Predsednik republike Josip Broz Tito je odlikoval tovariša Edvarda Kardelja, posmrtno, z redom junaka socialističnega dela. Ukaz predsednika Tita se glasi:
»Na podlagi 337. člena 4. točke ustave Socialistične federativne republike JuSosl^ie i" 4. člena zakona o odlikovanjih Socialistične federativne republike Jugoslavije odločam, da se
|
...	.	... i. _____:i, noti amrfitvp tincializma m sociahsticmh
neprecenljiv prispevek k odpiranju in utiranju novih poti graditve socializma m socialističnih samoupravnih odnosov in za izreden delež pri ustvarjanju politike neuvrščenosti, miru m prijateljstva med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in drugimi državami v svetu posmrtno odlikuje z redom junaka socialističnega dela.«
To je drugi red junaka socialističnega dela, s katerim je bil odlikovan Edvard Kardelj.
cena 5 din
Glasilo Zveze sindikatov Slovenije, glavni urednik: Vojko Černelč, odgovorni urednik: Bojan Samarin
DELAVSKA ENOTNOST
h. 7 — leto XXXVIII
Do zadnjega dne življenja, dragi tovariš Bevc, si ostal zvest idealom naše revolucije. Dal si ogromen prispevek h graditvi naše socialistične samoupravne, neuvrščene skupnosti, h krepitvi bratstva in enotnosti naših narodov in narodnosti. Tvoj svetal lik komunista in revolucionarja bo zgled in spodbuda sedanjim in bodočim generacijam.
Tito
Ljubljana, dne 13. 2. 1979
Iz besede dr. Vladimirja Bakariča na komemorativni seji organov in organizacij federacije ob smrti Edvarda Kardelja
Izgorel je v boju za srečo delavskega razreda
Ob smrti Edvarda Kardelja, velikana naše socialistične revolucije, je bila v Skupščini SFRJ v nedeljo, 11. februarja popoldne komemora-tivna seja najvišjih organov in organizacij federacije.
Ko je govoril o neprecenljivi izgubi, ki jo za vse nas pomeni smrt tovariša Edvarda Kardelja, je dr. Vladimir Bakarič poudaril, da so s Kardeljevo revolucionarno in teoretično ustvarjalnostjo povezane vse bitke, ki so jih jugoslovanski komunisti in delavski razred bojevali v zadnjih desetletjih pod vodstvom tovariša Tita. »Z občutkom revolucionarja se je tovariš Kardelj v vsaki etapi našega boja za socializem posvetil tistim zgodovinskim vprašanjem, od katerih je bil odločilno odvisen nepretrgan vzpon naše revolucije... Ko poskušamo v teh težkih urah oceniti celotno delo tovariša Kardelja in osnovna vprašanja, s katerimi se je ukvarjal, lahko vidimo, v kolikšni meri izraža ta ustvarjalna rast in teoretična kontinuiteta tega dela doslednost nenehne ustvarjalnosti naše revolucije same.«
V	nadaljevanju je dr. Bakarič orisal življenjsko pot tovariša Edvarda Kardelja, poudaril njegovo zgodnjo opredelitev za revolucionarno delavsko gibanje in njegov prihod v začasno vodstvo KPJ, ki ga je ustanovil Tito v začetku maja 1938. leta, ter pomen njegove publikacije Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ki odraža duha in širino politike KPJ v nacionalnem vprašanju, usmerjeno v bistvena vprašanja revolucionarnega boja ljudskih množic.
»Zgodovinsko se je pomen politike KPJ do nacionalnega vprašanja potrdil v ognju oboroženega boja in socialistične revolucije. Ko je naši državi neposredno zagrozila fašistična nevarnost, se je tovariš Kardelj neutrudno prizadeval, da bi partija postala kohezivni dejavnik, okrog katerega se bodo zbirale vse rodoljubne sile.« To je bilo tudi poroštvo,« je dejal dr. Bakarič, »da se bodo ljudske množice odločile za narodnoosvobodilni boj, ki bo hkrati tudi socialna revolucija. Zaradi tega se je tovariš Kardelj z izredno revolucionarno vnemo bojeval za uresničitev Titove vizije široke narodnoosvobodilne revolucionarne in demokratične fronte ljudskih množic, v kateri je imela komunistična partija vodilno vlogo. S takšnim svojim delovanjem je pripomogel, da so bile partijske organizacije in vodstva pripravljene, ko je bila dežela okupirana. Sam je kar najbolj neposredno sodeloval pri ustanovitvi Osvobodilne fronte Slovenije, 27. aprila 1941, pri oblikovanju njenega programskega izhodišča ter zbiranju vseh naprednih in rodoljubnih sil v boju proti fašističnim okupatorjem in domačim izdajalcem. Bil je podpredsednik njenega prvega izvršnega odbora.
Tovariš Kardelj je neposredno pripravljal in organiziral oboroženo vstajo ter zbiral množice okrog programa Osvobodilne fronte, s čimer je uresničeval politično in vojaško strategijo KPJ, sprejeto še pred začetkom oborožene vstaje.
V	narodnoosvobodilni vojni je bil tovariš Kardelj najneposrednejši in najbližji sodelavec tovariša Tita: član centralnega komiteja KPJ in njegovega politibiroja, član vrhovnega štaba NOV in POJ, član predsedstva AVNOJ in podpredsednik Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije. Sodeloval je pri sprejemanju in uresničevanju vseh važnejših odločitev, ki so se nanašale na oboroženi boj. Kar najbolj neposredno si je prizadeval, da bi vzpostavili in izobliko-
vali narodnoosvobodilno vojsko, za razvijanje bratstva in enotnosti, za mobilizacijo najširših ljudskih množic, in konstituiranje nove socialistične in demokratične skupnosti vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti.
Strateg in vizionar razvoja naše družbe, humanist
Neprecenljiva je vloga Edvarda Kardelja pri ustvarjanju nove ljudske oblasti in organiziranju bratske skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije. Od začetka revolucije pa do današnjega dne je bil Kardelj, prvi in neposredni sodelavec tovariša Tita, strateg in vizionar smeri razvoja družbenopolitičnih odnosov ter praktični in neposredni graditelj ter organizator ljudske oblasti.
V svojem ustvarjalnem delu, ki je trajalo desetletja, v razmerah, ki so se burno spreminjale, je tovariš Kardelj kontinuirano objavljal teoretične razlage in praktične napotke za organiziranje in zgraditev organov oblasti in političnega sistema sploh... Vizijo razvoja naše družbe je slikal z globokim občutkom za realne možnosti, ki jih ponuja dosežena stopinja materialnega in družbenega razvoja... Neomajno in odločno se je bojeval proti vsem silam, ki so se upirale demokratičnemu razvoju. Pri tem je ostajal dosledno načelen. Administrativna oblika boja mu je bila tuja. Gojil in razvijal je humano, človeško naravo naše revolucije, hkrati pa se odločno upiral vsemu tistemu, kar je oviralo njen zmagoviti potek. Njegovo delo je bilo tako kakor vse njegovo življenje prežeto z globokim in resničnim humanizmom, z vero in ljubeznijo do človeka.«
Nadalje je dr. Bakarič podrobneje govoril o zavzemanju tovariša Kardelja za razvoj komunalnega sistema v naših razmerah, njegove napore za razvoj samoupravljanja, vodilno vlogo pri oblikovanju ustave leta 1963, s čimer je skupščinski sistem postal hrbtenica politične ureditve.
»Z ustavnimi dopolnili v letih 1967, 1968, zlasti pa 1971, končno pa s sprejetjem ustave 1974, z zako-
nom o združenem delu in drugimi sistemskimi zakoni, smo izvedli nadaljnje revolucionarne spremembe v družbenogospodarskih in političnih odnosih ter celotnih odnosih v federaciji nn temeljih samoupravljanja.
Temeljni kamen naše socialistične samoupravne ureditve je delegatski sistem. Tovariš Kardelj, ki je ta sistem oblikoval, je dejal, da gre za obliko organiziranosti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi oziroma občanov tako pri izvajanju oblasti kot pri opravljanju družbenih zadev na temeljih samoupravljanja.
Globoko teoretično analizo novih družbenopolitičnih odnosov, izraženih v novi ustavi in sistemskih zakonih, njihov pomen za nadaljnji razvoj socialistične demokracije pri nas in za razvoj socializma v svetu, je Kardelj prikazal v svojem kapitalnem delu »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«.
Tudi sicer je tovariš Kardelj dal neprecenljiv prispevek h graditvi in razvoju samoupravnih družbenoekonomskih odnosov ter k materialnemu razvoju naše socialistične samoupravne skupnosti. Več ko štiri desetletja je bil eden izmed vodilnih mislecev in tvorcev ekonomske teorije in prakse revolucionarnega boja delavskega razreda in graditve socializma v naši državi. S svojimi znanstvenimi deli je izredno prispeval ne samo k revolucionarnemu utemeljevanju graditve sistema samoupravljanja v naši državi, ampak tudi k bogatenju zakladnice teoretičnih pridobitev znanstvenega socializma sploh.«
Tovariš Bakarič je nato orisal še naslednje značilnosti ustvarjalnega dela in snovanj Edvarda Kardelja:
»Zavzemal se je za ustvarjanje družbenih razmer, v katerih bo delovni človek postal gospodar sredstev, pogojev in rezultatov svojega dela in na tej podlagi gospodaril s celotno družbeno reprodukcijo. V tej smeri je ustvaril dela izjemne znanstvene vrednosti... Pri tem je vsekakor treba poudariti tudi dejavnost tovariša Kardelja pri razvijanju ena-
kopravnih ekonomskih odnosov s tujino. Njegova praktična dejavnost in teoretična dela v prid boju za nov mednarodni gospodarski red bodo ostala velik prispevek marksističnemu tolmačenju tega, danes izredno pomembnega področja odnosov v sodobnem svetu.
Posebno pozornost je posvečal vlogi subjektivnega faktorja v socializmu
Misel o zgodovinski vlogi Zveze komunistov Jugoslavije kot avantgarde delavskega razreda in vseh socialističnih sil je razvijal tovariš Kardelj v skladu s Titovim pojmovanjem socializma kot procesa socialistične revolucije... Zgodovinsko vodilno in gibalno vlogo zveze komunistov postavlja tovariš Kardelj v središče svojega teoretičnega razmišljanja in političnega delovanja. Pri tem poudarja, da se mora zveza komunistov potrjevati in razvijati kot notranja gibalna in kohezivna sila združenega dela in političnega sistema socialističnega samoupravljanja, krepiti mora enotnost najširše fronte socialističnih in demokratičnih sil, zbranih v socialistični zvezi in drugih oblikah združevanja delovnih ljudi.
Tovariš Kardelj je opozarjal na dvoje bistvenih pogojev za uresničevanje vodilne vloge zveze komunistov. Prvi pogoj je stabilnost osnov socialističnega sistema, to je stabilnost določenih ključnih pozicij dikta-
ture proletariata v demokratičnem sistemu socialističnega samouprav-^ Ijanja. Naslednji pogoj je revolucionarna ustvarjalna moč zveze komunistov, torej ne le njena akcijska moč v vsakdanji praksi, temveč tudi moč njenega znanja, njenega marksističnega teoretičnega ustvarjanja in njene revolucionarne vizije in pobude.«
Prav zato je značilen tudi naslednji poudarek:
»Enotnost revolucionarne teorije in prakse je za tovariša Kardelja zmeraj pomenila tudi potrebo, da bi vsak komunist kar najbolj obvladal tudi teorijo, zato da bi lahko uspešneje deloval kot borec, ki pozna vzroke in cilje, ki je sposoben utirati poti nadaljnjega socialističnega razvoja, povezovati družbeno kritiko z družbeno akcijo, posamično pobudo pa z občutkom za celoto revolucionarnega gibanja.
Strateg revolucije, vizionar miru, realist v politični akciji
Ustvarjalna teoretična misel in revolucionarna akcija tovariša Edvarda Kardelja sta globoko utemeljeni tudi v celotni mednarodni politiki in aktivnosti Jugoslavije in zveze komunistov. Bil je najbližji sodelavec tovariša Tita v graditvi in uresničevanju neodvisne in neuvrščene politike socialistične Jugoslavije... Bil je eden tistih strategov naše revolucije, ki so se že od vsega začetka ustvarjanja temeljev nove socialistične Jugoslavije zavedali, da se je nujno treba postavljati po robu vsem poskusom tujega vmešavanja in vsem oblikam odvisnosti. V njegov ih spodbudah za akcijo je navzoča misel o omejenem dometu politike in uporabe sile in o neomejeni moči prizadevanja in volje ljudstev, da bi si zagotovila neodvisnost, svobodo in napredek. Dobra tri desetletja razvoja socialistične Jugoslavije in stalne
krepitve njenih mednarodnih pozicij kakor tudi rasti njenega ugleda v svetu najbolje potrjujejo pravilnost takšne usmeritve naše partije.
Tovariš Kardelj je gledal na svet z globokim poznavanjem njegovih temeljnih zgodovinskih tokov, z jasno vizijo prihodnosti, ravno tako pa s popolnim občutkom za realnost danega trenutka in možnosti, ki jih daje vsaka stopnja sodobne zgodovine za gibanje naprej. Bil je vizionar
miru in napredka, a tudi realist v politični akciji... Na podlagi sodobnih razmer boja za socializem v svetovnih razsežnostih je poudarjal odločilni pomen sposobnosti vsakega posameznega revolucionarnega gibanja, da določa cilje in metode svojega boja v skladu s svojimi zgodovinskimi razmerami in interesi svojega
delavskega razreda in svojega naroda. To pa pomeni, da napreduje in se krepi na podlagi lastnih sil. V dolgoletnem boju ZKJ za uveljavljanje različnosti poti kot zakonitosti v razvoju svetovnega procesa socializma je delež tovariša Kardelja neprecenljiv. Dosledno se je bojeval za spoštovanje načela neodvisnosti, enakopravnosti, nevmešavanja, prostovoljnega sodelovanja in odgovornosti vsakega gibanja pred svojim delavskim razredom in narodom v odnosih med socialističnimi, naprednimi in demokratičnimi silami, zato, ker je spoštovanje teh načel bistven pogoj za ustvarjalno snovanje strategije boja na socializem in nujna podlaga za najhitrejše napredovanje socializma v vsaki posamezni državi in v svetu sploh.
Epohalen je prispevek tovariša Edvarda Kardelja k razvoju teorije, ideologije in politike neuvrščenosti.
• V gibanju neuvrščenosti je videl eno bistvenih komponent družbene preobrazbe človeštva, naše epohe, s tem pa tudi nadaljnjega razvoja socializma samega, pri čemer je opozarjal na škodljivost poskusov, da bi to gibanje razcepili ali ga zreducirali na politično rezervo tega ali onega
Takrat, ko so svetovno ureditev še krojili, v prestolnicah največjih sil, je tovariš Kardelj na mirovni konferenci leta 1946 v Parizu odločno zahteval, da se spremeni prevladujoči sistem mednarodnih odnosov. Še mnogo je bilo kasneje tribun, s katerih je tovariš Kardelj govoril širom po svetu in pa mednarodnih srečanj, ki se jih je udeležil.
Cenili so ga kot modrega sobesednika, ga imenovali brata, tovariša in prijatelja, predvsem pa videli v njem človeka, ki je bil brezkompromisen borec za neodvisnost, enakopravnost, svobodo, mir, napredek, socializem. Prijatelji so ga cenili in ljubili, nasprotniki pa upoštevali.
Kot revolucionar in državnik je na mednarodne odnose vedno gledal z vidika interesov delovnega človeka in ljudstva in z vidika njunega neuničljivega hotenja, da postaneta svobodni in enakopravni ustvarjalni individualnosti. Njegova teoretična spoznanja in njegova akcija na med-norodnem področju so organsko zrasla iz narave naše družbe, socialističnega samoupravljanja in demokratičnega bistva naše revolucije.
Njegovo delo prodira daleč v bodočnost
Tovariš Kardelj je eden tistih revolucionarjev — graditeljev zgodovine, katerih delo sega z marksističnimi teoretičnimi poglabljanji v družbeno bit daleč v prihodnost. Zato bo z nadaljnjim razvojem revolucije in z osvajanjem novih dimenzij človeških svoboščin in ustvarjalnosti ohranilo vso svojo življenjskost in aktualnost in bo nam in prihodnjim generacijam teoretično orožje.
V tem trenutku čutimo mi vsi, vsak naš delovni človek, vsi naši narodi in narodnosti globoko, pristno bolečino. Vendar smo resnično ponosni, da smo živeli in delali z njim in da smo imeli v njem takšnega soborca, od katerega smo se toliko učili in naučili.
Večna slava in hvala tovarišu Bevcu!«
Sožalje predsednika Tita tovarišici Pepci Kardelj
Predsednik republike Josip Broz Tito je ob smrti tovariša Edvarda Kardelja poslal njegovi vdovi Pepci naslednjo sožalno brzojavko:
»Draga tovarišica Pepca, globoko in boleče me je presunila vest, da se je končala častna življenjska pot dragega Bevca. Čeprav smo se skupaj s tabo vedno bolj bali izida težke bolezni, katere tegobe je tako stoično prenašal, se je težko sprijazniti, da ni več med nami njega, mojega najtesnejšega sodelavca in soborca skozi več desetletij. Odšel je dostojanstveno, kot borec, ki je do zadnjega diha dajal od sebe vse.
Ne najdem besed, s katerimi bi lahko v tem trenutku natančno izrazil tisti izjemno velik prispevek, ki ga je Bevc dal naši partiji, naši revoluciji, neodvisnosti, socialističnemu samoupravljanju in ugledu naše države v svetu. Njegov svetal lik neomajnega revolucionarja, ki je vse svoje življenje posvetil uresničevanju idealov in stremljenj delavskega razreda, njegova redko plemenita osebnost, ostajata globoko v nas vseh, v vsakem našem človeku in bosta vzor mnogim, premnogim generacijam. Morda je to tudi največja nagrada nekemu revolucionarju.
Prosim te, bodi prepričana, da v teh težkih trenutkih delimo bolečino s teboj in s tvojo družino, kakor jo delijo milijoni naših ljudi.
Tito
Iz govora predsednika predsedstva SR Slovenije Sergeja Kraigherja na skupni žalni seji za pokojnim Edvardom Kardeljem.
Njegova misel postaja zavest delovnih ljudi
V ponedeljek, 12. februarja, je bila skupna žalna seja za pokojnim Edvardom Kardeljem, članom predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ, na kateri so se poleg najožjih članov pokojnikove družine zbrali vsi zbori skupščine SR Slovenije, predsedstvo CK ZKS, delegacije republiških vodstev družbenopolitičnih organizacij in drugi politični, javni in kulturni delavci. O delu in osebnosti Edvarda Kardelja je spregovoril predsednik predsedstva Socialistične republike Slovenije Sergej Kraigher. Med drugim je dejal:
»Dopolnilo se je bogato revolucionarno in nepretrganega ustvarjanja polno življenje tovariša Edvarda Kardelja. Neizprosna bolezen je pet let izpodjedala njegove telesne moči. Obdan s predano skrbjo svojih najbližjih je vodil boj z njo s polno zavestjo, ob strokovni in požrtvovalni pomoči najprominentnejših zdravstvenih delavcev in ob uporabi vseh dosežkov sodobne medicine. Vsem, ki smo s tesnobo in bolečino spremljali ta njegov boj, v času najtežjih preizkušenj za vsakogar, je iz dneva v dan rasla in sama sebe presegala njegova mogočna osebnost revolucionarja in humanista v vsej njeni neverjetni človeški celovitosti Rasla je in se presegala ob hkratni pretresljivi in tragični človeški ranljivosti s Stopnjevanim ustvarjalnim ognjem, z neugnanim spremljanjem političnih in družbenih dogajanj doma in v svetu in z njemu lastnim revolucionarnim poseganjem vanje, v treznem pregledovanju svojega lastnega dela za osvoboditev človeka, za enakopravnost in humane odnose med ljudmi, narodi in državami. Kakor vedno v času težkih osebnih preizkušenj, ki jih je mnogo preživel in častno prestal v zahtevnem življenju revolucionarja, je tudi v tem času pokazal najbolj plemenite človeške kvalitete in izjemno, enkratno moč svoje osebnosti. Te kvalitete in moč njegove osebnosti, globoko razumevanje našega človeka in človeka v sodobni družbi, njegovih stisk, potreb in interesov, občutek ali zavest obveznosti in dolžnosti, da je treba najti izhod in rešitve iz vsake situacije ter zagotoviti pomoč, so bile poleg velikega znanja in široke razgledanosti posebna odlika celovitosti njegove izjemne človeške osebnosti, ki so ga zbliževale z ljudmi, bogatile naše družbeno življenje in življenje nas vseh, spodbujale naš družbeni in politični razvoj in mu dajale svoj pečat.
Tako se danes poslavljamo od revolucionarja, znanstvenika in humanista, ki je več kot petdeset let v najbolj razburkanem času bistveno in odločilno vplival na razvoj in zmago socialistične revolucije v Sloveniji in v Jugoslaviji, na oblikovanje socialistične samoupravne demokratične ureditve in razvoj Jugoslavije kot svobodne skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti. Poslavljamo se od revolucionarja in znanstvenika, ki je bistveno pripomogel, da slovenski narod danes v Titovi Jugoslaviji lahko svobodno uresničuje nacionalne in socialne cilje in naloge svojega razvoja, da mnogonacionalna, socialistična samoupravna in neuvrščena Jugoslavija vedno bolj utrjuje svoj položaj v svetu in stoji v prvih vrstah boja za uresničevanje človekovih pravic ter pravic narodov in narodnosti za enakopravnost in svoboden razvoj, proti vsem oblikam in pritiskom raznih monopolov, proti imperializmu in vsaki obliki hegemonije.
Tovariš Kraigher je dejal, kako Jugoslavija ni nikoli dopustila, da bi postala drobiž za poravnavanje računov med velikimi silami. S svojo dosledno, načelno in neuvrščeno politiko, s samostojnim razvojem socialistične samoupravne demokracije in v mogočni družbi neuvrščenih držav si je Jugoslavija izborila spoštovanje
svojih suverenih pravic in samostojnosti v svojem notranjem razvoju ter razvijanju menarodnih odnosov. V gigantskem boju, ki ga je neposredno vodil prav tovariš Kardelj, za mednarodno priznanje naših, v narodnoosvobodilni bojni izbojevanih pridobitev, na mirovnih pogajanjih v Parizu Slovenci nismo mogli uresničiti svojega zgodovinskega cilja — združene Slovenije. Zato pa je s svojo politiko odprtih meja in dobrih sosedskih odnosov na načelih nevmešavanja v notranje zadeve in nedotakljivosti meja Jugoslavija bistveno okrepila položaj slovenskih manjšin za njihov obstoj in enakopraven razvoj kot samostojnih subjektov v političnem življenju in razvoju sosednjih držav. Tudi v teh prizadevanjih so neprecenljivega pomena neposredno sodelovanje tovariša Kardelja ter njegova načelna stališča glede nacionalnega vprašanja in položaja narodnih manjšin.
Zatem pa je Sergej Kraigher povzel:
»Več kot 50 let je kot človek, komunist, revolucionar, znanstvenik in humanist s svojo neizčrpno ustvarjalno silo, z znanstvenim delom, združenim in stalno soočenim z neumorno politično akcijo in kritiko družbene prakse prispeval ogrAmen delež v teoretsko zakladnico marksi-zma-leninizma. Nemogoče je naštevati vsa področja družbenega dela in življenja, v katera se je poglabljal s svojo kritično analizo in marksistično sintezo pridobljenih izkušenj, pojavov in zakonitih tendenc. Opozorim naj samo na njegov bistveni prispevek marksistični teoriji o nacionalnem vprašanju, o razvoju in spremembah delavskega razreda v pogojih silnega porasta tehnike in produktivne moči dela, o zakonitostih socialistične preobrazbe vasi in o preseganju razlik med mestom in vasjo, o preseganju razlik med fizičnim in umskim delom in preobrazbi individualnega dela s sredstvi v osebni lastnini v samoupravno združeno delo, kakor tudi o sproščanju ustvarjalnih možnosti intelektualnega dela kot nepogrešljive organske sestavine samoupravnega združenega dela in človeka. Mnoga njegova dognanja so že prešla v zavest naših delovnih ljudi, postala naš način življenja in objektivno stanje naših družbenih odnosov, ki s svojo logiko uravnava družbeno prakso, in v katero so vpeti, hoteli ali ne, tudi skep-
tiki in nasprotniki socialističnega samoupravljanja.
Zgodovina bo ocenjevala prispevek tovariša Edvarda Kardelja k obogatitvi in razvoju marksizma ter razvoj njegove lastne znanstvene misli ob gigantskem razvoju Jugoslavije, spremembah v mednarodnih odnosih in podobi sveta in specifičnih oblikah razrednega boja, kot se kažejo v konfliktih in nasprotjih sodobnega sveta. Vendar je danes Jugoslaviji in svetu znano, kakšno obogatitev revolucionarnih izkušenj mednarodnega delavskega gibanja pomeni družbena praksa delavskega razreda jugoslovanskih narodov in narodnosti, ki s socialistično samoupravno demokracijo odpira realne perspektive in možnosti izhoda iz zagate sodobnega kapitalističnega sveta kot iz zagate sistemov, ki grade na vsemoči države in z njo zrašče-nega aparata političnih strank in tehnokracije. V tem pa se uveljavlja s silo, ki se bo v bodočnosti še stopnjevala, neprecenljiv prispevek in delež tovariša Edvarda Kardelja v razvoju znanstvene misli v svetu, razbijanju zatohlosti dogmatizma in doktrinar-stva ter okamenelega institucionali-zma, v katerega oklepa birokratski etatizem in voluntarizem Stalinovega kova živo in vedno se presegajočo silo marksizma.«
Zatem je predsednik predsedstva SR Slovenije osvetlil prispevek Edvarda Kardelja k reševanju temeljnih problemov razvoja sodobne človeške družbe, k reševanju problemov nadaljnjega demokratičnega razvoja in demokratičnih odnosov med socialističnimi državami, v boju za novo mednarodno ekonomsko ureditev ter za odpravo razlik med razvitim in nerazvitim svetom.
Številna dela Edvarda Kardelja so služila in služijo kot idejna teoretična podlaga politiki ZK in drugih družbenopolitičnih organizacij ter organov našega političnega sistema. Mnoga njegova spoznanja so že vgrajena v spremenjeno podobo naše družbe in bogatijo zakladnico marksizma, medtem ko druga delujejo še kot vizija, ki šele osvaja zavest množic. In medtem ko nekatera njegova spoznanja in dela že prestajajo ognjeno preizkušnjo družbene prakse, predstavljajo druga program za politično akcijo ali pa so področja boja. Sergej Kraigher je povzel:
»Kot realist ni obsojal posameznih pragmatičnih rešitev, kadar drugačnih možnosti v razpoložljivem času ni, toda obsojal je pragmatizem kot
prakso in način dela v politiki in še posebej v Zvezi komunistov, ker je le-ta slep za končne družbene in politične posledice svojih odločitev in dogajanj v družbi, tako da postanejo njegovi nosilci kaj kmalu lahko žrtve konservativnih in reakcionarnih sil. Globoko je cenil poznavanje dejstev in široko razgledanost v pojavih in dogajanjih, boril pa se je proti pozitivizmu tako v teoriji oziroma fi|o_zofiji, še bolj pa v praksi zaradi njegove jalovosti in nesposobnosti predvidevanja, sinteze in spreminjanja doseženega. V obeh je videl idejni izraz in posledico preživelih družbenih odnosov in njuno uveljavljanje v družbeni praksi, kjerkoli, zlasti pa v Zvezi komunistov in drugih družbenopolitičnih organizacijah in subjektivnih socialističnih silah ocenjeval kot nevaren izraz idejne neosveščenosti in pomanjkljivega ali ne dovolj uspešnega dela v marksističnem izobraževanju.
Ko v dneh po smrti tovariša Kardelja milijoni v naši republiki in Jugoslaviji izražajo svojo žalost in priznanje njegovemu delu, je pretresljivo in značilno obenem, kako, lahko rečemo, vsakdo identificira svoje želje in predstave o boljšem svetu ter najbolj žgočih nalogah z delom in življenjskimi stremljenji tovariša Kardelja. Tudi ob dnevih žalovanja ob težki izgubi tovariša Kardelja se ponovno na poseben in pretresljiv način manifestira plebiscitarna privrženost naših delovnih ljudi in občanov stvari socialističnega samoupravljanja in neuvrščeni politiki. Obenem se kaže, kako tudi v svetu vse globlje prodira zavest o pomenu izkušenj razvoja socialistične samoupravne in neuvrščene Jugoslavije tako za reševanje ali jzhod iz najbolj žgočih sodobnih problemov, kakor tudi za perspektivo človeštva.«
Od tod tudi naš veliki dolg ne le do pokojnika, temveč tudi do človeštva. Sergej Kraigher je nadaljeval:
»Po opredelitvi tovariša Kardelja predstavljajo delegatske skupščine obliko izvajanja neposredne oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi, s katero se delavski razred osvobaja sam, ker ga tudi nihče drug v njegovem imenu ne more osvoboditi. V njihovi današnji obliki predstavljajo delegatske skupščine prav gotovo tisto demokratično obliko diktature proletariata, to je vladavine ogromne večine delovnih ljudi nad neznatno manjšino različnih od
oblasti odstranjenih izkoriščevalcev in politikantskih manipulantov z interesi delovnih ljudi in narodov, vladavine, ki v nepretrganem toku naše revolucije uresničuje in razvija poslanstvo Pariške komune in najboljša izročila velike Oktobrske revolucije in Leninovih sovjetov deputatov delavcev, kmetov in rdečearmejcev. V delegatskih skupščinah kot obliki demokratične oblasti, sporazumevanja o skupnih interesih in zagotavljanja človekovih pravic in človekove svobode, ki jo lahko omejuje edino in samo prav taka svoboda drugih, gleda vsak revolucionar svoje zadoščenje in uspeh in v realnosti družbenih odnosov utemeljeno potrditev smisla vseh odrekanj, revolucionarnih naporov in tudi žrtev tisočev najboljših in najbližjih, ki so dali življenja za zmago revolucije. Še zlasti pa. to velja za življenjsko delo in entu-ziazem Edvarda Kardelja, sina proletarske družine, že kot učiteljiščnika člana SKOJ in člana komunistične partije več kot 50 let.
Delegatske skupščine se zato lahko najbolj prepričljivo oddolžijo delu tovariša Edvarda Kardelja in njegovim glavnim revolucionarnim življenjskim smotrom, če bodo ob ugotavljanju, usklajevanju in reševanju družbenih protislovij v pluralizmu samoupravnih interesov resnično delovale kot usklajena celota vseh njihovih zborov, skupno z zbori samoupravnih interesnih skupnosti in z vključevanjem znanosti, strokovnosti ter ustvajalnih pobud posameznikov.
In prav tako bo naša najgloblja oddolžitev vsem njegovim naporom, ki jih je vgradil v delo, krepitev in razvoj komunistične partije oziroma Zveze komunistov Jugoslavije in Slovenije, ustanovitev in uveljavljanje Osvobodilne fronte oziroma So-cialstične zveze delovnega ljudstva kot najširše fronte, v kateri se svobodno izraža in konfrontira ter usklajuje pluralizem vseh samoupravnih, torej tudi političnih interesov, v razvoj in uveljavljanje vloge Zveze sindikatov in Zveze socialistične mladine, če bodo tudi te organizacije s svojim delom zagotavljale, da bodo v delegatskih skupščinah prihajali do veljave in se usklajevali resnični in nepotvorjeni temeljni interesi delavcev TOZD in delovnih skupnosti, kmetov v zadrugah, zadružnih enotah in vaseh oziroma obratih za kooperacijo, intelektualnih delavcev, ustvarjalcev in poustvarjalcev v njihovih združenjih in društvih, obrtnikov in drugih delavcev, ki delajo s sredstvi v osebni lastnini: in če bomo zagotovili tudi v obratni smeri vpliv delegatov in delegacij na podlagi sporazumov, dogovorov in sklepov delegatskih skupščin na njihovo delegatsko osnovo v temeljnih samoupravnih organizacijah in skupnostih, da bodo združevale in vključevale vse svoje razpoložljive sile za Uresničevanje dogovorjene politike in izpolnjevanje sprejetih obveznosti in odgovornosti.«
Tovariš Kraigher je opozoril, kako je Edvard Kardelj pred dobrimi sedmimi leti prav s tega govorniškega odra na konferenci Zveze komunistov Slovenije označil kot temeljno družbenoekonomsko značilnost demokratične oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi odločanje in razpolaganje z minulim delom ter uveljavljanje medsebojnih pravic in obveznosti na njegovi podlagi. Spomnil je na Kardeljevo veliko delo, ki ga je vgradil v razvoj komunalnega sistema v samoupravni družbi, da bi občina resnično zaživela kot samoupravna in temeljna družbenopolitična skupnost ter področje najširšega usklajevanja interesov in sporazumevanja delavcev. Spomnil je tudi na tisto trajno silnictf v položaju slovenskega naroda — naroda proletarcev, da je njegova bodočnost
odvisna od neločljive povezanosti našega naroda z revolucionarnim delavskim gibanjem v svetu in še posebej z delavskim razredom drugih republik in pokrajin v enakopravni skupnosti bratskih narodov in narodnosti Jugoslavije.
Zatem pa je Sergej Kragiher povzel:
»In končno naj poudarim še eno lastnost, ki je odlikovala njegovo bogato človeško osebnost revolucionarja, humanista in političnega delavca. To je bila organska zasidranost njegovega dela in življenja v kulturi in kulturnem ustvarjanju. Ne samo, da je bil izreden poznavalec in ljubitelj vsega umetniškega ustvarjanja, tudi njegovo delo je bilo usmerjeno na to, da se ustvarjajo skladno z razvojem naše materialne rasti tudi splošni pogoji, da postane kulturna _aktivnost in ustvarjanje na področju kulture življenjska potreba vsakega delovnega človeka, umetniške stvaritve in dosežki kulture v najširšem smislu pa ne samo dostopni vsakemu človeku za njegovo osveščanje in neprestano plemenitenje njegove osebnosti, temveč tudi trajna spodbuda njegove ustvarjalnosti. V kulturnem ustvarjanju je videl osvobajanje človeka v izpolnitvi te naloge socialističnega družbenega razvoja, v vsej njeni celovitosti je videl tudi uresničevanje vizije družbe osvobojenega človeka, komunistične družbe kot carstva svobode. Zato je vztrajno razkrinkoval zlagani humanizem, ki razglaša za glavni vzrok odtujenosti in potrošniškega vedenja industrializirani svet in moč, ki jo predstavljajo razvite proizvajalne sile z njihovimi ekonomskimi zakonitostmi, ne pa preživele družbene odnose, malomeščanski samozadovoljni in nacionalni egoizem ter zapiranje vase ter revščino in zaostajanje v razvoju celih kontinentov. Od tod tudi njegovo globoko spoštovanje in ljubezen do kulturne dediščine in njegova odločnost v zaščiti spomenikov naše zgodovine in kulture. Od tod tudi njegova skrb za varstvo in razvoj človekovega okolja ter zaščito pri-rodnih lepot.«
Potem ko je v imenu vseh delovnih ljudi in občanov Slovenije izrekel sožalje tovarišici Pepci Kardelj in pokojnikovim najbližjim, je Sergej Kraigher sklenil žalno sejo z naslednjimi besedami:
»Izreči moram ne samo naše sožalje. ampak tudi naše globoko občudovanje, spoštovanje in zahvalo za vso požrtvovalnost in skrb, za junaško prenašanje in premagovanje tudi lastnega trpljenja in bolečin. To je bilo zanj, za njegovo delo in ustvarjanje nepopisnega in odločilnega pomena. Dajalo mu je moči, da je zahrbtnost bolezni in težave zdravljenja tako junaško prenašal in da je kljub bolezni ne samo opravljal delo po svojih odgovornostih, ampak tako kot takrat, ko je bil še zdrav, naredil še mnogo več. To mu je omogočilo, da je prav v tem času napisal dela, ki bodo ostala še dolgo temeljna dela sistema socialistične samoupravne demokracije in trajna šola večno žive ustvarjalne uporabe marksizma. To je tudi omogočilo njegovim prijateljem, soborcem in sodelavcem mnoga srečanja z njim ter njegovo udeležbo, ki je dvignila svečano razpoloženje na mnogih proslavah znamenitih dni naše zgodovine in revolucije ter delovnih zmag, za kar smo vam še posebej hvaležni. Enako se moramo v imenu nas vseh zahvaliti za sistematično in požrtvovalno delo konziliju zdravnikov in vsem zdravstvenim delavcem mnogih inštitucij, ki so ga vsa ta leta opravljali z vso odgovornostjo in največjo osebno zavzetostjo.
Slava in hvala tovarišu Edvardu Kardelju!
Slava njegovemu življenju in delu!«
Na vseh razpotjih naše revolucije nam je kazal pravo pot
Preden je žalni sprevod pospremil pokojnika na zadnji poti, se je od njega poslovil Marjan Rožič, predsednik skupščine mesta Ljubljane, z naslednjimi besedami:
Dragi tovariš Kardelj!
Z neizmerno bolečino se od Tebe poslavlja Tvoje rojstno mesto Ljubljana; mesto, ki si mu dal pečat svoje osebnosti; mesto, v katerem se je začela in končala Tvoja življenjska pot velikana revolucionarja in misleca. Vedeli smo za Tvojo zahrbtno bolezen, toda vseeno smo upali, da se bo zgodilo nemogoče, da boš z nami še delal in ustvarjal — da bomo skupaj ponosni na nove zmage socialističnega samoupravljanja.
Utihnila je Tvoja prepričljiva človeška, topla, kritična, a vsele'j ustvarjalna beseda, s katero si spodbujal, da bi socialistično samoupravljanje še hitreje postalo del vsega našega življenja, dela in napredka. Boleče občutimo Tvoj odhod, saj smo Te imeli neizmerno radi in Ti si nam ljubezen s plemenitim in tovariškim odnosom zmeraj vračal.
Tvoja življenjska pot, tovariš Krištof, je bila bogata, težka in odgovorna. Zrasel si iz delavskega razreda, se z njim boril in mu ostal do kraja zvest. V Ljubljani si bil sprejet v SKOJ in komunistično partijo, tu si s soborci snoval komunistično partijo in Osvobodilno fronto in v našem mestu si se prvič srečal s tovarišem Titom, s katerim sta postala najožja sodelavca, soborca, prijatelja in ustvarjalca na zmagoslavnih poteh osvobodilnega boja in socialističnega samoupravljanja. Skupaj s tovarišem Borisom Kidričem in drugimi slovenskimi revolucionarji si razvnel uporni duh Ljubljane in s tem odločilno prispeval, da je bila Ljubljana središče revolucionarnega delovanja in odpora na Slovenskem ter tako postala prvo mesto heroj v socialistični Jugoslaviji.
Bil si revolucionar, ki ni poznal poraza, usmerjal si slovenski in
jugoslovanske narode in narodnosti k socialistični sedanjosti, k osvoboditvi človeka in človeštva, enakopravnosti narodov in naro-snosti, k oblasti delavskega razreda, k neuvrščenosti ter socialistični samoupravni demokraciji. Živel si ustvarjalno, tako da je Tvoje življenje postalo vzor za nas vse. Učil si, da človek velja le toliko, kolikor svoje delo in ustvarjalnost daje svojim sodobnikom, svojemu narodu in delavskemu razredu. Bil si eden redkih ljudi, ki je vse svoje ustvarjalne sile in energijo neprestano in do poslednjega trenutka, tudi med težko boleznijo, razdajal svojemu delovnemu ljudstvu, v nepretrganih bitkah za njegov gospodarski, kulturni, znanstveni in socialni napredek in za napredek sodobnega človeštva sploh. Na takih borcih je zidana vsa zgodovina človeškega napredka.
Če danes dajemo priznanje
Tvojemu velikemu prispevku za lepšo prihodnost naše socialistične skupnosti, hkrati izpričujemo veličino naše ljudske revolucije, ki je iz ljudskih globin dvignila vrsto vodilnih revolucionarjev, graditeljev naše sedanjosti in prihodnosti. Na vseh razpotjih naše revolucije, pa tudi ob dilemah vsakdanjega življenja, si pokazal pravo in prepričljivo smer izhoda, da bi vselej zmagala demokratična, humana, socialistična, delavsko razredna usmeritev.
Tvoj ustvarjalni duh nikdar ni miroval, ni poznal poraza. Ko si utiral prve poti revolucije, si opozoril: »Noben narod se ne sme izogniti prvi bitki, če noče izgubiti zadnje.«
Dragi tovariš Krištof, ponosni smo, da si bil občan Ljubljane. Kadar smo bili v stiski, smo se zatekli k Tebi po nasvet, pobudo. H komu se bomo zatekli sedaj? K
| Tvojim mislim, idejam in viziji. Uresničujoč Tvoje ideje bomo s Teboj in Ti boš nenehno z nami. Še pred kratkim si prepričljivo razgrnil pred nas svoje ustvarjalne zamisli o razvoju Ljubljane, ki si ji z vsem svojim bitjem pripadal. Hotel si lepo Ljubljano in da bi v njej živeli srečni ljudje. Vedno si imel pred očmi delovnega človeka, njegovo srečo, njegove življenjske interese, zavzemal si se za tisto, kar ljudi združuje in upiral si se taki zasnovi življenja, ki jih ločuje. Tudi zato danes tako boleče občutimo, da smo izgubili dragega prijatelja in prvega občana mesta Ljubljane. Obljubljamo Ti, da bomo te Tvoje zamisli in napotke dosledno izpolnjevali.
Tvoja smrt je spremenila Ljubljano v mesto žalosti. Presunila je vse delovne ljudi naše domovine. Nema množica, ki se v nepreglednih vrstah te dni poslavlja od Tebe, izpričuje veliko
žalost vseh. Tako Ti izrekamo neizmerno hvaležnost za Tvoje epohalno delo in se znova plebiscitarno izrekamo za ideje, ki si jih -snoval in uresničeval, za Titovo revolucionarno pot socialističnega samoupravljanja.
Tvoj življenjski krog, tovariš Krištof, je sklenjen. Vsi delimo težko bolečino s Tvojo družino in še posebej s tovarišico Pepco, ki Ti je vedno tako hrabro stala ob strani.
Od nas odhaja velikan med Slovenci, ki je neizmerno zaupal v človeka, v njegovo notranje bistvo. Oddolžili se mu bomo s tem, da bomo postavili najlepši spomenik, kar jih pozna zgodovina, da bomo do kraja uresničili tiste socialistične in revolucionarne cilje, za katere si živel, deloval in izgorel.
Večna slava Tvojemu spominu!
Pred spomenikom na Trgu revolucije se je poslovil od Edvarda Kardelja predsednik beograjske mestne skupščine Živorad Kovačevič
Njegova misel in delo zavezujeta vse naše narode in narodnosti
Z globoko bolečino se poslavljam od tovariša Edvarda Kardelja v imenu delavskega razreda, delovnih ljudi in občanov Beograda. Vest o njegovi smrti, pričakovana s trepetom, neizbežna, pa vendar nesprejemljiva, nas je vse globoko presunila: v našem čustvovanju, v naši zavesti. V teh dneh, ko žaluje vsa država, njen delavski razred, vsi občani, vsi narodi in narodnosti Jugoslavije, sta se močno pokazala globoko spoštovanje in iskrena ljubezen do tovariša Edvarda Kardelja, nedvoumno se je pokazalo, da se vsak naš občan zaveda njegovega neizmernega prispevka k našemu celotnemu življenju, k vsem vrednotam, doseženim in uresničenim pri nas v več zgodovinskih desetletjih boja za socializem, za Jugoslavijo svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti, za boljši in bolj human svet. Skupaj z vso državo tudi Beograd, poslavljajoč se tukaj, v njegovi Ljubljani, od tovariša Kardelja, izraža svojo globoko občuteno bolečino in pretresenost, ko se mora od njega posloviti.
Toda to bolečino močno prežema občutek ponosa. V teh trenutkih splošne žalosti se vsi s ponosom zavedamo, kako srečni smo lahko, da smo sodobniki tovariša Kardelja, da gradimo novo, samoupravno socialistično družbo — navdihnjeni z njegovo budno mislijo, z njegovimi vizionarskimi pogledi, z njegovim revolucionarnim delom. Kajti brez dvoma v teh desetletjih pred delavskim razredom Jugoslavije ni bilo nobene zgodovinske naloge, h kateri Edvard Kardelj, kot najožji sodelavec in soborec tovariša Tita, ne bi ogromno prispeval — tako k izgradnji idejne in politične strategije, k odpiranju revolucionarnih perspektiv, k neposredni revolucionarni akciji, h kritičnemu odkrivanju njenega razvoja ter k njenemu neprestanemu usmerjanju v na-
prednem, socialističnem in humanističnem duhu ter smeri.
Veličastno, vzorno demokratično in ustvarjalno, torej anti-dogmatsko načelo iz programa Zveze komunistov Jugoslavije — programa, h kateremu je tovariš Kardelj osebno ogromno prispeval —- po katerem ni nič tako
sveto, da ne bi moglo hiti zamenjano s še boljšim in še bolj naprednim, kot da je bilo, še preden je bilo formulirano: je stalna in vodilna Kardeljeva deviza: zares je, ne da bi se izmikal, neprestano istal ngvih, vedno bolj neposrednih poti za-nastanek demokratične organizacije druž-
be, poti socialističnega samoupravljanja, prizadeval si je, da bi jasno prikazal cilje, ki bodo v vsaki novi etapi razvoja zares uresničljivi.
Prav zaradi tega je naša družba tudi v najtežjih pogojih, pod težkimi pritiski od zunaj, te cilje uspešno uresničevala. Da pa bi jih dosegli, nam je bila, pod Titovim vodstvom, potrebna akcija revolucionarjev, vizionarjev in razumnih dialektikov, med katerimi nedvomno pripada najvidnejše mesto Edvardu Kardelju.
Od sklepa o usposabljanju partije za največje naloge, kijih je imela v svoji zgodovini, do sklepa o začetku upora, od sklepa AVNOJ o novi Jugoslaviji do formulacije glavnih ustavnih določil, na katerih je zasnovana vsa samoupravna zgradba družbe, je bil Edvard Kardelj skupaj s Titom ideolog, strateg in najaktivnejši sodelavec pri vseh naših zgodovinskih opredelitvah. Predvsem zaradi tega svojega zgodovinskega dela, s katerim je postal velika osebnost naše zgodovine, je Edvard Kardelj enako pripadal in pripada vsem našim narodom in narodnostim. S svojo mislijo in delovanjem je zavezal tudi socialistično republiko Srbijo in Beograd.
Tovariš Kardelj pa ni zavezal Beograda samo s svojo skupno revolucionarno in ustvarjalno dejavnostjo, temveč tudi kot naš someščan. Več kot 30 let je živel in deloval v našem mestu. Njegovi budni pozornosti se ni prav nič izmaknilo: kazal je neprestano kritično zanimanje za izgradnjo demokratičnega samoupravnega političnega sistema v mestu, ki bo nastajal iz aktivnosti in interesov samih ljudi v združenem delu in krajevnih skupnostih, za takšno' organizacijo in oblikovanje mesta, Ki bosta omogočila ljudem, da resnično upravljajo svoje zadeve, da živijo življenje, vredno človeka.
Odtod njegovo zaniman je in pri-zadevanja za krajevno skupnost, za demokratično usklajevanje mnenj o najosnovnejših potrebah in interesih delovnih ljudi, za mesto kot skupnost občin, za različne oblike svobodnega združevanja ljudi, ki dajejo življenju vsebino in politični akciji uspeh, za humano urbanistično oblikovanje mesta, za preskrbo," za vsakdanje življenje občana.
Zanj ni bilo nič nepomembno, kar je bilo pomembno za ljudi, pa najsi je bilo videti na prvi pogled še tako drobna stv ar. Ko je dajal napotke ali nasvete, je to delal z razumevanjem, ob demokratičnem dialogu, strpno in potrpežljivo, s posluhom za nove ideje in za drugačno mnenje , š posluhom, da v pobudah ljudi odkrije novo in naprednejše.
Ob njegovem 60. rojstnem dnevu ga je skupščina mesta Beograda razglasila za častnega meščana. Tovariš Kardelj je poudaril, da je vesel, da je postal častni meščan Beograda, saj gre za mesto, v katerem je bilo napisanih veliko in izredno pomembnih strani naše revolucije. Dejal je: »V Beogradu so delavski razred in demokratične sile bojevali med obema vojnama nešteto bojev proti režimu izkoriščanja, zatiranja, hegemonizma. Tu so bile marca 1941 demonstracije delovnih ljudi Beograda, ki so obrnile tok zgodovine v drugo smer od onega, ki so ga poskušale vsiliti jugoslovanskim narodom vladajoče reakcionarne klike tistega časa. V Beogradu je Komunistična partija Jugoslavije s Titom na čelu pozvala jugoslovanske narode k združitvi naporov v oboroženi vstaji proti okupatorju. Tu so predstavniki delavskega razreda in vseh narodov Jugoslavije po zmagi nad fašizmom in okupatorjem razglasili federativno, demokratično, socialistično ureditev, temelječo na enakopravnosti jugoslovanskih narodov. In naposed je v
Beogradu tovariš Tito v imenu delavskega razreda in jugoslovanskih narodov razglasil »magno carto« delavskega samoupravljanja, ki je pomenila vsebinsko novo etapo v razvoju naše družbe.«
Danes moramo seveda povedati, da je tovariš Kardelj vsem tem zgodovinskim dogodkom in zmagam prispeval tudi veliki, neposredni lastni delež. Vse do svoje smrti je nadaljeval izjemno revolucionarno delo in ga vgradil v temelje našega socialističnega samoupravnega sistema — vgrajeval je svoje delo vizionarja in praktika, ideologa in borca.
Ponosni smo na to delo, ponosni smo, ker je bil naš someščan, ker je bil častni meščan Beograda, ker je bil nosilec oktobrske nagrade Beograda za svoje kapitalno delo »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«, ker se tudi skozi graditev družbenoekonomskega in političnega sistema Beograda prepletajo vizije in ideje, predlogi in nasveti Edvarda Kardelja. Njegovo delo bo za vse nas ostalo kažipot. Njegovo delo je vgrajeno v našo revolucionarno preteklost, katera brez njega ne bi bila tisto, kar je. Ostalo bo v temeljih našega današnjega življenja, ostalo bo bistven element tudi v graditvi naše prihodnosti, ki jo je njegova budna misel razkrivala, začrtovala in nam jo vsem približala. Njegove ustvarjalne ideje, najmočnejše orožje, ki nam ga je zapustil, bo trajno navdihovalo bodoča pokolenja — tiste, ki se bodo z njim seznanjali v šolskih klopeh, pa one, ki se bodo po njem ravnali v vsakdanji samoupravni praksi. Del Edvarda Kardelja bo ostal za vselej živ, sestavni del naše prihodnosti. Nadaljevali bomo po poti, po kateri smo hodili skupaj z njim. To pot nam bo še naprej utiral.
Slava tovarišu Edvardu Karde lju!
Poslovilna beseda Fadila Hoxhe, podpredsednika predsedstva SFRJ
Takšni so lahko le največji sinovi svojega naroda
Izrazi sožalja,
priznanja,
občudovanja
Pred spomenikom revolucije se je od pokojnika poslovil podpredsednik predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije Fadil Hoxha z naslednjimi besedami:
Tovariši in tovarišice, kakor mi tukaj, žaluje danes ves delavski razred Jugoslavije, žalujejo vsi komunisti in vsi naši narodi in narodnosti, za katere je Edvard Kardelj toliko storil. Vsi smo potrti, vsi žalujemo, ker med nami ni več uglednega voditelja našega delavskega gibanja, čudovitega človeka, doslednega komunista, velikega revolucionarja in neprek osljivega teoretika samoupravne socialistične in neuvrščene Jugoslavije. Med nami ni več velikega sinu Slovenije in vse Jugoslavije.
Njegovo delo je vtkano v vse pore naše revolucije
Toda osebnost tovariša Kardelja bo ostala v našem trajnem spominu, njegovo delo, vtkano v vse pore naše revolucije in socialistične graditve, se bo ohranilo kot trajna pridobitev.
Poleg tovariša Tita je Edvard Kardelj najpomembnejši tvorec samoupravne socialistične Jugoslavije. Prehodil je trnovo pot revolucionarnega boja, dolgo nad pet desetletij. Bil je udeleženec vseh pomembnejših dogodkov. Z nami je delil vse radosti in bojazni, skozi katere je šel naš delavski razred, preden je dosegel to, kar danes je in kar danes ima. Vse svoje sile, svoje velikansko znanje, del sebe samega je vgrajeval v vsako etapo našega razgibanega in burnega razvoja od herojskega narodnoosvobodilnega boja in revolucije do sklepov enajstega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije; samega sebe je vgradil v vsak del socialistične Jugoslavije.
Velikanska je vloga tovariša Kardelja v graditvi in krepitvi Komunistične partije Jugoslavije kot resnične avantgarde delavskega razreda.
Titova usmeritev v ohranjevanje in konsolidacijo partije je imela v tovarišu Kardelju najzanesljivejšega borca. Že v Moskvi je prvi v celoti podprl tovariša Tita, da naj se vodstvo partije vrne v domovino; da naj deli usodo svojega delavskega razreda, svojega naroda in narodnosti; da naj se posveti resničnim problemom življenja in boja delavskega razreda in ljudskih množic. V tej zahtevi je ostal neomajen in dosleden. Vztrajno, do zadnjega dne je deloval za graditev ZK kot neločljive idejne in vodilne avantgarde delavskega razreda.
Edvard Kardelj je poleg tovariša Tita tvorec našega celotnega političnega sistema
Že od prvih začetkov narodnoosvobodilnih odborov je tovariš Kardelj nenehno delal za organiziranje nove ljudske oblasti. Po osvoboditvi države je neposredno sodeloval tako pri izdelavi naše prve kot tudi naj novejše ustave. Upravičeno lahko rečemo, da je tovariš Edvard Kardelj poleg tovariša Tita tvorec naše federalne ureditve in našega celotnega političnega sistema. Dosledno se je zavzemal za bratstvo in enotnost, za socialistično Jugoslavijo kot skupnost svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti, enakopravnih in samostojnih socialističnih republik in socialističnih avtonomnih pokrajin.
V	socialističnem samoupravljanju je zmeraj gledal ne samo demokratično obliko, temveč predvsem takšno družbenogospodarsko razmerje, v katerem poteka proces osvobajanja dela in človeka izpod vsake vrste prevlade in izkoriščanja, v katerem delovni človek v pravem pomenu besede postaja gospodar sredstev, pogojev in sadov svojega dela. Bojeval se je za človeško srečo, za kakršno so si prizadevali nainanrednejši misleci.
Tovariši in tovarišice, se pred kakimi desetimi dnevi smo bili pri tovarišu Kardelju, da smo mu v imenu vseh organov in organizacij federacije čestitali k rojstnemu dnevu. Ker smo vedeli, da je hudo bolan, smo nameravali pri njem ostati kvečjemu dvajset minut. Zadržali pa smo se dolgo, ker se je kljub bolezni živo zanimal za mnoge dogodke in za naše delo. Opozarjal je na probleme, nam svetoval, razlagal svoje poglede na smernice našega nadaljnjega razvoja, kakor da je pred njim še dolgo življenje, čeprav se je zavedal usodne bolezni. Takšen je bil tovariš Kardelj zmeraj. Takšni so lahko samo velikani. Tako ravnajo samo tisti revolucionarji in ustvarjalci, ki jim je prihodnost svoje države in človeštva zares pri srcu.
Bil je sijajen zgled, da je boj komunistov kritičen odnos do ustvarjenega in nenehno prizadevanje za novo in boljše
S svojim življenjem in veličastnim delom je tovariš Kardelj sijajen zgled, da boj komunistov ne pomeni sprijaznjenja z obstoječim, temveč da je to kritičen odnos do ustvarjenega in nenehen boj za novo, boljše in lepše. Pri vsem tem se je zmeraj v celoti zavedal, da lahko vsaka nova revolucionarna misel postane last množic in del življenja samo z bojem, vendar se je za njeno uresničevanje zmeraj bojeval po demokratični poti. Poosebljal je humano bistvo naše revolucije in demokratično naravo naše samoupravne socialistične družbe.
V	vsem svojem delu je tovariš Edvard Kardelj izhajal iz marksistične vede in jo tudi sam znatno obogatil. Mnoga njegova dela, zlasti tista o teoriji države in partije, o samoupravljanju, nacionalnem vprašanju, o odnosih med socialističnimi državami in o neuvrščeni politiki bodo gotovo prišla v zakladnico marksistične literature.
Marksizma ni nikoli razumel kot dogmo. Zaradi tega je bilo
njegovo delo izpolnjeno z nenehnim iskanjem, s kritičnim odnosom do prakse, dosežkov in rezultatov. Svet in naš razvoj je vselej gledal dialektično, z vsemi njegovimi protislovji, brez kakršnihkoli predsodkov. To pa je zmeraj pomenilo in pomeni odpiranje novih pogledov na družbeni razvoj, začrtovanje poti nenehnega napredka in uresničevanja novih dosežkov človeške svobode.
Pojasnjeval je, da sta v času, ki mu pripadamo, mir in miroljubno sožitje neizogibno potrebna
Tovariš Kardelj je pogumno opozarjal tudi na vse nevarnosti, ki so prežale in prežijo na naše delavsko gibanje in našo socialistično samoupravno ureditev. Opozarjal je na neizogibnost trajnega boja proti vsem sovražnikom socialistične in neuvrščene Jugoslavije.
Tovarišu Kardelju je pripadla velika vloga v boju Jugoslavije in zveze komunistov za ustvarjanje novih, bolj demokratičnih mednarodnih odnosov; dosledno se je bojeval za spoštovanje popolne suverenosti vsake države, enakopravnosti, nevme-šavanje v notranje zadeve drugih držav, za prostovoljno sodelovanje, spoštovanje ustanovne listine OZN in za odgovornost vsakega revolucionarnega gibanja pred svojim delavskim razredom in svojim narodom. Pojasnjeval je, da sta v času, ki mu pripadamo, mir in miroljubno sožitje neizogibno potrebna. Ne tako redko je bil deležen — kakor tudi celotna politika naše države — ostrih kritik, vendar je bil trden in dosleden, globoko prepričan o pravilnosti nove vizije mednarodnih odnosov in odnosov med socialističnimi državami, za kakršne se bojuje Jugoslavija. Že dosedanji čas mu je dal prav, še bolj pa bo to potrdila prihodnost.
Ko se je človeštvo znašlo na nevarnem križpotju, ko so bila dogmatična pojmovanja o socializmu zelo močna, družbene razmere pa znatno spremenjene, je tovariš Kardelj v imenu socialistične Jugoslavije jasno pribil, da vojna ni neizogibna in da socializem v našem času lahko gradimo tudi po mirni poti, to je v razmerah, v katerih vladata mir in miroljubno sožitje.
Na podlagi spoznanja, da je socializem svetovni družbeni proces, ki ga ne omejujejo ne državne ne nikakršne druge meje, je veiiki internacionalist Kardelj vztrajno poudarjal in
opozarjal na bogastvo oblik v boju za graditev socializma.
Bojeval se je in si skupaj z nami izbojeval našo pravico do lastne poti razvoja
Kot najbližji sodelavec tovariša Tita je Edvard Kardelj še posebej prispeval tudi k politiki neuvrščanja. Kot član jugoslovanske delegacije je osebno sodeloval v delu prve konference šefov držav ali vlad neuvrščenih držav v Beogradu leta 1961. Odtlej pa vse do zadnjih velikih zborovanj neuvrščenih je sodeloval tudi v opredeljevanju in graditvi idejnopolitičnih temeljev politike neuvrščenosti. Z izjemno pozornostjo je spremljal razvoj tega danes tako pomembnega neodvisnega medna-
rodnega političnega dejavnika. Zaradi tega bo njegovo delo tudi na tem področju trajno in nepozabno.
Tovariš Kardelj je aktivno gradil tudi zunanjo politiko neuvrščene Jugoslavije, ogromno pripomogel k njeni mednarodni uveljavitvi in zavarovanju njene neodvisnosti.
Bojeval se je in si skupaj z nami vsemi izbojeval našo pravico do lastne poti razvoja.
Tovariši in tovarišice, jugoslovanska revolucija, naša pot, naša perspektiva so v delih Edvarda Kardelja doživeli svojo znanstveno obdelavo. Njegova najnovejša dela, ki še dišijo po tiskarski barvi, so tako rekoč sinteza skoraj tridesetletnega razvoja našega samoupravnega sistema in samoupravne socialistične demokracije.
V vsakem delu je kazal nujne perspektive naše stvarnosti
Toda tovariš Kardelj ni samo ocenjeval naše prehojene poti in tudi ni samo ocenjeval obstoječega stanja. Skoraj v vsakem delu je kazal tudi nujne perspektive. S tem nas je še bolj zavezal, olajšal nam je razvoj, obenem pa svojemu imenu in delu zagotovil tako ugledno mesto ne le v teoriji, temveč tudi v praktični graditvi samoupravnega socializma in neuvrščene mednarodne politike.
Dragi tovariš Kardelj, v življenjski praksi in v vseh svojih delih si kot velik humanist zmeraj izhajal od človeka, kakršen je, z vsemi njegovimi odlikami in pomanjkljivostmi. Nekoč si dejal, da si ne moreš predstavljati človeka, ki se mu ne bi nikoli utrnila nobena solza. Zato nam ne zameri, da se tudi mi, čeprav se zavedamo neizprosnosti trenutka, ne moremo zadržati in se upreti solzam in bolečini zaradi smrti, ki te je prezgodaj iztrgala iz naših vrst.
Hvalka ti za vse, kar si storil za delavski razred, iz katerega si tudi sam zrasel, za zvezo komunistov in za vse narode in narodnosti Jugoslavije.
Večna slava ti in hvala!
Odmevi svetovnih agencij, tiska, radia, televizije, izjave državnikov, politikov, partijskih vodstev
Ob smrti Edvarda Kardelja so največje svetovne agencije izjemno visoko ocenile njegov prispevek pri ustvarjanju Titove samoupravne socialistične in neuvrščene Jugoslavije. Tisk po svetu je počastil spo-minKardelja kot zgodovinske osebnosti, teoretika, ki je obogatil sodobno marksistično misel.
Britanska agencija Reuter: »Čeprav je bil mirne narave in je dajal vtis profesorja, je Kardelj imel železno voljo in je bil za predsednikom Titom najbolj avtoritativni državnik.«
Ameriška agencija AP: »Njegovo tiho, blago in vljudno vedenje je skrivalo trdnega komunista, veterana z jekleno odločnostjo.«
Francoska agencija France Presse: »Izjemno mesto poleg maršala Tita in vrhunska vloga v razvoju jugoslovanske poti nam pomagata dojeti, kakšna praznina je ostala za njim.«
Avstrijski tisk je vestem o smrti Kardelja zapisal naslednje oznake: Najožji sodelavec predsednika Tita, s katerim je opredeljeval jugoslovansko politiko neodvisnosti in neuvrščenosti ter eden glavnih tvorcev sistema samoupravljanja.
Poluradni »Wiener Žeitung« je Kardeljevi smrti posvetil na prvi strani dva stolpca: »Jugoslovanske ustanove nosijo viden pečat njegovega dela,«-piše list in dodaja, da je bila njegova analiza podlaga za razprave na zadnjem kongresu ZKJ in za opredeljevanje pluralizma samoupravnih interesov.
Graška Siidost Tagespost je v vesti o smrti na prvi strani predstavila Kardelja kot enega od tvorcev samoupravljanja in človeka, ki je skupaj s Titom opredeljeval jugoslovansko neodvisnost.
»Kleine Zeitung«, glasilo koroške socialistične stranke, je o Kardelju pisal kot o enem od tvorcev samoupravljanja in glavnem teoretiku ZKJ.
Madžarska televizija je prekinila sobotno večerno oddajo o dogodkih v svetu in posredovala vest o Kardeljevi smrti.
Madžarska tiskovna agencija MTI je nedeljske časopise oskrbela z obsežno informacijo o Kardeljevi smrti in z opisom njegove življenjske poti.
Glasilo fronte »Magyar Nemzet« poudarja, da je bil Kardelj ena od najvidnejših političnih osebnosti revolucionarnega gibanja v Jugoslaviji.
Ameriški tisk, ki je prinesel vest o smrti Edvarda Kardelja v soboto opoldne po ameriškem času, označuje Kardelja kot najbližjega Titovega sodelavca, kot »teoretika jugoslovanskega sistema« in kot »arhitekta gibanja neuvrščenih«.
»Nevv York Times« je posvetil političnemu profilu Edvarda Kardelja tri stolpce. Poroča o tem, da je ta smrt globoko odjeknila v jugoslovanski javnosti. Dobršen del članka je posvečen življenjski poti Kardelja, pri čemer pisec poudarja, da ga je od leta 1934 vezalo tesno prijateljstvo s Titom. O Kardelju govori kot o človeku močne volje, ki je kljub temu, » da se je boril z rakom, ostal aktiven v najvišjih organih partije in je do konca delal kot član kolektivnega predsedstva države.«
Vest kitajske agencije »Xinhua« je posredoval pekinški radio. V Pekingu pravijo, da je bilo ime Edvarda Kardelja na Kitajskem zelo znano, posebno cenjeno pa med pekinškimi politiki in teoretiki.
Sovjetska tiskovna agencija TASS je objavila vest o smrti Edvarda Kardelja v enem stavku: »Danes je po dolgi bolezni preminil član predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ Edvard Kardelj. »Te vesti moskovski radio in televizija v večernih poročilih nista posredovala, povzeli pa so jo časniki naslednje jutro.
Obvestilu o Kardeljevi smrti so v radijskih in televizijskih oddajah v ZR Nemčiji namenili pomembno mesto. Vsebinsko jedrnata karakteristika Kardeljeve osebnosti je nemško javnost opozorila na tri obsežne komplekse jugoslovanske povojne poti — samoupravljanje, neodvisnost in neuvrščenost — in na Kardeljevo pomembno vlogo pri graditvi te poti. XI. kongres ZKJ so v ZR Nemčiji predstavili kot tiho zmago Kardeljevega prepričanja o nujnosti nedogmatičnih in enakopravnih odnosov med socialističnimi državami in komunističnimi partijami.
Italijanski časopisi so pisali na vidnem mestu o preminulem »teoretiku jugoslovanske poti v socializem«, o »očetu samoupravljanja« in »utemeljitelju nevurščenosti«.
Socialistični dnevnik » Avanti« objavlja v svojem članku obširne citate iz najpomembnejših Kardeljevih del in k temu dodaja, da njegovi spisi najbolje govore o tem, kakšen človek in politik je bil Kardelj in kakšen je bil njegov družbeni ideal.
»Umrl je oče jugoslovanskega samoupravljanja,« je rekel na večer po smrti Edvarda Kardelja urednik španskega televizijskega dnevnika. Vest o smrti je posebno boleče odjeknila med španskimi komunisti in socialisti, v katerih vodstvih je veliko posameznikov, ki so sodelovali z Kardeljem.
O Kardeljevi smrti so poročali tudi egiptovski tisk, indonezijski radio, ves indijski tisk, radio, televizije in tisk v vzhodni in osrednji Afriki.
Jimmy Carter:
Ameriški predsednik Jimmy Carter je v sožalni brzojavki predsedniku Titu zapisal, da je »razžaloščen ob spoznanju o smrti Edvarda Kardelja. Z njegovo smrtjo je Jugoslavija izgubila ustvarjalnega družbenega in političnega misleca, ponosnega žago vornika jugoslovanske neodvisnosti. Kot sem opazil med njegovim obiskom v Was-hingtonu, je bil človek, ki je predstavljal svojo deželo z velikim dostojanstvom, žarom, odločnostjo v ciljih in močjo misli. Prosim vas, da prenesete soprogi in družini gospoda Kardelja, kakor tudi jugoslovanskemu ljudstvu ob veliki izgubi, ki jih je prizadela, moje najgloblje osebno sožalje, kakor tudi sožalje ameriškega ljudstva «
Cyrus Vanče:
Ameriški zunanji minister Cvrus Vanče je v sožalni brzojavki zveznemu sekretarju za zunanje zadeve Josipu Vrhovcu dejal: »Vi in vaši: sodržavljani ste izgubili enega izmed najnaprednejših neutrudnih de-
lavcev in voditeljev, človeka, ki je imel ključno vlogo v razvoju čvrste in stabilne Jugoslavije. Tisti, ki jih je doletela čast, da so se srečali z njim med njegovim obiskom v Združenih državah Amerike, vedo, kako huda izguba je prizadela Jugoslavijo.«
Giscard D’Estaing:
Predsednik francoske republike Giscard d’Estaing je v sožalni brzojavki predsedniku Titu zapisal: »Z veliko bolečino sem zvedel za smrt gospoda Edvarda Kardelja. Tako v miru kot v težkih vojnih časih je bil skupaj z vami, v prvi vrsti tistih, ki so se neprenehno borili za svobodo, neodvisnost in prihodnost Jugoslavije. V imenu francoskega ljudstva, povezanega z jugoslovanskim ljudstvom v tradicionalnem prijateljstvu, ter v mojem osebnem imenu vam izražam iskreno sožalje v težki bolečini, ki je prizadela vašo deželo.«
Sandro Pertini:
Predsednik italijanske republike Sandro Pertini je v brzojavki predsedniku Titu izrekel najgloblje sožalje italijanskega ljudstva ob smrti Edvarda Kardelja, »osebnosti, čigar ime in ugled se povezujeta z imenom in ugledom njegove zelo plemenite dežele«. Pertini poudarja, da »ta izguba zapušča bolečo praznino ne le v Jugoslaviji, temveč tudi v Evropi in svetu«. Omenja tudi, da je Edvard Kardelj veliko pripomogel k dobrim odonosom med obema deželama in na koncu piše, da se »italijansko ljudstvo tako priklanja spominu človeka, kj je v svojih najvišjih političnih funkcijah dal zgled patriotizma in zavzetosti za okrepitev miru v svetu.«
Nicolae Ceausescu:
Romunski predsednik Nicolae Ceausescu je poslal predsedniku Titu brzojavko, v kateri pravi: »V imenu CK KPR, državnega sveta in vlade SR Romunije, romunskega ljudstva in v svojem imenu vam, predsedstvu SFRJ, CK ZKJ, vsem komunistom in narodom Jugoslavije pošiljam najgloblje sožalje ob smrti tovariša Edvarda Kardelja, člana predsedstva SFRJ, člana predsedstva CK ZKJ, neutrudnega borca za stvar miru, svobode, neodvisnosti, demokracije in socializma, prijatelja romunskega ljudstva.
Tovariš Edvard Kardelj, ugledni partijski in državni voditelj, zvesti sin jugoslovanskih narodov, je skupaj z vami, dragi tovariš Tito, posvetil vse življenje idealom delavskega razreda, ljudskih množic, za narodno in družbeno osvoboditev, dal je izreden prispevek zmagi v narodnoosvobodilnem boju in uspehu socialistične revolucije za graditev nove Jugoslavije in njeno utrditev v mednarodnem življenju.
Na vseh funkcijah, ki mu jih je zaupala partija, se je tovariš Edvard Kardelj dosledno bojeval in dal pomemben prispevek krepitvi prijateljstva, solidarnosti in vsestranskemu sodelovanju naših partij in dežel, romunskega in jugoslovanskega ljudstva.
Ko v teh časih globoke žalosti delimo veliko bolečino narodov Jugoslavije in vašo bolečino, tovariš Tito, vam želim izraziti naše sožalje zaradi te izgube in vas prosim, da posredujete naše sožalje družini tovariša Kardelja.«
CK KP SZ in prezidij vrhovnega sovjeta ZSSR:
Centralni komite KP Sovjetske zveze in prezidij vrhovnega sovjeta ZSSR je poslal predsedstvu CK ZKJ in predsedstvu SFRJ ob smrti Edvarda Kardelja sbžalno brzojavko, v kateri je rečeno: •
»Centralni komite KP Sovjetske zveze in prezidij vrhovnega sovjeta ZSSR izražata globoko sožalje ob smrti jugoslovanskega uglednega političnega delavca, člana predsedstva CK ZKJ in člana predsedstva SFRJ Edvarda Kardelja. Prosimo vas, da posredujete kar najbolj iskreno sožalje družini umrlega.«
Biilent Ecevit:
Turški premier in predsednik Ljudske republikanske stranke Bii-lent Ecevit je izjavil dopisniku Tanjuga v Ankari, da v Turčiji žalujejo zaradi smrti »velikega državnika, velikega misleca in pisca Edvarda Kardelja, človeka, ki je zapustil globoke sledi v intelektualnem, družbenem in političnem življenju naše dobe, osebnosti svetovnega pomena.« Turški premier je poudaril, da se je med svojim lanskim"uradnim obiskom v Jugoslaviji sestal tudi z Edvardom Kardeljem in da se bo vedno spominjal tega srečanja.
Hasan el Bakr:
Iraški predsednik Hasan el Bakr piše v sožalni brzojavki predsedniku Titu, da »smo globoko užaloščeni ob smrti člana predsedstva SFRJ in predsedstva CK ZKJ Edvarda Kardelja. Prosim vas, da sprejmete naše sožalje ob tej izgubi.«
James Callaghan:
Predsednik britanske vlade James Calaghan je v brzojavki predsedniku Titu zapisal: »Zelo me je razžalostila novica o smrti Edvarda Kardelja. Bil je zelo spoštovan voditelj tako v vojni kot v miru in zmerom bo ostal v trajnem spominu zaradi izrednega prispevka v ustvarjanju nove Jugoslavije. V imenu vlade Njenega veličanstva vam in narodom Jugoslavije izražam najgloblje sožalje.«
Kurt Waldheim:
Generalni sekretar OZN Kurt VValdheim je izjavil stalnemu predstavniku SFRJ v svetovni organizaciji Miljanu Komatini, da ga je »močno razžalostila novica o prezgodnji smrti Edvarda Kardelja«. Zaprosil je veleposlanika, naj posreduje njegovo sožalje predsedniku Titu, jugoslovanski vladi in družini Edvarda Kardelja. Kurt Waldheim se je s Kardeljem osebno poznal in do njega — tako je dejal veleposlaniku Komatini — »gojil najgloblje spoštovanje«. Poudaril je, da je Edvard Kardelj »veliko prispeval k utrjevanju miru, mednarodnemu sodelovanju in enakopravnosti«. Generalni sekretar OZN je še dodal, da je Edvard Kardelj »užival v Organizaciji združenih narodov in na širokem mednarodnem prizorišču velik ugled.«
Santiago Carrillo:
»Smrt Edvarda Kardelja je velika izguba za vse mednarodno delavsko in napredno gibanje, v katerem je bil ena najvidnejših osebnosti«, je izjavil generalni sekretar KP Španije Santiago Carrillo, ko je v Sa-ragosi zvedel za Kardeljevo smrt. Vodja španske partije seje večkrat srečal z Edvardom Kardeljem, zadnjič pred letom dni v njegovi hiši v Ljubljani. »Zame je bil Edvard Kardelj, s katerim me je povezovalo osebno poznanstvo in prijateljstvo, velik antifašistični borec, ki je imel s Titom najpomembnejšo vlogo v osvobodilnem in antifašističnem boju jugoslovanskih narodov. Kot eminenten marksist, teoretik in politik je dal Kardelj velikanski prispevek uveljavljanju in razvoju socialistične misli v svetu.«
Iz poslovilne besede predsednika CK ZKS Franceta Popita	J
Ostal bo med nami z delom, ki ga je ustvaril
Zadnji se je poslovil od pokojnega Edvarda Kardelja predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. V svojem poslovilnem govoru je med drugim dejal:
Z vstopom Edvarda Kardelja v politično življenje se je izpolnila težnja njegovega naroda, kot jo je izpovedal pesnik: »Ko pride čas, ko-sine dan — da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas...«
V usodnem obdobju slovenskega naroda se je v njem izoblikovalo borbeno jedro, ki je bilo sposobno spremeniti tok njegove zgodovine: iz nenehnih porazov, ko so ga lastne reakcionarne sile vodile k hlapčevanju tujim interesom, v zmagovito vstajenje. To obdobje je neločljivo povezano z življenjem in delom Edvarda Kardelja, z njegovo neprecenljivo ustvarjalno silo kot revolucionarnega borca in organizatorja, kot marksističnega misleca in znanstvenika, kot državnika in humanista.
Več kot petdeset let je ustvarjalno deloval kot član . SKOJ, KPJ in ZKJ. V tem času ni pomembnejšega dogodka v Sloveniji in Jugoslaviji pa tudi ne v mednarodnem delavskem gibanju in mednarodnih odnosih, ki bi ga Edvard Kardelj ne osvetljeval s prodorno marksistično analizo v člankih in razpravah vse od »Razvojaslovenskega narodnega vprašanja« do »Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja«. Njegovo politično delo ga uvršča v vrh naše revolucije in socialistične graditve, njegovo znanstveno delo pa mu zagotavlja enako mesto med sodobnimi marksističnimi misleci v svetu.
France Popit je osvetlil predvojna leta in Kardeljev prispevek obnovi Komunistične partije na Slovenskem, njegova prizadevanja za povečanje vpliva komunistov v delavskem razredu, med kmeti in inteligenco, v boju proti sektaštvu in oportunizmu. Že zelo zgodaj je Edvard Kardelj ponesel izkušnje jugoslovanskega delavskega gibanja v svet, izreden je njegov prispevek na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah, izreden je bil pomen tega kongresa in še posebej z njegovo roko napisanega manifesta.
Kardelj je zelo mlad postal član začasnega vodstva KPJ, kasnejšega politbiroja KPJ, ki ga je tovariš Tito formiral v državi. Ves čas je ostal član najvišjih partijskih vodstev v deželi in najožji sodelavec tovariša Tita. Realna ocena položaja in perspektiv razvoja doma in v svetu je ob izraziti zaslugi Kardelja obvarovala KPJ pred napakami, ki so jih zagrešile mnoge komunistične partije, da ni zapadla v defetizem, da je vztrajala pri obrambi domovine proti vsaki agresiji. Enako odločilno je bilo, da je v času, ko je Kominterna opuščala politiko ljudske fronte, Komunistična partija Jugoslavije še naprej gradila frontno enotnost delovnih ljudi proti fašizmu, za mir in demokracijo.
Osvobodilni boj jugoslovanskih narodov in razvoj osvobodilne fronte sta v celoti potrdila pravilnost politike in stališč KPJ, ki so se oblikovala v letih pred fašistično okupacijo naše dežele.
Zatem pa je France Popit povzel:
Kardelj je bil član Vrhovnega štaba in nosilec vodilnih funkcij narodnoosvobodilnega gibanja. Sodeloval je pri pomembnejših
odločitvah jugoslovanskega revolucionarnega vodstva. Prepričljivost njegovih argumentov pri usmerjanju razvoja izhaja iz ustvarjalne marksistične analize pojavov in tendenc. Njegova analiza ne ostaja na površini pojavov, marveč odkriva družbene razmere, ki jih povzročajo, in sile, ki so njihovi nosilci. Na tej osnovi usposablja nosilce družbenega napredka, da krepijo in razvijajo vse novo, kar teži k vrednejšemu in boljšemu. To značilnost opažamo v vsem Kardeljevem delu, naj gre za graditev strategije in taktike osvobodilnega boja, za preraščanje Osvobodilne fronte iz koalicije v enotno vseljudsko politično gibanje ali za razkrivanje nazadnjaških razrednih pobud pri sovražnikih narodnoosvobodilnega boja. Obenem pa je bil tovariš Krištof dosleden varuh moralnega obraza naše revolucije z izostrenim posluhom za sleherni negativni pojav v vrstah osvobodilnih borcev in aktivistov Osvobodilne fronte, še posebej kadar je zaznal sektaštvo, birokratizem, vojvodstvo. Tako se je utrjevala in razraščala porajajoča vseljudska oblast, rasel njen ugled in zasidranost v množicah.
France Popit je opozoril, kako je Kardelj že 1941. leta zapisal, »da se narodnoosvobodilni odbori volijo svobodno in neposredno od samega ljudstva in so na ta način zmožni delati z njim in z njegovim zaupanjem«. Ob drugem zasedanju AVNOJ je ugotovil, kako so dozorele razmere, da postane dotedanje politično in oboroženo gibanje trden temelj, na katerem se gradi resnično ljudska demokratična država. In ko je bila v obdobju obnove dežele potrebna močna centralizacija vseh sil, je Kardelj opozarjal, da je v tem procesu najvažnejše široko sodelovanje ljudskih množic pri obnovi domovine in izgradnji državnega aparata. Tako se v naši deželi niso mogle trajneje
uveljaviti etatistične teorije o državi kot osnovnem graditelju socializma, ohranila se je tradicija osvobodilnega boja, po kateri so delovne množice tudi nosilec graditve socializma. Kardeljev delež v revoluciji in graditvi socializma nam najbolje osvetljujejo dela, ki jih je napisal in ki spremljajo vsak pomembnejši korak v razvoju jugoslovanske socialistične politike. Toda to je le del njegove dejavnosti, le del njegovega vpliva na sodelavce, ki so se po njegovih razpravah in nasvetih z globljo zavestjo lotili tekočih nalog Predsednik CK ZKS je povzel:
Kardeljeva ustvarjalna marksistična misel in metoda oblikujeta način mišljenja graditeljev socializma in ostajata trajni vrednoti našega družbenega življenja, jamstvo za nenehno poglabljanje in širjenje samoupravne socialistične demokracije.
Kardeljeva dela zadnjih 30 let obsegajo izredno širok krog pomembnih družbenih problemov, pomenijo nenehno poglabljanje začrtane poti. V ospredju je proces? razvoja samoupravnega socialističnega sistema, torej kompleks družbenoekonomskih, pravnih in političnih odnosov v vseh njihovih razsežnostih, pri osvobajanju človeka, pri ustvarjanju nove etike in kulture, v medčloveških odnosih in odnosih med narodi, ki jih Kardelj ves čas obravnava v njihovi medsebojni odvisnosti. Ni mogoče na kratko zajeti njegovega prispevka naši sodobni praksi in nadaljnjim perspektivam, od njegovega sodelovanja pri programu ZKJ preko razprav o socialistični politiki na vasi, zapiskov o družbeni kritiki, obravnavanja protislovij naše socialistične družbe do utemeljitve ustav, zakona o združenem delu in začrtovanja smeri nadaljnjega razvoja političnega sistema.
France Popit je opozoril na odločilen prispevek Edvarda Kardelja k ustvarjanju poli-
tike aktivnega miroljubnega sožitja ter politike neuvrščenosti, k reševanju idejnih problemov sodobnega sveta in mednacionalnih odnosov. Socialistični humanizem, ki se kot rdeča nit vleče skozi vse Kardeljevo snovanje, temelji na neomajni veri v človeka. Socialistični humanizem ni zamišljeni ideal, ki naj bi ga ustvarili, temveč izhaja iz možnosti sodobnega sveta, da človek lahko odloča o pogojih in rezultatih svojega dela. Humanistična vizija sveta je v Kardeljevem delu sestavni del zgodovinske, ekonomske in sociološke analize ter izhaja iz njegovih znanstvenih spoznanj. Bogastvo Kardeljeve misli, trdnost smeri, ki nam jo je odpiral, nam bo varno vodilo pri reševanju družbenih problemov tudi v bodoče, kot je bilo to vsa minula desetletja. Jugoslavija bridko občuti smrt velikega revolucionarja. Z njim je odšla ena največjih osebnosti slovenske zgodovine.
Zatem pa je France Popit nadaljeval:
Globoko sočustvujemo s Krištofovo življenjsko in bojno družico, tovarišico Pepco in vsemi bližnjimi, ki jih je imel tako rad. Občudujemo zlasti Pepčino neizmerno moč in pogum, s katerima mu je stala zvesto ob strani, mu pomagala in lajšala njegove bolečine. Takšna njena nesebičnost zasluži naše posebno priznanje. Naj ji bo danes in jutri v oporo dostojanstvena tišina, s katero se delovni ljudje poslavljajo od tovariša Kardelja, in ponos nas vseh, da je živel in delal med nami tako velik človek.
Tovariš Krištof pa bo ostal med nami z delom, ki ga je ustvaril. Neizmerno težko bomo pogrešali tovariških srečanj z njim, njegovo živo besedo, prijateljski nasvet in spodbudo. Toda nadaljevali bomo njegovo pot s komunistično vztrajnostjo, kakršno je poosebljal tovariš Krištof. Težko se bomo še bolj poglabljali v dela, ki nam jih je zapustil. To, da je ustvarjal do zadnjega diha, tudi v času, ko je že vedel za svojo neozdravljivo bolezen, to, da se je tako rekoč do zadnjega diha svojega življenja živo zanimal za vprašanje naše graditve, je neizmeren he-roizem, pred katerim ostaja naša misei nema in neizrekljiva.
S hvaležnostjo za vse, kar je napravil, se slovenski narod z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije, se slovenski komunisti skupaj s komunisti vse Jugoslavije poslavljamo od dragega tovariša, ko iz današnjosti stopa v zgodovinsko navzočnost med nami, in se zavedamo globoke resnice velikega pesnika naše zmage, vklesane na njegovem poslednjem domu:
Bodočnost je vera, kdor zanjo umira, se dvigne v življenje, ko pade v smrt.
Dragi Krištof, z neizmerno bolečino polagamo tvoj pepel v slovensko zemljo, ki si jo tako neskončno ljubil in v kateri počivajo heroji slovenskega naroda. Tu boš skupaj s komisarjem Petrom in komandantom Stanetom. S tega svetega mesta naše revolucije nas boš nenehno navdihoval s svojim življenjem in delom.
Zastave bojne, počastite mu spomin!
Hvala ti, tovariš Krištof! Slava tvojemu spominu!
Pesem je bila orožje v narodovem boju
Radovan Gobec
Upravni odbor tabora slovenskih pevskih zborov Šentvid pri Stični je na žalni seji sklenil, da bodo 10. prireditve tabora slovenskih pevskih zborov posvečene spominu tovariša Edvarda Kardelja. Sklep so utemeljili:
»Edvard Kardelj je tudi v času, ko je opravljal visoke partijske, politične in državniške funkcije našel čas, da se je zanimal za razvoj slovenske ljudske, delavske in partizanske pesmi ter za razvoj in napredek ljubiteljskih pevskih zborov doma in v zamejstvu, povsod, kjer žive Slovenci. Njegove spodbude in neposredni napotki, ki jih je dajal kot pevec in ljubitelj slovenske pesmi, so odločilno vplivali na množičnost in visoko raven slovenskih zborov.«
Spomini. Spomladi leta 1975 je zastopstvo »Tabora slovenskih zborov« iz Šentvida pri
govorntfa dr. Avguština Laha, vendar pa so mu okoliščine pozneje dovolile, da se je lahko udeležil pevskega tabora.
Ob njegovem bivanju v Šentvidu se je živo zanimal za problematiko našega zborovskega amaterizma in izrekel o njem naslednje dragocene misli:
»Vedno sem bil prijatelj takih prireditev. Ne samo zato, ker sem tudi sam rad pel in še zdaj rad pojem, če imam le priložnost, ampak predvsem zavoljo dveh razlogov. Prvič se mi zdi, da je kultura slehernega naroda predvsem kultura vsakega človeka tega naroda; ni kultura samo v sprejemanju kulturnih vrednot, ampak predvsem v ustvarjanju teh vrednot; in zborovska pesem je prav tista oblika kulturnega ustvarjanja, ki lahko zajema največ ljudi. Ta zborovska pesem bi morala znova po-
Ustvarjalna radovednost usmerjevalca človeške zavesti
Miško Kranjec
‘ S tovarišem Kardeljem smo izgubili velikega človeka, komunista, revolucionarja, učitelja delavskega razreda, ki je oral ledino sveta s svojimi naprednimi velikimi idejami. Izgubili smo človeka, katerega svetal spomin ne bo nikoli ugasnil med slovenskim delovnim ljudstvom. Spoznal sem ga še kot učite-Ijiščnika, takrat je bil še mlad, a že ves predan napredni miselnosti. Kasneje sva se srečala še nekajkrat, posebno ko si je zamislil svojo Ljudsko pravico, ki mi jo je zaupat v izdajanje in urejanje, ker sem takrat živel v Prekmurju. Te Ljudske pravice se je zelo veselil in je leto dni izhajala kot tako rekoč legalni delavski list, dokler je niso zatrli.
Po vojni sva se pogosto srečevala, saj sva bila oba poslanca v zvezni skupščini, skupaj smo se vozili v Beograd, tam pa smo se videvali bodisi v klopen bodisi na hodniku in se pogovarjali. Zanimal se je za kulturo in sploh je bil ustvarjalno radoveden tudi kot usmerjevalecčloveške zavesti. Po osmih letih aktivnega političnega dela sem ga zaprosil, naj me oprostijo nadaljnjega političnega dela, da bi se posvetil samo pisanju. To željo mi je odobril in od takrat naprej sem res lahko samo pisateljeval.
Tudi kasneje sva se še večkrat srečala in vedno se je za vse zanimal, po vsem vprašal. Bil je neverjeten človek z vso svojo širino, znal je človeka oceniti in ga poslušati, potem pa svoje mnenje povedati s tako doslednostjo in popolnostjo, da ni bilo mogoče ugovarjati.
'-----------------1____________________________________________J
Brez bojazljivega spoštovanja pred okamnelimi dogmami
Stični obiskalo tovariša Kardelja in ga naprosilo za pokrovitel jstvq_ nad VI. taborom pevskih zborov.
Bila bi to sicer še ena obremenitev že tako preobremenjenega snovalca in ustvarjalca, a storili smo to v prepričanju, da bomo v njegov prenatrpani in odgovorni delovni dan vnesli nekaj vedrine in lepote. Na drugi strani pa smo storili to zato, ker nam je bilo dobro znano, da je tovariš Kardelj velik ljubitelj lepega petja in pesmi, posebno slovenskih narodnih; da je bil tudi sam več let aktiven pevec v »Delavskem pevskem zboru Ivan Cankar« v Ljubljani; in da ima doma morda eno najbogatejših zbirk gramofonskih plošč, ki jih posebno pogosto posluša; da je častni predsednik Partizanskega pevskega zbora; da se rad razvedri v ubrani pevski družbi, ki ji kdaj pa kdaj tudi sam dirigira; da z velikim zanimanjem spremlja razvoj našega zborovskega ljubiteljstva, ki ga visoko vrednoti zavoljo njegovega vzgojnega in splošnega kulturnega in političnega pomena.
Naši prošnji je ugodil z velikim veseljem, vendar s pridržkom, da se bo tabora mogel udeležiti le v primeru, če ga ne bodo zadržale kakšne nujne državniške ali politične dolžnosti. Zato je iz previdnosti določil za slavnostnega
stati glavni vir za usposabljanje ljudi in kadrov na vseh področjih našega glasbenega življenja. Kadrov ni mogoče dobiti samo s šolami. Glavno sredstvo, da pridemo do kadrov v glasbi in v glasbenih ustanovah, je prav v angažiranju najširših plasti. In pri tem so zbori pomembno sredstvo. Veseli me zato, da je zborovska pesem na Slovenskem spet dobila tisto mesto, ki ga je imela nekdaj in ki ga mora imeti v kulturi slovenskega naroda.
Ljudska pesem vedno povezuje narode po vsem svetu, saj je najelementarnejši izraz duše, način življenja in teženj vsakega ljudstva. Pri velikih narodih seje ta elementarna vloga ljudske pesmi sicer prej izgubila kot pri malih narodih, ki so se morali boriti za svoj obstoj. Za nas Slovence je bila pesem še posebej orožje boja za nacionalni obstoj in v tem je tudi njena nezadržna emocionalna moč povezovanja med ljudmi.
In naj za konec priznam še to, da nisem samo prijatelj pesmi, ampak da sem vselej rad pel in da še zdaj rad pojem, včasih pa tudi celo dirigiram.«
Na žalni seji Slovenske akademije znanosti in umetnosti je govoril o Edvardu Kardelju, častnem članu te akademije od 1949. leta, predsednik Janez Milčinski.
»Danes lahko z občudovanjem ugotovimo, kako odločilen delež je naš pokojni častni član prispeval k revolucionarnim spremembam v naši družbi in v nas samih. Z obžalovanjem se-zavedamo, da je ugasnil daljnovidni duh, ki nas je tolikokrat presenečal s smelimi zamislimi, ki smo jih sprejemali kot vizijo prihodnosti, pa smo še samo doživeli njihovo uresničenje in — iskreno prepričani, ne da bi se prav zavedali kdaj — sami z vsem zanosom, ki ga zmoremo, sodelovali pri njihovem uresničevanju, tako kot da bi bile zamisli prav naše lastne.
Ko je zadnji leti Edvard Kardelj, zavedajoč se mračne perspektive svojega zdravja in življenja, ne da bi se bil pustil streti ob bolezni, hotel povedati in napisati vsaj nekaj tistega, kar mu je dozorelo v njegovem neutrudnem ustvarjalnem duhu, nam je zapustil bogat in zahteven kažipot. Na nas je, da gremo naprej po
Filip Kumbatovič-Kalan
V dneh žalovanja je preko radia Ljubljana spregovoril o pokojniku tudi.Filip Kumbatovič-Kalan:
»Poudaril bi rad, da s smrtjo tovariša Kardelja nismo izgubili le velikega državnika in misleca, ampak tudi enega izmed spodbujevalcev kulturnega življenja pri nas. Naj povem samo naslednji primer.
Dolgotrajna kriza okrog narodnega vprašanja pri Slovencih je trajala pravzaprav skozi vsa trideseta leta. In Sperans, ta Kardeljeva knjiga o razvoju slovenskega narodnostnega vprašanja, je izšla prav v tistem usodnem letu, ko je bila najhujša, čeprav javno ne priznana kriza med levičarji, posebno na univerzi in med intelektualci. Bil je to čas, ko se je vojna že začela, pa diplomatska igra Hitler-Stalin, napad na Finsko, razdelitev Poljske med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Vse to je marsikje povzročalo nekatere motnje v analiziranju svetovnega položaja. Če takrat ne bi bilo Speransa, ki je dal ne le analizo zgodovine našega razvoja, ampak tudi popolnoma realno ak-
začrtani poti in da zamisli, ki nam jih je Kardelj zapustil kot dediščino, razvijamo naprej; da nas njegove besede spominjajo naših nalog in naše odgovornosti. Edvard Kardelj je izpolnil obljubo, ki jo je pred tolikimi leti dal na povabilo predsednika Franceta Kidriča.
»Ko vam izročam diplomo, ki poudarja, da ste zaslužni za našo osvobodilno borbo, politiko in družbeno vedo, vas prosim, da svoje akademijske pravice čim pogosteje uporabljate.« Odvrnil je z besedami: »Srečen sem, da bom lahko sodeloval pri njenem delu«.
Pri tem ne mislim samo na zanimanje za delo in vlogo naše in drugih jugoslovanskih akademij, ki ga je pokojni Kardelj brez pridržkov izkazal ob mnogih priložnostih, mislim predvsem na široka področja, ki jih je s svojimi zamislimi odprl znanstvenemu raziskovanju in jih s tem postavil v ožji krog akademijskih nalog. V mislih imam hkrati možnosti in razvoj, ki smo jih doživeli v znanosti nasploh in v akademijah posebej ...
tualno analizo tega, kaj nas čaka in kako naj se vedemo, se bržčas tudi kulturno življenje med 1941 in 1945 ne bi razvijalo tako, kot se je, in to niti v vojski niti v brigadah pa tudi ne na osvobojenem ozemlju z vsemi razvejanimi institucijami, ki so takrat nastajale. Rad bi poudaril še nekaj, kar je za revolucionarja nenavadno: to ni le Kardeljeva izredno sposobnost za analizo, za historično in za aktualno analizo kulturnega življenja, pač pa njegova nenavadna potrpežljivost pri urejanju teh problemov. Tu sta s Kidričem, ki je bil povsem drugačen, izredno harmonično sodelovala, kar smo tudi vsi čutili.«
Kumbatovič, ki je bil v času NOB direktor slovenskega gledališča na osvobojenem ozemlju, je dejal, »da je prav v neizmernem zaupanju tovariša Krištofa v množice, v ljudstvo, v vse to, kar ni samo posameznik, tisto ozadje«, brez katerega njemu nikoli ne bi uspelo pritegniti toliko mlajšega kadra, da so lahko napravili čisto pravo gledališko šolo, ki je bila že zasnova bodoče Akademije v Ljubljani.
r --------------------------------------n\
Knjižnica naj nosi njegovo ime
Udeleženci žalne seje v Celju so predlagali samoupravnim organom osrednje mestne knjižnice, naj poimenujejo svojo ustanovo po Edvardu Kardelju. Njegovo ime naj bi nosil tudi eden osrednjih mestnih trgov.
V_______________________________________J
Sperans nas je navdihoval in vodil
»Razen tega je bil Kardelj znan kot človek odprtih in globoko človeških stališč do novih problemov v razvoju socialističnih procesov. Tako bi rad izrazil svoje spoštovanje do tako velike osebnosti, kakršna je bil Edvard Kardelj, ki je s svojo smrtjo zapustil veliko praznino, katero bodo — o tem sem prepričan — zapolnili jugoslovanski komunisti s 'svojo ustvarjalno pobudo — ter se tako najbolje oddolžili delu tega velikega revolucionarja.«
Dolores Ibarruri:
Predsednica Komunistične partije Španije Dolores Ibarruri La Pa-sionaria je izjavila, da je »z globoko bolečino sprejela novico o smrti tovariša Edvarda Kardelja, enega najpomembnejših voditeljev Zveze komunistov Jugoslavije in jugoslovanskih narodov«. Legendarna španska komunistka je poudarila, da so »revolucionarna borba in teoretične zmogljivosti Edvarda Kardelja lahko za zgled vsem tistim revolucionarjem v svetu, ki se bojujejo za demokracijo in socializem. Mi, španski komunisti,« je nadaljevala La Pasionaria, ko je dejala, da ima Edvarda Kardelja za eno največji figur mednarodnega komunističnega gibanja, »ne bomo nikoli pozabili tistega stalnega prijateljstva, skrbi in solidarnosti, ki jih je Edvard Kardelj namenjal španskemu ljudstvu v njegovem boju za svobodo in demokracijo. Naše prijateljstvo z jugoslovanskimi tovariši ima globoke korenine.« Dolores Ibarruri je poudarila, da je Kardeljeva smrt velika izguba ne le za Jugoslavijo, marveč za vse mednarodno delavsko gibanje, potem pa je dejala, da pošilja družini Edvarda Kardelja in jugoslovanskim narodom izraze svojega »globokega sožalja ob smrti tako dragega in čudovitega tovariša.«
Sergio Coloni:
Predsednik deželne vlade Furlanije-Julijske krajine Sergio Coloni je izjavil, da je »smrt Edvarda Kardelja močno odjeknila« v tej pokrajini, kar je »logično in razumljivo, saj je splošna žalost v vsem svetu zajela tudi našo pokrajino, ki tesno sodeluje z republiko Slovenijo«. Coloni je poudaril vlogo Edvarda Kardelja v zagotavljanju »današnjega položaja Jugoslavije ter ustvarjanju resnično prijateljskih odnosov z Italijo«. Demokrščanski politik je nadaljeval, da je »Kardelj, kot vsi veliki državniki in misleci, znal gledati naprej, daleč naprej, samo da bi povedel narode svoje dežele po pravi poti. Neodvisnost Jugoslavije je bila v osnovi njegove koncepcije, kazala se je v izvirnosti samoupravljanja, medtem ko je neuvrščenost postala prvi pogoj za njeno mednarodno sodelovanje.« Na koncu je Sergio Coloni poudaril Kardeljevo stališče do manjšin, katere je imel za vir mednarodnega sodelovanja.
Norodom Sihanuk:
Norodom Sihanuk je poslal soprogi Edvarda Kardelja brzojavko, v kateri piše: »Z največjo žalostjo sva soproga in jaz zvedela, da je umrl vaš soprog, veliki jugoslovanski rodoljub, eminentni državnik in najbližji vojni tovariš in sodelavec silno spoštovanega in ljubljenega predsednika vaše slavne dežele, maršala Josipa Broza Tita— njegova ekscelenca Edvard Kardelj. V teh bolestnih okoliščinah nama dovolite, gospa, da izraziva najino globoko sožalje in da z velikim spoštovanjem ohraniva svetli spomin na njegovo ekscelenco Edvarda Kardelja, velikega in zvestega prijatelja kamboškega ljudstva.«
Sanjiva Redi:
Indijski predsednik Sanjiva Redi izraža v sožalni brzojavki predsedniku Titu iskreno sožalje ob smrti Edvarda Kardelja, »velikega sina Jugoslavije in člana predsedstva SFRJ«.
Edward Gierek:
Edvvard Gierek, prvi sekretar centralnega komiteja PZDP, je poslal predsedniku Titu sožalno brzojavko, v kateri pravi, da so »jugoslovanski narodi izgubili z osebnostjo tovariša Edvarda Kardelja pomembnega partijskega in državnega voditelja, politika in teoretika, enega izmed ustvarjalcev SFRJ. Poljsko ljudstvo se poslavlja od njega kot od pomembnega predstavnika poljsko-jugoslovanskega prijateljstva.«
Janos Kadar:
»Prvi sekretar madžarske delavske partije Janos Kadar in predsednik madžarske vlade Pal Losonczky sta poslala predsedniku Titu naslednjo brzojavko: »Globoko nas je pretresla novica o smrti Edvarda Kardelja, člana predsedstva CK ZKJ- in predsedstva SFRJ. Tovariš Edvard Kardelj je dobil velika priznanja za svoje aktivno sodelovanje v borbi velikih razsežnosti, za socialistično preobrazbo svoje dežele. Med naprednimi ljudmi sveta, ki se bojujejo za mir in mednarodno varnost, si je pridobil veliko spoštovanje. V osebnosti tovariša Edvarda Kardelja je naše ljudstvo spoštovalo voditelja, ki si je dosledno prizadeval za mnogostransko sodelovanje med LR Madžarsko in SFRJ. Novica o njegovi smrti je vredna globokega sožalja, katero je izzvala med madžarskimi komunisti in v javnosti. Tovariš predsednik, sprejmite naše iskreno sožalje in ga prenesite jugoslovanskim partijskim in državnim voditeljem ter pokojnikovi soprogi in družini.«
Jaser Arafat:
Predsednik izvršnega odbora PLO Jaser Arafat je poslal predsedniku Titu brzojavko, v kateri pravi: »Tovariš Tito, z globoko žalostjo smo sprejeli novico o smrti tovariša Edvarda Kardelja. Zavedam se, kako težka je bolečina, katero izzove odhod tovarišev revolucionarjev v času, ko smo potrebni njihove modrosti in izkušenj. Dovolite mi, da v imenu svojih tovarišev, članov PLO, vseh pripadnikov arabskega ljudstva Palestine in v svojem imenu izrazim sožalje prijateljskim jugoslovanskim narodom, vsem tovarišem v ZKJ in vam osebno.«
CK KPČ:
CK KP Češkoslovaške je poslal naslednjo sožalno brzojavko: »Dragi tovariši, z veliko žalostjo smo sprejeli novico o smrti člana predsedstva CK ZKJ in člana predsedstva SFRJ tovariša Edvarda Kardelja. Z osebnostjo tovariša Kardelja je odšel dolgoletni član vodstva ZKJ, revolucionar, ki je vse svoje sile posvetil v prid partije in za blaginjo jugoslovanskih narodov, boju proti fašizmu, za svobodo jugoslovanskih narodov in za razvoj socialistične Jugoslavije. Češkoslovaški komunisti in delovni ljude se s spoštovanjem spominjajo njegovega osebnega prispevka v poglabljanju prijateljstva in sodelovanja med našima partijama in državama. Večna slava njegovemu spominu!«
Francois Mitterrand:
Prvi sekretar socialistične partije Francije Franfois Mitterrand piše v sožalni brzojavki predsedstvu ČK ZKJ, da Kardeljeva smrt »hudo prizadeva vse tiste, ki so v Jugoslaviji in Franciji cenili prispevek našega tovariša Kardelja v definiranju samoupravnega socializma, za katerega se borimo.«
Zapela	»Takih kot si ti, je malo, Janez!«
je harmonika
Težko pričakovan, povsod dobrodošel — ne samo kot gost
Marija Pečnik, gostilničarka »Pri Jurju« v Skaručni, je Edvarda Kardelja spoznala pred 15 leti:
»Ja, dolgo je že tega, pa se še prav dobro spominjam. Pred našo hišo se je ustavil strašansko »nobl« avto, takšnih je takraf malo peljalo skozi našo vas. Kar strmeli smo, kdo bo prišel ven. V točilnico je stopil Kardeljev spremljevalec in se malo razgledal — pohvalil je moje nageljne, res so bili lepi, kar kipeli so iz lončkov. Ko mi je povedal, kdo čaka v avtu, sem mu rekla, naj kar vzame nekaj cvetov in jih odnese tovarišici Pepei.
»So pa že tako lepi, da jih lahko kar sami izročite«, je odvrnil, »in sem jih res nesla. Veste, sem že take sorte, da mi ni nič nerodno!«
Kardelj je izstopil, mi dal roko in malo sva pokramljala. Časa ni imel, obljubil pa je, da se bo še oglasil. In se je, vseh 15 let je hodil k nam. Zadnjič sem mu lahko postregla lani, jeseni je bilo. Največkrat si je zaželel domačo šunko, pa pečenice je imel rad...«
Ko pa je Marija pripovedovala, kakšno veselje mu je pripra-
vila z jabolčno potico, se ji je kar smejalo.
»Oba s Pepco sta bila tako prijazna, domača človeka. O vsem si se lahko pomenil z njima, znala sta prisluhniti — s Pepco sva se še posebno razumeli, kar k sebi me je hotela vzeti, da bi gospodinjila. Edvard Kardelj je bil pa takšen gost, da malo takšnih. Z vsem je bil zadovoljen, z našimi gosti se je vedno dobro razumel, pa k nam nikdar ni zahajala kakšna »gospoda«. Kar pridružil se je pogovoru in takoj ga je vsaka družba sprejela za svojega. Tudi za pijačo jim je rad dal in zapel z njimi — rad in dobro je pel. Enkrat je bil pri nas prav takrat, ko je prišel Lahajnarjev iz Polja s svojo harmoniko — pa mu je vzel »meh« in ga raztegnil... Takoj je vsa druščina pritegnila tisti stari, »Na planincah«.
Planince je res ljubil, največkrat se je oglasil, ko se je vračal s Krvavca, če na drugega ne, na kavo je gotovo prišel.
Pri Jurju imajo zdaj Kardeljevo sliko, Mariji se bo še dolgo časa rosilo oko, ko se bo ob njej spominjala svojega najljubšega gosta.
V Tacnu je bila 9. junija 1939 vsedržavna partijska konferenca, ki jo je vodil predsednik KPJ Josip Broz Tito, med organizatorji pa je bil tudi Edvard Kardelj. V največji tajnosti so se zbrali v hiši Ivana Novaka-Očka in njegovega brata Miha, narodnega heroja, za katerega zgodovinske knjige trde, da je sprožil prvi partizanski strel.
Prav tega dne se je okoli devete ure zvečer vračal domov Janez Krmelj, sosed Novakovih. Za čevljarja se je učil,- pa je moral, kot pač vsak vajenec, še pospravljati delavnico. Tik pred hišo ga je zaustavila straža. Janez se dobro spomni, da je bil med stražarji visok mož. Seveda se vajenec ni zavedal, kaj se je tistega zgodovinskega dne dogajalo v sosedovi hiši. To mu je lani, ob 30-letnici Rašice povedal Edvard Kardelj.
»Ko je bil ob jubileju naše delovne organizacije pri nas na obisku tovariš Kardelj, je želel spoznati najstarejšega člana našega kolektiva«, se spominja Janez Krmelj, ki opravlja delo in naloge vzdrževalca strojev v Rašici. »Pripeljali so me k njemu. Ko sem mu povedal, da sem to jaz, je razširil roke in dejal: »Malo je takih, ki bi toliko časa
vzdržali v eni tovarni!« V krajšem razgovoru sem mu povedal, da sem doma blizu njegovega rojstnega doma in da je bila vsedržavna partijska konferenca v hiši mojega soseda. In ko sem mu
pripovedoval o mojih doživljajih s stražo, mi je Kardelj povedal, da je bil tisti visoki mož najverjetneje Franc Leskošek-Luka.«
Janez je zajokal. Ob jubileju Rašice je šele spoznal Kardelja, a
je le-ta nanj napravil veličasten vtis. Čeprav ni prebral nobene njegove knjige in čeprav ga je .spoznal šele pred kratkim, pa ve, da je današnja Jugoslavija tudi njegovo delo...
Ob 30-letnici Rašice so delavci zaustavili stroje, da bi prisluhnili Edvardu Kardelju. V torek so jih zaustavili,	»Takih je pa malo, kot si ti, Janez!« je vzkliknil Edvard Kardelj, ko so mu ob 30-letnici Rašice predstavili
da bi se nemo poslovili od njega...	njenega najstarejšega delavca Janeza Krmelja.
Ljudi je ločil le po delu in poštenju
Edvard Kardelj je vedno ljubil naravo, predvsem hribe — najraje pa je zahajal v Bohinjski kot. V pobočja, ki se iz Bohinjske Bistrice pno proti Jelovici, se je zadnja leta zaraslo naselje ljubkih hišic in med enim številnih obiskov v Bohinju je voznik tovarišu Kardelju omenil, da tu živi njegova sestra.
Tako se je začelo eno številnih prijateljstev — saj s komerkoli je Kardelj spregovoril nekaj besed, vsak je imel občutek, da je to mož, ki ga razume in mu je naklonjen.
Marica Ravnik, po domače se pravi hiši »pri Ferbarju«, se prvega srečanja z njim takole spominja:
»Pet let bo tega, ko je vstopil moj brat in dejal, da je pripeljal tovariša Kardelja in tovarišico Pepco. Pa menda ja ne k nam,
sem komajda izdavila. Tak visok obisk v skromno hišo, ko bi vsaj prej vedela... Ko sta vstopila, sploh nisem vedela, kako naj jima rečem — vem le, da mi je ušlo in sem tovarišici Pepci rekla gospa.«
»In to vi«, se mi je zasmejala, »dajte no, pa še v partizanih smo bili vsi...«! Ponudila sem jima domač brinjevec in pol je šlo v kozarce.pol pa mimo, tako so se mi od zadrege tresle roke.
Zadrega je kar brž minila, nekaj besed in že se mi je zdelo, da se dolgo poznamo. Kardelj je razložil, da se je vozil mimo in občudoval, kako Bohinj raste. Zanimalo ga je, kakšni ljudje so to, od kod jim takšne hiše, kako pridni morajo biti, da so toliko ustvarili...
Tako se je naše poznanstvo začelo. Večkrat nas je obiskal in
prijateljski stik, ki ga je znal tako hitro ustvariti, se je poglabljal. Tako sproščeno se je znal meniti, vse ga je zanimalo... Predvsem je cenil ljudi s pridnimi rokami — in jih tudi takoj spoznal. Večkrat sem videla, da le malo poklepeta z nekom in že ve, kakšen je ta človek. Delo in poštenje pa je tudi vse, po čemer je razlikoval ljudi.
Saj ne vem, kolikokrat je bil pri nas —- vem pa, da je vedno prišel kot k domačim in tudi mi smo ga vedno tako sprejeli. Z možem sta sedla k mizi, s Pepco sva se pa vrteli bolj po kuhinji. Večkrat je pripeljal s seboj vnuke, ki radi smučajo. Katka in moja vnukinja Sandra sta postali prav dobri prijateljici. Katka sploh ni hotela v smučarski tečaj — le k nam, k Sandri. Skoraj bi pozabila, da ima njen dedek prav
takrat rojstni dan. Ko pa smo ji povedali, kako si želi, da bi bila pri njem, bi je nihče več ne zadržal. To je bila ljubezen — tovariš Kardelj je hodil z vnuki na smučišče, jih snemal... Vabil nas je, naj ga enkrat obiščemo in si ogledamo filme. Odlašali smo, odlašali, saj nihče ni pomislil, da nas bo ta tako radoživ, vesel človek, poln volje do življenja tako kmalu zapustil. Televizije sploh ne upam več gledati, saj mi solze že tako kar same pridejo v oči...«
Mož, Franci Ravnik, je Marico malo pomiril in raje sam nadaljeval: »Strašno nas je vse prizadelo. Že tako joka vsa domovina, mi smo ga pa še tako dobro poznali. Enkratna osebnost je bil Edvard Kardelj, vesel, vedno pripravljen na šalo — posebno Gorenjce si je rad privoščil. Za
družbo je njegova smrt gotovo neizmerna izguba, midva pa sva k temu izgubila še dobrega prijatelja. Rad je prišel k meni, da si je malo oddahnil od dela in življenja, ki je bilo polno sestankov, protokola... Tu smo pa sedliza mizo, se pomenili, prav rad je zapel. Večkrat smo se sprehodili po okoliških hribih, nabirali teloh — in kako se je za vse zanimal, za kmeta, delavca, kako gospodarita, živita, kaj je z bohinjskimi pašniki, sirarstvom. Spoznal se je pa tudi na vse, ogromno je bral, vedel... Z ženo sva bila oba v partizanih in takoj se je spomnil najinih imen. Kar ni nama šlo v glavo, od kod, pa je nekoč prebral drobno knjižico o partizanski ambulanti E-4G in se spomnil, da sva omenjena v njej.
Enkrat je pohvalil našo mizo
in povedal sem mu, da jo izdelujemo v našem obratu LIP. Takoj ga je zanimalo, kakšna tovarna je to, kako dela — pa sva se odpravila proti njej. Med sprehodom in pomenkom se na spremstvo še spomnila nisva, kar sama sva se znašla pri vratarju. Tovariš Kardelj si je ogledal proizvodnjo in tudi z delavci se je pogovarjal kot s starimi znanci. Zanimalo ga je, kako žive, koliko zaslužijo, kako shajajo s tem, kaj si želijo, kaj jih moti. Pričakoval bi, da bodo ljudje pred takšno osebnostjo zadržani — kje pa, nekaj je bilo v njem, kar je človeka prisililo, da se odkrije, sprosti, izpove...«
Marica in Franci sta pomolčala — le Marica je še bolj za sebe vzdihovala: »Kaj misliš, bodo vnučki še prišli k nam...?«
Poročila o poslovanju samoupravnih interesnih skupnosti
materialne proizvodnje v dejavnosti prometa in zvez
Republiški odbor sindikata delavcev prometa in zvez je s svojo aktivnostjo na podlagi zaključkov seminarjev RS ZS Slovenije, ki so bili od 9. do 13. januarja 1979. leta, zagotovil, da so samoupravne interesne skupnosti materialne proizvodnje v dejavnosti prometa in zvez pripravile za uporabnike poročilo o uresničevanju svojega programa v letu 1978, ob tem pa tudi o planiranih in dejansko porabljenih sredstvih za uresničevanje tega programa. S temi poročili seznanjajo samoupravne interesne skupnosti dejavnosti prometa in zvez delavce v TOZD in druge občane, ki obenem z analizo gospodarjenja v letu 1978 obravnavajo tudi uresničevanje svojih interesov v samoupravnih interesnih skupnostih.
Ljubljana, 9. 2. 1979.
POROČILO
o poslovanju SIS za železniški in luški promet SR Slovenije v letu 1978
Samoupravna interesna skupnost za železniški in luški promet SR Slovenije, ki je bila ustanovljena leta 1974 kot prva SIS na področju materialne proizvodnje v Jugoslaviji, se je takoj po ustanovitvi spoprijela z izredno težkimi vprašanji, povezanimi z razvojem in pogoji poslovanja ŽG Ljubljana in Luke Koper.
V letu 1976 je skupnost od sprejemanja družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1976—1980 sprejela programa razvoja železniških in luških zmogljivosti za to srednjeročno obdobje. S »Samoupravnim sporazumom o temeljih plana razvoja železniških zmogljivosti za obdobje 1976—1980« so se TOZD gospodarstva dogovorile tudi za združevanje sredstev za financiranje razvoja programa železnice po stopnji 3,2 % od osnove, od katere se plačuje davek iz dohodka TOZD, s samoupravnim sporazumom o temeljih plana razvoja luških zmogljivosti za obdobje 1976—1980 pa za združevanje sredstev po stopnji 0,5 % od enake osnove za razvoj Luke Koper.
Tudi reševanja gospodarskega položaja železnice po samoupravni poti se je lotila skupnost že takoj po ustanovitvi. Za leti 1974 in 1975 so TOZD gospodarstva, članice skupnosti s podpisom samoupravnih sporazumov pokrile izpadle transportne dohodke ŽG — ŽTP Ljubljana. V letu 1976 je bila sprejeta rešitev gospodarskega položaja ŽG — ŽTP Ljubljana za celotno srednjeročno obdobje 1976—1980; po tej rešitvi prispevajo uporabniki storitev TOZD ŽG — ŽTP Ljubljana prek samoupravnih sporazumov del svojega prihodka kot nadomestilo (kompenzacijo) stroškov železniške infrastrukture, prihodki iz prevoznih cen pa pokrivajo le razliko do skupnih stroškov reprodukcije. Po samoupravnem sporazumu o združevanju sredstev v letih 1976—1980 za pokrivanje dela stroškov infrastrukture ŽTP Ljubljana združujejo TOZD — uporabniki železniških storitev sredstva po stopnji 3,7 %, večji uporabniki pa še dodatno po stopnji 1,3 % od osnove za obračun davka iz dohodka TOZD. V pokrivanje stroškov infrastrukture so usmerjena še.sredstva, ki se po že omenjenem samoupravnem sporazumu združujejo po stopnji 3,2%.
S tem je skupnost uresničila tudi določilo družbenega dogovora o ekonomskih in drugih ukrepih, s katerimi bodo železnici zagotovljeni normalni pogoji gospodarjenja, ki je
bil sprejet sredi leta 1977 za področje Jugoslavije kot celote.
Na podlagi samoupravnih sporazumov, za nepodpisnike sporazumov pa na podlagi kasneje sprejetih ustreznih zakonov so članice SIS v letih 1976, 1977 in 1978 združile v skupnosti in prek nje nakazale ŽG — ŽTP Ljubljana naslednja sredstva:
v mio din
Leto 1976:
—	dogovorjena kompenzacija	913
—	realizacija (poračun) za	leto 1975	450
—	realizacija za leto 1976	304
—	primanjkljaj	609
Iz priliva 450 + 304 = 754miodin je bil najprej pokrit izpad transportnih dohodkov iz leta 1975 (v letu 1975 za pokritje izpada tega leta ni pritekel niti dinar). Tako je v letu 1976 ostalo nepokritih 913 — 304 = 609 mio din. Zaradi bilančnega pokritja je ŽG — ŽTP Ljubljana izdalo samoupravni interesni skupnosti fakturo za celotni znesek dogovorjene kompenzacije, ki je bila v celoti realizirana šele v letu 1977.
v mio din
Leto 1977:
—	dogovorjena kompenzacija	1.096
—	realizacija (poračun)
za leto 1976	576
—	realizacija za leto 1977	762
—	kumulativni primanjkljaj
do konca leta 1977	367
Za razliko nepokritih stroškov infrastrukture v letu 1977 je samoupravna interesna skupnost izdala ŽG — ŽTP Ljubljana menico, avalirano pri Ljubljanski banki, ki je bila pokrita že takoj v začetku leta 1978, delno pa so bila za premostitev zakasnelega dotoka uporabljena sredstva nekdanjega državnega kapitala.
v mio din
Leto 1978:
—	dogovorjena kompenzacija	1.469
—	skupni dotok v letu 1978	1.861
od tega poraba za:
—	poračun leta 1977	367
—	kompenzacijo leta 1978	1.469
—	še nerazporejena razlika	25
Kot sledi iz pregleda, so sredstva za pokrivanje dogovorjene kompenzacije sprva do-
tekala sicer neredno in z velikimi zakasnitvami, vendar pomeni rešitev, ki je bila sprejeta za srednjeročno obdobje 1976—1980, bistven premik pri zagotavljanju normalnih pogojev gospodarjenja železnice, saj so s tekočim kompenziranjem stroškov infrastrukture zagotovljeni TOZD ŽG — ŽTP Ljubljana vnaprej znani pogoji poslovanja in s tem prvič uveljavljeni tudi dohodkovni odnosi med delavci na železnici in uporabniki njihovih storitev v skladu z določili ustave in zakona o združenem delu. Dogovorjena rešitev je v veliki meri odpravila pomanjkljivosti prejšnjega obdobja, ki so se kazale v vsakokratnem kasnejšem reševanju gospodarskega položaja železnice in v destimulativnem vplivu na racionalno gospodarjenje. Ta rešitev je spodbudila velika prizadevanja delavcev na železnici za čim boljše rezultate poslovanja ter je podlaga za nove poslovne ukrepe na železnici in za njeno prilagajanje potrebam uporabnikov. Ta prizadevanja se kažejo predvsem v velikem povečanju obsega dela v notranjem blagovnem prometu ŽG Ljubljana, ki je posledica realizacije posebnih akcijskih programov (denimo akcije za prevoz blaga po načinu »nočni skok«, kombinirani prevoz cementa po železnici in cesti s silokontejnerji, prevoz blaga v kontejnerjih, prevoz blaga na paletah, prevoz cestnih vozil po železnici in druge, ki vse uresničujejo tudi zastavljeno prometno politiko, posebej pa še politiko pospešenega razvoja integralnega transporta). Indeksi tega povečanja v zadnjih letih znašajo:
1976/1975	105,5
1977/1976	108,5
1978/1977	106,9
V zadnjem obdobju se nenehno dviga tudi kvaliteta dela. Primerjava nekaterih kazalcev leta 1978 z letom 1977 kaže naslednjo podobo:
1978 1977 Indeks
Zamude vlakov v minutah na 100 km
—	potniški promet	2,4	2,4	100,0
—	blagovni promet	10,2	12,0	85,0
Poprečna komercialna hitrost vlakov v km/h
—	potniški promet	50,4	49,9	101,0
—	blagovni promet	29,7	29,2	101,7
Tudi varnost v železniškem prometu se nenehoma izboljšuje. Izrednih dogodkov pri vlakih je bilo v letu 1978 za 19 primerov (15 %) manj kot v letu 1977, med njimi ni bilo trčenj, bilo pa je več iztirjenj zaradi tehničnih napak na zastarelih vozilih. Mrtvih ali ranjenih, za katere bi bila odgovorna železnica, ni bilo. Še vedno pa je preveč nesreč zaradi krivde drugih (na primer hoja po progi in prek proge na prepovedanih mestih, skakanje na vlak in z vlaka, samomori).
Podatki kažejo, da intenziviranje prizadevanj delavcev na železnici daje pozitivne rezultate, vendar kljub naporom v skupnem seštevku (notranji + mednarodni prevoz) ni bilo dosežen obseg dela, ki je bil predviden z družbenimi plani. Dosežene stopnje rasti so precej za predvidenimi, kar sledi iz naslednjega pregleda:
Rezultati so za ŽG Ljubljana še bolj neugodni, če jih gledamo s stališča podatkov javnega cestnega prometa, ki presega z družbenim planom planirane stopnje rasti, in če bi imeli na voljo tudi podatke o obsegu dela v režijskem ter zasebnem prevozu.
obdobja. Sredstva članic SIS za železniški in luški promet so v tem letu v skladu s sprejetimi razrešitvami gospodarskega položaja ŽG — ŽTP Ljubljana začela dotekati tekoče in v veliki meri so bili nadomeščeni tudi zaostanki iz prejšnjega obdobja. Z domačimi poslovnimi bankami so bili sklenjeni dogovori, po katerih bodo do konca leta 1980 zagotovljena vsa planirana sredstva v višini 1447 mio din. Napredek je bil dosežen tudi pri zagotavljanju sredstev tujih kreditov, saj je bilo v okviru V. posojila MBOR odobrenih ŽG Ljubljana 248 mio din za uporabo v letih 1978,1979 in 1980, v okviru republiške devizne kvote pa je bilo zagotovljenih 360 mio din tujih finančnih kreditov.
Glede na potrebno zagotovitev finančnih sredstev za izpolnitev programa razvoja železniških zmogljivosti za obdobje
1976—1980 na področju infrastrukture, ki je v tem srednjeročnem obdobju opredeljena kot ena izmed prednosti družbenega plana, kaže analiza v januarju 1979. leta naslednjo sliko:
ški in luški promet SR Slovenije, je s sprejetimi dokumenti zagotovljen dotok do vključno 1980. leta.
Pri sredstvih domačih poslovnih bank je od dogovorjenih 1.447miodin doslej zagotovljenih 589miodin, za 632miodin pa izteka postopek združevanja v temeljnih bankah, za 226 mio din pa se je postopek šele začel. Postopki združevanja sredstev so izredno dolgotrajni in zapleteni in jih je potrebno pospešiti, da bi se izognili nepotrebnim zamudam pri izvedbi investicijskih programov.
Izredno kritične pa so razmere pri zagotavljanju sredstev iz tujih kreditov, ko je zaradi izpada teh sredstev predvsem v letih 1976 in 1977, v veliki meri pa tudi v letu 1978 potrebno zagotoviti v letih 1979 in 1980 skupaj 903 + 1282 = 2.185miodin. Od tega zneska je iz naslova V. posojila MBOR že zagotovljenih 182miodin. Razporeditev sredstev tujih finančnih in blagovnih kreditov v republiki Sloveniji za leti 1979 in 1980 še ni znana. Za razvoj železniške infrastrukture bi bilo potrebno zagotoviti iz teh dveh virov skupaj 2.185 — 182 = 2.003 mio din, od tega 90 mio din blagovnih in 1.913 mio din finančnih kreditov.
Prioriteta razvojaželezniške infrastrukture v obdobju 1976—1980 ni opredeljena le v družbenem planu, ampak tudi v drugih dokumentih, sprejetih v širši družbeni skupnosti. Zaostajanje železnice v razvoju, ki je hkrati s pogoji poslovanja v minulem obdobju potisnilo železnico v brezizhoden po-
Fizični obseg dela na železnici		Doseženo		Poprečno 1976—1978	
	1976	1977	1978	družbeni plan	ocena izvršitve
Blagovni prevoz	4,6	0,7	1,0	5,9	2,1
Potniški prevoz	m 10,8	4,2	3,4	0,9	m 1,3
Cesta še nadalje prevzema tovore, ki bi jih morala prevzemati železnica. Poleg akcij ŽG Ljubljana za povečanje obsega dela je tudi skupščina samoupravne interesne skupnosti obravnavala različne aspekte in možnosti, da bi tudi uporabniki železniških storitev čim bolj vplivali na povečanje prevoza po železnici. Pri tej problematiki pa je očitno, da z družbenim dogovorom in z drugimi dokumenti o prometni politiki sprejeti ukrepi še vedno ne vplivajo na delitev dela med posameznimi vejami transporta.
Neustrezno je na področju gospodarjenja železnice urejeno tudi odobravanje potrebnih zvišanj prevoznih cen. Iz leta v leto državni organi odobravajo nižjo raven cen, kot bi bila potrebna, tako da so učinki ukrepov delavcev na železnici za povečanje obsega dela ter za realizacijo poslovanja usmerjeni v pokrivanje negativne razlike zaradi prenizkega dviga prevoznih cen, namesto v zniževanje kompenzacije samoupravne interesne skupnosti.
Izpolnjevanje programa razvoja železniških zmogljivosti je bilo v letu 1978 uspešnejše kot v prvih dveh letih srednjeročnega
v mio din
	Realizacija			Plan		Skupaj
	1976	1977	1978	1979	1980	1976—80
Sredstva članic SIS	191	367	745	580	731	2.614
Tuji krediti	—	124	427	903	1.282	2.736
Od tega:						
— MBOR	—	—	64	93	89	246
— blagovni	—	2	46	45	45	138
— finančni	—	122	317	765	1.148	2.352
Domači krediti			172	128	685	462	1.447
(poslovne banke)					V	
Skupaj:	191	663	1.300	2.168	2.475	6.797
Analiza kaže, da bo potrebno v letih 1979 in 1980 vložiti v infrastrukturo blizu 4.600miodin, da bi izpolnili sprejeti plan.
Kar zadeva sredstva članic SIS za železni-
ložaj, izredno pomembne naloge s stališča družbenih koristi, ki jih železnica sprejema z dokumenti o prometni politiki, ter neposredna odvisnost varnosti železniškega prometa od stopnje modernizacije železnice —
vse to poudarja potrebo po takojšnji zagotovitvi planiranih sredstev za razvoj železnice v letih 1979 in 1980, med njimi tudi sredstev tujih kreditov.
Z uresničevanjem razvojnega programa sedanjega srednjeročnega obdobja narašča delež moderniziranih prog, vendar še vedno čaka precejšnje število progovnih odsekov in ozkih grl na modernizacijo in na zamenjavo zastarelih signalnovarnostnih in telekomunikacijskih naprav. Dokončanje modernizacije na vseh progovnih odsekih in rekonstrukcije preostalih ozkih grl, ki se bo povezovala z začetkom gradnje železniških prog za velike hitrosti, vključenih v sistem evropskih železniških magistral, bo tudi v prihodnje naloga železnice skupaj z najširšo družbeno skupnostjo. Ob tem bo potrebno zagotoviti še sodobne oblike integralnega železniškega transporta, kar vse narekuje, da bo potrebno razvoj železniških zmogljivosti opredeliti kot prioriteto tudi v srednjeročnem družbenem planu za obdobje od 1981 do 1985 ter v dolgoročnem razvoju naše družbe do leta 2000.
Z združevanjem sredstev v samoupravni interesni skupnosti v obdobju od leta 1976 do 1980 za razvoj luške infrastrukture je bila ustvarjena podlaga za obstoj in razvoj Luke Koper. Brez tega stalnega finančnega vira kolektiv Luke Koper ne bi mogel pridobiti niti najpomembnejših obalnih in manipulativnih zmogljivosti, kar bi ob hitrem tehnološkem razvoju v prometni dejavnosti (kontejnerski, Ro-Ro promet) povzročilo velik izpad tovora in pomenilo nevarnost za likvidacijo luke.
V letih od 1976 do 1978 se je nateklo iz združevanja sredstev TOZD gospodarstva za razvoj luške infrastrukture v celoti 205 mio din, po posameznih letih pa
1976	11 mio din
1977	96miodin
1978	98miodin
Ta sredstva so bila namensko že uporabljena za financiranje infrastrukturnih objek-
tov v skupnem znesku 103 mio din (nasipa-vanje in urejanje površin — program L, izkopi bazena III. in refuliranje ankaranske depresije, komunalna in prometna infrastruktura, privezi za remorkerje, rezervoarji za lateks, nasipavanje in asfaltiranje površin — program II., 100-tonska tirna tehtnica). Preostali del sredstev v znesku 102 mio din je že v celoti angažiran za gradnjo obale za sipke tovore, ki je že stekla.
Pri izvajanju investicij po srednjeročnem razvojnem programu za obdobje od 1976 do 1980 je Luka Koper v letih od 1976 do 1980 zaostala zaradi objektivnih težav, tako da bo obdobje 1979—1980 na področju investicij izredno zahtevno. V začetku leta 1979 je že stekla gradnja kontejnerskega terminala v vrednosti 78 mio din, poleg tega pa je predvidena nujna razširitev tirnih kapacitet v Luki Koper ter druge infrastrukturne investicije v skupnem znesku 70miodin. Te investicije bodo financirane deloma iz tekočega priliva združenih sredstev v samoupravno interesno skupnost, deloma pa s sovlaganjem sredstev ŽG Ljubljana. Glede na časovni dotok vseh planiranih sredstev pa bo Luka Koper morala pridobiti premostitvena sredstva ali ustrezno poroštvo, saj je potrebno skoraj vsa sredstva za navedene investicije zagotoviti do polletja 1979. leta.
Po oceni poslovanja v letu 1978 bo Luka Koper sklenila minulo poslovno leto z minimalnim ostankom dohodka, kar je vsekakor uspeh, saj je glede na izgubo v letu 1977 predvidela v planu za leto 1978 izgubo več ko 20 mio din. Ta uspeh je rezultat doslednega uresničevanja sanacijskega programa Luke Koper zlasti pri uveljavljanju notranjih ukrepov (izboljšanje organizacije dela, zmanjšanje števila zaposlenih, zaostrovanje delovne discipline, nizka raven osebnih dohodkov). Luka Koper je v letu 1978 pretovorila 2,130.000 ton, kar je absolutni rekord. Ta fizični obseg prometa pa je dosegla s poprečno 50 manj zaposlenimi delavci v primerjavi z letom 1977, kar pomeni občutno povečanje produktivnosti dela.
Poprečni osebni dohodek je znašal v luški operativi v 1978. letu 5.200din, kar je veliko pod poprečjem osebnih dohodkov v gospodarstvu SR Slovenije, še bolj pa pod poprečjem v panogi prometa in zvez SR Slovenije. Pri tem je potrebno opozoriti, da bi se po sprejetem stališču sindikata delavcev prometa in zvez morali gibati osebni dohodki luških delavcev ob normalnem delovnem učinku zaradi težkega luškega dela za blizu 30% nad republiškim poprečjem osebnih dohodkov v gospodarstvu. Delo luško-tran-sportnega delavca bo potrebno v bodoče ustrezneje vrednotiti, hkrati pa uveljaviti tudi ustreznejše dohodkovne odnose z drugimi partnerji v prometni verigi. Poseben problem predstavlja ureditev osnovnega družbenega standarda za luške delavce, zato bo v bodoče ob infrastrukturnih investicijah potrebno poskrbeti tudi za nujne nastanitvene kapacitete za luške delavce.
Uspešna sanacija Luke Koper bo v bodoče odvisna predvsem od njene hitre tehnološke posodobitve, pri čemer je treba z visoko stopnjo mehaniziranosti zmanjševati delež živega dela in hitro slediti tehnološkemu razvoju v prometni dejavnosti. Le tako bo Luka Koper utrdila svoj položaj kot pretežno mednarodna luka s pomembnim deviznim prilivom.
Zato je potrebno zagotoviti kontinuiteto pri financiranju liiških infrastrukturnih objektov tudi po letu 1980. Obenem bo potrebno zagotoviti tudi sredstva za odplačilo pod neugodnimi pogoji najetih kreditov za gradnjo infrastrukturnih objektov (v skupnem znesku 420miodin) in v 1979. letu 80miodin kvalitetnih sredstev za trajna obratna sredstva, ki jih Luka Koper trenutno nima. Za potrebe tehnološke modernizacije Luke je nujno potrebno (kot je bilo to storjeno za luki Bar in Reka) tudi sprostiti in olajšati uvoz sodobne opreme.
Ljubljana, dne 8. 2. 1979. leta.
SAMOUPRAVNA INTERESNA SKUPNOST ZA ŽELEZNIŠKI IN LUŠKI PROMET SR SLOVENIJE
1
A
POROČILO
o poslovanju SIS PTT prometa SR Slovenije v letu 1978
Na podlagi zakona o SIS za PTT promet so bile v letu 1976 ustanovljene območne SIS PTT prometa ter 30. 6. 1976. leta tudi republiška samoupravna interesna skupnost PTT prometa Slovenije. PTT promet predstavlja dejavnost posebnega družbenega pomena, saj je trajno opravljanje te dejavnosti objektivna nujnost za zadovoljevanje potreb uporabnikov po medsebojnem komuniciranju tako v združenem delu kot med občani. Naraščanje potreb po PTT storitvah in nezadostna razvitost PTT zmogljivosti, da bi
lahko zadovoljila te potrebe, terja tesnejše samoupravno povezovanje med uporabniki PTT storitev in PTT organizacijami kot izvajalci ter skupno reševanje temeljnih vprašanj, zlasti pa programiranje razvoja PTT omrežja in zmogljivosti ter financiranje gradnje teh zmogljivosti. Tako je v samoupravnem sporazumu o ustanovitvi SIS PTT prometa dogovorjeno, da samoupravna interesna skupnost zagotavlja materialne pogoje za uresničevanje sprejetih programov razvoja.
SIS PTT prometa Slovenije je 30. 6. 1976. leta sprejela samoupravni sporazum o temeljih plana razvoja PTT prometa Slovenije za obdobje 1976—1980, v katerem so bili opredeljeni glavni kazalci razvoja PTT prometa v tem obdobju in potrebna investicijska vlaganja v razvoj PTT omrežja ter zmogljivosti obenem s strukturo virov financiranja teh vlaganj. Ocena realizacije glavnih kazalcev v obdobju 1976—1978 je razvidna iz naslednjega tabelarnega pregleda.
DOSEGANJE GLAVNIH KAZALCEV RAZVOJA PTT PROMETA IZ PLANA RAZVOJA PTT PROMETA SLOVENIJE
ZA OBDOBJE 1976—1980 V LETU 1978
	Doseženo v letu 1975	Planirano 1976—1978	Doseženo 1976—1978	Planirano 1976—1980	% doseganja 1976—1978
Obseg PTT storitev (v milij.)					
— poštnih	217	733	712	1.271	97,1
— telegrafskih	33	145	891	271	—
— telefonskih	952	3.661	3.757	6.851	102,6
	stanje 31. 12. 1975	planirano 31. 12. 1978	doseženo 31. 12. 1978 (delna ocena)	planirano 31. 12. 1978	% doseganja 1978
Število pošt, tg in tf (z izpostavami)	449	465	456	483	98,1
Kapacitete končnih telegrafskih central	1.390	2,360	1.920	2.440	81,4
Izkoriščene kapacitete končnih telegrafskih central	1.086	1.539	1.449	1.853	94,2
Kapacitete krajevnih telegrafskih central	132.002	210.510	171.621	255.460	81,5
Telefonski naročniki	104.243	153.736	146.271	191.014	95,1
Število zaposlenih	5.736	6.621	6.333	7.070	95,7
1 telegrafske storitve niso primerljive s planiranimi, ker se je z vključitvijo mednarodne centrale v Zagrebu spremenil način evidentiranja teh storitev.
Iz tabele je razvidno, da zaostajamo z realizacijo planiranih PTT zmogljivosti predvsem pri gradnji telegrafsko-telefonskih priključkov, manjši zaostanek pa je tudi pri vključevanju novih telefonskih naročnikov. Posebej pa je potrebno poudariti, da se je SIS PTT prometa v tem obdobju še posebej zavzemala za pospešen razvoj PTT zmogljivosti na manj razvitih in obmejnih območjih
ter predvsem v akciji, da je potrebno vsaki krajevni skupnosti zagotoviti telefonsko govorilnico.
Kljub zaostanku pri graditvi PTT zmogljivosti pa je bil načrtovani obseg PTT storitev dosežen v globalu, le da je bil doseženi obseg poštnih storitev za načrtovanim, obseg telefonskih storitev pa je zaradi zadovoljivega
vključevanja novih telefonskih naročnikov ter zaradi začetka obratovanja nove mednarodne in tranzitne telefonske centrale v Ljubljani presegel načrtovane storitve.
Planirana sredstva za realizacijo načrtovanih PTT zmogljivosti v samoupravnem sporazumu o temeljih plana razvoja PTT prometa za obdobje 1976—1978 pa so bila realizirana v naslednjem obsegu.
Vrste zmogljivosti	Plan 1976—1978 (cene 1975)	Plan 1976—1978 (tekoče cene)	Izpolnitev 1976—1978 (za leto 1978 ocena)	Indeks
1	2	3	4	4:3
Poštne	200.691	283.586	156.207	/ 55
Telegrafske	32.738	46.015	26.820	58
Telefonske	1,405.162	1,961.252	1,371.551	70
Druge	13.940	21.866	57.444	263
SKUPAJ:	1,652.531	2,312.719	1,612.022	70
Struktura virov financiranja:					
Viri financiranja	Plan 1976—1978 (po cenah 1975)	Plan 1976—1978 (po tekočih cenah)	Izpolnitev 1976—1978 (za leto 1978 ocena)	Struktura	Indeks izpolnitve plana
1	2	3	4	5	4:3
Lastna sredstva	519.069	732.010	488.882	30,3	67
Združena sredstva uporabnikov	402.784	593.184	131.058	8,1	22
Krediti	721.678	974.877	981.903	60,9	101
— poštne hranilnice	249.523	316.507	361.474	22,4	114
— bank	316.600	447.056	291.148	18,1	65
— komercialni	120.280	162.455	305.289	19,0	187
— drugi	35.275	48.859	23.992	1,5	49
Drugi viri	9.000	12.648	10.179	0,6.	89
SKUPAJ:	1,652.531	2,312.719	1,612.022	100,0	70
Kot je razvidno iz tabel, so bili investicijski plani izpolnjeni le 70-odstotno. Glavni vzroki za to so v nedoseganju planiranih virov financiranja, predvsem lastnih sredstev PTT organizacij in združenih sredstev uporabnikov. Planirani obseg lastnih sredstev ni bil dosežen zaradi upadanja akumulativne in reprodukcijske sposobnosti PTT prometa v zadnjih obdobjih. Vzroki so predvsem v prenizki rasti cen PTT storitev, saj so v obdobju 1976—1978 narasle s kumulativnim indeksom 136, medtem ko so v tem obdobju narasle cene PTT opreme in gradbenih objektov s kumulativnim indeksom 163.
Tudi obseg združenih sredstev uporabnikov močno zaostaja za planiranim. Sredstva se zbirajo na podlagi posebnih samouprav-
nih sporazumov po območjih SIS PTT prometa. Pri združevanju sredstev uporabnikov se je namreč pokazalo, da je združevanje teh sredstev dolgotrajnejši in zahtevnejši proces, saj glede na veljavno zakonodajo še niso povsem opredeljene vse možne oblike združevanja. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da je združevanje sredstev v PTT izključno prostovoljno in da je PTT edina dejavnost, ki na tak način združuje sredstva za svoj razvoj. Čeprav so bile nekatere območne samoupravne interesne skupnosti PTT prometa dokaj uspešne pri združevanju sredstev (Maribor, Celje, Murska Sobota, Nova Gorica) je bil izpad planiranih sredstev pri drugih (predvsem v Ljubljani) tolikšen, da je bilo v obdobju 1976—1978 zbranih v Sloveniji le 133,342.000din ali 33% predvidenih sred-
stev za to obdobje po cenah iz leta 1975, s prevrednotenjem plana na tekoče cene pa je odstotek še nižji — le 22 %. Poleg teh sredstev pa so se zbirala sredstva uporabnikov tudi v krajevnih in stanovanjskih skupnostih ter pri nekaterih velikih uporabnikih PTT storitev (JLA); tako zbrana sredstva so znašala v obdobju 1976—1978 približno 60,000.000 din.
Ker niso bili realizirani planirani viri financiranja, smo v letu 1978 soglašali s pobudo za spremembo dogovora o temeljih družbenega plana Slovenije za obdobje 1976—1980, katerega podpisnik bo tudi SIS PTT prometa Slovenije; predlagamo naslednjo spremembo v načrtovani strukturi virov financiranja:
Viri financiranja	Načrtovana struktura 1976—1980	Predlagana sprememba v strukturi 1976—1980
Lastna sredstva	38,6	23,1
Združena sredstva	22,9	10,1
Krediti		
— poštne hranilnice	11,8	15,1
— bank	18,2	34,4
— komercialni	8,0	15,2
Drugi viri	0,5	2,1
SKUPAJ:	100,0	100,0
O predlagani spremembi dogovora o temeljih plana 1976—1980 naj bi razpravljala Skupščina SR Slovenije še v mesecu februarju.
Že v letu 1978 je PTT promet Slovenije izdelal projekcijo razvoja do leta 1985, iz katere je razviden položaj PTT prometa Slovenije in potrebe nadaljnjega razvoja. Iz osnovnih ciljev razvoja, ki jih vsebuje projekcija, bomo izhajali tudi pri izdelavi srednjeročnega plana za obdobje 1981—1985. Priprave na plan sb se že začele.
Ljubljana, 9. 2. 1979
SIS PTT PROMETA SLOVENIJE
POROČILO
o poslovanju republiške skupnosti za ceste v letu 1978
I. Splošno
L Za upravljanje in gospodarjenje z magistralnimi in regionalnimi cestami na območju SR Slovenije je bila na podlagi zakona o javnih cestah (Ur. 1. SRS, št. 51/71) v novembru 1972. leta ustanovljena Republiška skupnost za ceste.
Skupnost ima skupščino, ki jo sestavlja 81 delegatov, in izvršilni odbor, ki ga voli skupščina, sestavlja p^ ga 17 članov.
Delegati v skupščino so bili izvoljeni na podlagi statutarnih določil začasnega statuta in v skladu z ustavnimi amadmaji ustave SR Slovenije iz leta 1971, in sicer:
a)	s področja industrije in rudarstva, kmetijstva in gozdarstva, trgovine, prometa, turizma, organizacij AMZ in znanstvenih institucij prometa — 37 delegatov;
b)	s področja družbenopolitičnih skupnosti in regionalnih skupnosti za ceste — 24 delegatov;
c)	s področja vzdrževanja cest, gradnje cest, projektive in znanstvenih institucij s tega področja — 17 delegatov;
d)	po enega delegata so delegirali: Društvo za ceste SR Slovenije, Zveza gradbenih inženirjev in tehnikov SR Slovenije in Zveza prometnih inženirjev in tehnikov Slovenije.
2. Na območju SR Slovenije je:
1.052 km magistralnih cest 3.730km regionalnih cest
40.8	km AC odsek Vrhnika—Razdrto
50.9	km AC — prva faza, odsek Hoče—Ar-
ja vas.
3. Financiranje (prihodki in poraba) javnih cest je urejeno:
a)	na podlagi že omenjenega zakona o javnih cestah,
b)	za srednjeročno obdobje 1978—1980 še s samoupravnim sporazumom o temeljih plana razvoja magistralnih in regionalnih
cest v SR Sloveniji za obdobje 1976—1980 in
c) z zakonom o združevanju sredstev organizacij združenega dela za financiranje prometne infrastrukture v letih 1976—1980 (Ur. 1. SRS, št. 31/76).
II. Prihodki in poraba (ocena pred zaključnim računom) v letu 1978
1. Prihodki:
(v 000 din)
Vir	Planirani prihodek	Realizirani prihodek	Struktura v odstotkih	Odstotek reaUplan’.
Prispevek za ceste od prodaje pogonskih goriv	875.000	890.984	25,9	101,8
Združena sredstva TOZD	620.000	680.120	19,8	109,7
Cestna taksa:				
— domačih vozil	230.000	228.810	6,7	99,5
— tujih vozil	30.000	32.808	0,9	109,4
Cestnina AC	100.000	102.000	2,8	102,0
Javno posojilo za ceste	387.000	372.426	10,9	96,2
Posojila domačih bank	1,401.101	578.774	16,8	41,3
Posojila tujih bank	226.644	432.711	12,7	190,9
Drugi prihodki	502.680	121.346	3,5	24,1
SKUPAJ:	4,372.425	3,439.983	100,0	78,7
2. Poraba sredstev
(v 000 din)
Namen	Planirani prihodek	Realizirani prihodek	Struktura v odstotkih	Odstotek reaUplan.
Odplačila posojil	448.567	571.500	16,6	127,4
Upravljanje, amortizacija, refundacije, stroški samoupravnih organov RSC in strokovne službe (za SS 69.000 din)	112.572	112.400	3,3	99,9
Redno vzdrževanje	500.973	467.900	13,6	93,4
Investicijsko vzdrževanje	1,800.120	1,245.000	36,2	69,2
Novogradnje	1,359.282	856.700	25,0	63,0
Tekoča rezerva	20.000	20.000	0,6	100,0
Druga poraba (investicijska preddela, odškodnine, bančni stroški, stroški SOP, itd.)	130.911	166.483	4,7	127,2
SKUPAJ:	4,372.425	3,439.983	100,0	78,7
HI. Osnovni podatki rednega vzdrževanja, investicijskega vzdrževanja in novogradenj
1.	Redno vzdrževanje
Redna vzdrževalna dela po pogodbah izvajajo cestna podjetja: Celje, Maribor, Novo mesto, Ljubljana, Kranj, Koper, Nova Gorica in podjetje za vzdrževanje avto cest s sedežem v Ljubljani. Ta dela je v letu 1978 opravljalo 1.044 delavcev, ki je opravilo 1,671.187 izdelavnih ur, vgrajenih je bilo 161.388 kub. m različnih kamnitih materialov in porabljenih 41.709 ton asfaltnih mešanic.
Od skupno 467,4 miodin za redno vzdrževanje je bilo 34,95 % sredstev porabljenih za zimsko vzdrževanje ali za 46,20 % več kot v letu poprej. Soli za posipanje cest je bilo porabljene 19.853 ton ali 53,69 % več kot leta 1977.
2.	Investicijsko vzdrževanje
Rekonstrukcij in okrepitev cestnih teles je bilo izvedenih na 85,9 km, moderniziranih je bilo 125,4 km cest, od tega na manj razvitih območjih 70,8 km. Ob koncu leta 1978 je na območju Slovenije še vedno 1.096 km makadamskih vozišč ali 29,4 %.
V primerjavi s planom so bila dela pri investicijskem vzdrževanju realizirana 69-od-
stotno. Cestna podjetja so plan realizirala 71-odstotno, drugi izvajalci 67-odstotno. Dela so opravili: cestna podjetja 57,45 % in različni drugi izvajalci 42,55 %. Med vzroki za neizpolnjevanje plana naj omenimo le nekatere:. občasna nelikvidnost finančnih sredstev, še vedno prepočasni in zamotani postopki za pridobitev bančnih garancij, soglasij, upravni postopki (lokacije, gradbena dovoljenja), pogoste okvare gradbene mehanizacije, pomanjkanje prevoznih sredstev, vremenske razmere, pomanjkanje bitumna, pomanjkljiva projektna dokumentacija itd.
Kljub omenjenim zadržkom pa je bilo v letu 1978 v primerjavi z letom poprej opravljeno za 31 % več del.
3. Novogradnje
Dela pri novogradnjah so bila glede na plan vrednostno opravljena v višini 63 %. Med vzroki za zaostajanje naj omenimo: nepravočasno izdelani izvedbeni projekti, dolgi postopki pridobivanja lokacijskih in gradbenih dovoljenj, številnih soglasij, garancij in kreditov bank, pomanjkanje finančnih sredstev itd.
V letu 1978 so dela tekla na:
—	odseku avtomobilske ceste Hoče—Arja vas s priključno cesto v Žalcu,
—	odseku avtomobilske ceste Dolgi most—Vrhnika,
—	priključku v Kopru in obalni cesti Koper—Šmarje,
—	Karlovškem mostu, obvoznici, Celovški, Tržaški in Prešernovi cesti v Ljubljani,
—	hitri cesti v Mariboru,
—	na mejnih prehodih v Vrtojbi in Šentilju,
—	na kamionski cesti v Fernetičih.
Skupna vrednost vseh opravljenih del v letu 1978 znaša 856,7miodin.
4. Mostovi
S planom je bilo predvideno, da bi v letu 1978 dokončali dela na 9 mostovih. Ta plan je bil takole izpolnjen:
a)	dograjeni so bili mostovi v Novem mestu, na Krki, Krški vasi in v Dobličah,
b)	85 % del je opravljenih v Tacnu, Trbovljah, Borlu in pri Šentjakobu in
c)	70 % je opravljenih del na mostu v Kungoti.
Vzroki za zaostajanje so premajhne kapacitete in nezadostna opremljenost izvajalcev ter nelikvidna finančna sredstva.
Po planu bi se morala 1978 začeti dela na mostovih v Radečah, Črni, Radmirju, Bu-kovski vasi in v Dobrovi, začela pa so se ob koncu leta le na mostovih v Radmirju in Bu-kovski vasi. Vzrok za to je zamuda pri izdelavi investicijsko-tehnične dokumentacije.
Zaradi elementarne nesreče (mimo plana) je bil obnovljen most čez Cerknico pri Zeli-nu.
Večja vzdrževalna dela so bila opravljena na 34 objektih in kompletna sanacija večjih mostov čez Dravo v Ptuju, čez Krko pri Čatežu in čez Krko v Novem mestu.
Zaradi sorazmeroma neugodne realizacije finančnega načrta (le 78,7 %) bi opravili še manj del,če ne bi bilo prihodkov iz javnega posojila za ceste (372,4miodin v letu 1978). Tudi dejstvo, da na področju cestnega gospodarstva še vedno nimamo oblikovanih samoupravnih interesnih skupnosti,vpliva na to, da zaostaja modernizacija cest. Postopek za sprejem ustreznih predpisov teče že štiri leta.
Ljubljana, 6. 2. 1979
REPUBLIŠKA SKUPNOST ZA CESTE
Ljubljana — tudi delavsko mesto
8. in 9. stran pripravili:
Ciril Brajer, Marjan Horvat in Damjan Križnik
Albin Vengust, sedanji predsednik izvršnega sveta skupščine mesta Ljubljana, je bil pred nekako dvema letoma na razgovoru med tovarišem Kardeljem in ožjim vodstvom mesta in ljubljanskih občin. Tako se spominja tega razgovora:
»Tovariša Edvarda Kardelja so predstavniki mesta in občin najprej seznanili z aktualnimi razvojnimi vprašanji Ljubljane, kjer so bili vključeni vsi problemi v zvezi z gospodarstvom, kulturo in razvojem samoupravnih odnosov. Njega je vedno zanimal razvoj Ljubljane, z njemu lastno kritičnostjo je spremljal vsa dogajanja v našem glavnem mestu, poleg tega pa je imel tudi vsakič pripravljene dolgoročne usmeri-
tve, ki so zadevale razvoj na vseh področjih življenja.
Mene je presenetila njegova seznanjenost s problematiko, še zlasti pa seznanjenost z navidez majhnimi težavami občanov in delavcev. Na teh, na njihovih interesih je gradil svoja razmišljanja za ves dan pogovora. Navkljub temu, da je bila v tem času politična atmosfera v Ljubljani mnogo boljša kot pred leti, nam je v brk povedal, da je Ljubljana še vedno prdvincialno mesto, mesto uradništva in da je še daleč od tega, da bi ji lahko rekli, da je delavsko mesto. Prvič sem sodeloval na takem razgovoru s tovarišem Kardeljem. Presenečal me je na vsakem koraku, z vsako resnico, ki nam jo je povedal. Med drugim tudi tole: »V vseh usme-
ritvah razvoja še vedno prevladuje v Ljubljani uradniško-ma-lomeščansko-egoistična mentaliteta, ki hoče imeti zase mir, dobre dohodke in ses eda, da država skrbi, da je okrog nje vse v redu in da živi brez skrbi.« 'Tej .uničujoči' kritiki ni moč ugovarjati. Pri tem pa je iskal rešitev v skupnih naložbah, v povezovanju Ljubljane z drugimi regijami v Jugoslaviji in še zlasti v mnogo bolj smelem načrtovanju gospodarskega razvoja, ki pa mora biti zasnovan na dobrih in ambicioznih kadrih. In spet kritika. Pronicljiva in objektivna. Le kako naj bo delovni človek v Ljubljani zadovoljen, kako imeti in pridobiti ambiciozne kadre, če pa gradite spalna naselja in če ima samo to delovni človek na razpo-
lago. Tedaj sem prvič slišal za izraz »spalno naselje«. Trajno mi bo ostal v zavesti. Tovariš Kardelj pa je govoril tudi o organizi-ranosti v Ljubljani, o željah po centralizaciji odločanja in odporih za ustanovitev večjega števila krajevhih skupnosti, kjer morajo občani in delavci odločati o vsem, kar je v zvezi z delom in življenjem.
Strniti vse, kar nam je povedal tovariš Kardelj pred dvema letoma v eno izjavo, ni mogoče. Njegove misli, kritike in predloge smo oblikovali v akcijskih načrtih za prihodnji razvoj mesta, ki pa več ni le »Ljubljana okrog pošte«, kot je dejal, ampak mnogo večja, tudi bogatejša in na osnovi Kardeljevih misli danes že tudi »prebujena«.
Tudi s šalo je znal pridobiti ljudi
Predstavnike delavcev Rašice je Edvard Kardelj sprejel tudi doma »Fotoreporter«: je bila njegova žena Pepca.
Lučka Korenčan, vodja modne delavnice v Rašici, se Edvarda Kardelja takole spominja:
»Predlanskim, ko je naš kolektiv praznoval tridesetletnico, smo razmišljali, koga naj poprosimo za pokroviteljstvo. Delavci so želeli, da bi bil to Edvard Kardelj — večje časti si skoraj nismo upali zamisliti, pa še naš krajan je, smo si dejali — in poskusili.
Tovarišica Pepca je vedno rada prišla k nam, tako, bolj »strokovno« — in ker se ukvarjam z modo, sva se počasi spoznali. Tako smo lahko malo »za njenim hrbtom« prišli h Kardeljevim domov. Prav pošteno tremo sem imela, a ne dolgo — še zdaj vidim njegov prijetni nasmeh:
— Zakaj pa prav jaz, so me mar dekleta izbrala?
Led je bil prebit. Po kratkem pomenku je Edvard Kardelj ustregel naši prošnji in delavski svet smo lahko razveselili z njegovo obljubo. Takoj smo mu poslali zahvalno pismo in povabilo. Odzval se mu je, ko je L junija 1977 prišel na svečano sejo našega delavskega sveta. Bil je močno utrujen in v naprej se je opravičil, da govoriti ne bo mogel. Že z udeležbo je naše delavce razveselil — ko pa je le stopil na govorniški oder in dejal, da se počuti med nami tako prijetno, da bi vendarle rad vse pozdravil in se zahvalil za vabilo, no, takšnega ploskanja menda še nisem slišala.
Po seji smo priredili kratko modno revijo in tudi na tej je dragi gost ostal. Ko so manekenke začele prikazovati naše modele, se je Pepci hudomušno namuznil:
— Tako, ti si oglej embalažo, jaz si bom pa vsebino.
Sploh sem dobila občutek, da je to mož, ki se zelo rad šali — in to tako prijetno in duhovito, da smo se kar naprej smejali, res od srca. Ko se je program končal, se je Kardelj zadržal še v pomenku s štirimi delavci, ki so člani kolektiva že od njegove ustanovitve. Saj ne vem, kako bi vse to opisala, težko je izraziti vzdušje, ki ga je znal pričarati — prisrčen je bil, duhovit, izredno prijazen, moral si ga spoštovati in ga tudi vzljubiti.
Ko smo septembra istega leta odpirali nove prostore v Ambrusu, smo ga prav tako povabili, a žal ni mogel priti. Poslal nam je pozdravno brzojavko. Za vse smo se mu vendarle hoteli osebno zahvaliti in prosili smo, če nas lahko sprejme doma: Pet nas je imelo to srečo, da smo šli lahko k njemu. Pred takšno osebnostjo ima verjetno vsakdo tremo — nas je kaj hitro minila, saj sta nas gostitelja sprejela izredno gostoljubno in toplo. Kardelj nas je pogostil tudi z gobami, ki jih je sam nabral in brž je stekel pomenek o našem delu, življenju, pohvalili smo se z uspehi...
v. N.‘č: čudnega, nas je podražil, ko pa imate ženske glavno besedo.
Le za deset minut obiska smo se zmenili — a v klepetu in šalah se še zavedli nismo, da nam je naklonil kar debelo uro. Bil je pač človek, ki je vsakomur omogočil, da se mu je približal, mu povedal, kaj ga teži, se morda pohvalil... Pogovarjal se je v tako prijetnem tonu, da si videl, kako ga resnično vse zanima, kako z veseljem posluša in tudi pove, kar je treba. Moral si ga občudovati, kako veliko ve in kako enostavno zna to razložiti. Bil ga je sam smeh in dobra vcflja, nič uradne-
ga, zadržanega. Ko sem kot predsednica delavskega sveta poročala o obiskih pri njem, vprašanj kar ni hotelo zmanjkati — kaj jc rekel, kakšen je bil, bo še prišel med nas... Vsi smo upali, da bo in še zdaj težko verjamemo, da smo izgubili tako velikega in dobrega človeka. Delavci se ga' spominjamo kot tovariša, ki se je znal zbližati z nami, nam svetovati, pomagati — tudi zato smo ga imeli radi.
Med mladino je vedno rad prišel
Pred sedmimi leti so šišenski mladinci takrat petič proslavljali zdaj že tradicionalni »Dan mladih Šiškarjev«. Tistega leta so ga posvetili 80. rojstnemu dnevu maršala Tita in za tako slovesno priložnost so hoteli izbrati tudi primernega pokrovitelja — pomislili so na njegovega najožjega sodelavca, Edvarda Kardelja.
»Prav dosti upanja nismo imeli«, nam je povedal Stojan Krebelj, tedaj predsednik šišenske mladine. »Menili smo, da se tako pomemben mož udeleži le velikih prireditev. No, ker »ko-
rajža velja«, smo zbrali pogum in ga poprosili. Praznik se je za nas začel že takoj, ko smo zvedeli, da je Edvard Kardelj sprejel pokroviteljstvo.
— Vedno so me imeli za Meščana, zdaj sem končno le postal pravi Šiškar, tako nas je nasmejan sprejel, tudi nam so se, brž raztegnila prej v zadregi stisnjena usta in že smo bili prijatelji-
Z vremenom smo imeli takrat smolo, dež nas je iz Mosteca pregnal v šišensko kinodvorano. Ko je Kardelj spregovoril, se je pokazalo, da nesreča res ni nikoli
sama — sredi govora je pregorela varovalka na ozvočenju. Pokazalo pa se je, kaj smo mladi čutili do Kardelja — v dvorani je vladala takšna tišina, da se je brez zvočnika slišala prav vsaka beseda tudi v zadnjih vrstah. Spoštljive tišine je bilo seveda konec takoj, ko je govornik končal — takrat je mladina pokaza- ■ la, da je zmožna poskrbeti tudi za pošten hrup, ploskanje, navdušene klice...
Po političnem in kulturnem programu je sledila večerja v hotelu Ilirija. Kardeljeva prisotnost ni bila v načrtu, pa smo spet rekli:
kar bo pa bo in smo ga povabili. Pristal je — a le za nekaj časa. In to »nekaj časa« se je zavleklo čez polnoč.
Nič se ne bom hvalil, kako smo znali poskrbeti za takšno vzdušje, ki je našega gosta tako dolgo zadrževalo med nami — priznati je treba, da je bil tovariš Kardelj za dobro vzdušje najbolj zaslužen. Predvsem nas je presenetil s šalami, kar iz rokava jih je stresal. Šale, pesem, pomenek, z vsem nam je znal pokazati, da se med nami dobro počuti in pomagal nam je, da smo sproščeni preživeli nepozaben večer.
Ni le pel,
včasih je tudi dirigiral
Edvard Kardelj ni rad poslušal le klasične glasbe iz svoje bogate diskoteke, pač pa je neizmerno ljubil tudi domačo, slovensko pesem. Jože Pečnik, ki od lanske jeseni opravlja dolžnost predsednika republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije, se takole spominja srečanja z njim:
»Tega bo devet ali deset let. V Slovenj Gradcu je bila razstava angažirane umetnosti, ki jo je obiskal tudi Edvard Kardelj s spremstvom. Po ogledu slik smo odšli na skupno večerjo, po nekaj spraznjenih kupicah
pa smo trije začeli prepevati. Takoj, ko je zaslišal pesem, je Kardelj mladostno priskočil, pritegnil s čistim baritonom in začel tudi dirigirati. Krog se je nenehno širil, dokler ni končno pela vsa dvorana. Po prvi pesmi je dejal: »Sedaj bomo zapeli pa to in to!« In če smo dotlej peli enoglasno, nas je sčasoma razvrstil po glasovih ...
Petje ga je tedaj tako zaneslo, da je pozabil na vse težave, s katerimi se je spopadal dan za dnem. Pa tudi na protokol, saj so nam ga le s težavo odtrgali...«
Krajevna skupnost se bo imenovala po Edvardu Kardelju
Krajani Šmartna-Tacen bodo vselej ponosni, da je med njimi živel tako velik človek, kot je bil Edvard Kardelj. Predsednik krajevne konference SZDL Šmartno-Tacen Božo Tvrdy je povedal, da so ga zlasti cenili zaradi njegovih človeških vrednot. »Vselej je znal razdeliti svoj-stvo državnika od svojstva navadnega državljana, pri čemer je bil preprost in prisrčen, v stikih z nami pa je vedno nastopal kot naš sokrajan. Kadarkoli smo se srečali z njim, najsi je bil peš ali z avtomobilom, nas je pozdravljal nasmejan. Zato smo ga imeli radi. Če boste šli danes skozi
Pri nakupovanju postavil v vrsto
»Edvard Kardelj je često prihajal v nakup v našo samopostrežno trgovino«, pripoveduje Karel Trnovec, predsednik sveta krajevne skupnosti Šmartno-Tacen. »Ko je nabavil vse potrebno, se je lepo postavil v vrsto. Ljudje so se velikemu državniku seveda vselej umikali, a o tem ni hotel nič slišati. Nobenih privilegijev, je
našo vas, boste lahko videli, da je ni hiše, kjer ne bi bila izobešena zastava na pol droga! In še ena, majhna manifestacija ljubezni do njega: kljub temu, da je na dan njegove smrti padal s snegom pomešan dež in je megla s svojo tančico zastrla okolico v otožnost, so se naši mladinci podali na Šmarno goro nabirat teloh za venec v poslednje slovo.«
Tvrdy je še dodal, da je njihov krajevni politični aktiv na žalni slovesnosti sklenil predlagati krajanom Šmartna-Tacen, da bi se ta krajevna skupnost odslej imenovala po Edvardu Kardelju.
se je vselej
dejal, držimo se reda. Ko je prišel do blagajne, je poravnal račun, vzel kupljeno, se lepo poslovil in odšel...«
Preprosti krajani tega seveda ne morejo razumeti. »Če je že moral v nakup, zakaj ni po blago poslal svojega šoferja?« Tako so vselej komentirali njegov obisk v trgovini...
Ne v gostilno,
pač pa v kulturni dom
Ko je pred dvema letoma politični aktiv krajevne skupnosti Šmartno-Tacen obiskal na njegovem domu Edvarda Kardelja, mu je razodel načrte razvoja njihovega kraja in njihov delegatski sistem. Kardelj jih je v marsičem korigiral. »Delegacija bi ' naj štela J — 5 članov, skupščina pa naj bo množična«, se spominja nje-govih besed Karel Trnovec. »Spraše-val nas je tudi, v kakšnih razmerah
delajo družbenopolitične organizacije, še posebej mladina. Povedali smo mu, da se vse dogaja le v gasilskem domu, ker drugega prostora pač nimamo na voljo. Odločno nam je dejal, naj pristopimo k adaptaciji doma. Dejal je, da mora biti v domu obvezno klubski prostor s čajno kuhinjo. Za razgovore o krajevni skupnosti da ni mesto v gostilni, pač pa v takem, kulturnem domu.«
Krajane je vselej rad sprejemal
Gasilsko društvo v KS Šmartno-Tacen, ki deluje že SO let, uveljavlja običaj, da po dva in dva gasilca ob novem letu obiščeta vse krajane, jim želita srečo v novem letu in podarita koledar.
»Tudi letos je bilo tako«, pripoveduje Rudi Cedilnik, predsednik skupščine krajevne skupnosti in tajnik gasilskega društva. »Dva naša najstarejša člana sta šla s tem poslanstvom tudi k Edvardu Kardelju. Prvič ju je zaustavil stražar, ker je bil Kardelj tedaj pač že zelo bolan. Toda
ko je zvedel, da jima je stražar preprečil vstop, ju je dal nemudoma poklicati. Lepo ju je sprejel, pogostil in se z njima zadržal tudi v pogovoru.. « Predstavniki krajevne skupnosti Šmartno-Tacen so še povedali, da je Kardelj vselej rade volje sprejemal njihove delegacije. »Tudi ob svojem zadnjem rojstnem dnevu, ko so zdravniki prepovedali obiske, je sprejel našega krajana, ki mu je prinesel želje vseh po okrevanju. Ob tej priložnosti smo mu podarili kipec Graditelja. To je bil predzadnji obisk, ki ga je Kardelj sprejel...«
Polde ga je znal spraviti v smeh
Polde Kepic, ki je vsa štiri leta vojne vihre preživel v nacističnih taboriščih, je prišel pred leti h Kardeljevim pleskat hišo. Po končanem delu sta kramljala in Kardelj je bil neverjetno presenečen nad »malar-jevim« natančnim spominom, mladostnim videzom in bistrostjo misli. Vprašal ga je: »Ja, koliko ste pa stari, da tako dobro izgledate?« In Polde je odgovoril: »Za eno kebrovo leto sem
starejši od vas!« Kardelj ga je začudeno pogledal in vprašal, kako to misli.
»Tedaj sem mu razložil, da se kebri ženijo vsaka štiri leta in da sem torej za toliko let starejši od njega«, pripoveduje Polde.
»Ta je pa dobra; tega pa še nisem slišal«, je odgovoril Kardelj in njegovega smeha ni bilo ne konca ne kraja...
Dogodki in odmevi	^	^ ^	stran
Delavska enotnost v letu 1979
Vojko Černelč
Nedvomno je, da imajo sindikalna glasila pri izvajanju stališč in sklepov 11. kongresa ZKJ, 8. kongresa ZKS, 9. kongresa ZSS in 8. kongresa ZSJ, pri naporih' za nadalnje dograjevanje našega političnega in družbenoekonomskega sistema, še obsežnejše in pomembnejše naloge. Kot je bilo večkrat poudarjeno, morajo postati še bolj sestavni ustvarjalni del političnega sistema socialističnega samoupravljanja, močno orožje delavskega razreda in delovnih ljudi v boju za uresničitev njihovih zgodovinskih interesov in pomemben pripomoček pri vsakodnevnem odločanju o vseh družbenih zadevah.
Razumljivo je potemtakem, da mora k- tem velikim družbenopolitičnim akcijam prispevati svoj delež tudi Delavska enot-
nost, tedensko glasilo Zveze sindikatov Slovenije, množične, demokratične in socialistične organizacije kot časnik republiškega značaja v pravem pomenu tega pojma; torej glasilo vsega sindikalnega članstva in njegovih organizacijskih enot, predvsem pa seveda glasilo delavskega razreda Slovenije.
Delavska enotnost ima za povečanje naporov, da bi svoje naloge opravljala bolj ažurno, vsestransko in kvalitetneje, še dodatne razloge: objektivno izhaja še vedno v premajhni nakladi (čeprav se stalno zvišuje: leta 1969 —19.208 izvodov, leta 1978 — 40.137 izvodov!), prispevki, ki jih objavljamo, pa tudi niso vedno na ustrezni profesionalni ravni.
Po vsem tem ni težko določiti strateškega cilja uredniške poli-
tike v letu 1979: še bolj kot doslej mora Delavska enotnost prispevati k splošnemu razvoju prakse in zavesti socialističnega samoupravljanja, to pa pomeni in zahteva — analitično samoupravno informacijo in orientacijo k življenju in aktivnosti delovnih ljudi, zavzemati se torej za krepitev samoupravljanja in samoupravnega pristopa k problemom, ki jih prinaša življenje ter prispevati k odpravljanju še vedno prisotnih slabosti, kot so nevtralnost, odsotnost marksistično zasnovane kritike in polemike, zapiranje v nekatera okolja, delno obveščanje, površno komentiranje itd.
V okviru tako opredeljene glavne naloge, upoštevaje spremembe in dopolnitve v delu ZSS, ki so že močno opazne, se mora DE čedalje bolj razvijati kot se-
stavni de! akcije slovenskih sindikatov. Ob njeni informativno politični funkciji je treba še bolj kot doslej okrepiti idejni in demokratični vpliv znotraj zveze sindikatov prek raznih oblik novinarskega dela (pisma bralcev, ustni časopisi, organiziranje širših pogovorov o neki problematiki, angažiranje političnih, kulturnih in znanstvenih delavcev), ki bodo nedvomno prispevale k akciji ZSS in k afirmaciji njenega glasila. Povedano na kratko: uredništvo namerava zbirati takšne informacije, članke, komentarje in analize, ki bodo delovnim ljudem omogočili boljši vpogled v družbeno problematiko, zlasti v tisto, s katero se ukvarjajo sindikati.
Letos nameravamo posvečati mnogo več pozornosti in skrbi kritičnim prispevkom. Ne gre za
to, da bi komu delili lekcije ali solili pamet, da bi delovali izolirano ali zviška. Gre za to, da DE, skupaj s političnimi organi in organizacijami določenih okolij, angažirano, pogumno, kritično in odgovorno obravnava dogodke, pojave in ljudi, ki so v nasprotju s socialističnim samoupravljanjem in z aktivno vlogo delovnega človeka, ne glede, za kakšnimi parolami in kje se takšna praksa skriva.
Tretje, s čimer nameravamo zboljšati vsebino DE in povečati njen ugled, s tem pa tudi naklado, je nekakšen uredniški poli-centrizem. Če je DE glasilo ZSS, to pomeni, da je glasilo članstva in njegovih organizacij ter forumov, kjer koli živijo in delajo v Sloveniji. Zato je povsem razumljivo, da mora DE mnogo bolj kot doslej stalno in enako-
pravno obravnavati politično sindikalno delo in dogajanja — kratko rečeno — v vseh občinah, pri čemer pa je treba tudi okrepiti in dopolniti informiranje o delu sindikalnih organizacij iz drugih republik in pokrajin, o uspehih in problemih ondotnih delovnih ljudi.
Novi založniški svet DE je minulo sredo uredniški program za leto 1979 v celoti podprl. Zdaj je naloga vseh nas, da ga uresničimo. Pravim, da je naloga vseh nas in da bo DE natanko takšna, kolikor se bo zanjo zanimalo in z njo sodelovalo celotno članstvo ZSS, zlasti pa aktivni sindikalni delavci. Kljub temu, da so že doslej bile strani DE odprte v pravem pomenu besede, je bilo prispevkov, ki bi nastajali izven redakcije, premalo.
Bo poslej drugače?
NOVICE IZ ORGANIZACIJ
Seja RO sindikata delavcev prometa in zvez SR Slovenije
Tudi o delovanju SIS
Velenje
Da bi hitreje, predvsem tudi učinkoviteje uresničevali naloge, zapisane v dokumente zadnjih kongresov zveze sindikatov in zveze socialistične mladine, sta se sešli na skupno sejo predsedstvi občinskega sveta Zveze sindikatov in občinske konference Zveze socialistične mladine Velenje.
Uvodoma so pregledali možne oblike sodelovanja in se pri tem zavzeli za kolikor je mogoče skupno načrtovanje dela in akcij, in to na vseh ravneh. Sicer so člani obeh vodstev razpravljali zlasti o položaju in vlogi mladih v združenem delu. in ugotovili, da bodo morala v prihodnje zlasti še vodstva osnovnih organizacij zveze sindikatov storiti več, da bodo mladi delavci bolj vključeni
v družbenopolitično življenje ter da bodo akcije osnovnih organizacij zveze sindikatov in zveze socialistične mladine v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela kar najbolj psklajene.
Udeleženci skupne seje so med drugim tudi opozorili, da se bodo morali mladi in njihove organizacije v Šaleški dolini aktivneje vključevati v prihodnje delo kluba samoupravljalcev Velenje, sodelovati pa morajo tudi v delu komisije za družbenoekonomske odnose pri velenjskem občinskem svetu zveze sindikatov. Med drugim so opozorili še na potrebo po kar najbolj usklajenem nastopu obeh družbenopolitičnih organizacij pri evidentiranju mladih v razne oblike družbenopolitičnega izobraže-
vanja, zlasti še v dvomesečno politično šolo, v katero je treba kadrovati kar največ mladih.
Eden izmed sklepov skupne seje predsedstev pa je tudi skupen nastop v akciji »Zaključni računi 1978« ter v razpravi o usmerjenem izobraževanju in politiki štipendiranja, ki se bo začela že v kratkem.
P. O.
D. Križnik
Ko so na četrti seji izvršnega odbora republiškega odbora sindikata delavcev prometa in zvez razpravljali o akciji »zaključni računi 1978«, so delegati sprožili pomembno pobudo. Dogovorili so se, da bodo v zvezi s tem ocenjevali tudi programe delovanja in uresničevanja planov v samoupravnih interesnih skup- / nostih dejavnosti posebnega družbenega pomena (železnice, luke, ceste in PTT)! »Dali jih bomo v javno razpravo,« je povedal predsednik RO Jože Pečnik, »tako jih bodo seveda lahko tudi porabniki teh storitev skozi razprave ugotovili, kako se njihove želje uresničujejo v praksi.« Na seji so se pogovarjali tudi o tem, kako pospešiti sklenitev samoupravnega sporazuma o temeljih plana razvoja letališke
mreže v Sloveniji. OD 2.900 TOZD jih je namreč 1150 podpisalo sporazum, 448 odklonilo, kar okoli 1.300 pa jih o njem ni niti razpravljalo.
Sicer pa je bila osrednja točka dnevnega reda posvečena akcijskim nalogam RO v akcijah ZSS o pridobivanju dohodka ter uveljavljanju načel delitve po delu in rezultatih dela. Pripravili bodo posvete v izbranih organizacijah združenega dela vseh devetih dejavnosti, in sicer tako, da bo prišlo do neposrednega soočanja stališč z neposredno prakso. Na podlagi pripomb bi se naj RO opredelil do »stališč« do konca prihodnjega meseca. V bogati razpravi so člani izvršnega odbora RO in člani komisije za razporejanje dohodka in delitev sredstev na osebne dohodke —
seja je bila namreč skupna — izpostavili precej problemov, izmed katerih je ta-le še posebno žgoč: delavci v prometu in zvezah so imeli veliko dodatkov, ob upokojitvi pa so bili prikrajšani zaradi nizkih osnov. To še posebej velja za šoferje, sprevodnike itd. Tako bi naj nadurno delo predstavljalo tudi povečano nadomestilo, seveda sotazmemo s tem, če so nadure vplivale tudi na višji dohodek.
Predsednik RO sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije Jože Pečnik je med drugim tudi povedal, da RO pripravlja skupaj s SZDL razgovor za okroglo mizo o nekaterih problemib, katerih razrešitev bi pospešila hitrejši razvoj in povezavo SIS prometa in zvez na področju republike in Jugoslavije.
Problemi dolgoročne razvojne usmeritve Slovenije
Dr. Lojze Sočan
V tej številki zaključujemo z objavo nekaterih odlomkov iz knjige Pot v gospodarsko razvitost dr. Lojzeta Sočana, sodelavca inštituta za ekonomske raziskave pri ekonomski fakulteti v Ljubljani. Njegovo knjigo je izdala založba Delavske enotnosti, za naš list pa je nekatere značilne odlomke izbral avtor sam. Današnji odlomek je iz poglavja Strategija preobrazbe v gospodarsko razvitost.
Dolgoročna analiza gospodarske rasti in splošnega družbenega napredka sedanjih ravzitih gospodarstev jasno kaže, da so bila v daljši zgodovini pomembna odkritja in nove tehnologije vzvod ne le za pospešeno gospodarsko napredovanje, ampak tudi za širše družbene spremembe. Družbe, ki so take vzvode sprejele, jih izkoristile za svoj razvoj in na njih gradile svoje gospodarstvo, so najhitreje napredovale; tiste pa, ki se dalj časa niso prilagodile in osvojile novih tehnologij in načinov proizvodnje, so zaostale.1
Sedanji vzvod za pospešeno gospodarsko napredovanje — znanje in tehnološki razvoj in njuno uspešno prenašanje v gospodarstvo —
1 Široka analiza dosedanje dolgoročne rasti razvitega kapitalističnega sveta je Življenjsko delo enega najbolj prizpanih sodobnih ekonomistov S. Kuznetsa, npr.: Modern Economic Growth, New Haven and London, Vale Universitg Press, 1967, in Economic Growth of Nations, The Belknap Press of Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts.
/
(VI.)
pogosto imenujemo tudi znanstveno-tehnolciška revolucija. Ta se kaže v razvoju novih tehnologij in njihovih stalnih izboljšavah, ki jim sledi povečevanje produktivnosti dela. Seveda pa ni mogoče enako uspešno in stalno razvijati in izboljševati obstoječih tehnologij v vseh proizvodnjah. Nekatere tehnologije in inovacije lahko bolj ali manj uporablja vse gospodarstvo in družba kot celota za svoj napredek (predvsem elektronika in informatika), medtem ko omogočajo druge tehnologije in inovacije uspešen razvoj samo nekaterim proizvodnjam. Iz tega v glavnem izhaja tehnološka delitev proizvodnje na pretežno delovno intenzivne, z bolj ali manj ustaljenimi tehnologijami in proizvodnimi postopki in pretežnim ali vsaj velikim deležem nekvalificirane delovne sile, in na tehnološko zahtevne (ali tudi razvojno intenzivne proizvodnje ali nove proizvodnje). V prvih najpogosteje ni mogoče bistveno spreminjati tehnoloških postopkov, zato produktivnosti ni mogoče v tako veliki meri in stalno povečevati. Gospodarsko rast lahko dosežemo predvsem z dodatnim povečanjem proizvodnih zmogljivosti in povečanjem števila zaposlenih (kolikor to dopušča obseg trga). V drugih proizvodnjah pa lahko z obsežnim razvojem in vedno novim znanjem uvajamo povsem nove tehnološke postopke, jih izpopolnjujemo in s tem izboljšujemo samo organizacijo dela in uporabnost izdelkov in tako stalno povečujemo produktivnost dela. V tem je razlog, da družbe, ki razpolagajo z zadostnim znanjem in so ga sposobne koristno uporabiti v svojem gospodarstvu, hitreje razvijajo tehnološko zahtevne proizvodnje in opuščajo delovno intenzivne (ali tehnološko »stare«) proizvodnje. Zaradi tega hitreje narašča njihova
poprečna produktivnost v gospodarstvu, ki postane najpomembnejši dejavnik njihove gospodarske rasti.
Tak pristop je toliko bolj nujen, ker tudi v našem gospodarstvu položaj ni več tak kot včasih, ko je bila opravljena glavna naloga s tem, da smo dobili novega proizvajalca in mu zagotovili bolj ali manj uspešno delovno opremo. Pot v gospodarsko razvitost zahteva od nas bistveno več. Svoje proizvodnje in zlasti izvoza ne bomo mogli temeljiti samo na licenčnih proizvodnjah in uvoženi opremi; naša glavna skrb bo morala biti vse bolj usmerjena v ustvarjanje in razvijanje nosilcev tehnoloških rešitev. Razvita domača tehnologija ali vsaj osvojena tuja tehnologija je najboljše poroštvo za uspešno proizvodnjo. Razvijanje domačih žarišč tehnoloških rešitev mora biti neposredno povezano s samo proizvodnjo in s specializiranimi raziskovalnimi in razvojnimi institucijami. Kot jasna razvojna strategija in ustrezni gospodarski ukrepi omogočajo ustvarjanje delovnih organizacij, nosilcev tehnoloških rešitev in razvoja, tako lahko ta proces sloni predvsem na ljudeh z visoko strokovno usposobljenostjo in visoko stopnjo odgovornosti. Razvojno delo pa zahteva poleg zagotovljenih delovnih pogojev tudi veliko zaupanja družbe, zato je kadrovska politika na tem področju izredno pomembna.
Poleg dolgoročnega usmerjanja akumulacije in pospešenega razvijanja nosilcev domačega tehnološkega napredka bomo morali posvečati stalno skrb neuspešnim proizvodnjam. Med te ne spadajo samo tiste, ki nimajo možnosti za uspešno sanacijo in poslovanje brez izgube. Zaradi neugodne sedanje strukture proizvodnih zmogljivosti si bo morala Slovenija še dolgo prizadevati, da bo specializirala in organizacijsko, programsko, tehnološko, tržno in razvojno povezala veliko število neusklajenih proizvodenj ter jih uspešno vključila v jugoslovanski in svetovni trg.2
Seveda obstajajo objektivni pogoji, ki določajo, kdaj je neko manj razvito gospodarstvo zrelo za tako proizvodnjo in širšo družbeno preobrazbo, ko bo ne le sposobno, ampak bo lahko najracionalneje dosegalo nadpoprečno gospodarsko rast s širokim vključevanjem znanja, razvoja in sodobne tehnologije v svojo neposredno proizvodnjo. Ta ugotovitev, ki ni le tehnično-tehnološkega pomena, ampak ima tudi družbeno-razvojno vsebino, je izhodišče za načrtovanje stra-
Pot v gospodarsko razvitost
Ustanovljena komisija RS ZSS za tradicije delavskega gibanja
Predsednik Tito končal obisk na Bližnjem vzhodu
Preteklost je navdih	Visoko vihra
za bodočnost	zastava neuvrščenosti
Damjan Križnik
»Revolucionarna dediščina naših narodov predstavlja najmočnejši izvir naše bodočnosti in mora biti prisotna v celotnem družbenopolitičnem in kulturnem življenju, umetniškem in znanstvenem ustvarjanju, predvsem pa pri vzgoji in izobraževanju naše mladine.«
To Titovo misel so končno začeli uresničevati tudi v slovenskih sindikatih, kajti v četrtek se je na svojem prvem sestanku sestala novoustanovljena 18-član-ska komisija RS ZSS za tradicije delavskega gibanja, ki ji predseduje Ivo Janžekovič. Tisti »končno«, pa zato, ker po besedah člana komisije, univ. prof. dr. Miroslava Stiplovška, danes že ni več »ustnih virov« za dvajseta leta našega stoletja, pa tudi za trideseta jih kmalu ne bo več. Zgodovina sindikalnih gibanj pri
nas je bila namreč že doslej zapostavljena v tej vedi, zato je bil skrajni čas za rojstvo komisije, ki bi po svojih močeh zapolnila vrzeli v zgodovinski znanosti.
Na seji so bogato in na široko razpravljali o programu dela komisije, ki bi se naj ukvarjala z zelo širokim obsegom dela — od zbiranja gradiv do podružbljanja revolucionarnih tradicij in prenašanja le-teh na mladi rod. Za stalno nalogo so si zadali odkrivati, ohranjati in v naših pogojih boja za uveljavljanje samoupravljanja še nadalje razvijati revolucionarne tradicije delavskega razreda, tradicije NOB ter revolucionarne spremembe in dogodke v povojnem razvoju naše družbe. Te vrednote nameravajo gojiti v združenem delu, še posebej pa privzgajati mladim, s čimer bodo zagotovili kon-
tinuiteto revolucionarnega Toja generacij. Na seji so se načelno dogovorili o ustanovitvah tovrstnih komisij v občinah in večjih organizacijah združenega dela, sklenili pa so tudi, da bo posebna ekipa konkretizirala program dela za letošnje leto na podlagi pripomb iz razprave.
Sekretar komisije Marko Be-lavič je člane informiral tudi o poteku proslav letošnjih osrednjih jubilejev (60-letnica ustanovitve KPJ in enotnih sindikatov) in nalogah sindikatov v zvezi z njimi, spregovorili pa so tudi o pripravah »za izdajo knjige »Razmah sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918—1922« Miroslava Stiplovška, ki bo prvi znanstveni dokument s področja, s katerim se bo odslej ukvarjala tudi ta komisija.
OSNOVNE ORGANIZACIJE SINDIKATA
Priloga Delavske enotnosti Sindikalni poročevalec št. 2 objavlja stališča Republiškega sveta ZSS o pridobivanju in razporejanju dohodka ter uveljavljanju načel delitve po delu in rezultatih dela.
Del teh stališč zajema tudi področje, ki je bilo v prejšnjih letih obseženo v »sindikalni listi«.
' \
NAROČILNICA
Pri CGP Delo-TOZD DELAVSKA ENOTNOST nepreklicno
naročamo__izvodov DE s Sindikalnim poročevalcem št. 2.
Naročeno pošljite na naslov:
Dodatno število izvodov DE s prilogo Sindikalni poročevalec št. 2 naročite na naslov:
DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali neposredno kupite v knjigarni na Tavčarjevi 5.
(naziv)
(ulica, poštna št., kraj)
Račun bomo plačali v 15 dneh po prejemu gradiva.
Žig
(čitljiv podpis naročnika)
Cena: 5 din za izvod.
Čeprav je predsednik republike tovariš Tito zaradi smrti svojega soborca in prijatelja Edvarda Kardelja nekoliko skrajšal obisk v štirih državah Bližnjega vzhoda, ni ostalo nedorečenega nič, kar je bilo nujno za analizo položaja v tem delu sveta in za pregled, ocenitev ter spodbujanje medsebojnih odnosov.
Na zaključnih razgovorih med minulo turnejo so v nedeljo in ponedeljek v Amanu prevladovale tri teme, in sicer Bližnji vzhod, položaj v gibanju neuvrščenih ter njegove naloge in končno — dvostranski odnosi. To je bila tudi priložnost za izčrpen razgovor o drugih žgočih svetovnih problemih, posebno tistih, katerih vpliv je čutiti tudi v vprašanjih, za katere so življenjsko zainteresirane neuvrščene države Bližnjega vzhoda.
Povsod v državah, ki jih je naš predsednik obiskal, so izrekli tovarišu Titu vse priznanje zaradi njegove vloge pri osvetljevanju krize na Bližnjem vzhodu v svetovnih merilih, zaradi njegovega deleža pri nastanku in razvoju gibanja neuvrščenosti kot mogočnega faktorja, ki se postavlja po robu negativnim težnjam v svetovni politiki.
Vse štiri arabske države, ki so gostile našega predsednika, se odločno zavzemajo za utrditev arabske enotnosti. Tudi jordanski kralj Husein je tokrat opozoril na pomen bagdadskega srečanja, na katerem so oblikovali stališča tega dela sveta za utrditev arabske enotnosti kot pomembnega dejavnika pri reševanju kriznih zapletov, znanilcev marsičesa hudega v mednarodnih odnosih. Jordanski suveren je povzel stališče predsednika Tita, da morajo Arabci delovati v dveh smereh: na eni strani pio-rajo krepiti svojo enotnost in strnjevati svoje vrste, na drugi strani uveljavljati realne koncepte za mirno rešitev krizfe na Bližnjem vzhodu. V tej zvezi je bilo deležno posebne pozorfnosti stališče Jordanije do Palestinske osvobodilne organizacije — kralj Husein je poudaril, da je dala njegova država Palestincem vsestransko pomoč, da bi lahko postali močnejši dejavnik tako pri vojaškem, kakor tudi poljtičnem reševanju krize.
Pri ocenjevanju dejavnosti gibanja neuvrščenosti je minula turneja predsednika Tita pokazala enotno ocenjevanje njegove
perspektive. Prevladuje spoznanje, da je gibanje že nekaj časa predmet najrazličnejših negativnih poskusov raznih svetovnih dejavnikov, ki ga želijo oslabiti na začetku s konceptom o tako imenovanem tretjem svetu pa vse do idej o njegovem domnevnem povezovanju z nekakšnimi naravnimi zavezniki v blokovskih okvirih. Danes je bistveno, je poudaril naš predsednik, da se gibanje okrepi in da utrdi svoja osnovna načela, ki bodo veljala še vnaprej.
Lahko bi rekli, da je jordanski kralj Husein izrazil misel in stališče voditeljev vseh štirih držav, ki jih je predsednik Tito obiskal in tudi stališče PLO, ko je poudaril, da zastava neuvrščenosti vihra zelo visoko, zunaj dosega vseh spletkarjev in da se bodo arabske države še naprej brez pomislekov zbirale pod njo. Zavedajo se, da je ohranitev enotnosti, za kar se je naš predsednik Tito zavzemal med vsakim posamičnim srečanjem v tem delu sveta in tudi v stikih s prijateljskimi množicami, pogoj za uspešno in samostojno politiko vsake neuvrščene države.
fl-
TA TEDEN V ŽARIŠČU
SPLIT — Predsednik republike Josip Broz Tito je sprejel guvernerja A. Harrimana, ki se je kot posebni odposlanec ameriškega predsednika Carterja ude-Mežil pogreba Edvarda Kardelja. Naš predsednik se je z uglednim gostom zadržal v pogovoru, ki sta se ga udeležila tudi zvezni sekretar za zunanje zadeve Josip Vrhovec in ameriški veleposlanik v Jugoslaviji L. Eagleburger.
RIM — Italijanski premier Andreotti je začel ponovna posvetovanja o rešitvi vladne krize. Opazovalci menijo, da mu politično ozračje ni nič bolj naklonjeno kot v prvem krogu pogovorov. Krščanski demokrati so
namreč ponovno potrdili, da so proti sporazumu s komunisti.
ARUSHA — Ministrska konferenca skupine 77 držav v razvoju bo bližnjemu zasedanju UNCTAD v Manili predložila program nujnih ukrepov za izboljšanje položaja najbolj nerazvitih držav v svetu. Ta predlog predvideva, da bi ga začeli uresničevati leta 1980 in bi postal sestavni del tretje dekade razvoja. Z njim bi'najrevnejšim državam zagotovili vsaj minimum prehrane, zdravstva, transprota, komunikacij in izobraževanja. Jugoslovanske poglede na potrebe po spremembi sedanjega gospodarskega reda je obrazložil
podpredsednik Z1S inž. Branislav Ikonič.
TEHERAN — Dobrih deset dni po Homeinijevi vrnitvi v Iran so njegovi pripadniki prevzeli oblast v dovčerajšnji monarhiji. Bivšega premiera Bahtiar ja so aretirali, Bazargan pa je oblikoval novo začasno vlado, ki so jo že priznale številne države. To se je zgodilo potem, kose je iransko vojaško poveljstvo odločilo, da se bo vojska umaknila v vojašnice in s tem pokazala, da ne namerava več varovati zadnjeg. šahovega predstavnika v Iranu.
M. L.
legije preobrazbe zmerno razvitega gospodarstva v gospodarsko razvitost.
Objektivni pogoji za tako preobrazbo so predvsem naslednji:
—	Zadovoljiva splošna izobrazbena in delovna sposobnost prebivalstva (social capability) in osnovna znanstvena in razvojna tehnološka baza.
—	Zadovoljiv obseg in struktura proizvodnih zmogljivosti, narodnega dohodka na prebivalca in akumulacije, ko je mogoče z jasno razvojno usmeritvijo in združevanjem razvojnih zmogljivosti (kadri, znanje), akumulacije in proizvodnih zmogljivosti iz obstoječe kvantitete v krajšem času zgraditi novo, boljšo kvaliteto.
—	Gospodarsko politična nujnost družbe, da pogoje gospodarjenja prilagodi razvitosti proizvodnih sil in zrelosti na področju upravljanja. Ob nadaljnji zaprtosti domačega trga, ob izgrajevanju velikega števila neusklajenih in neoptimalnih proizvodnih zmogljivosti (v Jugoslaviji gradimo skoraj 30.000 raznih objektov), ob ekstenzivnem zaposlovanju brez hitrejše rasti produktivnosti, ob napihnjenem pospeševanju domačega povpraševanja na pomembnejših sektorjih (kreditni in zaščitni ukrepi, cene), ob rasti zalog in stalnih izgubah znatnega dela gospodarstva, ob stalno šepajočem izvozu in skokovito
2 Tudi kapitalistična gospodarstva že dolgo ne prepuščajo majhnih, nespecia-Hziranih in zastarelih proizvodenj propadu. Razne dežele poznajo različno prakso saniranja takih zmogljivosti. Omenili smo že, da se je Japoncem to posrečilo predvsem s kooperacijo med velikimi in majhnimi podjetji. Zanimiv je bil npr. predpis, ki je veljal v šestdesetih letih v Italiji, da se v primerih prekrivanja modernizirajo in tehnološko izpopolnijo tiste proizvodnje, v katerih vrednost osnovnih sredstev presega eno milijardo lir, medtem ko se zmogljivosti z manjšo vrednostjo osnovnih sredstev v takih primerih opuščajo in preusmerjajo. (Vir: OECD, Economic policies of 18 OECD countries, Pariš 1976.)
Razvita gospodarstva vse bolj zmanjšujejo število proizvodno, tehnološko in tržno nespecializiranih proizvodenj s klasičnimi tehnologijami, medtem ko število in pomen tehnološko in tržno specializiranih majhnih proizvajalcev z vrhunsko kvaliteto narašča, predvsem na področju specializirane opreme, medicinskih in drugih instrumentov itd. (tako imenovani »venture business«j.
Stališča XI. kongresa ZK Jugoslavije, Zakon o združenem delu.
naraščajočem uvozu ne moremo več pričakovati nadpoprečne gospodarske rasti. To so posledice predolgega zadrževanja protekcionistič-no-subvencionističmh pogojev gospodarjenja ekstenzivne (splošne) industrializacije s poudarjenim vplivom administrativnih ukrejx>v na ustvarjanje, delitev in prerazdelitev dohodka. Gospodarstvo s tem zgublja finančno in razvojno moč, ki bi jo z izrabo obstoječih zmogljivosti lahko usmerilo v ključne razvojne sektorje in njihove nosMne proizvodnje.
V	jugoslovanskem in še posebno v slovenskem gospodarstvu so navedeni pogoji razvojne preobrazbe doseženi — sprememba dosedanjih pogojev gospodarjenja je postala nujnost.
V	sedanjem svetovnem gospodarstvu je zgodovinsko pogojen razvojni zaostanek zelo težko nadoknaditi. Res pa je tudi, da sta ravno razvijanje in pospešena uporaba znanja in tehnološkega napredka tisto sredstvo, s katerim lahko manj razvita gospodarstva bistveno skrajšajo prehod v gospodarsko razvitost. Izkušnje mnogih gospodarstev kažejo, da je ob pravilni razvojni strategiji napredovanje manj razvitega gospodarstva lahko tem hitrejše, čim večji je tehnološki zaostanek za razvitim svetom. ’
Razvojna strategija, s katero lahko dosežemo gospodarsko razvitost, temelji na pospešenem uvajanju znanja in sodobnih tehnoloških rešitev v naše gospodarstvo. Z združevanjem, koncentracijo in usmerjanjem znanja in razvoja, akumulacije in obstoječih zmogljivosti v izbrane dejavnosti se bomo lahko uveljavili v nekaterih pomembnih tehnološko zahtevnih proizvodnjah na domačem trgu in izvozu. Tak pristop k izgrajevanju modernih proizvodenj hkrati pomeni poenotenje koncepcijskih, razvojnih in dohodkovnih interesov ne le Slovenije, ampak celotne Jugoslavije. 1
1 Manj razviti svet zaostaja za razvitim svetom glede na višino dohodka na prebivalca za okrog 10 do 15-krat, na področju znanja in tehnološkega razvoja pa za okrog 50-krat. (Vir: Janez Stanovnik, Ka novom medunarodnom eko-nomskom poretku. Medttnarodna ekonomska politika, serija razprav).
Raziskava: Mednarodna primerjava produktivnosti dela in učinkovitost sredstev v proizvodnjah slovenske in jugoslovanske industrije, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana 1978.
Le temeljita strokovna in gospodarskopolitična presoja in dogovor o tem, kje je najbolj smiselno in obetavno združiti skupne razvojne moči, nam lahko omogoči, da bomo v izbranih proizvodnjah bistveno zmanjšali ali pa povsem odpravili obstoječi zaostanek produktivnosti dela v primerjavi z razvitim svetom. V nasprotnem primeru lahko pričakujemo, da sc bomo na področju delovno intenzivnih (tehnološko nezahtevnih) proizvodenj postopoma približevali nivoju produktivnosti v razvitem svetu, medtem ko bo sedanji zaostanek v produktivnosti modernih proizvodenj ostal ali pa se bo celo povečal. Preobrazba v gospodarsko: razvitost bi se občutno podaljaša in otežila.
h) Institucionalne spremembe
Prvo vprašanje, ki st nam zastavlja, je, kje začeti in kaj ukreniti, da tako zasnovana razvojna strategija lahko preraste obstoječe adimini-strativne spone ekstenzivnega gospodarjenja in zaživi. Predvsem gre za potrebno institucionalno preobrazbo oziroma prilagoditev družbe in njenega sistema gospodarskih ukrepov. Naša, pa tudi kateraAbfi druga družba lahko načelno sprejme in prizna inovacijski proč« kot temeljno gibalo razvoja in odločilni proizvodni dejavnik; lahkc?tudi izloča vse večja sredstva za šolstvo, znanost in razvoj tehnologije, vendar njen sistem gospodarskih ukrepov (njen obstoječi razvojni in-tervencionizem) tega razvojnega dejavnika ne prizna. Ali— z Malovimi besedami — vključevanje tehnologije v proizvodni proces ni samo tehnični, ampak tudi družbeni proces, je proces ustvarjanja uporabne vrednosti in istočasno proces ustvarjanja vrednosti. Gre v bistvu za to, ali družba s svojim sistemom gospodarskih ukrepov dohod-kovno\prizna kvalitetne dejavnike gospodarjenja in nosilce razvojne preobrazbe: kvaliteto, osvajanje in lastni razvoj uspešnih tehnologij, oblikovanje, funkcionalnost izdelkov, izvoz itd. ali pa s pretežno administrativnimi cenami in ukrepi delitve in prerazdelitve dohodka teh kvalitetnih dejavnikov ne prizna in jim ne omogoči tiste vloge v gospodarskem razvoju, ki jim gre. Slovensko (pa tudi jugoslovansko) gospodarstvo je doseglo razvojno stopnjo, ko je treba kvalitetne dejavnike gospodarjenja ne samo enakopravno priznati, temveč jih celo nadpoprečno pospeševati. Tako bo dosedanjazamuda hitreje odpravljena in njihov dolgoročni razvojni učinek prej dosežen. S tem lahko ustvarimo objektivne pogoje za pot v gospodarsko razvitost.
Izobraževanje, kultura, znanost	J3E ^	^	stran 12
Usmerjajmo tudi študij ob delu!
Sonja Gašperšič
Na vseh visokošolskih organizacijah v Sloveniji je bil tudi letos 9. in 10. februarja informativni dan o visošolskem študiju. Odločitev za vsako šolanje zahteva tehten premislek in dobro poznavanje študija. V minulih letih je bilo to informiranje organizirano pretežno za tiste, ki se redno šolajo. Slabo je bilo organizirano za tiste, ki so se odločali za študij ob delu. Izobraževanje ob delu na visošolskih organizacijah pa zavzema že velik del vsega šolanja. Zato so letos vse akcije usmerjenega vpisa načrtovane tudi za kandidate za študij ob delu; tudi letošnji informativni dan je bil organiziran zanje.
Že nekaj let med vpisanimi na visokošolskih zavodih kakih 40 odstotkov študira ob delu. Koliko zaposlenih, ki se ta čas odločajo za visošolski študij ob delu, je letos prišlo na informativni dan, ne vemo. Toda v naslednjih dneh bodo zanje še možnosti, da
se seznanijo z zahtevami in pogoji visokošolskega študija. To možnost pomeni še informativni dan, ki ga bodo pripravili zavodi za zaposlovanje, o čemer bomo tudi naše bralce pravočasno obvestili.
Toda oglejmo si, kaj je pokazala anketa o poklicnih namerah, ki so jo kot vsako leto izpolnili tisti, ki bodo letos končali študij na vseh štiriletnih srednjih šolah. Predvsem se zdi, da se nadaljujejo že tradicionalno močne usmeritve v upravno-pravne, organizacijske in ekonomske-ko-mercialne smeri študija (za Ekonomsko fakulteto se je v anketi odločilo 459 učencev!). Zdi se, da so nekateri poklici še vedno »modni« (za arhitekturo se jih je odločilo 136, za psihologijo 91, sociologijo 81!). Zdi se, da nam znova grozi primanjkljaj nekaterih predmetnih učiteljev,saj seje za to študijsko smer tudi letos odločilo manj učencev (matema-
tika, fizika, tehnični, likovni, glasbeni pouk). In tudi kakšnega večjega premika v prid tehničnih usmeritev letos ni zaznati (fakulteta za elektrotehniko 210, fakulteta za strojništvo 289).
Seveda pa ne gre le za usmerjanje vpisa v visokošolske organizacije. V občinah bodo morali zdaj pospešiti javno obravnavo »Predloga vpisnih kapacitet za šolsko leto 1979—80«. S tem v zvezi so izobraževalna skupnost Slovenije, republiški komite za vzgojo in izobraževanje in svet za vzgojo in izobraževanje RK SZDL v začetku februarja naslovili posebno priporočilo na koordinacijske odbore za usmerjanje vpisa pri občinskih izobraževalnih skupnostih. V njem opozarjajo na poseben družbeni pomen in odgovornost akcije opredeljevanja izobraževalnih potreb na stopnji srednjega, višjega in visokega šolstva in njihovo usklajevanje z interesi,
nagnjenji in sposobnostmi tako mladine kot delavcev. Tak dogovor o celotni kadrovski in izobraževalni politiki v občini bo zato terjal, da koordinacijski odbori za usmerjanje vpisa po občinah vključujejo v razprave organizacije združenega dela, interesne skupnosti in družbenopolitične organizacije, da bi skupno pregledali dosedanje delo pri poklicnem usmerjanju in usmerjanju vpisa; od kadrovskega planiranja v združenem delu, štipendijske politike do tega, kako te naloge opravljajo na šolah in na zavodih za zaposlovanje. Pred dokončno uskladitvijo vseh vpisnih kapacitet za novince v šolskem letu 1979—80 v Izobraževalni skupnosti Slovenije pa je potrebno vso pozornost posvetiti nekaterim temeljnim vprašanjem.
Kaže, da smo letos priča velikemu razkoraku med številom
učencev v 8. razredih osnovnih šol (25.071) in med predlaganim številom vpisnih mest za mladino (32.006). Na to je potrebno posebej opozoriti, ker nam manjši priliv iz osnovnih šol obeta še slabše zadovoljevanje potreb po deficitarnih poklicih oz. še manjši vpis v šole proizvodno-tehničnih smeri, zlasti v poklicne šole. V občinah bi zato morali še posebej skrbno opredeliti število prostih mest, pri čemer seveda ne gre le za opredeljevanje vpisa na šolah, ki so na območju občine. Upoštevati je potrebno stvarne kadrovske potrebe in dejstvo, da smo v zadnjem času s povečanjem domskih kapacitet in s štipendiranjem ustvarili širše možnosti za vključevanje v izobraževanju zunaj kraja stalnega prebivanja. In ker letos predlagamo zmanjšan obseg vpisa v šolah, kamor se je ženska mladina doslej najbolj vključevala, bi morali dekleta preusmeriti v tiste
proizvodne poklice, ki so zanje primerni.
Predviden je zmanjšan vpis kandidatov za študij ob delu na vseh tistih študijskih smereh, na katerih je v zadnjih letih obseg izobraževanja ob delu nesorazmerno naraščal (upravno-pravne, organizacijske smeri). Delovne organizacije bi morale močneje stimulirati delavce za študij iz dela ali ob delu tehničnih smeri. Tudi obseg izobraževanja ob delu v dislociranih enotah srednjih, višjih in visokih šol bi morali opredeliti kot odsev resničnih kadrovskih in izobraževalnih potreb v občini in regiji, v skladu seveda z globalno politiko usmerjanja vpisa. Slednjič, z možnostmi vključevanja v usmerjeno izobraževanje bi morale občine seznanjati tudi delavce, ki so na začasnem delu v tujini, prav tako pa tudi z možnostmi zanje in za njihove otroke, ko se vrnejo v domovino.
Informativni dan o visokošolskem študiju
Vlado Dimovski	Rebeka Volčanjk	Miran Zgonik	Slavko Kastelic	Branko Dolenc
Letošnji informativni sestanki bodočih študentov naših višjih in visokih šol, ki so jih uvedli pred leti, so bili sorazmerno dobro obiskani. Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani na primer ni bilo, v največji predavalnici, dovolj prostora za vse. Na drugi strani pa, denimo na Fakulteti za strojništvo, je prisostvovalo informativnemu sestanku oziroma demonstracijam študija in Jela le nekaj več kot deset kandi-<v.
t še to dodajmo. Med tistimi, se hoteli seznaniti s študijem >sameznih fakultetah, je bilo > tistih, ki hočejo študirati ob čeprav vemo, da je teh kar
ej-
'biskali smo Ekonomsko faktu teto in Fakulteto za strojništvo in se pogovarjali z nekaterimi bodočimi študenti.
Med tistimi, ki so bili na informativnem sestanku kandidatov za vpis na ljubljanski Ekonomski fakulteti »Boris Kidrič«, je bil tudi Vlado Dimovski. »Odločil sem se za študij ekonomije že pred časom. Mislim, da mi ta poklic daje največ možnosti za hit>o in široko zaposlitev. Študij se mi zdi zelo zanimiv. In ker obvladam tri svetovne jezike, mi bo prav gotovo izpolnil željo, da se
zaposlim v zunanji trgovini. Mladi želimo potovati. Kdaj sem se odločil? Skoraj je že pol le^a od tega. Na gimnaziji za Bežigradom, kjer bom letos maturiral, imamo psihologinjo, ki nam je po testiranju povedala, oziroma svetovala, za kateri poklic smo najbolj sposobni. Čeprav so želje eno, strokovno mnenje vsekakor pomaga pri odločitvi. Zame informacije, ki sem jih dobil danes, ne bodo vplivale na odločitev. Ne vem, kako je to z drugimi.«
Rebeka Volčanjk končuje četrti letnik gimnazije »Ivana Cankarja« v Ljubljani. »Nisem se še dokončno odločila,« je po informativnem sestanku na Ekonomski fakulteti v Ljubljani povedala Rebeka. »Še vedno niham med študijem prava in ekonomijo. Rada bi delala z ljudmi. To se mi zdi najbolj zanimivo. Če se bom odločila za pravo, bi bila najraje odvetnica, če pa se bo tehtnica prevesila za ekonomijo, bi najraje delala v zunanji trgovini. Saj razumete... Stiki z mnogimi ljudmi vsega svetil, pa tudi potovanja. To je zame in mislim, da tudi za večino mladih zelo privlačno,«
Isti dan so bili informativni sestanki na vseh fakultetah v Ljubljani, prav tako tudi na Fakulteti
za strojništvo. Med sicer manj številnimi kandidati za študij strojništva je bil tudi Slavko Kastelic, dijak četrtega letnika srednjetehniške šole, strojne smeri. »Veliko sem razmišljal; in sam pri sebi prišel do zaključka, da bi bil kot tehnik-strojnik v neki meri odvisen od ostalih. Kot inženir — odločil sem se žq, da bom študiral in dokončal strojno fakulteto — bom v svojem poklicu bolj samostojen. Po današnjem dnevu, ki sem ga preživel na strojni fakulteti, in po vsem, kar sem slišal, imam občutek, da so odnosi med študenti in pro-
fesorji veliko pristnejši, domači in če hočete bolj delovni, kot pa na katerikoli srednji šoli.
Miran Zgonik je asistent na Fakulteti za strojništvo na oddelku za motorje z notranjim izgorevanjem. Tisti dan je kandidatom za vpis na fakulteto demonstriral del študija strojništva, ki ga on posreduje študentom. »Ni še dolgo tega, ko smo bili v razvijanju motorjev z notranjim izgorevanjem še popolnoma na začetku, in so naše tovarne le kupovale licence. Danes smo že tako daleč, da smo sposobni tudi sami z lastnimi silami izdelati
najzahtevnejše motorje, ozi-roma izdelati tehnologijo za najbolj zahtevne motorje. Naše naprave niso sicer najsodobnejše, toda vseeno dosegamo na njih zavidljive uspehe. In na koncu bi 'rad dejal še to, da je, ne vem sicer zakaj, zanimanje za študij, še zlasti pa za specializacijo za motorje z notranjim izgorev trnjem, sorazmerno majhno. Čeprav so potrebe. še posebej če pogledamo našo tako razširjeno motorno industrijo, zelo velike.«
Vrhničan Branko Dolenc je zaposlen kot strojni tehnik v
Komunalnem podjetju Vrhnika. Njegov oče je bil vodovodar. Branko se je najprej učil pri njem, napravil je poklicno šolo vodovodnega inštalaterja in kasneje strojno srednje-tehniško šolo. » »Že pred leti sem se odločil, da bom strojni inženir. Rad bi delal v kakšnem razvojnem oddelku, kjer se ukvarjajo z vodo oziroma vodovodom. Ves sistem vodovoda morda izgleda preprost, vendar to še daleč ni. Prav zato želim delati na tem področju. Današnji obisk mi je dosti povedal o tem, kakšen študij me čaka v prihodnjih letih.«
Po dobrih dveh desetletjih spet domača jadralna letala	KOMENTATORJEV STOLPEC
Vnaprej prodana proizvodnja Le kos
papirja?
V Nemčiji so v »času uka« možje Lz Elana izdelali dve jadralni letali (na posnetku), kmalu zatem pa je stekla redna proizvodnja letal na Fortuni v Spodnjih Gorjah.
A. Ulaga
V srcih ljubiteljev letenja z jadralnimi letali je že dobri dve desetletji tlela želja, da bi se v Sloveniji znova oprijeli proizvodnje visoko sposobnih jadralnih letal. Ko se je namreč Libis pred triindvajsetimi leti odpovedal temu zahtevnemu in ne preveč hvaležnemu delu, so bili naši športni piloti odvisni le od proizvodnje v Vršcu in seveda od uvoza iz Češke, Poljske, Zahodne Nemčije in morda še od kod.
Zato so pred štirimi ali petimi leti delavci tovarne športnega orodja Elan sklenili, med njimi so bili predvsem ljubitelji jadranja, da se bodo poskusili tudi s proizvodnjo jadralnih letal.
»Vedeli smo, da vsega ne bomo zmogli sami, zato smo se začeli dogovarjati z Nemci, ki imajo na tem področju veliko izkušenj in bogato tradicijo. Sprva nismo prišli skupaj, saj so nemški partnerji hotelLda od njih odkupimo licenco. To pa za nas ni bilo zanimivo. Kasneje smo se s posredovanjem našega rojaka in pilota dr. Dušana Florjančiča sporazumeli za poslovno-tehnično sodelovanje. Iz Nemčije smo pripeljali na letališče v Lesce visoko sposobno jadralno letalo standardnega razreda DG-100 in ga podrobno proučili. V treh dneh je z njim zajadralo nad zemljo kar 34 naših pilotov. Ocena vsehpajebilaenotna: odlične jadralne sposobnosti...«, nam je povedal Tadej Lazar, vodja dejavnosti plastike v Elanu.
Po uspelem preskusu niso več odlašali s sklenitvijo sporazuma.
Kolektiv tovarne Elan je nemudoma poslal v Bruchsal k Dirks Glaser pet svojih delavcev, med njimi štiri pilote, da bi v nekaj mesecih spoznali vse skrivnosti teh lepih velikih ptic in dve letali tudi sami izdelali. Elanovi fantje so se v Nemčiji dobro odrezali. Uspešno so opravili zahtevno delo in se z novim znanjem vrnili v domovino. Obe letali pa sta ostali v tujini — prvo v Nemčiji, drugo v Švici,
»Na Fortuni v Spodnjih Gorjah smo usposobili naš stari obrat in se lotili gradnje jadralnega letala,« je nadaljeval Lazar Tadej. »Po triindvajsetih letih je prve dni februarja letos ponovno poletelo jadralno letalo, izdelano v slovenski tovarni. Polet letala Dirk Glaser — 100 Elan si je ogledalo veliko število ljubite-
ljev letalstva in predstavnikov naših aeroklubov in prav vsi so bili z demonstracijo zelo zadovoljni ...«
Letalo, ki so ga te dni uspešno preskusili na Brniku, bo poslej na letališču v Lescah. Tam bo na voljo kupcem za demonstracijo, uporabljali pa ga bodo tudi za najrazličnejša tekmovanja. Ob tem še nekaj podatkov iz njegove osebne izkaznice: razpon kril 15 m, dolžina 7 m, teža praznega letala 235 kg, hitrost od 60 do 260 km na uro in najmanjša hitrost padanja 0,59 m na sekundo pri hitrosti 74 km na uro. Strokovnjaki zagotavljajo, da so značilnosti našega novega jadralnega letala imenitne!
»Na Fortuni bodo izdelali letos kakih 25 letal. Več zaenkrat ne bo šlo. Dvajset letal bomo
prodali na tuje, za kar smo se dogovorili, nekaj pa jih bo ostalo za domače potrebe. Zunaj je potrebno odšteti za naše letalo dobrih 30 tisoč mark, doma pa velja od 285 do 295 tisočakov. Seveda računamo, da bomo sčasoma proizvodnjo letal bistveno povečali, saj je povpraševanje še vedno veliko večje od ponudbe. Strokovnjaki računajo, da bo samo domači trg potreboval že prihodnje leto več kot 100 jadralnih letal...«, je pripomnil Tadej Lazar.
Ob tem pa strokovnjaki tovarne zagotavljajo, da se bo .v njihovih proizvodnih prostorih že v nekaj letih rodilo novo jadralno letalo, ki bo po svojih konstrukcijskih zasnovah povsem naše.
B. Rugelj
' Zbodel nas je podatek, da v posameznih slovenskih občinah načrtujejo kaj različne stopnje rasti družbenega proizvoda 1— praviloma pa večje od stopnje, ki jo predvideva resolucija o uresničevanju srednjeročnega plana SR Slovenije v letošnjem letu. V nekaterih občinah so resolucij--ske načrte le nekolikanj presegli, drugje pa kar znatno, saj menda, kolikor je nam znano, stopnja načrtovane rasti celo za 17 odstotkov presega rast v minulem letu!
Razumljivo je, da v nerazvitih občinah načrtujejo hitrejši razvoj kot poprečno v republiki. Toda zanimivo je, da načrtujejo hitrejši razvoj od poprečne stopnje rasti tudi v razvitih občinah!
O podobnih razvojnih težnjah smo že razmišljali ob sprejemanju letnih načrtov gospodarskega in družbenega razvoja v minulem letu, Takrat smo sodili, da po tej poti načrtovanja razvoja na podlagi močnih inflacijskih teženj hodijo gospodarske organizacije in občinske skupščine z roko v roki. Bržčas tudi letos motivi tako prvih kot drugih niso drugačni.
Praviloma so v delovnih organizacijah tudi za letos načrtovali močno pospešeno gospodarsko rast. Podlaga za večji dohodek pa so skorajda v vseh delovnih organizacijah želje po višjih cenah — čeprav smo v republiški resoluciji izrecno poudarili, da bomo vse inflacijske težnje, s tem pa seveda pretirane apetite po višjih cenah zatirali v kali. Na občinski ravni takšne težnje največkrat nalete na podporo (občinski na-
črti so v glavnem kar seštevek načrtov posameznih temeljnih organizacij), saj se zavoljo tega občinskim proračunom obeta več sredstev za pokrivanje splošne in skupne porabe. Inflacijski plaz se je tako sprožil in tudi že dobil prvi »pospešek«.
Ob tem nas kajpak zanima, kje so bili ob sprejemanju občinskih planov in razvojnih načrtov v delovnih organizacijah delegati, ki so v razpravah o republiški resoluciji »grmeli« proti inflacijskim težnjam, se jezili nad pretirano splošno, skupno in osebno porabo ter se odločno zavzemali za stabilizacijsko usmerjeno reso lucijo? So bili preglasovani i »nižji« ravni? Ali pa so more mnogi med njimi presodili, da za republiko dobro eno, za ol čino in delovno organizacijo pa povsem drugo merilo stabilizacijskih prizadevanj?
Kaže tudi, da se ob razpravah o letnih planih razvoja niti družbenopolitične organizacije v združenem delu in občinah, pri tem mislimo zlasti na sindikate, ki so morali sodelovati pri vsebinskih razpravah in sprejemanju planov, niso kaj prida poglobile v vsebino tako zastavljenih načrtov in v možne posledice. Vprašanje pa je tudi, ali bomo ob takšnem načrtovanju ob koncu leta ugotavljali kaj za letošnjo resolucijo drugače, kot smo za dosedanje — da so bile v marsičem le kos popisanega papirja...!?
Kolektivu Tomosa se je uresničila dolgoletna želja
Več sredstev za družbeni standard
B. Rugelj
Trud, ki ga je 2700-članski kolektiv koprskega Tomosa v minulih letih vložil v izobraževanje gospodarjenja, se je začel obrestovati. Pri tem res ne smemo spregledati blagodejnega vpliva vse večjega povpraševanja po izdelkih Tomosa, vendar je vpliv naporov kolektiva mnogo pomembnejši. V Tomosu so popestrili izbiro izdelkov, izboljšali kakovost, razširili obseg trga tako doma kot na tujem. Dokaj dobro je napredovalo tudi do-
hodkovno povezovanje s trgovino in s kooperanti. Kolektiv je uspešno opravil posamezne akcije v okviru sanacijskega načrta, obnovil je in moderniziral strojno opremo, letos bo dogradil proizvodno dvorano za izdelavo krmnih motorjev itd. Zavoljo tega tudi poslovni rezultati niso slabi in zbujajo zadovoljstvo, čeprav so mnogi v kolektivu še previdni, češ: »Ne bodimo preveč veseli zavoljo enega uspešnega leta«. Toda lanski po-
slovni rezultati — čeprav morda v številkah zaključnega računa ne bodo izzveneli tako zelo optimistično, zlasti pa analize trga za v naprej in dejstvo, da je podjetje osvojilo proizvodnjo novih, na trgu zelo iskanih izdelkov, da osvaja tudi nova tržišča, obetajo tudi v bodoče uspešno poslovanje.
Na temelju dobrih poslovnih rezultatov, tako sta nam v Tomosu pripovedovala Dušan Vodopivec, referent za družbeni
standard in Anton Kuhar, vodja samoupravnega informacijskega centra, so v Tomosu ponovno aktualni v zadnjih letih skorajda pozabljeni načrti /,a razvoj družbenega standarda. Izboljšati nameravajo družbeni standard delavcev »na \sej črti«, kot pravijo sami, predvsem pa bodo sredstva v največji možni meri namenili za pospešeno gradnjo stanovanj, za nov objekt družbene prehrane in za gradnjo vzgojnovarstvene ustanove.
Slabi poslovni rezultati. zadnjih let so močno zavrli gradnjo stanovanj, v kolektivu pa se je nakopičilo blizu 300 »nerešenih stanovanjskih problemov«. Zdaj načrtujejo štiriletno akcijo, v kateri naj bi zgradili vsako leto po 75 stanovanj. Da bi bila gradnja čim cenejša, so se odločili za usmerjeno gradnjo Marlesovih montažnih hiš. Kolektiv si je pridobil tudi že vso potrebno dokumentacijo za nov objekt družbene prehrane, v katerem
naj bi bila tudi dvorana za sestanke, proslave itd., ter učilnice. Prve lopate naj bi zasadili maja letos. Na Zemljišču, ki si gaje kolektiv Tomosa že pridobil pred leti, bodo takoj, ko bodo zbral, dovolj sredstev, začeli skupaj s karajevno skupnostjo graditi vzgojnovarstveni zavod. Da bi ga čimprej zgradili, so se lani delavci odrekli nekaterim proslavam ter tako prihranjena sredstva namenili za gradnjo tega prepotrebnega objekta.
Velenjski rudarji že tretji mesec delajo ob sobotah in nedeljah
Ko je treba zagrabiti...
M. Lipovšek
Gotovo sodijo velenjski rudarji med tiste delovne skupnosti na Slovenskem, ki jim je treba izreči posebno priznanje za izje-ntna prizadevanja. Čeprav so zavoljo lanskega požara izgubili kar 221.000 ton proizvodnje, so planske naloge leta 1978 skorajda dosegli. Lanska proizvodnja je namreč le za 80.000 ton zaostajala za delovnim načrtom in bila celo za 70.000 ton višja od tiste, ki so jo bili predvideli po rebalansu letnega delovnega na-
črta, ki so ga sprejeli po požaru.
Zaradi velikih potreb po premogu, so se velenjski rudarji že meseca decembra odločili, da bodo delali tudi na dni, ko bi se jim sicer še kako prilegel počitek. Delo na dve soboti in na dve nedelji je navrglo novih 47.000 ton lignita.
Tudi januarja so se velenjski rudarji odločili, da bodo delali vse delavnike, se pravi 3 sobote več, kot so sprva računali. Vedeti pa je tudi treba, da je bila tudi
dnevna proizvodnja nad predvidevanji. Januarja so tako nakopali 443.000 ton lignita, plan pa je določal proizvodnjo 375.000 ton premoga. Povprečna dnevna proizvodnja 17.720 ton pa je bila v januarju za 720 ton nad planom.
Februarja so se velenjski rudarji znova, že tretji mesec zapored, odrekli 42-urnemu delovnemu tednu. Delali bodo 3 dni več, kot bi sicer. Zaloge premoga na deponijah šoštanjskih ter-
moelektrarn so se v zadnjem času močno zmanjšale. Ta mesec bodo velenjski rudarji pridobili, kot ocenjujejo, nekaj več kot 415.000 ton premoga v 24 delavnikih, oziroma po 17.300 ton poprečno na dan. Upoštevaje januarsko poprečno dnevno proizvodnjo pa lahko pričakujemo, da bodo planske naloge tudi presegli.
Omeniti velja, da se je dnevna proizvodnja lignita v velenjskem premogovniku v zadnjem letu
dni povečala na blizu 6 %, produktivnost pa za približno 3%. Dosežki bi bilo gotovo še večji, če bi modernizacija proizvodnje v_>elenjskem rudniku lignita potekala po predvidevanjih. Tako pa močno kasni. Lani so na mehaniziranih odkopih pridobili 55 % vsega premoga, računali pa so, da ga bodo že kakih 75 %. Občutno zaostajanje modernizacije proizvodnje je tudi glavni razlog, da letos Rudnik lignita Velenje še ne bo dosegel izkopa
premoga, kot je predviden z razvojnim programom. Za leto 1979 je bil namreč predvidena proizvodnja 4,700.000 ton lignita, delovni načrt pa predvideva izkop le 4,500.000 ton premoga. Za lani predvideno stopnjo me-haniziranosti odkopov bodo predvidoma dosegli šele ob koncu letošnjega oziroma na začetku prihodnjega leta, če vmes ne bo prišlo spet kaj nepredvidenega pri oskrbi z opremo in stro-
Pred sodiščem predvojne Jugoslavije
»Po prepričanju sem komunist«
V stari Jugoslaviji je policija budno pazila na Edvarda Kardelja. Večkrat ga je aretirala in večkrat zaprla. Tiralice so ga stalno spremljale. Tako je bilo tudi tedaj, ko se je 1935. leta mudil v Moskvi. Sodišče za zaščito države je 26. januarja izdalo tiralico, v kateri med drugim piše: »Ker ni znano, kje je zdaj ta oseba, se naprošajo vse oblasti, da poskušajo obtoženega odkriti, ga aretirati in privesti v zapor državnega sodišča za zaščito -države v Beogradu.
Osebni opis: visok 168, vitek, okroglega obraza, kostanjevih las, širokega čela, brado in brke brije. Posebna znamenja: nosi očala.«
V	januarju 1937. leta se Kardelj s ponarejenim potnim listom vrne v Jugoslavijo. Potuje prek Leningrada in Finske na Švedsko, Dansko, od tod z ladjo v Antvverpen, zatem pa v Pariz, kjer je bil v em času centralni komite KPJ.
V	Parizu je dobil direktivo, naj pripravi ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije. Od tod odpotuje v Benetke, nato z ladjo v Šibenik, od tam pa z vlakom prek Karlovca v Ljubljano, kjer izstopi na dolenjskem kolodvoru.
V	Ljubljani Kardelj takoj poišče tovarišico Vido Tomšič ter po ukazu tovariša Tita pripravlja ustanovni kongres KP Slovenije, ki je bil v noči med 17. in 18. aprilom 1937. leta v hiši Toneta Barliča, revnega slovenskega kmeta, ki je živel na Čebinah nad Zagorjem.
Zgodovinski sestanek na Čebinah
V	referatu na kongresu Kardelj med drugim pravi:
»Na kocki je naš narodni obstoj... Slovenski narod ni bil nikoli v zgodovini v tako veliki nevarnosti, v kakršni je danes... Slednjič je potrebno odpraviti sramotne zakone šestojanuarske voja-ško-fašistične diktature in režima ter postaviti pred sodišče njihove ustvarjalce. Bodočnost slovenskega naroda, njegov nacionalni obstoj bo zagotovljen le v svobodni zvezi bratskih narodov Jugoslavije v obliki zvezne države. Slovenski narod mora dobiti svoj parlament, izvoljen po demokratičnih načelih...«
Zgodovinski sestanek na Čebinah se je končal z izvolitvijo centralnega komiteja KPS. Za sekretarja je bil izvoljen Franc Leskošek-Luka, člani pa so bili: Edvard Kardelj, Miha Marinko, Kovačič, Žagar in Pepca Kardelj. Komunistična partija Slovenije je tedaj štela 250 članov.
Kmalu zatem Kardelj spet potuje v Pariz, kjer ga je tovariš Tito angažiral pri reševanju nekaterih notranjih partijskih vprašanj. V septembru 1937. leta se vrne v Jugoslavijo. Ker v tem času ni bilo novih obtožb proti njemu, se Kardelj odloči, da se javi oblastem. Policija ga pusti na miru le malo časa, že 22. januarja 1938. leta pa ga aretira in postavi pred
okrožno sodišče v Ljubljani. Na procesu se Kardelj takole brani:
da je sodeloval na kongresu KP Slovenije. Tudi tokrat Kardelj zanika vse obtožbe.
Ne čutim se krivega
»Zakaj je bila izdana ta tiralica, ne morem pojasniti, saj se ne počutim krivega. Res je, da sem bil zavoljo aktivnosti po členu 2 zakona o zaščiti države obsojen 1930. leta na sodišču za zaščito države v Beogradu na dve leti strogega zapora. Prav tako sem imel kasneje veliko zapletov s policijo v Ljubljani zavoljo mojega publicističnega dela.
Zatem sem bil v oktobru 1934. leta vnovič zaprt v upravi policije v Ljubljani, vendar mi niso mogli dokazati nič konkretnega. Le grozili so mi, da me bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Tedaj je v meni dozorela odločitev, da zbežim v tujino; takoj ko so me izpustili iz policijskega zapora, sem zbežal v Švico. Med bivanjem v Švici sem bil zaposlen v neki knjigoveznici.
Po dveh mesecih sem odšel v Francijo in prebival v Parizu. V Parizu nisem imel stalnega prebivališča, živel sem v različnih hotelih. Vzdrževal sem se predvsem s publicistično dejavnostjo. Kot politični emigrant sem dobil tudi manjšo pomoč društva Sequor populaire.
Med bivanjem v tujini nisem storil nobenega kaznivega dejanja, zavoljo katerega bi me lahko preganjalo sodišče za zaščito države.«
Kardelj zamolči, daje bil od 1935. do 1936. leta v Moskvi, kjer je na Leninovi univerzi dvakrat na dan predaval o zgodovini Kominterne in o jugoslovanskem nacionalno-socialnem in slovenskem vprašanju. V Rusiji je imel ilegalno ime Birk.
Na naslednjem zaslišanju, 11. februarja 1938. leta, izjavi Kardelj: »Po prepričanju sem komunist,« vendar hkrati odločno zavrne sleherno krivdo. Ne prizna niti tega, da je bil v Moskvi.
Toda preiskovalni sodnik ljubljanskega zapora pošlje sodišču naslednje'pismo:
»Obveščamo vas, da je bil Edvard Kardelj zanesljivo v Rusiji. Po podatkih, s katerimi razpolaga tukajšnja uprava policije, je Kardelj v Moskvi obiskoval tečaje, na katerih so se vzgajali komunistični emisionarji... To smo zvedeli od naših zaupnih ljudi, ki jih, žal, ne moremo izdati. Ali je Kardelj govoril prek radia Moskve in kolikokrat, tukajšnja uprava policije ne ve. Znano pa nam je, da so se o tem po Ljubljani širile govorice.«
»Med letošnjimi velikončnimi prazniki sem bil doma. Odkar sem bil spuščen na svobodo, se nisem niti en dan mudil zunaj Ljubljane, saj mi tega ni dovoljevalo stalno zasledovanje policijskih agentov. V soboto zvečer sem se odpeljal s kolesom proti Kranju. Prišel sem do Jeprce, nato pa sem se vrnil domov. Prvega dne velikonočnih praznikov sem bil ves čas doma. Ležal sem v postelji, saj mi ni bilo dobro. V ponedeljek sem se spet odpeljal na krajši izlet s kolesom proti Podutiku. Ker je bilo slabo vreme, sem odšel v gostilno ,Vodnik' v Podutiku. Zvečer sem se vrnil domov.
... Potem ko sem se seznanil s pričevanjem policijskega agenta, ki ima nalog, da me spremlja, izjavljam, da njegovo poročilo ni niti najmanj verodostojno. Pripominjam le, da oba zaslišana agenta ali katerikoli od njiju nista bila stalno pred našo hišo, da bi lahko vedela za sleherni moj korak. Ko sem ju včasih opazoval, sefri ugotovil, da sta bila odsotna po več ur... «
Na vprašanje, kje je bil 16., 17. in 18. aprila 1938. leta, Kardelj odgovarja:
»Za 16. april se ne spominjam, kje sem bil. Vem le to, da sem bil dopoldne doma. Prav tako se ne spominjam, kdaj sem se tega dne zvečer vrnil domov, saj sem zagotovo odšel na krajši sprehod. Zdi se mi, da sem tega dne prišel domov kasneje kot ponavadi, toda zagotovo pred polnočjo. Naslednjega dne, to je 17. aprila, sem bil ves dan doma, saj sem se počutil bolnega. 18. aprila sem odšel za pet ali šest ur na izlet s kolesom proti Podutiku. Na poti nisem naletel na nobenega znanca. Istega dne zvečer, med 22. in 23. uro, sem se vrnil domov, kjer so mi povedali, da je bil pred pol ure na straži policijski agent. V torek, 19. aprila, sem bil prav tako doma. Približno ob 9.30 dopoldne je prišel k meni policijski agent in me odpeljal v policijo.«
Dva policijska agenta, ki sta sledila Kardelju, izjavita drugače. Anton Zaman pravi, da je imel nalogo skupaj z agentom Gojmirom Kramžarjem slediti Kardelju, da se je to sledenje začelo 10. aprila in trajalo do 4. maja. Pravi: »Spominjam se, da Kardelja ni bilo v Ljubljani na Veliko nedeljo in na Veliki ponedeljek. Moja naloga je bila, da ga spremljam na Veliko nedeljo do 12. ure. Tedaj še nisem mogel ugotoviti, ali je Kardelj doma, ali je sploh v Ljubljani.«
Pismo Mačku
Po brezuspešnih poskusih, da bi dokazalo obtožbe, okrožno sodišče 26. maja 1938. leta osvobodi Kardelja in ustavi kazenski postopek.
Kardelj je bil-tudi tokrat oproščen zavoljo pomanjkanja dokazov ter na intervencijo brata Ivana, ki je pisal sodišču za zaščito države v Beogradu.
Metode policije
Vendar ne za dolgo. Le tri mesece kasneje policija vnovič postavi Kardelja pred sodišče z obtožbo,
Takoj ko pride iz zapora, začne Kardelj z delom v CK KPJ. Policija ga ne pusti na miru in 6. aprila 1940. leta vdre v njegovo stanovanje, vendar Kardelj ni bil doma. Kardelj zatem napiše Vladimirju
Mačku, podpredsedniku tedanje vlade, odprto pismo, v katerem pravi, da so organi uprave policije, v spremstvu mestnih žandarjev, 7. februarja ob 5.30 zjutraj vdrli v njegovo stanovanje, da bi tako izpolnili ukaz upravnika policije, se pravi, da bi Kardelja internirali v koncentracijskem taborišču v Bileči To noč so kot talca aretirali njegovo ženo, ki so jo dva dni kasneje, hudo bolno in z visoko temperaturo in kljub protestom zdravnika odpeljali v Bilečo.
Kardelj navaja imena aretiranih, ki so jih poslali v taborišče in pravi, da je »Bileča postala sinonim najbolj nečloveškega nasilja, sinonim strahu, sinonim brezpravnosti, sinonim mučeništva in sinonim smrtne obsodbe. Bileča pomeni najgloblji padec in najgloblje ponižanje človeške zavesti.«
Kardelj v pismu med drugim pravi:
»Gospod predsednik kraljevske vlade, ne pošiljam Vam tega pisma, da bi Vas prosil milosti za internirane mučence, njihova osvoboditev ni vprašanje Vaše dobre volje, temveč vprašanje zmage človeškega nad nečloveškim, svetlega nad mračnim, napredka nad reakcijo, človeške vesti nad besom proti ljudskih sil, ki so danes izgubile svojo človeško podobo in ki slepo bijejaokrog sebe, ki zastrupljajo s svojim strupom vse, kar je ostalo plemenitega in velikega v ljudskem gibanju...
Ker Vam kljub temu pošiljam to pismo, to pomeni, da Vas imam za odgovornega za vse, kar se danes dogaja v Jugoslaviji. To delam predvsem zato, da bi pomagal razbiti varljive iluzije, ki so deloma povezane z Vašim imenom, v katere so množice ljudstva leta polagale svoje upe in pričakovanja.
Ko ste stopili v vlado Vi, gospod podpredsednik kraljevske vlade, ste rekli, da boste očistili Hrvaško in vso državo tistih, ki so v vseh letih diktature dušili svobodo in povzročili ljudstvu toliko zla. Toda v koncentracijska taborišča ni prišel niti en nosilec stare diktature. Nasprotno, isti izrodki danes izvajajo nasilje nad ljudstvom v imenu vlade, v kateri ste tudi Vi.
Gospod podpredsednik — piše v pismu — v takšnih razmerah (kot v koncentracijskem taborišču v Bileči) — interniranci ne žive nikjer na svetu, celo v zloglasnih Hitlerjevih koncentracijskih taboriščih ne. Zavoljo strahot, ki se dogajajo tukaj, ne more molčati noben pošten človek, ki je ohranil v sebi vsaj trohico spoštovanja do temeljnih pravic človeka.«
(Po »Borbi«)
Ustanovni kongres Komunistične partije Slovenije 1937
Gojmir Anton Kos, olje 1947
V Mariboru se ukvarja z rekreacijo že vsak četrti delavec
Čim bolj gre zima h kraju, čim manj je snega v dolinah, tem bolj zanimive so visokogorske ture. Smučanje, pešačenje in plezanje po zasneženih hribih je sicer zelo zahteven in naporen šport, zato pa toliko bolj mikaven. Lep dan visoko v gorah je vreden za več dni v dolini.
Široke možnosti samoupravnega odločanja
V Mariboru, ki je danes izrazito industrijsko mesto z več kot 86 tisoč zaposlenimi, je potreba po organizirani skrbi za preživljanje prostega časa iz leta v leto bolj očitna. Delavci žive v značilnem urbaniziranem okolju, blizu 40 odstotkov vseh zaposlenih pa je žena. Te in druge značilnosti so spodbudile mariborske sindikate, da niso postali le pobudniki bogatega telesno-kulturnega življenja deset in deset tisočev mariborskih delavcev, temveč da številne akcije in zahtevne naloge na področju organizacije rekreacije uresničujejo tudi sami.
»K temu nas je prisililo predvsem pomanjkanje kadrov v tele-snokulturnih organizacijah kot tudi pomanjkanje športnih objektov.. .,« ugotavlja Jože Raišp, strokovni sodelavec mariborskih sindikatov. »Zato smo se že pred časom lotili organiziranih priprav v organizacijah združenega dela, da bi ustvarili razmere, v katerih bi imela športno-rekrea-cijska dejavnost možnosti nadaljnjega razvoja. Tako imamo danes v Mariboru že več kot 160 komisij za športno rekreacijo, ki skrbe za množično celoletno rekreacijsko dejavnost zaposlenih...«
Na ravni sveta zveze sindikatov Maribor deluje 11-članska
komisija, ki predvsem spremlja delo komisij za športno rekreacijo v delovnih organizacijah. S svojim letnim programom veliko doprinese k razvoju aktivnega športnega razvedrila v občini, posebno na področju množičnih trim akcij in delavskih športnih iger. Zelo plodno je tudi sodelovanje komisije s samoupravno interesno skupnostjo za telesno kulturo. V skupščini interesne skupnosti je več kot pol delegatov iz organizacij združenega dela, ki imajo široke možnosti samoupravnega odločanja pri kreiranju telesno-kulturne politike. Komisija za športno rekreacijo pri mestnih sindikatih pa ima osem delegatov v zboru telesnokulturnih organizacij (zbor izvajalcev), s čimer ji je zagotovljena beseda pri strokovnem izvajanju programov na področju športne rekreacije.
»Simbol množične rekreacije predstavljajo pri nas v prvi vrsti priljubljene delavske športne igre...,« nadaljuje Jože Raišp. »Delovni ljudje se udeležujejo organiziranih športnih srečanj iz leta v leto v večjem številu, kar je na moč spodbudno, saj predstavljajo igre kontinuirano obliko dela skozi vse leto. Po najnovejših podatkih sodeluje na igrah že več kot 22 tisoč zapo-
slenih, kar z drugimi besedami pomeni, da je na športnem področju aktiven že vsak četrti delavec. Škoda le, da gre v glavnem še vedno le za moške ter da žene in dekleta še vedno stoje ob strani...«
Delovni program komisije za športno rekreacijo pri svetu zveze sindikatov Maribor zajema organizacijo petnajstih športnih panog(s tem, da srečanja v posameznih športnih panogah organizatorji prilagajajo letnim časom. Osnovno delo temelji seveda na organizacijah združenega dela, kjer je poglavitni cilj množičnost, medtem ko se srečujejo na ravni mesta le tisti športniki, ki so pokazali med letom največ zavzetosti.
»Posebno nekatere športne panoge so med našimi ljudmi izredno priljubljene. Tako se, denimo, na občinskih tekmah v smučanju zbere že blizu 1000 ljubiteljev belega športa, v namiznem tenisu tekmuje po sto ekip, le malo manj v malem nogometu, več kot 50 ekip se poteguje za čimvišji naslov v odbojki, zelo priljubljena pa je tudi košarka. Sicer pa ti podatki niti niso tako bistveni,« razmišlja Jože Raišp. »Nas posebno veseli to, da je ljubiteljev športa v naših delovnih organizacijah iz leta v leto več, da ljudje počasi
spoznavajo vrednote in smisel zdravega aktivnega razvedrila...«
K vsemu temu velja dodati, da je med Mariborčani izredno veliko število ljubiteljev planin. Zato imajo številne organizacije združenega dela svoja planinska društva, ki združujejo tisoče in tisoče planincev. V nasprotju z drugimi športnimi organizacijami in dejavnostmi so v planinskih društvih aktivni stari in mladi, moški in ženske. Hoja po gorah navdušuje vse, ne glede na leta, zaposlitev, socialni položaj in podobno.
»Kot že rečeno: trudimo se, da bi pritegnili v vrste športnikov čim večje število ljudi. Zato imamo na programu tudi množične trim akcije, kot so denimo tek na smučeh, kros, kolesarjenje, hoja in plavanje. Tudi te akcije imajo več stopenj. Rojevajo se v organizacijah združenega dela in krajevnih skupnostih in zaključujejo s srečanji na občinski ravni. Akcije so zelo priljubljene, saj se jih udeležujejo množice občanov. Samo na trim kolesarjenju je sodelovalo lani 71 tisoč kolesarjev, od petletnega dečka do devetdesetletnega moža...« je povzel naš kratek pogovor sogovornik Jože Raišp.
Ul.
XII. zimske športne igre kranjskih sindikatov
Na startu 796 smučarjev!
V organizaciji smučarskih delavcev kranjskega Triglava in pod pokroviteljstvom kolektiva Aerodrom Ljubljana-Pula 'so bile v Martuljku XII. zimske športne igre sveta zveze sindikatov občine Kranj. To pot je bilo naklonjeno organizatorjem in tekmovalcem celo muhasto vreme, zato je tradicionalno srečanje najboljših smučarjev kranjskih delovnih kolektivov lepo uspelo. Škode le, da so organizatorji rekreacije oziroma posamezniki znova ponovili svojo staro napako: za zimske 'gre so namreč prijavili skoraj
1500 tekmovalcev, nastopilo pa jih je »le« 796. Nihče ne pravi, da je bila udeležba slaba. Celo nasprotno! Vendar bi imeli organizatorji precej manj dela in skrbi, če bi se prijavljeni držali svoje besede. Zal so ti pojavi v naši praksi razmeroma pogosti. Opozarjajo na precejšnjo neresnost in s tem seveda na odnos do organizirane rekreacijske dejavnosti.
Sicer pa je bilo v Martuljku vse, kot mora biti: tekmovalne proge so bile lepo pripravljene, organizacija je bila odlična, nastopajoči disciplinirani in zelo
zelo požrtvovalni. Večina je sicer vzela nastop za rekreacijo, kar je seveda edino prav, kljub temu pa je bil o le malo takih, ki bi bili zadovoljni tudi z zadnjim mestom. Zato je bilo srečanje na pobočjih Martuljka, čeprav za rekreacijo, še toliko bolj mikavno.
Rezultati:
Ženske:	D — veleslalom,
krajša proga: 1. Trefalt (Gradbinec) 41,98, 2. Oblak (OŠ L. Seljak) 42,42, 3. Toplak (Živila) 42,86; ženske C: 1. M. Mihelič (Zasebni sektor) 36,40, 2. Leskovšek (Aerodrom) 38,40, 3. Krampi (Elektromehanika)
38,80; ženske A, daljša proga: 1. PesjakTMerkur) 50,28, 2/Baj-želj (LB)T>0,95, 3. Bašelj (Merkur) 56,4$>ž.enske B: 1. Tepina
(Gorenjska oblačila) 53,34, 2. Kurnik (LB) $3,53, 3. Mravinec rmn aa itn
(IBI) 56,44, itd.
Teki — ženske A: L H. Bešter
(Elektromfehanika) 12:27,19, 2. Laznik (SO Kranj) 15:13,74, 3. Plevel (Gorenjski tisk) 16:35,42; ženske B: L Krampi (Elektromehanika) 15:07,95, 2. Vidic (Gradbinec) 15:14,00, 3. Hvasti (Gradbinec) 15:37,44 itd.
Moški: A — veleslalom, daljša proga: L D. Karničar (Sava)
40,66, 2. J. Karničar (CP) 41,43,
3.	T. Karničar (Živila) 42,30; moški B: L Leben (Sava) 42,21, 2. M. Nadižar (Telekomunikacije) 42,53, 3. T. Andolšek (IBI) 43,64; moški C: L Pesjak (CP) 42,27, 2. S. Logonder (Elektromehanika) 43,26, 3. B. Andolšek (Elektro) 43,42; moški G, krajša proga: L Šarabon (DPO) 33,85, 2. Vodopivec (Zvezda) 36.00, 3. Faganel (Sava) 37,25; moški E: L Deželak (CP) 30,78,
2.	Šumi (Gorenjski tisk) 31,74,
3.	Jamnik (Elektro) 32,30; moški F: L J. Andrejašič (Sava) 36,87, 2. Štular (IBI) 37,07, 3.
Jereb (Inštitut Golnik) 37,08; moški D: 1. Hladnik (Elektro) 34,60, 2. Robas (Gimnazija) 35,03, 3. Slivnik (Gradbinec) 35,09 itd.
Teki — moški A: L Ribnikar 16:22,13, 2. Omaješ (AMD) 16:33,42, 3. V. Šparovec (Telekomunikacije) 16:37,07, moški B: 1. J. Gorjanc (Sava) 14:49,87,
2.	J. Krišelj (KOGP) 15:05,48,
3.	F. Grašič (Elektromehanika) 15:12,61; moški C: 1. V. Grašič (Elektromehanika) 15:53,95, 2. Kordež (ŠC Iskra) 16:45,20, 3. Dežman (Sava) 16:47,79 itd.
Naloge poklicnega organizatorja športne rekreacije
Herman Berčič
Nadaljnje pomembne naloge organizatorja športne rekreacije so naslednje:
Povezuje amaterske kadre na področju športne rekreacije (org. rekreacije in animatorje) ter druge strokovne kadre (učitelje, vaditelje, vodnike, sodnike itd.) v širšo skupino in tako ustvarja možnosti za uresničitev akcijskega načrta v praksi.
Analizira dejansko stanje v OZD ter zbira vse potrebne podatke in informacije za nemoteno delo na področju športne rekreacije.
Planira in programira športno rekreativno dejavnost za kratkoročno, srednjeročno in
dolgoročno obdobje ter v ta namen pripravlja letne načrte in programe, petletne in večletne načrte in programe ter jih finančno ovrednoti.
Planira in programira zlasti naslednje športno rekreativne dejavnosti:
—	športno-rekreativno dejavnost v okviru prilagoditvene gimnastike (specialna gimnastika), ki jo zaposleni izvajajo pri zahtevnejših delih oziroma delovnih nalogah, kjer je v ospredju fizična komponenta (fizična dela ali naloge);
—	športno-rekreativno dejavnost med 30-minutnim odmorom pri tistih delih oziroma
nalogah, kjer so za to dane možnosti in pogoji;
— športno-rekreativno dejavnost med delom v posebnih odmorih za skupine delavcev, katerih dela oziroma opravila potekajo v prisilnih položajih (sede ali stoje, ob statični ali dinamični obremenitvi, dela oziroma naloge ob tekočih trako-vih);
— športno-rekreativna dejavnost zaposlenih v dnevnem in te-: denskem prostem času in v povezavi z nosilci in izvajalci športno-rekreativne dejavnosti v krajevni skupnosti, posebno skrb posveča delavskim športno-rekreativnim igram in drugim športno-rekrea-
tivnim tekmovanjem;
-— športno rekreativno dejavnost na letnem oddihu, če so za to možnosti (denimo — počitniški dom);
— športno-rekreativno dejavnost v okviru programiranja zdravstveno preventivnega in rekreativnega oddiha za tiste delavke in delavce, pri katerih so že vidne posledice dolgotrajnega opravljanja težkih del ali nalog.
Uresničuje akcijski načrt v praksi v okviru ožje in širše delovne skupine.
Analizira rezultate izvedenega akcijskega načrta s pomočjo objektivnih metod v do-
ločenih časovnih obdobjih ter pripravlja oceno in poročilo o uspešnosti ali neuspešnosti opravljenih del in nalog.
Pripravlja ustrezne raziskovalne projekte, pri čemer uporablja različne raziskovalne metode in na ta način pridobiva osnovne in povratne informacije ter prek teoretičnih spoznanj bogati svoje praktično delo.
Skrbi za nenehno lastno izobraževanje, prav tako pa svoja prizadevanja usmerja v šolanje in izpopolnjevanje amaterskih kadrov v OZD (organizatorji rekreacije, animatorji) ter v ta namen pripravlja posamezne seminarje, predavanja in druge
oblike izobraževanja in izpopolnjevanja.
Usklajuje dela oziroma naloge med strokovno službo za športno rekreacijo in športnim ali športno-rekreativnim društvom v OZD ali z drugimi izvajalci športno-rekreativne dejavnosti.
Opravlja naloge v okviru strokovne službe za športno rekreacijo ali omenjenega delovnega področja in svoje delo povezuje na samoupravnih temeljih z drugimi službami, zlasti tistimi na področju zdravstva ozi-roma medicine dela.
(SE NADALJUJE)
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost. Listje bil ustanovljen 20. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Vojko Černelč (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Milan Govekar, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Ra-
fael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Bojan Samarin (odgovorni urednik), Janez Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga in Janez Voljč. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313-VI; naročninski oddelek tel.: 310-033, int. 278,322-947. Uredništvo tel.: 316-672,323-554
. in 316-695; komerciala: Ljubljana, Tavčarjeva 5, tel.: 312-691. Račun pri SDK Ljubljana, št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 5,00 din, letna naročnina je 250,00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.
Minila so že leta, ko srno na zadnji poti pospremili Borisa Kidriča. Kot da bi hotelo naključje, so se množice, ki so se poslavljale od Edvarda Kardelja, pomikale mimo njegovega spomenika.
Družbenopolitični delavci, znanci in prijatelji so se poklonili spominu Edvarda Kardelja v skupščini SR Slovenije.
Mimo skupščine socialistične republike Slovenije je pogrebna povorka prišla do spomenika osvoboditve, kjer sta se od pokojnega Edvarda Kardelja še zadnjič poslovila Fadil Hoxha in France Popit.
Desettisoči občanov Slovenije in Jugoslavije so nemo počastili spomin na Edvarda Kardelja. Kilometre dolga kolona je r mrazu, dežju in snegu čakala na zadnje slovo —ženim največjih sinov naših narodov, voditeljem in predvsem s sočlovekom.
Generalmajor Pavle Suc polaga žaro v pepelom Edvarda Kardelja r grobnico narodnih herojev v Ljubljani