—    142   —
Potovanje
po nekterih jugo-slavenskih krajih.
Spisal M.  Verne.
5. pismo.
Dragi prijatel! Ko sim bil ta starodavni sloviti grad, kjer je po nekterih učenih Ara p in um ali Aurupium nekdanje Japidie bilo, natanjko ogledal, sim se v Lašče ver-nil, in po tem v Ribnico podal. Pot pelje po nekim žlebu prek Orteneškiga gojzda v prijetno, precej široko ravno Ribniško dolino, ki jo okrog in okrog hribje in gore obdajajo.    Ribnica, kamor sim takrat k slovesnim
vpeljauju noviga tehanta, nekdanjiga součenca in vedno zvestiga prijatla g. Holcapfel-na potoval,je prav zal,snažiu terg, šest milj od Ljubljane. Nekdaj se je temu tergu ravno taka godila kakor Cerknici. SilovitiTurkisoga vedno napadali in ropali, in mnogokrat je tudi pogorel. Od leta 1480 do 1564 je oginj terg petkrat razdjal, pa vselej so ga spet lepšiga sozidali, in posebno lep je po zadnjim požaru leta 1783. Cerkev pa nima nič po-sebniga, in je, kakor se mi je zdelo, premajhna.
Ribničanje so pridni in delavni, in kupčujejo s leseno in lončeno posodo, ki jo sami delajo in tudi v daljne kraje prodajajo. Zato so pa nekteri tudi prav premožni in zvedeni možje. Ne vem tedaj, od kod pride , de se toliko smešnic od Ribničanjev pripoveduje, ki so vunder večidel bistriga uma. Veliko sim jih že slišal, pa ta le mi nar bolj dopade: NekRibničan, kije z lonci večkrat tadi v Terst prišel, je bil hudo zbolel, in ko mu je duhoven dušo priporočeval in ga opominjal, de naj reče še troje sladkih imen, je z veliko težavo, ker je že komaj dihal, rekel: „ciiker — med — pa Teržaške fige".
Iz Ribnice sim šel tretji dan še poglavno, ali marveč edino mesto Kočevske Vojvodine ogledat« Ta nemška Vojvodina vsred slovenske zemlje je kakošnih 18 štirjaških milj velika, silno gorata, in pozimi veliko merzlejši, ko druge okrajne, ki jo obdajajo, razan Ribniške, ki je enake lege. Na meji Ribniške okrajne je večkrat povodinj, kadar o deževnim vremenu podzemeljske jame, v ktere se mnogi potoki stekajo, vode dovolj požirati ne morejo. Sicer pa ima Kočevska Vojvodina, ki malo čez 30 tisuč duš šteje, večidel le malo vode. Ko sim se po lepi ravnini proti Kočevskim mestu peljal, sim vidil že od dalječ visoko verh gore po-dertine nekiga grada, ki ga je Miroslav Celjski sozidal, in ki mu zato „Friedrichsteina pravijo* Mesiice je le majhno, in nima nič posebniga. Vsaciga popotnika, ki v Kočevje pride in najde tukaj na slovenski zemlji nemško ljudstvo naseljeno s čudnim nemškim jezikam, bo pa mikalo zvediti: kako, kdaj in od kod je to ljudstvice tu sem naletelo. Val vazo r nam to razodene iz stariga pisanja, ki ga je škof Tomaž Kron v arhivu škofje Loke našel, in ki tole pripoveduje: ,?Potem ko je nemški cesar Kari IV*. Frankone in Thuringenčane, ki so se spuntali, premagal, je dal grofu Miroslavu Orteuburškimu na njegovo prošnjo 300 mož z ženami in otroci vred iz imenovanih dežel v sužnost, ki bi bili imeli scer za-volj puntanja kaznovani biti. Grof Ortenburški jih je razposlal po gojzdih, kjer je sedaj Kočevsko; ko so sčasoma gojzde posekali in strebili, so sozidali 7 farnih cerkev". Tako so prišli sedanji Kočevarji med Slovence pod nemškim cesarjem KarlnamlV., ki je vladar bil od leta 1346 do 1378. Schonleben misli, de je ime Gottschee od papačene besede Gott Segen. Ko so namreč nemški naselniki začeli drevje sekati, so nek imeli navado pri tem delu vedno Boga prositi z besedo Gott Segen! ali bolj terdo po njih jeziku Gott S che-gen; Krajnci to večkrat ponovljano besedo slišaje so jo po Schonlebnovih mislih prestrojili v Gottschee (Jiočevje), in ta kraj tako kerstili.
Potem sim se drugi dan iz Ribnice skozi So-deršico domu vernil. Spomin mno^o veseliga o silnim , hudim času mi je še marsikake druge spomine obudil. Verh mnogih napak in napčnost sim se spomnil narodne straže, ki se je semtertje prav verlo obnašala, in posebno v Terstu veliko nesreče obvarvala. Smeh pa me še sili, ko se nekiga tolstiga kerčmarja spomnim, ki se je v nekim tergu s tovarši orožja vadil, in s trebuham, desiravno je v zadnji versti stal, še čez pervo versto segal.   Spomnil sini se pa tudi tiste mlade
—    143    —
krajnske prerokinje, ki, kakor nekteri terdijo, na nekim hriba pri Soderšici čudeže dela. Meni se le to čudno zdi, de duhovni in svetni oblastniki take burke toliko časa vganjati puste!! Znabiti se bo reklo: kako črno pomagati ? Dekleta ne moremo staršem vzeti ? Zakaj ne ? Se vzame staršem sto in sto, tisuč in ti-suč zdravih verlih mladenčev v brambo dežela — zakaj bi se ne vzelo eno bolno dekle in se dalo v bolnišnico ozdravljati v brambo čiste vere in odvernje-nje toliko škodljivih vraž in sleparij!
Poprejšnje potovanje po nekdanji Japidii premiš-Ijevaje sim prišel v hipu na verh gojzda, ki Postojnsko dolino od Planinske deli. Tu se mi je prikazala lepa cerkev Matere Božje na Planinski gori, kamor ljudje iz mnogih krajev, posebno pa iz Hrenovske in Slavinske fare o malim Šmarnu radi na božjo pot hodijo, in kjer sim se v mladih letih, ko sim na jesenske šolske praznike iz Ljubljane domu hodil, z domačimi ljudmi in z drugimi znanci velikokrat sošel. — Iz verh gojzda pelje prav lepa cesta, ki se vije kakor Koroška cesta čez Ljubelj, v Planino, velik, lep in bogat terg prek visokiga hriba. Pred tergam še stoji dandanašnji kakor straža okrogel stolp maliga grada (Kleinhausel), v kterim je glasoviti Rauber bival, ki je Jamskiga Erazma zaterl. Precej pri tem stolpu pride Pivka iz Postojnske jame spet na svitlo; tode ne pravi se ji več Pivka, temuč Unc, ki že pri izvirku velik malin goni. Veliko vode dobiva Unc pa tudi po drugim izvirku, narberže iz Cerkniškiga jezera, v nekim zalim kotu bolj proti jugu, in teče po prav prijetni ravni dolini, ki veliko sena rodi, malo več kot eno uro dalječ proti Garčerevcu, ter se tu v ravnini spet v podzemeljske jame pogrezne. Še le na Verhniki pride spet na svitlo, pa ime še enkrat spremeni in se Ljubljanica imenuje. Ko ob dolgo deževnim vremenu iz omenjenih izvirkov toliko vode pride, de je žrela blizo darčerevca dovolj požirati ne morejo , se napravi povo-dinj, ki celo dolino zalije, in se včasih — k sreči ne ravno pogostama — tako naraste, de ni nobeniga drevesa v dolini iz vode viditi, in de se morajo ljudje v spodnji Planini iz svojih hiš vmakniti. — Zavolj večkratnih takih povddinj se je morala tudi cesta, ki je nekdaj posred doline skozi Laze šla, više prek visoke gore skozi Garčerevc napraviti. in v nekterih krajih prav iz žive skale izsekati. — Še je opomniti tu kras-niga , nekdaj Kobencelnoviga, potem Koreninoviga, zdaj pa Windišgrecoviga grada, ki mu po domače sploh Planinski grad, po nemško pa „Haasberg" pravijo, in ki na desni strani Unca Planinskimu tergu nasproti stoji.