129 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... Najlepše zahvale gredo mentorici as. Katji Štemberger, mag. prava, in gospodu sodniku Janu Zobcu za vso pomoč, ki sta mi jo izkazala tako med nastankom prispevka kot po njegovi dovr- šitvi. V spomin spoštovanemu gospodu profesorju dr. Lovru Štur- mu, ki mu iskrene prijaznosti, neprecenljivih nasvetov in neo- mahljivega potrpljenja, ki mi jih je naklonil, nikoli nisem uspel povrniti, kot bi si želel, niti mu vsaj še enkrat povedati, koliko mi pomenijo. POVZETEK Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) je bil zamišljen kot korekcija izobraževalne poti, začrta- ne tekom štirih desetletij in pol avtoritarnega režima, ki je šolstvo dojemal kot orodje ideološke indoktrinacije in posledičnega za- gotavljanja kontinuitete. Tekom tranzicije je zakonodajalec pre- vetril dobršen del izobraževalnega sistema, predvsem pa samo organizacijo in financiranje, vendar ne brez določenih spodr- sljajev, kar se odraža v obsežni ustavnosodni praksi, zadevajoči zakonski akt. Zlasti odločbe Ustavnega sodišča obravnavajo pro- gram zasebnih šol in njihov z gledišča financiranja neenakopra- ven položaj. Ključne besede: Izobraževalni sistem, osnovna šola, javna šola, zasebna šola, osnovnošolski izobraževalni program, prepoved diskriminacije, načelo ločitve verskih skupnosti in države, načelo svobode vesti Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ustavnosodne presoje Matevž Jurič 130 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo Organisation and financing of education act through the prism of constitutional case law ABSTRACT Organization and Financing of Education Act was conceived with the intention of correcting the course of education pursued during the forty-six years of the authoritarian regime that perce- ived education an instrument of ideological indoctrination and consequent preservation of continuity of power. Succeeding the onset of the democratization process in the nineties, Slovenian legislators overhauled a sizable section of the educational system, especially with regard to organization and financing, yet, as is evi- dent from the substantial constitutional jurisprudence linked to the Act, not without certain errors. The Constitutional Court spe- cifically scrutinized the program of the private schools as well as their financially unequal position vis-à-vis their counterparts of public character. Keywords: Educational system, primary school, public school, private school, primary school programme, prohibition of discri- mination, the principle of separation of the church and the state, the principle of freedom of thought 1. Uvod Burno življenjsko pot Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) so od sprejema dne 6. februarja 1996 ter vstopa v veljavo 15. marca istega leta dalje zaznamova- li številni pomisleki, polemike in ustavnosodne presoje. Tekom svoje relativno dolge veljavnosti je do danes akt doživel dvanajst novel in množico drugih sprememb, kar nesporno indicira kom- pleksnost tako same zgradbe predpisa kot tudi materije, ki jo ta obravnava. ZOFVI je v času svojega sprejema pred petindvajsetimi leti predstavljal enega ključnih faktorjev procesa slovenske demo- kratizacije in eliminacije avtoritarnih elementov iz izobraževalnih struktur, dobro polpeto desetletje ideološko v celoti podrejenih enopartijskemu komunističnemu režimu. Zakonodajalec je v pre- težnem delu ta cilj dosegel, vendar, kot bo prikazano v nadaljeva- 131 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... nju, zlasti na področju osnovnošolskega izobraževanja ne v celo- ti, saj je bila ureditev slednjega večkrat podvržena presoji s strani Ustavnega sodišča (v nadaljevanju tudi Sodišča) 2. Opredelitev pojmov V svrho nadaljnje obravnave zakona in nanj nanašajoče se ustavnosodne presoje je v izhodišču neogibna opredelitev temelj- nih pojmov in ureditev, ki jih uvaja ZOFVI. Prispevek se bo, kot izhaja iz zgornjega uvoda, posebej osredotočil na ureditev osnov- nošolskega izobraževanja. 2.1. Osnovnošolsko izobraževanje V Republiki Sloveniji je osnovnošolsko izobraževanje obvezne narave, kar pomeni, da ga v okviru pozitivne ustavne obveznosti, ki jo narekuje drugi odstavek 57. člena Ustave, država preko izo- braževalnih ustanov zagotavlja vsakemu otroku po dopolnjenem šestem letu starosti do dovršitve vseh devetih razredov. Temeljni pravni vir na področju osnovnošolskega izobraževanja je Zakon o osnovni šoli (ZOsn), ki ga je Državni zbor sprejel le osem dni po potrditvi ZOFVI v okviru že omenjenega zakonodajnega pa- keta, urejajočega vzgojno-izobraževalno sfero. Tudi ta akt je tekom svojega četrtstoletnega obstoja prestal množico sprememb, zadnjo, deseto novelo ZOsn-L je parlament potrdil konec junija 2016. ZOsn opredeli dve obliki ustanov, ki lahko (poleg šolanja na domu) zagotavljata obvezno osnovnošolsko izobraževanje, in si- cer javne in zasebne osnovne šole, 1 pri čemer je izbira med njima pridržana otrokovim staršem, 2 ki so zavezani zagotoviti njegovo izpolnitev osnovnošolske obveznosti, 3 saj so v nasprotnem prime- ru subjekt prekrška. 4 V luči nadaljevanja prispevka je izredno pomemben 14. člen zakona, ki definira osnovnošolski program in ga razdeli na obve- znega ter razširjenega. Prvega sestavljajo obvezni in izbirni pred- 1 ZOsn, 1/I. člen 2 Pravico do svobodne izbire oblike šolanja je mogoče povezati s tretjim odstavkom 41. člena Ustave, ki opredeljuje svobodo vesti in pridržuje staršem prost izbor načina izobraževanja, v okviru katerega bo otrok pridobil zanje sprejemljivo versko ter moralno vzgojo. 3 ZOsn, 4. člen 4 V kazenskih določbah (102. člen) ZOsn predvideva globo v razponu od 500 do 1000 eurov za starše, ki otroka ne vpišejo v osnovno šolo oziroma katerih otrok iz neopravičljivih razlogov ne obiskuje obveznega pouka v okviru osnovnošolskega izobraževanja. 132 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo meti ter ure oddelčnih skupnosti, 5 drugega pa podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni in dopolnilni pouk, interesne dejavnosti ter pouk neobveznih izbirnih predmetov, pri čemer se vanj učenci vključujejo prostovoljno. 6 2.2. Javno veljavni izobraževalni program Javno veljavni izobraževalni program je skupek smernic in predpostavk, ki narekujejo delovanje izobraževalnih ustanov pri zagotavljanju izobraževanja ter omogočajo pridobitev javno ve- ljavne izobrazbe. Gre za eno izmed devetih vrst javno veljavnih programov, 7 ki se za izvajanje v javnih osnovnih šolah pripravi v skladu z izhodišči, ki jih določi za to pristojen strokovni svet 8 in sprejme na podlagi podzakonskega akta, izdanega s strani mini- stra za izobraževanje. 9 Izobraževalni program se deli na splošen in poseben del, pri čemer prvi določi ime programa in cilje, ki jih ta zasleduje, drugi pa načine za njihovo doseganje (predmetnik, učni načrti in organizacija izobraževanja). 10 2.3. Javne in zasebne osnovne šole Kot že navedeno, ZOsn v svojem prvem členu pri določitvi po- lja veljavnosti predpisa izrecno opredeli dve obliki osnovnih šol, ki lahko v Republiki Sloveniji izvajata obveznost osnovnošolskega izobraževanja – javne in zasebne. Javne osnovne šole so tiste izobraževalne ustanove, ki tvorijo del javne mreže osnovnih šol in katerih namen je zagotovitev obi- skovanja obveznega osnovnošolskega izobraževanja v instituciji, teritorialno najbližji otrokovemu prebivališču. Njihova poglavitna pomanjkljivost je rigidnost javnošolskega programa, saj ta zasle- duje strogo nazorsko uravnoteženost in nevtralnost, kar v praksi lahko posega v načelo pluralizma, ki pomeni enega od temeljev sodobne demokratične družbene ureditve. 11 5 ZOsn, 15. člen 6 ZOsn, 20. člen Glej tudi: Kalin et al., v: Krek, Metljak, 2011, str. 113. 7 ZOFVI, 9. člen 8 V konkretnem primeru priprave javno veljavnih izobraževalnih programov s področja osnovnošol- skega izobraževanja je pristojni organ Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje, ustanovljen s strani Vlade dne 16. maja 1996. 9 ZOFVI, 15. Člen. Konkreten podzakonski akt je Odredba o vzgojno-izobraževalnem programu osnovna šola. 10 ZOFVI, 12. Člen. 11 US RS, U-I-68/98, 22.11.2001, 21. točka. 133 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... Posledično je že na ustavni ravni zagotovljen tudi obstoj zaseb- nih osnovnih šol. 12 Sama pravica posameznikov do ustanavljanja zasebnih osnovnih šol, kot je to utemeljilo Evropsko sodišče za človekove pravice, 13 na mednarodnopravnem področju neposre- dno izhaja iz drugega stavka drugega člena Prvega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, njen temelj v sloven- skem nacionalnem pravu pa najdemo v prvem odstavku 57. čle- na Ustave, ki opredeli izobraževanje kot svobodno. 14 Svobodo iz- obraževanja je v kontekstu te določbe razumeti tudi kot pravico posameznikov do ustanavljanja zasebnih izobraževalnih ustanov in svobodnega odločanja o njihovi notranji (določanje urnikov, učnih programov ter ciljev izobraževalnega procesa) in zunanji organizaciji. 15 Pri tem je zelo pomembna navezava na generalno klavzulo prepovedi diskriminacije, 16 ki preprečuje zapostavljanje zasebnih šol v razmerju do javnih zaradi morebitnih drugačnih izobraževalnih usmeritev in vsebin. V primerjavi s togim postopkom sprejema programa javnih šol je zasebnim na tem področju pridržana visoka stopnja avtonomi- je, saj lahko vsebino postopanja slednje prosto določijo v svojem ustanovitvenem aktu, vendar pa je za pridobitev statusa javno veljavnega programa kot pogoja za javno veljavno izobrazbo po- trebna potrditev strokovnega sveta, ki preveri, ali je program skla- den s predvidenimi cilji izobraževalnega sistema v Republiki Slo- veniji, definiranimi v drugem členu ZOFVI, in sočasno zagotavlja enakovreden izobrazbeni standard. 17 Zanimiva je določba tretjega odstavka 17. člena taistega zakona, ki za šole, delujoče na podlagi posebnih pedagoških smernic, 18 ne predvideva enakovrednega, marveč minimalni izobrazbeni standard, ustrezajoč predpisane- mu s strani mednarodnih združenj teh ustanov. Zasebne šole se delijo na tiste, ki opravljajo izobraževalno de- javnost na podlagi koncesijske pogodbe (torej – zasebne šole s 12 Zobec, v: Avbelj, 2019, str. 487. 13 ESČP se je o vsebini in obsegu pravice opredelilo v zadevi Ingrid Jordebo Foundation of Christian Schools and Ingrid Jordebo v Sweden (11533/85). 14 Pred letom 1996 formalnopravna podlaga delovanju zasebnih vrtcev in osnovnih šol v aktualni obliki ni obstajala, zato izobraževalni program tovrstnih ustanov ni imel javnopravne veljave. Glej: Šimenc et al. v: Krek, Metljak, 2011, str. 421. 15 Šturm, v: Šturm, 2002, str. 582. 16 URS, 14. člen 17 ZOFVI, 17. člen. Glej tudi 15. točko US RS U-I-269/12, 04.12.2014. 18 Tovrstne šole so ustanove, delujoče po načelih doktrin Célestina Freineta, Marie Montessori, Ouidea Decrolyja in Rudolfa Steinerja. Povzeto po: Versele, M., Mansy, S., 2016, e-vir. 134 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo koncesijo) 19 in druge, ki pri opravljanju osnovnošolske izobraže- valne dejavnosti izvajajo javno veljavne programe brez koncesi- je. 20 Na tej točki je potrebno poudariti, da po sprejemu ZOFVI leta 1996 v Republiki Sloveniji ni bilo podeljenih koncesij na področju osnovnošolskega izobraževanja, zato status zasebne koncesioni- rane osnovne šole ohranja le Waldorfska osnovna šola Ljubljana, s katero je Ministrstvo za izobraževanje koncesijsko pogodbo za nedoločen čas 21 sklenilo že leta 1991, slabih pet let pred uveljavi- tvijo ZOFVI. 22 V Republiki Sloveniji trenutno opravlja dejavnost osnovnošol- skega izobraževanja šest zasebnih osnovnih šol, od tega dve po načelih Rudolfa Steinerja (waldorfski program), dve v skladu s programom montessori, ena skladno s smernicami Vzgoje za ži- vljenje in ena katoliška. 23 Besedo pozornosti kaže nameniti tudi večim osnovnim šolam, ki izobraževalno dejavnost opravljajo v tujem jeziku oziroma svo- je programe vodijo po smernicah tujih držav ali mednarodnih združenj izobraževalnih ustanov 24 in posledično niso zaprosile za pridobitev javne veljavnosti svojih dejavnosti. Zlasti gre povod za takšno postopanje iskati v okoliščini, da so tovrstne šole namenje- ne tujim državljanom (denimo otrokom diplomatskega osebja), pa tudi v dejstvu, da Republika Slovenija osebam, ki so pridobile osnovnošolsko izobrazbo v drugih državah, to priznava kot ena- kovredno slovenski. 25 3. Financiranje javnih in zasebnih šol Substrat financiranju delovanja osnovnih šol v Republiki Slove- niji ustvarja sintagma, ki jo poda drugi odstavek 57. člena Ustave in narekuje državi financiranje osnovnošolskega izobraževanja iz 19 ZOFVI, 10/II. člen 20 ZOFVI, 86/I. člen 21 Velja opozoriti, da je pred uveljavitvijo Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP) dne sedmega marca 2007 država koncesije lahko podeljevala tudi za nedoločen čas, kar pa je ZJZP omejil izključno na podelitev za določen čas. Glej prvo alinejo 153. člena ZJZP v navezavi na prvi odstavek 77. člena Zakona o zavodih (ZZ). 22 US RS U-I-269/12, 04.12.2014, 19. točka. 23 Povzeto po: Zasebne osnovne šole, 2020, e-vir. 24 V Sloveniji najdemo štiri takšne šole - Britansko mednarodno šolo v Ljubljani (BISL), Francosko mednarodno šolo École Française (EFL), Ameriško mednarodno šolo v Ljubljani (QSI) in Mednaro- dno šolo Danile Kumar. Povzeto po: Mednarodne šole v Sloveniji, 2017, e-vir. 25 Šimenc et al. v: Krek, Metljak, 2011, str. 427. 135 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... javnih sredstev. 26 Pomen slednje dikcije je Ustavno sodišče opre- delilo z eksplikacijo, da je »financiranje osnovnošolskega izobra- ževanja iz javnih sredstev« potrebno razumeti kot obveznost drža- ve, da z denarno podporo zagotavlja organizacijo ustrezne mreže osnovnih šol in delovanje osnovnošolskega izobraževalnega sis- tema. 27 Zagotovitev organizacije javne mreže osnovnošolskih ustanov je v obliki prenesene pristojnosti 28 poverjena lokalnim samou- pravnim skupnostim, kar pomeni, da občine s svojimi finančni- mi kapacitetami iz občinskega proračuna krijejo stroške uporabe opreme in prostorov osnovnih šol, poleg tega pa tudi zneske in- vesticijskega vzdrževanja nepremičnin ter opreme. 29 Ker je samo- upravnim lokalnim skupnostim ta obveznost delegirana zgolj v obsegu organizacije javne mreže osnovnih šol, iz tega neizbežno sledi, da se tovrstna ureditev nanaša le na javne osnovnošolske ustanove, ki tvorijo del tega sistema, in ne tudi zasebne, ki so iz njega izvzete. Tako je razvidno, da so bile z zakonom na lokalne samoupravne skupnosti prenesene zlasti obveznosti financiranja infrastrukturnega vidika opravljanja osnovnošolskih dejavnosti, finančna preskrba ostalih aspektov pa se zagotavlja neposredno iz državnega proračuna. Obseg financiranja osnovnih šol iz državnega proračuna zakon natančno določi in zagotovi izplačevanje plač ter osebnih prejem- kov zaposlenih v javnih osnovnih šolah za izvedbo obveznega programa, dopolnilnega in dodatnega pouka, programa šole v naravi ter v določenih mejah individualne in skupinske pomo- či, interesnih dejavnosti, podaljšanega bivanja ter jutranjega var- stva. 30 Iz zakona izhaja, da država oziroma samoupravna lokalna skupnost javnim osnovnim šolam v celoti krije stroške, nastale z izvajanjem njihovega programa. Zakonska ureditev financiranja zasebnih osnovnih šol brez koncesije se je od njihovih javnih ustreznic vse do novele zakona, ki je stopila v veljavo 8. avgusta lani, nekoliko razlikovala. Do takrat je ZOFVI namreč določal preskrbo javno veljavnega osnovnošol- skega izobraževalnega programa iz javnih sredstev le v 85-odsto- tnem delu in ne v celoti, kot je to veljalo za javne osnovnošolske 26 57/II. člen Ustave: Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. 27 US RS U-I-215/96, 25.11.1999, 7. točka. 28 Glej tudi 13. točko obrazložitve odločbe US RS U-I-215/96, 25.11.1999. 29 ZOFVI, 82. člen 30 Prva alineja 81. člena ZOFVI 136 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo izobraževalne ustanove. 31 Poleg tega zakon določa še sistem varo- vanja javne osnovnošolske mreže, ki predvideva odsotnost finan- ciranja zasebne šole iz javnih sredstev v primeru, da vpis v to ogro- ža obstoj edine javne šole v šolskem okolišu. 32 Ustavno sodišče je »ogrozitev obstoja« definiralo kot pomanjkanje javnih sredstev za zagotavljanje delovanja javne šole zaradi sočasne obveznosti financiranja zasebnega ekvivalenta. 33 Tako imajo v primeru, ko javna sredstva iz državnega oziroma občinskega proračuna ne za- dostujejo za sočasno preskrbo tako zasebnih kot javnih šol v istem okolišu, prioriteto slednje. 34 Ta ureditev je bila, upoštevajoč odločbe Ustavnega sodišča, ki bodo nadrobneje podvržene obravnavi v nadaljevanju, lani poleti modificirana v delu, ki določa delež, v katerem so zasebne šole pri izvajanju obveznega izobraževalnega programa financirane s sredstvi države (oziroma natančneje lokalnih skupnosti), s čimer je zakonodajalec saniral v zadevah U-I-269/12 in U-I-110/16 ugo- tovljeno protiustavnost prejšnje regulacije. Proračunski prispevek je bil z dodatkom novega, tretjega odstavka 86. členu s 85 zvišan na 100 odstotkov, ohranjeno pa je bilo financiranje razširjenega programa v višini 85 odstotkov. 35 V kontekstu obvezne narave osnovnošolskega izobraževanja iz pozitivne obveznosti njegovega financiranja, ki zavezuje državo, izhaja tudi brezplačnost v razmerju do učencev, in sicer v obsegu programa, ki je zanje obvezen. 36 Kot razloguje Ustavno sodišče, se obvezni program razlaga ozko, torej izključno glede na njego- vo zakonsko določeno vsebino, pri čemer status ustanove, ki ga izvaja, ni upošteven, zato so do brezplačnega obiskovanja obve- znega javno veljavnega osnovnošolskega izobraževalnega progra- ma upravičeni vsi učenci ne glede na izvajalca, ki je lahko bodisi 31 86/II. člen ZOFVI - Zasebni šoli, ki izvaja programe iz prvega odstavka tega člena, se za izvedbo programa zagotavlja 85 % sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Zasebnim šolam ne pripadajo sredstva za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo. 32 ZOFVI, 87/I. člen 33 US RS U-I-68/98, 22.11.2001, 22. točka. 34 Prav tam. 35 Državni zbor je 14. julija lani s 47 glasovi za in 43 proti sprejel Zakon o spremembi Zakona o organi- zaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je obstoječemu 86. členu predpisa dodal tretji odsta- vek, glaseč se: Poleg sredstev iz prejšnjega odstavka se zasebni šoli, ki izvaja javno veljavni program osnovnošolskega izobraževanja, iz državnega proračuna oziroma proračuna lokalne skupnosti za izvedbo obveznega dela javno veljavnega programa zagotavlja tudi razlika do višine sredstev, ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja javni šoli za izvajanje obveznega dela programa osnov- nošolskega izobraževanja. Glej predlog Zakona o dopolnitvi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, str. 3-4 in 8, e-vir. 36 US RS U-I-269/12, 04.12.2014, 20. točka. 137 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... javnopravne bodisi zasebnopravne narave. 37 Vendar pa je nujen opomin, da v kontekstu financiranja sintagma »javno veljavnen program osnovnošolskega izobraževanja« nikakor ni sopomen- ka obveznemu programu, ki ga v svojem 15. členu definira ZOsn. Prva besedna zveza namreč ne označuje zakonske definicije dru- ge, marveč zgolj opredeljuje obseg kritja delovanja osnovnih šol iz javnih sredstev. Vse osnovne šole so namreč dolžne učencem ponuditi tako obvezen kot razširjen program, 38 ki skupaj v tem smislu tvorita javno veljavnega, kar pomeni, da je obvezni pro- gram iz 15. člena ZOsn njegova podpomenka. Besedo pozornosti je potrebno nameniti tudi financiranju za- sebnih šol, s katerimi je država sklenila koncesijsko pogodbo. V Republiki Sloveniji, kot je bilo že podano, deluje le ena tovrstna koncesionirana zasebna izobraževalna ustanova, saj se koncesije zasebnopravnim subjektom na področju izobraževanja niso več podeljevale po letu 1996, ko je stopil v veljavo ZOFVI. Slednji temu dejstvu navkljub ureja tudi sistem njihovega financiranja, ki pred- videva obseg preskrbe iz javnih sredstev v enakem obsegu kot javne šole v skladu s koncesijsko pogodbo, 39 pri čemer Ustavno sodišče opomni, da koncesionirane zasebne osnovne šole skupaj z javnimi sestavljajo javno mrežo šolstva. 40 4. Ustavnosodna presoja ZOFVI ZOFVI je bil, kot povzeto že v uvodu, objekt številnih postop- kov za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem. Nevralgični točki zakona sta zlasti obseg financiranja zasebnih iz- obraževalnih ustanov, ki bo obravnavan na tem mestu, in vsebi- na javnoveljavnega izobraževalnega programa, ki ji bo pozornost pripadla v nadaljevanju. 4.1. Financiranje osnovnih in zasebnih osnovnih šol Ustavno sodišče se je do koncepta razlikovanja financiranja zasebnih in osnovnih šol opredelilo v treh postopkih za presojo 37 Prav tam. 38 US RS U-I-269/12, 04.12.2014, 25. točka. Ustavno sodišče takšno obrazložitev utemelji z 2., 17., 33., 21., 89. in 104. členom ZOFVI. Glej tudi: Zobec, 2020, e-vir. 39 US RS U-I-269/12, 04.12.2014, 19. točka. Sodišče se opre na 77. člen ZOFVI (Za koncesionarje se smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo javne vrtce in šole) v navezavi na 85. in 138/II. člena taistega zakona. 40 US RS U-I-68/98, 22.11.2001, 8. točka. 138 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo ustavnosti in zakonitosti dotičnega predpisa, in sicer v zadevah 68/98, 269/12 in 110/16. 4.2. U-I-68/98 Substanca konkretne odločbe bo nadrobneje predmet obrav- nave v nadaljevanju, zato na tem mestu pritiče le predstaviti stali- šče, ki ga je Ustavno sodišče podalo v 21. točki odločbe in iz kate- rega izhaja obveznost države zagotoviti dejanski obstoj zasebnih šol v obliki njihovega (so)financiranja, saj je v okviru zagotavlja- nja pluralizma nosilcev izobraževanja namreč dolžna ustvariti tudi praktične možnosti zanj, ne le teoretičnih zakonskih predpostavk. Gledišče se neposredno nanaša na zgoraj že opredeljeno pravico posameznikov do ustanavljanja zasebnih šol, izvirajočo tako iz Pr- vega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah 41 kot tudi prvega odstavka 57. člena Ustave. Pažnjo zasluži tudi nekoliko nenavadno formulirano stališče Ustavnega sodišča, ki je pritrdilo trditvi Vlade in Ministrstva za iz- obraževanje, da je odločitev o popolnem financiranju javnih šol, v katere lahko vpišejo svoje otroke vsi starši, v polju presoje za- konodajalca in zato ni protiustavna. 42 Zapis je potrebno presoja- ti v okviru splošnega, na celotno izobraževanje nanašajočega se konteksta, 43 zato mu ni mogoče pritrditi v primeru osnovnošol- skega izobraževanja kot njegove ožje podvrste, kar pozneje upo- števa tudi Ustavno sodišče v zadevi U-I-269/12, ko zelo koncizno definira osnovnošolsko izobraževanje kot obvezno in brezplačno ne glede na izvajalca programa. 44 4.3. U-I-269/12 Tozadevna odločba predstavlja nekakšno samoumevno nad- gradnjo zgornje, saj se opredeljuje do vprašanja financiranja zasebnih šol brez koncesije, ki ga je Ustavno sodišče v zadevi U-I-68/98 le oplazilo in nikakor razrešilo. Nadalje gre za prvo od dveh odločitev, ki sta pridobili nesluten politični naboj in sta bili, kot bo prikazano, šele pred nedavnim deležni zakonodajnega epiloga. 41 Drugi člen Prvega protokola k EKČP 42 US RS U-I-68/98, 22.11.2001, 21. točka. 43 Zobec, v: Avbelj, 2019, str. 490. Glej tudi: Šturm, v: Šturm, 2002, str. 583. 44 US RS U-I-269/12, 04.12.2014, 20. točka. 139 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... Sama dejanska podstava zadeve ni zagonetna. Trije pobudni- ki 45 so leta 2012 podali pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti drugega odstavka 86. člena ZOFVI, ki dr- žavi nalaga obveznost financiranja izvedbe javno veljavnega pro- grama osnovnošolskega izobraževanja le v višini 85 odstotkov ter ne v celoti, kot to velja za javne osnovne šole. Pri tem so zadevni ureditvi očitali kršenje 1., 2., 14., 15., 35., 22., 41., 54. in 57 člena Ustave. 46 Ker so pobudniki oporekali le sistemu financiranja delo- vanja osnovnošolskega izobraževalnega sistema, ki se preskrbuje iz državnoproračunskih sredstev, ureditev finančne preskrbe za- gotavljanja organizacije javne mreže osnovnih šol, ki je v domeni lokalnih samoupravnih skupnosti, ni bila podvržena ustavnoso- dni presoji. 47 Ustavno sodišče se je tekom obravnave oprlo zlasti na zatrjeva- no kršitev 57. člena v navezavi na prepoved diskriminacije iz 14. člena Ustave. Odločba sledi stališču, vzpostavljenem v odločbi U-I- 68/98, predvidevajočem pozitivno obveznost države sofinancirati delovanje zasebnih osnovnih šol zavoljo zagotavljanja pluralizma v izobraževanju kot elementa mnoštva svetovnih nazorov v druž- bi. Sodišče v delu pritrdi stališču Državnega zbora, da iz pravice do izobraževanja sama po sebi ne izhaja tudi pravica do brezplač- nega izobraževanja in da je zato določitev ravni financiranja do določene mere zares pridržana zakonodajalcu, vendar poudari, da je polje avtomonije, ki jo na tem področju slednji uživa, zame- jeno z obveznim osnovnošolskim izobraževanjem, opredeljenem v drugem odstavku 57. člena, s čimer Ustavno sodišče dopolni zgoraj obrazloženo stališče iz določbe U-I-68/98. 48 Izvedba obve- znega osnovnošolskega izobraževanja mora biti namreč v prizmi zasledovanja obče koristi financirana iz javnih sredstev, s čimer država osnovnošolskim otrokom zagotavlja pravico do brezplač- nega obveznega izobraževanja ne glede na pravno naravo njego- vega izvrševalca, pri utemeljitvi česar se Ustavno sodišče opre tudi na prvi odstavek 26. člena Splošne deklaracije človekovih pravic. 49 45 Gre za tri ločene zadeve - U-I-269/12 (pobudnika Anton in Bernarda Kokalj), U-I-307/12 (pobudni- ka Nika ter Peter Gregorčič) in št. U-I-273/12 (pobudnik Zavod svetega Stanislava), ki jih je Ustavno sodišče združilo zaradi identične dejanske in pravne podstati. 46 US RS U-I-269/12, 04.12.2014, 2. točka. 47 Prav tam, 18. točka. 48 Prav tam, 11. točka. 49 Prav tam, 20. točka. Kontekstualno relevantni druga in tretja poved prvega odstavka 26. člena Sploš- ne deklaracije človekovih pravic se glasita: Izobraževanje je brezplačno vsaj na osnovnih in temeljnih stopnjah. Izobraževanje na osnovni stopnji je obvezno. 140 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo V nadaljevanju Ustavno sodišče ovrže trditev Državnega zbora, da razlikovanje v financiranju med javnimi in zasebnimi osnovni- mi šolami izvira iz razlike v izobraževalnih programih, saj naj bi te v slednjih sestavljale tudi učne vsebine, ki sledijo svetovnim ter filozofskim nazorom staršev otrok in so upoštevajoč odločbo U-I- 68/98 posledično izvzete iz javnega financiranja. 50 Tovrsten ugo- vor po mnenju Sodišča, ki mu pisec pritrjuje, ni upošteven, ker iz drugega odstavka 57. člena Ustave izhaja obveznost preskrbe zagotavljanja obveznega minimuma osnovne izobrazbe iz javnih sredstev, ki je vsebinsko enotno določen z 2., 17., 33., 21., 89. in 104. členom ZOFVI ter ne zajema dodatnih vsebin, izvirajočih iz vrednostnih naravnanosti posameznih zasebnih osnovnošolskih ustanov. 51 Ustavno sodišče je iz zgornjih razlogov izpodbijani prvi stavek drugega odstavka 86. člena ZOFVI spoznalo za nasprotujočega Ustavi in zakonodajalcu določilo enoleten rok za odpravo proti- ustavnega stanja. 52 4.4. U-I-110/16 Dotični odločbi je v slovenski ustavnosodni praksi po bizarno- sti dejanskega stanja in absurdnosti obrazložitve težko najti ustre- znico. Prva izvira iz dejstva, da so pobudniki v zadevi U-I-269/12 po tem, ko je Državni zbor v določenem roku ni implementiral, kar je samo po sebi z ustavnopravnega vidika popolnoma nespre- jemljivo in v eklatantnem nasprotju s temeljnimi načeli ustavne demokracije, 53 od Ustavnega sodišča zahtevali izvršitev izreka od- ločbe, nič manj sporno pa ni končno soglasje, ki so ga ustavni sodniki dosegli o vsebini obveznosti, ki izvira iz neizvršene pred- hodne odločbe ter zavezuje državo na področju financiranja ob- veznega osnovnošolskega izobraževanja. Dobršen del vsebine U-I-110/16 sestavlja opredelitev treh pre- teklih odločb na področju financiranja osnovnošolskega izobra- 50 Prav tam, 12. točka. Po avtorjevem stališču je konkretni obrambni trditvi Državnega zbora potrebno nameniti pozornost, saj se zavrnitvi s strani Ustavnega sodišča navkljub vse do dandanašnjega sploš- no in nekritično uporablja v kontekstu političnih razprav. 51 Prav tam, 25. in 26. točka. 52 Prva točka izreka je sledeča: Prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja […] je v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnov- nošolskega izobraževanja, v neskladju z Ustavo. 53 Zlasti je prisotna kontradikcija z načelom pravne države (2. člen Ustave) in delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave). 141 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... ževanja, 54 od katerih sta bili dve pomembnejši nadrobneje obrav- navani v predhodnem delu prispevka, zato jima na tem mestu ne pritiče ponovna razprava. Bistvene poudarke omenjenih sodb je Ustavno sodišče strnilo v treh točkah, v katerih je pravico do brez- plačnega obiskovanja osnovnošolskega izobraževanja, izvirajočo iz drugega odstavka 57. člena Ustave, opredelilo kot pozitivno obveznost države, ki učencem kot njenim upravičencem zago- tavlja »(1) stoodstotno javno financiranje (2) obiskovanja tistega dela programa osnovnošolskega izobraževanja, ki je za učenca obvezen, (3) ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebno- pravni subjekt«. 55 Ustavno sodišče v praksi kot problematično prepozna vpraša- nje dometa odločbe U-I-269/12, pri čemer se sklicuje na stališče Državnega zbora in Vlade 56 ter ugotavlja nejasnost dikcije, ki jo podaja prva točka izreka in se nanaša na »javno veljavne progra- me osnovnošolskega izobraževanja«. Sodišče tako pojasni, da od- ločbe U-I-269/12 ni moč razlagati tako, da dolžnost preskrbe iz javnih sredstev, ki bremeni bodisi državni bodisi občinski prora- čun, pomeni obligacijo financiranja celotnega osnovnošolskega programa, saj obvezni in razširjeni osnovnošolski program nista nedeljiva celota, ki bi ga morali zagotavljati tako javni kot zasebni izvajalci osnovnošolskega izobraževanja. 57 Tako Sodišče v nadalje- vanju razdeli pojem »javno veljavnen program osnovnošolskega izobraževanja« iz izreka odločbe na dva elementa, ki ju opredelju- je ZOsn, obvezni in razširjeni program. 58 Ustavno sodišče zaključi, da je njegova sestava v izreku odloč- be U-I-269/12 ugotovila le protiustavnost nefinanciranja izvajanja obveznega osnovnošolskega programa s strani zasebnih izvajal- cev, ne pa tudi razširjenega, 59 zato se v nadaljevanju osredotoči na trditev pobudnikov, da izpodbijana ureditev, ki ne predvideva sto- odstotne javnofinančne preskrbe razširjenega programa zasebnih šol, ki ga izvajajo zasebne osnovnošolske izobraževalne ustanove z javno veljavnim programom, ni v skladu z drugim odstavkom 57. člena Ustave. Sodišče ugotovi, da iz slednjega ne izvira pozitivna 54 Gre za zadeve U-I-215/96, U-I-68/98 in U-I-269/12. 55 US RS U-I-110/16, 12.03.2020, 23. točka. 56 Prav tam, 13. in 14. točka. 57 Prav tam, 31. točka. 58 ZOsn, 15. člen 59 US RS U-I-110/16, 12.03.2020, 35. točka. Razširjeni program 20. člen ZOsn definira kot podaljša- no bivanje, jutranje varstvo, dodatni in dopolnilni pouk, interesne dejavnosti ter pouk neobveznih izbirnih predmetov. 142 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo obveznost države v celoti financirati podaljšano bivanje, jutranje varstvo in dodatni ter dopolnilni pouk, saj je odločitev o obsegu finančne preskrbe tega (razširjenega) osnovnošolskega programa pridržana zakonodajalčevi avtonomiji. 60 Posledično ob ugotovitvi skladnosti s 14. členom Ustave 61 ureditev, ki ne predvideva finan- ciranja razširjenega osnovnošolskega programa zasebnih izobra- ževalnih ustanov, ne nasprotuje ustavnim določbam. 62 Zgornji zaključek pomeni kritičen precedens, saj Ustavno sodi- šče v škodo pobudnikov v nasprotju z duhom odločbe U-I-269/12 razloži njen izrek, iz katerega izhaja pri presoji, in tako pobudnike spričo specifičnega dejanskega stanja postavi v slabši položaj, kot bi mu bili podvrženi, če pobude ne bi vložili. Že na tej ravni je torej Sodišče prekrši dve temeljne maksimi ustavnopravnega reda, na- čeli stare decisis (zavezanost lastnim predhodnim odločitvam) in prohibitio reformationis in peius (prepoved spremembe na slab- še). V konkretnem primeru sta principa med seboj nerazvezno prepletena, saj je Ustavnemu sodišču sicer povsem samoumevno pridržana pravica do argumentirane spremembe obstoječe sodne prakse, ki pa mu je v primeru ponovnega odločanja o isti zadevi, kot je lastno danemu predmetu obravnave, odvzeta, med drugim zato, ker gre pri odločevalcu za najvišji apelacijski organ v državi in pravnih sredstev zoper njegove odločitve slovenski pravni red z izjemo pritožb na mednarodne sodne instance ne pozna. Še bolj zaskrbljujoče je tolmačenje Ustave z zakonsko določbo, ki je prvi podrejena, kar pomeni, da je Sodišče materijo hierarhič- no najvišjega pravnega akta opredelilo z njemu subordiniranim. 63 Sodišče namreč vsebino ustavno zagotovljene pravice do brez- plačnega obveznega osnovnošolskega programa skrči na njegov iz zakona izvirajoč hiponim. Prav tako je domala nerazumljiv spregled dejstva, da se je Sodi- šče v odločbi U-I-269/12 že opredelilo do obsega financiranja, ki pripada zasebnim šolam, ko je podalo stališče, da predmet obve- znosti finančne preskrbe niso le deli osnovnošolskega programa, v katerem zasebne osnovne šole zasledujejo lastne nazorske inte- rese. 64 60 Prav tam, 45. in 46. točka. 61 Prav tam, 54. točka. 62 Prav tam, 51. in 54. točka. 63 To nazorno ponazori tudi ustavni sodnik prof. dr. Pavčnik, ko v svojem odklonilnem ločenem mne- nju naslika podobo boe, ki je snedla slona. 64 US RS U-I-269/12, 04.12.2014, 25. točka. 143 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... 5. Vsebina javnoveljavnega izobraževalnega programa Do sedaj je prispevek domala v celoti gravitiral na finančno preskrbo javnih izobraževalnih programov, vendar posebna po- zornost pritiče tudi že delno obravnavani odločbi U-I-68/98, ki je v slovenski ustavnopravni prostor vnesla ključne aksiome, na katerih temeljita propozicija ločitve verskih skupnosti in države iz 7. člena Ustave ter ustavno zagotovljena pravica svobode vesti iz 41. 65 Sodba tako spada v zbirek fundamentalnih odločitev, ki so v devetdesetih pripomogle k vzpostavitvi demokratičnega pravnega reda. Pobudniki so ob vložitvi pobude za oceno ustavnosti ZOFVI očitali protiustavnost tretjega in četrtega odstavka njegovega 72. člena, ki v javnih ter koncesioniranih vrtcih in šolah ne dovoljuje konfesionalne dejavnosti, češ da pomeni poseg v svobodo vesti ter kršitev 2. člena Protokola k EKČP, saj naj bi izpovedovanje vere omejevala na zasebno sfero. 66 Očitek o “omejevanju na zasebno sfero” gre razumeti v konte- kstu komunističnega avtoritarizma, ki je v ustavni ureditvi iz leta 1974 v prvem odstavku 174. člena Ustave določal, da je izpovedo- vanje vere človekova zasebna stvar, kar je v praksi pomenilo njeno izločitev iz javnega življenja. Slednje se je z vpeljavo demokratične ureditve po slovenski osamosvojitvi izkristaliziralo kot nezdružljivo s temeljnimi ustavnimi vrednotami, saj je pomenilo državno favo- rizacijo in prioritizacijo ateizma. 67 Načelo ločitve države in verskih skupnosti namreč predpostavlja laičnost delovanja prve in njeno nevtralnost do vseh svetovnonazorskih usmeritev, kar je po tranzi- ciji zavoljo izgradnje sodobne ustavnopravne ureditve terjalo celo- stno sistemsko redefinicijo. Novi red se je tako skušal distancirati od bivše komunistične regulacije, ki je ideološko temeljila na eliminaci- ji verskih elementov iz družbenopolitičnega sistema, vsled česar je dotična tema nedvomno pomenila eno od najbolj perečih nevral- gičnih točk. Zakonodajalcu prehod v sferi izobraževanja nikakor ni uspel brez pomanjkljivosti in pobudo v zadevi U-I-68/98 je zato potrebno obravnavati kot nekakšen (v danih zgodovinskih okolišči- nah upravičen) strah pobudnikov pred postopno regresijo v ustroj, iz katerega je država formalno izšla v začetku devetdesetih let. 65 V tem obziru so zlasti relevantne 12., 13. in 14. točka obrazložitve odločbe. 66 US RS U-I-68/98, 22.11.2001, 1. točka. 67 Šturm, v: Šturm, 2002, str. 123. 144 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo Srž problematike temelji v tretjem odstavku 72. člena ZOFVI, ki je, naslovljen “avtonomija šolskega prostora”, v času presoje iz- recno zapovedoval, da “v javnih vrtcih in šolah oziroma v vrtcih in šolah s koncesijo ni dovoljena konfesionalna dejavnost”, 68 pri čemer se prepoved nanaša na same prostore vzgojnoizobraževal- nih ustanov. 69 Ustavno sodišče v izhodišču obrazložitve poudari, da samo načelo ločitve verskih skupnosti in države, izhajajoče iz 7. člena Ustave, narekuje slednji nevtralnost ter toleratnost v odnosu do svetovnonazorskih usmeritev, iz česar v kontekstu obveznega osnovnošolskega izobraževanja sledi, da konfesionalna dejavnost in z njo verske vsebine 70 ne smejo tvoriti dela javnega pouka ozi- roma poučevanja ne v javnih niti koncesioniranih šolah. 71 Za dosego končne odločitve je bila nato neogibna opredelitev kolizije med pozitivnim (pravico posameznika do verskega pre- pričanja - forum internum - in njegovega izpovedovanja ter izvrše- vanja – forum externum) 72 in negativnim (pravico posameznika do neverovanja) 73 vidikom svobode vesti. 74 Ustavno sodišče se je pri presoji, ali prepoved opravljanja konfesionalne dejavnosti (ki a maiore ad minus vsebuje tudi prohibicijo konfesionalne dejav- nosti kot elementa javno veljavnega osnovnošolskega izobraže- valnega programa) po tretjem odstavku 72. člena ZOFVI kot zašči- tni ukrep negativnega vidika svobode vesti pomeni nedopusten poseg v pozitivni vidik taistega načela, oprlo na iz 15. člena Usta- ve izhajajoči strogi test sorazmernosti. 75 Ta predpostavlja omeji- tev ustavnih pravic zavoljo varovanja drugih ustavnih pravic le ob kumulativnem izpolnjevanju treh kriterijev, ki zadostijo načelu so- razmernosti – nujnosti, primernosti in sorazmernosti omejitve v ožjem smislu. 76 68 US RS U-I-68/98, 22.11.2001, 9. točka. 69 Prav tam, 3. in 10. točka. 70 Dikcijo “konfesionalna dejavnost” opredeljuje četrti odstavek 72. člena ZOFVI kot verouk ali kon- fesionalni pouk religije s ciljem vzgajati za to religijo, pouk, pri katerem o vsebinah, učbenikih, izo- braževanju učiteljev in primernosti posameznega učitelja za poučevanje odloča verska skupnost ter organizirane religiozne obrede. 71 US RS U-I-68/98, 22.11.2001, 11. točka. Sodišče posebno pozornost v zgornjem oziru nameni umanj- kanju distinkcije med javnimi šolami in izobraževalnimi zavodi s koncesijo, ki jo utemelji z argumen- tom stoodstotnega proračunskega financiranja slednjih. 72 Orehar Ivanc, v: Šturm, 2011, str. 652-653. 73 Prav tam, str. 447-448. 74 US RS, U-I-68/98, 22.11.2001, 15. točka. 75 Prav tam, 16. točka. 76 Prav tam; glej tudi US RS U-I-137/93, 02.06.1994. 145 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... Miselni tok Sodišča se naposled razcepi na dve poti. Zadevajoč prostore javnih šol prepovedi konfesionalnih dejavnosti ne spo- zna za protipravno, saj so izpolnjeni vsi trije kriteriji, ki jih nareku- je test sorazmernosti kot potrebne za ustavno skladnost posega ukrepa v pravico. 77 Drugače je s prepovedjo konfesionalnih dejavnosti v prosto- rih koncesioniranih šol, glede katere Ustavno sodišče, ko tehta varstvo negativnega vidika svobode vesti in posledice, nastale s posegom v pozitivni vidik svobode vesti (natančneje pravico star- šev, da v skladu z lastnim svetovnonazorskim prepričanjem zago- tavljajo svojim otrokom versko moralno vzgojo, ki jim pritiče po tretjem odstavku 41. člena Ustave), ne ugotovi sorazmernosti v ož- jem smislu. 78 Takšen prohibitoren ukrep namreč izrazito favorizi- ra negativno perspektivo pravice in povsem zanemarja pozitivno navzlic dejstvu, da bi bilo mogoče prvo zavarovati z bistveno manj invazivno ter blažjo intervencijo. Sodišče posledično zaključi ne- skladnost prepovedi z Ustavo in utemelji obveznost države po do- pustitvi konfesionalne dejavnosti v prostorih koncesioniranih vrt- cev ter šol zunaj izvajanja s proračunskimi sredstvi financiranega javnoveljavnega programa. 79 S perspektive človekovih pravic, ki jim je Ustavno sodišče pri presoji zadeve namenilo osrednje mesto, je končna odločitev ne- koliko nenavadna. Objekt njihovega ustavnopravnega varstva so namreč lahko, kot izhaja že iz njihove dikcije, le osebe, ne pa tudi predmeti, med katere brez dvoma prištevamo tudi prazne prosto- re izobraževalnih institucij, ki jih izrek odločbe neposredno zašči- ti pred svojevrstno konfesionalno »kontaminacijo«. Tako je moč ugotoviti, da so osebe zavarovane le posredno preko prostorov, simbolizirajočih državo, od katere se, kot je bilo že opredeljeno, v skladu s 7. členom Ustave terja nevtralnost. 80 Zadevajoč samo vsebino javnoveljavnega osnovnošolskega izobraževalnega programa gre na podlagi pričujoče odločbe, ki je v tem pogledu izredno pomembna, zaključiti, da bi vključitev konfesionalnih dejavnosti pomenila prekršitev načela laičnosti. 81 77 Prav tam, 18. točka. 78 Prav tam, 19. točka. 79 Ustavno sodišče v 19. točki ugotavlja, da ta dolžnost državo zavezuje v skladu z načelom demo- kratičnosti (1. člen Ustave), svobodo delovanja verskih skupnosti (drugi odstavek 7. člena Ustave), pozitivnim vidikom svobode vere (prvi odstavek 41. člena Ustave) in pravico staršev do vzgoje svojih otrok v skladu z lastnim verskim prepričanjem (tretji odstavek 41. člena Ustave). 80 Na ta vidik problematike je v pritrdilnem ločenem mnenju opozoril sodnik Testen. 81 Načelo laične države je eno treh, ki izhajajo iz 7. člena Ustave in opredeljujejo odnos med državno 146 DIGNITAS  Ustavno pravo in upravno pravo Z njihovo umestitvijo v javni pouk bi država ravnala v nasprotju z zahtevo po nevtralnosti in se poistovetila z določenim verskim prepričanjem, kar bi značilo nesprejemljiv poseg v negativni vidik svobode vesti šoloobveznih otrok, saj bi bili ti z odsotnostjo dru- gačne izbire proti svoji volji izpostavljeni verskemu prepričanju, s katerim se intimno ne istovetijo. Takšno ravnanje državnih izobra- ževalnih institucij bi manifestiralo tudi posežek v pravico staršev do verske in moralne vzgoje v skladu s svojimi prepričanji, saj bi jo na praktični ravni domala izničilo. 82 6. Zaključek Ustavnosodna saga, v kateri kot protagonist nastopa ZOFVI, spričo zakonodajalčeve odsotnosti implementacije odločb Ustav- nega sodišča do nedavnega ni bila deležna zadovoljivega konca, predpis pa je tekom minulega desetletja postal predvsem objekt ideološkega spopada, kar je bilo glede na še vedno nedokončano tranzicijo iz preteklega avtoritarizma v demokratično družbeno ureditev v določeni meri sicer pričakovano, vendar v današnjem času in prostoru nesprejemljivo. Gordijski vozel je bil Državni zbor naposled sposoben prese- kati s sprejemom novele ZOFVI, ki je začela veljati 8. avgusta lani in po skoraj sedmih letih odpravila protiustavno ureditev, v kateri se je zrcalila senca formalno davno preživetega, a dejansko še ve- dno živega avtoritarnega enoumja, v katerem pluralizmu, enemu temeljnih postulatov sodobne demokracije, mesto zavoljo vzdrže- vanja režimske hegemonije ni smelo zapasti. LITERATURA IN VIRI Prispevki v zbornikih, enciklopedični sestavki in poglavja v knjigah Kalin et al. (2011). Osnovna šola. V: Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji / Krek, J, Metljak, M, (ur.). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, str. 107-179. Orehar Ivanc, M. (2011). 41. člen. V: Komentar Ustave Republike Slovenije / Šturm, L. (ur.). Ljubljana: Fakulteta za državne in evropske študije, str. 651-697. Šimenc et al. (2011). Zasebne šole in vrtci. V: Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Slove- niji / Krek, J, Metljak, M, (ur.). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, str. 419-443. entiteto ter svetovnimi nazori. Drugi dve vodili sta še načelo enakopravnosti verskih skupnosti in njihovega svobodnega delovanja. Glej: Šturm, v: Šturm, 2002, str. 123. 82 US RS U-I-68/98, 22.11.2001, 14. točka. 147 DIGNITAS  Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja skozi prizmo ... Šturm, L. (2002). 57. člen. V: Komentar Ustave Republike Slovenije / Šturm, L. (ur.). Ljubljana: Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, str. 582-586. Šturm, L. (2002). 7. člen. V: Komentar Ustave Republike Slovenije / Šturm, L. (ur.). Ljubljana: Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, str. 122-139. Zobec, J. (2019). 57. člen. V: Komentar Ustave Republike Slovenije / Avbelj, M. (ur.). Nova Gorica: Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, str. 484 – 492. Pravni viri Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Uradni list RS, 33/1994 Odredba o vzgojno-izobraževalnem programu osnovna šola - Uradni list RS, št. 16/99, 12/11, 101/11, 24/12, 17/13, 14/14, 84/15, 15/16, 69/18, 82/18, 15/19 in 21/20. Ustava Republike Slovenije (URS). Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije. Uradni list SFRJ, št. 9/74. Zakon o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP). Uradni list RS, št. 127/06. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Uradni list RS, št. 16/07, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16, 49/16 – popr., 25/17 – ZVaj, 123/21, 172/21 in 207/21. Zakon o osnovni šoli (ZOsn). Uradni list RS, št. 81/06, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF, 63/13 in 46/16 – ZOFVI-K Zakon o zavodih (ZZ). Uradni list RS, št. 12/91, 8/96, 36/00 – ZPDZC in 127/06 – ZJZP. Sodna praksa Sodba, Ingrid Jordebo Foundation of Christian Schools in Ingrid Jordebo proti Švedski, Evropsko so- dišče za človekove pravice, št. zadeve 11533/85, 08.12.1987, ECLI:CE:ECHR:1987:1208JUD1153385. Odločba, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 02.06.1994, št. U-I-137/93, ECLI:SI:USRS:2020:U.I.137.93. Odločba, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 25.11.1999, št. U-I-215/96, ECLI:SI:USRS:1999:U.I.215.96. Odločba, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 22.11.2001, št. U-I-68/98, ECLI:SI:USRS:2001:U.I.68.98. Odločba, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 04.12.2014, št. U-I-269/12, ECLI:SI:USRS:2014:U.I.269.12. Odločba, Ustavno sodišče Republike Slovenije, 12.03.2020, št. U-I-110/16, ECLI:SI:USRS:2020:U.I.110.16. Spletni viri Mednarodne šole v Sloveniji. inLjubljana.com, 2016. URL naslov: https://www.inljubljana.com/med- narodne-sole-v-sloveniji/#sloveniawow, 1.1. 2022. Predlog Zakona o dopolnitvi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Državni zbor, objavljeno 07.05.2021. URL naslov: https://vega.siol.net/media/files/2021-19/ustavno-odlocba. pdf, 1.10. 2021. Versele, M., Mansy, S. Freinet, Montessori, Decroly… de grands pédagogues, une autre conception de l’enseignement. La Ligue, 01.05.2016. URL naslov: https://ligue-enseignement.be/freinet-mon- tessori-steiner-decroly-de-grands-pedagogues-une-autre-conception-de-lenseignement/, 1.3. 2021. Zasebne osnovne šole. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: Direktorat za predšolsko vzgojo in osnovno šolstvo, 05.11.2020. URL naslov: https://www.gov.si/teme/zasebne-osnovne-sole/, 1.3. 2021. Zobec, J. Mikro-ukinitev ustavne demokracije. IUS-INFO, 01.07.2019. URL naslov: https://www.iusinfo. si/medijsko-sredisce/kolumne/245010, 1.3. 2021.