BILI SO MED NAMI
Anton Curk-Gorjan
V 75. letu starosli je umrl nosilec Partizanske spomeni-ce 1941 Anton Curk-Gorjan iz Brda pri Ljubljani. Pred vojno je bil aktiven podoficir jugoslovanskega letalstva. Po okupaciji se je takoj povezal z Osvobodilno fronto in februarja 1942. leta stopil v partizane na območju Polho-grajskih Dolomitov. Bil je postavljen za komandirja Vrh-niške parlizanske skupinc. Se istega leta je poslal koman-dir četc in bataljona Notranjskega odreda. Ob ustanovi-tvi Dolomitskega odreda v juliju 1942 pa je bil imenovan za namestnika komandanta. V letu 1944 pa do konca vojne je bil komandant vojaške šole pri 9. korpusu.
Po vojni je bil delavec v Sekretariatu za notranje zadeve SR Slovenije, s činom podpolkovnika pa je bil lcta 1964 upokojen. Bil je dobitnik več državnih odliko-vanj.
Maja dvainštiridesetega sva se prvič srečala in spozna-la. Nikoli ne bom pozabil tiste sveže spomladanske noči, ko smo iz Logaške čete prišli v tvoje taborišče v Kajni Dol nad Podlipo. Ti si bil komandir Vrhniške četc. Zjutraj. še predno je sonce pokukalo čez Ijubljansko Barje. si nas postrojil in se predstavil. da si od tega dne naprej naš komandir. Čez hrbet ti je visela črna pelerina. zagotovo je bilo to vse. kar si nasledil od stare vojske. Tistih par bcsed. ki si nam jih spregovoril. so bile tako materinsko nežne, da si človek. ki je živel v tistem surovem času. ni mogel predstavljati. da ti poveljuješ tem Ijudcm. Žc drugi večer smo se premaknili na Babno goro. To noč scm še bolj spoznal tvojo tovariško dušo. Bilo je nekje ob polnoči. Bil sem na siraži. Kot da si padel iz temnega mraka. si se znašel poleg mene. Vse drugo bi lahko pričakoval kot pa to. kar se je zgodilo. »Pojdi v logor in si odpočij. naprej bom jaz na straži«. Mislim. da že to dovolj pove, kakšen velik, ljudski človek in tovariš si bil. Ko se je čez kak mesec ustanovil Dolo-mitski odred. sva se razšla. Šele po vojni sva sc zopet srečala. Takrat si bil v OZNI. Čeprav niso bili redki. ki so se zaradi tvoje pomembne funkcije radi dvigali iznad drugih. si ti ostal prav tak kot takrat. ko sva se srečala prvič. Saj je znano, če človek izraste iz Ijudstva in pozna njcgove tegobe in trpljenje, ga razume in ostane z njim.
Pričujoče besede Gorjanu v zadnji pozdrav pa mu je ob poslcdnjem slovesu izrekel njcgov vojni tovariš Karel Leskovec-Korl.
Milan Vrtačnik
V svojih spominih je pokojni Milan zapisal: »Človck ni sam sebi namen, je družbeno biije. zato je njegova dolžnost. da se ne razdaja samo zase. ampak da večji del svoje ustvarjalne sposobnosti da družbi«. Tcga gesla se je pokojnik skozi vse svoje življenje dosledno držal kot učiteljiščnik, kulturnik, športnik, prosvetni delavcc. ta-boriščnik, partizanski šolnik, povojni organizator social-ne in šolske politike, urcdnik, pesnik in pisec mnogih člankov, ki je tudi po upokojitvi. dokler ga pred nckaj lcti ni strla bolezcn. neumorno aktivno deloval v družbe-nopoliličnem, kulturncm in borčevskem življenju občinc Vič-Rudnik in mesta Ljubljane.
Rodil se je pred 83 leti na ljubljanskih Prulah. Po končani klasični gimnaziji se je vpisal na učitcljišče. kjer sc jc kalila zlata doba njegove rcvolucionarne vzgojc. Telovadil je pri Sokolu. sc udejstvoval v športnem dru-štvu Slovan. z mnogimi znanimi učiteljiščniki je sodeloval
v listu Jugoslovanski srednješolec. Pna službena mesta je pod klerikalno vladavino opravljal v vaseh zaostalc Bloške planote. Kmalu se je vključil v delo Društva kmečkih fantov in deklet ter v mnoga druga društva. Nemiren, napreden duh delovnemu učitelju ni dal miru. Pred kazensko premestitvijo se je umaknil v Zagreb. kjer je končal višjo šolo in nato služboval v Črnomlju. Prav v Beli krajini ga je zatekla vojna vihra. Kmalu je postal član okrajnega odbora OF za Belo krajino. A kmalu so ga Italijani zaprli in dobro leto je preživel po taboriščih. Po razpadu llalijc se je v Beli krajini pridružil organiza-torjem šolstva in postal prvi ravnaielj partizanske gimna-zije na svobodnem slovenskem ozemlju. Težko je zbolel in se je po zdravljenju v južni Italiji malo pred osvobodi-tvijo s 5. prekomorsko brigado vrnil v Jugoslavijo.
Po osvoboditvi se je z njemu svojstveno \ nemo z vsem srcem vključil v kulturno prosvetno in polilično delo. Opravljal jc odgovorne dolžnosti na ministrstvu za social-no politiko. prosveto in kulturo, republiški kontrolni komisiji ter v pedagoškem svetu ministrstva. kjer je dočakal upokojitev. Izredno aktiven je bil tudi v republi-ški komisiji za posebno šolstvo, v Zavodu za slcpo in slabovidno mladino. v akcijah boja proti alkoholizmu in narkomaniji. Ob vsem tem je bil tudi po upokojitvi politično angažiran v SZDL. ZK. Rdečem križu, še posebej pa v občinski borčevski organizaciji in krajevni skupnosti Milan Česnik.
Nc gre pa v bogatem življenju Milana Vrtačnika pre-zreti opus njegovega likovnega udejstvovanja, saj je s pri-spevki sodeloval v svojem življenju v mnogih listih. pisal in režiral je tudi skeče, zelo ustvarjalen pa jc bil tudi pri izdaji edicij in elaboratov s svojega strokovnega po-dročja.
Poleg partizanske spomenice 1941 in šeslih državnih odlikovanj je dobil tudi zlate značke. plakete in priznanja Rdečega icriža Slovenije. ZPM. ZZB Jugoslavije in me-sta Ljubljane. Za izredne uspehc na področju šolslva je pa prejcl najvišje priznanje v SRS - Zagarjevo nagrado.
Skromen kol je bil. ni rad govoril o sebi. jc pa zapisal tudi najmanjše podrobnosti v svojem življenju. Za njim jc ostalo ogromno gradiva. predlogov, zgodovinskih zapi-sov. dokumentov, ki bodo koristno služili zgodovinarjem in zbiralcem dokumentov preteklosti. Rad je pomagal ljudem, posebno soborcetn pri urejanju njihovih proble-mov. cclo njegovo življenje je bilo eno samo delo in borba za pravice delovnega človeka.
prof. Zdenko Skuhala
V snovanju novih načrtov in v organizacijskih pripra-vah na 9. DTK naše občine. nas je nepričakovano zapu-stil prof. Zdenko Skuhala. Izgubili smo požrtvovalnega sodelavca. ki je iz skromnih začetkov. z bogatim znanjcm in strokovnimi izkušnjami prispeval k uveljavitvi delov-nega tekmovanja ne samo v občini. temveč tudi v šrišem prostoru.
ZdcnkoSkuhalasejc rodil 16. decembra 1922 v Ljub-ljani. Vnet za glasbo in tehniko, se je po maturi na III. državni gimnaziji za Bcžigradom odločil za študij strojni-štva na ljubljanski Strojni fakulteti. Leta 1942 so ga Italijani odpeljali v taborišče v Gonars, kjer je dolge mesece delil negoiovo usodo z mnogimi slovenskimi rodoljubi.
Leta 1948 se je zaposlil na ledanji Srcdnji tehnični šoli v Ljubljani in odltej s svojim strokovnim in pedagoškim delom pomembno pripomogel k njegovemu razvoju in napredku. Izjcmen je tudi njegov prispevek za ureditev strojnega laboratorija za meritve in preizkušnje materi-alov, ki je postal ena najmodernejših učilnic v Sloveniji. v katerih so mladi strojniki pri vajah vedno občutili privlačnost svojega bodočega poklica ter hkrati živo vez med šolo in združenim delom.
Povosd je bilo čutiti njegovo delo in pripravljcnost sodelovati in pomagati, pa naj je šlo za mentorstvo mlajšim učiteljem. za vodenje aktiva učiteljev mchanskc tebnologije, za organiziranje in izvajanje raznih seminar-jev s področja strojne stroke, za navezovanje slikov z industrijskimi delovnimi organizacijami ali za organiza-cijo in izvedbo delovnega tekmovanja kovinarjev.
Slovo od Zdenka Skuhale. 21. marca na Ljubljanskih Žalah nas je zapustilo globoko prelresene. saj smo ga imeli radi, ker je bil tako človeško širok in dober, spošto-vali smo ga. ko se jc tako nesebično razdajal v dclu z mladimi rodovi in kcr je vedno našel čas tudi za sodelavce. Bolečo praznino, ki je nastala z njegovim odhodom. bomo težko nadomestili.