novi Akordi. Glasbeno-književna priloga; Pesmarica Glasbene matice. Ljubljana, 1897; Zbori. Glasbeno-književna	priloga; Dom
in Svet. Ljubljana, 1901, 1910; Gledališki list. Ljubljana, 1925,	št.	2; Slovan. Ljubljana, 1917;	Slovenski
biografski leksikon, I—V. Ljubljana, 1925—1933; Edinost, 1880, št. 31/2;	1881,	št.	13;	1883,	št.	90;
Slovenec, 1899, št. 198; Slovenski narod, 1899, št. 197; Učiteljski tovariš, 1879; Vrtec, 1879; arhivno gradivo Glasbene matice, Rokodelskega društva, Slavca, Ljubljanskega Zvona v Ljubljani; zasebni podatki.
Za slike so uporabljene sledeče predloge: S. Šantl, Hr. Volarič, risba (arhiv Glasbene matice v Ljubljani); Fr. Rakuša, Slovensko petje v preteklih dobah (Jos. Kocijančič, Avg. Leban); Dom in Svet, 1901 (St. Pirnat); Novi Akordi, II. priloge (Fr. Gerbič); fotografije	iz	zasebnih rok (A. Svetek,	Al.	Sachs, Jos.
Michl)). Klišeje je izgotovila klišarna Jugografike v Ljubljani.
Marolt France.
1. a Izgubljeni cvet
Simon Gregorčič, Poezije I. (1882) str. 30-31
Sinoči je pela ko slavček ljubo, zakaj pa je danes rosno nje oko?
Sinoči cvetoča, rudeča ko kri, zakaj pa jej danes obrazek bledi?
Imela je vrtec, oj vrtec krasan, ko davi je vstala bil cvet je obran.
Oh, cvetje je rahlo, čez noč se ospe; a žal je še meni po njem, o dekle!
Tja doli po polji pa stopa nekdo, on cvet je potrgal, zdaj — uka glasno!
1.	b Nos
Pustni kuplet izpred vojne, avtor neznan
Kaj človek bi brez nosa bil?!
Zato vsak ljubi ga:
Naj ves život ljudem bi skril, ha, ha! a nos odkrit ima, ha, ha!
Nos z ruto čistimo, povsod nanj pazimo.
Gorje, če on zadel bi kam!
Ker nos razbit okol’ nosit,
prijetno ni ne tu ne tam, ha, ha!
Da nosov vrsta razna je, to vidite nocoj;
se nosom našim smejete? Ha, ha!
poglejte pa še svoj, nos, . . . ha, ha!
Poglejte nose:
dolgi, kratki in široki,
rdeči,' plavi in zaviti,
kot odrasli, tak’ otroki
svoj’ga mora vsak nositi.
Rimski, grški in slovanski, ali judovski sloviti, majhen ali velikanski, vsak naj varje nos zgubiti!
2.	Popotna pesem
Boris Miran (Josip Stritar), Pesmi, str. 34. Dunaj 1869
Danes tukaj, jutri tam,	Kakor [pjtica, ki leti
drugi kraji, druga mesta!	č[r]ez gore in č[r]ez planine [doline],
Če mi všeč ni tu, drugam	kraje gledam in ljudi,
urna[o]* me odvede [popelje] cesta.	kaj mi mar njih bolečine?
Kdo tolaži mi s[e]rce, ko tolažbe milo prosi?
[naj še tak’ tolažbe prosi?] kakor svoje jaz gorje, vsak gorje naj svoje nosi!
*	[] popravki v Slovenski pesmarici, I.
3.	Nagrobnim
Baptista - Fr. Cimperman - Avg. Leban*
Zvonovi v dolini zvonijo in v jamo rušnje bobnijo; oj bore, bore dekle!
Roža, roža mlada ti, cvet pa že odpada ti, danes, danes še cveteš, jutri, jutri umrješ, v sveti raj prebivat greš!
Leban je spojil i. kitico Sirote z 2 kiticama Cimpermanove pesmi in dodal svojo vrstico.
Siroti
Baptista (Janko Kersnik), Ljubljanski Zvon, 1877. str. 87
Zvonovi v dolini zvonijo in v jamo rušnje bobnijo; ti bore, bore dekle!
Očeta so ti pokopali in tebe služit poslali; ti bore, bore dekle!
S solzami boš, revče, močilo ta kruh, ki ga boš služilo; ti bore, bore dekle!
F. S. Cimperman, Pesni. Ljubljana, 1874
Roža, roža mlada ti, cvet pa že odpada ti.
Denes, denes še cveteš, jutri, jutri umerješ.
V	tihem grobi spala boš, zabljena ostala boš.
Žalost v persih, tvoj obraz gledam sam popotnik jaz.
Vidim zdaj te hirati, vidim te umirati.
Solza sili mi v oko in pri serci je tesno.
Milka, oj srček moj,* krasna je noč nocoj, čez gore luna gre, zvezdice že blišče.
*	pripev za vsako vrstico: pojd Z menoj!
4. a Vabilo
Fran Gerbič
Vetrič nam tih pihlja, z valčkom se val igra v jezeru čoln vesla, onkraj nas prepelja.
Onkraj v jezersko vas mamica vabi nas.
Ona da izbico, očka da hišico.
4.	h Pastirček
Fran Gerbič
Kaj pa ti vriskaš, kaj pa ti piskaš, mladi pastirček svojim ovcam? Kaj bi ne vriskal, kaj bi ne piskal? Zato piščalko svojo imam!
Meni ovčice so tovaršice, večje jaz sreče tu ne poznam. Čreda se pase, radostne glase ptice v grmovju mi žvrgole.
11
•1. e Rožmarin
Rudolf Maister (Vojanov), Poezije, str. 11!)-120. Ljubljana, 1904
Cvete dekletu rožmarin, oj, rožmarin zelen.
Ne našel bi v deželah treh fant goršega noben.
Oj, cveti, cveti, rožmarin in dehti skozi vas.
Pod okno pride fantič zal: »Zdaj moram v boj krvav. Daj rožmarina lepega še šopek mi v pozdrav.
Ko puške bodo pokale, nate mi bo spomin.«
In dekle v oknu skloni se, vršič utrga mlad, pa solzna vsa ga fantiču pripne za gumbič zlat.
»Na rožmarinček, fantič moj, ker ljubim te srčno.«
Pa slanca mrzla pala je na širno, širno plan in v jutru bil je rožmarin na oknu ves požgan.
Oj, plakaj, plakaj, dekle ti! Oj, z Bogom rožmarin!
Ko bil je rožmarin požgan, zadele krogle tri v srce so fanta in vršič mu pal je v srčno [črno]"' kri. Oj, sijaj, zlato solnce ti, na mrtvi rožmarin!
*	[] v Novih Akordih, 1906
5.	Pomlad in jesen
Boris Miran, (Josip Stritar),	Pesmi, str. 51. Dunaj, 1869
Le enkrat daj še, majnik zlati,	Rad slišal [pjtice kukavice
da gledam zorni tvoj obraz;	v zelenem bukovji bi glas:
ne branim se potem zaspati,	enkrat še petje prepelice
[v pokoj se potlej čem podati]:;'	med žitom, ki hiti že v klas.
zag[e]rne naj me večni mraz.
Rad gledal č[r]edo bi po griči, pastirja, ki med njo sedi; in v gnjezdu gledal na germiči rad penico, kako vali.
[in gledal v gnezdu na grmiči rad penico bi, ko vali.]
Ko vidim kliti vse in rasti, ko rod iz roda se rodi; na p[e]rsi čem ti, zemlja![,] pasti in zadnji dih naj mi zbeži!
*	[] popravki v Pesmarici Glasbene matice, 1897
12
6.	Sokratova smrt.
Anton Aškerc, Akropolis in piramide, str. 128 -131. Ljubljana, 1909
Po ječi plava tiha, pozna noč .. .
In Sokrat se vzbudi, in nemo zroč
pred sebe v temo modrijan posluša. ..
Nič!... To so sanje, ki jih vidi duša.
»Zaprt, ko hudodelnik sem zaprt!
In kmalu pride pome bleda smrt!
Zakaj sem tu? Tajil sem jim bogove, kazil mladino, širil uke nove . . .
Kaj ni vse res?! Saj ni nikjer bogov!
In kakršen je kdo, tak bog njegov . . .
Le spavajte zdaj v miru mi, rojaki,
Atenčani preljubi, poštenjaki!
Sodniki moji, zdaj ste brez skrbi . . .
Mladine filozof več ne kazi .. .
Krepost sem ljubil in učil resnico, zato so vrgli v to-le me temnico!
Zaprt, ko hudodelnik sem zaprt. . .
Obsojen ko razbojnik sem na smrt.
Kdo prišel k meni je? Krvniki moji?« . . .
»»Mi smo, mi smo! Učenci zvesti tvoji!««
»Ah, vi ste?! Pa že drugikrat nocoj!?«
»»Da, spet stojimo, mojster pred teboj. . .««
In mesec sveti v tesno, vlažno sobo z mrtvaško in bledikasto svetlobo . . .
In nič ne reče Platon, le stoji pred Sokratom pa joče in ihti . . .
In Ksenofon stoji potrt in gleda v tla kakor kip pa stiska usta bleda . . .
A Kriton pravi: »»Bliža se gorje, naš ljubi mojster! Poka mi srce!««
»In kaj je, Kriton, kaj je? Ali z Dela v Pirej že sveta ladja je prispela?
Dotekel torej je nocoj obrok?
Prijatelji, to vaš pomeni jok?«
Kaj bi dekle Kje si te oči?
»»Da, ladja je prispela«« .. . zašepeče učenec Kriton . . . Kak mu glas trepeče!
A brž se ojunači: »»Mojster moj!
Naš jok ti ne pomaga več nocoj!
Učitelj naš, o modrijan častiti, trenutka zdaj ne smemo zamuditi!
Ne čakaj, da te tukaj najde dan!
O, beži z nami! Konj je osedlan!
Pred vrati čaka, koplje že s kopiti . . . Naprej z menoj! Hej, čas je še uiti!
Pokaj bi čakal smrti, čist, nekriv?!
Uidi rajši ji čez mejo živ!«« . . .
»Tako, moj Kriton?! Želel bi ti mari, da kriv bi v smrt šel tvoj učitelj stari?!
Ne, ne, prijatelji! Jaz ne bežim nikamor! Smrti jaz se ne bojim!
O hvala vam, učenci, za sočutje, ki kažete mi vi ga to trenutje!
Zdravstvujte mi!.. . Ne plakajte tako! Ah, težko tudi meni je slovo! .. .
Zdravstvujte! Ljubite krepost, resnico, četudi vas kaznujejo s temnico!
Prispel je torej z Dela sveti brod . . .
In pohujšljivec mora v smrt odtod . . .
Zdravstvujte! Dan se svita za gorami.. . Moj duh, učenci, bode vedno z vami . . .
Prijatelji predragi, vi moj up!«
In Sokrat v pričo njih izpije strup.
7.	a Kaj bi te vprašal...
Anton Aškerc, Nove poezije, str. 5. Ljubljana, 1900
te vprašal,	Takšno imajo	Gledal bi vanje
ti:	sladko moč. . .	noč in dan,
dobila	Gledal bi vanje	tvoje lepote
dan in noč!	ves pijan.
14
7.	b Majolčica
Cvetko Golar, Pisano polje, str 22. Ljubljana, 1910
Oj, majol-majolčica, sladka moja ljubica!
Rožnih, pisanih si lic, polna vinca iz goric, v rdečem cvetju se bleščiš in kot solnce se zlatiš.
Noč poročna je nocoj, ves ognjen poljub je tvoj — ljubim te iz srca dna, bodi moja, moja vsa!
Predno zora zagori, srčno ti izpijem kri . . .
Oj, majol-majolčica, sladka moja ljubica!
8.	a Idila
M. P. Nataša (Ljudmila Poljanec)
Na morju višnjevem čolniček se ziblje, v čolničku mlad ribič se k valom nagiblje.
Kraj sinjega morja mladenka se šeta, in pesmi si poje in venec si spleta.
A ribice drobne se s trnkom igrajo, in vali skrivnostno med sabo šumljajo:
»Kaj ribiču danes nagaja tak veslo?
Kaj bi ga najraje k obali poneslo?
Kaj vedno k obali pogled mu uhaja? In trnek, ta trnek pa prazen ostaja?
Ej, gleda tam devo tak lepo in mlado, njej ribič nastavlja pač trnek in vado!«
8.	b Vzdih
Oton Zupančič, Pisanice, str. 12. Ljubljana, 1900
Rasti mi, rasti, travica, trava zelena ti — bolna je moja glavica, v srcu radosti ni.
Zemlja, oj, zemlja rodna ti — kakor od jablane cvet jaz sem od tebe ločil se, moral sem v tuji svet.
Težko živeti je,'težko brez vernih tovarišev, težko trpeti je daleč od bratov, od starišev.
Kadar utrujen po cesti greš, nihče ne praša te, kam? sredi vrveče množice čutiš najbolj, kak si sam.
9.	Atila in ribič
Anton Aškerc, Jadranski biseri, str. 757 -153. Ljubljana, 1908
Razsut je in požgan Oglej.
Kralj Atila drevi naprej ko burja ob obali.
Mori, podira, pali . . .
»Naj vidi tudi tod zdaj svet ob Adriji za mano sled!
Vse v moji je oblasti odslej, vse v moji lasti!
A kar se mi postavi v bran, pogine naj še tisti dan!
Porušite, požgite, po poti vse pobijte!«
In dalje, dalje ko vihar divja ob morju hunski car.
Pred njim ljudje bežijo, za njim vasi gorijo.
Pred njim je strah, drget, trepet, za njim je opustošen svet in mesta v razvalinah, gradovi v podrtinah . . .
Prijaha Atila nekoč
pred portič ribiški pod noč.
Sedi na iskrem vranu, pa gleda po pristanu.
Na nebu mesec plameni in morje pljuska in šumi . . .
Star ribič sak izpira pa v Huna se ozira ...
»He, starec, ali te ni strah pred mano? Ne trepečeš plah? Veš, kdo sem? Gospodar tvoj, kralj Atila, vladar tvoj!
Če mignem, tudi tvoj pristan izgine brž pod morsko plan, in ti se zgrudiš v krvi — ne zadnji, niti prvi!«
»»Kaj, ti si Atila?!. .. To znaš? Z uničevanjem se bahaš?!
Potem jaz več umejem!
Zato se ti le smejem!
Kdor le podira, ne bojim se ga, še man je ga častim!
Le kdor ustvarja, zida, junak je tak kaj prida!««
»Imej .svoj čoln in svoj pristan! Imej življenje, modrijan edini, ki na hoji ga bojni slišim svoji!«
In dalje, dalje hunski car divja po svetu ko vihar. Pred njim ljudje bežijo, za njim vasi gorijo.
CM
nr
» H
'f
d
Parna pekarna in slaščičarna Franc (□»©ODim©!/3 Ljubljana Pred škofijo 11 — Poljanska c. 19	STROJNO PODJETJE R. Willmann, Ljubljana Slomškova ul. 3 — Telefon št. 20-55 priporoča se
B. MOTOH Specijalna trgovina kave, čaja in vsega špecerijskega blaga LJUBLJANA — KREKOV TRG n Telefon 25-77.	Elektropodjetje „BOKO“ Boris Kristan Ljubljana — Tyrseva cesta 18 Palača Kmetske posojilnice
Najjizbranejše — najlepše Vilme prinaša v Ljubljani KINO »MATICA« Telefon 21-24.	Tovarna kranjskega lanenega olja in firneža HROVAT & KOMP. LJUBLJANA
l)r. A. Kanskv kemična tvornica Kemija — fizika — medicina bigi jena LJUBLJANA Krekov trg 7. Br/ojavni naslov: »Eterkanskv« Ljubljana Telefon 20-88	SLOVENIA TRANSPORT železniško-carinsko, špedicijsko in transportno podjetje Ljubljana, Miklošičeva cesta, Jugoslavija Brzojavni naslov: Sloveniatransport. telef. 27-18. 37-18. car. pisarna 37-19. stanovanje 24-19, poštni predal 239. čekovni račun: Ljubljana št. 14650. ' Ekspoziture: Jesenice. Rakek. Maribor. Sušak. Zastopstva in korespon-denti v vseh industrijskih in trgovskih centrih v tu- in inozemstvu.
SLAŠČIČARNA IN RESTAVRACIJA Košak se priporoča LJUBLJANA — PREŠERNOVA	KNJIGOVEZNICA galanterijska delavnica, okviri za slike Matko Pogačnik Ljubljana — Kongresni trg 12
Znižane cene imajo g. akademiki v moderno urejenem frizerskem salonu Sterni© IR-ekaiG3 Ljubljana, Prešernova ul. 7 Poleg glavne pošte (vežni vhod)	B r6 Q 3 T & CO., Ljubljana, Miklošičeva cesta 19 (Palača Vzajemne zavarovalnice Agentura in komisijska trgovina na debelo Brzojavi: Žitopromet - Ček. rač. 13.881 - Tel. intr. 36-75 Dobavlja vagonske količine moke, žita. koruze i. t. d. po naj nižjih cenah.
Krašnja Mirko Frančiškanska ulicji 1 Vse kožuhovinaste izdelke Vam nudi krznarstvo »Krašnja« Kvalitetno blngo, nizke cene	JANKO ČESNIK LJUBLJANA manufaktura Lingarjeva ulica
Knjigarna Kleinmayr & Bamberg Ljubljana Miklošičeva cesta 16 priporoča svojo bogato zalogo znanstvenih in drugih knjig v vseh svetovnih jezikih Pri i z v e s t n e m jamstvu se dovoljuje odplačilo	
^'čokolade bonbonov "V— in keksov LJUBLJANA — Miklošičeva cesta 30 Telefon št. 44-42	Priporoča se za vsa graverska dela, etikete, štampiljke ANTON ČERNE LJUBLJANA
Continental na ugodne mesečne obroke! Ivan Legat Ljubljana Maribor ^ Vetrinjska ul. 30	LJUBLJANA ' 1 Glaseč pasaža i W •'"V NEBOTIČNIKA
	
Priporoča se manufakturna trgovina A. ŽLENDER Ljubljana, Mestni trg n in Tyrseva 5 (palača »Slavija«)	SREČKO LAPAINE TRGOVINA KRZNA Telefon 37-37 LJUBLJANA, Aleksandrova cesta 4/II
fen Ih @1	eteayt&L Ljubljana
	PAPIRNICA M. TIČAR • DRUŽBA Z O. Z. LJUBLJANA Šelenburgova ul. 1, Sv. Petra c. 26, priporoča svojo zalogo šolskih, pisarniških in tehničnih potrebščin. — Bogata zaloga zlatih polnilnih peres.
TMeJUxCa. Qtodiste st. 10 ZeUfon št. 22-68	MODNI SALON MARIJA PETELN 1^/r Wolfova ulica 3 LJUBLJANA Telefon št. 34-73
Pletenine F. & M. Rozman Židovska 7 — Ljubljana — Tyrseva 5 priporoča bogato izbiro najmodernejših pletenin	STEKLO * PORCELAN * KERAMIKA * KRISTAL * AVGUST AGNOLA Ljubljana. Tvrševa c. 10. Telefon 24-78 Kompletne opreme za hotele, kavarne, restavracije, gostilne in gospodinjstvo
ELEKTROINDUSTRIJA D. D. LJUBLJANA — Gosposvetska c. 13 VELETRGOVINA S SPLOŠNIMI ELEKTRIČNIMI PREDMETI	
POHIŠTVO in tkanine za prevlako pohištva I. I. NAGLAS Novi trg št. 6 — LJUBLJANA	A. & E. SKABERNE VELETRGOVINA S SUKNOM LJUBLJANA
Najnovejši modeli samo v diplomirani čevljarski delavnici ŽIVKO BRAJKOVIČ LJUBLJANA - IGRIŠKA ULICA 3	»TRIGLAV« INDUSTRIJA PERILA Ljubljana, Stari trg št. 2 — Prodaja na veliko in na malo —
Anton Birke Ljubljana, Mestni trg 9 Telefon 24-56 glavno zastopstvo Körting-radio aparatov, pisalni stroji Kappel in Victoria kolesa se priporoča	Ves stavbni materij al si morete nabaviti po zmernih cenah v železnini FR. STUPICA LJUBLJANA GOSPOSVETSKA C. 1
NOVA ZALOŽBA družba z 0. z. LJUBLJANA, KONGRESNI TRG 19 Knjigarna, trgovina z vsemi pisarniškimi potrebščinami, izbor lepih daril tudi v umetniški keramiki in kristalu. Oglejte si našo trgovino!	0«»0.00®0 oŽa couAmvne, C 1 HAMANN LJUBLJANA, Mestni trg št. 8 Perilo — in moda
I1SKARNA »SLOVENIJA« V LJUBLJANI - PREDSTAVNIK A. KOLMAN
PFAFF
ŠIVALNI STROJI
:	->3r*' ■>.
m
>"fe"
•;
« • Y • •*•"	-	'v