____   258    -----
Slovesno obhajilo stoletnice marburžkega gimnazija 2. avgusta 1858.
Marburžki gimnazij je ustanovil Adalbert grof Purg-stall leta 1757 poklonivši velikodušno v ta namen 45000 fl. srebra. Bil je reda jezuitskega, kteri je za vero in vede toliko koristnega doveršil. Odperli so 7. julija 1758 očetje Jezuiti pervokrat latinske šole v Marburgu in jih oskerbovali <io leta 1773.
3. novembra 1775 se je po mnogem prizadevanji gimnazij marburžki spet odperl s 6 razredi, in učba je bila spet izročena exjezuitom. Med narslavnišimi učitelji se odlikuje pater Joanez Ringauf, kteri je vse svoje premoženje marburžki občini oporočii s to pogodbo, da se imajo v mestni bolnišnici ubogi bolni študenti z vsem oskerbljevati.
Za pomočnike v učbi so exjezuiti dobili pozneje očete piariste, in leta 1790 je bil pervi učitelj iz posvetnega stana na gimnazij postavljen.
Sadaj šteje gimnazij pet učiteljev iz duhovnega in devet iz posvetnega stanu. Šolarjev je letos bilo v nižjem gimnazij 200 in v gornjem 82. Gimnazijska knižnica šteje 3512 zvezkov, gimnazijske zberke pa imajo 345 fizikalnih aparatov, 416 mnogoterih starih penezov, 680 verst živalskih, 1440 različnih kamnov itd. Obširni popis vsega tega se nahaja v letošnjem programu.
Naj se po tem uvodu podam k popisu stoletne slovesnosti.
Ze zadnji dnevi mesca julija bili so slovesni. Razun dveh so vsi osmošolci delali preskušnje godnosti ali mature pod predsedništvom c. k. profesorja graškega dr. J. Weisa, in s tako slavnim uspehom, da jih je sedem dobilo raz-rednico „izverstnosti." 30. julija je bil concertni examen iz gerškega jezika, in 7 osmošolcov se je potegovalo za drago sreberno svetinjo, ktero je ustanovil dosluženi arkivar, dr. J. Wartinger; 86 let stari mož je sam bil pričijoč pri pre-skušnji. Dobil je svetinjo nadepolni slovenski mladeneč Janez Pajk iz dolnje Pulskave.
Vr nedeljo 1. avgusta so se začele priprave za slovesno svečanost. Gimnazijska cerkev sv. Alojzija je bila ozaljšana s cvetlicami, zelenimi venci itd. Pred vratami cerkvenimi so bile nastavljene zelene breze, in s strehe je vihrala cesarska zastava. Tudi vse okna gimnazijskega poslopja so bile z venci prepletene in iz vsakega okna je visela černo-žolta ali zelenobela zastava.
Ob osmih zvečer se je zunaj mesta začela obhajati lepa veselica v nekdanjem Pikardovem vertu. Muzika, mož-narji, transparenti, visokoleteče rakete itd. so oznanovale slovesnost prihodnjega dneva. Okoli velikih miz pa je bilo viditi dosti gostov — večidel nekdanjih šolarjev marburžkega gimnazija, kteri so iz daljnih krajev prišli k lepi tej slovesnosti. Notri do polnoči je donela pesem „Gaudeamus igitur."
Drugi dan, 2. avgusta je bila slovesnost v cerkvi. Gospod profesor Terstenjak je stopil na prižnico in s krepkim glasom je govoril o slovesnem pomenu praznika, o pravem napredku šole, o skladnem sodelovanji šole in doma pri izreji mladosti, in je slednjič klical k zahvali Boga vse nekdanje in sedanje šolarje — za veliko milost, ktero jim je skazai v tem, da so doživeli današnji veseli praznik. Oči obilnih poslušavcov starih in mladih so plavale
v solzah veselja in hvaležnosti. Potem se je odpela sv. masa, ktero so služili mestni naddekan in farmešter, gospod J. Pichler, nekdanji slaven učenec marburžkega gimnazija; stregli so jim sami nekdanji šolarji. Stari gospodje, med njimi nekteri do 80 let stari, so v cerkvi dobili posebne častne sedeže; bil je ginljiv pogled viditi zamaknjene v globoko pobožnost mnogoskušene starčke.
Po sv. maši so študenti in gosti se podali v grad grof Bran d is a. Pred šolarji je igrala mestna banda šo-larski marš, kterega je zložil abiturient Rudolf Kvas, sin graškega profesorja slovenščine, gosp. K. Kvasa. Živi glasi so pospešili tudi stare noge, in serca vseh so poskakovale radosti in veselja. Šolarji so bili izversteni v mani-pule, banderaši so nesli zastavice, in zadej za dijaki so šli veterani marburžkega gimnazija, na persih so se jim lesketale zlate svetinje, ktere so dobili pred 50 leti za šolske darila. Pred veterani pa je stopal spoštovanja vredni mož dr. Wartinger, kteri je od leta 1800 — 1805 bil izversten učitelj marburžkega gimnazija, kteri je ustanovil biblioteko gimnazijsko, in še daruje vsako leto drage sre-berne svetinje učeucom, kteri napravijo narboljo preskušajo iz štajerske zgodovine in gerškega jezika.
Velika sobana v gradu grofa Brandisa je bila lepo okinčana, in snidilo se je obilo obilo gostov možkega in ženskega spola.
Sadaj stopi vodja gimnazija marburžkega, gosp. Adolf Lan g, pred zbrano množico in začne z izverstno besedo govoriti o pomembi današnjega praznika, o zgodovini gimnazija, o tem, kar je doveršil v preteklem stoletji, in kar ima storiti v prihodnjem. Ni bilo očesa, iz kterega bi ne bile tekle vroče solzice. Stari možaki, nježne gospe, goreči mladenči — vse od pervega do zadnjega je bilo serčno ginjeno. Po dokončanem govoru je zagromela verlemu vodju na čast glasna „SIava!"
Po govoru so šolarji zapeli nemško pesem 7?Das Gebet" L„Moliteva) iz opere 5?Das Nachtlager von Granada." Potem pa je stopil abiturient Janez Pajk na kancelj, in je govoril o koristnosti klasičnih jezikov. Po dokončanem z občo hvalo sprijetem govoru, ki ga je govornik sam zložil, se je zapela mila slovenska pesem „Z von ikarje v a", ki je v sercih poslusavcev izbudila nježne čuti milohotnosti tako, da po dokončani pesmi so — posebno gospe na glas kri-kale: „Oj, kako je ta pesem lepa."
Po „Zvonikarjevi" se je zapela nemška pesem: „Des Jagers Abschied vom Waldeu, Chor von Mendelssohn-Bar-tholdv, jako izverstno.
Sedaj pa je stopil abiturient Jožef Suc na kancelj in je govoril sledeči od prof. Davorina Terstenjaka zloženi slovenski epilog resno in možko. Tako se je glasil:
Vsred glasov raznih, kteri dnes donijo
V prečastnem zboru   — tudi naš se čuje, —
Presladek mehek, kakor strd nabrani
Iz rožic pisanih po pridnih bčel'cah. —
Ne samo jezik Lacia se čisla
In slavnih prebivavcev Hellade,
Ne samo bratov sosednih od nekdaj —
Mogočni krepki jezik Teutonov;  —
Tud' naš velja, in ljubljen je ko bratec.
v
Čeravno meriti se še nemore % bogatim bratom Gerkom in Latinom, Tak vendar smelno diže svoje krila, In dojt' si prizadeva svoje brate. Ni več otrok, kteri še nemore Povedat' tega, kar u srcu čuti, Izrazit' misel, ki rodi jih glava, — Že zna povedat', kakšna moč v narodu In kakšen  ogenj v njem še silno klije. —
Nadahnil je goreče rodoljube, Ti njega peljajo na lepo polje Olvmpie duševne, da poskusa j                s     Se tudi v vojski za preslavni lovor. —
In glejte že svetkuje svojo častno In slave polno zmago! —
-----   259    -----
Čeravno brata Gerka in Latina
In krepkega Germana ni dosegel
Še zdaj, — tak vendar ne smemo obupat. —
Kar pridni predniki so naznovali, To izdelavat' nam je dolžnost sveta, Skrbeti moramo, da ljudstvo naše Se bode izobrazilo sploh lepše 5 — In to je le mogoče u jeziku, Ki ga govori pri domači mizi, U kterem moli u svetiščih božjih, U kterem poje po goricah sladkih, In v kterem toži Bogu svoje toge.
Ta jezik naš cediti in učiti
Je dolžnost sveta nam po Bogu dana. —
Nazaj poglejte, kol'ko slavnih možev
Je naše učelišče, kterega mi
Obhajamo stoletnico veselo —
Koliko slavnih možev je rodilo,
Ki sadaj so Slovencom čast in dika,
In poslavljajo materščino drago.
Pokažem Vam prvaka tam na bečki
Visoki šoli. — S svojim bistrim duhom
Uči Evropo cenit' jezik lepi
In blagoglasni — jezik naš slovenski, —
Zeleni list goric je ljutomerskih
In učelišča marburžkega pitom'c.
Poglejte v duhu dalje tje k iztoku, U glavno mesto hrabrega naroda — U Zagreb beli — tam ležijo kosti Neumerljega nam pevca Vraza Stanka, Ki s svojo liro srebernoglasečo Oživlja še po smerti duh slovenski 5 — Iz učelišča našega se rodil, Tu pestovati Vile popevkinje Je nadepolni mladeneč začinal.
v
Se enega junaka Vam pokažem,
Že tudi kosti njegove trohnijo,
In serce blago več ne bije v persih,
Ki tako vroče je gorelo zmirom
Za jezik materinski — srečo rodaj —
Spisatelja domače zgodovine,
Antona Krempeljna Vi vsi poznate, —
Tud' njega šteje naše učelišče
Med slavne svoje častljive dijake.
In tako znal bi marsiktero glavo, Ki s svojim duhom kinči domovino, Vam danes predstavljat' pred Vaše lica; Al treba skleniti.
Le eno še v spomin Vam kličem, dragi Učenci mladi, domovine nada! — Tih slavnih mož ni učil iz stolice Nobeden učnik v maternem jeziku, — Trud lastni nje povišal na višino, Iz ktere svetijo, ko zvezde neba.
Vam je dodeljena že druga sreča, Vi vživate po milosti Cesarja Iz ust učnikov uk? in jezik dragi Spoznavate po učbi temeljiti, — Kam še tedaj  Vi znate enkrat priti! — Pa za to milost svetlega Cesarja Vi vedit' morate hvaležnost vročo In njegovem' prestolu zvestost sveto, Tak čast Franc Jožefu cesarju! — On ljubi tudi narod svoj slovenski, In zmir skerbi za njegovo omiko. — Pa tudi čast ravnatelju preljubem', Ki ljubi zmirom ljubavjo enako Učence vse bod' kakšne goder kervi.
Obča pohvala in živio-klici eo spremljali mladega govornika.
Po govorjenem epilogu je zagromela junaška pesem: yUstanimo, zarja puca", in je elektrizala vse poslu-savce tako, da so pov končani pesmi od vseh strani doneli glasni: „Bravott in 55Zivio.a
Za to pesmico se je zapela štajerska narodna: „Hoch vom Dachstein hera; potem pa je govoril dijak J. Zistler
nemški od gosp. vodja Adolfa Lan g a zloženi izverstni epilog, kteri je tudi natisnjen v programu.
Po tem ste se zapele nemške pesmi: „Auf der Berge griinem Saum" in pa „Der kleine Rekrut. — Občno pohvalo zasluži učitelj glavne šole Marburžke, gosp. Janez Miklošič, kteri ko učitelj petja je dijake tako dobro v petji izuril.
Po tem so se razdelile darila pridnim učencom do sedme šole. Učenci sedme in osme šole daril ne dobivajo. Sami slovenski mladenči so letos bili premijanti. Tudi perva darila za štajersko zgodovino sta dobila Slovenca: Svaršnik in Matevžič.
Cesarska pesem je sklenila lepo svečanost, o kteri se bode v Marburgu dolgo dolgo govorilo.
Da bi marburžko mesto še lepše skazalo svoje pošto-vanje, ktero ima do gimnazijskega učiteljstva, je napravilo slaven obed v Tapajnarovem salonu. Ne samo vsi učitelji, temuč tudi drugi slavni gosti so bili povabljeni iz vseh višjih stanov, mestna gospodska itd. Gostov vseh pa je bilo pri mizi čez 100. Veterani so bili sobrani in starašina učiteljstva gospod dr. Wartinger. Napila se je zdravica po predstojniku mestnem, gosp. Othmaru Reiserji, svetlemu Cesarju in Cesarici, vsej cesarski rodbini, ministru nauka, gosp. grofu L. Thun-u, gosp. krajnemu predsedniku, vitezu Ričelnu, in slavnemu učiteljstvu marburžkega gimnazija. Gosp. vodja se je zahvalil od strani učiteljstva, in napil na čast slavni mestni občini, ktera je že toliko storila za gimnazij in še zmiraj stori za uboge šolarje. Napijale so še se zdravice na čast prihodnjemu marburžkemu knezo-škofu, gosp. Antonu Martinu, na zdravje staremu dr. VVartingerju in njegovim učencom, na zdravje milostivim in dobrotljivim gospem marburžkim itd.
Prineslo se je sedaj lutomerško vince. Gradčki gospod prof. dr. Busvvald, več let profesor marburžkega gimnazija, prime kupico pa napije zdravico Slovencom, med kterimi je več let tako srečno živel. Nadušeni ^Živio" spremljajo njegov napitek. Potem je prijel kupico gospod profesor Terstenjak, in je govoril na primer sledeče besede: „Lutomer nima samo ognjenega vina, temoč tudi ognjene glave. To kupico ognjenega Lutomerščana na zdravje najučenejšemu Lutomerjanu, nekdanjemu učencu marburžkega gimnazija, kteri poslavlja z izverstnimi plodi svojega bistrega duha ime slovensko — gromoviti „živio" na zdravje pervemu slovenskemu jezikoslovcu, dr. Francu Miklošiču! „živio, živio, živio!" se je odglasovalo iz stoterih ust. Lu-tomerščan in Murskoverščan sta vesele gosti hitro ogrela in nekterim jezike odvezala, nekterim pa zavezala. Še le ob 7. zvečer so se gosti razšli.
Naj še povem, da se je za družtvo, kterega blagi namen je, podpirati uboge študente, že nabralo 1000 fl. sr. Naj nihče, kdor je v Marburgu študiral, ne pozabi položiti dar ljubeznega spomina na učelišče, v kterem je začel in prijel svoje pervo izobraženje.
Imeniten je tudi letošnji slovesni program gimnazija. Obsega 11 in pol pol. Veči spisi imajo napis: 1) Die Be-ziehungen der religiosen Weltanschauung zur Kunst von dr. Adalbert Vict. Svoboda. 2) Platonis de beatitudine humana doctrina, scripsit prof. Josefus Steger. Prav izversten spis, kteri pričuje, da je spisatelj temeljit in ostroumen poznatelj Platonove filozofije. 3} De eadem re Ari-stotelis doctrina, scripsit prof. Guilielmus Biehl; ravno tako izverstno pisan sostavek, kakor pervi, da se nemoremo zadosti načuditi lepoti latinske besede in pa točnosti, s ktero gosp. pisatelj razlaga svoj predmet. 4) O božanstvih ognja pri starih Slovanih; spisal gosp. prof. Da v. Terstenjak. O tem članku bodo slovanski basnoslovci in kritični možaki slovanskega starinstva gotovo z veliko pohvalo govorili. 5) Geschichte des k. k. Marburger Gvmnasiums vom Gym-nasialprofessor Georg Matjašič. V plastičnem slogu po-
-----   260   -----
pisuje gospod pisatelj zgodovino gimnazija, in je s tim spisom podaril lep prinesek kulturne zgodovine štajerske dežele. Gotovo bo ta spis močno unemal vse nekdanje učitelje marburžkega gimnazija. — Po tem sledi od profesorja Terstenjaka sostavljen pregled sto najslavniših učencov marburžkega gimnazija. V tem zapisniku najdemo slavne imena; na priliko »pisatelje nemške: Rojka, Gmajnerja, Gottvveisa, Schvvarzelna, Reinischa, Mally-a, Robi ca, Wasera i. t. d., — dalje slovenske, kakor: Šmigoca, Krempeljna, Dainka, Murka, Muršeca, Hašnika, Miklošiča, Cafa, Stanka Vraza, Da v. Terstenjaka, Ivana Macuna, dr. Raz lak a, dr. Vo-grina, dekana Stojana itd. Iz teh slavnih imen vidimo, da je marburžki gimnazij od nekdaj bil semenišče slovenskih izverstnih pisateljev in p o d-pirateljev slovenske narodnosti.
Razun tega so imena, kakor: škof Zim mer man, generalmajor Souvan, general Mainrad Geppert, ruski deržavni savetnik Bračko, dunajski mestni predstojnik vitez Seiler, zdravnik načelništva vitez Drever, dr. Wur-zian, izverstni slovenski govornik dekan Cvetko, učeni nekdanji profesor, sedaj kanonik dr. Riedl — na Štajerskem obče slavljena in visoko čislana.
Povedati še moram, da sta graški in celjski gimnazij poslala svoja poverenika, ktera sta prinesla srečovo-šivne addrese. Bili so tudi prišli celovški, celjski, graški, zagrebški in varaždinski dijaki k tej slovesnosti, in veselega lica smo zapazili tudi slovenske pisatelje: J. Drobnica, A. K. Cestnikovega, Geršako-vega in druge nadepolne slovenske mladenče.
Toliko v kratkem o tej slovesnosti pustivši tanše popisovanja in prevdarjanja drugim vestnišim peresom.
Antonjevič.