Sveta brata.

I. Rostamila.
šm
•? (sr4^9 Brnu, mestu starodavnem,
H
Cj Solze toči Svetopolk;
Vlada skrb na dvoru slavnem, Med dvorjani vlada molk.
Jok odmeva po deželi, Z žrtvenikov dim kipi, Tam hite kraljevi seli, Prosijo zdravil ljudi.
Knežja sestra Rostamila, Dvoru radost, dvoru kras, Govor dragi je zgubila, Noč ji je odvzela glas.
Nični so zdravnikov- leki, Žrtve Vesni so zaman: Govora zamrli jeki Devi ne privro na dan.
Sliši žalostne glasove, Vidi selov tek Metod; Brata svojega pozove,
V  Brno ja povede pot.
Ko pa ideta po poti,
V  nedro seže starši brat: Svetcu mlajšemu nasproti Prstan zaleskeče zlat.
»Z roke svetega Klemena Dar sem snel si ta v spomin, Moč mu božja dragocena, Verne zdravi bolečin.«
Brno sprejme brata sveta, Sprejme zlati knežji dvor, Vitezov popelje četa K devi nemi ja navzgor.
Solza ji na lice pada — Zanjo govori molče, Živa pa objame nada Breznadejno že srce.
In s Cirilom brat poklekne, Moli vroče do neba, Da ji prejšnji govor jekne In odpre ji vir srca.
V  nedro potlej seže lehko, Sveti prstan zablesti,
Na milobo ust ga mehko Rostamili položi.
Ko pa usta spet odkrije,
V  hipu ji razreši molk, Glas iz grla se izvije: »Brata sveta, Svetopolk!«
Pred Metoda in Cirila Knez poklekne slavni, glej, Poleg njega Rostamila, Svitli vitezi ob njej.
Blagovest Metod razkrije Mehkim srcem bojnih vrst; In čez malo dnij oblije Dvor in kralja Kristov krst.
A. 31.
306
Sveta brata.
tavski strugi, ko bodo trije razrušeni oboki zopet nameščeni s trdnejšimi novimi, in ko bodeta umetelni skupini, svetega Ignacija in svetega Frančiška Ksavorija cličili mestno galerijo. A tudi
ta rana se bode zacelila in v dveh letih se bode zopet blestel »pražsky most« v stari slavi, kar je iskrena želja vsega češkega naroda in tudi nas bratov Slovencev.
Sveta brata.
II. Slovensko pismo.
9- s|pjL zeleni gori solncu se mudi,
^j^Svetnik Ciril po temnem logu hodi, Načrt se mnog po glavi mu drevi.
Med gostim drevjem ga stopinja vodi, Kam-li prispe, ne misli in ne ve; Samo to ve, da hodil ni še todi.
Rezilo ostro mu drže roke,
V  stoletna debla rise ž njim vrezava, Z zamišljenim pogledom zre nanje:
Povšeč mu ni izstružena pisava.
V  nebo upre pogled se mu ognjen, Iz duše mu molitev tiha plava:   -
»O Bog, nečesa nima moj Sloven, Kar treba mu je in kar mu podeli: Slovenskih svojih nima še pismen!
Razžari mi duha! Na bukvi beli Oblike glasom našim naj podam In v njih Tvoj sveti spišem evangelij!«
Skrivnosten veter skozi senčni hram
Zaveje, kot tolažil bi svetnika.
In bukve močni vrh mu kima sam.
Naprej koraka. Prostor se svetlika, To gozda temnega je rob uže. Za njim razteza se ravan velika.
Ciril prehodi stezo sredi nje. — Osupel gleda pred-se koncem pota Slovensko vas. ob   njej zlato polje.
A tam na njem! — O večno-tožna zmota! Krog stare bukve se vrti vsa vas, Drevo po božje moli rod-sirota.
Cirilu žalost potemni obraz,
Med narod gre pod bukvijo zeleno,
Iz zdušnih prs mogočni dvigne glas,
Da vrh neba božanstvo vlada eno —
V jeziku njihovem jim razloži,
In ples ustavi ljudstvo zaslepljeno.
Oči upro na sveto lice vsi. Vesel jim blagovestnik razodene, Kaj prava vera Kristova uči.
Neznana moč se v hipu src oklene, Navda ja kes, malika s stidom zro, Sekire zavihte nad njim jeklene.
Cirilu sveto se zjasni oko, Pregiblje se mu nepokojno roka, Rezilo črte dela v zrak — samo.
Na zemljo bukev zagrmi visoka, K njej stopi, notranji čuteč nagon, In v lubje vreze znamenja globoka.
Odplava solnce zlato na zaton. —
Svetnik kleči. Oko obrača milo
Ves narod na nebo — na bukev on.
Glagolskih črk se vije vrsta tam, Na tleh paganstva vene zelenilo. — Takrat na deblu mrtve bukve nam Drevo slovenske knjige je vzkalilo.
A. M.
Zanj v ljubezni plemeniti Duša vedno gori ti! Česar zanj poslej storiti Meni moč ni, stori ti!
Z dvojnim ognjem med Slovene Seme blagovesti sej Od gora balkanskih stene Tje do Visle mokrih mej!
Ko v slovenske bo narode Vodil te korak krilat, Vrhu neba molil bode Za te, za Slovene — brat.«
S solzami tedaj objame Brata bolnega Metod: »Dej, Ciril, zaupaj vame! Kakor ti — svoj ljubim rod.
Svit obdaja bledo lice, Z ust nasmeh odseva mil. Tihe toči brat solziee: — Mrtev je svetnik Ciril.
A. M.

IV. Smrti prerok.
tgfaj© svetišču Velegrajskem kleči slovenski rod. 5P>   Solzan ga blagoslavlja pastir njegov Metod. ^ Zavest mu več ne dvomi — zapustil bode svet, Zato iz prs poslednji privre mu govor vnet:
»Na nebu Bog je sklenil, prestol zasedem nov, Porosil vas je danes moj zadnji blagoslov. Varujte me, otroci!') Ko v tretje sine zor, Sprejme me v svitlo sredo krilatcev božjih zbor.
A drugega vladiko ob meni zrete tii: Duhovnika Gorazda, slovenskega sinii. Delil je srčno z mano življenja boj in mir, Umeje vas in mene — ljubeč vam bo pastir.«
Poklekne z ljudstvom svetec, obraz obda mu žar; Molitev poluglasna vzkipi mu nad oltar: »Edinost hrani z Bogom in z brati in s seboj, Sijaj ti zvezda sreče na veke, narod moj!«
Posrebrilo je jutro Veltavi dvakrat val In dvakrat bledi mesec nad Moravo je stal. A ko se za gorami je v tretje dan rodil, Nad Velegrad je orel priplaval temnokril.
V svetnikovo domovje plašan hiti ves rod: Resničen prerok smrti — izdihnil je — Metod. Gorazd se vrže predenj, poljubi roke hlad; Mrliču gleda v lice in plaka Velegrad.
!) Oustodite me, proles, usque ad tertium diem.             Legenda panonska.
A. M.