“COMING OUT” MANJŠINSKIH ŽENSK1 Marija Jurič Pahor
V zadnjem poldesetletju so se začele tudi v slovenskem prostoru pojavljati publikacije, razstave in srečanja, ki odražajo naraščajoči interes znanstvenikov, predvsem pa znanstvenic za raziskave, ki se osredotočajo na pomen in vlogo žensk v manjšinskih skupnostih ali še določneje v slovenskih “zamejskih” skupnostih (zlasti na Tržaškem in na Koroškem) in - kot nakazuje današnji posvet - tudi v slovenskih izseljenskih skupnostih znotraj Evrope in širom po svetu. Zanimivo je, da se ta interes v tej ali drugi obliki navezuje na ohranjanje kulturnega izročila, ki - kot v dvojezičnem katalogu k razstavi “Mlekarice iz tržaške okolice/Le donne del latte dei dintorni di Trieste” (2001) - ugotavlja tržaška etnologinja Martina Repinc “iz dneva v dan izgublja prvovrstne priče preteklosti”. Vendar to ne velja le za mlekarice, temveč tudi za krušarice (Jakomin 1987, Mazzoni 2001), cvetličarke (Kovačič 2001), šavrinke-jajčarice (Franca, 1990, 1992, 1995; Rogelja/Ledinek 1997), perice (Repinc 1990, 2001), služkinje in gospodinjske pomočnice, ki so iz pretežno slovenskega agrarnega okolja s svojimi pridelki, izdelki ali uslugami v mestih, če posebej v Trstu, zagotavljale pomemben ali celo edini vir denarja za številne družine, ki je bil pogosto tudi ključnega pomena za preživetje. Igrale pa so tudi pomembno vlogo posrednic kulturnih in socialnih vrednot med domačo vasjo in mestom.
Vse bolj v ospredje stopajoče študije, ki bi jih lahko označili kot “k-ženskam-us-merjene” (gl. tudi Dermutz/Jurič 1988; Verginella 1996: 221-247, 1997; Orehovec 1997; Destovnik 1997, 2002) temeljijo v močni meri na biografskih pričevanjih ob hkratnem upoštevanju arhivskih in drugih virov. Gre za pristop, ki z vpeljavo “zgodovine od spodaj” smatra dejavnosti, izkušnje, stališča in poglede (ne le) manjšinskih žensk kot zanemarjenih zgodovinskih subjektov kot pomembne. Ugovarja pa tudi predstavi o njihovi domnevni šibkosti, vdanosti, skorajda “svetniškosti”, ki jo je med Slovenci razširjala ideološka hegemonija krekovstva, a tudi posvetni asketizem slovenskega liberalizma, kasneje tudi socializma,-ki so skonstruirali povsem moški ali “bratovski” svet, v katerem je idejna polarizacija med spoloma prignana vse tja do utišanja ženskega glasu. Simptomatična vtem sklopu je knjiga “Z zlatimi črkami. Življenjske usode in dela veliki primorskih mož” (Marušič 1987), kije pred poldesetletjem izšla pri Založništvu tržaškega tiska. Že iz naslova je razvidno, da se osredotoča na en sam spol; ženske so
1	Razširjeni članek prispevka, ki je bil prebran na okrogli mizi Ženske v manjšinskih skupnostih: Pomen in vloga žensk za ohranjanje kulturnega izročila, Ljubljana, 19. junija 2002 (Dve domovini/Two Homelands, 16, 2002, str. 141-206).
Dve domovini • Two Homelands 17 • 2003, 95-100
v njej spregledane, pregnane s svetlobe javnosti v notranjost gospodinjstva in zasebne sfere - kot da niti tam ne bi več obstajale.
Kljub temu pa iz že omenjenih razprav in/ali razstav kot tudi iz študij o prvih slovenskih učiteljicah in pisateljicah (Kušej 1996), nadalje iz biografij koroških Slovenk (in Slovencev) kakor jih je v skupaj devetih knjigah zabeležila Marija Makarovič (1994-2001) - nanje se v svoji razpravi o statistično izstopajočem pojavu nezakonskih mater/otrok na Koroškem poglobljeno opira Mojca Ramšak (1997) - jasno izhaja, da so bile ženske bolj aktivne kot pasivne, nemalokrat tudi bolj mobilne kot vezane na domač kraj in prej močne kot stereotipno razlaščene in viktimizirane.
Analogno velja tudi za ženske, ki so živele in živijo v skupnostih, ki so dislocirane v prostoru in času: na primer judovska, romska, izseljenska. »Če upoštevamo razvoj prebivalstva v “naših” krajih, bi lahko k slednji prišteli tudi slovensko, saj se je “z leti izselilo iz rodne dežele toliko Slovencev, da bi bilo danes število prebivalstva (po naravnem prirastku) enako številu prebivalcev Danske«. (Mikuž 2001: 7.) Znano je, da se niso izseljevali le moški, ampak tudi ženske. Naj opozorim na že skorajda legendarni masovni pojav začasnega izseljenstva zlasti vipavskih in primorskih dojilj, baj in am - a tudi kuharic, sobaric, varušk, gospodinj, gospodinjskih pomočnic - v Egipt. Tako naj bi leta 1900 zadevna kolonija žena in deklet, med njimi zlasti mladih mater, presegla število 3000. Zaposlovanje v Egiptu seje končalo z drugo svetovno vojno, vendar so se nekatere ženske vračale z zaposlitve šele mnogo pozneje, zadnje še v letih 1960-1970. (Puhar 1982: 325-331; Makuc 1993; Miklavčič-Brezigar 2001.) Slovenke so se v precejšnjem obsegu izseljevale tudi v druge zunaj- in znotrajevropske kraje. O tem govori denimo nemajhno število podpornih društev v New Yorku, ki so jih v prvih desetletjih 20. stoletja organizirale Slovenke in so nudila zavarovanje in pomoč v primeru nesreč, bolezni in smrti. (Drnovšek 2001) Ali pa življenjska zgodba akademske slikarke in planinke Bare Remec, kije od leta 1947 do leta 1991 delovala zunaj organizirane slovenske skupnosti v Argentini. Tam seje srečala z indijansko kulturo, ki jo je počasi, a vztrajno vgrajevala v svojo s slovenskim kult/ur/nim izročilom in naravo povezano dušo, ki se je zlivala tudi v njeno ustvarjalno delo. »Kamne, v katerih je tako rada videla božanska bitja, obdajajo tudi njen grob. Z revnega pokopališča, če človek dvigne pogled na visoke gore, vidi tudi njen vrh, Pico Bara. Poimenovali so ga po njej [...]«. (Mislej 2001.)
Predsodki o značaju, naravi in poslanstvu ženske, postajajo vedno bolj vprašljivi, kljub dejstvu, da se še vedno trdovratno ohranjajo. O tem govori vztrajno zagovarjanje “povratka žensk v družino”, ki ga ne gre videti zunaj idejne nastrojenosti državotvornih in s tem nacionaliziranih družb, saj naj bi po le-tej samo ženske, ki so se povsem posvetile svoji (lastni) družini, zmogle gojiti in ohranjati nacionalne vrednote in nacionalno zavest pri novih generacijah. Značilno v tem sklopu je naslednja v obliki vprašanja izražena izjava udeleženca na 29. študijskih dnevih v Dragi, ki takole ogovarja dr. Hektorja Jogana (ob njegovem in mojem predavanju o identiteti tržaških in koroških Slovencev; gl. Jurič Pahor/Jogan 1995: 89):
»Rad bi, da dr. Jogan odgovori na moja vprašanja. Kaj se dogaja v naših mladih, ker nimamo prirastka, kaj je z njim? [...] Njihovo zasebno življenje ogroža naš obstoj
»Corning out« manjšinskih žensk
in zato čutimo pravico in dolžnost, da o tem razpravljamo. Torej, kaj je s temi našimi otroki, da ne morejo ali si nočejo prevzeti skrbi in odgovornosti za družino, ki bi morala biti v vsaki zdravi skupnosti nekaj naravnega.«
Vprašanje je simptomatično če zlasti zaradi tega, ker ogovarja referenta v funkciji psihiatra in psihoanalitika, češ, njegova implicitna naloga je, da “ozdravi” njihov domnevno neodgovorni oziroma pomankljivi čut za nacionalni obstoj. Dikcija v svoji skrajnosti spominja na čas, ko je zdravnik postal oziroma ko bi moral postati nekdo, ki uvaja ukrepe za “narodov blagor” po načelu: dolžnost mladih, zlasti mladih žensk je, da poskrbijo za narodni naraščaj in “zdravo” oziroma “etnično čisto” potomstvo.
Prav zaradi tovrstnih dikcij me zelo veseli, da je v zadnjih letih izšlo tudi precej znanstvenih kot tudi literarnih del, ki stavljajo pod vprašaj patriarhalni (falogocentrični) patos institucionalizacije “nacionalne maškarade” in/ali fašizoidnih posegov, pozicij, politik. (Glej npr. Bahovec - ur. 1991; Jurič Pahor 1993, 2000; Močnik 1995; Kuzmanič 1999; Vrečer 1999; Tratnik 2002.) Naj v tem sklopu izpostavim le opus judovsko-sloven-ske pesnice in pisateljice Berte Bojetu (1946-1997), ki soji maja letošnjega leta (2002, op. uredništva!) v prastari mariborski sinagogi v Mariboru posvetili poseben mednarodni simpozij.2 To že zaradi tega, ker je bila avtorica v svoji rodni državi deležna stigmatizirajočih tabuizacij. Simptomatično je, da njena dva romana “Filio ni doma” (1990) in “Ptičja hiša” (1995), ki opredeljujeta avtoričin premik iz poezije v prozo, nista izšla v Sloveniji, temveč pri založbi Wieser v Celovcu. Sicer pa vse njene literarne stvaritve tvorijo motivno-tematsko sklenjeno celoto, ki v močni, erotično napeti govorici ponazarja represivne učinke maskulinistično zaznamovanih zatiranj in travm. Le-ti ležijo v človeških dušah in destruktivno vplivajo na medsebojne odnose, še zlasti na odnose med moškim in žensko kot tudi med ženskami samimi. Izražajo pa se tudi v težnji po očiščenju od “tujih prvin”. V nasprotju s strategijo, ki utrjuje človekovo identiteto z izključevalnim procesom diferenciacije, avtorica ponuja strategijo vnovičnega odstiranja in prisvajanja integrativnih, izvorno “ženskih”, lahko bi celo rekli matičnih ali matri-arhalnih (iz gr. arche, začetek, izvor, maternica, počelo vsega) vrednot. Spolni ideali so za to najboljši primer. Tako je Filio, osrednja junakinja v obeh romanih, moškega slovničnega spola. Treba pa je dodati, da imajo maskulinizirana ali nevtralna (iz neuter) imena na “ptičjem” otoku (Filio ni doma) ter v “ptičji hiši” (iz ptič m., namesto iz ptica f.) razen Helene vsi ženski liki, ki imajo deloma tudi moški ali spolno nedoločljivi značaj in videz, pojavljajo pa se tudi, skupaj z moškimi, v rasizirani ali razosebljeni obliki: kot Rujna (rdeča barva las),- Rdečelasi, Kočara (bujnost las), Debela, Rokac, Mace itd. (Gl. Borovnik 1993: 24, Zupan Sosič 1997/98: 9 sl.) Poimenovanje ima svoj analogon v grobi falični dominaciji (zlasti v Ptičji hiši, kije nastajala pod vplivom vojne in posilstev v Bosni), ki pa mu ne uspe zrušiti “jezika”, sestavljenega iz vidnih, slišnih, otipljivih, okusljivih prvin, ki zaobjemajo tudi avtoričino željo po poetiziranju sveta.
2	Simpozij so organizirali univ. prof. dr. Katja Sturm-Schnabl z dunajske univerze, dr. Miro Polzer za Avstrijski inštitut za vzhodno in jugovzhodno zgodovino, in Matija Ravitz za Judovsko skupnost Slovenije ter Marjan Toš iz Mariborskega pokrajinskega muzeja, Kulturni center Sinagoga.
Naslovni junakinji Filio podeli ob rojstvu ime Uri, njen edini pravi prijatelj in kasnejši ljubimec. “Uri sloni na Heleninih kolenih in ziba Filio — tako se zibajo vsi trije”, opaža Alojzija Zupan Sosič (1997/98: 9) in opozarja, da “ne smemo zanemariti tudi glasovne sorodnosti z grško besedo philia”, ki opredeljuje prisrčno, tesno in nežno skupnost telesa, duše in duha. Beseda se uporablja za ljubezen, ki veže starše na otroke, gosta na gostitelja, prijatelje na prijatelje. Ujema pa se hkrati z naklonjenostjo med osebami istega ali različnega spola (erotike) in končno tudi z judovskim kulturnim izročilom: pasha, menorah. (Ibid.: 7.)
Literaturo Berte Bojetu bi lahko brali - podobno kot likovno umetnost Bare Remec ali literaturo američkih črnskih ustvarjalcev, še zlasti pa ustvarjalk - kot serijo prečkanj meja in ne kot fiksno etnično, nacionalno ali tudi spolno omejeno kategorijo, kar zamaje ustaljeno idejo o “čistih”, neprepustnih in s tem jasno razpoznavnih identitet. Pomembna v njej je tudi težnja po ponovnem vzpostavljanju stika (re-connection) in priklicevanja spomina (re-membering). Re-membering, kakor besedo včasih uporablja Toni Morrison, ima v angleščini dvojni pomen: poleg “spominjati se” implicira beseda s pomišljajem ponovno združitev posameznih delov. (Hrastnik 1997: 107.) Ljudje, ki so bili nasilno ali “prostovoljno” odtrgani od svoje kulture, jezika, prostora - kot Afričani, ki so jih pripeljali v Ameriko kot sužnje, Judje in Slovenci, ki so se v času fašizma in nacizma množično znašli v koncentracijskih taboriščih, izseljenci, ki so zaradi hudih socialnih ali političnih razmer odhajali od doma in še odhajajo-vzpostavljajo stik s preteklostjo pogosto skozi spominjanje. Spominjanje je zanje nevralgično, ker je zaradi zlodejstev kolonializma, nacionalsocializma, rasizma, seksizma travmatično in boleče. Je brskanje po ranah, ki ga lahko smatramo kot prepotreben terapevtski postopek. Ne le zato, ker kolektivna travmatska zgodovina “kljuva” tudi v nas, saj se prenaša iz generacije v generacijo naprej, ampak tudi in zlasti zato, ker njeno “podoživljanje” in ubesedovanje omogoča blagodejen učinek celjenja “razkosanih teles”, a tudi novo konstruiranje in dekonstruiranje identitet. Gre v bistvu za “(pro)kreativni akt”, ki je hkrati pogoj za premikanje od omrtvelega, monotonega k živahnemu, “osvobojenemu” glasu.
LITERATURA
Bahovec, Eva (ur.) (1991): Abortus - pravica do izbire?! Pravni, medicinski, sociološki, moralni in politični vidiki, Ljubljana: Skupina “Ženske za politiko”
Bojetu, Berta (1990): Filio ni doma, Celovec, Salzburg: Wieser Bojetu, Berta (1995): Ptičja hiša, Celovec, Salzburg: Wieser
Borovnik, Silvija (1993): Frauen fliegen in den Himmel. Zum Roman “Filio ni doma” von Berta Bojetu, v: Script. Frau, Literatur, Wissenschaft im alpen-adriatschen Raum, št. 4, str. 23-26 Dermutz, Susanne, Jurič, Marija (1988): Minderheiten-Frauen, v: Slowenische Jahr-biicher 1986-1988, Klagenfurt-Celovec, str. 200-244 Destovnik, Irena (1996): Ko bo cvetel lan/Wenn der Lein bltiht. Etnološka razstava
»Corning out« manjšinskih žensk
o lanu, Celovec: Slovenska prosvetna zveza/Klagenfurt: Slowenischer Kulturver-band
Destovnik, Irena (2002): Moč šibkih/Die Starke der Schwachen. Razstava Ženske v času kmečkega gospodarjenja/Ausstellung Frauen in der Zeit des bauerlichen Wirtschaftens, Celovec: Slovenska prosvetna zveza/Klagenfurt: Slowenischer Kulturverband
Drnovšek, Marjan 2001): Kuharica Liza v New Yorku, v: Kokalj Kočevar, Monika et al.: Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, str. 43-46 Franca, Marija (1990; 1992; 1995): Šavrinske zgodbe 1; 2; 3, Koper: Fontana Hrastnik, Nataša (1997): Spomin kot opomin: afroameriška ženska literatura in feministična literarna kritika, v: Delta. Revija za ženske študije in feministično teorijo, letn. 3, čt. 1-2, str. 101-114 Jakomin, Dučan (1987): Škedenjska krušarca/Servola: La portatrice di pane, Trst: Dom Jakoba Ukmarja Jurič Pahor, Marija (1993): Zur Konstruktion des Geschlechterverhaltnisses in nicht-dominanten ethnischen Gruppen, v: Wissenschafterinnen in der Europaischen Ethnologie (WIDEE) (izd.): Nahe Fremde - fremde Nahe. Frauen forschen zu Ethnos, Kultur, Geschlecht, Wien: Frauenoffensive, str. 303-316 Jurič Pahor, Marija, Jogan, Hektor (1995): Prisila spomina v identiteti koroških in tržaških Slovencev, v: Društvo slovenskih izobražencev (izd.): Slovenci in prihodnost. Zbornik Drage 1994, Trst: Mladika, str. 64-103 Jurič Pahor, Marija (2000): Narod, identiteta, spol, Trst: ZTT EST Kušej, Mateja (1996): Prve učiteljice, prve pisateljice - kdo jih če pozna? Ženski prispevek k slovenski literaturi od začetkov do 1918, Celovec: Drava Kuzmanič, Tonči (1999): Bitja s pol strešice. Slovenski rasizem, šovinizem in seksizem, Ljubljana: Open Society Institute Slovenia Kovačič, Kristina. Tržaške rožnarce in cvetlični trg, v: Annales. Series historia et so-ciologia, letn. 11, št. 26 Makarovič, Marija (1994; 1995; 1996; 1997 (2); 1998; 1999; 2000; 2001): Tako smo živeli. Življenjepisi koroških Slovencev 1; 2; 3; 4; 5; 6; 7; 8; 9, Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva družba Makuc, Dorica (1993); Aleksandrinke, Gorica: Goriška Mohorjeva družba Močnik, Rastko (1995): Extravagantia II. Koliko fašizma?, Studia humanitatis minora.
Ljubljana: ISH - Institutum studiorum humanitatis Puhar, Alenka (1982): Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, Zagreb: Globus Marušič, Branko (1987): Z zlatimi črkami. Življenjske usode in dela velikih primorskih mož, Trst: Založništvo tržaškega tiska Mazzoni, Marghet (2001): La donna di Servola/Škedenjska ženska, Trieste: Museo Etnografico di Servola/Trst: Škedenjski etnografski muzej Miklavčič Brezigar, Inga (2001): Aleksandrinka Franca Mahnič, v: Kokalj Kočevar,
Monika et al.: Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, str. 109-110 Mikuž, Marjeta (2001): Ubi bene, ibi patria, v: Kokalj Kočevar, Monika et al.: Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, str. 7
Mislej, Irene (2001): Bara Remec: Odkrivanje novega sveta, v: Kokalj Kočevar, Monika et al.: Izseljenec. Življenjske zgodbe Slovencev po svetu, Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, str. 63-66 Ramšak, Mojca (1997): “Mama meje s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina” ali o nezakonskih otrocih in njihovih starših na Koroškem v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja, v: Etnolog, letn. 7 (58), str. 289-312 Repinc, Martina (1990): Perice v vaseh tržaškega Brega (od 1918 do zatona obrti), diplomska naloga, Trst Repinc, Martina (2001): Perice v Boljuncu, v: Etnolog, letn. 11 (62), str. 127-144 Repinc, Martina (2001): Mlekarice iz tržaške okolice./Le donne del latte dei dintorni di Trieste, Opčine: SKD Tabor/Opicina: A.S.C. Tabor Rogelj, Nataša, Ledinek, Špela (1997): Šavrinka kot oseba in simbol, v: Etnolog, letn. 7 (58), str. 131-148
Orehovec, Martina (1997): Delo Istrank v Trstu, v: Etnolog, letn. 7 (58), str. 115-130 Tratnik, Suzana (2002): Unterm Strich. Erzahlungen aus Slowenien, Wien: Milena Verginella, Marta (1996): Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju, Knjižnica Annales 14, Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Znanstveno raziskovalno središče Republike Slovenije Verginella, Marta (1997): O ženskah, ki so znale “regerat”, v: Delta. Revija za ženske študije in feministično teorijo, letn. 3, št. 1-2, str. 47-56 Vrečer, Natalija (ur.) (1999): Vsakdanje življenje beguncev in begunk v Sloveniji, Ljubljana: Slovensko etnološko društvo Zupan Sosič, Alojzija (1997/98): Na literarnem otoku Berte Bojetu, letn. 43, št. 7; gl. http://www.ff.uni-lj.si/jis/latl/043/78c02.htm, str. 1-13