GRADIVO IN ZAPISI / MATERIALLY MISCELLANEA Silvo Torkar Iz zapuščine Baudouina de Courtenayja ZAPISI LJUDSKEGA IZROČILA ZGORNJE BAŠKE DOLINE V ARHIVU RUSKE AKADEMIJE ZNANOSTI (Materiali za južnoslovansko dialektologijo in etnografijo, zapisi Miha Goloba iz 1. 1872 v Oblokah, Hudajužni in Stržiščah) V prispevku so predstavljeni zapisi nekaj slovenskih ljudskih pesmi iz zgornje Baške doline iz l. 1872, ki jih je napravil gimnazijec Miha Golob (1854-1873) na pobudo utemeljitelja slovenske dialektologije Baudouina de Courtenayja in se hranijo v arhivu Ruske akademije znanosti v Peterburgu. In this paper the author presents several Slovene songs from the Upper Bača Valley from 1872, as they were recorded by the high-school student Miha Golob (1854-1873) at the initiative of the founder of Slovene dialectology, Baudouin de Courtenay, which have been preserved in the archives of the Russian Academy of Sciences. Veliki jezikoslovec Jan Ignacy Niecislaw Baudouin de Courtenay (BdC), Poljak, ki je napravil kariero na vodilnih ruskih univerzah v Peterburgu, Kazanu in Derptu (Tartuju), je 1. 1872 peš obredel velik del zahodnega slovenskega ozemlja, zapisujoč in raziskujoč slovenska narečja in ljudsko slovstvo. Pozneje se je osredotočil zlasti na raziskave rezijanskega narečja (doktorat iz glasoslovja rezijanskih govorov 1875) in se vračal predvsem v Rezijo1. Upravičeno ga štejemo za utemeljitelja slovenske dialektologije. O svojih popotnih vtisih je poljudno pisal v goriškem časniku Soča, nato pa jih je izdal še v knjigi Nektere opazke ruskega profesorja 18732, spisu, ki je zaradi njegovih tenkočutnih opažanj slovenskega nacionalnega značaja še danes zelo aktualen, ima pa tudi nedvomno dokumentarno vrednost za lokalno zgodovino. BdC sam o tem pravi: Pa vendar mislim, da te čisto osebne opazke bodo zanimive tudi za vse tiste, katerim je marža to, da bi spoznali stanje slovenskega ljudstva; kajti način, na kateri se človek obnaša proti drugemu, karakter iz ira njegovo duševno razvitje’. Narečno gradivo za kraje znotraj današnjih državnih 1 A. D. Duličenko, O rezijanoloSkih obravnavah J. Baudouina de Courtenayja v derptskem obdobju 1883-1893. SR 41, 1993, 381-389. .1. Iiaudouin de Courtenay, Nektere opazke ruskega profesorja, Gorica 1873. 1 Prav tam, str. 3. Pri navajanju sem jezik samo neznatno, predvsem pravopisno, posodobil. meja Slovenije je vse do danes ostalo v rokopisu in ga hranijo v arhivu Ruske akademije znanosti (RAN) v Sanktpeterburgu. Baudouin ugotavlja, da so ljudje na Gorenjskem bolj odprti kot na Goriškem. Eden od vzrokov je po njegovem ta, da cerkljanska, posebno pa podbrška okolica nima skoraj nobenih cest; zaradi tega je tujec tu velika redkost in pojav vsakega neznanega človeka vzbuja v prebivalstvu sam po sebi razne dvome? /.../V Hudajužni so me spel prijeli c. kr. žandarji iz Tolmina, kar mi je, kakor sem se pozneje prepričal, močno škodovalo; ker gospodje žandarji na poti v Tolmin niso molčali, ampak so pripovedovali o meni razne štorije in hujskali kmete proti meni? /.. ./Največ sitnosti sem imel v Nemškem Rutu ali v Koritnici, kjer je vsak bedak menil, da je lahko surov do mene ter me obravnava kot zadnjega lumpa, tako da sem že enkrat izgubil potrpljenje in sem bil prisiljen vreči skozi vrata nekega odsluženega vojaka, ki mi je grobijanil v vseh jezikih avstrijske države. / .../v krčmi pri Blažu oz. pri Jožefu seje bal krčmar, da bo kaznovan, ker jaz v njegovi hiši zapisujem pravljice in besede nemškorutarskih dialektov: slovenskega in starega nemškega, v katerem še zdaj govorijo med sabo stari očetje, ter meje očitno gnal iz svoje hiše!' Pač pa je Baudouin naletel na precej bolj prijazen sprejem v sosednjih Stržiščah, ki jih je zapustil s prav hvaležnim srcem.1 BdC poudarja velik vpliv šol, čitalnic, cest in železnic na večjo omiko ljudstva in daje za zgled Vipavsko dolino. Zato pa jako žalostno stanje zasledimo v cerkljanski in še zlasti podbrški okolici. Tako se mora na primer iz Podbrda v Hudajužno iti po strugi Bače, po kamnih in brveh. Če pa nevihta pobere brvi in če je potovanje po Bači iz tega ali onega vzroka onemogočeno, seje ubogi popotnik prisiljen dričati po jako ozki stezi, kjer se človeku, če je le malo mokra, zelo hitro spodrsne in lahko pade v Bačo. Podobno nevarna steza pelje tudi iz Podbrda v Stržišče ipd. Po drugi strani BdC priznava, da se slovensko ljudstvo more šteti med najbolj omikana evropska ljudstva’ in da tudi v bolj odmaknjenih krajih splošna omika ljudstva stoji dokaj visoko, celo v takih gorjanskih luknjah, kakor npr. Stržišče, razne vasice cerkljanske okolice itp."‘ V natisnjenem poročilu o svojih jezikoslovnih raziskavah v letu 1872 je v zvezi z zgornjo Baško dolino zapisal naslednje:" 1 Prav tam, str. 6. ’ Prav tam, str. 10. 6 Prav tam, str. 11. 1 Prav tam, str, 12. " Prav tam, str. 49-50. 9 Prav tam, str. 53. 10 Prav tam, str. 54. " Otčety komandirovannago ministerstvom narodnago prosveščenija za granicu s učenoju celiju I. A. Bodue-na-de-Kurtene o zanjatijah po jazykovedeniju v tečenie 1872 i 1873 gg., Vyp. I, Kazan 1876, str. 31-33: Zatem ja izučil govor na Bukovom i za Kojco, i, izsledovav osobyj dialektičeskij ottenok v Hudajužnoj i v Oblokah, ja otpravilsja v Podbrdo, gde imel slučaj sostavit’ sebe ponjatie o dvuh govorah: Podbrdskom i Poreznskom. Iz Podbrda ja vzobralsja v Stržišče, i izučiv tam v tečenie odnogo večera, smeju skazat’, dovol’no osnovatel’no mestnyj črezvyčajno zanimatel’nyj govor, ja otpravilsja v centr oslovenivšihsja Nemcev, v Ko-rytnicu ili Nemšk Kut po preimuščestvu, i tam polučil vozmožnost', izsledovat’ teperešnij, novoobrazovavšijsja slovenskij govor i staryj nemeckij govor Tirol’skih vyselencev. No moi izsledovanija v etoj derevne ne mogli imel’ nadležaščago uspeha vsledstvie krajnago nedoverija i surovago obraščenija so mnoju čerez čur na-ivnyh obitatelej, tak čto ja volej nevolej dolžen byl ostavit’ eto nevežestvennoe zaholust'e i otpravit'sja na Grahovo. Pod Brdom, v Stržiščah, Korytnice (Nemškom Kute po preimuščestvu) i ešče v neskol’kih drugih selenijah, izvestnyh pod obščim nazvaniem Nemškago Kuta, živut potomki tirol’skih kolonistov. Ešče pjat’desjat let tomu nazad Korytniea byla čisto nemeckoju derevnej; teperešnee že molodoe pokolenie ne ponimaet ni slova na tom nemeckom govore, kotoryj byl otečestvennym, domašnim jazykom ego dedov, i kotoryj ego otcy hotja i ponimajut, no ne v sostojanii na nem objasnjat’sja. No v Korytnice (Nemškom Kute) i Grante est’ Zatem sem raziskal govorna Bukovem in v Zakojci, proučil poseben narečni odtenek v Hudajužni in v Oblokah ter se napotil v Podbrdo, kjer sem si ustvaril vtis o dveh govorih: podbrškem in pörzenkarskem. Iz Podbrda sem se povzpel v Stržišče, kjer sem v enem večeru, drznil bi si reči, dokaj temeljito proučil tamkajšnji izredno zanimivi govor, nato pa se napotil v središče poslovenjenih Nemcev, v Koritnico, največkrat imenovano kar Nemški Rut'2, kjer sem lahko raziskoval sedanji, novonastali slovenski govor in stari nemški govor tirolskih izseljencev. Toda moje raziskave v tej vasi niso najbolj uspele zaradi skrajnega nezaupanja in robatega obnašanja pretirano naivnih prebivalcev, tako da sem, rad ali ne, bil prisiljen zapustiti to zaostalo zakotje in se napotiti na Grahovo. V Podbrdu, v Stržiščah, v Koritnici (največkrat imenovani kar Nemški Rut) in še v nekaj drugih vaseh, znanih pod skupnim imenom Nemški Rut, živijo potomci tirolskih naseljencev. Še pred petdesetimi leti je bila Koritnica povsem nemška vas; sedanji mladi rod pa ne razume niti besede tistega nemškega govora, ki je bil materin, domači jezik njegovih dedov in ki ga njegovi očetje sicer razumejo, niso pa se zmožni v njem pogovarjati. Toda v Koritnici (Nemškem Rutu) in Grantu je še kar precej starcev, ki se med sabo pogovarjajo v njihovem starem nemškem narečju in ki dokaj dolgo (npr. do svojega 18. leta) niso znali niti besede po slovensko; zdaj pa celo ti starci laže govorijo po slovensko kot po nemško. V Stržiščah se je slovenizacija izvršila cel rod prej, tako da tamkajšnji starci le razumejo staro nemško narečje, v katerem so govorili njihovi očetje, ne morejo pa se v njem sporazumevati. V Podbrdu je prišlo do slovenizacije še prej, zlasti zaradi vpliva duhovnikov in stalnih stikov s sosednjimi, povsem slovenskimi vasmi. Za vse te vasi je značilen poseben slovenski govor, ki kaže očitne sledove nemškega vpliva, ne le v skladnji, besedotvorju in oblikoslovju, temveč celo v glasoslovju, tako da ga lahko upravičeno imenujemo mešan govor. O tem zanimivem govoru pripravljam posebno razpravo,B Med svojimi informatorji se BdC s hvaležnostjo spominja Tomaža Loncnarja, starega 73 let, iz Ruta (verjetneje iz Granta), in še zlasti Mohorja Seljaka, po domače Koreninca iz Zakojce. Slednji mu je pripovedoval o tem, kako se je v mladih letih spoprijel z medvedom, ko je pasel na planini Otavnik. Pozneje je to prigodo opisal tudi pisatelj F. Bevk pod naslovom Medved (Smeh skozi solze, 1959)- V spominih na svojo mladost Bevk omenja tudi srebrnik, ki ga je staremu Korenincu dal neki tuj gospod v zahvalo za pripovedovanje.H Arhiv Ruske akademije znanosti v Peterburgu hrani Baudouinovo zapuščino (Fond I. A. Boduena de Kurtene) s številnimi zapisi ljudskega izročila z zahodnega slovenskega ozemlja. Med njimi je iz Stržišč pravljica o tem, kako se je bistri Žnidar z medvedom in s ešče dovol’no mnogo starikov, razgovarivajuščih meždu soboj na ih starinnom nemeckom dialekte, i dovol'no dolgo (naprimer do 18-i let svoego vozrasta) ne znavših ni slova po slovenski; teper’ že daže etim starikam legče govorit’ po slovenski, neželi po nemecki. V Stržiščah slovenizacija soveršilas’ celym pokoleniem ran’še, tak čto mestnye stariki tol’ko ponimajut staryj nemeckij dialekt, na kotorom govorili ih otcy, no ne mogut na nem objasnjat’sja. Pod Brdom slovenizacija Nemcev soveršilas' ešče ran’se, blagodarja osobenno vlijaniju svjaščennikov i postojannym snošenijam s sosednimi čisto slovenskimi derevnjami. Vsem etim derevnjam svojstven osobennyj slovenskij govor, predstavljajuščij očevidnye sledy nemeckago vlijanija, ne tol’ko v sintaksise i v obrazovanii slov i form, no daže v fonetike, tak čto, po spravedlivosti, možno nazvat’ ego smeSannym govorom. Ob etom interesnom govore ja gotovlju osoboe razsuždenie. V tistem času se je ime Nemški Rut praktično že uveljavilo kot ime vasi, medtem ko se je prej nanašalo na celotno območje upravne enote (rihtarije in fare) s trinajstimi naselji. 11 Žal ni znano, ali je BdC res kdaj napisal kaj o rutarskih govorih. 11 Začudene oči, v: Izbrani spisi XII, Ljubljana 1965, 442. (Prva objava v Ljubljanskem zvonu 1936.) šrotilem (hudičem) skušal in oba premagal; povedal mu jo je 50-letni Tomaž Kikelj, An-drov v Stržiščah. Zapis je v narečju, BdC-jevo natančnost pa lahko občudujemo, če pomislimo, kako hitro je moral pisec zapisovati in da je bilo to njegovo prvo srečanje s tem narečjem. Ker pa se zdi, da je v zapisu vendarle kar nekaj vprašljivih oblik, sem sklenil še nekoliko počakati z objavo. Poleg Baudouinovih hrani peterburški arhiv tudi opise narečij in zapise narečnih besedil, ki so jih na BdC-jevo pobudo izdelali dijaki goriške gimnazije jeseni 1872IS: govor Štandreža pri Gorici (M. Lutman, tedaj že študent univerze v Pragi), govor Solkana (M. Vuga), govor Nemškega Ruta (M. Golob) in kraški govor (K. Štrekelj). BdC je zbrano gradivo ponudil D. Trstenjaku za objavo v Zori ali v Vestniku. Po več kot letu dni mu je Trstenjak vrnil članke Lutmana, Goloba in Štreklja, pri čemer se je skliceval na voditelje Narodne tiskarne, ki da so postali »poslovni» in jim filološka besedila ne ustrezajo.If> Po BdC-jevi zaslugi so se nam, čeprav težko dostopna, vendarle ohranila do danes. Tu nas zanima predvsem govor Nemškega Ruta (Fond 102, opis’ 1, ed.hr. 4; listy 43-51), ki ga je opisal Miha Golob (1854 -1873), osmošolec iz Oblok v Baški dolini.17 O tem nadarjenem kmečkem fantu, ki je po končani gimnaziji utonil med kopanjem v Soči v Gorici, še največ izvemo iz dnevnika Simona Rutarja, njegovega prijatelja in starejšega sošolca.18 Golob je bil namreč po njegovih besedah v šolskem letu 1872/73 »glava goriških dijakov», po besedah ravnatelja Frana Levca pa »brez ugovora najboljši slovenski dijak na goriški gimnaziji»19. Že v rani mladosti je izgubil starše, domači vikar A. Lazar pa ga je priporočil v goriško gimnazijo, sploh še, ker je bil prešibak za težka kmečka opravila. M. Golob je naslovil svoj spis »Posebnosti v izgovarjaniji slovenskega jezika v Nemškem Rovtu, sosebno v Oblokah«211. V kratkem uvodu pove, da obsega Nemški Rut (takrat so skušali uveljaviti »pravilnejšo« obliko Nemški Rovt) več vasi, med njimi Nemški Rut v ožjem pomenu besede, ki se imenuje tudi Koritnica, nato pa še Grant, Stržišče, Podbrdo itd., ki so bile naseljene s tirolskimi kmeti, nato pa poslovenjene, čeprav so še v Napoleonovih časih v sami Koritnici menda le redki znali slovensko (trditev je sicer malo verjetna, saj je znano, da v takšnih patriarhalnih razmerah en jezik izrine drugega šele po daljšem obdobju vsesplošne dvojezičnosti). Nato navaja Golob nekaj nemških zemljiščnih imen, nekatere druge nemške leksikalne prežitke, potem pa podaja razmeroma temeljit oris glasoslovja in oblikoslovja, ki ga BdC označuje kot »popolnoma znanstveno razpravo«21. Za ponazoritev prinaša še zapis dveh »vzgledov, kako se izgovarja v Oblokah in Hudajužni« in sicer pripovedne pesmi Kako se je sveti Šenklavž s hudobo metal ter kratke priprošnje za nebesa (Postlejepastlana, luč mižegarf)-, nato zapiše še tri »vzglede, kako 15 Več o Baudouinovem slovenističnem opusu gl. v članku N. I. Tolstoja O rabotah 1. A. Boduena de Kurtene po slovenskomu jazyku, v knjigi I. A. Boduen de Kurtene (K 30-letiju so dnja smerti), Moskva I960, 67-81. 14 1. V. Čurkina, Russkie i slovency. Naučnye svjazi konca XVIII v. - 1914 g., Moskva 1986, 104-105. Gl. Se: I. V. Čurkina, Baudouin de Courtenay in Slovenci, Goriški letnik 4/5, 1977/78, 131. 17 Hiša Pri Čemažarju, sicer stara, zdaj neobdelana polovična kmetija, je leta 1904 dala tudi župana občine Grahovo Jožefa Goloba, ki je bil Mihov starejši brat. Simon Rutar, Dnevnik 1869-1874, str. 149-153, uredil in opombe napisal B. Marušič, Trst - Nova Gorica 1972. 19 Soča, 17. 7. 1873, št. 29. 20 List 50-51. Arhivsko gradivo mi je v prepisu oskrbel prof. dr. Aleksander Duličenko z univerze v Tartuju (Estonija), dober poznavalec BdC-jevega dela in sourednik njegovega Rezijanskega slovarja, ki naj bi ga v kratkem izdali SAZU in RAN. Za utrudljivo in zamudno delo - žal mu v peterburškem arhivu 1. 1991 niso mogli ali hoteli kseroksirati ali prefotografirati BdC-jevih rokopisov, čeprav jim je le nekaj let prej kseroksir-ni stroj podarila italijanska raziskovalka BdC-jeve zapuščine L. Spinozzi Monai - se mu na tem mestu prisrčno zahvaljujem. 21 Soča, 5. 12. 1872, št. 49. se izgovarja v Koritnici in Stržiškah« (tj. v Rutu in v Stržiščah) in sicer dve pesemski besedili in eno otroško igrico (Za kasila je palca, za južna jepruat; Plesaj, plesaj, črne kus; Sraka je paršla. Kej ja parnašlaF). Miha Golob je torej zapisal naslednje ljudske pesmi: Kaku se je sbet Šen klawš s hadoba maetaw22 Sbet Šen Klawš m’ tardo spi - daeleč u lašč daežel. H nemu prfde boži ylas - loba daebica Marije. Šen Klawž se prebudi, - umije abi racie ’n tud erdejče...(?) Uzäme ščira na räme ’n yrie pa ylihn puot, čje v ta zaelen bošk. Tom pahäje yor’n dol, yör’n dol, čje ’n som, ješče drfwa kriwya, - kn'wya ’m pa ylihnya za bärka pärpräwnya. Nejšu je drewu, kriwa 'm pa ylihna, barč pärpräwna. Trikret ya abhuod, tri žlače wäjn stri. Driu se ayali, na tri kraje razplati. Adn rata bisuce, drüga rata jambtrec, trejče rata barčca, wöj barčca pisana. Šen Klawž zadaere barka na räme, yrie preit ylabočmu mdrju, prüt šerOčmu murju. Šenklawže je začiela barka težat, hadrfba je začiela na mori režat. Šenklawž je djäw amen, hadoba prab kamn. Šenklawž präb sbiet duh, hadoba je djala: ti si ylöh. Šenklawž je djaw sbieta Marije, hadoba je djala: bariyla, de b’ puhna blna blö, de b’ ya s Šenklawžam pila ’n b’ se pa lw6jž pa mori wazTla. Sbet Šenklawš je djäw: oče noš, hadoba je djala: Šenklawž je noš, Šenklawš papäde tega čšrnya za lasie ’n je warže yor čez sie. Kuodar ta čarn pläwa je murje wsö kärwawa. Drugi zapis iz Oblok (ali Hudajužne) je pesem - priprošnja za nebesa: Pwästle je pastlä'na - luč m’ žie yari, dOša moje je pa preslaba, - hude sodbe se bajf. Use ldje sa me sadil. - De bäm u ta čarn päku šow; boh se m' je pa skazaw ynädlew - uziew me je u presbieta nebti ü sbiete nebiesa, ü sbiet rej, Jezuč nom wsem ih dej. u Izdaja Slovenske Matice Slovenske ljudske pesmi v svoji daigi knjigi prinaäa med pripovednimi pesmimi tudi devet variant pesmi Sv. Miklavž in hudoba. Najstarejše tri je objavil že K. Štrekelj, vse pa izvirajo s Tolminskega (zapisal Anton Červ na Grahovem ob Bači pred 1864, Jožef Maligoj s Kamnega ob Soči ok. 1873, Mihael Skočir iz Starega sela pri Kobaridu ok. 1880). Naša varianta, ki jo je očitno prvi zapisal Miha Golob, najbrž v Oblokah, je doslej najobsežnejša in jezikovno najbolj pristna oz. najbližja govorjeni besedi. Iz samega Ruta in Stržišč navaja M. Golob tri pesmice (on piše: Koritnica, Stržiške) Za kašila ja palca - za jozna ja prüät, ža pierna paštejla - bükawa klüäp. Drfnawa palca, - jäwarjow luäk, zäna je räkla - gbišna ba stuäk. V Štrekljevi izdaji slovenskih ljudskih pesmi, v drugi knjigi, najdemo med t.i. »zaljubljenimi pesmimi« precejšnje število štirivrstičnic pod skupnim naslovom »Nasledki uživane ljubezni« in tudi zapis z Banjšic (št. 3722), v katerem prepoznamo različico gornje pesmi: Leskova palica, Javorjev lok: Boš videla, ljubica, Kaj bo z’en jok! Tudi druga pesem je znana po številnih že zapisanih različicah: Pliešaj, pliešaj, čarne kCis! Ci jemas ciwlec? Töm zä yärmam. Či ja tiste yärm? Weda ya ja našla. Ci ja tista weda? yaluäbce sä ja papile. Ci sä tiste yaluabce? yaspOdje sä ja pastrejlale. Ci sä tiste yaspüdje? Sa sie na ruäb, sä dole skalile, sä nös jen yläwa pabile. Štrekelj ima v četrti knjigi objavljene različice predvsem s Kranjskega (Pesmi stanovske; Kosovi črevlji v grm zakopani, št. 7471-7478). Golobova različica je za spoznanje bolj skopa kot so daige, njena drugačnost je le v končnem delu, kjer se govori o tem, da so gospodje z roba (= s skale) skočili ter si nos in glavo pobili. Tretja pesem je neke vrste otroška igrica. \ x Sräka ja pärsla. Kej ja pärnäsla? Cajnča z jäjnka pakrita. Kej ja nuätre? DbT dekliece. / Adna jema prow lipa pläwa jäjnka, bfla pica na yläwe, dniya pa plšana jäjnka jenuj čarna ruta na yläwe. Ktiera jemaš rajše? V Štrekljevi izdaji nisem zasledil nobene različice tega besedila. Že na prvi pogled se zazna razlika med jezikom prvih dveh zapisov (Ohloke, Huda-južna) in ostalih treh (Rut, Stržišče). Jezik slednjih je namreč tipičen za t.i. rutarski ali baški govor, medtem ko jezik prvih dveh predvsem na glasoslovni ravnini predstavlja prehodno stanje med baškim govorom in tolminskim (deloma tudi cerkljanskim) narečjem23. Baudouinova zapuščina hrani še veliko dragocenega slovenskega gradiva, pričujoča objava ima namen le opozoriti, da bi ga bilo treba obdelati bolj načrtno in celovito. Pe3K>Me 143 HacneflCTBa EoflyaHa fle KypTeHa 0/lbKjriOpHbie 3anMCM M3 BepXOBbeB EaHM B apXMBe POCCMMCKOM AKafleMMM HayK B cTaTbe npeflCTaBneHbi MaTepuanbi M3 HacneflCTBa nonbCKO-pyccKoro R3biK0Befla 14. A. BoflyaHa fle KypTeHa, co6paHHbie b BepxoBbHX Bauu (toommhckmm paüoH npoBMHgMM Topupa) m xpaHMMbie Tenepb b apxMBe PAH b CaHKT-neTepßypre. Ohm MHTepecHbi TeM, uto OTHOCHTCR K TeppMTOpMM OCnOBeHMBUJMXCH HeMLjeB. fluaneKTonorMHecKan paöoTa BfleK cpeflM HaceneHMR MnniocTpMpyeTCH naMßonee xa-paKTepHbiMM L(MTaTaMM M3 ero x