SSIP tl
SKLADB NA
O
KONCERTU
PEVSKEGA DRUŠTVA
„LJUBLJANSKI ZVON“
V LJUBLJANI, DNE 13. NOVEMBRA 1924 V „UNIONU“
PEVOVODJA: ZORKO PRELOVEC
Zakaj ?
(M. Fontana.)
St. Premrl.
Misel moja plove daleč na jug, na solnčne jadranske bregove, tam postoji in se začudi, ostrmi in vzdrhti.
Bili so
In kot v težkih sanjah tresoč se otrok zaplaka misel ob teh bregovih, v teh grenkih dnovih.
Zakaj pač, zakaj ? nekdaj naš raj!
V
Zenjica.
Žela je, žela, mlada ženjica, pela je v polje zlato, pela je pesem o svojem preljubem, ki ga nazaj več ne bo.
»Šel moj preljubi za srečo v lepi široki je svet,
(F. Kozak.)	J.	Ravnik.
našel je srečo, zato se ne vrne, vzel ga široki je svet.
Žela bi, žela, pa bilke ne vidim, solze oči mi slepe.
Ah, kak si žarka, mlada ljubezen, hitro ranljivo je mlado srce.. k
Lan.
(D. Domjanič.)
A. Lajovic.
Dalko polje, beli dan, v polju se zaplavil lan, rosa drobna se sveti, duša draga, gde si ti?
Rosu bude sunce vzelo, bu li moje suze štelo?
Rekel si: »Kad cvel bu lan, buš vre moja v onaj dan?« Vidiš, sad se vse plavi,
zakaj jošče kesniš ti?
Z žalosti bledi mi lice, naj pozabit naj bogice!
Kaj po boju gde ležiš, za na vek pod poljem spiš? Poveč mi: »Kad lan bu cvel, buš od mene sen jat štel?« Tak ja dragam cvetje lana, tak boli me v srcu rana.
UUaUANA
Medved z medom.
(Oton Župančič.)
A. Lajovic.
Skoči, brate, na medveda!
Pa zakaj?
Ukradel nam je lonec meda.
Pa zakaj?
Lačni so mu medvediči.
Pa zakaj?
Prazni so še vsi grmiči.
Pa zakaj?
Saj ne upajo si cvesti.
Pa zakaj?
Sneg bi utegnil jih zamesti. Pa zakaj?
Burja se čez plan hohoče.
Pa zakaj?
Jug je prepoditi noče.
Pa zakaj?
Ko-pa ni še božja volja!
Bratec, aj!
Božja volja je najbolja.
Naj le Jug na Burjo mahne in pomlad na zemljo dahne, cvet in sad rode grmiči, najedo se medvediči: takrat skočim za medvedom pa mu vzamem lonec z medom.
Pesem nagajivka.
(O. Župančič.)
Zima, zima bela,
•vrh gore sedela pa tako je pela, da bo Mirka vzela, ker on nič ne dela, ker on nič se ne uči, čaki, čaki, Mirko ti!
Dete jezdi na kolenu.
A. Lajovic.
(Fr. Levstik.)
A. Lajovic.
Skoka, skoka, konjič na polenci, na kolenci dete naše jezdi pod nebesa k svetli zvezdi. Zvezde božje se igrajo in igraje lesketajo, a pred njimi je danica, kolovodna prehodnica.
Druge naglo vse za njo sukajo se in teko.
Mesec kislo se drži in zabuhel govori: »Bolno glavo imam, ves obvezan kimam, kdo po nebu ropota, da zaspati mi ne da?«
Glej, solnce zašlo je v svoj zlati gradič in lunica vstaja — aja tutaja.
Uspavanka.
(Marija Grošljeva.)
In plove in plove kot svetel čolnič iz daljnjega kraja aja tutaja.
E. Adamič.
Nebeške krilatce prebela perot prinese iz raja — aja tutaja.
Ciganska.
(Fr. Zgur.)
E. Adamič.
Šator nad menoj razpet, sajast ves od dima, zdravo, pomlad, pisan cvet, zdravo, bogme, zima!
Hiše mračne naj gredo, naj gredo mi zbogom,
strune pesmi nam pojo vriskajoč za logom.
,Cez godalo švigaj lok, pesem živa v pomlad plani, v goslih naših smeh in jok, svirajmo cigani!
Jurjevanje.
(Fr. Zgur.)	E.	Adamič.
Igraj, sviraj na piščalko, pesem na svireli, v duši čudo, hej veseli!
Sveti Jurij tam čez polje belca jezdi,
dve oči ima, dve zvezdi,
brž odprite okna, duri, jaha v halji mi zeleni, kodri — solnčni mu plameni. Zdravo Jurij, polje ravno, igraj kolo naše slavno!
O D M O R
Zapuščena.
(Iz kraljedvorskega rokopisa. Fr. Levstik.)	E.	Adamič.
Ah, vi- lesi, temni vi lesi, miletinski lesi!
Ah, čemu vi zelenite v zimi kakor v letu?
Rada jaz bi ne jokala, ne žalila srca.
Al’ povejte ljudje božji, kdo bi se ne jokal?
Kje moj očka, očka mili?
Zagreben je v jami.
Kje je mati, dobra mati?
Travca po njej raste.
Nimam brata, nimam sestre, ljubega so vzeli.
Ah, vi lesi, temni vi lesi, -miletinski lesi!
Zrelo žito.
(S. Sardenko.)	&	Adamič.
Polja nobena niso plodnejša,	Pridi, požanji,
žita rumena niso zrelejša,	v zlatem me stanji!
kakor je dvakrat deset	Pojdi mi škodo zabranit,
z upi napolnjenih let.	fantič oklice naznanit.
Klasje se klanja,	Pridi, požanji,
srpu pozvanja:	v zlatem me stanji!
Večerna.
(S. Sardenko.)	St.	Premrl.
Spehala so se mlinska kolesa, kos vtaknil je kljun med peruti, glog zravnal se je z glavo po uti, zašuštela so v meji drevesa.
V selu luč so seljani prižgali, daljnji zvon k odpočitku pozvanja, hram na holmu o romarjih sanja, v tihi vodi nebo se zrcali.
Noč srebrne tančice razvija, razodeva visoko Gospo:
»Daj, še meni zatisni oko, mila Mati Marija!«
Polžek.
(Narodna.)
St. Premrl.
Polžek nese v malen, na ta beli kamen.
Polžek nese z malena, s tega bel’ga kamena.
Mati moko seje, polžek se ji smeje.
Mat’ pogačo peče, polžek s hiše teče.
Mat’ pogačo je, polžek je ne sme.
Ne luduj Lelo, čini ne čini, u letnoj noči na mesečini.
Cini, ne čini
(Petrovič.)
Ne luduj Lelo, ču-če te selo.
Ne luduj Lelo, čini, ne .čini, oj!
Tvoje me oko zanelo čini, ne čini, davno Lelo!	po mesečini.
Kad padne veče, kad mesec mine, za one puste, puste planine.
I šetaj šorom, selom se kreni.
St. Binički.
Ja ču te sresti, pa hajde meni. Ne luduj Lelo, čini, ne čini, po mesečini.
10. rukovet.
(Srbske narodne pesmi iz Ohrida.) St. St. Mokranjac.
Biljana platno beleše na Ohridski te izvori.
Mi pominaha vinari, vinari Belogradjani.
»Vinari, more, Belogradjani, krotko terajte karvanot, da ne mi platno, da ne mi go zgazite, ot mi je platno darovsko.« Biljano, momo ubava!
Ako ti platno zgazime, so vino če go platime.
>Vinari, more, Belogradjani, ne vi go sakam vinono.
Tok vi go sakam ludono, šio napred tera karvanot.« Što nosi fesot nad oko, Biljanu gleda pod oko.
Do tri mi puški puknale, do tri junači, tugo padnale.
Do tri junači lele tugo padnale, do tri mi majke lele tugo plakale.
Dinka dvori mete, drobni solzi roni, Dinka popova, Ikonomova.
Drobni solzi roni, tanke prsti krši, Dinka popova, Ikonomova.
Pušči me, majko le mila, do na dvor, da vidim.
Mi vrvi, majko le mila,
110 ludo i mlado, za nego, majko le mila, ja sakam.
Niknalo cveče šareno, vo momi, vo momi noto pendžerče. Denje go, denje go, moma vardeše. Noče go, noče go bečar kradeše.
Degidi, degidi, bečar budala!
Ne znaješ, Fanče da ljubiš,
sam znaješ, sam znaješ, cveče da kradeš!
m
TISKARNA ..MERKUR", LJUBLJANA