144
Fr. Kočan: Prijazna.
vojak svoj čas, in ona je hotela včasih kar verjeti, da bi utegnil govoriti prav. Antonova pisma, ki jih je pisal domov, so skoro govorila tako. Izpočetka je namreč pisaril mnogo pogosteje, mnogo iskreneje, mnogo bolj natančno nego pozneje. Vsaj prvo leto je pisal veliko. Pravil je o vsem na dolgo in široko;
¦k
Katedrala  vAmalfiju.
pozdravljal je vse od konca do kraja. Drugo leto je bilo že drugače. Tedaj so prihajala krajša pisma. Le bolj glavne stvari je omenjal, in še tiste površno. Po domačih razmerah ni izpraševal veliko. In tudi sedaj —, pred dvema mesecema, je pisal domov, da pride te dni. A kdaj, prav kdaj da pride, tega ni
omenil.   Ali ni vedel,  ali ni hotel? A Berta
Zaradi Berte ji je  prišla neka   nevolja, jeza. —
Kaj ji je neki hotela Berta, da se je je lotila kar odsedno? Prijatelja! Da, prijatelja sta si bila z Antonom! Prijatelja —, več ne. Berta je najbrž hotela več. A več ni  bilo! Pač je slutila včasih, da z Antonom morebiti ne bodeta več dolgo samo  prijatelja. Čim pozneje je bilo, tem pogosteje se je zalotila pri tej misli.  A želela je zraven z vso dušo,  da bi  ostalo pri tem, samo pri tem, kakor je bilo  v prvi mladosti.   „0, da bi ostalo tako, samo tako!" je  izrekla včasih. Vendar je bilo jeden-krat že blizu, morebiti se je le varala tedaj! Bilo je malo pred Antonovim odhodom,   ko  mu je rekla Čila: „Kako bo, Anton? Iti boš moral!" Tedaj   mu je   postalo   težko   pri srcu. Dobro je opazila, da je bil nemalo pobledel pri tem.  Pogled je uprl v njo —,  o,  in kakšna tuga se je brala v tem  pogledu! Vse,  vse je bilo  brati notri.   In tisto, kar je brala v očeh njegovih tedaj, tisto jo je pretreslo, da jo je zabolelo v dušo   in  da se je ustrašila sama sebe. Čim dalje jo je gledal — in gledal jo je celo večnost, se ji je zdelo ¦— tem več je brala v  samem   tem  pogledu, tem   določneje   ji   je   stopalo   v jasnost nekaj,  kar je dotlej pač slutila, a tajila si in skrivala globoko v  srcu.   To je bilo morebiti več nego prijateljstvo. Morebiti! Ali, karkoli je že bilo, ostati je moralo na dnu srca, na dan ni smelo! O Bog, na dan ne, na dan ne —, ne bilo bi dobro! Ona in Anton! Kje? Ona revna—: moj Bog, kaj sta imeli s Čilo? Hišico in par njiv naokrog! Pri Markuševih pa, o —, tam je bilo denarja, da nikoli tega! Markuška je bila sicer mehka, dobra žena, toda Peklaj je bil človek trd in
¦-;¦:,-.,-;.;