PLANINSKI VESTNIK
In še ena resnica o Anapurni
Z neresničnim in žaljivim pisanjem M. Kaj-zelja, objavljenim v Planinskem ve stri i ku, marec 1993, pod naslovom "Še ena resnica o Anapumi», sploh ne mislim polemizi-
rati, ker bi to v tem primeru pomenilo pristajati na nizkotnosti in podtikanja avtorja in podpisnikov članka.
Kdo, kaj in koliko dela je opravil na odpravi Anapurna 1992, bo argumentirano povedal vodja odprave.
O avtorju omenjenega članka in spodaj podpisanih pa le tri pripombe. • Pri enem od napenjanj fiksnih vrvi nad taborom dva, ki naj bi ga opravili Božič, Kajzeij in jaz, je na prvem nevarnem in težkem delu Kajzeij dobesedno pobegnil v dolino. V edini pius mu štejem vsaj to/da nama je svoj strah odkrito priznal. Sama sva potem napela dobrih 200 metrov vrvi v težkem in nevarnem terenu. To je omenjeni seveda pozabit- Zato lahko sedaj doma, iz varne razdalje, piše neresnice in krivi druge za svoj pobeg in pobeg drugih iz baze, medtem ko so nekateri še poskušali kaj narediti, ker odprave še nI bilo konec.
194
sočake zdaj ne pomeni isto, kot je pred leti. ko en sam človek vseh 14 osemtisočakov še ni preplezal in ko se je Viki Grošelj odločil za to svojo akcijo. Že nekaj dni pozneje je sledil odgovor, ki je bil menda načrtovan že precej pred tem: Planinska zveza Slovenije naj bi imenovala posebno komisijo, ki naj bi raziskala, kako je bilo mogoče, da je Tomo Česen pred kakšnima dvema letoma dal francoski reviji Vertical v objavo vsaj dva diapozitiva Vi kija Grošlja, ki ju je pravi avtor posnel na himalajskem osemtisočaku Lotseju, Česen pa je bil v reviji podpisan kot avtor obeh fotografij. Pa niti ta reakcija ne bi bila šokantna, saj je Viki Grošelj svoje pismo lastnoročno oddal tajniku Planinske zveze Slovenije (še prej pa si je dal narediti kakšno fotokopijo), če se to pismo že naslednje jutro ne bi znašlo na mizah nekaterih slovenskih novinarjev, ki so zadevo seveda zagrabili z obema rokama: tudi v slovenskem alpinizmu so začeti padati tabuji.
BISTVA SO V PISMIH___
V tem pismu (do zaključka redakcije uradno še ni znano, kdo je bil pošiljatelj) Viki Grošelj hoče odgovor na vprašanje o morali tega dejanja: poslati v tujino delo nekoga drugega, ga podpisati s svojim imenom in ga uporabiti kot dokaz za svoje dobro opravljeno delo. Resnici na ljubo je treba povedati, da je Grošelj to svoje pismo prvotno namenil slovenski javnosti, vendar se je pozneje odločil, naj bi o morali in nemorali tega početja odločata le posebna komisija pri PZS.
Brž ko so slovenski mediji reagirali, se je začel
klobčič bliskovito razpletati. Tomo Česen je za Slovenske novice še isti dan, letošnjega 1. aprila, odkril dotlej neznano podrobnost: H. Adams Carter, urednik osrednje ameriške alpinistične revije The American Alpine Journal, mu je že pred časom pisat pismo, ki naj bi bilo dokaz Č es novega vzpona na osemtisočak Lotse aprila leta 1990. Wally Berg in Scott Fischer, ameriška alpinista, sta se maja leta 1990 po vzponu na Lotse vrnila v Katmandu, se oglasila pri znameniti Angležinji Elizabeth Hawley in ji natančno razložila vsako podrobnost, ki sta jo opazila na vrhu gore in tik pod njim. To si je Angležinja zabeležila v svojo himalajsko kroniko in te podatke primerjala s tistimi, ki jih ji je dal malo pred tem Tomo Česen, ko se je brez materialnih dokazov, se pravi brez dobrih fotografij, vrnil z vrha gore, kamor je bil priplezal po grozljivi in sloviti južni steni čisto sam in seveda v alpskem slogu, kar so mu kmalu potem Izpodbijali v francoski reviji Vertikal. Podatki obeh Američanov so se do vseh podrobnosti ujemali s Česnovimi, kar je urednik Carter sporočil Tomu Česnu v Kranj v začetku letošnjega februarja,
UPORNIKI 2 RAZLOGOM ALI BREZ?
Začeto se je z dvomi o pravilni izbiri slovenskih alpinističnih odpravarskih ciljev, kar so sprožili mladi alpinisti v Planinskem vestniku, pravi plaz je sprožil Viki Grošelj oziroma doslej še neznani pošiljatelj njegovega pisma, namenjenega samo Planinski zvezi Slovenije, vsej slovenski javnosti, v katerem sprašuje o moralnosti Čes-novega početja, ko je hotel svoj podvig na Lot-