Slovenske čitanke za osnovne šole.

Izdanje v petih delih.

Tretji del.

(Tretje šolsko leto.)

Tretja čitanka.

Sestavil

L. Cernej.

Kot učna knjiga državnega izdanja za osnovne šole odobrena z odlokom
ministrstva prosvete z dne 18. avgusta 1925., ON. br. 46.885.

Tretji natisk.

Cena 16 Din.

V Ljubljani 1927.

Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani
(predstavnik France Štrukelj).


J iuH

I. V domačem krogu,

1. Mladi ljudje.

Kdo more kaj mladim ljudem,
ko lica jim zdrava žare,
ko glasne so njihove pesmi
in jasno je mlado srce!

Saj njih vsak na polju je cvet,
njim solnce veselo gori,
njim ptički prepevajo glasno,
vsa sreča le zanje živi.

Če pride nezgoda, bolest,
kdo kremžil bi lice mlado!

Na svetu ljudi je nešteto,
ki stokrat je bolj jim hudo!

E. Gangl.

2. Mati.

Dete revno, dete malo,
kdaj mi bodeš poplačalo
vse, kar zate skrbna mati
mogla sem in čem prestati?

Na rokah sem te nosila,
v bolečinah te zdravila,
zate noč in dan skrbela,
zate sem in bom živela.

8

Postelj kolikrat postlala,
zibel tvojo sem zibala,
pesem ti zapela sladko,
da zaspalo si čez kratko.

Čezte se potem nagnila,
srčno sem Boga prosila:
Oče, hudega ga brani,
meni, sebi ga ohrani!

Dete malo in ubožno,
bodi pridno in pobožno!

S tem skrbi mi boš plačalo,
dete revno, dete malo!

Simon Jenko.

3. Mamici.

Če bi bil jaz ptička, bi ti prinašal najlepše pozdrave iz
daljnih dalj, bi pel najslajše pesmi tebi, draga mamica moja!

Če bi bil jaz vetrc, bi ti božal čelo, ti hladil vročo glavo,
ko moraš ob pekočem solncu težko delati, da mi pripraviš
kruha, mamica moja!

Če bi bil jaz solnčni žarek, bi ti grel roke, kadar pereš
moje srajčice ob hudem mrazu v ledeni vodi, mamica moja!

In če bi bil jaz kralj, bi ti rekel: Vzemi to zlato krono ti,
mamica moja! In vse kraljestvo vzemi, zakaj najbolje bo
meni in drugim, če vladaš ti, mamica moja premila...

Ksaver Meško.

4, Uspavanka.

Kaj bo sinku sen prineslo?
Ptičje krilo, tenko veslo
ali kita rožmarina,
a j a, tuta, nana, nina!

Krilo se je utrudilo,
veslo se je polomilo,
suha kita rožmarina —
aja, tuta, nana, nina!

Kaj bo sinku sen prineslo?
Niti krilo, niti veslo,
niti kita rožmarina,
le popevka materina,
aja, tuta, nana, nina!

Oton Župančič.

9

5. Materina molitev.

Tebi, o Marija,
srce govori,
saj sirotam mati
si najboljša ti!
Dragica je moja
z mano čisto sama;
ateja je skrila
črna, mrzla jama.

In v naročju mojem
dete trudno spi.

Čuvaj ga, Marija,
čuvaj mi ga ti! '

V snu se mu prikaži,
ti ga potolaži,
ker si brez prestanka
ateja želi!

Iz »Zvončka«.

6. Desetica.

Dvanajst ali trinajst let mi je bita; hodil sem v tretji
razred realke. Ob desetih, ob uri počitka so vstali vsi, da bi
si šli kupit malice k vratarju ali prebegat se po dvorišču.
Grabilo me je za srce, da sem sam, čisto sam. Prišel je
tovariš in je rekel: »Ti, zate je pismo!«

Res je bilo na deski napisano moje ime. Šel sem k vra¬
tarju. Ko sem pismo dobil, so se mi roke tresle in skril
sem se k oknu, da bi ne videlo tega svetega pisma nobeno
nevredno oko. Odpiral sem počasi in čisto čudno, veselo
in težko mi je bilo pri srcu. Tam so bile tiste velike, težke,
neokretne črke: »Ljubi sin!« Zakaj mati se je bila šele od
nas otrok naučila pisati, zato da bi je ne bilo sram. Ko
sem razgrnil pismo, je zaklenketalo po tleh. Sklonil sem se
in sem pobral: desetica je bila.

Tista tenka, ogoljena srebrna desetica, ki jih že zdav*
naj ni več. Ko sem jo vzel v roko, me je obšlo kakor milost
božja. Vse je vztrepetalo, vzplapolalo v meni, vzdignilo
me kvišku kakor v plamenu ljubezni. Videl sem tisto ljubo,
velo, trepetajočo roko, ki je držala med prsti poslednjo dese=
tico ter jo naposled spustila v pismo. Zakaj desetica je bila
poslednja, to sem vedel, kakor da je bilo na njej sami to
napisano.

Skril sem se čisto v kot, da bi me nihče ne videl. Iz
srca, iz prsi, iz vsega telesa mi je planil jok, stresal me

10

kakor v vročici. Ali ko sem se vračal po stopnicah v šolsko
izbo, je bilo v meni svetlo, svetlo. Iz daljave je videla mati
mojo bolest in se je smehljaje ozrla name, kakor se ozre
samo ljubo solnce.

Ivan Cankar.

7. Lenka.

Lenka se šeta —
metla pometa;

Lenka počiva —
igla ji šiva;

Lenka pred duri
peč se zakuri,
a kokotiček

8. Očetovska ljubezen.

Črevljarju je umrla žena. Zapustila mu je sedmero
otrok. Ko je zvedela to bogata posestnica na bližnjem gradu,
je prišla k črevljarju in mu rekla, da bi vzela enega otroka
za svojega.

Črevljar se je razveselil in začela sta izbirati.

Pri najstarejšem sinčku je dejal oče: »Ivančka ne dam,
ker je prvenček.« Pri drugem je menil: »Božidarčka je imela
mati najrajša.« — »Anica se v šoli najbolje uči.« - — »Milica
je rajnici najbolj podobna.«-

Tako je našel črevljar pri vsakem otroku pomislek in
izgovor. Pri najmanjšem, ki je še ležal v zibelki, je malo
pomislil, potem pa je dejal: »Tale mi dela največ preglas
vice, a če preživim druge, preživim še tega uboščka!« Nagnil
se je k detetu in ga srčno poljubil.

Grajščakinja je videla, kako težko je bilo očetu. Solze
so ji zaigrale v očeh. Ker je bila dobrega srca, je podpirala
ubogega črevljarja, pa tudi drugi ljudje so jo posnemali,
kolikor so mogli.

skoči v lončiček,
leže v ponvico,
dvigne glavico:
„Lenčica, Lenka,
kikiriki!

Sem že pečenka,
jest se mudi!“

Oton Zupančič.

11

9. Prva laž.

»Lagal si! — Ljubo dete moje,
obraz je od sramote ti rdeč,
oglaša glas vesti se tvoje.

Grešil si, a ne greši več!

Vso vero laž človeku vzame
in več nazaj je ne dobi.

Lažnivcu nič se ne verjame,
čeprav resnico govori.

Laži se varuj in tatvine!

Laž in tatvina sta sestre,
obe iz ene korenine,

Bog ju sovraži in ljudje.

Laž Bog, resnice vir, sovraži,
lažnivca se ogiblje vsak.

Govori, kar je res! Ne laži,
da boš pred svetom poštenjak!«

Josip Stritar.

10. Očetova črešnja.

Stric je dal Jurčku lično sekirico v dar. In Jurček? Na
vrt je šel in — kakor je bil neveden — je z njo obelil pre*
lepo očetovo črešnjo, da se je posušila. Oče, ki ni vedel,
kdo je napravil to škodo, je bil silno nevoljen in je dejal:
»Rajši bi plačal dve sto dinarjev, kakor da se mi je posušilo
to drevo!«

Ko pride Jurče, ga vpraša oče: »Ali morda veš, kdo
mi je poškodoval to drevesce?«

Deček se ustraši očetovega vprašanja, toda kmalu se
osrči in pove očetu naravnost: »Atej, jaz sem obelil dre=
vesce!«

Očeta razveseli tolika resnicoljubnost. Sinčkova odkrito*
srčnost in ljubezen do resnice sta ga obilo oškodovali za
uničeno drevo.

Pa »Angelčku«.

12

11. Bodimo veseli.

Juhejsa! Bodimo veseli!

Po hribih, planinah,
po polju, ravninah
odeja snežena leži.

Po bistrih potokih,
po rekah globokih
vabljivo nam led se blešči...
Juhejsa! Bodimo veseli!

Juhejsa! Bodimo veseli!

Po snegu capljati,
po ledu drčati — •
največja, najljubša radost!

Naj kepe letijo,
sani naj drčijo —
oj rajsko si lepa, mladost!
Juhejsa! Bodimo veseli!

Juhejsa! Bodimo veseli!

Ni mar nam mrzlote,

še manj pa toplote,

saj mlada in vroča smo kri. . .

Naj kurijo v peči,

mi v izbi ko v ječi

skopneli ubožci bi vsi.

Juhejsa! Bodimo veseli!

Juhejsa! Bodimo veseli!

Naj burja razgraja,
kri v lica nam vstaja,
radosti žari nam oko!

Le venkaj za mano
na piano, na piano,
pod milo in vedro nebo!

Juhejsa! Bodimo veseli!

Josip Freuensfeld.

13

12. Papirnate barčice.

Dan za dnem spuščam svoje papirnate barčice drugo
za drugo po dreveči reki.

Z velikimi črkami napišem na vsako svoje ime in ime
sela, v katerem bivam.

Upam, da jih najde kdo v daljni deželi in da bo vedel,
kdo sem.

V svoje male barčice nakladam cvetice z našega vrta.

Spuščam svoje papirnate barčice in gledam v nebo in
vidim, kako razvijajo mali oblački svoja bela, napeta jadra.

Ne vem, kateri mojih tovarišev na nebu jih pošilja po
zraku, da tekmujejo z mojimi barčicami.

Kadar pride noč, zatisnem oči in sanjam, da plavajo
moje papirnate barčice dalje in dalje pod svetlimi zvezdami.

Vila spanja jadra v njih in tovor sp koši, navrhani s
Sanjami. Rabindranath Tagore-Gradnik.

13 .

Juh, otroci, hej, juhej!

Le po redu vsi naprej!
Vrsta je pripravljena,
past je že nastavljena.

Naglo smukni izpod rok,
kdor dovolj je naglih nog,
pa za hrbet tam se skrij,
kjer nevarnosti več ni!

Igra.

Kdor počasi koraca
in preleno se ravna,
tega pa ujameva,
svobodo mu vzameva.

Pa začnimo  — hej, juhej!
V lepem redu kar naprej!
Vrsta je pripravljena,
vsem je past nastavljena.

E. Gangl.

14. Boječnost.

Ivan je slišal mnogokrat o strahovih in prikaznih, zato
je bil jako boječ. Nikoli ni legel spat brez luči in hudo se
je bal, če je moral biti sam v spalnici brez starejšega brata.

Prigodilo se je pa, da je odšel starejši brat k sorodni*
kom. Mati se ni ozirala na Ivanove prošnje in solze, ampak
ga je spravila spat samega. Ugasnila je svečo, da bi se ne
pripetila kaka nesreča z ognjem. Komaj pa odide, se Ivan

14

skrije pod odejo in se ves zavije vanjo. Skoraj bi se bil
zadušil. Ko pa le nekoliko pomoli glavo izpod odeje, zagleda
ob steni tanko, belo postavo. Silno začne kričati. Vsa pre=
plašena priteče mati, in ko zve, kaj je Ivana tako prestra=
šilo, napravi luč, in glej, ob steni je viselo belo obrisalo, ki
ga je obsevala luna. To je bila tista grozna bela postava.

Mati se je smejala, Ivana pa je bilo sram. Od tega časa
ni več veroval v strahove. i z  »Zvončka«.

15. Strah.

Kdor boječ je, plah,
naj posluša zdaj,
da bo vedel vsaj,
kaj je strah!

To je čuden ptič:

Velik kakor kotel,
v sredi vam je votel,
krog in krog pa nič,
čisto nič ga ni.

Kdo se še boji?

Anica Černejeva

16. Nasredin je delil ovne.

Devet gorskih razbojnikov je uplenilo s paše deset
ovnov. Gnali so jih v gozd. Sredi gozda so se ustavili, da si
jih razdele. Dele in dele, pa kakor se trudijo z delitvijo,
da bi bila pravična in enaka, na vsakega pride po eden, na
enega pa dva.

Vnel se jim je prepir. Že so potezali orožje, tedaj pri=
vede srečno naključje mednje Nasredina. Spoznali so ga,
vedeli o njegovi modrosti, pa so ga pozvali: »Učeni mož,
daj, da bo konec našemu prepiru, ti nam razdeli ovne, da
pojde" enako in po pravici!«

Nasredin je dejal: »Ako’ je res, da vam bo veljala moja
beseda in da mi ne bo nihče zameril, tedaj naj bo in vam
bom razdelil plen enako in po pravici.«

Vsi razbojniki so se zakleli, da bodo slušali njegovo -
besedo, pa je Nasredin razdelil ovne tako: »Vas devet in
en oven je deset; jaz eden in devet ovnov je zopet deset.
Na obe strani deset, to je enako in po pravici!«

Izpregovoril je in je razbojnikom pustil enega ovna,

S seboj pa jih je odgnal devet. Narodna šala iz Bosne.

15

17. Joško.

Joško je dobil od matere sladko gibanico. Zadovoljen
je bil, da nikoli tako! Sladka, dobra gibanica in pa lačen
želodček, kdo si more misliti dveh boljših prijateljev! Če
bi zdajci kdo pristopil k Jošku pa mu dejal: »Fant, cekin
ti dam, pa mi daj svojo gibanico!« — brž bi se odrezal
deček: »Imej ti svoj cekin, jaz bom pa imel svojo gibanico!«

Joško si je odrezal kos gibanice pa je stopil k oknu,
da ga tam v miru in zadovoljstvu použije. Tam pri oknu je
bilo pač tako lepo! Videlo se je daleč tja preko vrta in
polja do daljnih gora. Sama velika zemlja, ogrnjena v debel
zimski plašč! A kar je bilo najlepše: nikjer nikogar, ki bi
se mastil s tako gibanico, kakršna je bila Joškova!

In ko je Joško tako lepo jedel in zadovoljno gledal, je
pridrsal po cesti ubogi Jernejec, slep na obe očesi, za roko
ga je pa vodil mladi Tonček, edina opora slepemu starčku.
Oba je Joško poznal; njiju uboštvo je bilo znano v sep o s
vsod.

Pa kaj stori Joško?

Gre od okna k mizi in ureže dva velika kosa od svoje
gibanice, zbeži na cesto in da en kos Jernejcu, drugi kos
pa Tončku. Ne da bi čakal, kako ga ubožca zahvalita za
dar, steče v sobo ter se zopet loti svojega koščka.

In glejte, sedaj se mu je zdela gibanica še mnogo slajša!

E. Gangl.

18. Kanglica.

Deklica šla je po vodo
z lepo srebrno kanglico.

Zora na nebu sevala,
ptičica v logu pevala.

Jagoda zrela pudi se:

»Daj, le za hip pomudi se!«

»»Jagoda rdečka — dober dan!
Ali moj bratec je bolan

16

in on ozdravel prej ne bo,
da mu prinesem z vrelca vodo.

Deklica moram zajeti jo...
preden še solnce obsveti jo ...««

Hladne vodice zajela je,
bistra domov odhitela je.

Deklica šla je po vodo
z lepo srebrno kanglico.

Deklica je domov prišla,
kanglica bila zlata vsa.

Oton Župančič.

19. And rej ček.

Andrejček je stal pri oknu. Zunaj je snežilo na vse
pretege, pa še burja je pihala, da je bilo res že malo preveč.
Pa kaj Andrejčku vse to mar!

V kotu je peč, v peči ogenj, v ognju toplota, v toploti
prijetnost, v prijetnosti je Andrejček, v Andrejčku je smeh.

Kar korenček strže venkaj zimi pod kljukasti nos, češ,
pa me daj, če me moreš!

Ho, kaj pa tole! Andrejček je kar pobledel: droban
kljunček je potrkal na okence. Tip, tip, odpri!

Andrejček odpre okno, ptiček prileti v sobo in sede
Andrejčku na ramo. V sobi je Andrejček, ampak ne več
sam! V sobi je tudi ptiček, v ptičku je grlo, v grlu so strune,
v strunah je pesem, v pesmi je zahvala, v pesmi je od kraja
do konca vse! E. Gangl.

20. Anka.

Gre po stezi čez polje zeleno
Anka mlada, dete zapuščeno.
Kovčeg lahek nese mi v levici,
solze z desno briše si po lici,
joče milo mi sirota Anka,
stoče milo, toži brez prestanka:

17

»Oj cvetice, srečne ve sestrice!

Jasno, vedro vam je lepo lice,
jad nobeden srca ne pretresa,
solza vam ne kane iz očesa.

A gorje mu, kdor od doma mora,
kdor na domu nima več prostora,
komur starše v hladni grob dejali
in po svetu služit ga poslali!«

Anton Aškerc.

21. Bojanov Matejka.

Sredi pašnika so sedeli trije otroci pastirčki. Mihec, naj*
starejši izmed njih, je rezal vrbovo piščalko in štiriletna
sestra je pazno gledala nož in les, težko pričakujoč, da bo
delo gotovo. Zraven njiju pa je čepel petleten dečko, za
Matejka so ga klicali.

Ko bi imel pipec, bi tudi urezal piščalko, a ubožec ga
nima.

»Ej, zopet se mi je strla!« vzklikne Mihec in vrže vrbov
klin stran.

»Daj meni nož, jaz jo bom naredil,« prosi Matejka.

»Daj mu, daj!« prigovarja Anička, ki bi piščalko rada
imela.

»Kaj boš ti! Kupi si ga!« odvrne jezno Mihec in gre
iskat druge šibe.

Matejka je pobesil glavo in jel s svojim bičem mlatiti
po tleh.

Mihec ni mogel narediti piščalke, ker vrbova koža ni
še bila dovolj mužna. Med tem se je zmračilo in vsi trije
so gnali živino domov.

Bili so to Bojanovi otroci. Mihec in Anička sta bila
domača, Matejka pa je bil tržaški najdenec, ki ga je bil
vzel Bojan, da bi dobival zanj denar in da bi ga imel pozneje
za pastirja. Takrat je bil še prav majhen.

Pravo ime njegovo je bilo zapisano v bukvicah, s kate=
rimi je šel gospodar vsako leto enkrat na sodišče po denar.
Na vasi pa so mu rekli vedno samo Bojanov Matejka.

2

18

Kadar se je napotil Bojan z Matejkom h gosposki po
denar, so ga napravili v praznično obleko, ki pa ni bila
njegova. Obuli so mu črevlje in dobil je velik kos pogače v
žep, češ, naj vidijo gospodje, kako dobro se godi rejencu.
Ko pa so prišli domov, je Matejka oblekel svoje raztrgane
hlače in tudi pogače ni bilo več.

To je bil za rejenčka vedno najlepši dan v letu.

Janko Kersnik.

22. Dva vesta za to.

Popotnik je našel mošnjo denarja. V bližnji vasi jo
odda županu, da pozve za lastnika.

»Norec!« mu reče tovariš, »zakaj nisi shranil denarja?
Kdo pa je vedel, da si ga našel?«

»Ne govori tako!« mu odgovori popotnik. »Dva vesta
za to: Bog, ki se ga bojim, in vest, ki me sodi.«

23. Prevzetni hlapec.

Bil je gospodar, ki je imel jako prevzetnega in izbirč*
nega hlapca. Nobena jed mu ni bila po volji. Zlasti boba
ni mogel videti. Kadarkoli so prinesli skledo z bobom na
mizo, je vselej obrnil žlico ter rekel: »Ako- se bob prime
žlice, ga bom jedel, ako ne, ga ne bom!«

Minilo je nekaj let. Hlapec ni več služil. Imel je svojo
kmetijo, a ni gospodaril baš dobro. Bil je premalo varčen
in zato si ni prihranil ničesar v boljših letih. Slabe letine
so prišle ter so ga pritisnile tako, da je moral iti kruha
prosit. Prišel je tudi k nekdanjemu gospodarju. Ta mu je
rekel, naj gre z njim v žitnico. Ondi je vzel velnico, jo
obrnil in rekel: »Ako se bob prime velnice, ti ga dam, ako
ne, pa ne!«

Hlapec se je spomnil nekdanje prevzetnosti ter prosil
gospodarja odpuščanja. Dobrosrčni mož je odpustil hlapcu
ter mu nasul boba.

Zapisal Fran Praprotnik.

19

24. Zidar.

Zida ptičica vesela,
gnezdo k vejici pripne;
zida satovje čebela,
kadar vesna se prične.

Kočo tudi jaz postavim,
da pod streho vzame dva,
in jo še trijem napravim,
ako več jih Bog ne da.

Stan imeli bodo tukaj
hlapci, dekle in pastir,
zdelam spalnice ondukaj
njim in sebi v tihi mir.

Tudi trsja prednjo vsadil
v hlad poletni bi sladak,
z mrežo okenca ogradil,
zjutraj meni v daljši mrak.

Koča bodi čisto bela,
les ob oknih ves zelen,
v veži kuhnja očrnela,
v zemljo hramec položen.

Poleg hiše hlev in staje,
blizu dvora stog in pod,
da si v zimi pokladaje
h krmi skratimo dohod.

Tam golob in jak ustvarim,
da mladiče mi vzredi,
in tako prigospodarim
z njim za svoje si gosti.

Pod gredo, v dišeče cvetje,
v kraj prisojen in gorak,
kjer za steno je zavetje,
si ustanovim uljnjak.

Vanj, čebele, strd nosite,
kadar solnce stopi v moč,
župnjak in kolač medite
v Božič in Veliko noč!

Ko bo vse to dovršeno 1 ,
seč ob vrtu zasadim,
z njo selišče si zeleno
kakor gredo oplotim.

Vrtec, nasajen orehov,
jablan, hrušek, zlatih sliv,
bodi mi otroških smehov,
glasnih ptičev bodi živi

Tukaj delavni, veseli
bodemo do konca dni
kot čebele in pa ptički,
kadar vesna se rodi!

Fran Levstik.

25. Trije golobi.

Lepo so sedeli trije beli golobi v domačem gnezdu. Glos
boko pod njimi se je razprostiral svet: daleč na okrog
velika, pisana zemlja — sama neskončna daljava. Tam na
obzorju so stale visoke gore, kakor bi hotele zrasti do
samega neba.

2 *

20

»Dolgočasno je doma,« pravi prvi golob. »Poletim od«
tod, da bom videl, kako je po svetu.«

Reče in zleti.

Zagleda ga bistro oko ujedne ptice, ki se spusti kakor
strela nanj, ga ujame in ugonobi.

»Tudi jaz grem za bratom,« pravi drugi golob. »Kdo
bi vedno čepel doma!«

Reče in zleti.

Ptičji tat pa je pripravil nastavo, ki je zgrabila goloba
in ga ujela. Nič več ga ni bilo domov.

Tretji golob pa je ostal doma. Gledal je, kdaj se vrneta
brata, a gledal je zaman. Grulil je svojo pesem, pol žalostno,
pol veselo — žalostno po ugrabljenih bratih, veselo v čast
varnemu rodnemu gnezdu. E. Gangl.

26 . Živali — naše učiteljice.

Olga je v šoli slišala, da se lahko od vsake živali kaj
koristnega naučimo, ako natančno opazujemo vse njeno
dejanje in nehanje.

Ko gre Olga iz šole, sreča na potu mravljo.

»Mravlja,« reče deklica, »česa se morem od tebe na«
učiti?«

»Dela,« ji odvrne mravlja. »Glej, jaz vstajam zgodaj
in hodim šele po solnčnem zahodu počivat. Vse leto delam
marljivo, čeprav vem, da za to ne dobim nikakega plačila.«

Olga gre dalje in pride na domači vrt. Tukaj zapazi
čebelni panj, potrka nanj in vpraša: »Čebelica, česa se lahko
od tebe učim?«

Čebelica takoj odgovori: »Reda! Poglej le v našo hi«
šico! Na tisoče čebel dela tukaj in vsaka ve dobro, kje ima
opravek, in nobena ne zadržuje druge. Vsaka zleti pravo«
časno iz panja pa se tudi o pravem času vrne domov.«

Blizu panja zapazi Olga Čuvaja, zvestega psa, ki je
baš nekaj zagrebel v zemljo.

»Čuvaj, povej mi, česa me ti učiš?« vpraša deklica.

»Varčnosti! Glej, tukaj imam mastno kost, ki mi je
ostala pri obedu. Ker sem sit, sem jo zagrebel in shranil.
Ko bom zopet lačen, mi bo prav dobro teknila.«

21

Olga pride na dvorišče. Na plotu stoji petelin in poje
svoj »kikiriki«.

»Petelinček,« reče deklica, »česa neki pa se naj od tebe
učim?«

»Zgodaj vstajati!« ji odvrne petelin. »Komaj pošlje
zlato solnce svoje prve žarke na zemljo, se že zbudim in
zapojem svojo jutranjo pesem. Zapomni si dobro: Rana
ura — zlata ura! Ako začnemo svoje delo zarana, gremo
lahko zgodaj počivat.«

V kuhinji zagleda Olga mačko, ki se je pridno umivala.
»Mucika,« vpraša deklica, »česa naj se od tebe učim?«

»Snažnosti! Jaz ne morem trpeti niti najmanjšega ma*
deža na svojem kožuščku, zakaj vem, da imajo ljudje naj s
rajši tistega, ki je vedno lepo umit in čedno oblečen. Zato
se vedno umivam in ni se mi treba sramovati, naj pride,
kdor hoče.«

Olga si dobro zapomni vse, kar je zvedela od živali, in
si misli: »Vedno 1  hočem biti delavna, redna in varčna, vstaj
jala bom zgodaj ter bom vedno snažno oblečena, da se mi
ne bo treba sramovati pred živalmi.«

Iz Kosijeve »Zabavne knjižnice.«

27. Uganki.

K nam hodi deklica vesela.

Ko bliža se, povsod zvoni.

Ves dan pohaja, nič ne dela,
od bratcev in sestric živi.

Še drugim brani, da na polji
ne delajo in ne doma,
in vendar je po božji volji
in človek sam jo rad ima.

Krščen sem, pa ne kristjan,
vendar je visok moj stan.

Kradel nisem, ne moril,
vendar sem obešen bil.

Josip Stritar.

22

28. Zvonovi.

Bim-bim, bim-bim!
Jaz dan zvonim,

Bam - bam, bam - bam!
Jaz solnca vam dam,
en pehar za polje,

na okna vsa trkam,
zaspance budim,

en pehar za hram
ga dam — bam - bam!

budim — bim - bim!

Bom - bom, bom - bom!
Kje tvoj je dom?

Kdor pot si izgrešil,
jaz vodil te bom
na dom — bom-bom!

Tema pokriva zemljo. V sladkem spanju počivajo ljudje
in živali. Že slišimo petelinov glas, ki naznanja jutro. Iz
zvonika se oglasi veliki zvon. Kmalu milo in čisto zapojeta
še dva druga zvonova. Kaj pomeni to slovesno zvonjenje
v zgodnjem tihem jutru? Ubrani glasovi zvonov nazna*
njajo dan Gospodov — sveto nedeljo. Ljudje pravijo, da
zvoni sveto jutro. Vsi ljudje vstajajo, se čistijo in oblačijo
v pražnje oblačilo. Odpravljajo se v cerkev. Nekaj jih gre
k prvi sveti maši, nekaj' pa k veliki ali deseti maši.

Pa tudi popoldne hite v cerkev k blagoslovu. Ko mine
popoldanska služba božja, se razide ljudstvo na svoje do*
move. Tu se zbirajo otroci, pa tudi mladeniči na vrtu, da se
igrajo. Deklice pojo domače pesmi in se razveseljujejo v
pošteni družbi. Tu obišče ženica ženico, druga k drugi prh
sede na prag ali na trato pred hišo. Pomenkujejo se o do*
mačih stvareh.

Tam pri vinogradu glej' trumo možakov! Pogovarjajo
se o vinski trti, o slabi letini, draginji in nekdanjih boljših
časih. Pa tudi o vojni ve marsikdo kaj povedati. Solnce se
je nagnilo proti zahodu. Naši možaki se polagoma razidejo.
Nekateri odhajajo domov, drugi h krčmarju, da si privoz
ščijo kozarček vina, saj so se trudili in mučili ves teden.

Oton Župančič.

29. Nedelja.

23

Bog jim ga blagoslovi, da ga le pijo zmerno in v pošteni
družbi med poštenimi pogovori!

Zdravo Marijo je odzvonilo. Mladi in stari opravijo
večerno molitev in gredo k počitku.

Po I. B'lcu.

30. Srce — oltar.

Tvoja duša, ljubo dete,
bodi kakor lep oltar!

Nanj polagaj misli svete,
grešnih misli pa nikdar!

Voščenice v belem krogu
na oltarju plamene,
želje, dvigajoče k Bogu,
v prsih tvojih naj gore!

A ljubezen do Očeta,
ki prebiva vrh neba,
ta nad vse ti bodi sveta,
bodi — večna luč srca!

Anton Medved.

31. Opravljiva Jerica.

Ko pride Jerica v nedeljo iz cerkve, reče svoji materi:
»Mati, ali ste videli danes Rupnikovo Roziko in Franico,
kako sta bili gizdavo opravljeni? Pač jima ne pristoji, da
se tako oblačita, ko gresta v cerkev! Pa še nekaj drugega
vam povem, mati! Zdravnikov Poldek se je ves čas igral
s svojo molitveno knjižico, smejal se je in gledal okrog
sebe, kakor da bi bil v krčmi in ne v cerkvi. Županova
hčerka pa se je držala, kakor da bi bila kaka kraljica. Učb
teljevemu Tončku se je neprestano zehalo in ves čas je
dremal med prepovedjo in sveto mašo. Moj Bog, sem si
mislila, kakšni ljudje so pač na svetu!«

Mati ni odgovorila Jerici nič, a hčerka jo vpraša čez
nekaj časa: »Kaj ne, mati, da je pregrešno tako vedenje v
cerkvi?«

24

»Pač res,« odgovori mati, »tako vedenje je pregrešno.
Ali pa nisi zapazila v cerkvi tudi deklice, ki je ogledovala
med sv. mašo ves čas ljudi po cerkvi, kako so oblečeni in
kako se vladajo, a ni pobožno molila niti poslušala besede
božje?«

Pri teh besedah zardi Jerica kakor kuhan rak, zakaj
vedela je dobro, katero deklico misli mati.

Iz »Vrtca«.

32. Dnevi.

Del je ponedeljek davi:

»Torek, k sredi se odpravi,
naj četrtek petka vpraša,
kaj počne sobota naša,
ali, ko nedelja dojde,
z nami k sveti maši pojde?«

Anton Funtek.

33. Vseh vernih duš dan.

Kakor je Velika noč vesela, Binkošti veličastne in
Božič poln radosti, tako je Vseh vernih duš dan žalosten.
Na ta dan se v molitvah spominjamo vseh onih, ki smo
jih ljubili, spoštovali ali samo poznali, ki jih pa ni več, ker
jih je Bog poklical k sebi.

Pokopališče se izpremeni v cvetoč vrt. Kdor količkaj
zmore, okrasi grobove dragih svojcev z zelenjem in s cvet«
jem. Prižge na gomili svečo in izmoli pobožno molitev za
njih dušni mir. Bogatini okrase grobove z dragocenimi
venci, ovijejo veličastne spomenike z dehtečim cvetjem in
prižgo nebroj lučec.

Koliko je pa tudi ta dan grobov, ki so pozabljeni, brez
spomenika, brez zelenja in brez luči! V takih grobovih
počivajo ostanki siromakov, ki so v življenju okušali samo
bedo in so umrli zapuščeni, da se ni jokal nihče po njih.
Če vidiš tak grob, poklekni ob njem in izmoli kratko mo«
litev zanj, ki počiva v hladni zemlji!

25

34. Na njivici božji.

Na njivici božji plamika
pa lučec nešteto nocoj
umrlim, ki v hladnih gomilah
že našli so mir in pokoj.

Oj, semkaj pokleknem v zatišje,
za rajne pomolim srčno,
da Bog se jih večni usmili
in sprejme njih duše v nebo!

35. Cvetice na oknu.

Kako krasno je okno še tako preproste hiše, ako se
smehlja z njega pisano cvetje popotniku v pozdrav! Kako
dobro pa de očem to zelenje in cvetje šele pozimi, ko je
krog in krog vse golo in belo!

Lepa je torej navada Slovencev, da radi gojijo po svojih
domovih cvetice. Ker jih imajo v posebnih loncih, jih ime;
nujejo lončnice.

Najnavadnejše naše lončnice so: pelargonija, roženka,
fuksija, vodenka, petonija, belocvet, begonka in druge.

Toda lončnice so nežna deca. Ako hočemo, da uspe?
vajo, jih moramo skrbno negovati. Treba jih je zalivati, jih
s paličicami podpirati, jim večkrat zrahljati prst, včasih jo
celo premeniti, jih varovati mraza in jim skrbeti za svetlobo.

V hiši, kjer ni skrbnih ljudi, ne uspevajo lončnice.

Iz »Nazornega nauka«.

36. Franckova taščica.

Okolo Vseh svetnikov, ko je prvikrat popihaval mrzli
jesenski veter, je našel Franček nekega dne v veži drobno
taščico. Ko ga ptičica zapazi, smukne (pod staro' omaro.
Franček pa hitro zapre vežna vrata, duri od izbe pa odpre
na stežaj. Kmalu prhne ptičica izpod omare, pricinca v hišo

26

ter z veselim glasom pozdravi Franckovo babico, ki je se*
dela pri peči za kolovratom.

Od tega dne je bilo med dečkom in taščico prijatelj*
stvo. Verno jo je povsod spremljal z očmi, ko je lovila po
kotih zadnje osamele muhe. Vsak dan ji je premenil vodo
in ji stregel, kakorkoli je mogel. Zunaj je metlo s snegom,
babica, Franček in taščica so pa sedeli v tihi izbi pri topli
peči. Babica je odmeknila kolovrat od sebe, Franček je se*
del na nizkem stolčku in zvesto poslušal vesele in žalostne
povesti iz njenih ust. Zraven obeh je sedela na kolovratu
ljuba taščica in z rjavim očescem zvedavo pogledovala zdaj
babico, zdaj dečka. Zjutraj je budila Francka iz spanja,
žvrgoleč na njegovem zglavju.

Tako so prebili dolgo zimo. In ko je prišla pomlad, je
Franček s težkim srcem odprl okno, in ptičica je zletela na
vrt na bezgov grm.

Fran Erjavec.

37. Sv. Miklavžu je pisal.

Bilo je pred godom sv. Miklavža. Na pošti v nekem
mestu je prebiral pismonoša pisma in razglednice, ki jih je
pobral iz poštnih zabojčkov. Sicer resni mož se glasno
zasmeje in se obrne k svojemu uradnemu predstojniku, re*
koč: »Tega pa ne bom mogel dostaviti.«

»Kako to?« vpraša uradnik. Vzame dopisnico in glasno
prečita naslov:

»Sv. Miklavžu v nebesih ...«

»To je pa res dobro« pravi, obrne in začne čitati:

»Ljubi  sv. Miklavž!

Moji součenci so mi pravili, da Ti rad obdaruješ dobre
otroke z igračami, s slaščicami in z drugimi lepimi rečmi.
Tudi jaz sem večkrat priden. Rad molim, starše poslušam
in v šoli se dobro učim. Zato Te pa lepo prosim, da se letos
zglasiš tudi pri meni. Ni mi treba igračk in slaščic, nekaj

27

drugega Te prosim! Dragi  sv. Miklavž! Glej, že štiri tedne
leži naš dobri atek v postelji in ne more zaslužiti niti pare.
Vsi stradamo in velikokrat jočemo. Ti si pri Bogu v neba
sih, prosi ga, da nam ozdravi našega ateka Pa ‘prosim,
prinesi nam malo kruhka in nekaj drv, da ne bo ateka zeblo.
Lepo Te prosim, usliši

Stanujemo na Bregu št. 5 v podstrešju.«

Solze zableste gospodu v očeh, ko prečita Ivančkovo
pismo. »Berite še vi,« pravi pismonoši, sam pa vzame iz
predala poštno nakaznico in pošlje malemu Ivančku Lo*
garju 20 Din.

Drugi dan — na Miklavževo — potrka na Bregu št. 5
raznašalec nakaznic in denarja. Kako se začudi Logarjeva
mamica, ko ji reče, naj se podpiše, potem pa dobi 20 Din.

»Ne, ne! To ne bo za nas,« vzdihne. »Nam ne pošilja
nihče ničesar.«

V istem trenutku pa priteče Ivanček iz temne izbe.

»Si li ti Ivanček Logar?«

»Sem,« odgovori deček.

»Glej, zate je to, 20 dinarjev!«

»Oh, kdo bi meni poslal!« pomisli tudi Ivanček. »Pismo*
noša pa reče: »Tu je pisano: Sv. Miklavž iz nebes.«

svojega

malega Ivančka Logarja.

Iz hrvaščine.

38. Miklavževska

Ej, svetnik čestiti
v dolgi, sivi bradi!
Angel je ob desni,
a hudobec zadi!

Rad bi nas po vrsti
v koš nahrbtni spravil,
z brezovo metlico
naše grehe zdravil.

S kljukasto zavitim

Pa ne boš, rogatec,
ti nam pihal kaše,
saj od tebe jačje
čednosti so naše.

nosom prikimava
in z verigo težko
zlobno porožljava.

28

Le poglej krilatca, Le poglej Miklavža

ki ljubeče gleda! s palico srebrno!

Tvojo moč njegova Če te z njo nažene,

ukroti beseda. padeš v brezno črno!

In svetnik z desnico
deco blagoslavlja,
za spomin darove
lepe ji ostavlja.

E. Gangl.

39» Raj na zemlji.

Zvonovi pritrkavajo: Sto tisoč zvezdic gleda nanj

tin-tinkom, tonkom-tinkom... z iskrenimi sijaji,

Z neba krilatci plavajo kakor da bi se bale zanj,

na zemljo z rajskim Sinkom, da več ne bo ga v raji.

Sto tisoč vernih src nocoj
prevdano ga pozdravlja.

Krilatci mu rose pokoj,
a on jih blagoslavlja.

Silvin Sardenko.

40 . Božičnica.

Dokler je še živel zidar Gornik, se je njegovi družini
godilo dobro. A zbolel je in dolga, huda bolezen je požrla
ves prihranek, nazadnje pa je še vzela Gornikovim dobrega
očeta.

Kako se je odslej trudila Gornikova mamica, kako je
delala noč in dan, da bi prehranila in oblačila svoja otroka
Milana in Jelko! Od prevelikih skrbi in težkega dela je
nazadnje zbolela še ona. Novcev za zdravnika in zdravila
ni bilo pri hiši, bolnica pa je hujšala od dne do dne. Dva#
najstletna Jelka je stopila včasih k znancem, da je poprosila
za košček kruhka ali za skodelico gorke juhe bolni mamici.

Bližali so se božični prazniki. Kolikokrat so prišle Jelki
solze v oči, ko se je spominjala prejšnjih let! Kako so bili
veseli na sveti dan, ko je živel še dobri oče! In letos?! Kako

29

je vendar hudo!... Toda Jelka je pametno in pogumno
dekletce. Hitro si obriše svetle solzice pa se zamisli, kako
bd dobila za Božič vsaj najpotrebnejše. Skoči pokonci, ogrne
svoj slabi plašček in steče v pritličje k Rožanovi Julki,
ki je bila dobra šivilja in je imela bledo, slabotno dekletce
posebno rada. Poprosi jo za ostanke in odrezke različnega
blaga. Polnih rok se vesela vrne v temno in mrzlo sobico.
Spretno sešije iz teh raznobarvnih krp pisane punčke, s
črnilom pa jim napravi oči, nosek in usta.

Navsezgodaj pohiti drugi dan na trg in razloži svoje
bogastvo na ogled ... Dosti ljudi pride mimo. Marsikdo se
ustavi in se nasmehne mali prodajalki, a nihče ne kupi
ničesar, nihče ne vpraša za ceno ...

O vendar! Drobna, tenko oblečena deklica stopi k Jelki
in ogleduje punčke. Boječe povpraša: »Koliko stane ena?«

»Samo dinar,« odvrne Jelka.

»Oh, to je zame preveč! Imam le dvajset par.«

»Na, ljuba moja, podarim ti jo! Le, poigraj se jutri na
Božič z njo!«

Vsa srečna se deklica zahvali in steče proti domu.

»Čigavo si, dobro dete?« se oglasi za Jelkinim hrbtom
velik, lepo oblečen gospod. Videl je bil ves prizor.

»Gornikova Jelka sem. Atek nam je umrl, mamica pa
leži že več dni bolna. Iz cunjic sem sešila tele punčke, da
bi lahko kupila majki in bratcu za božičnico vsaj malo
kruha.«

Solze stopijo dobremu gospodu v oči in ginjen stisne
Jelki v roko bankovec, rekoč: »Vzemi, mala, za prvo silo!
Povej, kje stanuješ, da vas obiščem!...« ,

Ko gospod odide, je Jelka vsa srečna. Spravi punčke
v torbico pa steče k peku po kruha, k mesarju po košček
mesa, za Miloška pa kupi pest orehov in tri lepa rdeča
jabolka.

»Mamica, mamica!« vzklikne, ko stopi v sobo: »Glej,
tu je moja božičnica!«

»Pa odkod vse to, ljubi otrok?«, izprašuje mamica,
Miloš pa se kar ne more načuditi lepemu in dobremu darilcu.

Deklica začne pripovedovati, a zmoti jo močno trkanje
na duri. V sobo stopi oni gospod pa stisne mamici roko,

30

rekoč: »Srečni ste lahko vkljub svoji ubožnosti, ker imate
tako dobrega otroka!«

Takoj spozna, da je tej bolezni kriva beda. Seže v
žep in da Gornikovi materi večjo vsoto denarja, poboža
dobro Jelko in se poslovi.

Kmalu je mamica ozdravela in dobila dober zaslužek
pri svojem dobrotniku, ki je bil bogat trgovec. Jelko je dal
izšolati. Vestna in pridna uradnica je sedaj, a še danes se
rada spominja onega Božiča, ko je pripravila mamici in
bratcu tako lepo božičnico.

Iz hrvaščine.

41. Božič.

Radost in veselje
Božič v srca trosi.

Kdor si jih zasluži,
mu darove nosi.

Sreče zanj največ ima,
kdor je dobrega srca!

Iz »Zvončka«.

42. Tepežnica.

Šip, šap —

zdaj je tepežni dan ...

Reši se, reši
pa me uteši!

Šip, šap —

daj mi denarca kaj!

Bog ti daj sveti raj!

Šip. ša P !  . „

A. M. Rostov.

43. Ob novem letu.

Ko gremo spet v novo leto,
vam, dečica, vsakdo želi
zlatega solnca in sreče
in lepih, veselih dni.

In smeha in pesemc srebrnih,
kakor jih ptički pojo,
a v dušicah misli prejasnih,
da bo veselo nebo!

Anica Černejeva.

31

44. Sveti trije kralji.

Trije kralji, sveti kralji:
Gašper s konjem v zlati halji,
Miha s slonom v halji beli,
Roltažar pa na kameli
v Betlehem so jezdili
in pred hlev prijezdili.

Prvi se je ves zamaknil,
drugi k jaslim se pomaknil,
tretji pa je zadaj čakal,
da bi Jezus ne zaplakal,
ko bi videl tretjega,
Boltažarja črnega.

Sveti Jožef mu veleva:

Kralj, le stopi v sredo hleva,
saj ne bo se razsolzilo
Dete naše, Dete milo:

Ne boji se črnih lic,
črnih se boji dušic!

Silvin Sardenko.

45. Meseci — prijatelji.

Živela je žena, ki je imela dve deklici, Marušico in
Aleno. Hudobni Aleni je bila prava mamica, dobri Marušiči
pa pisana mati ali mačeha. Svojo hčerko je zelo ljubila, jo
lepo oblačila in ji sploh dajala vsega, česar si je želela. Ma*
rušico pa je sovražila, ker je bila lepša od Alene. Ves dan
jo je zmerjala in mučila. Od ranega jutra do poznega večera
je morala bedna pastorka opravljati najtežavnejša opravila.

Nekega dne sredi prosinca se je zahotelo Aleni sladkih
rdečih jagod. »Maruša, v gozd se mi spravi po jagode! Če
mi jih ne prineseš, te z mamo naženeva z doma,« zaukaže
sestri. Zaman ji ubožica dokazuje, da v tej ostri zimi pač ne
morejo rasti nikjer jagode. Nič ji ne pomagajo prošnje in
žalostna se napoti proti gozdu.

Dolgo časa tava deklica sem in tja. Lakota jo mori in
mraz jo trese. Iskreno pomoli k Bogu, naj ji pomore. Zdajci
zagleda v dalji svetlobo. Gre za njo in pride vrh gore. Tam
zagleda veliko grmado. Krog nje leži dvanajst kamenov, na
njih pa sedi dvanajst mož. Trije so stari belobradci, trije
so mlajši od teh, trije še mlajši, najlepši so pa drugi trije,
ki so najmlajši. Vsi sede tiho in strme v ogenj. To so bili
dvanajsteri meseci. Prosinec je sedel najviše. Brada in lasje
so mu bili beli ko sneg. V rokah je držal kij.

32

Marušiča se prestraši in obstoji prvi trenutek, kakor da
so ji noge vkovane. Kmalu pa se osrči, pristopi bliže in
poprosi: »Ljudje božji, naj se pogrejem!«

Prosinec ji prikima in jo vpraša: »Česa iščeš tod,.ljuba
deklica?«

»Po jagode sem prišla,« odvrne Marušiča.

»Sedaj ni čas za jagode, saj je sneg,« meni Prosinec.

»Vem, vem, toda Alena in mačeha me spodita od hiše,
če jih ne prinesem. Lepo vas prosim, pomagajte mi, da jih
dobim!«

Tedaj vstane Prosinec, stopi k mesecu, ki je sedel prav
nasproti, in mu poda kij, rekoč: »Rožnik, sedi više!«

Rožnik sede na višji kamen in mahne s kijem preko
ognja. Visoko vzplapola plamen, sneg ob njem se raztali,
zemlja ozeleni, drevje zabrsti, ptičice zažvrgole in cvetke
po gozdu se razcveto: poletje je tu. Pod bukovjem je vse
polno belih zvezdic, ki se izpreminjajo v jagode in brzo
dozorevajo. Preden se Marušiča prav zave, jih je okrog nje
vse rdeče.

»Hitro nabiraj, Marušiča, hitro!« ji prigovarja Rožnik.
Deklica hiti, kar le more, dokler ji ne zaukaže: »Brzo do<
mov!« Marušiča takoj posluša, se lepo zahvali in vesela
steče proti domu.

Alena in mačeha se ne moreta dovolj načuditi, ko
vidita, da se deklica vrača. Mislili sta, da ostane v velikem
snegu in zmrzne. Gresta ji odpirat in kmalu vidita, da se
ne vrača praznih rok: jagode so zadišale po vsej hiši.

»Kje si jih nabrala?« jo vpraša Alena.

»Visoko v gozdu sem jih dobila, polno jih raste tam,«
ji odgovori Marušiča.

»Zakaj jih nisi prinesla več? Kajneda, gredoč si jih
polovico pozobala!« jo ošteva hudobna Alena.

»Niti ene nisem pokusila, sestra. Niso mi dovolili, da
bi jih bila natrgala več. Ko so mi možje zaukazali, sem šla
domov.« Tako se izgovarja Marušiča.

Alena pozoblje jagode, pa jih ji je bilo premalo. »Sama
pojdem ponje,« pravi materi. »Maruša mi jih zopet polovico
pozoblje!« Zaman ji mati brani. Alena se zavije v svoj
kožušček in se poslovi.

33

Snega je bilo do kolen, gazi pa nobene. Dolgo je tavala
Alena sem in tja. Naposled zagleda svetlobo in dospe do
grmade, kjer je sedelo dvanajst mesecev. Brez vprašanja
si jame greti roke, ko jo pa Prosinec povpraša, česa želi,
se obregne: »Kaj tebi mar, starec!«

Prosincu se zmrači čelo. Jezen mahne s kijem nad
glavo, nebo se pooblači, veter zatuli in sneg se jame usipati
kakor iz vreče. Alena ne vidi koraka pred seboj. Noge ji
začno pešati in trepetaje od mraza se zgrudi v zamete.

Mati pa čaka in čaka, a Alene ni od nikoder. Zaskrbi
jo. Obleče se in gre od doma, da najde hčerko. Dolgo tava
po gozdu in kliče Aleno — zaman! —

Marušiča pa hodi med tem k oknu in žalostna opazuje,
kako se usiplje sneg. Pokriža se in moli za sestro in mačeho.
Drugi dan ju čaka z zajtrkom, s kosilom — a ne pričaka
ne Alene ne mačehe. Obe sta zmrznili v snegu.

Marušiči so ostali hišica, kravica in kos polja. Odslej
se ji je dobro godilo in živela je v miru in zadovoljnosti.

Po »Zvončku«.

46 . Na

Od streh

ledene sveče visijo,
otroci v cerkev hite
pa se na smeh
držijo. —

47 .

Pojdimo, vlovimo Pusta,
da nam dece ne pohrusta!

Jopič rdeč, zelene hlače,
v rokah raglje ropotače,
a na glavi dva roga,
hu, pa kakšen nos ima,
brke take kot ščetine!
Bojmo se ga, kadar zine,
bojmo se ga, kadar stopi

svečnico.

V ročicah premrlih
voščene jim sveče gorijo.
Prav lepo svečke brle,
še lepše oči
žarijo...

Pust.

in nas z dolgo šibo lopi!

Če se kdo mu zagrohoče
ali če se kdo zajoče,
brž ga čez koleno zvije,
živo uro mu navije,
nič ne vpraša, nič ne reče.
Kdor ne uide, kdor ne uteče,
tega ujame in pohrusta.

Le pustimo v miru Pusta!

France Bevk.

3

34

48. Na poti v šolo.

Kaj mudiš me, oj zeleni Ptiček, ti utegneš peti,

in cvetoči travnik ti? kar ti treba, znaš ti že,

Lep si, ali v šolo meni, v šolo moram jaz hiteti,

ljubi travnik, se mudi! kjer se bistrijo glave.

Urne ribice v potoki,
rad bi vam tovariš bil,
tekal, skakal bi po loki
in metulje bi lovil.

Ali ko pa šola mine,
kakor ti bom, ptiček, prost.
Hej, čez jarke in krtine,
travnik ves bo moj in gozd!

Josip Stritar.

49. Kako je Drejčka ščipalo.

Drejčku se včasih kar ni hotelo iti v šolo. Nekega jutra
je zopet začel tožiti: »Jej, mama, tako neusmiljeno me ščips
lje po trebuhu, jej, jej, tako me ščiplje, da Bog pomagaj!«

»No, pa ostani doma!« je dejala mati, Drejčku pa je
bilo to po volji. Da bi mu mati še bolj verjela, je tarnal
vse jutro: »Tako me ščiplje, ščiplje!...«

Materi pa se je vendarle zazdelo, da se sinček samo
pretvarja. Pa ga je izplačala! Spekla je za opoldan lep kolač,
da je njegov vonj kar ščegetal po nosu. Kako se bo šele
prilegel želodcu! A opoldne pri obedu de mati: »Glej,
Drejče, ker te danes ščiplje po trebuhu, ne smeš jesti ne
kolača ne česa drugega. Skuhala sem ti grenkih zdravil in
te izpiješ!«

Ivanček in Bojanček sta si bila soseda in prijatelja.
Skupaj sta se doma učila in igrala, skupaj sta hodila v šolo
in iz šole, skupaj sta v šoli sedela. Bila sta sploh neločljiva.

Zgodilo pa se je, da so se sprli njuni starši. To pa je
bilo tako: Purka Ivančkovih je zahajala v brajde Bojanč=
kovih pokušat grozdje. Bojančkov starejši brat jo je hotel
zastrašiti in je vrgel za njo palico. Nesreča pa je hotela, da
jo je zadel tako, da je strepetala in končala svoje življenje.
Zaradi tega je nastal med sosedi hud prepir.

Iz »Zvončka«.

50. Ivanček in Bojanček.

35

Ivančkovi starši so prepovedali sinku hoditi z Bojanč=
kom, a Bojančkovi so dali dečku pismo s seboj v šolo, da
bi ga premestili v kako drugo klop.

Gospodična učiteljica pridrži po šoli oba dečka v raz=
redu in ju vpraša, kaj imata med seboj. S solznimi očmi ji
pripovedujeta, kako jezo je provzročila nesrečna purka.

Gospodična vpraša Ivančka, ali je kaj jezen na Bos
jančka. Ivanček odkima. Tudi Bojanček zagotavlja, da ni
prav nič jezen na Ivančka. Tedaj reče gospodična učiteljica:
»Tako je prav! Zakaj bi se še vidva sovražila! Vedno sem
vaju vesela opazovala, kako rada sta se imela. Povejta
doma, da je moja srčna želja, da si ostaneta dobra.«

Ko je Ivanček to doma pripovedoval, je mati malo
pomislila in rekla: »Prav pravi gospodična! Kaj bi bili že
taki otroci v jezi med seboj!«

Bojančkov oče pa je dejal: »Saj res, kaj bi prestavljali
v šoli otroke, ko pa ne moremo svojih hiš in posestev pre*
mestiti in si ostanemo sosedi!« Šel je k Ivančkovim in
poravnal neljubo zadevo.

Drugo jutro pa sta šla Ivanček in Bojanček zopet vesela
skupaj v šolo.

L. Černej.

51. Součenca.

France je izgubil nekega dne na potu v šolo pero. Opazil
je to šele tedaj, ko so že delili lepopisnice. Spomnil se je,
da se je njegov sosed bahal dopoldne z novimi peresi, ki
jih je bil dobil za božičnico.

»Ljubi Drago,« poprosi tiho, »posodi mi pero, da ne
bom kaznovan!«

Drago pa reče: »Zakaj nimaš svojih reči v redu? Jaz
potrebujem peresa zase!«

Zaman je prosil France in ga rotil, naj se ga usmili in
mu posodi vsaj svoje staro pero. Ni ga uslišal.

Čez nekaj dni so se pripravljali za risanje. Tedaj se
spomni Drago, da je pustil svinčnik doma na mizi. Prosi
po vrsti bližnje součence, da bi mu ga kateri posodil, le
Francetu ne reče ničesar.

3 »

36

Nihče ni imel dveh svinčnikov in Drago je bil v s iln i
zadregi. Ko France to vidi, vzame nož in prereže svoj novi
svinčnik na dvoje. Prirezani konec ponudi Dragu.

Drago je ostrmel. Solza mu je zaiskrila v očesu in
vzdihnil je samo: »France, ti si dober!«

52. Oglar in gospod.

Zorko Gorjan je ošaben, ker je njegov oče bogat. Včeraj
se je na poti iz šole sporekel s Kmetičem, sinom nekega
oglarja. Ko mu ni mogel ničesar odgovoriti, je zaklical na
glas: »Tvoj oče je potepuh!« — Kmetič zardi do las, pa ne
reče niti besedice. Solze mu žalijo oči. — Ko ga vpraša doma
oče, zakaj je jokal, mu pove, kaj je rekel Gorjan.

Popoldne pride v šolo oglar, majhen, ves črn mož, da
se pritoži učitelju. Ko mož še govori, pride tudi Gorjanov
oče, visok gospod s črno brado in resnega vedenja. Spremil
je sinčka v šolo. Ko sliši svoje ime, pristopi in vpraša, kaj
se je zgodilo.

»Ta mož,« odvrne učitelj, »se je prišel pritožit, ker je
rekel vaš sin njegovemu sinčku: Tvoj oče je potepuh!«

Gorjanov oče nagubanči čelo in lahno zardi. Obrne se
k sinčku in vpraša: »Je li resnica, da si rekel tako?«

Sinček stoji s povešeno glavo in ne reče ničesar.

Oče ga prime za roko, ga potisne prav blizu tovariša
Kmetiča in pravi: »Prosi ga oproščenja!«

Oglar hoče to zabraniti, rekoč: »Ne! Nel«

Gospod ga ne posluša, temveč ponovi: »Prosi ga, da ti
oprosti! Ponovi moje besede: Oprosti mi nepremišljeno,
neplemenito in žalečo besedo, ki sem jo rekel o tvojem
očetu! Moj oče si šteje v čast, da mu stisne roko.«

Oglar se obrne, kakor bi hotel reči »Nočem!« a gospod
se ne zmeni za to. Sinček pa govori počasi, tiho, s povešen
nimi očmi: »Oprosti mi nepremišljeno, neplemenito in žalečo
besedo, ki sem jo rekel o tvojem očetu. Moj oče si šteje
v čast, da mu stisne roko.«

Nato poda gospod oglarju roko. Ta mu jo krepko stisne
in hitro porine svojega sinka, naj poljubi malega Gorjana.

De Amicis — Miklavčičeva.

37

53. Dve pismi.

Ljubi gospod učitelji

Čudili se boste, ko prejmete od mene to pismo. Mnogo*
krat sem Vam že hotel pisati, pa sem vselej zopet odložil.

Gotovo se me spominjate; saj sem bil eden izmed tistih
učencev, ki so Vam delali največ opravkov in skrbi. Hudo*
ben sem bil, silno hudoben, ker sem bil neumen.

Danes pa sem drug človek. Česar me ni izučila šola
izlepa, me je izučil svet izgrda. Zdaj šele vem, kako blago
srce ste imeli in kako ste ljubili nas otroke.

Verjemite mi, da sem se mnogokrat spominjal Vaših
lepih naukov. Zdaj jih šele popolnoma urnem in cenim.

Žal mi je, da sem Vas tolikokrat razžalil. Odpustite mi!

Naznanjam Vam, da sem se izučil sedlarstva. Mnogo
sem pretrpel.

Kot pomočnik sem potoval dosti po svetu, a zdaj sem
sedlarski mojster. Dobro se mi godi; ako pa bi bil poslušal
Vas in se pridne je učil, bi mi bilo še mnogo bolje.

Srce mi je velevalo to pismo. Oprostite!

Bodite uverjeni, da Vam hrani hvaležen spomin

vdani

Peter Pepelnjak.

Ljubi Peter!

Pravzaprav bi moral pisati »gospod Pepelnjak« in vikati
bi Te moral. Pišem Ti pa tako, da vidiš, kako si mi še zmeraj
v spominu in  — v srcu.

Prav živo si mi pred očmi. Izredno živahen in zelo
lahkomiseln dečko si bil, sicer pa odkritosrčen. Za posebno
hudobnega Te nisem imel nikdar. Odkrito Ti pa povem, da
sem mislil, da ne bo nič prida iz Tebe. To me je skrbelo
in bolelo in zato si navidezno nisva bila prijatelja.

Malokdaj sem se v življenju zmotil, ko sem presojal
bodočnost svojih učencev. Hvala Bogu, da sem se pri Tebi!
Zato me je Tvoje pismo tem bolj razveselilo in hvaležen sem
Ti zanje.

38

Mnogo pisem sem prejel od svojih nekdanjih učencev,
a Tvoje mi ostane posebno drago.

Odpuščati Ti nimam seveda ničesar, pač pa Ti iskreno
čestitam!

Vedi, da se radujem Tvoje sreče kakor sreče svojega
lastnega otroka.

Da ostaneš srečen, Ti želi iz vsega srca

Tvoj

stari učitelj Miroslav.

54. Domače živali.

Koliko težje bi bilo naše življenje, ako bi z rokami
morali opravljati vsa dela, ki jih opravlja namesto nas naša
domača živina!

Nekatere živali redi človek zaradi poljskega dela in
vožnje, druge so mu koristne tudi zato, ker mu dajejo meso,
mleko, mast, kožo, volno, ščetine, rogove za razne potrebe.
Kadar si hoče človek postaviti hišo, tedaj dovažajo in do*
našajo konji, voli in osli vse, kar potrebuje za zidanje,
n. pr. kamenje, les, vodo, pesek, apno. Ako hoče obdelati
zemljo, zapreže pred plug vole ali konje, ki jo strpljivo
brazdijo in branajo setev z brano. Ko je setev dozorela, jo
zopet zvozi živina domov.

Ako hoče posetiti v daljavi stanujoče prijatelje, zapreže
hitrega konjiča pred voz ali pa mu sede na hrbet in umna
žival dirja z njim urno do zaželenega kraja.

Da mu v skednju in v žitnicah ne pojedo pridelkov
škodljive miši in da ga ne bude iz sladkega spanja, izpusti
mednje mačko, ki hitro ustrahuje in prežene male sitnice.

Ako hoče človek zatreti škodljivo zver ali če si hoče
privoščiti divjačine, vzame puško in pokliče psa. Ta ga vodi
na pravi sled, ovoha skrito žival in jo pritira gospodarju
pred puško.

Živina je kmetovalčevo bogastvo in njegova sreča, brez
nje je siromak. Srce se mu širi, ko vidi, da se mu ljuba
živinica dobro redi in da mu lepo obdelano polje obeta
bogato žetev.

39

55. Zvesti pes.

Dolgo vrsto let je pes zvesto služil svojemu gospodarju.
Ko pa se je postaral, ga je hotel nehvaležnež potopiti.

Vzame'ga s seboj v čoln in odrine od brega. Ko prh
vesla sredi reke, zagrabi psa in ga vrže v vodo. Ubogi pes
izgine pod valovi, a kmalu se prikaže zopet na površju in
se obupno trudi, da bi priplaval do, čolna. Vsakikrat, ko se
približa, ga neusmiljeni gospodar sune z veslom. Slednjič
ga hoče udariti z njim po glavi, a omahne, ker se je preveč
nagnil in pade v vodo. Utonil bi bil, toda zvesta žival ga
zgrabi za suknjo in ga srečno privleče do brega.

56. Mačka.

Kakor je pes že od nekdaj povsod domača žival, tako
je šla tudi mačka za človekom skoraj po vsej zemlji.

Mačka je lepa žival. Na njej je vse lepo in gladko, vse
okroglo. Noben ud ni prevelik, noben premajhen, vse je
v najlepšem razmerju. Nobena žival nima tako lepe okrogle
glave kakor mačka. In kako je gibka in okretna, ročna in
poskočna! Človek bi skoraj mislil, da v njenem truplu ni
kosti, tako je voljna in mehka, tako se zvija in izteza. Tudi
šapice so mehke, zato hodi tiho. Ostri in močni kremplji
so skrčeni in skriti v koži. Pokaže jih le tedaj, kadar kaj
lovi ali kadar se brani. Dolgi, proti koncu tanjši rep je jako
gibčen in malokdaj miren. Kakor vsaka žival, ki lovi in je
druge, ima tudi mačka ostre zobe. Jezik ni gladek kakor
pasji, temveč raskav.

Mačkino gibčnost vidimo, kadar pada. Mačka pade
vselej na noge. Nad vse druge domače živali pa jo povzdb
gujeta njena čistost in snažnost. Neprenehoma se liže in
snaži. Mačka slabo voha, vidi pa izvrstno in še bolje sliši.
V očesu nima okrogle zenice, nego podolgasto, ki se v temi
raztegne, v svetlobi pa stisne. Zato mačka dobro vidi tudi
ponoči.

Miši so mački najljubša jed. Razen miši lovi tudi majhne
ptice. Privadila se je tudi kuhanim jedem; najljubše ji je
meso, pa tudi mleko pije rada.

40

Mačka ne mara za družbo. Najrajša iztika sama po
hlevih in kleteh, po žitnicah in drvarnicah. Rada zahaja tudi
pod streho, še rajša se izprehaja po strehah.

Mačka je prekoristna. Kdor je izkusil, kaj počenjajo
podgane in miši ponoči, da človek ne more zaspati od
nemira in strahu in si vendar ne ve pomagati, ta ceni mačko.
Ena sama mačka strahuje te nočne rogovileže.

57. Uganka.

Na zapeček sede,
brez vretena prede,
prede venomer,

preje pa — nikjer.

, Oton Zupančič.

58. Mačice.

Mačice, vsaki dam ime
po tem, kar vsaka zna in ve:

»Ti si Mehkodlačka,
ona je Tihotačka,
ti si Miško jedka,
ona pa Sladkosnedka.«

Lepo je dorasla sleherna mačka.

V naročju igrala se Mehkodlačka,
pod streho je Miškojedka hodila,
po skednju se Tihotačka plazila,
iztikala v kuhinji Sladkosnedka,
jezila deklo brez presledka.

Hey-A. Funtek.

59. Miš.

Kdo ne pozna te sladkosnede, razposajene in zvite
tatice? Po kleteh in hramih gloje kruh in žito, slanino in
maslo, sveče in sir, liže smetano, pije mleko in sreblje olje
iz svetilnice. Pred njenimi ostrimi, dletastimi zobci ni nič
varno.

Rečemo lahko, da je miška lepa, živahna in okretna
živalca. Truplo ji je zalito in vitko, gobček koničast, nožiče

41

zale, velike oči črne in svetle. Sivi, svilnati kožušček ji
pristoji kaj dobro. Samo precej dolgi repek jo malo kazi,
ker je skoro popolnoma gol. Služi ji pa izvrstno pri plezanju.
Njeno vedenje je prav šegavo in kratkočasno. Jako je urna
in skočna, nemima in zvedava. Miška vedno krči in viha
gobček. To kaže, da dobro voha. Ima pa tudi dober vid in
zlasti tenak sluh.

Najškodljivejša in najpožrešnejša naša miš je poljska
miš. Največji sovražnik miši je mačka, toda tudi jež, dehor,
podlasica, sova in postolka pogonobe mnogo miši.

60 » Miši v skrbeh.

Nekoč so se zbrale miši, da bi se pogovorile o skupnih
skrbeh. Marsikaj so imele na srcu. Najbolj jih je skrbelo,
kako bi se varovale sovražnikov. Vse so rekle, da je njih
najhujša sovražnica hudobna mačka. Zato so ugibale in se
posvetovale, kako bi se najbolje obvarovale mačke. Več
glav več ve, in kdor je starejši, jma več izkušenj. Vendar
tokrat niti najstarejše miši niso vedele svetovati. Končno se
postavi najmlajša miška na zadnji nožiči in reče: »Jaz vem,
kaj nam je storiti. Zvonec obesimo mački na vrat! Potem
jo bomo slišale že od daleč in lahko v pravem času smuk=
nemo v luknje.«

Ves mišji zbor je odobraval to krasno misel. Veselje
je bilo veliko, pa le za trenutek. Zakaj vzdignila se je stara
miška in prosila besede. Nato je govorila: »Nasvet mlade
tovarišice je všeč tudi meni. Lepo je govorila za našo bla=
ginjo. Samo en pomislek imam: kdo neki bo mačkam obešal
zvonce na vrat?«

Na to vprašanje so molčale vse miši, mlade in stare,
ter zapustile druga za drugo zbirališče. Prva je izginila
svetovalka sama. Po Ezopu.

61 . Modra miška.

Miška prileze iz luknjice in ugleda nastavljeno past.
»Oho!« je dejala. »Vidiš jo past? Zviti ljudje nastavijo dve
deščici, na zgornjo nalože kamenja, v sredo med deščici
nataknejo košček slanine, da bi miška okusila slanino, spro= j

42

žila past in se ujela. Hi, hi! Pa miši smo modrejše od ljudi.
Dobro poznamo take zvijače. Ne ujamete me ne!«

»Pa povohati,« je dejala miška, »povohati to dobro sla#
nino vendar smem. Nosek ne more še sprožiti pasti. Slanino
pa kaj rada voham.«

Miška smukne v past in prav na lahno povoha slanino.
Past je bila prav rahlo nastavljena. Ko se miška slanine
dotakne, lop! — past zagrmi in miška — mrtva leži.

Anton Martin Slomšek.

62. Ujeta ptica.

Milan je imel ptico zaprto v kletki. Bila je žalostna in
jako plašna. Čepela je vedno na šibici v kotu. S prestra#
šenim očesom je ogledovala stvari okolo-sebe. Prisluškovala
je petju svojih tovarišic, ki so veselo cvrčale in drobile
pesemce v bližnjem zelenju. Ozirala se je zmerom skozi
odprto okno v solnčno prirodo s pogledom, ki je izražal
njeno srčno bol. Ko bi mogla pretrgati žice in zleteti iz
tesne ječe!

Milan je imel ubožico jako rad. Vsega je donašal svoji
jetnici. Željno jo je pogledoval, ji govoril sladke besede,
dostikrat pa ji je tudi zažvižgal pesemco. Ona se pa ni
zmenila zanj. Vsak dan je bila otožnejša. Tolažil jo je s
krušnimi drobtinicami in z drobci sladkorja. Vse te prijaz#
nosti je niso zdramile. Če je bil kdaj Milan že preveč vsiljiv
s ponujanjem, mu je izkušala ubožica vračati prijaznost.
Kavsnila je v drobtinico,, a je ni mogla pogoltniti.

To je Milana žalostilo. Po cele ure je čepel pri kletki
in tolažil ptičico.

Ostrmel je Milan, ko je dobil nekega jutra ptico- mrtvo
na dnu kletke. Kdo bi bil mogel popisati njegovo žalost!
Nikakor ni razumel, kako je mogla poginiti, saj je bilo
njeno koritce še polno zrnja.

Mi pa vemo, zakaj je poginila.

63 Če Bog da.

Sosed je prišel vprašat soseda, ali pojde drugi dan na
konjski semenj.

Sosed mu odgovori: »Če Bog da, pojdem.«

43

Prvi pa de z nasmehom: »Jaz pa pojdem, če Bog da
ali ne!«

Zmenila sta se, da naprežeta skupaj; oba konja in da se
popeljeta z enim vozom.

Drugo jutro pa pride prvi sosed povedat drugemu: »Čuj,
jaz ne pojdem na semenj, ker mi je ponoči konj poginil«

Govedo.

Po rasti in sploh po telesnih lastnostih govedo ni lepa
žival. Glava je daljša nego šiv ja, ali vendar nekako
štirivoglata. Čelo ima ploščato, oči so sicer velike, ali pra*
vega ognja nimajo. Malomarno in topo gleda žival predse
in ta srepi pogled jo dela neumno. Govedo ima širok, gol
in moker gobec in tudi široko odprte nosnice. Rogovi so
okrogli, gladki in votli ter venkaj ali pa naprej ukrivljeni.
Ušesa so precej velika in ohlapna. Truplo je debelo, težko
in čokato, posebno prednji del. Pod kratkim vratom visi
ohlapna, mahedrava koža  — podvratnik imenovana.

Zadnji del je videti šibkejši. Zlasti pa zadnji nogi nes
kako okorno švedrata, kakor bi jima bilo težko prednji
dve dohajati. Po bedrih opleta govedu dolg, na koncu čopast
rep, s katerim se brani muh. Na vsaki nogi ima dva velika
parklja, po katerih hodi, zadi pa še dva manjša, krnasta,
ki ne segata do tal.

Vse te lastnosti delajo govedo nekako okorno, počasno
in neokretno. Drugače pa je silno močno, strpljivo in
vztrajno tudi pri najtežjem delu. To ga posebno priporoča
za težka dela pri oranju in sploh pri obdelovanju zemlje,
zlasti v goratih krajih.

O umnih zmožnostih naših domačih goved se ne da
kaj posebnega povedati. Res je, da poznajo pastirja in
njegovega psa in sploh vsakega, ki se z njimi peča; slušajo
tudi na njegov glas, ali vse to delajo menda bolj iz navade
ali pa iz strahu. O pravi vdanosti ne moremo pri govedu
govoriti.

Proti živalim, ki jim niso nevarne, so goveda krotka
in prijazna, svoje sovražnike pa trmasto in srčno napadajo
in se tudi proti največji zveri dobro in uspešno branijo.

44

Korist, ki jo ima človek od goveje živine, je jako velika.
Vol vlači plug in brano ter vozi poljske pridelke domov.
Krava daje okusno mleko, iz katerega delamo maslo in sir.
Z gnojem gnoji poljedelec njive in vinograde. A kdo ne
pozna tečne govedine ali teletine? Volovske, kravje in
telečje kože strojijo v usnje, iz katerega delajo obuvalo.
Z dlako polnijo sedla. Iz rogov in parkljev delajo glavnike,
gumbe in druge reči. Iz loja ulivajo sveče in pripravljajo
milo. S sežganimi kostmi čistijo sladkor. Tako nam govedo,
živo in mrtvo, donaša obilo koristi. Brez goveje živine bi
težko živeli.

Po Franu Erjavcu.

65. Pijani vol.

Gospodar je bil pripeljal iz vinograda sod vina. Nosili
so ga v keblih v klet. Ko pa je poklicala gospodinja ljudi
k obedu, so pustili poln kebel pri vozu.

Tedaj je prišel na dvorišče vol, ki ga je bil hlapec preš
slabo priklenil. Ker je bil vajen piti iz kebla, se je takoj
lotil vina. Ali je bil toliko žejen ali mu je vino ugajalo,
izpil je vse.

Kmalu nato je začel z vzdignjenim repom tekati po
dvorišču. Prihiteli so domači, da bi ga spravili v hlev. Vse
zaman! Niti beseda niti palica nista nič zalegli. Sicer krotki
vol je pohodil hlapca, a gospodarja je skoraj nabodel. Nihče
si ni upal več blizu. Čimdalje bolj je divjal. Končno je telebs
nil na zemljo. Strašno je bolil ter brcal z nogami. Gospodar
ga je že hotel zabosti. Kar je začutil, da mu diši iz penečega
se gobca vino. Tedaj mu je bilo vse jasno.

Polivali so vola z mrzlo vodo. Proti večeru si je štiris
nožni pijanec toliko opomogel, da so ga spravili v hlev.
Drugi dan ni mogel nič jesti, a tretji dan je bil zopet zdrav.
Iz kebla pa ni hotel piti nikdar več. Ako ga je kje videl,
se mu je na daleč izognil.

Pa še pravijo, da je vol neumen!

45

66. Kravica prodana.

Zdrava, sivka, srečno hodi,
milo me tako ne glej!
Pridna kakor tukaj bodi,
kjer živela boš poslej.

Pridna kravica si bila,
mirno v hlevu stala si,
malo klaje si dobila,
mleka dosti dala si.

Modra bila si na paši,
ne uhajala drugam,
tele si o Mali maši
vsako leto dala nam.

Enkrat še poglej prijazno,
preden te odtod ženo!

O, kako bo v hlevu prazno,
ko zdaj tebe več ne bo!

Josip Stritar.

67. Konj.

Najlepša domača žival je pač konj. Kakor iz jekla
ulita je vsa njegova postava. Tanek in skočen je ves kakor
lahkonoga srna na planini. Ponosno ziblje glavo na dolgem,
labodjem vratu, ki ga lepša lahkokodrasta griva. Čelo je
visoko in ploščato. Veliko, živo oko igra v prečudnem lesku.
Ušesi mu ponosno migata pokonci. Široke, lepo obokane
prsi in močna pleča so priča prečudne moči in ognjenega
poguma. Noge so visoke in tanke, ali pri vsem tem močne
in skočne. S kopitom bije zemljo, da podkev iskre kuje ob
trdem kamenu. Hrbet je raven in lepo zalit, obokani križ
proti dolgemu repu otočen. Gladko kožo pokriva gosta,
kratka in svetla dlaka. Z vsem truplom trene, ako se ga le
s prstom dotakneš.

Svojega gospodarja pozna dobro in takoj ve, če je kdo
drug sedel nanj ali če je na vozu kdo drug vzel vojke v
roko. Da bi se še bolj prepričal, se ozira tudi rad nazaj na
ljudi. Še čez več let spozna svojega prejšnjega gospodarja,
teče k njemu, ga liže in od veselja rezgeta. Dobro razume
besedo voznikovo ali jahačevo in se ravna po njej. Za
gospodarjem ali za hlapcem gre kakor pes. Kadar je oko*
matan, gre sam k vo^u. in se postavi na svoje mesto. Jako
je radoveden; vsako stvar, ki mu ni še znana, ogleda in
ovoha od vseh strani. Neznan hlev, nov hlapec, nov tovariš,
nov voz — vse ga zanima, vse pregleda in prevoha.

46

Konj nam je jako koristen. Rabimo ga za ježo in za
vožnjo. Ker je zelo razumen in pomnjiv, ga lahko naučiš
marsičesa, ako ga izlepa nagovarjaš in sploh lepo ravnaš
z njim. Če pa nad njim vpiješ ali ga celo tepeš, bo zaman
tvoj trud.

Konj je pa tudi pogumen in srčen. Mirno stoji v bitki,
kjer topovi pokajo, trobente done in bobni ropotajo. Ko
začuje določen glas, zarezgeta od veselja in zdirja z jez*
decem proti sovražniku. Poleg vse pogumnosti, ki jo kaže
konj v družbi s človekom, je vendar sam zase jako
.plašijiv. Najmanjša stvar ga utegne splašiti tako, da se
zdrzne in zbeži, ako ga takoj ne zadrži in ne pomiri močna
roka.

Griva, žima, koža in kosti so za marsikatero rabo. Tudi
meso je užitno.

Po Franu Erjavcu.

68. Ne muči živali!

Človek je gospodar na zemlji. Bog sam mu je dal oblast
čez vse živali, da jim gospoduje. Toda on jim mora biti
mil in pravičen gospodar, ako hoče, da bo všeč Bogu, ki je
sam največja ljubezen in dobrota. Človek sme žival pr U
ganjati k delu, za katero ima dosti moči, ali ne sme je pre=
oblagati s pretežkim delom, ne sme je neusmiljeno nabijati
in pretepati. Bog dopušča človeku pobijati ali klati živino,
ki mu je potrebna za živež, za obleko in za druge stvari. Do=
puščeno mu je tudi pobijati in preganjati živali, ki so ali
nevarne njemu in njegovim domačim živalim ali mu sicer
delajo škodo. Vse take sme ubijati, toda mučiti ne sme
nobene.

Ljudje se radi izgovarjajo: »Kaj zato? Saj je le neumna
žival!« No, mnogokrat je žival pametnejša od takega suro*
veža. In če bi prav bila neumna, kdo ti je dal pravico, da
jo smeš zato mučiti? Ali ni tudi nje ustvaril Bog? Ali nt
tudi njej dal celih in zdravih udov, ji dal dosti živeža, da
se veseli življenja? Tudi žival čuti bolečine, katere ji zadaja
tak človek brez srca in brez usmiljenja.

Fran Erjavec.

47

69. Surovež.

Kaj mi ravnaš tako surovo
z živmčetom? — To ni lepo!...

Hudoben človek je gotovo,
kdor more delati tako.

Kaj meniš li, da bolečine
žival ne čuti kakor ti? —

Trpljenje tuje te ne gine,
ne smili se ti, kdor trpi? —

Lehko bi z rogom se branila,
kar bi ne bilo ti ljubo;
lehko vse dvakrat ti vrnila,
pa je predobro kravče to.

Ti ne pomisliš, da ti mleka
in masla daje, te redi.

Žival osramoti človeka.

Sramuj se, nehvaležnik ti!

Josip Stritar.

70. Osel.

Ko je Bog ustvaril raznovrstne živali, jih je vprašal, ali
so zadovoljne.

Konju se je zdelo, da je nekoliko prevelik, da ima proti
truplu prekratke uhlje, zlasti pa, da je rep prekošat. Tudi
z barvo svoje dlake ni bil prav zadovoljen.

Tedaj je Bog še ustvaril manjšo žival konjske podobe,
sive barve, dolgih uhljev in čopastega repa ter jo pokazal
konju.

Konj je strepetal in prosil: »Ljubi Stvarnik, pusti me
rajši takega, kakršen sem!«

Dobri Bog se je nasmehnil in rekel: »Naj bo! Za
spomin na tvojo nezadovoljnost pa naj ostane osel — tvoj
sorodnik!«

48

71. Trije bratje in osel.

Ubožen oče je dejal na smrtni postelji svojim trem
sinovom: »Kakor veste, vam ne morem zapustiti ničesar
drugega nego osla. Lepo skrbite zanj ter ga rabite po vrsti
vsak po en dan!«

Po oporoki je prevzel osla prvi dan najstarejši brat.
Ves dan je prenašal z njim tovore, a ko ga je bilo treba
krmiti, si je mislil: »Čemu bi dajal od svojega zaslužka
živali, naj jo nakrmi jutri mlajši brat!«

Drugi dan je prevzel osla srednji brat, pa je dejal:
»Osliček, včeraj si jedel, jutri boš jedel, danes pa delaj!«
Tako je bil osel tudi drugi dan brez živeža.

Ko je šel mlajši brat tretji dan z oslom na delo, je bil
sivec slab in onemogel. Ni ga gladnega nakrmil, le preganjal
ga je s palico in ošteval: »Magarac, dva dni si dobro živel,
danes pa robotaj!« Toda osel je opešal, se zgrudil in poginil.

72. Ovca.

Poleg goveda in konja si je udomačil človek tudi ovco
že v starih časih, ker je jako koristna, pohlevna in pote
pežljiva žival. Oven se včasih sicer brani s svojima rogo«
voma, a kmalu mu upade pogum'. Sploh so ovce plahe in
neumne. En sam pes jih lahko strahuje po sto in še več.
Če se vžge ovčja staja, ovce ne beže iz nje; le z največjo
silo jih je mogoče izvleči iz dima in plamena. Če morejo
zopet nazaj, pobegnejo v ogenj. Kar stori oven vodnik, to
store za njim vse po redu. Naj se on prekucne v globok
prepad, vse poskačejo za njim. Še kokoš brani piščeta, ovca
pa se ne upa postaviti v bran za svoje jagnje.

Močvirnati pašniki so ovcam škodljivi, zato pameten
pastir ne pase svoje črede po mokrotnih krajih, ampak po
suhih hribih in prisojnih rebrih.

Od ovce rabimo vsako tudi najmanjšo stvar. Največjo
korist ima človek od ovčje volne, iz katere si prede, plete
in tke vsakovrstne pletenine in tkanine. Iz sladkega mleka
si dela okusen sir, meso pa mu daje tečno pečenko. Loj
rabi za sveče in milo. Iz raznih odpadkov kuha klej, iz črev
suče miloglasne strune. Ustrojeno kožo ima za mehke ro*
kavice in druge reči, krzno pa za kožuhe in kučme.

49

73. Svinja.

Med vsemi domačimi živalmi je svinja najnečistejša
in najpožrešnejša. To sta njeni glavni lastnosti, zaradi ka=
terih je povsod na slabem glasu. Svinja se rada valja po
najgršem blatu in ni je tako .smradne in gnusne stvari, da
bi je njen rilec ne preril z največjo slastjo. Vrhutega je še
strašno požrešna in pohlasta vse, ako se le da prebaviti.
V svinjak ji dajo odpadke, olupke in pomije; vse te stvari
samogoltno posreblje in požre.

Zunaj na paši prerivajo svinje zemljo, kjer iščejo miši,
ogrcev, črvov, glist in korenin. Zato je dobro in koristno
puščati svinje na njive, ki leže v prahi. Sicer so pa povsod
na obdelani zemlji in tudi v gozdu škodljive.

Daši je svinja nečista žival, gre vendar rada v vodo in
dobro plava. Svinje, ki se pasejo zunaj, gredo večkrat po
ure daleč, da pridejo do vode, in vidi se jim, kako jim kopel
dobro de. Zato se jako motijo vsi, ki mislijo, da v svinjakih
ni treba gledati na čistost in snažnost in da se svinja v
smradu in blatu bolje redi.

Svinja je precej neokretnega trupla, koščenega in ro=
batega hrbtišča, smešnega, usukanega repka. Noge so tanke
in suhe ter pri nekaterih tako kratke, da se trebuh dotika
skoro tal. Vsaka noga ima štiri parkeljce. Srednja dva sta
večja, krajna dva manjša sta pomaknjena malo više, tako da
žival stopa samo na srednja dva. Glava je podolgasta,
mršava, pri ušesih debela, proti gobcu zašiljena. Uhlji so
dolgi, ohlapni in največ naprej obrnjeni. Oči so jako
majhne in stoje na pošev. Gobec je podaljšan v gibek rilec,
s katerim žival rije po zemlji. Znameniti so očnjaki, ki so
posebno močni, robati in navzgor zakrivljeni. Merjasec ima
večje nego svinja. Z njimi se žival brani, ker nima drugega
orožja. Take velike zakrivljene očnjake imenujemo okla ali
čekane.

Svinja je pokrita s ščetinami, ki so posebno na hrbtišču
dolge, debele in močne. Znamenito je tudi to pri njej, da
se ji pri obilni krmi naredi pod kožo nasad masti ali slanine,
ki je pri pitankah včasih več centimetrov debela.

Svinja kruli, star, razdražen merjasec tudi renči, mladi
pujski pa cvilijo.

4

50

Domača svinja koristi dosti v gospodarstvu. Mast, meso
in čreva so v korist, koža daje usnje za marsikatero rabo.
Iz ščetin izdelujejo čopiče, ščeti, omela in drugo podobno
orodje.

Fran Erjavec.

74. Koline.

Mi smo davi muho klali
in koline vam poslali,
z mesom tudi klobasic:
nekaj lepih krvavic,
tri mesene, \

tri prtene.

Vina v reki si kupite,
z njim koline poplaknite!

Fran Levstik.

75. Petelin in kokoš.

Na vzhodu se še ne dani, in že se na dvorišču razlega
glasni petelinov kikiriki. Vesela ga čujeta zgodnji voznik
in potnik na cesti, ker jima naznanja zaželeni dan, ne*
ugodno pa doni na ušesa zaspanemu hlapcu.

Petelin je lep, mogočen in ošaben gospod. Le poglej
ga, kako se vede gizdavo, kako moško prestavlja [noge,
kakor bi bilo vse njegovo!

Kokoš je manjša od petelina in nima tako velikega
grebena in podbradka niti tako lepega perja. Pohlevna je
in tiha, mirna in krotka, z vsem zadovoljna. Pametna ni
baš, je pa neizrečeno dobra mati. Ves dan kloče in vabi
piščeta k sebi, hodi skrbno okolo njih, jih uči zobati, jim
izlušči vsako zrno, vsako drobtinico jim izbrska pred kljun*
ček. Sicer plaha in boječa je kot mati hrabra in drzovita.
Ne boji se tudi velikega psa; togotna se mu zaganja v glavo.

Kokoš koristi človeku z jajci, z mesom in s perjem.
Jajca sama so v mehko kuhana prav zdrava in tečna jed,
še več jih pa potrebujemo za raznovrstna druga jedila.

51

76. Jež in lisica.

Bila je huda zima, da je drevje pokalo.

Vsaka zver se stiska v svoj koteč. Medved počiva v
brlogu, zajec čepi pod grmom, lisica obira v votlini kosti,
ki si jih je nanosila od daleč. Le ubogi jež s svojo ostro
suknjo ne more dobiti strehe. Vsakdo se ga boji.

Ves zmrzel prileze k lisici na prag in prosi prelepo, naj
ga vzame pod streho, da ga ne bo konec od prevelikega
mraza.

»Hodi le dalje!« veli lisica. »Bila bi nama luknja pre=
tesna. Poišči si lepšega prostora!«

»Usmilite se, dobra mamka!« prosi jež. »Ne bom vam
delal nobene nadlege. Lepo čedno se stisnem v koteč in
tiho bom dihal, da bom le na toplem. Saj vidite, da sem
potreben strehe. Rad bom slušal, karkoli mi porečete.«

Lisica, dasi zvita, se da preprositi in vzame ježa pod
streho. Prve dni sta se lepo imela. Bil jima je kratek čas.
Ko se pa jež privadi svojemu stanu, se začne iztezati in
pikati ubogo lisico s svojo trnovo kožo.

Lisica mu očita: »Ali ne veš, kaj si mi obetal?«

Jež pa se le izteza in zbada lisico, rekoč: »Starka, če
ti ni všeč, pa pojdi drugam!«

Lisica se umika, dokler more, naposled pobegne. Jež
pa si osvoji vso luknjo.

Anton Martin Slomšek.

77. Ježevo

Kadar hruške dozore,
jež na potovanje gre.

Nima vreče, nima koša,
torbe ne kot pismonoša,
da bi vanjo brzo dal,
kar po vrtih bo nabral.

Nima palice ne biča,
da ošvrkal bi fantiča,

potovanje.

ki bi rad ga morda vjel.
Jež predrzen je in smel.
Brez orožja dom ostavi,
vse sovražnike odpravi:
Bodi deček, pes, lisica,
huda ježeva bodica
hitro sitneža ozdravi.

Ježek zvije se v klobčič —
nihče mu ne more nič.

Borisov.

4 *

52

78. Speči zajec.

Popotnik zagleda v deteljišču spečega zajca in reče:
»Glej, išče me sreča! Zajca ujamem in prodam pa kupim
kokoš. Kokoš izvali piščeta, kokoš in piščeta prodam in
kupim mlado kozico. Kozica zraste, postane velika koza in
bo imela kozliče. Prodam kozo in kozliče in kupim telico.
Telica zraste, postane velika krava in bo imela tele. Prodam
kravo in tele ter kupim žrebe. Žrebe zraste in bo lep konj.
Sedem nanj, zdirjam z njim gosposko in zakričim: Prrr!«

Zajec se ustraši, prasne kvišku in pobegne v velikih
skokih po polju — popotnik pa ni imel niti zajca niti konja.

Zapisal Matija Majar.

79. Raca.

Raca je plavarica. Trije prednja prsti so namreč zvezani
s plavmo pečico, zadnji prst pa je krnast. Tako je noga
podobna veslu, ustvarjena za plavanje in veslanje. Na su*
hem je raca okorna in počasna, zakaj kratke in proti zad*
njemu koncu pomaknjene noge ne morejo lahko nositi
zaokroženega, težkega trupla. Zato se pri hoji ziblje zdaj
na eno, zdaj na drugo stran; pravimo, da raca. Račji kljun
je spredaj ploščat in tako širok kakor zadaj. Gornja čeljust
je na robovih nazobčana.

Naša domača raca je večinoma bela, so pa tudi take, ki
so po perju divji sestri popolnoma enake. Glava in vrat
divjega racaka se izpreminjata kakor temnozelen žamet.
Pod belim ovratnikom so prsi kostanjeve, hrbet je sivkasto*
rjavkast, perutnice pa sive. Najlepše se sveti sredi perutnic
okno ali zrcalo; tako se namreč imenujejo ona višnjevkasta
ali vijoličasta, kovinsko se lesketajoča peresa, ki so zgoraj
in spodaj črno in belo obrobljena. Racaka je tudi poznati
po perju, ki se mu nad kratkim repom krivi kvišku. Samica
ni tako nagizdana in je prav ponižnih in skromnih barv.
Glava in vrat sta prstena, sicer je pa rjava in poškropljena
s temnejšimi pegami in lisami. Pri raci in racaku so noge
pomarančaste, oči črne, kljun pa rumenozelenkast.

Daši raca težko hodi, vendar je videti spretnejša od
gosi, tudi je umnejša, opreznejša in živahnejša. Race so

53

rade v družbi med seboj, pa tudi z drugo perutnino na dvo*
rišču se rade družijo. Racak vabi z glasnim: vek, vek, race
mu pa odgovarjajo: kva, kva, kva! Kadar so skupaj, nepre*
stano prav jezično čebljajo, se gledajo, otresajo z repki, si
snažijo perje ali si pa iz prijaznosti druga drugi brbajo po
glavi. Da se jim perje v vodi ne premoči,' si ga mažejo z
mastjo, ki si jo s kljunom iztiskajo iz neke žleze nad repom.
Rade stoje na eni nogi, speč pa vtikajo kljun med perje na
plečih.

Toda njih pravi živelj je vendarle voda, brez nje raca
ne more biti srečna. Kako veselo pozdravljajo dež, kako
se snažijo in pero, zlasti take, ki nimajo prilike, da bi prišle
vsak čas do vode! V najmanjši mlačici pod kapom se zna
raca okopati, najbolje se pa počuti v vodi, kjer more pla*
vati. Zna se tudi potapljati, čeprav ne baš dobro, vsaj v
globoki vodi ne. Rep ji navadno gleda iz vode, kadar s
kljunom brodi po blatu v plitkih vodah.

Raca je silno požrešna in nič ni izbirčna. V tem je
podobna svinji in podgani. Z največjo slastjo prebrba naj*
smradnejše stvari, prežveka in precedi najmastnejše blato.

Zunaj vode trga travo, zoblje zrnje, iztika na smetišču
po kuhinjskih odpadkih in žre tudi mrhovino. Po vodi pa
pobira polže, črve, žabji krak, ribje ikre, semtertja si ujame
tudi kako žabico ali ribico. Da pa želodec vso to sodrgo
laže prekuha in prebavi, zoblje tudi pesek kakor kokoš.

Po Franu Erjavcu.

80 . Lastovica.

Lastovica se je prikupila človeku kakor nobena druga
ptica. Povsod jo imajo radi, povsod jo željno pričakujejo
in veseli pozdravljajo. Z otožnim srcem jo gledajo, ko
jeseni zopet odhaja.

Lastovica je drobna ptica dolgih perutnic — kakor
ustvarjena za letanje. Viličasti rep ji služi imenito za krmilo
po zraku. Kljunček je kratek in ploščat, na koncu malo pri*
krivljen pa široko razklan. Z njim lovi leteč muhe in
mešice.

Lastovica je izvrstna letalka. Hitro šviga sem in tja,
sedaj nizko ob tleh, sedaj zopet visoko nad hišami. Na

54

cesti pobira blato s kljunom in ga odnaša tja, kjer misli
delati gnezdo. S kremplji se drži, s kljunom pa polaga grm
dico na grudico. Da je gnezdo trdnejše, vplete med blato
tudi kako bilko.

Samica znese v gnezdo štiri do šest belih, sivo* ali rjavo*
pikčastih jajčec, ki jih izvali v dvanajstih dneh. Mladiči
vedno čivkajo in odpirajo lačne kljune, da stara dva komaj
donašata toliko živeža.

Ko je odrastel prvi zarod, valita stara še enkrat. Ko
sta spravila tudi drugi rod na noge, potem se zbirajo stare
in mlade lastovice. Nekoliko dni letajo nemirno v večjih
jatah okolo poslopij, neke noči pa izginejo.

Pri nas imamo dvoje lastovic, namreč domačo ali kme*
tiško in hišno ali mestno lastovico. Domača je zgoraj jekle*
nomodra, spodaj rjavkastobela, na čelu in pod grlom
rdečkastorjava. Njeno gnezdo je zgoraj odprto. Mestna je
na zadnjem delu trebuha bolj bela. Dela okroglo gnezdo,
ki ima le od strani majhen vhod.

81. Lastovkam.

Lastovke, oj Bog vas sprimi,
ko po dolgi, ostri zimi
priletele ste nazaj
v mirni naš planinski raj!

Ve pomladi ste znanilke,
dobre sreče ste nosilke.

Kjer si dom postavite,
srečo tja pripravite.
Gostoljuben strop je moj.
Gnezda svoja nanj pripnite,
tu valite, tu gojite
srečonosni zarod svoj!
Skrbno jaz vam branil bom
nežni rod in mali dom.

Nihče vas se ne dotakne
in mladičev vam nikdo
z roko kruto ne izmakne,
čuval jaz jih bom zvesto.

Simon Gregorčič.

55

82. Lastovica in Zveličar.

Ko je visel naš Zveličar v smrtnih bolečinah na križu,
so prišli Židje in ga zaničevali. V tem trenutku prileti lasto*
vica in srdito cvrči okolo križa, kakor bi se hotela jeziti na
Žide in braniti Kristusa. Nato sede vrhu križa in cvrči tako
dolgo, da odidejo Židje. Naposled obletava umirajočega
Kristusa, da mu frfotaje hladi bridke rane.

Zato kristjani še dandanes spoštujejo lastovice, one pa
rade posedajo na križe vrhu zvonikov in smejo tudi med
svetim opravilom prileteti v cerkev in tam žgoleti.

Zapisal Anton Brezovnik.

83. Črešnja.

Pred našo hišo stoji velika črešnja. Kako krasna je sp o*
mladi, ko je posuta z belim cvetjem! Kakor ogromen šopek
se mi ;  zdi. Čebelice in druge žuželke šumijo po njej; in
nabirajo sladki med.

Posamezni cveti so v šopkih na dolgih pecljih. Cveti*
šče nosi na robu pet nazaj zavihanih čašnih listkov, pet
belih venčnih listkov in mnogo prašnikov. Na dnu cvetišča
je prost pestič s plodnico, z vratom in z brazdo.

Kmalu porumene cvetni listki in veter jih odnaša, da
se nam zdi, kakor bi snežilo. Iz plodnic pa se razvijejo
črešnje, ki so v začetku drobne in zelene, pa hitro rastejo
ter se začno čez poldrugi mesec rdečiti in zoreti. Oj, kako
lepo je šele tedaj črešnjevo drevo!

Ko so pa črešnje za silo dozorele, že splezam na drevo
in od tedaj sem mu vsakdanji gost. Saj so črešnje prvi sad
in kako dober! Tiste, ki jih ne morem doseči, rad privoščim
škorcem, vrabčkom in drugim pticam. Čudno pa se mi vidi
res, da drozg odlušči meso in žre koščice. No, tako pa
skrbi, da raznaša seme. Po i vanu  Macherju.

84. Vrt.

Vidica ima največje veselje z vrtom. Kadar ga začno
spomladi obdelovati, bi rada pomagala, pa je še prešibka.
Ko napravi mati gredice, mora seveda tudi Vidica iti ob

56

vrvci. Pa se ji rado prigodi, da stopi mimo na zrahljano
zemljo. Tedaj jo pokara mamica: »Po potih hodi in ne po
gredah!«

Vidica bi imela rada večji del vrta za cvetice, zato ne
more ometi, zakaj seje in sadi mati toliko zelenjadi: solato,
kapus, kolerabo, špinačo, grah, česen, čebulo, redkvo, ku<
mare, petršilj, drobnjak.

Le ozek rob ostane Vidici. Tamkaj je vse pisano razno«
barvnih dišečih cvetic, kakor: ključkov, mačeh, klinčkov,
šebojev, iskric, nebin in še mnogo drugih. Najlepše so
gotovo kraljice vrtnice, ki cveto na visokih grmičih, Vidica
pa ima vse enako rada ter jih ob suši skrbno zaliva.

Pa ribez in kosmulje tudi rada hodi gledat, kadar zore,
še rajša pa jih obiskuje, kadar so že dozorele, seveda le,
če mamica ali oče dovolita.

Ščinkavec in ščinkavka, ki gnezdita na bližnji jablani,
že Vidico tako poznata, da se je prav nič ne bojita in bi ji
najrajša pomagala, kadar pride s koščkom kruhka na vrt.
Večkrat pride tudi škorec malo nadzorovat, kaj delajo
razne žuželke, ki jih niso še pozobali vrabci in siničice.
Navadno ni zadovoljen z njimi, pa jih za kazen zapre na
dnu svojega temnega želodčka.

Pod zemljo gospodari krt. Čeprav vzdigne s krtino
tu in tam kako solato, mu mati tega prav nič ne zameri,
saj ve, da lovi pridno škodljivi mrčes.

Zato ga ima tudi Vidica rada. Krastače, ki se kobaca
včasih zvečer po gredi in išče počasnih polžev, pa ne mara,
dasi verjame očetu, ki ji pravi, da je koristna.

Ljudje trdijo, da bo Vidica dobra gospodinja, ker se
tako zanima za vrt.

85. Pikapolonica.

Deklice so vile na travniku vence. Kar ugleda Tončka
na veliki marjetici rdečo kroglico s sedmimi črnimi pikami
— pikapolonico. Strese si jo na votlo dlan in se hoče z njo
malo poigrati. Llitro se živalca zvali na hrbet in stisne v
klobčič. Misli si: »Tako najlepše prevaram deklico. Z mrtvi«
mi živalcami nima nihče veselja.«

57

A jako se je zmotila! Tončka piha vanjo toliko časa,
dokler zopet ne oživi. Deklice priskočijo k Tončki, motre
z velikimi očmi nežno živalco in govore tako:

»Pikapolonica, mala stvar,
pikapolonica, božji dar!

Pikapolonica, zleti v zrak,
zleti na regrat, zleti na mak!«

In glej! Žuželka dvigne rdečo suknjico, razgrne kožnata
krilca, sfrli zopet k svoji ljubi marjetici ter se ji vrže v
naročje.

86. Krt.

Večkrat najdemo ubitega krta. Mnogo ljudi še danda*
nes ne verjame ali noče verjeti, da ta živalca ne podjeda
korenin. Sovražijo ga po krivici.

Poglejmo mu v gobček! Kako ostre zobe ima! Tako
zobovje imajo samo živali, ki jedo meso. Meso pa res diši
krtu, samo meso! Razne žuželke in ličinke, zlasti pa podjedi
in deževniki so njegova glavna hrana. Žre pa tudi polže
in loti se celo žabe in miši. Pa bi ga še kdo črtil!

Seveda krtine so res sitne, zlasti na travnikih, a umen
kmet jih na pomlad poravna z motiko ali z grabljami. Ne*
kam pa mora spraviti krt zemljo, ko si dela svoje rove. Le
poglejte si rudnik! Rudarji tudi spravljajo na dan zemljo,
ki jim bi bila sicer napoti, in krt je tudi pravi, pravcati
rudar.

Skoraj vse svoje življenje prebije pod zemljo, zato pra*
vimo, da je tam krtova dežela. Samo ponoči pride včasih
na površje. Takrat ga varuje nočnih ujed zlasti črna suk*
njica. Baršunasta je in tako gosta, da ne more niti prst niti
voda do kože.

Z dolgim rilčkom rije krt po rahli zemlji. Najbolj pa
mu služita pri kopanju sprednji nogi. Kratki sta sicer, a
jako močni, lopatasti in na stran obrnjeni. Ko je nakopal
toliko zemlje, da ga že ovira, jo spravi s krepkim tilnikom
kvišku v kupček. To je krtina.

Oči so krtu skrite v gosti dlaki, da ne more prst do
njih. Drobne so, saj jih malokdaj rabi.

58

Kje so pa uhlji? Prav nič jih ni. Bili bi krtu le napoti.
Ušesa pa ima in so tudi skrita pod dlako. Sliši prav izvrstno.
Sluh ga še najbolj varuje nehvaležnega človeka.

Pod zemljo ima svoj grad, kotiček, ki je prav mehko
postlan. Iz njega drže rovi na vse strani. Po njih teka
kaj pridno, da si dobi živeža, zakaj silno je požrešen. Vas
ljasto truplo, kratke noge in kratek rep so kakor nalašč
za rove.

Pozimi, ko zemlja zmrzne, se krt globoče zarije. Ker
se na jesen tudi ogrci in črvi skrijejo pred mrazom globlje
v zemljo, mu ne zmanjka živeža.

Pameten kmet čisla krta kot svojega pomagača, ki mu
rahlja zemljo in uničuje na tisoče in tisoče škodljivcev.
Kdor ga pa ubije, je nehvaležnež, ki škoduje samemu sebi.

87. Uganka.

Poznam rudarja —
gore ustvarja.

Oton Župančič.

88. Tulipan.

Ko je ljubi Bog ustvaril cvetice, je obdaril tulipan z
najlepšimi barvami in s presladkim vonjem. Ljudje so se
mu divili, čebelice in metuljčki so ga obletavali. Bil je kralj
pomladanskih cvetk. x

Kakor se pa ljudje v sreči prevzamejo, se je prevzel
tudi tulipan. Prezirljivo in zaničljivo je zrl na svoje sestrice.
To Stvarniku ni ugajalo. Naročil je vetrovom, naj vzamejo
prevzetnežu ves vonj ter ga razdele med druge cvetice.

Po viharni, deževni noči prebudi iz kratkega spanja vse
rastline najlepša jutranja zarja. Deževne kapljice so se za«
lesketale v zlatih solnčnih žarkih. Čudoma se ozre hijacint
po bratcih. In glej! V pozdrav mu pošljejo sladek vonj, ki
je bil z njim napolnjen tudi on. Vesel zahvali Stvarnika za
prečudni dar vonja. Presrečna je ponižna vijolica, ko vidi,
da je tudi ona deležna dobrote božje. Tulipan pa je bil brez
vonja. Spoznal je, da je zaslužil to kazen. Prenaša jo molče,
a glavo nosi še vedno veličastno pokonci.

Ana Mešičkova.

59

89. Vrabec

Vrabec živi le blizu človeškega domovanja, dasi človek
ne mara zanj. V tem je siromak podoben nadležni miški,
ki tudi spremlja človeka po vsem svetu.

Glasu nima ugodnega, ali vendar molči malokdaj. Naj*
bolj zgovorni so vrabci poleti in jeseni, ko je povsod dosti
zobanja. Takrat se baje bahajo: »Žito imam, pa vreče nU
mam, žito imam, pa vreče nimam!« Pozimi pa, ko medle
na hudem mrazu, žalostno čivkajo in baje tožijo takole:
»Vreče imam, žita nimam, siten, siten, šlek, šlek, črn, črn!«

Vrabec je jako oprezen in pameten. Ako se le pripo*
gneš, da bi pobral kamen, ali če nameriš s palico nanj, hitro
odleti.

Vrabci gnezdijo zgodaj spomladi. Najrajši si napravijo
gnezdo pod streho. Mladiče pitajo s samim mrčesom. Ker
vale na leto po trikrat, pokončajo po vrtih in po polju mnogo
škodljive golazni. Ko sta stara dva srečno odgojila drugi
in tretji zarod, se združijo mladi in stari vrabci v velika
krdela. Veselo letajo po polju, pri nas posebno po prosu.

Ali za tolsto jesenjo pride mršava zima. Velika krdela
se porazkrope in se spet približajo ljudskim stanovanjem,
ker tu še najprej kaj dobe za lačni kljun.

Prebijejo tudi najhujšo zimo — potem pa spet pride
pomlad in z njo novo življenje.

90. Vrabček in lastovka

Vrabček mlad lenuh,
vrabček potepuh
culico je nosil,
milostinje prosil:
»Siromak sem jaz,
prosim, prosim vas!«

Lastovka gospa
mimo je prišla,
mošnjico odprla
in se vanj ozrla:

»Vrabček, vse ti dam,
če ne bo te sram!«

Vrabček, umen ptič,
več ni črhnil nič,
nekaj ga je speklo,
nekaj mu je reklo:

»Ej, grdo je pač,
mlad in zdrav — berač!«

Vida Jerajeva.

60

91. Prvi izlet.

Na šolskem vrtu je med mladim sadnim drevjem stara,
častitljiva jablana. V njenem duplu so imele siničke mlade.
Dečki so že davno opazili, kako nosita starca neprestano
mladičem hrano, in tudi čivkati so jih slišali. Marsikaterega
je mikalo, da bi splezal po deblu in polukal v duplo, a spom«
nil se je učitelja, ki je vsako leto strogo zabičeval otrokom,
naj puščajo ptičja gnezda lepo pri miru, ker so ptičice
ljudem velike dobrotnice.

Nekega dne pa je učitelj zbral ves razred na šolskem
vrtu. Hotel je napraviti otrokom posebno' veselje. Stare
sinice so baš izpeljavale svoj zarod. To vam je bil dirindaj!
Po vejah so čepeli otročiči, siničice namreč, ter si ogle«
dovale svet. Enajst jih je bilo, a dvanajsta je pogledavala
iz dupla. Čivkale so in vpile na vse pretege. Kaj menite,
saj tudi ni šala stopiti iz ozke zibelke takoj v široki svet,
pa še v taki visočini!

Še sedeti niso znali mladiči in zdaj pa zdaj se je bilo
bati, da pade kateri na tla. Stara dva pa sta skakala zdaj
k temu, zdaj k drugemu, jih tolažila ter jim dajala pogum.
In res, kmalu so se ojunačili in poizkusili zleteti. Po dve
pedi daleč je bilo že skoraj preveč. Z vsem trudom so si
morali pomagati, da >so se obdržali na veji. Eden pa je bil
tako nesrečen, da je zgrešil svoj cilj in padel na tla. Ko
ga je pobral bližnji učenec, je trepetal ubošček v smrtnem
strahu, stara dva pa sta se zaletavala vsa razburjena proti
dečku.

Deček je posadil ponesrečenca oprezno na vejo ter ga
tako morda rešil mačjih krempljev.

Ko so otroci drugi dan zopet opazovali siničke, so se
kar čudili vidnemu napredku. Čutile so se že mnogo bolj
varne in upale so si že z drevesa na drevo. V nekaterih
dneh po prvem izletu so že znale precej dobro letati. Kli«
cale in čivkale pa so še vedno, saj jim starca nista mogla
dovolj naglo prinašati črvičkov in žuželk.

Pomislite, dvanajst lačnih kljunčkov! Ubogi starši! Pa
ni trajalo predolgo; v nekoliko dneh so že šle siničke same
s trebuhom za kruhom.

L. Černej.

61

92. Razbojniški grad.

Nima oken, nima vrat,
to razbojniški je grad.
Ropar žejen je krvi,
spleta dolge si vrvi

okrog nog in okrog pleč.
Če te vjame, lepa reč!
Tesno te z vrvjo ovije
in ti vročo kri izpije.

Dosti teh ugank in bajk!

Tolovaj ta — v mreži pajk.

Oj sirotka ti muha,
boj se tega požeruha!

Vida Jerajeva.

93. Pametnice.

Mirno, čisto vest imej!

Slab si, kadar se bojiš.

S komerkoli govoriš,
v lice mu odkrito glej!

*

Ako si oblečen čedno,
to je dobro in lepo,
a še lepše je, če vedno
tvoje srce je čisto.

*

Kar je res  — govori,
kar je dobro  — stori!

Iz »Zvončka«,

II. Človek

94. Mladini.

Po žilah tvojih teče zdrava kri,
nedolžno, jasno sijejo oči.

Mladina, ti budiš nam upe zlate,
srce nam dvigajo pogledi nate.

Le pevaj zdaj, mladosti se raduj!

Nebeški angel te nesreč varuj!

A v cerkvi, šoli in domači hiši
nauke lepe zvesto v dušo piši!

Gojimo te v ljubezni in skrbeh.

Sadov prineseš nam v bodočih dneh,
če nikdar iz srca ti ne izgine
ljubezen do Boga in domovine!

Anton Medved.

95. Trmoglavec.

Milanček je bil trmoglav deček. Nekoč se je prehladil
in je zbolel. Poslali so po zdravnika, ki mu je zapisal zdra*
vilo.

Milanček ga je malce pokusil, pa mu je bilo pregrenko.
Zaman mu je prigovarjala mati, naj uživa zdravilo, da
ozdravi.

Drugi dan mu je bilo še huje, a zdravila ni maral.

Tretji dan mu je bilo tako hudo, da je sam prosil zdra*
vila. Bilo pa je že prepozno. Zdravilo ni več učinkovalo in
trmoglavi deček je moral umreti.

63

96. Prišla je bela žena.

Žena je bila  — smrt

Prišla je bela žena
skrivoma skozi vrt
pa je Milico vzela.

Skrila je detece drago,
splavala z njim čez goro,
pa so angelčki prišli
in so hiteli za njo.

Vzeli so dete nedolžno
smrti iz mrzlih rok,

nesli ga v sveta nebesa
v sredo nebeških otrok.

L. Černej.

97. Človeška čutila.

Imamo petero glavnih čutov: vid, sluh, voh, okus in tip.

Vsa čutila so za človeka neizmerne važnosti, zlasti pa
oči in ušesa.

Čutila so čuječi stražarji, ki pazijo, da se nam ne zgodi
nič hudega. Opozarjajo nas na razne nevarnosti.

Kako zavestno stopa človek, kadar je svetlo, kako 'bo*
ječe v temi, ker ne ve, ali ne zadene ob kak predmet ali
pade v jarek, jamo ali prepad. Uho nas opozarja na razne
nevarnosti, ki nam prete, n. pr. od voz, vlakov, avtomobilov,
vode itd., ako se jim pravočasno ne ognemo. Pa tudi nos
je že rešil marsikomu življenje, ko ga je opozoril na preteč
požar ali dušeč zrak. Jezik je vratar našega želodca, ki od*
ločno zavrača dvomljiv živež. Končno nas vodi tip še tedaj,
kadar odreko druga čutila, in nam pove tudi sicer takoj,
ako ni kaj prav za naše telo.

Oči in ušesa so največje važnosti za našo izobrazbo.
Brez oči se človek težko uči. Mnogo pojmov sploh ne more
dobiti. Tip pač le slabo nadomešča oči. Človek, ki ne sliši,
se niti govoriti ne nauči, razen v posebnih šolah z velikim
trudom.

Čutila nam pomagajo nadalje, da si lahko služimo svoj
vsakdanji kruh. V tem pogledu so najvažnejše oči.

Končno pa nam služijo čutila tudi v naše razvedrilo in
veselje. Koliko užitka ima človek, ki zna z odprtimi očmi
opazovati božjo prirodo, razne umotvore! Kako nas razve*

64

seljuje krasno petje ptic ali sladka godba, premila materina
beseda! Kako prijetno nam de vonj raznih nežnih cvetic!

Ker so torej naša čutila tolikega pomena, jih moramo
pridno negovati in skrbno čuvati.

98, Uganka.

Hlapcev delavcev petero zvesto
služi ti, čuva te vsekdar skrbno.

Pazi in skrbi še ti za nje,
da ti kateri ne odpove!

99. Podmladkar.

»Zdravje je največje bogastvo,« pravi naš pregovor.
Pa je res! Kadar smo zdravi, smo veseli in zadovoljni, se
radi učimo, igramo in smejemo, ako nas pa kaj boli, se
nam ne ljubi (niti jesti.

Jaz sem podmladkar in pazim na svoje zdravje. Pra*
vijo mi, da sem zdrav kot riba v vodi, in res se ne sporni*
njam, kdaj bi bil zaradi bolezni moral zanemariti šolo.

Zjutraj vstanem, ko me solnčece ali mamica zbudi, in
ne poležavam v postelji. Umijem se v mrzli vodi, a ne zrno*
čim samo nosa, temveč drgnem ves obraz pa tudi uhlje in
vrat, navadno še prsi in pleča. Takoj me mine zaspanček in
zapel bi, tako sem čil in čvrst. Kako mi gre nato v slast
naša dobra žitna kava in žemljica! Po zajtrku si s toplo vodo
izplaknem usta, zobe pa si očistim s ščetko, ki sem jo dobil
lani od sv. Miklavža.

Rad grem v šolo, ki je dobre četrt ure od nas. Navadno
pridem ob %  na 8 tja, baš ko naš stari sluga odpre vrata.
Dopoldne ob 10. pojem košček kruha, ki mi ga mamica
stisne v torbo. Časih sta dva koščka, med njima pa sladko
presno maslo; takrat mi gre južinica še posebno v slast. No,
ostane mi je nikdar, a opoldne me vedno že želodček sili,
da grem naravnost domov.

Tudi očka že najdem doma in v sobi pogrnjeno mizo.
Pred obedom si pri nas vsi umijemo roke, prej ne sme
nihče sesti. Pri kosilu ne govorimo mnogo, jemo pa precej
počasi, ker je očetov prijatelj zdravnik dejal, da moramo

65

hrano dobro prežvečiti. Tako ima želodec lažje delo. Med
jedjo pijem le malo, a vina nikdar, saj sem tudi pri mladih
junakih!

Najrajši imam prikuhe i;n močnate jedi. Mamica nam
jih večkrat napravi, čeprav sicer ne trpi, da ližem bonbončke
in slaščice. Pravi: »Ni vse za želodec zdravo, kar je sladko
v ustih!«

Sploh vedno vprašam, kaj smem jesti in česa ne. Sadje,
ki ga imam tako rad, najprej umijem, nezrelega ne jem
nikdar. Sosedova Ivanka je skoraj umrla za grižo, ko se je
najedla nezrelih češpelj. Večkrat imamo pri kosilu kuhano
sadje. Zdravnik je povedal mamici, da je tako za zdravje še
mnogo bolje in da se naj sploh varujemo nekuhanih jedi.
Zato ne dobimo mi deca nikdar suhega mesa, slanine ali
•surovega mleka, ki bi ga časih rad pil.

Po vsaki jedi si izmijem usta, po kosilu zopet z ono
svojo ščetko, ki je ne posodim nikomur. Zobe imam dobre
in zdrave, da me je zadnjič pohvalil še zobni zdravnik, h kas
teremu me povede mamica vsako leto enkrat, da mi jih pre=
gleda. Pa sem mu dejal, da sem podmladkar, in se je nasme<
jal. Pogledal me je od pet do glave in rekel: »Res, pravi
podmladkar!«

100. Roka.

/

Visoko so se zravnali ob dlani kazalec, sredinec, prsta ;
nec in mezinec. Ponosno pogleda dolgi sredinec navzdol in
reče: »Kako lepi smo mi bratci na eni roki, tako ravni in
visoko zrasli! Samo palec ni nič prida v naši družbi!«

»Tako je,« dostavi ošabni prstanec. »Tisti palec tam
zdolaj! Tako nizko je zrastel in prav ven iz vrste. Nič nam
ni podoben.«

»Res je,« pripomni modri kazalec. »Čemu neki je ta
debelušasti palec ob roki?«

»Ha, ha, ha!« se zasmeje palec, ki je vse to slišal. »Ali
ste brez uma, dragi bratci? Kaj pa bi vi počeli brez mene?
Kdo vam največ pomaga, kadar imate kaj prijeti ali z a gr a;
biti? Jaz  — palec! Kdo opravlja najtežje delo, kadar mora
roka kaj držati, vleči, tlačiti, šteti, sukati ali vrteti? Jaz  —

66

palec! In brez mene se ne morete niti braniti. Brez palca
ni pesti. Ej vi bratci vi!«

»Prav govori,« reče drobni mezinec, »le trdno držimo
skupaj!«

In vsi prsti mu pritrde ter drug za drugim poljubijo
palec. Ferdo Kleinmayv.

101. Slepec in mleko.

Že od rojstva slep siromak vpraša svojega vodnika:
»Kake barve je mleko?«

Vodnik mu odgovori: »Belo je kot papir.«

Slepec se začudi: »Ta barva torej šumi pod rokami
kakor papir?«

»Ne šumi,« mu reče vodnik. »Glej, belo je mleko kakor
pšenična moka.«

»Torej se tudi praši kakor moka?« vpraša slepi siro*
mak.

»To ne,« se glasi odgovor, »pa prav takšno je kakor
bel zajček.«

»A, že vem!« vzklikne slepec. »Mehko 1  je in gladko
kakor zajček.«

»Ne tako! Misli na sneg. Take barve je mleko.«

Slepec pa reče: »Aha! Tako mrzlo je kakor sneg.«

Tako je bila vsaka primera zaman. Slepec ni mogel
nikakor umeti, kakšne barve je mleko.

102. Uganka.

V lepi slogi brata dva
gledata, kar svet ima,
vendar pa še brata brat
videl niti ni enkrat.

103. Kdo je večji siromak.

Tomažek je šel z materjo na božji pot. Bil je bos.
Ostro kamenje ga je zbadalo v noge, da je začel milo jokati.
»Joj meni!« je potožil materi. »Da mi ne morete kupiti
črevljev! Največji ubožec sem na svetu!«

67

Mati ga zavrne: »Nikar ne govori tako! Zahvali Boga,
da imaš zdrave noge in lahko hodiš čeprav bos.«

Deček pa je le jokal.

Na božjem potu pokaže mati Tomažku siromaka brez
nog, ki je sedel pred cerkvenim pragom in prosil ubogajme.

»Vidiš li, sinko, človeka brez nog?« je rekla mati. »Ali
ni večji siromak od tebe?«

Tomažek je pogledoval nekaj časa ubožca, potem je
šel zamišljen z materjo v cerkev in hvalil Boga za zdrave
ude. Anton Martin Slomšek.

104. Sejalec.

Svetel znoj sejalcu kmetu
v izorane brazde pada.

V zemlji se rodi, zaklije
zlato klasje, zlata nada.

Znoj na čelu sveta rosa.

Kamor na zemljico kane,
kot bi Bog jo blagoslovil,
tam življenje novo vstane.

Cvetko Golar.

105. Kmetijstvo.

Delo je vsem ljudem sveta dolžnost. Pregovor pravi:
»Brez dela ni jela.«

Najlepše je kmetiško delo, dasi je težavno. Kmet obde=
luje zemljo ter nam pripravlja živila. Kmetiški stan je torej
za vse ljudi najbolj potreben stan. Resnica je, da je podlaga
vsem drugim stanovom. Napačno pa je mnenje, da bi bili
drugi stanovi nepotrebni.

Kmet ne gleda mnogo na uro. Ko naznanjajo petelini
prihod jutra, je že pokonci in poklada svoji ljubi živinici.
Ves dan je na delu. Na polju orje, vlači in seje ali spravlja
poljske pridelke. Na travniku kosi in suši ter nalaga seno.
V vinogradu koplje, reže in veže, v gozdu pa spravlja nastil
ali pripravlja drva.

Pot mu kaplje pri delu s čela. Komaj da si privošči
toliko počitka, da použije svojo skromno južino, vendar

5 *

68

je vesel in dobre volje. Skoraj neprestano je v lepi božji
naravi, kjer uživa svež in čist zrak. Zato so kmetiški ljudje
navadno krepki in zdravi. Ko se vračajo' seljaki po truda
polnem delu pozno zvečer domov, si radi prepevajo, tvor*
niški delavci pa hite bledih lic, tihi in nekako poparjeni
domov, čeprav niso delali tako dolgo kakor kmetje.

Ves teden se trudi kmet, o : b nedeljah pa počiva. Po*
poldne se izprehaja najrajši po svojem posestvu in ogle*
duje z radostjo, kako se mu razvija setev, kako mu obeta
njegov znoj obilen sad. Prostost in nezavisnost ga navda*
jata z zadovoljnostjo, zadovoljnost pa je podlaga vse ze*
meljske sreče. Zato je kmetiški stan najlepši in najsrečnejši
stan.

106. Večer za našo vasjo.

Navzgor se širi rožmarin,
navzdol se nagelj vije,
na okenca zagrnjena
večerno solnce sije.

Rdeča ruta, bel ošpet
in zagorelo lice,
tako se s polja vračajo
dekleta in kmetice.

Ti nageljci, ta rožmarin,
ta okna, polna solnca —
ah, takih nima ves ta svet,
pa pojdi tja do konca!

Vida Jerajeva.

107. Kmetiški dom.

Kmet je kralj. Če ima dober in čeden dom, če ima pri*
merno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima
dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in
pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta.

Tak kralj in gospodar je bil Presečnikov Boštjan na
Jelovem brdu. Njegova hiša je stala prav na koncu vasi.
Zidana je bila in imela je tako imenovano »gorenjo hišo«,
okrog katere je tekel lesen hodnik. Okna so tičala v okvirih
zelenih, kamenitih stebričev, a z železom so bila težko za*
pažena. Nad okni je kraljeval sv. Florijan ter s svojo golido
zabranjeval požare.

69

Tik hleva na dvorišču je ležal velik kup gnoja, a vzlic
temu sta se povsod kazala snaga in red. Na steni je viselo
raznovrstno orodje, da je bik> takoj pri roki. Tnalo je bilo
pometeno in glavna pot proti hiši je bila še celo s peskom
posuta. Tik vhoda pri veži je tekla voda iz vodovoda.

Pri tej hiši si se takoj čutil domačega. Vse se je strinjalo
in ujemalo.

Dr. Ivan Tavčar.

108. Kmetovalcev a sreča.

Kmetič vstaja v rani uri,
truden lega v mraku spat.

V radost da pomlad mu cvetja,
a jesen  v plačilo sad.

Delo je uspeh rodilo,
naj pokoj ga posladi!

Koder vlada tiha sreča,
žalosti prostora ni.

E. Gangl.

109. Največji sovražnik.

Poznal sem delavca, pridnega, skrbnega moža, ki je
vsako paro svojega skromnega zaslužka dal za svojo ženko
in svoja dva otročiča. Neizmerno je ljubil svojo družino,
dokler se ni seznanil s slabim tovarišem.

Od takrat je vse bolj in bolj umirala očetovska skrb v
njegovem srcu, kmalu je čisto umrla. Ko’ je moj znanec v
mraku končal z delom, ni hitel k deci in k ženi kakor
poprej, hitel je k prijatelju. Njemu je nosil dinar za dinar*
jem, ob njem je posedal pozno v noč, pozabljal večerjo,
pozabljal dom in vse, kar je prej ljubil. Otročička pa sta
z mamico čakala, plakala z njo, vpraševala po očku in
prosila kruhka — a vse zaman. Kruhka ni bilo, očka ni
prišel, a mamica je postajala vedno bolj tiha in žalostna.
Ne veste, kaj trpi mati, ki jo otrok prosi kruha, a ga nima!

Ves rdeč v obraz, ves izpremenjen je prihajal oče
domov, vedno hud, nikdar prijazen. Opotekal se je po sobi,

70

noge ga niso hotele več nositi, da se je moral mož loviti za
stole, mizo, stene. Govoril je grde, surove besede, kakršnih
ni prej nihče slišal iz njegovih ust.

A trpljenje je postalo še večje. Bila je trda zima in
črna noč je ležala nad mestom, ko so zadoneli zamolklo
koraki po stopnicah v vlažno klet. Semkaj se je pred tedni
preselila delavčeva rodovina. Neznani možje so prinesli
očeta nezavestnega, bledega kot smrt. »Na cesti je obležal,«
so rekli. — Bolezen je stopila v hišo in pregnala iz borne,
temne sobice še zadnji smehljaj, pregnala vsako glasno
besedo.

Zdravnik je prihajal in odhajal. Nekega dne pa je
zmajal z glavo in dejal: »Tudi njega je ubil največji sovraži
nik človeštva — alkohol!«

110. Pijanec.

Težka je pijancu glava,
duša mu je nevesela.

Njiva, hiša, vol in krava,
kje so? — Vse je žeja vzela!

Modest.

111. Nezmernost.

Kapljica bi mleka
muhi dosti bila,
v njej bi pač nikoli
se ne potopila.

A lakomnost vleče
muho sladkosnedo
v celo belo morje,
v mleka polno skledo.

Smrt namesto zdravja
najde v sladkem mleku,
to naj bo v svarilo
mlademu človeku.

»Da škoduje mleko?!«
čujem nekatere.

Strup je vse, verjemi,
kar je preko mere.

Čika Jova — Gradnik.

112. Dihanje.

Smešno se vam zdi, da vam govorim o dihanju. »Dihati
pa vendar znamo vsi!« vas čujem, a jaz vam oporekam:
nič ne znate! Baš tebe tam zadaj vidim, kako imaš široko

71

odprta usta, da skozi nje loviš sapo. To ni dobro! Dihaj
vedno skozi nos, pa pošteno! Prsi izbočuj dovolj in dihaj
globoko! Kdor v mladosti površno diha, ne učaka sivih las!

A zakaj nista razredna reditelja odprla oken? V tem
slabem zraku se niti meni ne da dihati globoko, kakor je
sicer moja navada. Odpirajte okna svežemu zraku, da
prihaja do nas in v naša pljuča — saj je sveži zrak pol
življenja! Navadite tudi svojce doma, da odpirajo nekoliko*
krat na dan okna in to tudi pozimi. Zrak, ki ga izdihavamo,
je slab. Po našem telesu pobira in vsrkava vse to, kar nam
škoduje, pa moramo gledati, da ga kolikor najmanj mogoče
zopet vdihavamo.

Sedite tako, da bodo vaša pljučka imela dovolj pro*
štora! Še nekoliko minut in zvonec vam dovoli odmor. Na
dvorišče gremo, tam je svežega, zdravega zraka dovolj. Tam
lahko skačete in tekate, kolikor vam noge dajo, v razredu
pa moramo biti mirni vsi, tudi ti, Franček, naše živo srebro!
Če bi se lovili tukaj, bi se dvignil oblak prahu in mi bi ga
morali požirati in vdihavati. Uboga pljuča, ko bi sedla
nanje taka plast, kakršno vidite zjutraj na omarici ali na
mizi, ko je mamica baš pometla sobo!

Kdo ima že zopet odprta usta? Ti odpiraš bolezni vrata
na stežaj, kakor bi jo vabil v goste! Pozimi stopiš tako
z odprtimi usti iz tople sobe v mraz, pa si prehladiš grlo. Saj
veste, kako vam je lani vzela zahrbtna davica sošolca
Milančka.

... Cin-cin-cin... Tiho, mirno v vrsto in na vrt po
sveži zrak!

113. Nezgode in nesreče.

I. Pod vozom.

Otroci so šli iz šole domov. Došel jih je prazen tovorni
voz. Nekaj dečkov se je začelo takoj obešati nanj, dasi so
v šoli neštetokrat slišali, kako je to nevarno. Dolinarjevemu
Tončku je izpoddrsnilo in prišel je pod kolo, ki mu je
zlomilo nogo. Ubožec je premišljeval več tednov v bolnici
znani pregovor. Kako se že glasi?

72

II. Pri kopanju.

Dečki so se kopali v Savinji. Tisti, ki so znali dobro
plavati, so šli v tolmun, ki ga je naredila voda ob škarpi,
drugi so ostali na plitvem.

Zaplotnikov Tine je bil hudomušnež. Zahotelo se mu
je, da bi postrašil .kakega neplavača. Zvabil je cestarjevega
Mirka v bližino tolmuna. Tukaj ga je zgrabil nenadoma za
roko in ga potegnil v globočino. Mirko- je zakričal na vse
grlo. V smrtnem strahu se je oklenil z obema rokama TU
neta. Zaman se je trudil Tine, da bi se oprostil. Tako sta
bila kmalu oba pod vodo. Komaj se je posrečilo srčnim
dečkom, ki so znali spretno plavati, da so ju izvlekli za
lase iz vode. Oba sta se bila pošteno napila, zlasti pa Tine.
Ko si je malo opomogel, je pripovedoval, kaka groza ga
je obhajala, ko se je oklenjen potapljal. Dejal je, da ne
napravi take neumne šale nikdar več.

III. Na paši.

Trije dečki so pasli živino. V jarku ob travniku so
našli neko čudno, okrogli škatli podobno reč. Radovedni
so bili, kaj je v njej. Peter je začel takoj vrtati s svojim
močnim nožem. Ni dolgo delal, kar je strahovito počilo.
Dečkom se je zazdelo, da se je odprla zemlja in jih požrla.
Ko so se zavedeli, so bili vsi krvavi. Petru je bilo odtrgalo
tri prste. Morali so ga prepeljati v bolnico. Druga dva sta
bila ranjena po licu. Lahko bi se jim bila pripetila še hujša
nesreča.

114. Rokodelci.

Poleg kmetijstva je tudi rokodelstvo neogibno potrebno.
Imamo vsakovrstne rokodelce.

Mlinarji, peki in mesarji nam skrbe za živila. Tkalci-,
krojači, usnjarji, črevljarji in klobučarji nas oblačijo. Zidarji,
tesarji, mizarji, ključavničarji, krovci, kleparji, steklarji in
slikarji nam pripravljajo prijetne domove. Lončarji izdelm
jejo potrebno posodo, kovači orodje, nožarji nože in škarje.
Urarji prodajajo in popravljajo ure, lepotičarji pa skrbe za
razno lepotičje.

73

Pregovor pravi, da vsako rokodelstvo pošteno redi
človeka in mu pomaga do blaginje, ako ga dobro ume in
pridno izvršuje.

Vsak tak rokodelec pa je vreden ne le plačila, temveč
tudi vse časti. Pameten človek ne zaničuje nobenega roko*
delca, pa se ga tudi ne sramuje.

115. Naš sosed.

Naš sosed je kovač. Kako je priden! Zjutraj, preden
vzhaja solnce, nabija že v kovačnici, da se razlega daleč
okrog. Ves dan dela neutrujeno.

Mnogo otrok ima, pa vse preživlja z delom svojih rok.
Čedno jih oblači in redno jih pošilja v šolo. Večkrat pravi:
»Kar se naučite, to boste imeli. Kdor ima kaj v glavi pa
pridne roke, se mu ne bo nikdar slabo godilo.«

Pri vsem težavnem delu je sosed kovač vedno dobre
volje. Žvižga si in prepeva, da ga je veselje poslušati. Srečen
človek je.

116. Starček in smrt.

Starec nabere v gozdu suhih drv, jih poveže v butaro
ter jo z največjo težavo zadene na hrbet.

»O smrt! Da bi že skoraj prišla!« vzdihne žalosten nad
svojo slabostjo.

V tistem trenutku stopi smrt pred njega.

»Zvai si me, starec. Česa želiš?«

Starec se ves prestraši.

»Naprositi sem te hotel, da bi mi pomagala butaro nalo*
žiti na hrbet. Pa sedaj sem že sam opravil. Hvala!«

Prekmurska pravljica.

117. Zvonikarjeva.

Ko dan se zaznava,
danica priplava,
se sliši zvonjenje
čez hribe, čez plan.
Zvonovi, zvonite,
na delo budite,
ker naše življenje
le kratek je dan!

Kdor hoče živeti
in srečo imeti,
naj dela veselo
pa moli naj vmes!
Zvonovi, zvonite,
k molitvi vabite,
ker prazno je delo
brez sreče z nebes!

74

Če delavec se upeha,
trpljenje mu neha,
ga delopust vabi,
večer ga hladi.
Zvonovi, zvonite,
nedeljo znanite,
Gospod ne pozabi,
plačilo deli!

Oh, naglo nas mine
ves trud, bolečine,
utrujen, glej, leže
na pare trpin.
Zvonovi, zvonite,
domov ga spremite,
saj z dela in s teže
Adamov gre sin!

Blaž Potočnik.

118. Reki.

Bolezni sto imamo,
a zdravje eno samo.

Bolje zdravemu ubožcu
ko bogatemu breznožcu.

Priden človek ima kruha,
glad mori samo lenuha.

Prebrisana glava in pridne roke
boljše blago so kot zlate gore.

Pomni, da so iz neumne šale
čestokrat nesreče že nastale.

Pusti, česar ne poznaš, če nečeš,
da si svojih prstov ne opečeš!

III. Letni časi v prirodi

119 ,  Pomlad.

Prikukal iz zemlje je zvonček zaspan,
osoinčil si belo je lice,
pa lahno pozvanja in kliče na dan
iz zemlje vse nežne sestrice.

Trobentica zlata se skoro jezi,
ker rada še malo bi spala,
a solnček porednež ji mane oči:

„Zaspanka, ne boš li že vstala?"

Vijolica v grmu se sladko smehlja:

„Oh, vigred je prišla v deželo!"

Marjetica ljubka se z žarki igra,
metuljčkom se klanja veselo.

In v srca si vigred poišče pot,
prie&šf® mladost in veselje,
po svetu pa siplje tisoč krasot
in lepe misli in želje.

Anica Cernejeva.

120. Vigred.

Prišla je vigred in zbudila vso prirodo iz otrplosti in
zimskega spanja. Trava zeleni, rožice cveto, drevje poganja
in se oblači v snežnobelo cvetje. Ptički se vračajo, popevajo
vesele pesemce in si znašajo gnezdeca. Čebelice brenče in
si nabirajo med. Potočki šumljajo, sapice pihljajo in solnce
boža vso prirodo s toplimi žarki. Vse se giblje in dela veselo

76

in zadovoljno, da je učakalo te lepe dneve, ki jih je nam
poslal dobri Oče iz nebes.

In človek?

Njemu kličejo pisani vrtovi, rodovitne njive, razpro«
strani travniki in obširni gozdi: »Glej, tukaj smo in čakamo
tebe, tvojega dela! Pridi in delaj, delaj!«

Človek se prijazno nasmehne, si zaviha rokave in
koplje, orje, seje, grabi, snaži, seka. Zadovoljen si briše
pot s čela, ki mu ga je porosilo delo. Saj ve, da dela in
skrbi za sebe, za svojo deco, za družino svojo.

Kompoljski.

121 .

Čez noč,

cez noc .. .

Čez noč, čez noč
pregrnila travica svet je,
čez noč, čez noč
na travo se vsulo je cvetje.

In sapica

razkošna hiti po livadi:
»Pozdrav, poljub,
otroci, od zlate pomladi!

Veselje, vrišč

zaraja pred mano, za mano

in z rožami

in z deco je polje postlano.

Oton Župančič.

122. Deček in cvet.

Cvet:

Ti me ne trgaj,
s sabo ne jemlji,
pusti me, deček,
v materi zemlji!
Šopek dehtfcči
kmalu ovene,
a korenine
več ne požene.

Deček:

Rahlo te- hočem,
cvetek, izruti,
v gredi vsaditi,
dobro posuti.

Cvet:

Rodni zemljici
me ne izpuli!

K meni letijo
krasni metulji,
k meni letijo
drobne čebele,
kadar se zlato
solnce pripelje.

Kaj bi dejali
sestre in bratci?
Pusti me, pusti
v zelenem gradci!

Dragotin Kette.

77

123. Svatba.

Mesec maj je praznoval svatbo. Nevesta mu je bila
jablana, sliva in hruška pa družici.

Oj, kako krasno so bile ovenčane nevesta in družici!
Od vrha do konca vej so bile odete s cvetjem. V rožnatih
skledicah so dehtele slaščice, pripravljene svatom, ki so
prišli v gostih trumah. To so bile čebelice. Srkale so iz
cvetnih čaš medene kaplje in pobirale rumeni prašek. Prav
kakor svatje so čebelice veselo kramljale ter prepevale.
Tudi plesale in rajale so okrog krasne svatovske mize. Niti
godcev niso pogrešale. Ščinkavec, lišček, penica in pogos
relček so jim godli in žgoleli najmileje fidlefidfid, fidlefidfid.

Prišla pa sta dva razbojnika. Ime jima je bilo veter in
ploha. Najprej je zapihal veter, potem se je ulila ploha.
Godci so utihnili. Svatje so zbežali domov. Zlobni veter
je neusmiljeno majal nevesto in družici. Potrgal jim je
cvetne vence in jih metal na tratino. Beli lističi so frleli
kakor sneg po zraku. Bilo je konec svatbe. Nevesta in dru=
žici so slekle svatovsko obleko ter se odele z navadnim
zelenim plaščem.

Eliza Kukovčeva.

124. Setev.

Vsa zelena je ledina
in zeleno vse. je polje!

Kmet na njivi že od zore
orje, seje zlate volje.

Na poljane, na planine
pomlad rož je natrosila
in drevesca je v ponosne
bujne šopke premenila.

Pomlad sveta, sij v srce mi!
Vanje sejem zrna zlata —
naj skale, se oplode mi,
bodi žetev mi bogata!

Cvetkb Golar.

78

125. Majnikova.

Juhejisa, juhaj,
prekrasen je maj!
Žgolevajo ptiči,
prepevajo ptiči:
juhejsa, juhaj,
prekrasen je maj!

Juhejsa, juhaj,
prekrasen je maj!
Fantiči, dekliči,
zapojmo kot ptiči:
juhejsa, juhaj,
prekrasen je maj!

Anton Funtek.

126. Rjavi hrošč.

Ko se odenejo spomladi listovei z nežnim zelenjem,
prilezejo vsako četrto leto iz zemlje rjavi hrošči. Podnevi
čepe po listju, v mraku pa brne po zraku. Nerodni so in
marsikateri buti človeku v obraz. Otroci se jih vesele in
tekajo za njimi.

Hrošč je žuželka. Ima glavo, oprsje in zadek. Na glavi
so kleščaste zgornje čeljusti, s katerimi hrošč objeda listje,
in manjše spodnje čeljusti. Z okroglimi, črnimi očmi ne vidi
posebno dobro. S pahljačastima tipalnicama pa tipa,'voha in
najbrž tudi sliši. Glavico pokriva zgoraj ščitek, da lahko
rije pod zemljo.

Oprsje je sestavljeno iz treh obročkov. Vsak ima po
en par členastih nog. Vsaka nožiča se končuje v dva krem*
peljca, ki se z njimi »prijemlje listja in brstja. Zgornji rjavi,
roženasti krili sta samo za to, da varujeta spodnji kožnati
krili in zgornji mehki del zadka. Zadek je sestavljen iz
sedmih obročkov, zadnji se končuje v dolgo konico.

Preden hrošč zleti, dvigne pokrovki, skrčuje in razteza
zadek ter srka tako zrak skozi luknjice, ki so med belimi,
trivoglatimi lisami ob zadku, potem se šele dvigne. Ko sede,
zloži in skrije daljši kožnati krili pod pokrovki. Včasih pa
mu še molita zadi izpod pokrovk kakor kakemu malčku
srajčka skozi preklane hlačice.

Hrošč živi samo dober mesec. Samica gre večkrat v
zemljo ter izleže po 80  belih, kakor makovo seme drobnih
jajčec. Iz njih izležejo ličinke ali podjedi. Bele barve so in
slepi. Rijejo pod zemljo ter objedajo s kleščastimi čeljustmi
korenine. Večkrat zamenjajo preozko kožo z ohlapnejšo:

79

levijo se. Vsako jesen se zarijejo globoke j e v zemljo, da jih
ne zebe, in prespe zimo. Proti koncu tretjega leta so do
5 cm  dolgi. Tedaj se zarijejo posebno globoko in se zabm
bijo. Iz bube prileze hrošč, ki se na pomlad izkoplje, na dan.

Rjavi hrošč je jako škodljiv, ker obere listje sadnega
drevja, zlasti pa hrastja često do golega. Še več škode od
hrošča delajo podjedi. Z njimi pa se masti krt. Hrošča je
treba torej zatirati, nikdar ga pa ne smemo mučiti.

Kadar je hroščevo leto, imajo ptice pevke svoje koline.

127. Polonica.

Skoz bele meglice
na daljnem obzorju
se jutranje solmce blešči.

Po rosni poljani,
po rožicah poljskih
polonica lepa hiti.

Poljana se drami,
šepečejo rože:

»Sestrica, ne hodi od nas!

Na svatbo poletno
že kliče škrjanček,
metulji k nam plavajo v vas...«

Cvetko Golar.

128. Lišček.

Ko je ljubi Bog ustvaril ptičice, jim je dal noge, da
lahko skačejo, peruti, da lahko letajo, in kljunček, da lahko
zobljejo. Ko so bile že vse ptičice ustvarjene, so se zbrale
okolo Boga. In Bog je vzel skledice z različnimi barvami ter
je vsaki ptičici pobarval perje.

Na vrsto pride golob in dobi višnjevkast vrat in rdeč*
kaste peruti z dvema črnima pasoma poprek. Kanarčku je
dal Bog lepo rumeno perje, a pastiričico je pobarval s sivo,
pepelasto barvo ter ji dal na perutnice po dva bela pasa.

' Vsaka ptičica je dobila lepo perje, kakršno se ji najbolj
podaje. Samo ena se ni hotela gnesti med toliko množico

80

ptic ter je ostala nekoliko bolj zadi. Ta ptičica je bila —
lišček. Naposled pride tudi on k Stvarniku, ali Bog ni imel
več barv, vse skledice so bile že prazne.

Ubogi lišček se je bridko jokal, ker ni imel tako lepo
pisanega perja, kakor so ga imele druge ptičice.

Bogu se milo stori in mu reče: »Potolaži se! V vsaki
skledici je ostalo nekaj barve, te barve hočem s čopičem
pobrati in pobarvati tudi tvoje perje.«

Bog stori, kakor je rekel, in pobarva liščku perje neko*
liko rdeče, nekoliko rumeno, črno, zeleno, belkasto in rjav*
kasto.

Tako je dobil lišček med vsemi našimi ptičicami naj=
lepšo, prav svatovsko obleko. Čelo mu je rdeče kakor škrlat,
teme in tilnik črna in svetla kakor žamet, hrbet rjavkast,
trebuh belkast, peruti rumeno pasaste, rep pa črn.

Ivan Tomšič.

129. Spomladi v gozdu.

Tiho, tiho, le počasi,
da stopinja se ne glasi!

Tam v zatišju v grmu, glej,
v krilu varnem gostih vej
gnezdece drobno je skrito,
meni samemu očito.

In iz njega, glej, ljubo
gleda drobna mi glavica!

O ne boj se, drobna ptica!

Kaj trepeče ti oko!

Kak bi moral človek biti,
da bi mogel ti kaliti
tiho srečo, ljuba stvar?

O ne boj se me nikar!

Mila tebi sreča bodi,
rod veselo svoj izvodi,
da vaš zbor poletni dan
v gozdu peval bo glasan.

Josip Stritar.

81

130. Kukavica.

Angel je priletel k pticam in jim je rekel: »Ti orel
boš stanoval v skalovju visokih gora, a ti mali palček v niz*
kem grmovju. Njiva naj bo bivališče škrjančku, človeška
hiša lastovici, a voda racam in gosem.«

Vsem je bilo prav, kakor je angel rekel, samo kukavica
je ugovarjala. Gora ji je bila previsoka, grm prenizek, voda
prevlažna, a pod strehami, je trdila, piše veter. Tedaj se je
razjezil angel nebeški pa je rekel: »Idi in poišči si sama
svoj dom!«

Zato se potika kukavica še dandanes po svetu, ali sta*
novanja ni še našla. Vsako noč spava na drugem drevesu.
Jajčeca znese zdaj v to, zdaj v drugo, tuje gnezdo. Svoje
dece ne pozna in vsaka kukavička kliče druge ptice za ateja
in mamo.

Iz hrvatske čitanke.

131. Veverica.

In veverica
s smreke tam
se norca dela:

»Kumek, kam?

Če moreš, pa
ujemi me
in v torbi s sabo
vzemi me!«

A če potekel
si za njo —
ho, ho, ho, ho! —
po deblu gor
je šinila,
med vejami
izginila;
in zdaj je tu
in zdaj je tam,
a ti ne veš
ne kod, ne kam!

Oton Župančič.

6

82

132. Breza in hrast.

Breza, breza tankolaska,
kdo lase ti razčesava,
da tak lepo ti stoje?

Ali mati, ali sestra,
ali vila iz goščav?

Niti mati niti sestra
niti vila iz goščav,
tihi dežek opoldanji,
lahni veter iz daljav.

Hrast, hrast kodrogrivec,
kdo lase ti goste mrši,
da so kuštravi tako?

Ali mačeha hudobna
ali sto sovražnikov?

Niti mačeha hudobna
niti sto sovražnikov,
mršijo mi jih viharji
sred noči opolnoči.

Oton Župančič.

133. Mravlji.

Zvečer sta se sešli mravlji v mravljišču.

»Joj, kako sem zdelana!« reče prva. »Ves božji dan
sem prevlačevala košček sladkorja, pa ga nisem mogla
spraviti do doma; na sredi poti sem ga morala pustiti.«

»A tako! Ti misliš drobtinice od sladkorja, ki ga je
razsula neka deklica tam na cesti. Pa kako je to, saj je bilo
polno majhnih koščkov tam ...«

»Seveda, ali lotila sem se največjega.«

Druga reče: »Vidiš, jaz sem pa nosila le bolj majhne
koščke. Le pojdi pogledat, kakšen kup jih je! Ti si hotela
vse naenkrat, a nimaš nič.«

Po Dragotinu Ketteju.

134. Polžek.

Hiško brez oken,
štiri rožičke
polžek tovori
čez dole, čez gričke.

Prišla je vrana:
»Polžek, kra, kra!«
Polžek šel v hiško:
»Ni me doma.«

Vrana je trkala:
»Polžek, odpri!
Pokaži rožičke,
pokaži oči!...«

Polžek na tihem
v hiški čepi,
skriva rožičke,
se vrani smeji.

France Bevk.

83

135. Zakaj šmarnica tako prijetno dehti.

Ko je ljubi Bog ustvaril cvetice, so se vse jako radovale.
Radovedno so se ogledovale. Vsaki cvetki je bil odkazan
prostor, kjer naj bi bivala.

Šmarnici je bilo zaukazano, naj pojde v gozd. Ona pa
se je branila in milo jokala. Tožila je: »Jaz malčica naj
stanujem v gozdu med drevesi, ki so sami velikani! Tam
me nihče ne opazi.«

Njena žalost je genila Stvarnika. Vzel je jokajočo
cvetko v roke in dihnil vanjo. Od njegovega diha je dobila
krasni vonj, ki jo odlikuje.

Vonj opozarja ljudi, da iščejo cvetočo šmarnico. Jako
so veseli, ko jo najdejo. Natrgajo šopek in ga poneso do«
mov. Tam okrasijo z dehtečimi šmarnicami Marijin oltar.

Eliza Kukovčeva.

136. Poletje.

Solnce je sijalo močneje in močneje. Lahkonoga in rah*
ločutna kraljica Vesna ni mogla več prenašati njegovih
pekočih žarkov. Odbrzela je čez ravan, njeni otroci, nežni
pomladni cvetovi, pa so od same žalosti pomrli.

Prišlo je poletje, ki ljubi najhujšo vročino. Prišlo je in
zavladalo prirodi, z njim pa je nastalo novo življenje. Glej,
senčni gozdovi, ki jih je bila Vesna odela v svetlozelene
haljine, so vsak dan temnejši, vsak dan mračnejši. Tiho
šepetaj e vabijo stare in mlade na mehke blazinice v svoji
senci. Jagode rdečke in črnice ponujajo svojim gostom.
Bujne trate podrhtevajo ob vsakem vetriču. Kmalu, le pre=
kmalu zapoje kosa smrtno pesem visoki travi in pisanim
cvetkam, s katerimi je poletje okitilo livade. Rumene zla*
tiče, rožnordeče kukavičje lučice ali petelinčki, modre
zvončnice in grintavci pa veliko belo volovsko oko, ki ti
pove, ali te čaka pekel ali vice ali nebesa — vsi, ah, vsi
morajo umreti!

Pa bogato polje in sadni vrt! Poletje je čarodej! Kar
vidno raste bilje in hiti v klas, rumeni in dozoreva — še
kratek čas in vsa širna poljana je zlatorumeno morje, ki
ga valovijo poletni vetrovi. Sadje pa čimdalje bolj debeli,

6 »

84

črešnjice se zasmejejo v novih rdečih srajčkah in tudi de*
čica se jim zasmeje. Še malo, pa kane že tu in tam prvo
jabolko ali prva hruška na tla. — — Kaj mislite, da leži
tam dolgo? I kaj še!

Tako vse raste in dozoreva. A včasih se mogočno, vro«
čekrvno poletje zjezi, lice se mu stemni in zmrači. Črnosivi
oblaki se pripode na nebo, iz njih pa šviga ogenj in grmi
grom. Gorje tedaj, če pobije nevihta v nagli jezi z ledeno
šibo vse, kar je nebo obetalo človeštvu!

Anica Černejeva.

137. Poljska pesem.

Polje spi. Pšenično klasje
sanja sanje zlate —
še enkrat plamteči žarki
zablešče čez trate ...

Zemlja trudno, težko diha,
klanja se pšenica,
srpa in ženjice čaka
naših njiv kraljica.

In poljubljajo v slovo jo
solnčni žarki vroči :—
srp srebrni že potuje
čez nebo ponoči

Cvetko Golar.

138. Poletni večer.

Solnce je šlo za gore. Zahodno nebo se žari v nežni
rdečici. Vročina ponehava, rahla sapica pihlja po dolini. Na
nebesnem svodu se prikazuje zvezdica za zvezdico. Po
zraku frfotajo netopirji, loveč žuželke. Kakor drobne zve*
zdice se bleste svetle kresnice. V vaški mlaki se oglaša žabji
zbor. Okoli široke mize so zbrani poljski delavci. Po večerji
opravijo kratko večerno molitev in utrujeni ležejo spat.
Preden solnce na vzhodu pogleda izza gora, bo treba zopet
na delo.

139. Belokranjska.

Čez morje tri ptičice letijo.

Prva nosi klasek od pšenice,
druga nosi grozdek iz gorice,
tretja nosi zdravje in veselje.

85

Ktera nosi klasek od pšenice,
o da bi zletela v naše polje,
da bi polje rodovitno bilo!

Ktera nosi grozdek iz gorice,
o da bi zletela k nam v gorice,
da bi naše trte obrodile!

Ktera nosi zdravje in veselje,
o da bi zletela v naše selo,
da bi bilo zdravo in veselo!

Narodna pesem.

140. Od kdaj čebele pikajo.

Ko je ustvaril Bog čebele, niso imele žela, da bi pikale.
Pa so se pritožile pri Stvarniku, rekoč: »Skoraj vsaki živali
si dal kako orožje, a na nas si pozabil. Sleherna stvar nas
lahko napade in nam odnese sladki med, ki smo ga nabrale
v potu svojega obraza.«

Bog jih je vprašal: »Kakšnega orožja pa si želite?«

Rekle so: »Daj nam strupeno bodalce, ki bo zadajalo
hude bolečine!«

Stvarnik odgovori: »Imejte, kar ste si želele! Ker pa
ste tako maščevalne, naj vsaka izmed vas takoj po piku
umre!«

Od tedaj pikajo čebele tako, da se jih vsakdo boji, a
vsak pik morajo poplačati z lastnim življenjem.

L. Černej.

141. Zelena žaba.

I.

Učitelj je prišel na izletu z otroki do mlake. Zelene
žabe, ki so se solnčile na suhem, so poskakale prestrašene
v vodo. Učitelj pa je ukazal otrokom, naj popolnoma mirno
opazujejo površino vode. Druga za drugo so zopet pripla?
vale žabe kvišku in, moleč glave iz vode, so dihale sveži
zrak.

Učitelj je poiskal rogovilasto suho vejo in je spretno
vrgel z njo najbližjo žabo na travnik, rekoč: »No, pa si jo
malce oglejmo!«

86

Otroci, ki so se bili v začetku razpršili, so- obstopili
žabo, da ni mogla nikamor. »Zelena je!« je zaklical prvi,
drugi je pristavil, da ima črne lise, tretji pa je opozoril na
rumene proge ob hrbtu. »Pa belkast predpasnik ima,« je
pristavil učitelj, ko je obrnil žabo' na hrbet. Otroci so umeli,
da se taka barva dobro strinja z okolico in varuje žabo so*
vražnikov, a da se z okolico tudi izpreminja v sivkasto ali
rjavkasto, to se jim je zdelo kaj čudno.

Eden izmed dečkov je obrnil zopet žabo, ki se je bila
potajila, z roko in rekel, da je gola koža hladna in mastna.
Učitelj pa je popravil, da je sluzasta, in sicer zato, da žaba
laže plava in da se na suhem prehitro ne posuši. Pojasnil je
tudi, da se ravna toplina krvi takih živali, ki žive v vodi,
po toplini vode, da imajo te živali torej nestalno toplo kri.

Da ima žaba neokretno, ploščato truplo, široko glavo
in da nima ne vratu ne repa, so dognali otroci. Videli so
tudi, da ima med prsti na zadnjih daljših nogah plovno
kožico in da sta sprednji nogi precej šibki in brez plovne
kožice. Učitelj jim je razložil, da imajo vse živali, ki skačejo,
daljši zadnji nogi. Opozoril jih je tudi, kako se žaba pri
skakanju na kopnem na sprednji nogi samo lovi, a pri pla*
vanju ju stisne k truplu, da ji nista napoti. S spredaj pri*
raslim jezikom lovi razne žužke, pajke, polže in celo mlade
ribice.

Da vidi žaba z zlatoobrobljenimi očmi samo to, kar se
giblje, se je zdelo otrokom kaj čudno, a da izvrstno sliši,
so se bili sami prepričali.

Ko so si tako ogledali žabo, so jo izpustili, da je z
brzimi, dolgimi skoki zbežala v mlako.

II.

Učitelj je zajel s črepinjo v mlaki nekaj žabjih jajčec
s sluzavo kožico. Drugi dan so opazili otroci ta jajčeca
v šoli v steklenem koritcu, ki je bilo napolnjeno z vodo.
Čez nekoliko dni so izlezle iz jajčec čudne živalce, ki niso
bile prav nič podobne žabi. Bilo jih je samo debela glava
in dolg, od strani stisnjen rep. Ob vratu pa so opazili drobne
resice. Učitelj jim je povedal, da so to škrge, s katerimi
živalce — paglavci — dihajo. Usteča so bila podobna rože*

87

nemu kljunčku. Nekaj dni so se hranili paglavci z zdrizasto
lupinico, potem pa jim je prinašal učitelji mehkih vodnih
rastlin.

Po približno treh tednih so se začele škrge krčiti in
pred repom sta prirasli zadnji nogi in pozneje sprednji dve.
Repek, ki bi bil žabi pri skakanju napoti, se je posušil, ros
ženi kljunček je odpadel in namesto njega se je prikazal
širok gobček, ki ga je pomolila mlada žabica večkrat iz
vode, znamenje, da je že dihala s pljuči.

Tako se je preobrazil paglavec v žabo.

Vse to so otroci veseli in radovedni opazovali. Napo*
sled je naročil učitelj dečku, naj ponese žabice — tri so bile,
a štirje paglavci so se ponesrečili — v mlako.

Otroci so prosili: »Naj bodo tako dolgo v šoli, da bodo
velike!« Učitelj pa jim je pojasnil, da bi trajalo to malce
predolgo — kakih pet let.

142. Žabe.

Rega, rega, rega, rega,
vedno hujša je zadrega,
solnce že do dna nam sega,
jojmene, kaj bo iz tega!

Kum, kum,
le pogum!

Slišal sem od juga šum.

Kvak, kvak,
glej oblak,

glej oblakov sivih vlak!
Vedro vode nosi vsak,
kmalu bo vse polno mlak.

Rega, rega, rega, rega,

Bog nas reši vsega zlega!

Kum, kum,
le pogum!

Kvak, kvak,
glej oblak!

Oton ŽupančiC.

88

143. Postrv.

V bistrih gorskih potokih, pa tudi v jezerih živi naša
najlepša in najplemenitejša riba, postrv. Kako krasna je!
Luske se ji blešče v solncu kakor srebro. Po hrbtu je zelem
kasta, po straneh rumenkasta, spodaj pa bela. Ob straneh
je posuta z mnogimi ternnosivimi, belimi in rdečimi pikami.
Sicer pa se ji barva izpreminja po bivališču. V temnih tok
munih je tudi postrv temnejša. V potokih zraste malokdaj
nad četrt metra dolga. Gobec ji je močno razklan. Ostro
zobovje kaže, da je roparica. Hrani se z vodnimi žužki, z
muhami in z manjšimi ribami. Silno je požrešna in niti lastni
zalegi ne prizanaša. Podnevi se skriva med skalami ali pa
se nepremično solnči ter opazuje z velikimi očmi vso oko?
lico, tudi nad vodo. Za muho se požene iz vode. Ob hrbtu
ima osem plavut. Kakor blisk šviga po vodi. Ako hoče
preskočiti kako oviro, se upogne na eno stran in udari po
vodi, da se vrže kakor vzmet kvišku. To ponavlja tako
dolgo, da se ji skok posreči.

Postrv ima malo kosti, a jako' okusno meso, zato jo
visoko cenijo.

144. Ščuka.

Ščuka je jako požrešna ujedna riba. Živi jako dolgo.
Ujeli so že nad 100 let stare ščuke, ki so bile nad meter
dolge in so tehtale do 25 kg.  Telo je valjasto, glava plo?
ščata, račjemu kljunu podobna. V čeljustih in na nebu ima
velike, neenake, nazaj zakrivljene, koničaste zobe. Pokrita
je z drobnimi luskinami. Giblje se s plavutami, zlasti pa z
repno plavuto in diha s škrgami.

Ščuka prebiva povsod po naših sladkih vodah. Najbolj
ji ugajajo lužaste. Tu ne žre samo črvov, vodnih žužkov,
rib in iker, žab, kač in podgan, temveč poteza tudi liske,
race in gosi pod vodo. Ena sama ščuka napravi lahko ve?
liko škodo. Vendar imajo po velikih ribnikih namenoma
po eno ščuko, da preganja sicer prelene karpe.

Njeno meso je jako cenjeno. Love jo s trnki, z mrežami
in z žičnimi zankami.

89

145. Belouška.

Kaj je to belouška? Kača je, res prava, nad 1 m  dolga
kača! Nič se preveč ne ustrašite, saj je povsem nedolžna in
nobenemu človeku ni nevarna.

Spoznate jo lahko, ker ima zadi na glavi dve beli ali
rumenkasti lisi. Zato se tudi imenuje belouška.

Najrajša živi blizu vode, luž in močvar. Belouška je
kakor vse kače roparica. Lovi žabe, ribe, miši in druge
drobne živali.

Ker nima nog, zgrabi svoj plen kar z zobmi in ga požre
celega in živega. Zato ima globoko razklana usta in jih
odpira prav na široka. Tudi vrat in prsi se močno raztezajo.
Tako je mogoče, da požre belouška debelejšo žival, nego
je sama. Razen tega ima v čeljustih in na nebu ostre, nazaj
zakrivljene zobe. Če se uboga živalca še toliko upira in
brani, ker jo je belouška že pograbila, ne more več nazaj,
temveč le po grlu naprej.

Včasih si privošči kako ribo. Ponjo mora seveda v
vodo, saj zna dobro plavati.

Večkrat na leto sleče obleko. Pravimo, da se olevi.
Koža ji poči na glavi in kača se plazi med ostrim kamenjem,
da izleze počasi iz obrabljene suknje. Spodaj ima že čisto
novo, malo svetlejšo od stare.

Belouške se nam ni treba bati, saj nam ne more storiti
nič hudega, ker nima strupenih zob. Še koristi nam, ker lovi
miši in razno škodljivo golazen. Vendar je bolje, da otroci
bežite pred vsako kačo! Nekatere so jako strupene. Marsh
kdo je že moral umreti, ker ga je pičila strupena kača.

Anica Černejeva.

146. Zlatice.

Oj zlatice, ve zlatice,
zvezdice rumene,
kdo bi mislil, kdo bi slutil,
da ste ve strupene!

Pa četudi ste strupene,
to očem ne škodi.

Vaš prijazni, nežni cvetek
mi pozdravljen bodi!

L. Černej.

90

147. Kosec.

V vsej okolici ni bilo boljšega kosca, nego je bil Košir*
nikov Blaž. Ko je dospel čas košnje, ni čakal svetlega jutra,
da bi zadel koso, lepo sklepano in ostro na ramo in krenil
na travnik. Ne! Bilo je še mračno vsenaokrog, ko je Blaž
vstal in odšel po poslu.

Slavec je drobil v goščavi sladko svojo pesem. Blaž pa
si je žvižgal veselo popevko, ko je stopal sredi travnika kraj
vasi. Ta travnik, tako prostran in zelen, ves njegova last!

Zamahnil je s koso. Velik polkrog se je začrtal pred
koscem. Trava je omahnila po' tleh, sto in sto cvetic je
padlo z njo. Lepi beli cvetovi, rdeči in modri vmes — kakor
da se sami spletajo v mrtvaški venec! ...

Postal je Blaž in brusil koso. I — to je pelo' tanko in
rezko! Daleč se je čul usodni glas.

Za gorami je zažarelo nebo, kakor bi ga bila vžgala
nevidna roka. Svetloba se je razlila po zemlji. Zašumelo je
po drevju, ptice so splahetale in zažvrgolele, kakor bi poteg*
nil umetnik po srebrnih strunah. Na travniku pa, na pro*
stranem in zelenem, se je bliskala Blaževa kosa. Od nje so
se odbijali solnčni prameni, da se je videlo iz dalje, ‘kakor
da se vije med travo srebrna kača.

Kar je postal in z ruto potegnil po oznojenem čelu.
Rosa se je zalesketala po bilkah in cvetkah. Ali morda pla*
kajo, ker morajo umreti tako mlade?

Solnce je pogledalo izza vrhov. »O ljube naše cvetke,
kako je žalostna vaša zgodnja smrt!« so klicali njegovi
žarki.

' Blaž pa je vihtel koso in stopal dalje. Za njim se je
sušila pokošena trava, pred njim je padala trava, lepa ze*
lena travica! In mislil je, kako bo ob prihodnji košnji zopet
pela kosa in koliko bo krme za ljubo živinico.

Ko pa je bilo delo opravljeno, si je zapahi pipo in se
zadovoljen vrnil domov.

E. Gangl.

91

148. Kosčeva pesem.

Prepelica prepeli,
ko še ni minila rosa;
kosec travico kosi,
v so Inču se mu sveti kosa.

Pot, ki čelo mu rosi,
si obriše, koso brusi;
kadar se mu dobra zdi,
razkoračen jo poskusi.

Travne bilke padajo,
vmes sirotice cvetice;
glavice pokladajo
petelinčki in zlatice.

Padaj, padaj, travica!
Sivka suho bo hrustala,
pridna naša kravica
mleka bo obilo dala.

Josip Stritar.

149. Uganke.

Preko loke, preko hriba
se jeklena pase riba.

*

Čeprav ni živ,
mori in podira —
vsak ve, da je kriv,
a nihče ga ne zapira.

*

Povezan mož — krepak junak,
razvezan mož — slabič za nič.

Oton Župančič.

150. Vrabci in strašilo.

Čiv-čiv, čiv-čiv,
še dolgo bom živ,
živ-žav, živ-žav,
še dolgo bom zdrav:
na sredi polja
tri vreče prosa!

Čiv-čiv, živ-žav,
vse prav? Vse prav!

Čiv-čiv, čiv-čiv,
saj nisem jaz kriv,
živ-žav, živ-žav,
če mož je brljav,
če metlo ima,
pa mesti ne zna.

Čiv-čiv, živ-žav,
vse prav? Vse prav!

Oton Župančič.

92

151. Ženjice.

Dozorela je pšenica,
trudno kima klas težak.
Urno sukaj srp, ženjica,
snope povezuj, možak!

Poludne je zazvonilo,
zdaj sklenimo vsi roke!
Dekla nese nam kosilo,
použijmo ga sede!

Prepelica petpedika,
vabi družbico mlado.

Dalj in dalj se z njo umika,
kam se slednjič skrila bo?

Potlej Njega zahvalimo,
ki je tak dobrotnik nam,
za poletje nam in zimo
z vrhom polni žitni hram.

Josip Stritar.

152. Mlatiči.

Hej, junaki, hej, mlatiči,
kup pšenični je visok!
Krepko naj pojo cepiči:
Pika poka, pika pok!

Kruhku belemu se smeje
oče, mati in otrok.
Pritiskajmo še krepkeje:
Pika poka, pika pok!

Ko mlatič je pri obedi
gologlav in golorok,
hitro mine, kar je v skledi:

Pika poka, pika pok!

Josip Stritar.

153. Pot do kruha.

Kmetič je seme vsejal,
Bogec je solnce poslal,
dežek in vetrček vmes,
blagoslov svoj iz nebes.

Prišel ženjičic je trop,
žele so, vezale snop.
Kmalu je cepec zapel,
mlinar nam žito semlel.

Mati je spekla nam kruh,
kruh pri nas nikdar ni suh.
Prosimo vsak dan Boga,
da bi ne zmanjkalo ga.

L. Černej.

93

154. Kapusov belin.

Moj rojstni kraj je bil kapusov list. Na spodnji strani
lista sem se izlegel iz jajčeca. Takrat sem bil podolgasta,
črvu podobna gosenica in sem živel z drugimi brati v za*
drugi. Pozneje smo se razšli. Zaradi tečne hrane sem tako
napredoval, da mi je postajala obleka pretesna, zato sem
jo moral v kratkem petkrat izpremeniti v večjo.

Ko sem dorastel, sem zlezel na ograjo, kjer sem se
zabubil. Na tej ograji sem visel, ne da bi se ganil ali kaj
jedel, in vendar sem bil živ. Čez štirinajst dni mi je počila
trda zunanja koža in zlezel sem iz nje lep metulj.

Krila so mi bila velika- in bela, s črnimi pegami na
sprednjih voglih, a zelenkastorumena na spodnji strani.
Rad sedam med listje in — krila pokonci! Otrok misli, da
sem tudi jaz list, pa me pusti na miru. Tudi ptic se ne
bojim posebno, zakaj kadar letim, se dvigam in opotekam ter
padam, da me ne more ptica lahko uloviti.

Ljudje me ne trpe, dokler živim kot gosenica na ka*
pusu, ali kot metulja me vidijo radi, ker sem lep in vesel.
Pa jim tudi ne škodujem, ker ne iščem drugega nego neko*
liko kapljic sladkega soka, ki ga srkam z rilčkom iz cvetov.
Kadar rilčka ne rabim, ga zvijem.

Moje življenje pa je kratko. Že mi postajajo krila pro=
zorna, zakaj dež mi je spral z njih svetle luskinice. Hitro
moram poveriti kapusu nekaj jajčec, da ne izumre moj rod.

Iz' hrvatske čitanke.

\

155. Metuljčka.

Po travniku sta se igrala dva metuljčka. Eden je bil bel,
drugi lepo pisan. Pisanec pravi ošabno belinu: »Ali nimaš
oblačila, da letaš v sami srajčki? Ubožec siromašni! Poglej,
kako lepo pisano suknjico imam pa jaz!«

Komaj pisanec to izgovori, priteče deček z metuljč=
nico. Za belina se niti ne zmeni, ubere jo le za pisancem
in ga ulovi.

N

94

156. Mak.

Mak, mak, mak
sredi polja kima,
mak, mak, mak
rdečo kapo ima.

Pravi mu
solnčece žareče:
»Daj, odkrij
se mi!« On se neče.

»Ali jaz
sem te izvabilo
iz zemlje,
z lučjo te pojilo.«

»Da me ti
odgojilo nisi,
jaz že sam
bil pomagal bi si!«

Vetrček

čez polje zaveje,
gizdalin

mak se mu nasmeje:

»Ha, ha, ha!

Malo si me stresel,
kape pa

nisi mi odnesel!«

A jesen

je prišla in zima;
gologlav

mak na polju kima.

»Joj, joj, joj!«
drgeta in vzdiše —
solnca ni,

rezka burja piše ...

Oton Župančič.

157. Strupene jagode.

Janezek je našel v gozdu grmič z lepimi črnimi jago*
dami. Mislil je, da so črešnje. Utrgal je jagodo in jo po*
zobal. Ker se mu je zdela sladka in dobra, jih .je pozobal
še več. Pa že je čutil, da mu ni bilo dobro. V glavi se mu
je zavrtelo, pred očmi mu je nekako zatemnelo, bil je ves
omamljen.

To namreč niso bile črešnje, ampak strupene jagode.
Iztežka je prilezel deček domov. Doma je povedal odkrito*
srčno, kje je bil in kaj je storil. Urno so mu dali toliko
mlačnega mleka in sirotke piti, da je hudo bljuval; glavo pa
so mu umivali z mrzlo vodo. Komaj je ušel smrti. Le pow
časi je ozdravel.

Anton Martin Slomšek.

95

158. Dobra tetka.

Vsako leto nas obišče dobra tetka blagih rok. Stari*
kava je že in nič kaj prijazno ne gleda, tudi solnca ne išče
in njegovih žarkov, a za nas ima zlato srce. Vsakemu pri*
nese nekaj.

Vam, otročiči, nasuje rdečih jabolk in sočnatih hrušek
pa sladkega grozdja in dobrih kostanjev. Kmetiču napolni
v shrambi vsak kotiček, vinogradniku pa kleti z rujnim
vincem.

Dobra je, tako jako dobra, pa trdi svet, da ne mara
drobnih ptičic in pestrobojnih cvetk, češ, sama je mračna
in otožna, pa jo motijo vesele pesemce. A jaz vam pravim,
otroci, drugače je to! Naša tetka dobro ve, da bo ona sama
morala kmalu od nas, ko bo potrkala na duri njena stara,
bela sestra, ki ima še resnejša lica, a tudi trdo srce. Po*
morila bi nežne pevčice!

Zato pa jih dobra tetka rajša odpošlje v tople kraje,
na solnčni jug, nekatere pa pokliče v bližino naših hiš, da
jih mi branimo kruti roki.

Pisane cvetke po travnikih pa so umrle same, tako so
se prestrašile tetke, ki hudo gleda, a dobro misli. Le pod*
lesek junak še kiti livado in temu ne stori ničesar. —

Vsi ste že ugenili, kdo je ta naša dobra tetka, in vaša
srčeca jo kličejo z menoj, ko se poslavlja:

Pridi, le pridi še kaj!

Vsi te želimo nazaj.

159. Škorci.

Mi smo kralji brez kanonov,
brez ministrov in brez tronov.

Naša sablja trd je kljun.

Svet naj pravda se in kolje,
mi smo vedno zlate volje,
pojemo brez not in strun.

Za življenje pa je treba
vsak dan tudi kosec hleba.

96

No, i škorci nismo norci:
enkrat z žličko, v drugo s korci,
ta na levo, oni v pravo,
sem v bližino, tja v daljavo —
sladke črešnje, polne brajde,
kdor jih išče, ta jih najde.

Ko pa dno pokaže skleda
in jesen v kosmati kapi
se cigansko vtihotapi,
takrat škorci brž, seveda,
za ledeno belo zimo
kupit kožuh v jug hitimo,
ker tam roba je ceneja
in rodi še vrt in veja.

Res smo kralji brez kanonov,
brez ministrov in brez tronov,
pač pa vseh smo ptičev dika!

Kdor nad tem se kaj spotika,
ta gre z nami pred sodnika,
da bo vklenjen in zaprt,
če ne stre celo ga smrt
radi hudega jezikal

Rudolf Maister.

160. Pes in zajca.

Lovski pes je našel mladega zajčka ter je tekel za
njim. Bil mu je že prav blizu. Tedaj pa je skočil iz bliž?
njega grmičja drug večji zajec. »Ej, ta bo boljši!« si je
mislil pes ter jo ulil za večjim zajcem. Ta pa je bil izpočit
in mu je srečno odnesel pete.

Nevoljen se je vrnil pes, da bi poiskal prvega zajčka.
Pa kje je že bil ta! Pes se je vračal brez plena.

161. Uganka.

Pozimi vila Rogovila,
spomladi vila Metulj arka,
jeseni vila Radodarka.

Oton Župančič.

/

97

162. Medved z medom.

Skoči, brate, na medveda!

— Pa zakaj? —

Vkradel nam je lonec meda.

— Pa zakaj? —

Lačni so mu medvediči.

— Pa zakaj? —

Prazni so. še vsi grmiči.

— Pa zakaj? —

Saj ne upajo še cvesti.

— Pa zakaj? —

Sneg bi utegnil jih zamesti.

— Pa zakaj? —

Burja se čez plan hohoče.

— Pa zakaj? —

Jug je prepoditi noče.

— Pa zakaj? —

Ko pa ni še božja volja!

— Bratec, oj:

božja volja je najbolja.

Naj le jug na burjo mahne
in pomlad na zemljo dahne,
cvet in sad rode grmiči,
najedo se medvediči:
takrat skočim za medvedom
pa mu vzamem lonec z medom.

Oton Župančič.

163. Srna.

Najlepša in najljubeznivejša žival v naših gozdih je
srna, vkljub temu ima dosti sovražnikov. Lisice in kune ji
davijo mladiče. Najhujši pa je človek, ki jo zasleduje zaradi
okusnega mesa, kože in rogovja.

Poleti se še dobro skriva v listnati hosti s svojim svetlo«
rjavim kožuhom. Ko pa listje odpade, da je grmovje in
drevje golo, jo varuje zasledovalcev temnosiva barva go«
stejše zimske suknje. Mladiči so lisasti, kakor bi bilo padlo
nanje suho listje. Težko zapaziš jeseni v hosti mirno stoječe
živali, zlasti mladiče.

7

98

Dorasla srna je kozje velikosti. Nos ji je vedno moker.
Že od daleč zavoha sovražnika. Ušesa so velika in pokončna.
Zmerom jih obrača na vse strani, da sliši najmanjši šum.
Oči so velike in bistre, njih pogled je nad vse prijazen.
Lepo zalito, a vitko truplo* nosijo visoke, tanke in skočne
noge. Parkeljci so trdi in ostri. Predrzno skače , čez jarke,
rove, plote in druge ovire. Spretno se spenja po strmem
skalovju. Silno je plaha. Ko zapazi nevarnost, beži kakor
strela. Pri begu iztegne vrat in glavo naprej in položi ušesa
nazaj, da tem laže teče.

Srnjaku se kaj lepo podaje rogovje, ki pa ni votlo, nego
polno. Vsako jesen mu odpade. V prvem letu je brez stran*
skih rogljev, v drugem je viličasto, v tretjem in pozneje pa
ima po tri parožke.

Srna prebiva pri nas po vseh večjih gozdih, zlasti po
listnatih. Poleti se pase po višavah, kjer izbira mlada in
sočna zelišča, na zimo pa se umika niže.

Navadno vodi srnjak svojo družino, dve do tri srne
in zadnje mladiče. Mlade srne se kmalu udomačijo. Srnjak
pa postane sčasoma potuhnjen in človeku, zlasti ženskam
nevaren.

164. Zakaj ne strelja gozdar Joško divjačine.

Nihče se ne spominja, da bi bil ustrelil gozdar Joško
kdaj kako divjačino, dasi hodi mnogokrat s puško po gozdu.

Ko so ga nekoč radovedneži izpraševali, zakaj ne strelja,
je pripovedoval tole:

»Ko sem bil mladenič prvikrat na lovu, je pridrevela
predme družina srn. Pomerim na srnjaka in ustrelim. Kako
pa se začudim, ko pade namesto srnjaka mladič! Ni bil
mrtev, samo hrbtenico mu je zlomil strel, da ni mogel več
vstati. Ko sem priskočil, m&- je pogledal tako milo v oči,
da me je zabolelo v srce. Uboga žival! sem si mislil, kaj si
mi storila, da sem uničil tvoje mlado, nedolžno življenje?

Najrajši bi se bil razjokal. Ko me je še gospodar zaradi
mladiča pošteno oštel, sem sklenil, da ne ustrelim nobene
živali več. Pa je tudi nisem. Pač pa sem že prijel marsika*

99

terega lovskega tatu, ki brez pomisleka in brezumno uničuje
divjačino, brez katere bi bili naši. lepi gozdi pusti in dolgo«
časni.«

165, Gorska pripovedka.

V gori biva stric bogat,
v gori biva stric košat,
pa se nihče zanj ne zmeni
do jeseni;

a jeseni deca z doma
v goro roma
strica obiskat.

Takrat striček se odkrije
in obrije

in razmeče svoj zaklad.

Sreča v gori deco Mara,
sitna stara,

napol kara, napol bara:

»Kaj pa iščeš tpd, svojat?«

»»Veste, ljuba botra Mara, -
mi smo prišli — kostanj brat.««

Utva.

166. Trgatev.

Že čriček prepeva,
ne more več spat,
v trgatev veleva,
spet pojdemo brat.

Narodna.

Jesensko solnce objema z dobrodejnimi žarki vinske
gorice. Po vinogradih je vse živo. Žene in otroci trgajo zrelo
grozdje ter ga mečejo v lepo umite keble. Seveda izgine
marsikatera sladka in najlepša jagoda skozi usta, zlasti
otrokom. Kdo bi jim to zameril! Saj danes je trgatev, ki so
je tako željno pričakovali!

Polne keble izpraznjujejo trgači v brente, ki jih nosijo
moški v stiskalnico. Vsak brentač ima v roki količek, ki

7 *

100

zarezuje vanj z nožem zareze, da ve, koliko brent je zanesel.
Veselo ukajo po vinogradu, vmes pa streljajo s samokresi,
da odmeva od hriba do hriba in da sladkosnedne ptice pre«
strašene prhutajo iz vinograda v vinograd.

Žene in dekleta pa pojo, se šalijo in smejejo. To vam
je veselja ves božji dan! Pa kaj šele zvečer, ko stiskajo!

Stiskalnica poka,
da grozdje se joka
in sladke solzice
curljajo v kadi.

Mati je spekla kostanj. Ej, pečeni kostanj in sladki
mošt! To vam je življenje! Pa bel kruh mora biti za trgatev
in v boljših časih tudi svinjska pečenka! -—

Kdor ni še bil pri Slovencih v trgatvi, ne ume vinograd«
nikovega veselja. L. čemej.

r

167. Jesep.

Jesen je tu. Po vrtu v travi
podlesek cvete nevesel,
na jug zleteli so' žerjavi,
hladan je čas se nam začel.

Po njivah se žiyina pase,
več žitne bilke ni nikjer;
plevel zdaj po strnišču rase,
pastirčki kurijo zvečer.

Slovo že lastovke so vzele,
v grmovju črni kos molči;
sinice so prišle vesele
od mrzle severne strani.

Jesen rurpena, dobra ženal
Otroci se je vesele:
rdeča, bela in rumena
na drevju jabolka zore.

Josip Stritar.

168. Pozimi.

Kamor se obrne človek po deželi, povsod vse tiho in
mirno! Nebo meži mrklo dan na dan, megla se vlači od
jutra do večera, noč se že stika z dnevom in nekega jutra
— kako se čudno blešči! Vse svetlo in belo: sneg! Že ga je
na debelo, pa le še siplje. Kako izlahka prši navzdol! Zdaj
drobna sipa, tisto babje pšeno, zdaj koscema, kakor bi se
trgali berači. Te bele muhe, vsaka mična in lična vrtavka

101

na šest voglov, kako živahno nore po mrzlem zraku in kako
plešejo! Ali to ni nikakšna šala! Kaj bo, kaj bo?

.Berači prihajajo od vseh strani v vas: črne kavke in
vrane, lačne in sitne, rjavi kraljiček, ki prinaša prvi sneg
z gora, rumeni strnad in ščinkavec pa taščica in siničica.
Ves stradajoči ptičji zarod, ki nam je ostal še zvest, išče
in iztika po vseh kotih, da bi si za silo utešil lačni želodček.
Le prehitro ga zaleze črna noč.

Snežena dobrava pa dremlje in sanja, trudna zemlja
počiva po težkem delu. Tisoče in tisoče rastlinic je vzredila
in vzgojila — sedaj je zanjo čas oddiha in pokoja.

Kakor vsak čas je tudi pozimi siromak najbolj vreden
pomilovanja. Po nizkih, lesenih kočah ter tudi po velikih
mestnih hišah za širokimi vrati je mnogo sob, po katerih
izprehaja mraz borne družine, ki nimajo česa vreči v peč,
da bi grela stanico, ki nimajo ničesar za želodec, da bi dajal
telesu gorkote.

A zima ima tudi veselejše slike. Glej tamle — sani!
Kako tihoma teče ta vprega po mehki, beli preprogi! Še
stopinja se ne čuje konju, pač pa bingljajo in žvenkljajo
zvonci in kraguljci po cestah. Ali tam gori, okolo strehe —
ledena sveča pri sveči! Kako ti svetli ocurki lepo zobčajo
vsako ostrešje!

In tam za voglom na klancu gruča veselih otrok, ki se
sankajo z radostnim krikom in vikom! Malo v stran pa ko=
pica paglavcev, ki bojujejo ljut boj s sneženimi kepami
ali pa vale po strmini valiže navzdol, da delajo spodaj iz
njih možice.

Pač res: tudi zima ima svoje lepote in svoje veselje!

Po Josipu Ogrincu.

169. Zimska pesem.

Mrzli vetri so priveli,
snežec so privedli beli.

Snežec pada,
pa ne vbada —
je mehak!

102

Snežec pada, vedno pada,
beli že se gozd, livada,
log in njiva.

Vse pokriva
svetli tlak!

Ha j d s sanmi po strmem bregu,
hajd navzdol po belem snegu!
Preko griča
vije driča
se kot trak.

Hajd s sanmi po strmem bregu,
hajd navzdol po belem snegu
kar po vrsti
v družbi čvrsti —
to je vlak!

Hajd s sanmi po strmem bregu,
hajd navzdol po belem snegu!
Skoči s tira,
ne umira
še junak!

Ko smo doli, pa spet gori
gremo s težkimi tovori;
gori, doli
stokrat vsak!

170. Na poljane snežec pada.

Dr. Franc Zbašnik.

Na gorice in poljane
snežec naletava
in v svetlobi žarkobeli
se blešči narava.

Na gorice in poljane
zima je dospela:
majka zima — stara žena —
žalostna in vela.

Le razsajaj, zima starka,
čez ledene trate!

V naših mladih srčecih
ni prostora zate.

Davorinov.

103

171. Nezadovoljna bukev.

Bilo je v pozni jeseni. Listje je rumenelo in padalo z
drevja. Mlada bukev, ki je stala blizu lepe smreke, je začela
tožiti: »Neusmiljeni Stvarnik! Zakaj si tako odredil, da
moramo nekatera drevesa izgubiti jeseni vso svojo krasoto?
Zakaj bi ne ostala tudi jaz zelena kakor smreka!«

Ponoči nato je padel prvi sneg. Po gladkih, ozkih smre*
kovih iglah je večinoma sproti spolzel na tla. Kadar se ga
je pa vendar nekaj nabralo, so se pripognile prožne veje
in se tako rešile neprijetnega bremena.

Na širokem listju mlade bukve pa se je nakopičilo to*
liko snega, da so že začele krhke veje pokati. Bridko je
ječala bukev. Na srečo je drugi dan posijalo solnce in rešilo
ubožico. Tedaj pa je prosila veter: »Ljubi vetrček, le brž
mi otresi listje, kar ga je še na meni, preden pade drugi
sneg!« In vetrček jo je uslišal.

L. Černej.

172. Pesem nagajivka.

Zima, zima bela
vrh gore sedela,
vrh gore sedela
pa tako je pela,
pa tako je pela,
da bo Mirka vzela,
da bo Mirka vzela,
ker on nič ne dela,
ker on nič ne dela,
ker on nič se ne uči —•'

Čakaj, čakaj, Mirko ti!

Oton Župančič.

173. Na pravi naslov.

Vladimir je deček, ki ljubi zimo in njeno veselje nad
vse. Pomlad in poletje nimata zanj nič posebno veselega.
Pride bogata jesen s sadjem in z grozdjem, a Vladimir hodi
vedno gledat toplomer, ali je že dovolj mrzlo, da pride prvi

104

sneg. In ko zagleda v daljavi s snegom pokrite gore, vzdb
huje in toži: »Ah, ko bi sneg vendar že prišel k nam!«

Med jesenskim dežjem zapleše prva snežinka. Veselo
zbeži Vladimir pod streho in pregleduje sani, jih popravlja
in prireja za vožnjo. Toda snežinka se raztopi v dežju —
in snega ni. Vladimir pa je žalosten.

Nekega dne minule jeseni je šel oče na vrt. Na vrtni
lopi je viselo tole pismo prilepljeno:

Ljubi sneg!

Prosim te, pridi, pridi! Rad bi te že imel. Že eno leto
te nisem videl. Pridi visok do kolena, da se bom lahko' vozil
s sanmi. Naj že mine ta voda in zamrzne to blato, potem pa
pridi, ljubi sneg, visok do kolena! Pridi!

Vladimir.

Oče se je smejal, a Vladimir je bil žalosten, ker ni bilo
snega vkljub njegovi lepi prošnji.

»Le potrpi,« ga tolaži oče, »saj sneg že pride! A svojega
pisma nisi prav naslovil. Sneg namreč ne more poslati sa*
mega sebe. Sneg pride samo tedaj, kadar mu ukaže Bog!«

Vladimir se oddahne, kakor bi se nečesa domislil. Ko
gre oče proti večeru zopet na vrt, najde že drugo pismo.

Ljubi Bog!

Prosim Te, ukaži snegu, naj vendar že pride! Že eno
leto ga nisem videl. Pošlji sneg, visok do kolen, da se bom
zopet lahko vozil s sanmi. Naj že mine ta voda, zmrzne to
blato, potem pa, ljubi Bog, pošlji sneg, visok do kolena!
Pošlji ga! Vladimir.

Drugo jutro se Vladimir zgodaj zbudi, gre k oknu in
vzdigne zagrinjalo.

Vse belo!

Kdo popiše njegovo veselje! Vsi so morali iz postelje:
starši in bratje in sestre in vsem je obljubil Vladimir, da jih
vzame na sani.

Drugo pisemce pa je le pomagalo! Bilo je pač pisano
na pravi naslov.

E. Gangl.

105

174. Led.

Ako hočejo imeti ljudje most čez reko, ga grade včasih
dalje nego leto dni. Ljubi Bog napravi to hitreje. Zgodilo
■se je že, da je vse vode v deželi v eni sami zimski noči
pokril s trdimi mostovi. A kako se vam bleščijo! Prav
tako kakor bi jih bil napravil steklar, gladki pa so, kakor
bi jih bil ostrugal in ogladil mizar. Gotovo ste že ugenili,
da so to ledeni mostovi.

Otroci imajo led kaj radi. Po njem se lahko z drsalkami
drsajo tako naglo, kakor dirja vlak po železnem tiru. Včasih
sicer kateri trdo pade, a to nič ne de. Bolj nevarno je, ako
začne led pokati pod nogami. Če poči, lahko pademo' v vodo.
Večkrat se je že zgodilo, da je bila pod ledom globoka voda.
Pomoči ni bilo blizu, pa je nesrečnež, ki je prišel pod ledeno
skorjo, utonil.

175. Na ledu.

Sneg pokriva vse po redu
polje, hrib in gaj.

Mi se. drsam o po ledu,
da je kaj.

Doli, gori kakor veter
Videk, Blaž, Andrej,

Jože, Tonče, z Minko Peter —
vsi juhej!

Ako že nesreča hoče,
da se kdo zvali,
sram ga bodi, kdor se joče
in kriči!

Pasti res na skorji trdi
ni prijetno baš,
a nikar se mi ne srdi,

Videk naš!

Prvič ne in zadnjič tudi
menda nisi sel.

Nič na tleh se nam ne mudi,
saj si cel!...

Huj, kako v ušesa reže,
toda nam je všeč!

Kogar zebe, pa naj leže
spat za peč!

Doli, gori kakor veter
Videk, Blaž, Andrej,

Jože, Tonče, z Minko Peter—
vsi juhej!

Anton Funtek.

106

176. Pojdimo se drsat!

»Fantje, pojdimo se drsat!« Tako je rekel Ozimov Šime
trem tovarišem, ki so šli z njim iz šole- domov. »Pojdimo,
pojdimo!« sta zaklicala dva skoraj soglasno. Tretji, županov
France, pa je dejal: »Ali ne veste, kako strogo so v šoli
prepovedali hoditi na led, posebno na tej vodi?«

»Ej, kaj to!« odvrne Šime. »Tukaj nas nihče ne vidi
in tožljivca menda ni med nami!« Pa se obrne proti rečici,
ki je bila čez in čez pokrita z ledom. Tovariša sta hitro
stopila za njim.

France jih je poizkušal pregovoriti, da ne bi šli, a ko
nič ni pomagalo, je rekel odločno: »Da nisem tožljivec, to
veste, a če greste na led, vas naznanim vse!« — »Izdajalec,
le poizkusi!« se je jezil Šime. »Ti že pokažemo, v vodo te
vržemo!«

France ni odgovoril nič, ampak je šel mirno po svoji
poti. Na ovinku pa, kjer se cesta loči od struge k župa*
novim, je nekoliko postal in se ozrl po tovariših. V tem
trenutku zasliši grozen krik in kmalu nato vidi, kako bežita
dva izmed tovarišev od rečice. Zdelo se mu je takoj, da
se je pripetila nesreča. Hitel je, kar je mogel, nazaj po cesti.
Že od daleč je vprašal bežeča tovariša, kaj je. Jedva je dobil
odgovor: »V vodi je, Šime je v vodi!« »Pomagajmo mu, po«
magajmo mu!« je klical France in s silo ustavil prestrašena
sošolca.

Hiteli so nazaj in našli Šimeta v groznem položaju. Telo
mu je bilo do pazduhe v vodi in z razprtimi lakti je visel
na ledu kraj predora, v katerega je bil padel. Zdaj in zdaj
se pogrezne v vodo pod ledeno skorjo. Kaj storiti? Daši
ni bilo daleč od brega, vendar ni bilo mogoče priti do pone*
srečenca; zakaj razpokani led bi se bil gotovo udrl. »Dajta
hitro svoja jermena!« je velel France tovarišema ter odpel
močni oprti pri svoji torbi. Vse to je dobro zvezal ter vrgel
konec proti Šimetu, ki je že omagoval. Nesrečnež je dosegal
konec in tovariši so ga potegnili na breg.

Trepetajoč od mraza in strahu, se je Šime oklenil
Franceta ter vzdihnil: »Ti si me rešil!« France pa je slekel
vrhnjo suknjo in jo dal Šimetu, da jo je oblekel namesto

107

mokre. Naročil mu je, naj gre hitro domov in se preobleče
in pogreje.

Čez nekoliko dni je Šime zopet šel v šolo. Hudo se je
bal še ene kazni za svojo neposlušnost. Brez vzroka, saj ga
France ni zatožil.

L. Černe j.

177. Drsalica na cesti.

Kolikokrat je opozarjal gospod učitelj otroke, naj se
ne drsajo po cestah, ker so drsalice nevarne ljudem in
živalim! Pomagalo je le malo.

Ko so šli nekega dne dečki pozneje iz šole, je zaklical
Podgornikov Lojze, ki je znal v razredu najmanj pokoren
biti: »Čujte, tukaj pod klancem nas nihče ne vidi! Podrsajmo
se malo!«

Kmalu je bila oglajena dolga drsalica in drsali so se do
mraka.

Drugo jutro je zbudil Lojzeta iz spanja nenavadno
glasen govor. Dva moža sta prinesla v sobo njegovo staro
mater. Na potu k svitanicam ali zornicam je bila padla na
drsalici pod klancem in se tako udarila na glavo, da je
omedlela.

Ko je Lojze to slišal, se je silno prestrašil, saj je za*
krivil baš on to nesrečo. Mnogo je pretrpel, dokler ni
ozdravela stara mati. Zdelo se mu je, da kljuje ujedna
ptica njegovo srce.

178. Od kdaj je hojka božično drevesce.

Stara, ubožna ženica, ki ni imela nikogar na svetu, je
šla v gozd nabirat suhega listja, da si napravi toplo in
mehko ležišče. Pride do bukve in jo poprosi: »Ljuba bukev,
usmili se me in podari mi malo listja, da si napravim doma
gorko posteljo!«

»Kaj še!«- odvrne bukev. »Listje potrebujem sama, da
pokrijem svoje korenine.«

Žalostno stopa ženica dalje in dospe do visoke lipe:
»Dobra lipa!« jo nagovori: »Daj mi vsaj ti nekaj listja za
toplo ležišče, vedno ti bom hvaležna!«

108

Lipa pa de: »Glej okrog mene polno rastlin, ki se že
boje hude zime! Te moram s svojim listjem odeti, zate ga \
nimam!«

Že hoče starka oditi, kar se zasmili hojki, ki je stala
blizu in je vse slišala. Pokliče jo in ji pravi:

»Žena uboga, ne plaši se me! Igle so ostre, a mehko
srce... Nimam listja, da bi ti ga dala za posteljco, a dam
ti češarkov, da si z njimi zakuriš in segreješ izbico.«

Vsa vesela se žena zahvali pa pomoli k Bogu, da blago*
slovi dobro jelko za njeno milosrčnost.

In glej! Z neba priplava krasen angel in pisavi: »Ker si
se edina usmilila uboge starke, se te bo odslej vsakdo-
veselil, posebno pa te bo ljubila nedolžna mladina. Jezušček
te je namreč izvolil za božično drevesce!«

Po »Zvončk-u«.

179. Kako toži zajček pozimi.

Nesrečni zajček sem, vse me sovraži in preganja, od
vseh strani mi preti smrt. Lovec me išče s puško na rami,
pes me zasleduje, ptica roparica se spušča iz zračnih višin
nadme, mladiče pa mi jemlje maček. Niti enega prijatelja
nimam! Da bi znal skakati po drevju kakor veverica ali
pa da bi mogel prespati vsaj pusto in neusmiljeno zimo
kakor jazbec ali medved! A tudi nikake obrambe nimam.
Z dolgimi in močnimi zobmi lahko sicer oglodam najtrše
deblo, a braniti se z njimi ne znam. Nisem baš junak! Če
zaslišim najmanjši šum, napnem ušesa, potem pa zbežim,
kot bi me nesel veter.

V teku pa sem vam mojster! Skačem zdaj sem, zdaj tja,
na levo in na desno, zdaj naprej pa zopet nazaj, da se
moji preganjalci jeze, da je kaj! A kaj mi vse to pomaga,
prej ali slej me vendar dohiti smrt iz lovčeve puške. Naj*
huje je zame pozimi. Travniki so pokriti z debelo sneženo
odejo, zelniki prazni, gozdovi goli in zasneženi. V hudi
sili se moram lotiti drevja in glodati trdo skorjo, da vsaj
malce potolažim sitni želodček... In vrhu vsega prirejajo
baš v zimskem času lov za lovom na nas uboge živali...

109

Psi lajajo in cvilijo pa dreve za nami in nas pode naravnost
j  do lovcev in — pok — po nas je!

Pa ko bi še vsaj po smrti ravnali malo lepše z nami!
Mrtve konje in pse zakopljejo v zemljo —- nas pa čaka
kuhinja. Tam nas najprej slečejo iz gorkega kožuščka, ki
ga posuše in prodado. Naše okusno meso pa skuhajo ali
spečejo, najrajši pa ga snedo v omaki, a naše kosti vržejo
psom, da jih požro ...

Zdaj pa preudarite sami, če ni smola in nesreča biti
zajčjega rodu! Iz hrvaščine A.

180. Zajec pozimi.

O joj, oj joj, kaj bo, kaj bo?

V debelem snegu gozd in loka!

Sneg dol zapal je in goro
in mraz je, mraz, da kamen poka.

Pa nič zelenega nikjer.

Kar raste, beli sneg pokriva.

Oh! zajec je uboga zver,
največ bridkosti on uživa.

Polh na primer je brez skrbi,
smuk v duplo, ko začuti zimo,
se zvije v klobčič pa zaspi
in spi — mi mraz in glad trpimo.

Potem pa ta nesrečni lov,
ko je v trepetu vsa dobrava!

Ta pok - pok - pok, ta hov - hov - hov
nam strah, človeku je zabava.

Na zajca reveža preži,
kar leta, lazi in kar teka.

Živali vsake se boji,

najbolj pa ga je strah človeka.

O kdaj, o kdaj nam vendar spet
pomladi pride čas zelene,
da nam raztali sneg in led
in zimo zoprno odžene!

Josip Stritar.

110

181 .  Žitno polje pozimi.

Žitno polje je postelj, kjer počiva pozimi sladko in v
lepi slogi tisoč in tisoč nežnih detet. Blesteče belo je odeta
ta postelj kakor z najlepšim gosjim puhom.

Skrbna mati narava je pokrila nežne žitne rastlinice, da
jim ne more prebudi mraz do živega. V varnem zavetju sp a*
vajo pod snežno odejo in sanjajo o aleluji, o Veliki noči,
ko vstanejo in oblečejo praznično pomladansko oblačilce.
Prijeten jim je ta sen, zato se v spanju udobno natezajo.
Marsikatera pomoli zelen listič skozi odejo. Brž se okori*
stijo lačni ptički in zajčki, ki popasejo lističe. No, bilju to
nič ne škodi, a ptički mu spomladi obero zato nadležni
mr Čes. Eliza Kukovčeva.

182.  Uganka.

Štiri sestre vsako leto pridejo,
nam darove mnogolične nesejo.

Prva mlada, lahkonoga skače v svet,
ponujaje v vencih rož dišečih cvet;
druga z delom poljskim lice si poti,
koso v travi kleplje, krivi srp ostri;
tretja drva seka, sadje spravlja v kot,
grozdje sladko trga, vinski polni sod;
a četrta v kožuh je ogrnjena,
rokavice Ima, v peč obrnjena.

Vsem je znano štirih sester teh ime.

Kdor ne ve ga, ta prebistre ni glave.

Iz »Vrtca«.

183.  Voda.

Razen zraka, svetlobe in toplote nam je voda neogibno
potrebna. Brez vode bi ne mogla živeti nobena žival in bi
ne mogla rasti nobena rastlina. Zato je je ustvaril ljubi Bog
veliko množino. V potokih in rekah se pretaka v neizmerno
morje. Kot sopara se dviga v zrak, kot rosa in kot dež
kropi rastline in napaja zopet vrelce.

111

Voda je najboljša in najzdravejša pijača. Voda goni
mline in žage ter nosi težke ladje.

Z vodo si kuhamo jedila, si umivamo telo, snažimo
posodo in peremo perilo.

Voda je imenitno in poceni zdravilo.

184. Solnce nas greje.

Poleti nas greje solnce. To vemo vsi. A kdo bi mislil,
da nas greje isto solnce tudi pozimi, ko pokriva sneg hrib
in dol, iz ljube peči, ki plapola v njej prijetni ogenj!

»Kako pa to?« porečeš mladi radovednež. »Saj razgre«
vajo peč drva in premog!« Seveda. Toda pomisli! Rastline
rastejo le poleti, ko je dovolj toplo. Brez solnca bi ne bilo
drevja in torej ne drv. Lahko torej rečemo, da prihaja iz
gorečih drv solnčna toplota.

»Kaj pa premog?«

Ali še nisi slišal, kako je nastal premog? Tam, kjer ga
zdaj kopljejo, so bili nekdaj veliki gozdovi. Zemlja jih je
podsula in les se je počasi izpremenil v premog. Na lesenem
premogu lahko še razločno vidimo, da je nastal iz lesa. Pri
črnem premogu se to ne razločuje več. Nastal pa je prav
tako kakor leseni, samo da je mnogo starejši in boljši. Lahko
torej rečemo, da je v premogu shranjena solnčna toplota
silno dolge dobe let.

185. Železo.

Železo nas spremlja od zibeli do groba, saj se celo v
naši krvi pretakajo majhne množine železa.

Iz železa delajo jeklo. Iz jekla j-e sekira, ki je podrla
drevo za našo zibelko, in jek.ena je žaga, ki jo je razrezala v
deske. Z jeklenim orodjem je napravil mizar našo prvo
posteljko. Z jekleno šivanko nam je mamica sešila prvo
oblačilce. Vsi rokodelci, ki nam služijo, rabijo bolj ali manj
železno orodje. Z železnim plugom reže kmet zemljo, je«
kleni srpi žanjejo zrelo pšenico in z jeklenim nožem reže
mamica ljubi kruhec. Iz jekla je drobno pero, s katerim

112

pišemo, pa tudi ostri vojaški meč, ki nas brani sovražnikov.
Po železju potujemo' iz kraja v kraj. In ko dokončamo svoje
življenje, izkoplje železna lopata našemu truplu zadnji do*
mek, a železno kladivo nam zabije žrebelj v našo poslednjo
postelj.

L. Černej.

186. Sol.

Sol je rudnina. Ponekod je je velike množine v zemlji,
v nekaterih studencih in v morski vodi. Morske vode ne
moremo piti, ker je preslana. Zgodilo se je že, da so ljudje
sredi morja umrli od žeje.

Iz zemlje kopljejo sol rudarji kakor n. pr. premog. Ne*
katera je lepa, čista in prosojna, večinoma pa je zmešana
s prstjo, s kamenjem in z drugimi rudninami. Zato je tudi
različne barve: rdeče, rumene, zelene. Preden jo rabimo, jo
je treba očistiti. Sol, ki jo kopljejo iz zemlje, se imenuje
kamena sol.

Studenci, v katerih je solna ruda, imajo čisto studenčno
sol.

Morsko sol pa dobivamo iz morske vode. Kraj morja
izkopljejo plitve jame ali gredice, kamor napeljejo mornico.
Pod vročimi solnčnimi žarki izhlapi voda, a sol ostane na
dnu jame.

Morska sol je najmanj čista, a najbolj ostra.

Sol nam je neogibno potrebna za jedila. Sol pospešuje
prebavo. Ljudje, ki so morali uživati dalje časa neslane
jedi, so oboleli. Tudi živali ljubijo sol, zlasti parkljarji.
Osoljeno meso se dolgo ohrani.

Sitnemu človeku pravimo, da je neslan, ali pa mu
rečemo: Pojdi se soliti

187. Petrolej.

Petrolej je temnorjava, gosta tekočina neprijetnega
vonja. Cesto je v bližini takih krajev, kjer je mnogo solne
rude. Ponekod vre iz zemlje s silnim curkom. Navadno pa
izkopljejo v takih krajih globoke, vodnjakom podobne jame

113

ter črpajo petrolej iz njih. Ta petrolej pa ni še za rabo, ker
se prerad vname in ker ne gori svetlo. Zato ga čistijo v
posebnih tvornicah.

Ako prilijemo petroleju vode, se ne pomeša z njo, am*
pak zleze na vrh, ker je lažji. Zato ne smemo nikdar petro«
leja gasiti z vodo, nego s peskom ali s pepelom.

Rabimo ga najbolj za svečavo. Treba pa je z njim rav*
nati jako previdno. V svetilnico ne smemo pihati, še manj
pa ga goreči prilivati! Koliko kuharic se je že ponesrečilo,
ker so ga vlivale na drva, da bi laže zakurile!

IV. Priroda in njene

skrivnosti.

188. Ljubezen do zemlje.

V gozdu kraj potoka
je prostorček zame,
tu si v šopek vežem
praprot in ciklame.

Tu sanjaje slušam
listnih vej šumenje.

Angelcev nebeških
to je govorjenje.

Angelci nebeški —
kaj pa govorijo?

Zemljico prekrasno
ljubiti učijo.

Vida Jerajeva.

189. Zrak.

Ni večjega vsiljivca, nego je zrak. Kjerkoli je naj=
manjša praznina, je že zrak v njej. Zrak je vsepovsod
okrog zemlje, pod milim nebom in v sobi. Dobiš ga v
pokritih loncih in v zaprtih omarah. Med zloženim perilom
počiva, v žitnicah se dotika vsakega zrnca. Celo v vodi je.

In vendar ga ne vidimo, ker je prozoren in brez barve.
Ako pa zremo v jasno nebo, se nam zdi višnjevo. To dela
zrak.

115

Čutimo ga, če mahljamo z roko, zlasti pa, kadar je hud
veter. Takrat se zrak hitro premika in udarja ob nas s tako
silo, da nas hoče celo prevrniti.

Ptice plovejo po zraku kakor čoln po vodi, tako tudi
zrakoplovi.

Brez zraka bi ne bilo nikakega življenja. Ne človek in
ne žival, pa tudi nobena rastlina bi ne mogla bivati brez
njega.

Če zabranimo zraku k plamenu, se luč ali ogenj zadušita.
Pa tudi v slabem zraku začne luč pojemati. Zapomnite si:
Kjer luč n/e more goreti, tam tudi človek ne more živeti.

Ako hočemo biti zdravi, moramo živeti v čistem zraku,
zato pa prevetrujmo sobe in druge prostore, v katerih pre;
bivamo!

Kdor svežemu zraku okna zapira, zdravniku duri na
stežaj odpira.

L. Černej.

190. Kaplja.

Ob dežju je obviselo mnogo kapljic na širokem listu
stoletne bukve. Ko so se malo oddahnile, so se začele
prevzetno gugati na mehki, zeleni zibelki. Nazadnje so
zadremale.

Ko se je drugo jutro naša kapljica prebudila, je bila
čisto sama. Strah jo je obšel. Baš je hotela zaklicati tova=
rišice, kar je potegnil nenadno veter in kaplja je zdrknila
na zemljo. Kmalu se je zavedela in sklenila je žalostna, da
hoče potovati sama, dasi ni vedela ne kod ne kam. Prerila
se je skoz majhno razpoko v zemljo. Groza jo je navdala
v temni samoti. Kako pa se je razveselila, ko je trčila ob
drugo kapljico! Radostni sta se objeli in potovali sta skupno
dalje. Komaj sta si začeli pripovedovati svoje dogodke,
kar sta dospeli do drugih kapljic. Čimdalje več in več se
jih je nabiralo in pozabile so na strah.

Dolgo so že potovale in premagale marsikatero oviro.
Bilo jih je že lepo krdelo. Končno pa se jim je poželelo
po belem dnevu in prilezle so kot skromen vrelec na svetlo.
Oh, kako lep se jim je zdel svet! Hitele so dalje in dalje.
Tu pa tam se je pridružil drug virček in kmalu je nastal

8 *

116

potoček. Živahno so kramljale kapljice, lovile se in skakale
prešerno čez skale. Pritekli so še drugi potočki in kapljam
je rastel pogum. Ob jezu so malce zastale, a s tem večjo
naglico so udrle na mlinsko kolo ter ga veselo vrtele. Marsh
katera kapljica se je pozabila pravočasno ločiti od kolesa
in v velikem loku je zletela po zraku v naročje svojih
sestric. To vam je bilo smeha in šuma!

Hitele so dalje mimo temnih jelš in pisanih cvetic,
mimo posameznih hiš in celih vasi. Domišljale so si, da so
nepremagljive. Kako pa so se začudile, ko so se s potokom
izlile v reko! Minila jih je njih prešerno-st in pomikale so
se bolj umerjeno dalje mimo lepih trgov in bogatih mest.
Čolni in splavi so plavali tu in tam po njih hrbtih.

V reko se je izlivalo še več potokov na levem in desnem
bregu. Bolj pa ko je rasla reka, zmernejše in resnejše so
postajale kaplje. Končno se je izlivala reka sama v veletok.
Parniki so pluli po njem.

Utrujene od dolgega potovanja, so kaplje čimdalje bolj
pešale. Pomikale so se le še kakor v spanju počasi naprej.
Dolgo in dolgo so še potovale. Nekega dne pa so se izlile
v neizmerno morje.

Naša kapljica ni prav vedela, ali se ji sanja ali je res,
da je bila že nekdaj v družbi tako ogromne množine sestric.

L. Černej.

191. Uganka.

Mladinka — planinka,
ženka — dolinka,
starka — primorka.

Oton Zupančič.

192.  Hiapenje.

Kjerkoli se dotikata zrak in voda, se izpreminja voda
v hlape, ki imajo obliko zraka in so torej nevidni. Lahko
rečemo, da zrak pije vodo. To se godi vedno, tudi pozimi.
Vemo pa iz izkušnje, da se mlake na cesti poleti hitreje
posuše, prav tako perilo, zlasti ako je veter. Topli zrak je
namreč bolj žejen nego mrzli in pije Hitreje. Veter pa

117

pospešuje hlapen j e, ker odnaša tisti zrak, ki se je že dosita
napil, in prinaša novega, žejnega.

Perica razveša perilo in kmet trosi in obrača travo,
da se je zrak čim največ dotika in jo hitreje suši. Zdaj
tudi umemo, zakaj voda v široki posodi prej izhlapi nego
v ozki. Gospodinja, ki hoče, da se umita tla hitro posuše,
odpre duri in okna, da odnaša prepih s hlapi nasičeni zrak.

Posebno naglo izhlapeva voda, ako vre. Vedno' je je
manj v loncu. Kuharice pravijo, da se je povrela, mi pa
trdimo, da se je izpremenila v paro. Para pa ni nič drugega
nego vodeni hlapi, ki nastajajo pri vrenju.

V naravi torej voda izhlapeva, pri kuhanju pa se izparja.

193. Uganka.

Biserne brez kril čebele
snoči s tiha priletele,
noč na travi prenočile,
davi v solncu se poskrile.

Oton Župančič.

, 194, Megla, oblaki in dež.

I.

Ako voda vre, vidimo, da se iz lonca kadi. A to ni
dim, nego to so silno drobni mehurčki, v katere se je izpre*
menila para, ker se je ohladila. Ako držimo nad takim lom
cem mrzel pokrov, se najprej porosi, a kmalu je poln kapljic,
ki se večajo in večajo in potem padajo s pokrova. Vodeni
mehurčki so se združili v vodo.

Zdaj pa pojdimo v naravo! Megla, ki, jo opazujemo
v naravi, zlasti jeseni in po dežju, ni nič drugega nego
drobni vodeni mehurčki, kakršne smo videli nad loncem.
Ko posije solnce, se začno ti mehurčki dvigati, a v toploti
se izpremene zopet v hlape, megla izgine.

/

II.

V višavi se večkrat vodeni hlapi zopet izhiade in izpre*
mene v mehurčke, ki plavajo po zraku nad nami kot oblak.

118

Megla in oblak sta torej isto. Z ravnine opazujemo včasih
oblake, ki pokrivajo vrh kake gore. Pravimo, da ima gora
kapo. Planinca, ki je tisti čas na vrhu, pa obdaja megla.

Lepo je videti, kako se plazijo megle <?b gorovju, kako
se dvigajo in izgubljajo. Ljudje pravijo, da se megla napaja.
Jeseni pa leži včasih v dolini gosta megla liki morje. Griči
strle iznad nje kakor otoki. Še lepše je gledati z visoke
gore oblake pod seboj. Često se namreč koplje hribolazec
v najlepših solnčnih žarkih, globoko pod njim pa se kopičijo
oblaki in švigajo bliski.

III.

Ako se vodeni mehurčki v oblakih bolj in bolj ohlajajo,
se združujejo v kapljice, ki zaradi teže padajo proti zemlji.
Pravimo, da gre dež, a Srbi in Hrvati trdijo, da »kiša pada«.

Včasih deži visoko nad nami, pa dež ne pride do nas,
ker se med potom v toplejši zračni plasti kapljice zopet
izpremene v hlape. Tako se tudi narava poigrava kakor mali
otroci.

Ako je oblak visoko nad nami, se združuje spotoma
mnogo kapljic in postajajo prav debele. Ako pa je oblak
prav nizko, so kapljice silno drobne in goste. Pravimo, da
iz megle prši.

Dež je božji blagoslov. Poživlja rastline, ki bi brez njega
ne mogle rasti, čisti in hladi zrak in napaja vire, potoke
in reke.

195. Uganka.

Šaroperci,

vodonosci,

nebomerci,

zemljerosci.

Oton Župančičj.

196. Nezadovoljnež.

Živel je kmet, ki ni bil nikdar zadovoljen z vremenom.
Zdaj mu je bilo pretoplo, zdaj prehladno, zdaj mu je pret
dolgo sijalo solnce, zdaj mu je bilo preveč dežja. Venomer

119

je godrnjal in govoril: »Ako bi bil jaz vsemogočen, bi vladal
čisto drugače.«

Ko je bilo Bogu dovolj godrnjanja, mu je dal oblast,
da si sme sam določati vreme, toda le za svoje njive.

Kmet je bil silno vesel. Naročil je solnce, da je izoral
in posejal njivo, pa zopet pohleven dež. Tako je določal
vreme, kakor se mu je zdelo. In res, njegovo žito je bilo
najlepše daleč na okolo. Zraslo je mnogo više in pognalo
ped dolgo klasje.

Ko pa je prišel čas za žetev in se je klasje po drugih
njivah priklanjalo od teže k tlom, je stalo njegovo klasje
prazno pokonci.

Tedaj se je pritožil nezadovoljnež Bogu, kako to, da
je njegovo žito prazno, dasi je zraslo tako lepo.

Vsemogočni pa mu je rekel: »Prijatelj, zdi se mi, da
si pozabil na veter, ki je tudi potreben ob žitnem cvetju,
da se oplode posamezni klaski in da rode zrnje.«

Nezadovoljnež se je popraskal za ušesi in prepustil je
oblast zopet ljubemu Bogu.

Po Heblu.

197. Vprašanja o vetru.

Otrok: Ko sem bil sinoči v prvem mraku na vrtu, je
tako čudežno peto v listju jablan in hrušek in v vrhovih
divjih kostanjev ob cesti za vrtom. Kaj je pelo tako čudežno,
mamica?

Mati:  Veter je bil najbrž, otrok moj, ki je pel.

Otrok:  Veter? A kje se nauči veter takih pesmi? Saj
takih ne znaš peti niti ti, mamica. Kje se jih nauči veter?

Mati:  Po vsem svetu hodi, čez morje in čez gore, po
mestih in po vaseh, sliši sto in tisoče pesmi — kako se jih
ne bi naučil?

Otrok:  To je res, mamica. Lahko se jih nauči, ker
hodi križem sveta. — A oni večer, ko sem šel tudi poslušat,
kaj bi bilo v mraku na vrtu, je tako jokalo v drevju. Kdo
je jokal, mamica? Ali tudi veter?

Mati:  Mislim, da veter.

120

Otrok: A kaj je jokal tako žalostno? Saj ne jokaš
tako žalostno niti ti, mamica, kadar jokaš... Ali ne veš
tega, mamica, ker molčiš?

Mati:  Vem, otrok moj. Slišal je pač jokati mamico,
ki ji je umrl otrok, tako majčken, tako srčkan, kakor si ti,
dete moje. Pa se je naučil od nje, jokal je z njo. Zakaj
nihče na svetu ne joka tako bridko kakor mamica, če izgubi
takšnega srčka, kakršen si ti, mali moj otrok...

Ksaver Meško.

198. Pesemca o vetru.

Veter nam na okno trka,
po tečajih škriplje, štrka.

V sobi sem in tja se ziblje,
vse prebrska, strese, zgiblje:

žarke splaši, muhe zmede,
v pajčevino mehko sede,

s stene urno pod odeje
skoči kakor ptiček z veje

in nazadnje po vsej hiši
kolovrati, slepomiši.

Ven iz hiše čezme skoči
in od smeha skoro poči:

glej ga, skozi okno — smuk—
mi odnesel je klobuk!

Igo Gruden.

199. Solnce in veter.

Solnce in veter sta se izkušala, kateri bi bil močnejši.
Dogovorila sta se, naj zmaga ta, ki prisili popotnika, da
sleče plašč.

Veter je začel hudo pihati. Zdolec in krivec sta se
stepla ter napravila dež in točo, da bi popotnika prisilila,
naj sleče plašč. Popotnik je ves moker od mraza trepetal,
trdno držal za plašč in se še bolj zavijal vanj.

Veter je potihnil, vreme se je zvedrilo in solnce se
je prikazalo. Sijalo je prav prijazno in upiralo žarke po?
potniku v hrbet. Toplota je rasla, sapa pa je postajala bolj
in bolj gorka. Plašč mu je bil že pregorek. Vrgel ga je
z rame in razgrnil na tla ter legel v senco počivat.

Tedaj je veter pripoznal, da je premagan.

Anton Janežič.

121

200. Ob nevihti.

Otroci so se vračali iz šole. Bliskalo se je in grmelo
in padati so začele prve debele kaplje. Nekaj manjših
šolarjev je steklo pod velikanski hrast, ki je stal na samem,
da bi vedrili. Ko jih je videl deček iz višjega razreda, jim
je zaklical: »Bežimo rajši domov! V šoli smo se učili, da
v visoka drevesa rada udarja strela.«

Slušali so ga.

Kako so se ustrašili otroci drugi dan, ko so videli
orjaško drevo razklano od vrha do tal! Pametni dečko pa
je imel prijetno zavest, da je rešil tovariše gotove smrti.

201. Oblaka.

Dva oblaka, rodna brata,
sina sinjega morji!,
srečala sta se visoko
nad višinami gora.

»Kam si kanil, bratec beli?
»»Onkraj gore glej polje,
glej gorice vinorodne:
moje čakajo rose.

Ti?«« — »Glej doli tu pod nama
krasni svet in jasni cvet!

Tja ponesem v krilu črnem
bliska žar in toče led.«

Oton Župančič.

202. Uganke.

Brez rok, brez nog, pa vrata odpira.

Švigam tukaj, svetim tam,
pa gorje, če pridem k vam!

Nihče me ne vidi, a vsakdo me sliši; mojega tovariša
pa vsakdo lahko vidi, a nihče ga ne sliši.

V. Domoznanstvo

203. Naša vas.

Stoje na holmu hiše tri,
pod holmom potok čist šumi
in ribice tam plavajo,
po vodi se zigravajo.

Orehov, jablan, hrušek, sliv
ob kočah je do samih njiv;
precvitajo, diše pomlad,
v jesen rode okrogel sad.

A v senci drevja sadnega,
pod hrambo krova hladnega
v vročini skače kup otrok,
ki golih glav so, bosih nog.

Nad njimi ptičice pojo
in gnezda si skrivaj pleto;
pomladi tam se vesele,
drugam jeseni odlete.

Za kočo vsako je uljnjak,
šumi od zlate zore v mrak;
čebele pridno letajo,
medu ljudem obetajo.

Razgled je s holma lep tako,
da vabi srce in oko:
tam gore so, a tod polje
in travniki nam zelene.

m

Po gorah cerkve na okrog
moleče k nebu v sinji lok,
a vsaka ima zvon glasan,
ki poje, ko se bliža dan.

Minulo je že nekaj let,
kar šel sem s holma v beli svet,
a vtisnil se mi je v spomin
do črne jame globočin.

Fran Levstik.

204. Življenje v vasi.

Kako lepo in prijetno je življenje v vasi! Svež zrak nas
obdaja vsepovsod, svež zrak in prava prostost. Prosto stoje
vaške hišice, obdane od prijaznih vrtov in sadovnjakov. Po
vrtih cveto ob zelenjavi nežne cvetice, po njih se love pis
sani metuljčki, po sadnem drevju pa skačejo drobne ptičke
ter prepevajo in žgolevajo od ranega jutra do poznega
večera.

Ko se začno navsezgodaj kosati petelini, kateri bo naj*
glasneje zakikirikal, se že dviga dim iznad nizkih streh.
Gospodinje kuhajo zajtrk, gospodarji pa pokladajo živini.
Pastirji ženo mukajoča goveda na pašo.

Sredi vasi se beli cerkvica. Njeni zvonovi vabijo iz
visokih lin tudi ob delavnikih zlasti starejše, za delo ne*
zmožne ljudi k službi božji.

Blizu cerkve je šola, navadno največje poslopje v vasi.
Kako življenje, ko prihaja mladina k pouku ali ko odhaja
praznih želodčkov, a polnih glavic domov!

Prijetno je v vasi vedno, a najlepše je tedaj, ko zapojo
na skednju prvi cepci staro, a večno mlado pesem o kruhku
in začno odgovarjati tovariši od vseh strani: pika-poka,
pika-pok!

Ob nedeljah se zbirajo župljani v prazničnih oblekah.
Koliko si imajo pripovedovati po opravilu božjem! Prazniš
kov ne zna nihče tako praznovati kakor kmet. Kaj čuda, da
hite ob takih dneh tudi meščani tako radi na kmete!

124

205. Lipa.

Glej, nežna in krepka, ljubezniva in veličastna stoji
lipa, najkrasnejše naše drevo! Korenine jo vežejo na zemljo,
vrh pa posega željno kvišku, časih nad 30 metrov visoko.
Mogočno deblo se razcepi j a vsestransko na obilo vej, veje
na mladike, a mladike na nežno brstje. Vse pa hrepeni proti
vrhu v lepo, košato celoto. Ali kako krasna je lipa šele poleti,
ko diha z listja in s cvetja prijazno življenje! Tu gori žgole
in prepevajo drobne ptičice, tu gori šume pridne čebelice,
brenče pasasti čmrlji, krožijo pisani metulji in brez števila
drugih drobnih živalc. Vse roji in miglja, vse srka iz dišečih
čašic medeno roso. Pa tudi človeku tako blagodejno blaži
prsi, kadar duha prijetne dišave, ki lij o s te tako veličastne
palače, na kateri je vsako peresce srček zelen.

Lipa raste v gozdih, a še rajši blizu človeških prebiva*
lišč. Sredi slovenske vasi, tu je njen izvoljeni kraj. Po tri
rodove preživi. Koliko življenja in veselja se razvija v njeni
hladni senci! Lipa je bila od nekdaj in ostane naša ljub*
Ijenka.

Po Josipu Ogrincu.

206. Popotnik in lipa.

Popotnika sta potovala ob poldanski vročini. Bila sta že
jako trudna in zevala sta. Zagledala sta poleg ceste lipo, ki
je delala s košatimi vejami prijetno senco. Hitro sta legla
pod njo. Ko sta že nekaj časa uživala prijetno dobroto
hladne sence, sta se začela pogovarjati.

Prvi je rekel: »Zares, lepa je ta lipa, a preveč prostora
zavzema in dela škodo.«

Drugi je pritrjeval in dejal: »Jaz bi jo posekal.«

Ko je lipa slišala te besede, je rekla žalostna: »Nehva*
ležneža! Komaj sta se nekoliko ohladila' v moji senci, pa
mi niti več zemlje ne privoščita! Trdita, da škodujem
ljudem. Ali vama moja senca škoduje? Mari nista še nič
slišala o zdravilni vrednosti mojega cvetja?«

Popotnika sta molčala in osramočena odšla.

125

207. Vas, mesto in trg.

Vas in mesto sta se prepirala.

Mesto je govorilo: »Kaj boš ti, mala, neznatna vas! Le
poglej nekoliko okrog sebe! Primerjaj svoje nizke hiše
z mojimi visokimi palačami, mala okenca z velikimi izlož*
bami, vaščane z mestno gospodo /«

»Prav praviš!« ga je prekinila vas. »Res imaš več bo*
gasiva nego jaz, imaš pa tudi več uboščine. Le poglej na*
tančneje okrog sebe! Pač imaš mnogo navlake, a jaz imam
žitnice, polne žita, in hleve, polne živine. Ti hodiš k meni
po kruh, po mleko in meso ...«

»Ti pa k meni po obleko, učenost in pravico, po zdra*
vila ...« je odgovarjalo mesto.

Tedaj se je oglasil trg: »Nikar se ne prepirajta med
seboj, saj ne moreta živeti drug brez drugega!«

Vas in mesto sta malo pomislita in dejala sta hkrati:
»Prav pravi!«

Vzela sta trg v svojo sredo in praznovali so veseli
spravo.

208. Prvič v mestu.

Kako željno, nestrpno je pričakoval Tonček dneva, ko
pojde prvič v mesto. Tisto' noč pred določenim dnevom se
je zbudil neštetokrat in vpraševal očeta, ali že ne bo skoraj
jutro. Končno je napočilo.

Mati je oblekla Tončka v praznično obleko in mu po*
sadila na glavo nov klobuček. Zajtrkovati ni mogel.

Kako lepo je bilo, ko sta se peljala z očetom po široki
državni cesti! Veličastno je vzhajalo solnce na daljnem
vzhodu. Nikdar se dečku ni zdelo tako krasno.

Vozila sta se ob širnih, cvetočih travnikih in valovitih
žitnih njivah mimo tujih vasi. Naglo je dirjal konjič, a
Tončku se je zdela neskončno dolga pot. Nadlegoval je
venomer očeta z vprašanjem, ali že skoraj dospeta v mesto.
Naposled je spričo vročine in utrujenosti zadremal na vozu.

Ko se zbudi, že opazi veliko skupino hiš.

»Ali je to mesto?«

»»Počakaj še, kmalu bova tam!««

126

Pripeljala sta se v predmestje in kmalu nato na dolg
most čez široko reko. Jojmene, kako čuvstvo! Z domačim
bistrim potočkom sta si bila dobra znanca, a ta strašna
kalna voda! Trepetal je po vsem telesu v strahu, da se zdaj
in zdaj pogrezne most v valove. Pa se ni!

Kako je občudoval Tonček visoke, krasne hiše! Tesno
pa mu je bilo pri srcu, ko je videl, kako se drži druga druge
v nepretrgani vrsti. Najbolj mu je ugajala palača z izboče?
nimi okni. In kaj šele izložbe! Takega bogastva ni še nikdar
videl! Povsod hoče postati in vse ogledati. Le s silo ga
spravlja oče naprej. Pa koliko ljudstva! Še na letnem semnju
v vasi ga ni nikoli toliko!

V neki izložbi opazi lepo gospodično, ki se prav nič
ne gane niti ne trene z očmi. Oče mu pojasni, da ni živa
in da ima lice iz voska. Ko vidi Tonček pri steklenih durih
sosednje trgovine zopet slično žensko, pokaže nanjo s

prstom in vzklikne: »Glejte, oče-« Reči je hotel: »Že

zopet taka iz voska!« Toda v istem trenutku je zmigala z
glavo in osramočen je zbežal sinček za očetom.

Ko je pri nekem oknu zopet postal, je prišel mimo
deček z novimi črevlji v desnici. »Zijalo zijalasto!« je rekel
pa zbil Tončku z levico klobuk z glave. Pomislite, nov klo*
buk! Popadla ga je sveta jeza in zaletel bi se bil v nesrarm
neža. A ko je pobral klobuček, ni bilo črevljarskega junaka
nikjer več.

Tonček je bil sit mesta, zlasti ker se mu je zdelo, da
se mora zadušiti v slabem mestnem vzduhu. Vesel je bil,
ko je oče izvršil svoje opravke. Daši je bil še tešč, mu ni
šlo niti meso v gostilnici prav nič v slast. Srečen je bil, ko
sta se peljala z očetom zopet proti domu; a ko so ga izpran
sevali doma, kako je kaj bilo, je rekel odločno: »V mesto
ne pojdem več!«

209. Zdravo in bolno mesto.

I.

V velikih mestih je vsega dovolj, bogastva in uboštva.

Skoro vsaka hiša ima velika pročelna okna, ki gledajo

na bogato ulico. Imajo pa hiše tudi majhne dušnike, ki
zijajo v smetljive kote.

127

Na vročem uličnem tlaku se blešče novi črevlji in se
parijo bose prosjaške noge. Svila šumi in žamet se sveti
poleg cap. In cape komaj zakrivajo izsušena telesa. Smeh
in jok hodita vštric v velikem mestu.

II.

Vsega je po dvoje v velikem mestu.

Tudi ulic je dvoje vrst:

Široke so svetle in polne vsega naj lepšega, ozke polne
vsega najslabšega, zavite v temo, kakor da se sramujejo
velike sestre. Iz njih se vale množice bledih in izmučenih
teles v osrčje velikega mesta.

Zjutraj prihajajo iz mraka, zvečer se vračajo vanj, ki
je njih dom. Solnčna svetloba ni še nikoli obsijala njih
bivališč. Okna njih stanovanj so temna in zamazana. Mrko
gledajo na ozke ulice. Na njih se le malokdaj prikaže člo*
veški obraz.

Zidovi v teh ulicah so vlažni in brez ometa. Za zidovi
pa žive ljudje, ki so enaki ljudem po' velikih ulicah. Znajo
misliti in čutiti kot oni, le smejati se ne znajo tako. V tesnih
prostorih se komaj gibljejo. Kakšno je njih življenje, kdo ve?

Josip Ribičič.

210. Občina.

Naše prebivališče je v vasi, v trgu ali v mestu, pa tudi
lahko na samem. Več naselbin je ena skupina ali edinica
prebivalcev, ki si drug drugemu pomagajo in imajo skupne
dolžnosti in pravice. Taka skupina prebivalcev se imenuje
občina.

V družini zapoveduje gospodar, v občini pa ž u p a n.
Vsi občani, ki imajo za to pravico, volijo občinski
odbor.  Občinski odborniki pa si izvolijo župana  in
nekaj občinskih svetovalcev.

Občinski odbor mora skrbeti za vse, kar je občanom
potrebno. Staviti in vzdrževati mora javna poslopja, kakor
cerkev, šolo, občinsko hišo, bolnico. Skrbeti mora za dobre

128

ceste, mostove, vodnjake, gasilne priprave. Izročena mu je
tudi skrb za občinske siromake, za mir in red v občini.

Ker je treba za oskrbovanje občine precej denarja, mo*
rajo občani plačevati občinske doklade.  Visokost te
davščine določujejo občinski odborniki za vsako leto v na*
prej. Doklade mora potrditi višje oblastv  o.

211. Gasilno društvo.

V vasi so ustanavljali gasilno društvo. Vsakdo je dal
za brizgalnico, kolikor je le utrpel. Samo bogati Dremač ni
hotel ničesar prispeti. A ne samo to, prigovarjal je tudi
drugim, naj ne podpirajo take »neumnosti«. Vkljub temu so
ustanovili gasilno društvo.

To je bilo veselje za vaščane, zlasti za mladino, ko so
v nedeljo popoldne po večernicah poizkušali brizgalnico!
Bila je prva vaja. Prišla sta izurjena gasilca iz bližnjega trga
učit novince.

»Take brizgalnice pa še v trgu nimajo!« se pobaha žu*
panov sinček, a tovariš mu pritrdi, rekoč: »Morda še v mestu
ne! Res, dobro nese — glej, celo na zvonikovo streho!«

Ko je držal gasilec cev vodoravno čez travnik, je hotel
Godčev Lipe, tisti nepridiprav, ki se nič ne uči pa je povsod
v napotje, preskočiti vodni curek. Curek pa ga podere na
tla, da pade, kakor je dolg in širok. To je bilo smeha med
gledalci!

Brizgalnica je prebila preizkušnjo vrlo dobro. Vsi so
bili zadovoljni, samo Dremač ne. Stal je na pragu ter godr*
njal: »Treba nam je bilo še te komedije! Tisto pa pravim,
da se na mojem posestvu ne bodo in ne bodo vadili!«

In vendar’je hotela nesreča drugače. Drugo nedeljo
popoldne je začel goreti — Dremačev kozelc. Njegovi lastni
otroci so kadili svaljčice, pa se je vnela krma.

Dremačevi so vpili, sosedi kričali in plat zvona je
zvonilo. Bila je velika nevarnost, da se vžge gospodarsko
poslopje in da pogori sploh vsa vas. Hitro pa so dospeli
gasilci z brizgalnico in v kratkem času pogasili požar.

»Zdaj pa le vidim, da je ta reč dobra,« je rekel Dremač
in daroval lepo vsoto za gasilno društvo.

129

212. Kam in kje.

»Kam drži na desno cesta, kam drži na levo pot? Mož,
povejte mi po skušnji, kje se laže ognem zmoti«

»Pot, ki vidiš jo na pravo, te prinese v mesta kras, ki
drži na levo steza, te pripelje v prosto vas. Če nameriš jo
na mesto, kras zidovja najdeš hiš, če se pa na vas obrneš,
tam nasprotno  vse dobiš.«

»Kam se torej naj obrnem, naj li v mesto se podam, ali
naj na vas jo mahnem, srečo boljšo kje imam?«

»Vidiš, to ti je vseeno, kakor se pač vedel boš. Lahko
v mestu, lahko v vasi si, če hočeš, srečen mož.«

M. Kračmanov-Valjavec.

213. Moj

Jezera in morje,
tek bistrih rek,
logi, ravan, polje,
vse je moj svet.

Toda ko truden sem
mamin fantič,
hitro domov hiti
misel — konjič.

konjič.

Jaz pa konjiča imam,
nosi me v svet,
kamor želi srce,
hodim ga zret.

Vrh gora cesta gre,
gre po ravni,
s solncem nebeškim pot
moja hiti.

Misli potujejo
v širni ves svet,
vse pa se vračajo
k mamici spet.

Andrej Rape.

I

214. Kako potujemo in občujemo.

V davnih časih so ljudje potovali samo peš. Ko so si
ukrotili konja in govedo, so jahali in se vozili. Sčasoma so
začeli delati tudi lepše ceste.

Prebivalci obrežnih krajev pa so začeli narejati p 1 a v e,
potem čolne in ladje,  ki so jim dajali obliko rib, nas
mesto plavuti pa vesla in krmilo, pozneje jadra.

Tako so potovali ljudje po kopnem in po vodi dolgo,
dolgo dobo.

9

130

Pred kakimi sto leti so začeli graditi železnice.
Vlak  nas silno hitro ponese v največje daljave. Po morjih
pa drevijo parniki.  Pozneje so izumili kolesa, po katerih
se lahko človek z lastno silo popelje iz kraja v kraj, zlasti v
ravnini. Toda človeški duh ni še miroval. Danes je že skoraj
vsak otrok videl voz, ki drči brez konja po cesti, to je
avtomobil.  Končno pa so izumili še letalne stroje
ali zrakoplove,  s katerimi leta človek kakor ptica po
zraku.

Ako je hotel v starih časih človek komu kaj sporočiti, pa
ni imel sam prilike, da bi šel k njemu, je poslal koga dru*
gega, sla.  Če je znal pisati, mu je izročil pisemce.
Pozneje so začeli v velikih krajih zbirati pisma za določene
kraje in jih skupno razpošiljati. Tako so se počasi razvile
pošte,  ki odpravljajo dandanes brzo pisma po vsem svetu.

A človeku je bilo še vse prepočasi. Izumil je b r z o j a v.
Po bakreni žici švigajo misli iz kraja v kraj. Ko je umrl
pred dolgim časom neki papež v Rimu, so zvedeli to pri
naš šele čez tri mesece, pri predniku sedanjega papeža pa
v treh urah. Sedaj je mogoče brzojavljati že celo brez
žice. Po telefonu  pa lahko govori človek s človekom
v največje daljave, kakor da sedita skupaj za mizo. Sedaj
je celo mogoče, da poslušamo s posebno napravo petje in
cele koncerte iz Pariza, Londona itd.

Občila so neizmerno važna, zato je strogo prepovedano
jih kakorkoli poškodovati, tem bolj, ker lahko tako pro*
vzročimo veliko škodo in nesrečo

215. Ločitev.

Jadra bela so razpeta.

Veter vpraša: »Naj začnem?«
»»Čakaj, veter, da slovo še
vzamem, preden grem!««

Vzel slovo sem, sedel v barko.
Veter pravi: »Zdaj?«

»»Ej — še brašno sem pozabil,
pridem brž nazaj!«

131

Stekel k svojcem sem nazaj spet.

Veter pravi: »Kam?«

»»Čakaj, veter, da klobuček
še si poravnam!««

Poravnal sem si klobuček,
veter zapihljal,
barka plava — oh, da še bi
kak izgovor znal!

Oton Župančič.

216. Vihar na morju.

Dečka sta ugledala čoln. Skočila sta vanj, ga odvezala in
odveslala na morje. Bila sta že jako daleč od obrežja, a se
še nista hotela vrniti. Na nebu nista zapazila črnega oblaka,
ki se je vedno večal.

Nenadoma je solnce zatemnelo. Dečka sta se prestrašila.
Obrnila sta čoln in veslala proti bregu. Strela je švignila po
črnem obzorju. Močna sapa je valila visoke valove. Mrzel
pot je oblil dečkoma čeli. Veslala sta, kar sta mogla. Raz*
burkano morje je premetavalo čoln kakor orehovo lupino.
Že sta izgubila veslo, a z drugim nista mogla dosti opraviti.
Curkoma se je ulila ploha. Dečka sta izgubila smer. Krče«
vito sta se držala čolnove stranice in klicala na pomoč. Va«
lovi so že pljuskali v čoln. Z njiju je curela voda. Premočena
sta bila do kože. Klicala sta na pomoč, a od nikoder ni 1  bilo
rešitve.

Na srečo se je pripeljal mimo parnik. Kapetan je zagle«
dal nesrečna dečka. Ukazal je parnik ustaviti. Mornarji so
z velikim trudom rešili prestrašena in izmučena dečka.

217. Uganka.

Z glavo puha,
s srcem kuha,
z nogami melje,
v Ljubljano nas pelje.

Oton Zupančič.

9 *

132

218, Gore in ravnine,

V naši domovini se razprostirajo ponekod širne ra v*
ni n e, kjer ne najde človeško oko niti najmanjšega griča,
kamorkoli se ozre. So pa tudi na zemlji planjave,  koder
človek lahko potuje po več tednov, ne da bi zagledal kak
hrib. Kako pusto bi bilo za nas v takih krajih! Pesem pravi:

Res je, gore  so kakor cvet naše zemlje. V najrazličnej«
ših oblikah se dvigajo v nebo in bude naše zanimanje. Ob
njih znožju  stoje lepe vasi. Na pobočju  so p osa«
mezni domovi, prijazni vinogradi in njive, večinoma pa širni,
temni gozdovi.

Kak razgled se odpre našim očem, ko pridemo na v r h!
Pod nami se razprostirajo doline s širnimi travniki in nji«
vami. Po dolini se vijejo potoki in reke, tamkaj se belijo
vasi, trgi in mesta. Po širokih cestah drče vozovi, a po že«
Teznem tiru puha in drdra vlak. Čim višja je gora, tem večji
je krog, ki ga obzremo, to je obzor.

Lep je božji svet,
gora mu je cvet.

219. Na goro.

Na goro, na goro,
na strme vrhe!
Tja kliče in miče
in vabi srce.

Na gori pod mano
oblaki vise,
nad mano višave
bleščijo vedre.

Na gori cvetice
najlepše cveto
in ptice preljube
najslaje pojo.

Na svobodni gori
ni zemskih nadlog;
nad mano, pod mano,
krog mene je Bog.

Tedaj le na goro,
na strme vrhe!
Tja kliče in miče
in vabi srce.

M. Viihar.

133

220. Okraj ali srez.

Več občin je združenih v o k r aj ali sre z. Kar je
župan v občini, to je v srezu s r e s k i poglavar,  ki ga
imenuje vlada. Pri sreskem poglavarstvu  je mnogo
posla, zato mora biti tudi več uradnikov. Tam dobivajo
župani navodila in ukaze. Tu se obravnava sploh vse, kar
se tiče javnega reda in miru po občinah, ter rešujejo posebno
pritožbe posameznih občanov v tem oziru. Tu pazijo na
obrtstvo in gledajo na to, da ljudje spoštujejo in izpolnjujejo
zakone.

Pri sreskem poglavarstvu je tudi sedež sreskega šolskega
nadzornika, ki prihaja v šole, da vidi in poroča višjim šob
skim oblastim, kako se mladina vede in uči.

Za gospodarsko stran, kakor za okrajne ceste, mostove,
bolnice, poljedelstvo in živinorejo, pa skrbita sreska
skupščina  in od nje izvoljeni sreski odbor.

Več okrajev je združenih v oblast.  Oblasti načeluje
veliki župan. V Sloveniji imamo dve oblasti, ljubljansko in
mariborsko.

221. Ljubljana, Zagreb in Beograd.

Največje mesto Slovencev je Ljubljana. Leži ob reki
Ljubljanici, ki se izliva v Savo pri Zalogu. Nad mestom se
dviga na prijaznem griču mogočni stari grad. Odtod je kr a?
sen razgled na mesto, čez širno Ljubljansko polje in daleč
tja do snežnih gora. Mesto ima mnogo lepih hiš, velikih
palač in cerkev, pa tudi staroslavnih poslopij in več sporne*
nikov. Ljubljana je središče naših višjih uradov in raznih
učilišč. Ljubljančani se hodijo šetat v bližnji »Tivoli« in na
Posavje. Slovenci se radi ponašamo s svojo »belo« Ljub #
ljano.

Zagreb, največje mesto Hrvatov, je mnogo večji od
Ljubljane. Lahko rečemo, da je pravo svetovno mesto z
jako živahnim življenjem. Večina mesta se razprostira po
ravnini ob Savi, manjši del pa po bližnjih gričih. Mesto se
ponaša z velikim številom krasnih palač in cerkev. Najlepši
spomenik je Jelačičev. V bližini mesta je prijazni Maksimir,

134

to je prostrano, lepo šetališče z velikim ribnjakom, z or jas
škimi hrasti in z zelenimi livadami.

Glavno mesto Srbov je staroslavni Beograd, ki je ob *
enem prestolnica naše države. V Beogradu biva N j. VelU
čanstvo naš kralj Aleksander I. Tukaj se tudi zbirajo po¬
slanci iz vse države v narodni skupščini. Mesto ima preš
krasno lego na gričastem svetu ob izlivu Save v Dunav.
Ako bi znalo govoriti, bi nam lahko pripovedovalo mnogo,
mnogo o preteklih časih. V svetovni vojni je bilo strašno
porušeno, a v kratkem času bo lepše in večje nego prej. Kar
je Ljubljani Tivoli in Zagrebu Maksimir, to je Beogradu
Topčider.

Tako vidimo, da spaja Sava kot prirodna vez tri najs
važnejša mesta naše kraljevine.

222. Celje.

»Stoji, stoji tam mesto belo,

Celje belo in veselo,«

poje naša narodna pesem. Že v davnih časih se je ob bistri
Savinji razprostirala rimska Celea. Še danes vidimo v mestu
ostanke ponosne rimske dobe. Mnogo jih je uničil požar, ki
je večkrat težko zadel mesto. Tudi Huni so ga baje obiskali,
nekolikokrat so ga posetili Turki. A ne samo posetili, tudi
oplenili so ga.

Prav posebno slavno pa je postalo Celje, ko so mu
zagospodovali celjski grofi. Doma so bili iz Savin jeka ali
Žovneka, lepega gradu v Savinjski dolini blizu Braslovč.
Krasen celjski grad so podedovali, toda samo polovico
in z njo pol mesta. Druga polovica je pripadla neki drugi
plemenitaški rodovini, ki jo je morala rada ali nerada pro*
dati močnejšim Žovneškim gospodom, kakor so- se še takrat
imenovali, saj drugače ne bi bilo miru!

Celjski grofi so postajali vedno slavnejši in mogoč*
nejši. Bili so sorodniki knezov in kraljev in po svojem
bogastvu res pravi vladarji, saj je njih oblast segala po
vsej slovenski zemlji in še na Hrvatskem so imeli svoje
grajščine.

135

V boju s Turki je grof Herman II. rešil ogrskega kralja
Žigo smrti, zato je ta vzel njegovo hčerko za ženo, Her*
mana pa je imenoval za svojega svetovalca. Dal mu je tudi
kos hrvatske zemlje ter mu podelil naslov »ban zagorski in
medjimurski«. Friderik, drugi sin Hermana, je imel za prvo
ženo Elizabeto Frankopansko iz slavnega rodu naših slo*
vanskih plemičev Frankopanov. Po njeni smrti se je oženil
z lepo Veroniko, hčerko gospoda Deseniškega, preprostega
hrvatskega grajščaka. To pa ponosnemu, mogočnemu očetu
ni bilo po volji. Dal je sina zapreti v stolp, ki se še danes
dviguje visoko nad razvalino. Imenujemo ga Friderikov
stolp. Veroniko je ošabnež postavil pred sodnike, češ, da
je začarala mladega grofa. Bila je seveda nedolžna in sod*
niki je niso mogli obsoditi. Izpustili so jo, vendar je morala
kmalu umreti. Govorili so, da jo je dal stari Herman skrb
vorna umoriti.

Zadnji celjski grof je bil Ulrik II., sin Friderika in Eli*
zabete. Umrl je v Beogradu, kjer ga je umoril neki ogrski
plemič.

Tako je minula slava mogočnih Celjanov. V celjski Mas
rijini cerkvi za oltarjem lahko še danes vidimo mrtvaške
glave grofov celjskih, zadnja je dvakrat preklana. Na strmem
griču nad lepim mestecem kraljuje še v razvalinah veličastni
»Celjski grad« in gleda na srebrno Savinjo ob svojem pod*
nožju, na zeleni mestni vrt in gleda na divno celjsko okolico,
ki je lep biser v kroni naše mlade svobodne domovine.
Staroslavni celjski grb — tri zlate zvezde na modrem polju
— pa se blesti v grbu naše ujedinjene Jugoslavije.

223. Pozdravi bratom na jugu.

Ob večerni uri
stal sem poleg Save,
drla z glasnim šumom
je z višav v nižave.

»Mladi fant, iz zdrave,
iz strani gorate
grem na južne kraje,
grem med tvoje brate.«

Tak s šumečim glasom
bistri val mi pravi.
Dam mu sporočilo:
»Srčno jih pozdravi!«

Simon Jenko.

136

224. Solnce.

Podnevi vidimo na nebesnem svodu solnce. Dozdeva se
nam, da je svetla plošča. V resnici pa je neizmerno velika
krogla, iz katere bi lahko naredili tisoče in tisoče zemelj.
Je pa tako daleč od nas, da niti pojmiti ne moremo daljave;
zato se nam vidi majhno.

Solnce razsvetljuje in ogreva zemljo. Brez njega bi ne
bilo na njej nobenega bitja.

Ako je nebo oblačno, ne vidimo solnca, a njegovi žarki
prodirajo bolj ali manj oblake, sicer bi bila popolna tema.

Kako veseli smo, ko se nam po dolgih oblačnih dneh
zopet nasmehlja ljuba nebeška luč!

225. Strani neba.

Ali ste že videli, ljubi otroci, odkod prihaja zjutraj
solnčece k nam? Poleti je že zgodaj pokonci, a vi tedaj še
sladko sanjate in ga ne morete videti; v pozni jeseni in v
mrzli zimi pa je tudi solnce zaspanček in vi ga lahko pre*
hitite ter ga ujamete baš o pravem času, ko se izza tistihle
gor kobaca na dan. Ljudje pravijo: solnce pravkar vzhaja,
tisto stran neba pa imenujejo vzhod.  Ker imate tako jako
radi zlato solnčece, ga kar večkrat na dan poiščete na nebu
pa vidite, kako se dviga više in više in da je opoldne čisto
drugje nego zjutraj. Stran neba, kjer stoji solnce ob 12, je
topli jug,  njemu nasproti pa sever.  Vaša senca, senca
dreves in hiš, cerkev in stolpov in sploh vseh stvari je
opoldne obrnjena naravnost proti severu.

Ko vam zvečer začne nagajati zaspanec, je tudi s ol n s
čece zaspano. Tiho se skrije tjale zadi, prav na nasprotni
strani, kjer je zjutraj vzhajalo. Solnce tedaj zahaja, tista
stran neba je zahod.

Te štiri strani neba so najvažnejše, zato pravimo:
vzhod, zahod, jug in sever so glavne strani neba/

226. Dnevni časi in dan.

Kadar priluka solnce na daljnem vzhodu, je jutro. Ko
stoji najviše na nebesnem oboku, je poldan, in kadar se
skrije na zahodu, je večer. Čas od jutra do opoldne imenu*

137

jemo dopoldan, od opoldne do večera pa popoldan. Od
večera do drugega jutra pa kraljuje temna noč. Ko mine
polovica noči, je polnoč.

Navadno mislimo z besedo dan samo čas, ko je solnce
na nebu. V resnici pa traja dan od polnoči do polnoči, to je
24 ure. Vsaka ura ima 60 minut, minuta pa 60 sekund ali tre«
nutkov. Prej smo šteli od polnoči do poldneva 12 ur, od
poldneva do polnoči pa zopet 12 ur, kakor so- še urejene
naše ure. Po novem pa štejemo ure kar' naprej. Namesto
»ob eni popoldne« pravimo kratko ob »trinajstih«; ob dveh
popoldne je ob štirinajstih itd.

Čas je reka, ki se izliva v morje večnosti in se nikdar
več ne vrne.

Minuta, ki minila,
ne bo se povrnila;
kar časa zamudiš,
na vek ga izgubiš.

227. Dan.

Tam za poljem, za gorami
vzdramil se je mladi dan,
belca — solnce je zajahal
k nam na rosno plan.

Ni povprašal, ni potrkal,
ko je v sobico temno
prišel k meni in podal mi
belo je roko.

Vstal sem in slonim ob oknu
in pošiljam lep pozdrav
solncu, jutru in zelenju
venčanih daljav.

Franjo Roš.

228. Ciciban posluša očetovo uro.

Očka, pa kaj je v tej zlati igrački?

Kaj to nabija na lahno ves čas?

— Ciciban, veš, to so drobni kovački,
božji kovački, da kujejo čas.

Kujejo dneve in tedne in leta,
s kladivci naglimi kujejo čas,
vsemu, karkoli pod solncem se kreta,
k rojstvu in k smrti zvonkljajo ves čas.

138

Tik-tak! na delo, v skrbi nas budijo,
pota nam merijo, spremljajo nas,
vsakemu svojo pojo melodijo,
srcem človeškim skrivnosten ukaz.  —

Očka, povej mi: ti božji kovački...
ali bi slišal njih pesem i jaz?

— Sinko, le skloni uho k tej igrački,
čul boš, kako se ti kuje tvoj čas.  —

Čudo prečudno! Res pojejo meni!

»Ciciban, Ciciban!« slišim ves čas,
drobno kot ptičke na veji zeleni:

»Ciciban, tebi zdaj kujemo čas!«

Oton Zupančič.

229. Navsezgodaj.

Navsezgodaj prišlo
solnčece je k meni,
reklo: »Pojdi z mano,
greva v gozd zeleni!«

»»Ljubo, zlato solnce,
kdo pa čaka name?««
»Čakajo te sladke
jagodičke same!...«

»»Kdo ponudi v senci
hladen mi prostorček?««
»Na zelenem mahu
gostoljubni korček!...«

»»Kdo se pogovarjal
bo z menoj veselo?««
»Aj, studenček smeje
se s teboj veselo!...«

»»Kdo zapoje z mano
pesemco? — Povej mi!««
»Kukavica, slavčki,
ki žive sred vej mi!...«

139

»»Pa če pride škratec
v suknjiči zeleni?

In če strah me najde,
kdo bo še pri meni?««

»Sam nebeški Bogec
te zaziblje v sanje,
da strahov ne vidiš,
da ne misliš nanje!...«

In sva šla po rožah
v gozd, ej navsezgodaj!...

Klanjajo se smreke:

»Dobro jutro!« — »»Bog  daj!««

Vida Jerajeva.

230. Zvečer.

Glejte, kako se poredno
solnček na nebu smehlja,
v rožaste svoje domove,
v biserne svetle gradove
nebesni očka vesla.

Razposajen mi je zjutraj
z zlatimi biči nagnal
zvezdice, lunico v spanje,
stvarstvu je vsemu vzel sanje,
zdaj pa noči se je zbal.

Črne se širijo roke,
dolge kot pol so sveta:
noč jih izteza molčeča,
stvarstvu spet sanje noseča,
solnček pa ajat vesla.

Andrej Rape.

231. Luna ali mesec.

Ko zajde zlato solnce, se o ščipu prikaže na vzhodu
prijazna luna. Podobna je tedaj veliki srebrni plošči. Kakor
solnce in vse neštevilne zvezde pa je tudi luna krogla. Zdi
se nam, da je tako velika kakor solnce, a je dosti manjša
nego zemlja in je naše najbližje nebesno telo. Kakor zemlja
in nekatere zvezde dobiva tudi luna svetlobo od solnca.
Zato lahko v bledo luno gledamo s prostim očesom, v ža*
reče solnce pa ne.

140

O ščipu sveti luna vso noč. Potem pa vzhaja vsak večer
pozneje in se skrčuje ob desnem robu. Teden dni po ščipu
se prikaže šele opolnoči. Takrat je vidimo samo levo polo*
vico. To je zadnji krajec.

Tudi zadnji krajec se čimdalje bolj manjša in izgine
čez sedem dni popolnoma. Takrat je obrnjena proti zemlji
nerazsvetljena polovica lune, zato je ne vidimo. 'Pravimo,
da je mlaj.

Naslednjega dne se prikaže na zahodu srpast krajec,
pa kmalu zopet izgine. Vsak večer je večji in sveti dalje
časa. Teden dni po mlaju vidimo ob solnčnem zahodu polo*
vico desne plošče sredi neba. Takrat je prvi krajec, ki sveti
do polnoči. Mesec raste in raste in čez sedem dni nam
pokaže zopet ščip svoj polni obraz.

232. Uganki.

Srebrna gospa

po sinjem morju vesla

in ob njej miglja
deca poredna vsa.

Kdor gospo in deco pozna,

naj kar ime izda!

Iz »Zvončka«.

En zlatnik, en Srebrnjak,
a drobiža polovnjak.

Oton Župančič.

233. Mir.

Zvezda nebroj
blešči pokoj,
lahno zlati
noč pod seboj.

Vse brez glasu,
polno miru . ..
In bolj žari

se plašč Bogu.

Josip Murn - Aleksandrov.

141

234. Škrati.

Ko lega dan k počitku,
prebujajo se škrati,
priplešejo po gozdu
večerne zarje svati.

Ob tihem gozdnem viru
si stražijo zaklade,
da kdo bleščečih zlatov
ponoči ne pokrade...

A ko se mlado jutro
poraja v zlati zori,
zbežijo zopet škrati,
poskrijejo se v gori.

Albin Čebular.

235. Povest o škratu.

Ko večer na zemljo črno
dahne sapico,

takrat v gozdu vstane škratec
z rdečo kapico.

Pa prešteva zlate svetle,
se na smeh drži,
lunici srebrni s smehom
pravi, govori:

»Ej, četudi po telesu
majhen škratec sem,
po rumenih vendar zlatih
jaz bogateč sem.

Eh, če kdo mi pride v goro,
da bi zlate vzel,
kar zavijem v noči vrat mu,
vržem ga v pekel!«

Pa zjezi se v koči poleg
stari stric Tomaž:

»Aj, počakaj, spaka mala,
ti me ne poznaš!«

Prej poškropil lesko mlado
s sveto je vodo,
pa odmakne tiho duri —
ha j d na škrata z njo!

Pa pretepel tam je škrata,
vzel mu kapico,
da preplašen je zajokal
z nočno sapico.

Cvetko Slavin.

236. Vile.

Veselo je bilo še takrat na zemlji, ko so po starih,
temnih gozdovih prebivale Vile, lepe, zlatolase deklice.
Sreča in mir sta vladala v kraju, kjer so stanovale. Vsem se
je dobro godilo, zakaj o nesrečah in težavah, ki zdaj mučijo

142

ljudi, niso vedeli ničesar. Najrajše so Vile prebivale po
votlih pečinah sredi temnih in mirnih gozdov. Kmetom so
bile prijazne. Srečen je bil vsak, ki je videl Vilo, še sreč*
nejši, s komer je izpregovorila. Tudi so jim Vile naznanjale,
kako vreme bo in kdaj naj opravijo kako delo na polju,
da bo več pridelka. Zato pa so imeli prebivalci daleč na
okrog vsega, česar so potrebovali. Ljudje so pa začeli
gozdove sekati, v tihe in mirne kraje so prihiteli pastirji
z ogromnimi čredami. Neprestani krik in grdo vpitje pa*
stirjev sta Vile prepodila. Z njimi pa je tudi izginila tiha
sreča, ki je bila poprej tu doma.

237. Okamenela ženska na Poljanah.

Bili so pred davnimi leti hudi časi za našega kmeto*
valca. Mogočna gospoda si je zidala po strminah gradove.
Ubožni kmet je moral služiti tej gospodi. Moral ji je zidati,
delati pota, lomiti kamenje, trebiti gozd in orati ter obde*
lovati polje. Gorje tistemu, kdor se je uprl! Vrgli so ga v
ječo, kjer je ob trpljenju in gladu prebil žalostne čase.

Na Poljanah na Gorenjskem je tudi živela taka grajska
gospoda, ki je bila brez srca. Gospod in gospa sta bila
neusmiljena. Imela sta edino hčer, ki je bila staršem docela
podobna v brezsrčnosti. Veselilo jo je, če je videla trpeti
kmeta.

Nekega jesenskega dne so bili na lovu. Kmetje so mo*
rali s psi priganjati zver. Lovci so stali v varnih zavetjih,
da se jim ni bilo treba bati zveri. Na lovu je bila tudi
grajščakova hči. Stala je na skali. Videla je, kako je zgrabila
blizu nje razdivjana zver že ranjenega osivelega moža go*
njača in ga podrla na tla. Lahko bi ga bila rešila smrti, toda
grozne starčeve muke so ji ugajale, da mu ni hotela poma*
gati. Tudi sluga, ki je stal z orožjem poleg mlade ženske,
mu ni smel na pomoč. Ubogi kmet je umrl v strašnih bole*
činah.

A prišla je kazen božja. Mahoma je *stala grajska hči
okamenela tam gori na skali. Nje očeta in mater je pre*
tresel ta strašni dogodek, da sta zapustila kraj in grad ter

143

odpotovala daleč v svet. V gradu ni hotel stanovati nihče
več, zato je zidovje razpadlo.

Vidijo se še dandanes same razvaline in poleg njih
kamen, o katerem govore, da je okamenela grajska hči.

Po Mateja Tonejcu.

238. Pripovedka o začetku Blejskega jezera.

Pred davnim časom se je razprostirala tam, kjer je zdaj
Blejsko jezero, lepa ravan. Sredi ravni je stal hribček, na
katerem je bila podoba Matere božje. Tu so se pasle mno-
gobrojne črede ovac. Pastirji so bili zlobni in so pustili, da
so lizale ovce sveto podobo. Bog jih je zato kaznoval in
pokril vso ravan z vodo, le hribec s podobo svete Gospe je
kipel iz nastalega jezera.

Da bi tamošnji prebivalci potolažili jezo božjo, so sezu
dali na otoku cerkvico Materi božji na čast.

239. O Indiji Koromandiji.

In vsaka stezica povede te v Rim,
pa če še tako je izgubljena,
tja v Indijo, tja v Koromandijo
pa roka ne kaže nobena.

Tam v Indiji, tam v Koromandiji
bonbončki visijo' raz veje
in izpod grmiča se vsakega
medena potičica smeje.

Morda pa orehovo rajši imaš?

Rozinovo? Hočeš peroti?

In Vile zvečer te uspavajo
in ptičice zjutraj pojo ti.

Tja v Indijo, tja v Koromandijo
pa dedek naš lani odšel je:

»Otroci, le pridno ubogajte!

Ko vrnem se — to bo veselje!«

144

In čakali smo ga in čakali,
a zdaj ga več nihče ne čaka;
gotovo tam cvička dolenjskega je,
gotovo je mnogo tobaka.

Oton Župančič.

240. Ribniško jezero na Pohorju.

Na vrhu Pohorja je jezerce, ki se imenuje Ribniško
jezero. Ljudje pripovedujejo, da prebiva v njem povodni
mož, jezernik, ki se večkrat vozi po njem. Takrat baje od=
loži svoj dragoceni pas. Presrečen, kdor bi mu ga mogel na
tihem izmakniti! Postal bi najmočnejši človek na svetu in
vse zemeljske nadloge bi mu ne mogle prizadeti ničesar.

Če kdaj dežuje in potoki močno narastejo, pravijo
ljudje: »Jezero hoče izkipeti; je že kdo jezernika razdražil.«
Ako potrebuje zemlja v suši dežja, pa govore, da je treba
le mačka vreči v jezero in takoj se dvigne iz njega gost
oblak, ki prinese dež.

241. Pravljica o Dravi.

To je bilo v tistih časih, ko naši pradedje niso še
poznali rži in pšenice. Tedaj je živel ob Dravi bogat ribič.
Vse svoje imetje si je pridobil s tem, da je redno nalovil
in prodal mnogo rib. Poln hvaležnosti je vprašal nekega dne
Dravo: »Mamica Dravica, s čim ti naj povrnem, ker si mi
pomagala do blaginje?« Drava je rekla: »Pojdi daleč po
svetu, tam v daljnem kraju najdeš ljudi, ki imajo bel in
ržen kruh. Kupi mi od vsakega po en hlebec in mi ga
prinesi!«

Ribič se je napravil na pot. Prišel je v daljne kraje in
kupil, kar mu je Drava velela. Ko se je vrnil, je vrgel hleb
pšeničnega in hleb rženega kruha v Dravo. Nato je začela
Drava naraščati in je poplavila ves levi in desni breg. Ko
pa je voda odtekla, je začela zemlja poganjati polno lepe
rži in rumene pšenice.

Tako so ljudje dobili seme in začeli so povsod sejati
rž in pšenico.

Koroška narodna.

145

242. Povodni mož.

Ob solnčnem zahodu je sedela na bregu reke petletna
ribičeva hčerka. Kar priplava pred njo velika zlata riba.
Dete stopi za ribo v mlačno vodo. Val jo vzdigne ter zanese
proti veliki skali sredi reke in deklica izgine ondi v deročih
valovih.

Čez leto dni sedi oče utopljene deklice na obrežju ter
misli na izgubljeno hčerko. Zdajci zagleda sredi reke čolnič
in v njem belo deklico, ki je bila prav taka kakor njegova
izgubljena hčerka. Čolnič zadene ob skalo, voda se raz*
makne, čolnič in dete pa se izgubita v globočino.

Drugi dan lovi ribič z mrežo ribe. Velika mreža se
začne močno gibati. V njej zapazi ribič zlato ribo. Že jo
drži v rokah. Kar se prikaže tik njega velikanski mož, ki ga
prosi: »Pusti mi, ribič, zlato ribo! Razsvetljuje mi temne
sobane pod vodo. Vrnem ti hčerko.«

Ribič izpusti ribo, velikan pa odgovori: »Pridi ob solnč*
nem zatonu k oni skali ter udari trikrat z veslom po' njej!«

Solnce ni še bilo za gorami, ko veslata mož in žena
proti tisti skali. Žena, ki je že komaj čakala, da ugleda drago
hčerko, iztrga možu veslo iz rok ter bije po skali, da udarci
glasno odmevajo od bližnjih hribov. Reka se razmakne, mož
in žena pa padeta s čolnom v globočino, ker nista ravnala
po ukazu povodnega moža,

Janez Majciger.

243. Divji mož na Mrzlici.

Na vrhu gore Mrzlice blizu Celja so bili nekdaj soenati
pašniki. Tamkaj so pasli navadno trije pastirji. Nekega dne
so za šalo metali kamenje v luknjo, ki je med skalovjem
v sedlu. Poizkušali so, kako bobni v globočino.

Nenadoma pa se dvigne iz jame divji .zelen mož in
zavpije: »Kdo je mojemu sinčku ubil skledico?«

Preplašeni pastirji zbeže. Zelenec pa pograbi ovna, ki
se je v bližini pasel, ter izgine z njim v globočino. Od tedaj
si niso upali pastirji več v bližino jame, ki jo sedaj obdaja
gozd.

Narodna pripovedka.

10

146

244. Divji mož.

Divji mož, kosmati mož
tri doline je ogradil:

»To bo vrt moj, nanj si rož
in sočivja bom nasadil.«

Pluga nima, ne brane,
kar z rokami prst rahlja si —
kar storile so roke,
to z nogami potepta si.

Divji mož, kosmati mož
hišico si je sezidal:

»Tukaj mirno živel boš.

Kdo ti ne bi zdaj zavidal?«

V izbico vesel je šel,
ali ko se v njej zravnal je,
v strop z glavo se je zadel,
in ves dvorec mu razpal je.

Šel na jezero je pit,
a na brado je pozabil.

Mož povodni, v kotlu skrit,
za kodeljo ga je zgrabil.

»Joj,« zajavka divji mož,
»za nezgodo gre nezgoda!«
A vodnar: »E, kaj se boš!
Ni nezgoda, le neroda!«

Oton Župančič.

245. Zlatorog.

Pripovedujejo, da so nekdaj na planinah ob Triglavu,
ki je najvišja gora v Sloveniji, prebivale bele žene. Bile so
dobrosrčne. Rade so se prikazovale v dolini in pomagale
ubožnim ljudem  v stiskah in nadlogah. Pastirje so učile
spoznavati zdravilne moči raznih zelišč. Po golih skalah je
rasla po njih volji slastna trava, da jo je mulila siromakova
koza. Niso pa imele rade hvale. Nihče ni smel v kraje, kjer
so prebivale; prepodile so ga s hudo nevihto.

Po sotnčnih rebrih so se pasle njih divje koze, ki so
bile bete kakor sneg. Te koze je vodil močan kozel. Ker je
imel zlate rogove, so ga imenovali Zlatoroga. Njegova kri
je imela čudno moč. Ako ga je zadela lovčeva krogla, je
zrasla iz vsake kaplje krvi, najsi je padla tudi na skalo ali
na sneg, čudovita triglavska roža, ki mu je takoj vrnila
zdravje, ako je použil le en list. Še večjo moč pa so imeli
njegovi zlati rogovi. Pravili so, da si, kdor dobi njegov rog,
lahko pridobi velikanske zaklade zlata in srebra, ki jih je
čuvala mnogoglava kača v gori Bogatinu.

Zelja po tem bogastvu je nagnila nekega lovca, da se je
odpravil ponoči v gore lovit Zlatoroga. Opoldne ga šele dobi

147

na strel. Njegova krogla ga zadene prav v srce. Hudo
ranjen se splazi kozel na ozko skalo, pod katero je bil strin
šen prepad. Lovec gre pogumno dalje po sledu krvavečega
Zlatoroga. Pot so mu kazale čudne rože, ki so zrasle iz
Zlatorogove krvi.

Zlatorog zaužije list čudotvorne rože in se z novo
močjo obrne proti sovražniku. Rogovi se mu svetijo kakor
solnce. Omamljen od tolike lepote, pogleda lovec podse v
brezno  — zvrti se mu v glavi. Zlatorog pa skoči proti njemu
in ga pahne v brezmejno globočino, kjer se ubije.

Bele žene so potem izginile iz tega kraja. Z njimi so
odšle tudi bele koze. Zlatorog je z rogovi razrit cvetoče
livade  — in sedaj so tamkaj skalnate puščave.

, Po Karlu Dežmanu.

\ -

246. Medvedi v Savinjski dolini.

Ob gorskem potoku v Št. Pavlu v Savinjski dolini so si
bili postavili drvarji brus. Gonila ga je voda. Tjakaj pride
medyedka z mladičem. Z zanimanjem opazujeta vrteče se
kolo. Kar ustreli eden izmed drvarjev iz bližnje bajte in
zadene medvediča. Starka preobrača mladiča, ga gladi in
liže, a ko vidi, da je mrtev, se silno raztogoti. Pograbi
nedolžno kolo ter ga popolnoma zdrobi.

Narodna pravljica.

247. Sv. Ciril in Metod.

Naši pradedi, stari Slovani, so verovali še v razne bo=
gove. Poizkušali so jih sicer sosednji narodi pokristjaniti,
pa se jim ni posrečilo, ker niso znali njih jezika, pa tudi
zato ne, ker Slovani tedaj niso poznali niti črk niti knjig.

Sveto vero pa sta prinesla Slovanom brata sv. Ciril in
Metod. Rodila sta se v začetku devetega stoletja v Solunu.
Znala sta razen drugih jezikov tudi slovanskega.

Ciril je izumil nove pismenke: glagolico. Prevedel je
bogoslužne knjige. Brzo se je potem jela širiti božja služba
v slovanskem jeziku. Po Cirilu se imenuje abeceda, ki jo

lb*

148

pišejo še dandanes Srbi, Bolgari, Rusi in tudi Romuni, čiri*
lica. To pisavo pa je menda izumil škof Klement.

Sv. Ciril in Metod sta torej prižgala Slovanom luč svete
vere pa jim tudi položila temelj omike. Zato ju slavimo kot
slovanska apostola. Sv. cerkev ju prišteva k svetnikom.

248. Uganka.

Pod goro
kralj z vojsko.

Prišel je čas —
misli na nas!

Oton Župančič.

249. Kralj Matjaž.

I.

Kralj Matjaž je vladal pred davnim, davnim časom na
Ogrskem.

Ko se je oženil z lepo kraljico Alenčico, je napovedal
vojno vsem vladarjem sveta. Vsak pa, ki se je z Matjažem
bojeval, je bil premagan.

Zaradi tolike sreče v bojih se kralj Matjaž tako pre=
vzame, da pozove samega Boga na boj.

Bog pošlje h kralju Matjažu angela. Božji poslanec ga
vpraša: »Ali se res hočeš vojskovati s samim Bogom?«

Kralj Matjaž odgovori: »Res se hočem.«

Zdaj se začne močno bliskati.

Hitro vpraša kralj Matjaž: »Kaj je to?«

Angel mu odgovori: »Božje sablje!«

Zdaj začne grmeti.

»A kaj je to?« vpraša zopet Matjaž.

»To je ropot božjih bobnov!« pravi angel.

Tega bobnanja pa se kralj Matjaž tako prestraši, da
zaprosi Boga milosti. Stvarnik ga res pomilosti, a zahteva,
naj gre tja, kamor ga pošlje. In zaukaže mu, naj gre med
dve gori, ki mahoma zagrneta Matjaža in vso njegovo
vojsko.

149

II.

Zgodilo se pa je, da pride mlad junak v to podzemelj*
sko jamo. Najde kralja in kraljico Alenko za kamenito
mizo, okrog Matjaža pa je spala njegova velika oborožena
vojska. Okolo mize se je že trikrat ovila gosta Matjaževa
brada. Na steni se blesti dragocen meč. Mladenič ga sname
in ga hoče potegniti iz nožnice. A glej! Komaj se malo
zasveti ostro rezilo, dvigne kralj Matjaž trudno glavo, zbudi
se kraljica Alenka in vsa vojska dviga glave pokonci. Ve*
selje žari vsem v očeh; saj vedo, da bodo rešeni tedaj, ko
neustrašen junak potegne Matjažev meč iz nožnice. Skoraj
se že vidi vse svetlo rezilo. Tisoče vojakov korenjakov
skoči na čile konjiče in po podzemskih prostorih se razlega
divji bojni krik. Tedaj pa se junak prestraši in zbeži.
Z votlim grmenjem se zapre gora za njim. Kralj Matjaž pa
in njegova mogočna vojska iznovega zaspita in spita do
današnjega dne.

A pride dan, ko oborožena pridrevita iz gore ter pobi*
jeta vse naše nasprotnike. Za nas Jugoslovene nastopi šele
tedaj prava zlata doba. Po narodni pripovedki.

250. Turki na Ptujski gori.

Stara romarska cerkev na Ptujski gori je na vzhodni,
južni in severni strani črna, le na zahodpi je bela. Pravijo,
da je bila vsa cerkev poprej tako lepa, da se je čarobno
bleščala celo na Turško. Turki so jo hoteli opleniti. Ko pa
so prišli pod breg, je legla na cerkev in okolico tako gosta
megla, da niso mogli najti pota na vrh in so morali oditi.
Cerkev je ostala od tistega časa zunaj črna in zato pravijo
namesto Ptujska gora tudi Črna gora.

251. Pogumni črevljarček.

Okolo mesta Maribora je stalo nekdaj za obrambo
močno obzidje kakor sploh okolo mest in gradov. Trije stolpi
tega obzidja stoje še zdaj, stoji pa tudi grad, ki je bil na
severovzhodnem voglu. Zidovje so podrli, ko se je začelo
mesto širiti.

150

Okrog obzidja je bil globok jarek. V ta jarek so lahko
izpustili vodo iz treh ribnikov, ki leže na severni strani
mesta med hribi. Ako je bila v jarku voda, ni mogel nihče
do obzidja.

Nekoč prihrume Turki tako nenadoma, da so Maribor*
čani jedva utegnili zapahniti velikanska mestna vrata. Jarka
pa niso mogli več napolniti.

Turki so bili takoj v jarku in so začeli podkopavati
obzidje. Bila je velika nevarnost, da vderejo v mesto.

V tej sili se ponudi mlad črevljarček, da hoče poizkusiti,
ali bi mogel priti skozi sovražne vrste in izpustiti vodo v
obmestni jarek.

Meščani veseli pozdravijo ta sklep, črevljarček pa se
obleče v turško obleko. V temni noči se mu res posreči, da
se preplazi mimo sovražnikov in pride do ribnikov. Tam
odpre zatvornico in voda prihrumi tako hitro, da se Turki
ne morejo rešiti več iz jarka. Mnogo jih potone, drugi pa
pobegnejo.

Tako je pogumni črevljarček rešil naš lepi Maribor.

Narodna pripovedka.

252. Turki na Muljavi.

Veliko hudega so prizadeli Jugoslovenom Turki, ki so
hodili v naše dežele morit in požigat. Vse jim je bilo dobro:
blago, živina in ljudje. Posebno radi so jemali s seboj
zdrave in močne dečke, ki so jih v posebnih šolah vzgoje*
vali v najhujše sovražnike krščanstva, v janičarje.

Na takem pohodu so pridrli nekega dne tudi na Mu*
Ijavo, vas na Dolenjskem, dobro uro hoda od Stične.

Vas Muljava ima prijazno cerkvico, posvečeno Materi
božji. Pri cerkvi je obzidano pokopališče, v njej pa oltar,
ki je tako imenitno in mojstrsko delo, da slovi daleč po
svetu.

V to cerkvico in na obzidano pokopališče pobegnejo
Muljavčani pred divjimi Turki. Žene in otroci se zatečejo
v cerkev, možje pa se zbero za vnanjim obzidjem, da bi se
branili do zadnjega diha.

V krdelih so pritiskali Turki na tabor. Ali kmetje niso
branili le sebe in domovine, ampak tudi žene in otroke in

151

vero; zato so se borili silno hrabro. Marsikateri Turek se
je zvrnil, a tudi marsikateri Slovenec je padel. Zmerom
ljuteje so pritiskali Turki. Slabo orožje vaščanov jih ni
moglo zadržavati.

Na severni strani tik obzidja je stala lipa. Na njenem
deblu je visela podoba Matere božje. Za podobo so se bili
v votlem deblu zaredili sršeni. Predrzen janičar spleza med
veje in strelja na borilce za obzidjem. Kmalu spleza še več
janičarjev na lipo. Kmetje se jamejo razmikati.

V tej sili jim pride na pomoč majhen, a hud pomočnik.
Turek je podobo Matere božje brcnil z drevesa ter tako
razdražil sršene v duplu. Naglo prišume sršeni in začno
pikati Turke pod drevesom. Janičarji se prično prestrašeni
otepati in umikati. Ko kmetje to opazijo, se zopet ohrabre.

Turki so odšli z zabuhlimi obrazi, kristjani pa so hvalili
Boga, da jim je poslal pomoč v največji stiski ter jih otel.

Po Josipu Jurčiču.

253. Meč Petra Zrinjskega.

Knez Peter Zrinjski je bil silen junak. Turki so se ga
bali, zakaj nekolikokrat jih je potolkel, a kristjani so blago*
slavij ali njegovo ime.

Že mladenič se je izkazal s svojim junaštvom. Ko je bil
nekoč tedanji avstrijski cesar Ferdinand III. blizu Bratislave
na lovu, ga je spremljal mladi Peter. Nenadoma se zažene
med prestrašene lovce divji veper. Peter potegne meč iz
nožnice, navali na merjasca ter ga preseka z enim samim
mahom. Vsi lovci so se čudili junaštvu mladega kneza.
Ogledovali so njegov meč, a niti eden ni mogel zamahniti
z njim. Bil je dober težki Petrov meč, a še boljša in jačja
je bila njegova junaška desnica.

Peter Zrinjski je bil pozneje odlikovan z različnimi
častmi. Postal je ban hrvatski in se je oženil z umno
Katarino iz slavne hrvatske rodovine Frankopanov.

Nezadovoljen z vladanjem Leopolda L, sina Ferdi*
nanda III., se je vzdignil z nekaterimi hrvatskimi in ogr*
skimi velikaši zoper vladarja. Upor se je ponesrečil
Neusmiljeni cesar pa je dal Petru Zrinjskemu in njegovemu

152

mlademu svaku Franju Frankopanu v Dunajskem Novem
mestu odsekati glavo.

Z njima sta izumrli dve slavni hrvatski rodovini, ki sta
sto in sto let branili hrvatsko in slovensko zemljo proti Tur*
kom in s katerima sta se ponašala narod in domovina.

Niti ostankov obeh junakov niso pustili trdosrčni
Habsburžani prenesti na Hrvatsko, tako da so skoraj 250
let prhneli v tujini. Šele po našem ujedinjenju smo jih leta
1918. prepeljali slovesno v osvobojeno domovino.

254, Junak.

Mnogo opravka so nam nekdaj dali hudi Turki. Posebno
v Bosni so kristjani mnogo trpeli od njih. Zato so nastale
razne vstaje.

Neki bosenski kristjan pripoveduje: »V eni takih vstaj
sem stal s tovarišem na straži ob cerkvici na hribu. Pod
večer je <bilo. Kar iznenada so se začele usipati krogle na
naju. Pretreslo me je, zakaj vse je žvižgalo okolo mene. Pa
rečem tovarišu: Umakniva se rajša za cerkev!«

Zažarelo mu je oko s temnim bliskom. Srepo in resno
me je pogledal in je dejal: »Jaz se ne umaknem! Lahko
stori? to ti, ali vem, da nisi tako strahopeten!«

Ostala sva pred cerkvijo.

»To je bil junak!« porečete.

Res, bil je junak Peter Mrkonjič, naš pokojni kralj.

Andrej Rape.

255. Mati.

Mati je prišla k svojemu sinu vojaku. Zvedela je bila,
da leži ranjen  v bolnici. Težka in dolga je bila pot v Beo;
grad, a materino srce je hrepenelo po njem. Zvečer že je
stopila v staro, sivo poslopje, kjer so ležali ranjeni junaki .
Vprašala je po sinu in povedli so jo k njegovi postelji.

Moj Bog, kako se je prestrašila uboga mati, ko je za;
gledala njegova izmučena, bleda lica! Kaka rožna zarja je
obsevala poprej vse njegovo obličje, a zdaj je bilo upadlo
in koščeno, kakor da je že smrt dihnila vanje. In te oči, te

153

sinove mile oči! Kako so sijale svetlo in jasno, a zdaj, kje
sta njih lesk in smehljaj!

Zajokala je uboga mati, a sin jo je tolažil: »Ne žaluj,
mati moja, veseli se z menoj! Drugim materam so ubiti
sinovi, a jaz že ozdravim.«

Mati si obriše solze, vzame iz torbice nogavice in jih
poda sinu: »Na, dete moje! Sama sem jih napletla zate.«

Žalostno se nasmehne sin. Mati privzdigne odejo, da
bi mu obula nogavice. A tedaj zagleda, da je sin  — brez
nog. Sovražnikov top mu jih je odtrgal in odnesel.

Ne glasu tožbe ni iz materinih ust, ker prevelika je
bolečina njenega srca. Zgrudi se na sina in tiha solza ji
posrebri njena lica.

Velika je bila žrtev, veliko trpljenje slovanske matere
za domovino, večja je bila njena bolečina nego sinova,

Cvetko Golar.

256. Zaupanje.

Po blatnih cestah se je pomikala srbska armada. Za«
puščala je ljubljeno domovino. Vsi so bili utrujeni, lačni
in bolni, ljudje in živali. Mraz je hudo pritiskal.

Pa so se na tej težki poti ustavili in počivali. Več čast«
nikov si je zakurilo ogenj. Posedli so okolo njega in se
greli. Temna noč je bila. Kar se pokaže v svitu ognja senca.
Med častnike stopi mož, zavit v plašč, in jih vpraša: »Ali
lahko prisedem k vam, tovariši v nesreči?« Častniki mu
odgovore: »Ni sicer dosti prostora, a toliko ga bo že še.«

Mož sede mednje. Med pogovorom pravi: »Hudo je
to, da zapuščamo domovino, toda verjemite mi, bolje bo,
bolje! Še se vrnemo zmagoviti in veseli v domovino tako
gotovo, kakor jo sedaj zapuščamo. Zaupajte, tovariši!«

Potem vstane in se poslovi. Častniki pa so spoznali v
možu svojega kralja Petra, ki jih tudi na najtežji poti ni
zapustil.

V srce jim je seglo to njegovo veliko zaupanje. Tudi
v njih srcih je zagorela vera, da tako trdno kraljevo za«
upanje ne more nikogar varati. Veselje in upanje se je

154

polastilo tudi njih src. Pogumno so gledali v veselejšo
bodočnost.

In ta bodočnost je prišla, ko je naša slavna vojska
s pomočjo zaveznikov premagala vse sovražnike in nam
dala skupno domovino Jugoslavijo.

Andrej Rape.

257 . Kralj Peter I. Veliki, Osvoboditelj in
Ujedinitelj.

Dne 12. julija 1921. 1. je dopolnil naš prvi jugoslovenski
kralj Peter 77. leto svojega življenja, dne 16. avgusta istega
leta pa je zatisnil za večno svoje trudne oči.

Njegovo ime bo živelo v našem troedinem narodu od
roda do roda. Babice bodo pripovedovale vnukom o ne?
smrtnem kralju, mladina se bo učila v šolah o njegovih
velikih činih in slavni pesniki jih bodo opevali.

Kralj Peter je dovršil delo svojega deda Črnega Jurija
ali Karadorda, ki je bil začel pred dobrimi sto leti osvo?
bojati srbski narod. Osvobodil pa je v veliki svetovni vojni
tudi nas Slovence in Hrvate. Narodna skupščina mu je
dala, ko je še ležal na mrtvaškem odru, po pravici ime:
Kralj Peter I., Osvoboditelj in Ujedinitelj,

Mi Slovenci pa, ki bi bili brez njegove pomoči izgub?
Ijeni, mu zapišimo v hvaležnih srcih še eno ime: Rešitelj!

258. Naš kralj.

Kar je družini oče in občini župan, to je naši domovini
naš kralj. Pravi oče nam je, ki ljubi Slovence, Srbe in
Hrvate. Ti so združeni v troedini kraljevini Jugoslaviji v
en narod.

Mnogo dela in skrbi ima kralj za nas. On ljubi nas,
pa tudi mi ga ljubimo in spoštujemo kot lastnega dobrega
očeta.

Prvi naš kralj je bil Peter I. Osvoboditelj iz slavnega
in junaškega rodu Karadordevičev. Sedaj nam vlada njegov
sin kralj Aleksander I.

155

259. Iz pisma regenta Aleksandra.

Mojemu narodu, Srbom, Hrvatom in Slovencem!

V imenu svojega vzvišenega očeta in v svojem imenu
pošiljam kraljevski pozdrav vsemu svojemu narodu, vsem
Srbom, Hrvatom in Slovencem!

Bodi nam vsem srečno novo leto, v katerem se v imenu
božjem razvije in za veke ponosno zaplapola naša troboja
niča! Zaplapolala bo po vseh naših deželah, po vseh naših
gorah, po vseh naših rekah in otokih, vsepovsod do našega
sinjega morja.

Napolnimo svoja srca s krepko vero v zdravo, močno
in budno življenje naše kraljevine! Bog in duh naših pred *
nikov in naših velikih mrtvecev naj nas hrabrita in krepita
v vztrajnem in složnem delu za blaginjo in srečo mojega
naroda!

Pisano v našem kraljevem dvorcu v Beogradu, dne 6.
januarja 1919.

Aleksander.

260. Kralj Aleksander I. v Sloveniji.

Drugo leto po ujedinjenju Srbov, Hrvatov in Sloven*
cev nas je prvikrat obiskal mladi kralj Aleksander I., ki je
bil takrat naš prestolonaslednik in vladar.

Ko smo Slovenci zaznali, da pride v naše kraje, nas je
navdala neizmerna radost. Ko je res stopil med nas, smo
ga pozdravljali s takim navdušenjem, kakršnega ni še do*
živel prej noben vladar na naših tleh.

Vsakdo je čutil, da je med nami junaški sin našega
junaškega jugoslovenskega naroda, naš prvi narodni vladar.

Marsikdo je bil tako ginjen, da je imel solze v očeh,
in marsikomu je obtičal od ginjenosti glas v grlu.

Ljudstvo raja, ljudstvo poje
in kraljiču vzklika:

»Bog te živi, s tabo hodi
sreča naj velika!«

Ko je stopil Aleksander med množice ljudstva, je ob*
ladal mahoma vsa srca brez izjeme. Kako tudi ne! Prišel

156

ni kot gospod k svojim podložnikom, kakor so prihajali
tujerodni vladarji, nego kot brat k bratom. Razgovarjal se
je z navadnim kmetom in z delavcem enako rad kakor z
gospodo. Pokazal je, da je prost sin prostega naroda.

V nekem mestu je vprašala stara perica svojo sosedo,
kateri izmed mimo idočih je Aleksander. Regent je to slu*
čajno slišal. Stopil je k starki, ji stisnil velo roko in rekel:
»Mamica, jaz sem!«

Iz vsega vedenja Aleksandrovega se je videlo, kako
neizmerno ljubi mladino. Neki materi je vzel dete iz naročja
ter ga srčno poljubil.

Ko je prišel med množice šolarjev, ki so prihiteli iz
bližnjih in daljnih krajev, se je zadovoljno nasmehnil ter
jim ljubeznivo odzdravijal, kakor da bi hotel reči: »Ti mla=
dina si naš up in naša nada. Mlad sem jaz, mladi ste vi,
delali bomo skupno za blagor domovine!«

Od tedaj prihaja naš kralj vsako leto v poletnem času na
oddih na naš prekrasni Bled, kjer ima svoj gradič Suvobor.
Z Bleda pa se vozi v razne kraje Slovenije. p. Cernej.

261. Naša kraljevska rodovina.

Naš kralj Aleksander se je poročil z romunsko kraljično
Marijo in tako ima naša lepa mlada domovina tudi mamico-
kraljico.

Kakšno veselje je zaigralo v vseh srcih Jugoslovenov,
ko se je kraljevi dvojici narodil sinček Petrček, naš pre*
stolonaslednik, up in nada naše države, in princ Tomislav.

O Bog Slovanov, čuvaj nam našega vladarja, ohrani
prvo kraljico naše zemlje, daj zdravja našemu kraljeviču,
da bo naša v trpljenju porojena svoboda prava in trajna!
Da bo naša domovina močna in slavna in jo bodo spoštovali
naši sosedje! Da bo majka rešila in objela še deco v Prh
morju in Korotanu, ki jo ljubi in hrepeni po njej!

262. V mejah Jugoslavije.

Zorko in njegova mama sta se ozirala za zahajajočim
solncem. Kar vpraša dvanajstletni Zorko: »Kje je konec
Jugoslavije?«

157

»Tam, kjer se več ne glasi naš mili jugoslovenski jezik,«
odgovori mati.

»Zakaj pa ni Bog ustvaril Jugoslavije po vsem svetu?«

»Zato, da se tudi mi naučimo spoštovati jezik tujih
narodov. Potem šele spoznamo, kako dragocen zaklad je
naša krasna materinščini?, ki smo jo s toliko težavami pribo*
rili, koliko je vredna naša svoboda in s kako vnemo smo jo
dolžni braniti,« razlaga mati.

Zorkove misli so hitele za solncem, ga došle in prehi*
tele, ko je vprašal: »Koliko časa sije solnce drugim naro*
dom?«

»Ves čas, kadar spimo. Zjutraj boš ti še spal, ko po*
zdravi solnce izza Črnega morja Balkansko gorovje in se
spne na jugoslovensko obzorje. Potem nas gleda do večera,«
pripoveduje mati navdušeno.

Dečku se je širilo srce od narodnega ponosa.

Ivo Trošt.

263. To je tvoja domovina!

Drejče je šel v nedeljo popoldne z materjo na polje
gledat, kakšna bo letina. Hodila sta med lepimi njivami, po
katerih je zibala pšenica težko rumeno klasje, po katerih
so zeleneli in rasli drugi pridelki —- kmetov up, kmetovo
bogastvo. Sama je Drejčkova mama oskrbovala veliko go*
spodarstvo, zakaj oče je padel kot junak v boju proti nem«
škemu nasilju na koroških tleh.

Došla sta v širni sadovnjak, kjer so razprostirale ja=
blane čvrste veje, polne žlahtnega sadja.

Veselo vzklikne Drejče: »Glej, mama, glej, kako bo*
gato nas je letos Bog obdaril! Vse kaže dobro, nadejamo
se lahko najlepše letine.«

Smehljaje in zadovoljno pogleda mati sinka edinca, ki
je vkljub dvanajstim letom govoril tako resno in razumno.

»Res je, Drejče,« mu odgovori, »Bogu bodi hvala za vse!
Ako ne bo posebne nesreče, se letos lahko nadejamo bogate
jeseni, samo ko bi...«

»Tiho, tiho, mama!« jo prekine deček, boječ se, da bi
se materi zopet ne ulile solze ob spominu na očeta.

158

Dospeta na vrh griča. Pred njima se razgrinja dolinica
z bogatimi njivami in z vrtovi, z lepo, prijazno domačo
vasico. Ob robu na desno' in levo se vzdigujejo gozdnati
hribi, odzadi pa ju pozdravljajo visoke planine, ki jih po*
ljublja solnce z večernimi žarki.

Mati in sin nekaj časa tiho gledata to lepo krajino.

»Mama, ali ni lepa naša zemlja?« se oglasi Drejče.
»Vsak dan jo vidim, a vendar, ko bi jo gledal še tako dolgo,
ko bi jo gledal sto let, ne bi se je nikoli nagledal.«

»Res, lepa je naša zemlja,« odgovori mati in položi
sinu roko na ramo, »in ponosen si lahko, da je to tvoja
domovina. Nikdar ne pozabi, da si njen in da so njena tla
oškropljena s krvjo tvojega očeta junaka!«

Sinko se vzravna, ponosno dvigne glavo in pogleda
materi v oči, rekoč:

»Ne, mama, ne! Tega tvoj sin ne pozabi nikdar!«

Vera Levstikova.

264. Domovina.

Kakor mater in očeta,
rojstno hišo, rojstni kraj
ljubim, domovina sveta,
tebe vekomaj!

Ti si moja draga mati,
jaz tvoj zvesti sin,
saj ves svet ne more dati
dvoje domovin.

Oče v dragi domovini
blagi je vladar,
tudi njemu zvesti sini
bomo mi vsekdar!

L. Cernej*

265 . Naši narodni prazniki.

Raznih cerkvenih praznikov se ljudje od nekdaj vesele,
zlasti mladina. Imamo pa tudi narodne ali državne praz*
nike, ki nam morajo biti istotako sveti. Oglejmo si jih
kratko po vrsti!

Vsi Slovani častimo spomin svetih bratov Cirila in Me*
toda, ki sta pred več nego tisoč leti prižgala našim pradedom
luč prave vere. Položila pa sta Slovanom tudi temelj omike,
ker sta jih prva učila čitati in pisati v domačem jeziku.
Hvaležni narod jih ne pozabi nikdar. Tudi v dobi našega

159

suženjstva jima je zažigal v proslavo kresove. Naj jima
naša srca tem bolj planite v osvobojeni domovini!

Vidov dan (dne 28. junija) nas spominja tiste grozne
bitke na Kosovem polju, v kateri so podlegli pred ved
nego 500 leti Srbi turški premoči ter izgubili svojo svobodo.
Posledica je bila, da so prihajali pozneje krvoločni Turki
tudi v naše kraje plenit, požigat in morit.

Spomin na Vidov dan je živel v srbskem narodu od roda
do roda. Dajal mu je tisto čudno moč, da je končno p op oh
noma rešil sebe, osvobodil pa tudi nas Slovence in Hrvate.

Prvi december je veliki praznik našega narodnega
ujedinjenja. Ta dan so se po svetovni vojni poklonili od=
poslanci »narodnega viječa«, ki je zborovalo v Zagrebu, v
Beogradu sedanjemu našemu kralju, takratnemu regentu
Aleksandru. Izjavili so, da hočemo biti za večne čase z
brati Srbi ena duša in eno telo. Regent Aleksander pa je
v odgovoru dejal: »V imenu Njegovega Veličanstva kralja
Petra I. proglašam ujedinjenje Srbije z deželami nezavisne
države Slovencev, Hrvatov in Srbov v edinstveno kralje*
vino Srbov, Hrvatov in Slovencev.«

Dne 17. decembra proslavljamo rojstni dan našega
mladega junaškega kralja Aleksandra I., rojenega pet sto
let po bitki na Kosovem polju.

Tako obhajamo v narodnih praznikih tisočletno zgo*
dovino našega jugoslovenskega naroda. Ti prazniki naj nas
navdajajo s hvaležnostjo in s samozavestjo, a naše brate na
Primorskem in Koroškem naj tolažijo, da pride tudi zanje
— rešitve dan!

266. Mlad junak,

Mlad junak po polju
s težkim srcem hodi,
zvestega konjiča
na povodcu vodi.

»Pasi spet se mirno,
travo jej zeleno!
Trud in boj in rane,
vse je izgubljeno!

Zlomljena je sablja,
bratje pokopani.

Kar jih je ostalo,
tujcem so prodani.«

Simon Jenko.

160

267. Begunček.

V času svetovne vojne je pribežala v našo vas z Gori*
škega mati s tremi otroki. Oče je bil v vojni. Najstarejši
otrok, črnooki Danilo, je vstopil z nami v šolo in bili smo
skupaj do tretjega razreda. Bil je jako živahen deček. Imeli
smo ga prav radi in mnogokrat smo delili z njim svoj kruh.

Po končani vojni je prišel tudi njegov oče. Čez dalje
časa so se odločili, da se vrnejo v domovino. Nekega dne
je povedal Danilo v šoli, da odidejo drugo jutro. Bilo nam
je vsem težko pri srcu. Gospod učitelj je po pouku izpre*
govoril takole:

»Danilo nas zapušča. Žal mi je zanj, ker je bil priden
učenec. Njegovi starši pa si žele v svojo lepo domovino in
prav ravnajo. Kjer je človek doma, tam je zanj najlepše.
Toda mi smo svobodni pod svojim jugoslovenskim
kraljem, a Danilova domovina ni vesela, ker ni svobodna.
Tuj kralj vlada zdaj tamkaj.

Danilo, ne pozabi nikdar, da si našel v naši vasi svoje
brate in sestre, ki so srečni, ker so na svoji osvobojeni
zemlji. Prepričan sem, da dočakaš srečni dan, ko bo tudi
tvoja s krvjo naših bratov prepojena ožja domovina, Goru
ška, združena z nami. Takrat pridi kot mladenič ali mož
zopet pogledat v to vas, ki ti je otroku dala zavetja! Mene
že morda ne bo več, a najdeš svoje tovariše in tovarn
šice iz mladih let. Veselili se bodo s teboj tvoje sreče.

Danilo! Preden odideš, podaj nam roko, da hočeš
ostati vrl Jugosloven, a mi ti obljubljamo, da ne pozabimo
tebe in tvojih vrlih bratov, čeprav nas ločijo začasne meje!«

Danilo je s solzami v očeh, a odločno podal najprej
gospodu učitelju roko, potem pa vsem po vrsti.

Ko smo se na cesti ločili, smo mu klicali: »Danilo, na
snidenje!«

* L. Černej.

268. Neodrešena domovina.

»Kje si, kje si, dom premili,
kjer smo včasih srečni bili?«

161

»»Ne vprašujte me nikari!

Tujec meni gospodari,
tujec tukaj se ponaša,
kjer je tekla zibel vaša!...««

L. Černej.

269. Iz mojega življenja.

I.

Mati mi je pravila, da sem imel kaj kmalu dolge lase in
da mi jih je na temenu zavezala v šop. Sedel sem šopast
na peči in sem cucal palec desne roke, dokler mi ga niso
obvezali z debelo cunjo.

Ko sem dosegel tretje leto, sem doživel najsrečnejši dan
svojega življenja. S sestro sva bila na vrhu pri Sveti Tro=
jici, ko se je prikazal lep plamen doli pri Svetem Lenartu.
»Pri nas gori!« je zavpila sestra. Jaz pa sem rekel: »Teta
Micka dela štruklje!« Sestra me je vlekla po klancu, da
sem se čudežno prevračal, ali trpel sem za misel in sem
rekel: »Teta Micka kuha štruklje!« Hiša je pogorela do tal.
Rešili smo samo staro stensko uro. Ko sem jo nekoč na*
skrivoma navijal, mi je padla na glavo in ni šla nikoli več.

II.

Prve svoje nauke sem poslušal v slavni enajsti šoli pod
mostom na Vrhniki. Tam smo lovili kapeljne, ki smo jih
nedolžne živalce za silo spekli ter pojedli z glavo in z repom.
So pa v enajsti šoli še druge učenosti. Z mosta, iz krčme,
odkoderkoli prilete često v Ljubljanico različne važne reči:
razbiti lonci, rjasti lijaki, ponve brez ročaja — sploh reči,
ki jih mlad učenjak ne sme in ne more prezreti.

Zavihali smo si hlače do kraja ter smo se napotili v
obljubljeno deželo. Tista obljubljena dežela pa je nekoč
narasla in je odnesla moje hlače, ko sem bil baš jaz v
njih. Zdelo se mi je, da jaham na vodi in da se nebo vrti
v sijajnem kolobarju. Iz teh sanj me je zdramil krčmarjev
hlapec, ki me je za lase in ušesa privlekel na breg.

11

162

III.

Preden so me gnali v šolo na Hrib, mi je oče napravil
lepo, novo črno obleko. Brat Jože me je vodil za roko. Tam
pod hribom pa je bil most in sredi tega mosta je bila velika
luža in v tisto lužo sem padel kar na obraz. In brat Jože
je rekel, da nikoli ne bom učenjak. In brat Jože je povedal
resnico.

Tako se je začelo moje šolanje. I van  Cankar.

270. General Maister.

Rudolf Maister, general naše slavne vojske, je odličen,
splošno znan in priljubljen jugoslovenski junak! Rasti je
vitke, ima črne, dolge brke in bistre oči, v srcu pa mu gori
žarka ljubezen do naroda in domovine. General Maister je
naš narodni junak! Vsi ga ljubimo in spoštujemo. Kjerkoli
se prikaže, zavlada med narodom veliko navdušenje.

Naš staroslavni Maribor je osvobodil nemške mogoč*
nosti in vsiljivosti. Danes je Maribor lepo jugoslovensko
mesto.

General Maister pa ni samo hraber in vešč vojak, on
je tudi velik in zvest prijatelj naše književnosti. Na svo*
jem domu ima dragoceno knjižnico, kjer hrani zbrane vse
slovenske knjige od najstarejše do najnovejše. General
Maister je tudi slovenski pesnik, ki je napisal lepo zbirko
pesmi. V njih opeva našo domovino in proslavlja naše
zaslužne može. Ko dorastete, se boste naslajali ob čitanju
pesmi našega generala pesnika.

Naravnost genljiva je bila ljubezen in vdanost, ki ju je
gojil general Maister do svoje matere. »Moja majka!« jo je
nazival z radostjo in s ponosom. — Žal, da mu je ta dobra
njegova majka že umrla.

Med imeni mož in veljakov, ki so si pridobili največ
zaslug za našo domovino Jugoslavijo, ostane z zlatimi
črkami zapisano ime tega vrlega sina slovenske zemlje.
Vsako njegovo misel, vsako njegovo pot in vsako njegovo
dejanje spremljajo iskrene besede:

»Domovina, vedno mislim nate
in na neosvobojene brate!«

163

271. Oton Župančič.

V vaši »Čitanki« je vse polno lepih in veselih pesemc,
ki jih kaj radi citate. Pod najlepšimi je zapisano ime —
Oton Župančič. Gotovo bi radi kaj slišali o pesniku, ki vam
jih je napisal.

Oton Župančič je največji slovenski pesnik, ki še živi
med nami. Doma je iz Bele Krajine, kjer je zagledal leta
1878. svetli dan in lepo slovensko zemljico. Šolal se je v
Ljubljani in na Dunaju. Odkar je dovršil vseučilišče na
Dunaju, posveča svojo veliko nadarjenost le prosveti. Sedaj
živi v Ljubljani.

Tebi, slovenska deca, je spesnil toliko presrčnih pesemc.
Tri prelepe knjižice ti je podaril. Vsak izmed vas pozna
»Pisanice«, polne pisanega cvetja in otroškega smeha, in
»Cicibana«, njegove zgode in nezgode. Katera drobna gla*
vica ni še ugibala njegovih veselih »Sto ugank, tristo zadrg,
tristo zank«?

Kar same vam skočijo Zupančičeve presrčne pesemce
v glavo in v srčece in znate jih povedati tako lepo in ljubko,
da vas vsakdo vesel posluša.

272. Simon Jenko.

Pesnik Sorškega polja! Tako imenujemo Simona Jenka,
ker je bil rojen na Podreči na Sorškem polju na Gorenj*
skem leta 1835. Osnovno šolo je obiskoval v Smledniku in
v Kranju, srednjo šolo pa v Novem mestu in v Ljubljani.
Tu je začel z nekaterimi drugimi dijaki, med katerimi sta
bila tudi Fran Erjavec in Josip Stritar, pisati dijaški list
»Vaje«, kjer je priobčil prve svoje pesmi.

Po dovršeni srednji šoli je odšel na visoko šolo na
Dunaj, kjer se je posvetil pravoslovju. Ker ni dobival od
nikoder nobene podpore, je poučeval otroke bogatih ljudi,
da se je mogel skromno preživljati. V pesmi »Trojno gorje«
je opisal svoj nad vse žalostni položaj:

Gorje, kdor nima doma,
kdor ni nikjer sam svoj gospod;
naj križem svet preroma,
saj vendar tujec je povsod!

u*

164

Ko se je vrnil v domovino, je služboval najprej v Kra*
nju, potem v Kamniku, naposled zopet v Kranju, kamor pa
je dospel bolan na smrt. Beda dunajskih dijaških let mu je
izpodkopala zdravje. Umiri je v 34. letu svoje dobe. Od
mnogih njegovih rodoljubnih pesmi pojemo navdušeno
ognjeviti in ponosni njegov »Naprej!«

VI. Jugoslovenske narodne himne,

273. Naprej!

Naprej, zastava Slave,
na boj, junaška kri!

Za blagor očetnjave
naj puška govori!

Z orožjem in z desnico
nesimo vragu grom,
zapisat v kri pravico,
ki terja jo naš dom.

Draga mati je prosila,
roke okrog vrata vila,
plakala je moja mila:

»Tu ostani, ljubi moj!«

Zbogom, mati, ljub’ca, zdrava!

Mati mi je očetnjava,
ljub’ca moja čast in slava,
hajd’mo, hajd’mo zanjo v boj!

Simon Jenko.

274. Ljepa naša domovino!

Ljepa naša domovino,
oj junačka zemljo mila,
stare slave djedovino,
da bi vazda časna bila!

Mila kano si nam slavna,
mila si nam ti jedina!

Mila, kuda si nam ravna,
mila, kuda si planina.

Lepa naša domovina!

Lepa naša domovina,
oj junaška zemlja mila,
stare slave dedovina,
da bi vedno častna bila!
Mila kakor si nam slavna,
mila si nam ti edina,
mila, koder si nam ravna,
mila, koder si planina.

166

Vedro nebo, vedro čelo,
blaga prša, blage noči,
toplo ljeto, toplo djelo,
bistre vode, bistre oči,
vele gore, veli ljudi,
rujna lica, rujna vina,
silni gromi, silni udi:
to je naša domovina!

Teci, Savo, Dravo, teci,
nit’ ti, Dunav, šilu gubi!

Kud li šumiš, sv’jetu reci,
da svoj narod Slovan ljubi:
dok mu njive sunce .grije,
dok mu hrašče bura vije,
dok mu mrtve grobak krije,
dok mu živo srce bije.

Vedro nebo, vedro čelo,
blage prsi, blage noči,
toplo leto, toplo delo,
bistre vode, bistre oči,
vele gore, veli ljudi,
rujna lica, rujna vina,
silni gromi, silni udi:
to je naša domovina!

Teci, Sava, Drava, teci,
Dunav, sile ti ne gubi!

Koder tečeš, svetu reci,
da Slovan svoj narod ljubi:
dokler njive solnce greje,
dokler hraste burja vije,
dokler mrtve grob mu krije,
dokler živo srce bije.

Blagoslov se naj razliva
v tvojih poljih in lesovih,

Bog ljubezni naj prebiva
v tvojih selih in domovih!

V božjem dihu, v božjem varstvu

tvoja ladja mirno plava,

mir s teboj po vsem vladarstvu!

Tvojim sinom

275. Bo>Ke npaBne.

Borne npaBfle, Th ihto criace
on riponacTH nocan nac,
uyj h oncan name raace
h oncan h&m  6yn,H cnac!
MohiiOM pyKOM boah,  6paim
6ynyhH0CTH name 6pon!
Bosne, cnacii, Bosne, xpaiiH
namer Kpan>a h Ham pon!

večna slava!

A. Mihanovid in Silvin Sardenko.

Bože pravde.

Bože pravde, Ti što spase
od propasti dosad nas,
čuj i odsad naše glase
i odsad nam budi spas!
Močnom rukom vodi, brani,
bodučnosti naše brod,

Bože, spasi, Bože, hrani
našeg kralja i naš rod!

167

CjiO/RH  Hamy dpahy Apa,ry
Ha CBaK AHHan, cjiaBaH pan!
Gjiora dnhe nopa3 Bpary,
a HajjaHH CBHMa rpafl.

I-IeK Ha naiiioj djiHCTa rpaHH
dpaTCKe cnore 3JiaTaH njiofl!
Boste, cnacH, Boste, xpaim
namer KpaJba h nam pon!

Herc Ha Hanie BeApo nejio
TBor He na^He raeBa rpoM!
BnarocjioBH Hame ceso,
nojte, H>HBy, rpaA h aom!
KaA HacTyne dopde flann,
k  node^H HaM boah xoa!
Borne, cnacH, Boste, xpaHH
Hamer Kpajta h nam poa!

03 Mpaanora CHiiy rpoda
Hame KpyHe hobh cjaj.
HacTajio je hobo Aoda,

HOBy cpehy, Boste, Aaj!
KpajbeBHHy Hamy dpaHH,

neTBeKOBHe dopde iijioa!
AjieRcaHApa, Boste, xpaHH,
mojih th ce caB Ham poA.

Složi našu braču dragu
na svak dičan, slavan rad!
Sloga bide poraz vragu,
a najjači svima grad.

Nek na našoj blista grani
bratske sloge zlatan plod!
Bože, spasi, Bože, hrani
našeg kralja i naš rod!

Nek na naše vedro čelo
tvog ne padne gneva grom!
Blagoslovi naše selo,
polje, njivu, grad i dom!
Kad nastupe borbe dani,
k pobedi nam vodi hod!
Bože, spasi, Bože, hrani
našeg kralja i naš rod!

Iz mračnoga sinu groba
naše krune novi sjaj.
Nastalo je novo doba,
novu srecu, Bože, daj!
Kraljevimi našu brani,
petvekovne borbe plod!
Aleksandra, Bože, hrani,
moli ti se sav naš rod.
Dordevič. Uglasbil Davorin Jenko.

Besedilo zložil Jovan


I

\




■



KAZALO IN PREGLED

I. V domačem krogu.

Stran

1. Mladi ljudje {E. Gangl) . 7

2.  Mati (Simon Jenko). 7

3. Mamici (Ksaver Meško).  8

4. Uspavanka  (Oton Župančič). 8

5. M a t e r i n a molitev  (Iz »Zvončka«). 9

6. Desetica (Ivan Cankar). 9

7. Lenka  (Oton Župančič).10

8. Očetovska ljubezen. 10

9. Prva  laž  (Josip Stritar).11

10. Očetova črešnja (Po »Angelčku«).11

11. Bodimo veselil  (Josip Freuensfeld).12

12. Papirnate barčice (Rabindranath Tagore - Gradnik) ....  13

13. Igra  (E. Gangl). .13

14. Boječnost (Iz »Zvončka«).13

15. Strah  (Anica Černejeva).14

16. Nasredin je delil ovne (Narodna šala iz Bosne).14

17. Joško (E. Gangl).15

18. Kanglica  (Oton Župančič).15

19. Andrejček (E. Gangl).16

20. Anka  (Anton Aškerc) ..16

21. Bojanov Matejka (Janko Kersnik).17

22. Dva vesta za to .   18

23. Prevzetni hlapec (Zapisal Fran Praprotnik).18

24. Zidar  (Fran Levstik) .19

25. Trije golobi (E. Gangl).19

26. Živali — naše učiteljice (Iz Kosijeve »Zabavne knjižnice«) . . 20

27. Uganki  (Josip Stritar).21

28. Zvonovi  (Oton Župančič).22

29. Nedelja (Po I. Bilcu).22

30. Srce — oltar  (Anton Medved).23

31. Opravljiva Jerica (Iz »Vrtca«).23

32. Dnevi  (Anton Funtek).24

33. Vseh vernih duš dan.24

34. N a n j i v i c i b o ž j i.25

170

Stran

35. Cvetice na oknu (Iz »Nazornega nauka«).25

36. Franckova taščica (Fr. Erjavec).25

37. Sv. Miklavžu je pisal (Iz hrvaščine).26

38. Miklavževska  (E. Gangl).27

39. Raj na zemlji  (Silvin Sardenko).28

40. Božičnica (Iz hrvaščine).28

41. Božič  (Iz »Zvončka«).30

42. Tepežnica  (A. M. Rostov).30

43. Ob novem letu  (Anica Černejeva).30

44. Sveti trije kralji  (Silvin Sardenko).31

45. Meseci — prijatelji (Po »Zvončku«).31

46. N a S v e č n i c o.  33

47. Pust  (France Bevk).33

48. Na poti v šolo  (Josip Stritar).34

49. Kako je Drejčka ščipalo (Iz »Zvončka«).34

50. Ivanček in Bojanček (L. Černej).34

51. Součenca .35

52. Oglar in gospod (De Amicis-Miklavčičeva).36

53. Dve pismi.37

54. Domače živali.38

55. Zvesti pes.39

56. Mačka.. - 39

57. Uganka  (Oton Župančič).  40

58. Mačice  (Hey-A. Funtek).40

59. Miš.40

60. Miši v skrbeh (Po Ezopu).41

61. Modra miška (A. M. Slomšek).41

62. Ujeta ptica.42

63. Če Bog da  42

64. Govedo (Po Fr. Erjavcu).43

65. Pijani vol.  44

66. Kravica prodana  (Jos. Stritar).45

67. Konj (Po Fr. Erjavcu).45

68. Ne muči živali! (Fr. Erjavec).46

69. S u r o v e ž (Jos. Stritar).47

70. Osel .  47

71. Trije bratje in osel.48

72. Ovca.48

73. Svinja (Fr. Erjavec).49

74. Koline  (Fr. Levstik). i ... .  50

75. Petelin in kokoš ..50

76. Jež in lisica (A. M. Slomšek).  51

77. Ježevo potovanje  (Borisov).51

78. Speči zajec (Zapisal Matija Majar).52

79. Raca (Po Fr. Erjavcu).52

80. Lastovica.53

81. Lastovkam  (Simon Gregorčič).54

171

Stran

82. Lastovica in Zveličar (Zapisal Anton Brezovnik) . . , . 55

83. Črešnja (Po Ivanu Macherju).55

84. Vrt.  55

85. Pikapolonica .  56

86. Krt.. , 57

87. Uganka  (Oton Župančič).58

88. Tulipan (Ana Mešičkova). ... ,  58

89. Vrabec.59

90. Vrabček in lastovka  (Vida Jerajeva).59

91. Prvi izlet (L. Černej).60

92. Razbojniški grad  (Vida Jerajeva).61

93. P a m e t n i c e (Iz »Zvončka«).61

II. Človek.

94. Mladini  (Anton Medved).62

95. Trmoglavec .62

96. Prišla je bela žena  (L. Černej).63

97. Človeška čutila.  63

98. Uganka.64

99. Podmladkar.64

100. Roka (Ferdo Kleinmayr). " . 65

101. Slepec in mleko.66

102. Uganka.66

103. Kdo je večji siromak (A. M. Slomšek).66

104. Sejalec  (Cvetko Golar).67

105. Kmetijstvo.67

106. Večer za našo vasjo  (Vida Jerajeva).68

107. Kmetiški dom (Dr. Ivan Tavčar).68

108. Kmetovalčeva sreča  (E. Gangl).69

109. Največji sovražnik.69

110. Pijanec  (Modest).70

111. Nezmernost  (Cika Jova- Gradnik).70

112. Dihanje.70

113. Nezgode in nesreče. I. Pod vozom. II. Pri kopanju. III. Na paši 71

114. Rokodelci.72

115. Naš sosed.. , 73

116. Starček in smrt (Prekmurska pravljica).73

117. Zvonikarjeva  (Blaž Potočnik).73

118. Reki.74

III. Letni časi v prirodi.

119. Pomlad  (Anica Černejeva).75

120. Vigred (Kompoljski).75

121. Čez noč,  čez  noč  (Oton Župančič).76

122. Deček in cvet  (Dragotin Kette).76

172

Stran

123. Svatba (Eliza Kukovčeva).77

124. Setev  (Cvetko Golar).77

125. Majnikova  (Anton Funtek).78

126. Rjavi hrošč.78

127. P ol o ni c a (Cvetko Golar).. . . 79

128. Lišček (Ivan Tomšič).79

129. Spomladi v gozdu  (Jos. Stritar).  80

130. Kukavica (Iz hrvatske čitanke).  81

131. Veverica  (Oton Župančič).81

132. Breza in hrast  (Oton Župančič).82

133. Mravlji (Po Dragotinu Ketteju).82

134. Polžek  (France Bevk).82

135. Zakaj šmarnica tako prijetno dehti (Eliza Kukovčeva) ... 83

136. Poletje (Anica Černejeva).83

137. Poljska pesem  (Cvetko Golar).84

138. Poletni večer.84

139. Belokranjska  (Narodna pesem).84

140. Od kdaj čebele pikajo (L. Černej).85

141. Zelena žaba.85

142. Žabe  (Oton Župančič).87

143. Postrv.88

144. Ščuka.88

145. Belouška (Anica Černejeva).89

146. Zlatice  (L. Černej).89

147. Kosec (E. Gangl).  90

148. Kosčeva pesem  (Jos. Stritar).91

149. Uganke (Oton Župančič).91

150. Vrabci in strašilo  (Oton Župančič).91

151. Ženjice  (Jos. Stritar).  92

152. M 1 a t i č i (Jos. Stritar).92

153. Pot do kruha  (L. Černej).92

154. Kapusov belin (Iz hrvatske čitanke).93

155. Metuljčka (L. Černej).93

156. Mak (Oton Župančič).94

157. Strupene jagode (A. M. Slomšek).94

158. Dobra tetka .95

159. Škorci  (Rudolf Maister).95

160. Pes in zajca.96

161. Uganka (Oton Župančič).96

162. Medved z medom  (Oton Župančič).97

163. Srna .97

164. Zakaj ne strelja gozdar Joško divjačine.98

165. Gorska pripovedka  (Utva). 99

166. Trgatev (L. Černej) ..99

167. Jesen  (Jos. Stritar).100

168. Pozimi (Po Jos. Ogrincu).  100

169. Zimska pesem  (Dr. Fr. Zbašnik).101

173

Stran

170.  Na poljane snežec pada (Davorinov).102

171. Nezadovoljna bukev (L. Černej).103

172. Pesem nagajivka  (Oton Župančič).103

173. Na pravi naslov (E. Gangl).103

174. Led.105

175. Na ledu  (Anton Funtek).105

176. Pojdimo se drsat! (L. Cernej).106

177. Drsalica na cesti.107

178. Od kdaj je hojka božično drevesce (Po »Zvončku«) . . . 107

179. Kako toži zajček pozimi (Iz hrvaščine A.).108

180. Zajec pozimi  (Jos. Stritar).109

181. Žitno polje pozimi (Eliza Kukovčeva).110

182. Uganka (Iz »Vrtca«).  110

183. Voda .. . 110

184. Solnce nas greje.111

185. Železo (L. Černej) .111

186. Sol.112

187. Petrolej .112

/ ‘

IV. Priroda in njene skrivnosti.

188. Ljubezen do zemlje  (Vida Jerajeva).114

189. Zrak (L. Černej).114

190. Kaplja (L. Černej).  115

191. Uganka (Oton Župančič).116

192. Hlapenje.116

193. Uganka (Oton Župančič).  117

194. Megla, oblaki in dež.117

195. Uganka (Oton Župančič).118

196. Nezadovoljnež (Po Heblu).118

197. Vprašanja o vetru (Ksaver Meško) . .   119

198. Pesemca o vetru  (Igo Gruden).120

199. Solnce in veter (Anton Janežič).120

200. Ob nevihti .121

201. Oblaka  (Oton Župančič).121

202. Uganke.121

V. Domoznanstvo.

203. Naša  vas  (Fr. Levstik).122

204. Življenje v vasi.123

205. Lipa (Po Jos. Ogrincu) ..124

206. Popotnik in lipa.124

207. Vas, mesto in trg.125

208. Prvič v mestu.125

209. Zdravo in bolno mesto.126

210. Občina.127

174

Stran

211. Gasilno društvo.128

212. Kam in kje (M. Kračmanov-Valjavec).129

213. Moj konjič  (Andrej Rape).129

214. Kako potujemo in občujemo ..129

215. Ločitev  (Oton Župančič).130

216. Vihar na morju.131

217. Uganka (Oton Župančič).131

218. Gore in ravnine.132

219. N a goro!  (M. Vilhar).132

220. Okraj ali srez .133

221. Ljubljana, Zagreb in Beograd.133

222. Celje . .134

223. Pozdravbratomnajugu .135

224. Solnce.136

225. Strani neba .  136

226. Dnevni časi in dan.136

227. Dan (Franjo Roš).137

228. Ciciban posluša očetovo  uro  (Oton Župančič) . . 137

229. Navsezgodaj  (Vida Jerajeva).138

230. Zvečer  (Andrej Rape).139

231. Luna ali mesec .139

232. Uganki (Iz »Zvončka«. Oton Župančič).140

233. Mir (Josip Murn-Aleksandrov).140

234. Škrati  (Albin Čebular).141

235. Povest o škratu  (Cvetko Slavin).141

236. Vile .141

237. Okamenela ženska na Poljanah (Po Matiju Tonejcu) . . . 142

238. Pripovedka o začetku Blejskega jezera.143

239. O Indiji Koromandiji  (Oton Župančič).143

240. Ribniško jezero na Pohorju.144

241. Pravljica o Drayi (Koroška narodna).144

242. Povodni mož (Janez Majciger).145

243. Divji mož na Mrzlici (Narodna pripovedka).145

244 .  Divji  mož  (Oton Župančič).  146

245. Zlatorog (Po* Karlu Dežmanu).146

246. Medvedi v Savinjski dolini (Narodna pravljica).147

247. Sv. Ciril in Metod.147

248. Uganka (Oton Župančič) ..148

249. Kralj Matjaž (Po narodni pripovedki).148

250. Turki na Ptujski gori ..149

251. Pogumni črevljarček (Narodna pripovedka).149

252. Turki na Muljavi (Po Jos. Jurčiču).150

253. Meč Petra Zrinjskega.151

254. Junak (Andrej Rape).152

255. Mati (Cvetko Golar).152

256. Zaupanje (Andrej Rape).153

257. Kralj Peter I. Veliki, Osvoboditelj in Ujedinitelj .... 154

175

Stran

258. Naž kralj..

259. Iz pisma regenta Aleksandra .   155

260. Kralj Aleksander I. v Sloveniji (L. Černej).155

261. Naša kraljevska rodovina .156

262. V mejah Jugoslavije (Ivo Trošt).156

263. To je tvoja domovina (Vera Levstikova).157

264. Domovina  (L. Černej) .158

265. Naši narodni prazniki .158

2 66 .  Mlad junak  (Simon Jenko).159

267. Begunček (L. Černej) .160

268. Neodrešena domovina  (L. Černej).160

269. Iz mojega življenja (Ivan Cankar).161

270. General Maister.162

271. Oton Župančič .163

272. Simon Jenko.163

VI. Jugoslovenske narodne himne.

273. Naprej!  (Simon Jenko).165

274. Ljepa naša domovino!  (A. Mihanovič in Silvin Sardenko) 165

275. Bože pravde  (Jovan Dordevič - Davorin Jenko) . . . 166